Strah pred javnim dolgom ali vlado?

Očitno je, da naša vlada noče zagnati izgradnje drugega tira Divača – Koper na najugodnejši način, temveč razširja neutemeljen strah pred javnim dolgom in skuša degradirati korektno analizo, ki jasno definira, kaj bi bilo za Slovenijo koristno v pomanjkanju argumentov z neke vrste obrekovanjem.

Zakaj naša vlada tako trdovratno vzbuja strah pred dobrimi predlogi in zakaj trdovratno vztraja pri škodljivih odločitvah ni mogoče racionalno pojasniti, ker nam ni dopuščeno poznati skrivnosti razmišljanja naše vlade in njenih ministrov, zlasti pa nismo seznanjeni z njihovimi motivi in interesi, ki se razkrijejo le sem in tja, ko izbruhne kakšna afera.

V Državnem zboru, vladi in slovenskih medijih zasledimo mnogo razpravljanja o grozečih nevarnostih, ki grozijo Sloveniji in njenemu prebivalstvu. Prav neverjetno je, kako se kar naprej bojimo vsega, razen zavajanja, laži ali neznanja najvišjih predstavnikov slovenske izvršne in zakonodajne oblasti.

V Dnevnikovem članku »Država: drugega tira z javnim denarjem ne bo« preberemo, da je rezultat pet urne razprave na združenih odborih za infrastrukturo in za gospodarstvo spoznanje, da drugi tir Divača – Koper nujno potrebujemo in da se ga torej splača zgraditi, vendar se tega projekta ne bomo lotili na način, ki je za državo najugodnejši, ker je najenostavnejši, najcenejši in najhitrejši. Predlogu, ki jasno sledi iz ekonomske študije, ki so jo pripravili ekonomisti na čelu z dr. Jožetom P. Damijanom, da naj drugi tir zgradi država na enak način kot avtoceste, to je po modelu naročila v mandatnem razmerju s prevzemnikom naročila, na primer Darsom, odločno nasprotujeta ministrstvo za infrastrukturo in ministrstvo za finance, ker se bojita, da bi z gradnjo na način, kot smo zgradili avtoceste, povečali javni dolg.

Državni sekretar na ministrstvu za finance Metod Dragonja očita Damijanovi študiji, da je »dobro plačana študija, za katero je bilo naročeno, kako se naj konča« in da bi naj imela tudi neke metodološke napake, pa nam ni razkril, katere ne kako velike so. Ni znano, kako dobro je bila študija, ki jo je naročila Gospodarska zbornica plačana, a ne glede na višino plačila, bi bilo zavračanje predloga te študije intelektualno pošteno le s strokovnimi argumenti, ne pa z diskvalifikacijami, ki so vrhu vsega še verjetno neutemeljene vrednostne sodbe. Vsekakor je temelj zavračanja strah, da se bo povečal javni dolg, če bi Dars dodatno obremenili s krediti, pridobljenimi z garancijo države. Ta strah je povsem neutemeljen in služi podobno kot strah pred begunci zavajanju in prikrivanju pravih razlogov za odločitve, ki jih izvršna oblast skriva pred lastnimi državljani, ki tako lahko le domnevajo in špekulirajo, kaj za vraga narekuje odločitve, ki so škodljive in nerazumne, kar je nenehen izvor in podlaga množičnim pojavom teorij zarot o zlorabah, izčrpavanjih, okoriščanjih in tatvinah, ki se v Sloveniji med ljudmi upravičeno širijo in dodatno prispevajo k razširjanju vsesplošne zaskrbljenosti in strahu.

Darsovi dolgovi niso javni dolg vse do tedaj, dokler ne bodo upniki zahtevali vnovčenje državnih garancij. Upniki ne morejo unovčiti garancij, če Dars redno in tekoče ob zapadlosti plačuje svoje kreditne obveznosti, obresti in glavnice. Dars bo svoje kreditne obveznosti tekoče poravnaval, dokler bo iz pobrane cestnine in drugih prihodkov zbral zadostne vire za odplačilo zapadlih kreditnih obveznosti. Prav to dejstvo je pred leti zelo jasno v svojem poročilu razložila komisija Svetovne banke, ki je na ministrstvu za finance revidirala javne finance Republike Slovenije in posebno pozornost namenila tudi gradnji avtocest. Stališča komisije svetovne banke so opora EIB, EBRD in vsem poslovnim bankam ter mednarodnim denarnim trgom, kako kvalificirati Darsove dolgove glede na vprašanje, ali so ti dolgovi javni dolg Slovenije, ki odplačilo dolgov jamči s svojimi garancijami. Poročilo komisije izrecno poudarja, da je cestnina plačilo storitev in ne dajatev, zaradi česar je zagotovljen vir za odplačilo kreditov izven javno finančnih virov v višini več kot 50 %, kar pomeni, da Darsovih kreditov ni mogoče šteti za javni dolg Slovenije. Če bi ministrstvi za infrastrukturo in finance, ter njuna ministra Peter Gašperšič in Dušan Mramor to vedela, potem državni sekretar, ki kot bivši minister za gospodarstvo to ve, gotovo ne bi širil neosnovan strah in ne bi zavajal javnosti.

Če bi Dars za financiranje gradnje najel dodatne kredite z državno garancijo, bi se povečal njegov, ne pa državni javni dolg, ker bi tudi za to investicijo imel zadostne, več kot 50 % vire zagotovljene v plačilu storitev in ne iz javno finančnih virov. Iz Damijanove študije jasno sledi, da bi imel Dars iz povečane koncesnine Luke Koper, ki bi sledila povečanemu prometu in iz povečane višine uporabnine, ki bi jo plačevali uporabniki slovenskih prog, enako kot pri cestnini dovolj virov za odplačilo kreditnih obveznosti tudi za te dodane novo najete kredite, ki zato nikakor ne bi prešli v javni dolg, česar se neutemeljeno in brez argumentov boji državni sekretar Metod Dragonja. Očitno je, da na ministrstvu za finance poročila Svetovne banke in vseh temeljitih analiz o modelu, po katerem je Dars uspešno zgradil avtoceste, ne poznajo, ker so vse te stvari založili in pozabili in sedaj širijo strahove, ki dokazujejo predvsem pomanjkanje znanja ali pa pomenijo namerno zavajanje z namenom prebuditi strah in z njim upravičiti svojo nepripravljenost koristno in odgovorno delati v javnem interesu Slovenije in njenih državljanov. Možno je tudi domnevati, da s parolo o preprečevanju povečevanja javnega dolga minister za finance pridobiva simpatije volivcev, ki se gotovo bojijo povečevanja javnega dolga, ki je narastel do te mere, da se ga še dolgo ne mi, ne naši otroci ne bomo otresli.

Če kaj, potem bi morali razmišljati predvsem o tem, kako bomo več prigospodarili in kako bomo čim bolje izkoristili naravne danosti, kot je na primer prometni položaj Slovenije, da si olajšamo naš gospodarski položaj in da se izvijemo iz gospodarske in družbene krize, v katero smo padli po zaslugi nerazumne ekonomske politike zlasti od leta 2005 dalje. Očitno je, da naša vlada noče zagnati izgradnje drugega tira Divača-Koper na najugodnejši način, temveč razširja neutemeljen strah pred javnim dolgom in skuša degradirati korektno analizo, ki jasno definira, kaj bi bilo za Slovenijo koristno v pomanjkanju argumentov z neke vrste obrekovanjem.

Na drugi strani nam vlada ponuja financiranje preko nekakšnega »projektnega podjetja«, za katerega nihče ne ve, kaj to pravzaprav je in za katerega še ni jasno, kako in od kje bo to podjetje zbralo finančne vire za financiranje izgradnje drugega tira Divača – Koper. Jasno je le to, da bo Slovenija iz proračuna za projektno podjetje zagotovila dvesto milijonov evrov, čeprav ni znano, ali bo ta denar pridobljen z najetjem državnega kredita, ali pa bo zagotovljen kot proračunska postavka iz davkov in drugih javnih virov. Vidimo, da se minister boji povečanja Darsovih kreditov, ki niso javni dolg, ne boji pa se sodelovanja v nekajkrat dražjem financiranju gradnje drugega tira Divača – Koper z neposrednimi plačili iz proračuna Slovenije. Zakaj naša vlada tako trdovratno vzbuja strah pred dobrimi predlogi in zakaj trdovratno vztraja pri škodljivih odločitvah ni mogoče racionalno pojasniti, ker nam ni dopuščeno poznati skrivnosti razmišljanja naše vlade in njenih ministrov, zlasti pa nismo seznanjeni z njihovimi motivi in interesi, ki se razkrijejo le sem in tja, ko izbruhne kakšna afera. Če upoštevamo, da je skupni imenovalec vseh afer težnja po neupravičenem prisvajanju premoženja, ministrov samih ali ljudi iz krogov vladajoče elite, lahko domnevamo, da je tudi nasprotovanje drugemu tiru Divača – Koper motivirano z nekim interesom priti do zaslužka, pa čeprav na račun velikega oškodovanja javnega premoženja.

Če so odločitve naše vlade in njenih ministrov res pogojene s političnimi kalkulacijami, kako pridobiti in ohraniti oblast z namenom, da se tako omogočijo možnosti bogatenja na račun javnega denarja, je zelo razumljivo, da se slovenskih državljanov polašča strah, toda morali bi se bati naše vlade in njenih ministrov, ki širijo neosnovan strah namesto, da bi v skladu s svojimi pristojnostmi odgovorno opravljali svoje funkcije v javno korist.

Vsekakor bi moralo našo vlado in njene ministre skrbeti kar nekaj zelo grozečih nevarnosti, a zaradi zares perečih zadev niso zaskrbljeni, ker se nevarnosti ne zavedajo, ker dejansko ne vedo, ali nevarnosti poznajo, pa o njih namerno molčijo.

Ministrstvo za finance bi moralo biti strah, kaj bo odločila arbitraža mednarodnega centra za reševanje sporov v Washingtonu, ki sodi o zahtevku Imprese Graseto , ker naj bi Slovenija kršila pravico tuje družbe v investicijskem projektu do pravnega varstva. V najslabšem primeru, se lahko zgodi, da bo Slovenija morala plačati cc. Sto milijonov evrov, kolikor zahtevajo tožniki, ker slovensko sodišče o njihovih zahtevkih ne sodi v razumnih rokih. Slovenija se v predmetni pravdi brani slabo in v obrambi slovenskih interesov ni aktivna, zaradi česar je možen za Slovenijo katastrofalen izid. Takšna obveznost bi gotovo mnogo huje povečala javni dolg kot gradnja drugega tira Divača-Koper po naročilu Darsu , saj morebitna dodatna Darsova zadolžitev za koristen projekt javnega dolga sploh ne bi povečala.

Minister za infrastrukturo in minister za finance in njegov državni sekretar tudi ne vedo, ali pa vedo, pa o tem molčijo, da je Slovenija z Italijo 12.10.2010 sklenila mednaroden sporazum za izvajanje odločbe Evropske komisije C(2008)772 za projekt skupnega interesa izgradnje hitre proge Trst – Divača, kot del 6. železničarskega koridorja Barcelona – Kijev. Za ta projekt sta Italijanske železnice in slovenska DRI 16.7.2013 ustanovili Evropsko gospodarsko interesno združenje EGIZ v Trstu, ki naj bi umestilo to mednarodno progo v prostor, pripravilo potrebne projekte in pridobilo gradbena dovoljenja. Dejavnost EGIZ se financira po odločbi C(2008)772 z evropskimi sredstvi v višini 101,4 milijona evrov. EGIZ je ustanovljena za določen čas za izvedbo njenih nalog in mora do konca leta 2016 končati projektiranje. Evropska komisija je v svoji odločbi jasno odločila, da za izpolnitev obveznosti EGIZ odgovarjajo njeni ustanovitelji in da bo morala EGIZ vrniti črpana evropska sredstva, če ne bo izdelala potrebnih projektov v predvidenih rokih. Še več, evropska komisija lahko zaradi neizpolnitve naročila kaznuje EGIZ in njene ustanovitelje z denarno kaznijo do višine 10% predvidenih stroškov v evropskem proračunu namenjenih za namen projektiranja proge Divača – Trst.

Če je EGIZ svoje naloge izpolnilo, je jasno, zakaj vlada ne želi graditi drugega tira Divača – Koper, saj bo morala Slovenija z javnim denarjem sofinancirati mednarodno progo Trst – Divača. Če projekti niso pripravljeni, pa bo morala Slovenija (DRI pač ne, ker denarja, kolikor ga je že porabil, nima več) porabljen denar vrniti in še plačati denarno kazen, ki jo bo določila evropska komisija.

Vidimo, da so strahovi o povečanju javnega dolga realni in oprijemljivi, toda ne zaradi razlogov, ki jih navaja državni sekretar Metod Dragonja.

Takšnih in podobnih primerov bi gotovo lahko našli še veliko, a ker pisec teksta nima božjih atributov, da bi bil ves oko, ves uho in ves duh, da bi vse videl, vse slišal in vse vedel, je lahko navedel le dva konkretna primera, ki pojasnjujeta dovolj logično, zakaj naša vlada sprejema škodljive odločitve, oziroma, zakaj ne sprejema koristnih predlogov. Odgovor je jasen. Preprosto zato, ker vlada ne dela, kar bi morala in za kar smo ji volivci podelili mandat vladanja, pač pa počne, kar ne bi smela in za kar je gotovo ni nihče pooblastil. Ker je temu tako, smo priče nenehnemu zavajanju, izmotavanju, izmišljevanju in norčevanju.

Ja, strah pred javnim dolgom je upravičen, vendar se nam ni bati povečanja dolga zaradi povečanja Darsovih kreditov, bati se moramo naše vlade in njenih ministrov.

Afera Volkswagen: za brajdo s sladkim grozdjem pravice

Pravna posledica, ki jo za Volkswagnovo varanje kupcev avtomobilov z dizel motorjem določa Zakon o varstvu potrošnikov je pravica potrošnika zahtevati vračilo kupnine ob vračilu avtomobila, ki je bil kupljen kot blago z napako, ali zahtevati zamenjavo avtomobila z novim in sicer takim, ki bo imel v homologacijskem potrdilu navedene lastnosti in odlike. Lastnikom Volkswagnovih avtomobilov z dizel motorjem in vgrajeno elektroniko, ki menijo, da se je za svojo pravico, tudi proti mogočnemu koncernu Volkswagnu, smiselno boriti in je verjetnost uspeha (ne glede na upravičene dvome v korektnost slovenskega pravosodja) vendarle večja kot upanje na zadetek sedmice, če igraš loto, dolgujem jasno predstavitev, kaj in kako ukrepati, če se odločijo uveljavljati svojo pravico in objavljam vzorec ustrezne zahteve prodajalcu za vračilo kupnine ali zamenjavo avtomobila in vzorec tožbe. Kdor zamudi dvomesečni rok od dneva, ko je prejel obvestilo, oziroma od dneva, ko je preveril, ali je njegov avto blago s stvarno napako, izgubi možnost v nadaljnjih dveh letih vložiti ustrezno tožbo, če prodajalec njegovo zahtevo zavrne. Kdor od prodajalca ne zahteva vračila kupnine, oziroma zamenjave avtomobila, ne more svoje pravice neposredno uveljavljati na sodišču.

VIr: cbsnews.com
VIr: cbsnews.com

Pred tednom dni je blog had.si povzel pisanje, objavljeno na Prometeju, o pravnih aspektih Volkswagnovega varanja kupcev pri prodaji avtomobilov z vgrajenim dizel motorjem, ki je z vgrajeno elektroniko programiran tako, da deluje v dveh različnih režimih; med meritvami izpuhov strupenih plinov med mirovanjem, motor deluje tako, da so ti izpuhi nizki, med normalnim delovanjem med vožnjo pa so izpuhi strupenih plinov lahko tudi do 35 krat večji od količin navedenih v potrdilu o homologiranem tipu avtomobila. Pravna posledica, ki jo za takšno ravnanje določa Zakon o varstvu potrošnikov je pravica potrošnika zahtevati vračilo kupnine ob vračilu avtomobila, ki je bil kupljen kot blago z napako, ali zahtevati zamenjavo avtomobila z novim in sicer takim, ki bo imel v homologacijskem potrdilu navedene lastnosti in odlike.

Pravno dosledno pisanje je na Hadovem blogu vzpodbudilo precej komentarjev in razprav, v katerih je kar nekaj državljanov izrazilo nezaupanje v slovensko pravosodje in dvom, da bi si sodišča drznila v razumnem roku odločiti v skladu z veljavnim slovenskim zakonom in v korist slovenskega tožnika prisoditi vračilo kupnine ali zamenjavo avtomobila v škodo mogočnega koncerna Volkswagen. Kar nekaj komentatorjev se je ustrašilo pravdnih stroškov, očitno pa je tudi, da bralci bloga niso seznanjeni s procesnimi možnostmi po slovenskih predpisih in zlasti nimajo predstave, kako ravnati, če želijo zavarovati in izterjati svoje pravice. Nekaj komentatorjev je kljub prevladujoči slovenski plahosti vendarle izrazilo prepričanje, da se je za svojo pravico, tudi proti mogočnemu koncernu Volkswagnu, smiselno boriti in je verjetnost uspeha (ne glede na upravičene dvome v korektnost slovenskega pravosodja) vendarle večja kot upanje na zadetek sedmice, če igraš loto. Tem vrlim Slovencem dolgujem jasno predstavitev, kaj in kako ukrepati, če se odločijo uveljavljati svoje pravice.

Zakon o varstvu potrošnikov nalaga potrošniku v roku dveh mesecev po tem, ko je ugotovil, da je kupil blago z napako vložiti pri prodajalcu vlogo Obvestilo potrošnika prodajalcu o stvarni napaki – Zahteva za vračilo kupnine ali zamenjavo za nov avtomobil. Kdor zamudi dvomesečni rok od dneva, ko je prejel obvestilo, oziroma od dneva, ko je preveril, ali je njegov avto blago s stvarno napako, izgubi možnost v nadaljnjih dveh letih vložiti ustrezno tožbo, če prodajalec njegovo zahtevo zavrne. Kdor od prodajalca ne zahteva vračila kupnine, oziroma zamenjave avtomobila, ne more svoje pravice neposredno uveljavljati na sodišču.

Vir: sodni-tolmaci.si
Vir: sodni-tolmaci.si

V nadaljevanju vrlim Slovencem posredujem vzorec zahteve za vračilo kupnine ali zamenjavo avtomobila ter vzorec tožbe, saj se bodo izigrani potrošniki tako lažje odločili za ukrepanje, ali pa bodo lažje ocenili, da je sladko grozdje na brajdi po logiki lisice iz znane Ezopove basni pravzaprav kislo in se te kisle pravice ne izplača niti poskusiti doseči. Če je je pravica kislo grozdje, ki ga ne moreš doseči, ne glede na to, kako odločno in kako visoko skačeš, ker je brajda pač previsoka, je res lagodneje niti poskusiti začeti skakati, pa čeprav te poskus v začetku ne stane več kot prepisati in po priporočeni pošti s povratnico poslati ustrezen zahtevek.

Z gotovostjo napovem, da Porsche Slovenija ne bo priznal, da je prodajal avtomobile s stvarno napako, pač pa vam bo zagotavljal, da je vaš avtomobil tehnično brezhiben in da se z njim lahko brezskrbno vozite po Sloveniji in Evropi. Prav zato nič ne prehitevam, ker vam na zalogo objavljam še vzorec hipotetične tožbe, da se bodo vsi tisti, ki se boste odločili poizkusiti skočiti do sladkega grozdja pravice lahko po trezni presoji odločili, ali boste s tožbo nadaljevali. Seveda imate tudi možnost čakati, da bo sodišče pravnomočno odločilo v prvi precedenčni zadevi prej kot v dveh letih, pa se boste nato sklicevali na sodno prakso, saj bo v tem primeru brajda s sladkim grozdjem pravice dosegljiva vsem in ne le odločnim borcem za pravico. Verjetnost tako hitrega sojenja je žal majhna in je več verjetnosti, da tisti, ki ne bodo skočil sedaj, te možnosti ne bodo imeli več, saj jim bo njihova pravica procesno zastarala.

Vzorca sem napisal na ime Mihael Novak, ker ne poznam nikogar s tem imenom, čeprav je v Sloveniji veliko Mihcev in se največ Slovencev piše Novak. Če obstaja kakšna oseba s tem imenom, naj ve, da nisem imel v mislih prav nje osebno, ko sem uporabil to simbolično ime.

Volskwagen nam je prodajal blago z napako

Med več kot 11 milijoni prevaranih kupcev Volkswagnovih vozil naj bi bilo okoli 35.000 slovenskih državljanov. S podpisom kupne pogodbe so le-ti prevzeli v last in posest kupljen avtomobil v prepričanju, da ima kupljen avtomobil prav tiste lastnosti in odlike, ki so zapisane v potrdilu o homologiranem tipu vozila. Toda v ocenjenem primeru 30 tisoč kupcev določenih Volkswagnovih dizelskih motorjev temu ni tako; ti avtomobili imajo drugačne, dejansko bistveno večje izpuhe škodljivih izpuhov od navedenih in dogovorjenih s sklenitvijo pogodbe. Zato je ta avtomobil blago z napako. Kaj je posledica, ki doleti prodajalca avtomobila, prodanega kot blago z napako, nam Zakon o varstvu potrošnikov zelo jasno pove v 37. c členu, v katerem je določeno, da ima kupec, ki je pravočasno pravilno obvestil prodajalca o napaki, pravico zahtevati, da prodajalec napako odpravi, ali pravico zahtevati, da ob vrnitvi avtomobila prodajalec vrne prejeto kupnino, ali pa da zamenja avtomobil z napako z novim, torej takim, ki napake nima in ki ustreza lastnostim avtomobila, ki je bil prodan. Zakon tudi jasno določa roke, v katerih mora kupec ukrepati, če želi zaščititi svoje pravne in premoženjske interese: potrošnik mora kot kupec prodajalca obvestiti o napaki v roku dveh mesecev po tem, ko je napaka bila odkrita (to je po prejemu obvestila o tem, da imajo avtomobil z vgrajeno »sporno programsko opremo« kot to napako imenuje Porsche Slovenija, ekskluzivni uvoznik Volkswagnovih vozil – blaga z napako.

Volkswagen je opeharil kupce po vsem svetu. Tudi pri nas.

V septembru in oktobru so svetovni mediji, od najbolj gledanih TV programov do najbolj branih ameriških, angleških, francoskih in nemških časopisov, da o internetnih virih ne govorimo, objavili množico informacij, mnenj in razlag, kako je Volkswagen prevaral 11 milijonov kupcev avtomobilov, v katere je bil vgrajen njegov čisti dizel motor. Slovenski mediji o tem škandalu globalnih dimenzij sicer poročajo in omenjajo, da gre za prevaro z vgrajevanjem elektronike, ki omogoča dvojen način delovanja motorja tako, da so izpuhi škodljivih plinov pri mirujočem avtomobilu pri laboratorijskih meritvah mnogo manjši od dejanskih izpuhov med normalno vožnjo avtomobila, ki onesnažujejo okolje mnogo bolj, kot nam to kažejo varljivi podatki v homologacijskih potrdilih. Tu velja pohvaliti intelektualno poštenje profesorjev Fakultete za strojništvo, ki so Volkswagnovo početje v intervjujih objavljenih v Delu in Dnevniku jasno označili za goljufijo. Tudi Mladina je s svojim prevodom Spieglovega članka »Konec nekega mita« prispevala k pravilnemu dojemanju teže te globalne prevare. Kaj več od navedenega, zlasti pa pravne kvalifikacije te prevare in njene posledice za slovenskega potrošnika v slovenskih medijih ni bilo zaslediti.

enc-clean-diesel-640x348

V Ameriki, kjer so prevaro razkrili in prisilili Volkswagen priznati njegovo nepošteno in nemoralno ravnanje, bo pristojen državni urad zaradi goljufanja Volkswagnu izrekel do 18 milijard USD težko denarno kazen, ob tem pa se v Ameriki pripravljajo preko odvetniških pisarn še kolektivne odškodninske tožbe, ki bi utegnile naložiti Volkswagnu še do 10 milijard USD odškodnin. Nekaj podobnega se pripravlja tudi v Avstraliji, Švica pa je začasno ustavila uvoz Volkswagnovih dizel avtomobilov, dokler se vsa odprta vprašanja ne uredijo in dokler se ne razčisti, kdo je komu kaj dolžan in kdo komu kaj odgovarja.

V Sloveniji je Porsche Slovenija d. o. o., ki je pooblaščeni uvoznik in zastopnik vseh avtomobilov iz Volkswagnove skupine, pod težo javno znanih škandaloznih dejstev omogočil kupcem njihovih avtomobilov preveriti, ali določen avtomobil nima v homologacijskem potrdilu deklariranih lastnosti. Kupcem, ki so preveritev opravili prek spleta, je Porsche Slovenija, če določen avtomobil ima vgrajeno elektronsko programsko prevaro, pri priči posredoval sladko in prilizujoče opravičilo z zagotovilom, da bo v roku nekaj mesecev Volkswagnovo napako odpravil in na svoje stroške sporno elektronsko opremo uredil tako, da bo vse v najlepšem redu in da kupci ne bodo nič oškodovani. Pri takšnem potrdilu je nato seveda Porsche Slovenija poudaril, da zagotavlja, da so njihovi avtomobili brezhibni in da ustrezajo vsem predpisanim pogojem za uporabo avtomobilov v Sloveniji. Kakšnih 35.000 Slovencev je tako že ali pa še bo potolaženih, saj jim je izrecno zagotovljeno, da je vse v najlepšem redu in jim ni treba nič skrbeti, ker bo Volkswagen že postoril vse, kar je treba.

Zakaj se Porsche Slovenija trudi biti tako servilen in zakaj skuša Volkswagnovo goljufijo menda nadvse moralnih in poštenih nemških kapitalistov prikazati zgolj kot neko vgradnjo sporne programske opreme in zakaj ne pove resnice, da so bili vsi avtomobili, ki imajo vgrajeno to »sporno programsko opremo«, prodani kot blago z napako?

Kaj storiti z blagom z napako?

Po definiciji 37. čl. Zakona o varstvu potrošnikov (Uradni list. RS št. 98/2004-uradno prečiščeno besedilo) je blago z napako tudi blago, torej predmet, v danem primeru avtomobil, ki nima lastnosti in odlik, ki so bile pri sklenitvi nakupa izrecno ali molče dogovorjene. Kdor koli je kupil avtomobil, je pogledal najprej njegove tehnične lastnosti, opredeljene v različnih prospektih in reklamnih gradivih. Nato si je kupec avtomobil, ki nekako ustreza njegovim potrošniškim željam in zmožnostim pri trgovcih ogledal, nemara še preizkusil in se seznanil z njegovimi lastnostmi, kot so navedene v potrdilih o homologiranih tipih vozil. S podpisom kupne pogodbe in ureditvijo vseh formalnosti je kupec prevzel v last in posest kupljen avtomobil v prepričanju, da ima kupljen avtomobil prav tiste lastnosti in odlike, ki so zapisane v potrdilu o homologiranem tipu vozila. Toda v primeru določenih Volkswagnovih dizelskih motorjih temu ni tako. Ti avtomobili imajo pač drugačne, dejansko bistveno večje izpuhe škodljivih izpuhov od navedenih in dogovorjenih s sklenitvijo pogodbe. Zato je ta avtomobil blago z napako, ne glede na to, da je lahko povsem uporaben in celo dober avtomobil, ki ob mnogo večjem onesnaževanju okolja od deklariranega onesnaževanja sicer služi prevaranemu kupcu.

Kaj je posledica, ki doleti prodajalca avtomobila, prodanega kot blago z z napako, nam Zakon o varstvu potrošnikov zelo jasno pove v 37. c členu, v katerem je določeno, da ima kupec, ki je pravočasno pravilno obvestil prodajalca o napaki, pravico zahtevati, da prodajalec napako odpravi, ali pravico zahtevati, da ob vrnitvi avtomobila prodajalec vrne prejeto kupnino, ali pa da zamenja avtomobil z napako z novim, torej takim, ki napake nima in ki ustreza lastnostim avtomobila, ki je bil prodan. Zakon tudi jasno določa roke, v katerih mora kupec ukrepati, če želi zaščititi svoje pravne in premoženjske interese. Potrošnik kot kupec mora, če želi svoje pravice uveljaviti po 37. a členu navedenega zakona, prodajalca obvestiti o napaki v roku dveh mesecev po tem, ko je napaka bila odkrita. To pomeni, da bodo le tisti potrošniki, ki bodo v roku 2. (dveh) mesecev po prejemu obvestila o tem, da imajo avtomobil z vgrajeno »sporno programsko opremo« (kot to napako imenuje Porsche Slovenija) zahtevali vračilo kupnine ali zamenjavo avtomobila lahko uveljavljali sodno varstvo in bodo lahko prodajalca avtomobilov z napako v roku nadaljnjih dveh let tudi iztožili s tožbo na vračilo kupnine ali na zamenjavo avtomobila. Seveda prodajalcu ne bi bilo nujno vrniti kupnine ali zamenjati avtomobila, če bi napako lahko odpravil, vendar ni mogoče izpuhov odpraviti za nazaj, ampak le za naprej, pa še to je zelo dvomljivo, ker še Volkswagen ne ve, kako bo napako sploh mogoče odpraviti in bo šele po nekaj mesečnih študijah oznanil, kaj namerava postoriti.

Kupcu seveda ni treba sprejeti odprave napake, zlasti če ne ve kdaj bo odprava mogoča, če sploh bo mogoča, temveč lahko zahteva vračilo kupnine ali zamenjavo takoj, po tem, ko je ugotovljeno napako grajal in ko je prodajalcu omogočil, da se je prepričal, da je določen avtomobil blago z napako. Porsche Slovenija je z izdajo potrdila o vgrajeni »sporni programski opremi« s preveritvijo svoje evidence že ugotovil, da je določen avtomobil blago z napako, zaradi česar neko dodatno preverjanje niti ni več potrebno, seveda pa prodajalec lahko opravlja na svoje stroške preveritve, kolikor jih želi, le svoje obveznosti mora poravnati in se vračilu kupnine ali zamenjavi avtomobila ne more izogniti, ker mu sicer grozi še dodatno povečanje njegove škode, če se bo spustil v nepotrebno pravdanje.

Povsem jasno je, zakaj Porsche Slovenija skuša preveslati z medenim prilizovanjem kupcem dvomesečni rok, v katerem lahko ogoljufani kupci zahtevajo vračilo kupnine ali zamenjavo avtomobila. Porsche Slovenija ima interes vse morebitne zahtevke na vračilo kupnine ali zamenjavo avtomobila pomesti v koš zastaralnega roka dveh mesecev, ker se bo le tako ubranil grozeči nevarnosti 30.000 zahtevkov. V tem pogledu je ravnanje Porsche Slovenija pravzaprav nadaljevanje Volkswagnovih prevar, saj se Volkswagen le na videz posipa s pepelom, v resnici pa ob pomoči zvitih odvetnikov zasleduje prevaro sanirati z novo prevaro, saj se zaveda, da se klin izbija s klinom in nič drugače.

Slovenija v obrambi Volkswagna pred prevaranimi potrošniki

Vir: http://www.houstonchronicle.com/business/energy/article/What-we-know-the-Volkswagen-emissions-test-fraud-6531773.php
Vir: http://www.houstonchronicle.com/business/energy/article/What-we-know-the-Volkswagen-emissions-test-fraud-6531773.php

Slovenski državljani v prepričanju, da izvršna oblast naše države ščiti pravni red in brani svoje državljane pred zlorabami mogočnih mednarodnih korporacij, naivno živijo v prepričanju, kako ni pravzaprav nič hudega in da bodo pošteni Nemci že uredili »sporno programsko opremo« tako, da bomo lahko vsi skupaj dihali svež alpski zrak na južni strani Alp. Slovenski mediji so vsekakor pohiteli z interpretacijami Zveze potrošnikov, da se ne izplača terjati pravice na sodiščih, ker bo v vsakem primeru Volkswagen na sporazumni podlagi poravnal, kar je dolžan in bo tudi popravil, kar je narobe. Državni zbor menda že razmišlja, kako bi dopolnil in spremenil Zakon o varstvu potrošnikov tako, da bi ne prišlo do množičnega pravdanja, ampak da bi z zakonom omogočili kolektivno tožbo potrošnikov na odpravo napak, ne pa na vračilo kupnin ali na zamenjavo blaga z napako. Nadalje našo oblast skrbi, kaj se bo zgodilo s slovenskimi proizvajalci sestavnih delov za avtomobilsko industrijo, če bo Volkswagen zmanjšal svojo proizvodnjo.

Čudaška pamet vlada v Sloveniji. Zakaj bi se dobava sestavnih delov zmanjšala, če bi Volkswagen na primer 35.000 Slovencem zamenjal star avtomobil z napako z novim brez napake? Kaj bi bilo narobe, če bi 35.000 Slovencev izterjalo vračilo kupnine? Je v ozadju strah, da bo zašel Volkswagen v nelikvidnost in stečaj? Kaj je bilo Nemčiji mar, ko je grozila nelikvidnost slovenskih bank in slovenskega proračuna? Davkoplačevalci smo prevzeli breme grozljivega finančnega primitivizma in se nismo nikomer smilili, še najmanj slovenski vladi, ali Banki Slovenije ali poslancem državnega zbora. A obratno, že zgolj teoretična možnost finančnih težav Volkswagna, ki bodo posledica goljufanja celotnega sveta navdaja slovensko politiko s skrbjo za bogate nemške davkoplačevalce, ki jih bo nemara doletela podobna usoda za Volkswagen, kot je doletela Slovence za državne banke. Vse kaže, da slovensko oblast bolj skrbi usoda Nemčije, kot usoda slovenskega ljudstva, sicer ne bi slovenski mediji tako blagohotno pisarili in poročali o goljufiji stoletja, namesto, da bi podučili slovenske davkoplačevalce, kaj lahko storijo in kako naj zaščitijo svoje pravne in premoženjske interese. Očitno je, da slovenska oblast, če jemljemo za kriterij pisanje medijev, brani interese Volkswagna, da ga ne bi ogoljufani potrošniki terjali vrniti kupnino ali zamenjati avtomobile z napako z novimi avtomobili. Naj to razume, kdor more.

Če upoštevamo, da bi bila za slovenski BDP povečana poraba ob zamenjavi 35.000 avtomobilov v povprečni vrednosti med 20.000 in 30. 000 EUR blagodejen obliž na rano gospodarske recesije, saj bi šlo za obrat do 100.000.000 EUR z vsemi blagodejnimi posledicami davčnih prilivov v proračun na podlagi davkov od prodanih avtomobilov, bi bilo logično pričakovati, da bi pristojni organi države od ministrstva za okolje in prostor in ministrstva za gospodarstvo in združenja, kot je slovenska gospodarska zbornica, odvetniška zbornica in oblike varstva potrošnikov nekako državljane pravno podučili in jim organizirali pravno varovanje njihovih zasebnih in v vsoti javnih interesov, ne pa obratno, da dejansko pomagajo zamegljevati jasne zakonske določbe z vsemi posledicami, ki jih le te pomenijo v pravni državi .

Seveda bi v primeru ravnanja po ameriškem ali po švicarskem vzoru slovenska oblast na čelu z vlado ščitila javni interes Republike Slovenije in interese njenih državljanov, a se je kot vidimo, raje odločila obratno in v škodo svojih državljanov in proračuna raje ščiti Volkswagen in njegovo goljufanje. To je primer ljudske modrosti, ki pravi: »Gliha skup štriha«. Seveda to ni prvič in žal tudi zadnjič ne, da v Slovenji oblast ravna ravno nasprotno, kot bi bilo dobro in prav. Zakaj je temu tako, si naj razmišljujoči bralci tega pisanja odgovorijo sami, po svoji presoji, saj avtor ne želi kar naprej ponavljati svoje krive vere o finančnem in družbenem primitivizmu, ki vlada v Sloveniji in preprečuje Slovencem, da bi živeli približno tako, kot naši sosedje Avstrijci in nas raje hitro približuje balkanskemu standardu, ki smo mu z osamosvojitvijo rekli le na svidenje, čeprav smo bili prepričani, da smo rekli adijo za vedno.

Marija pomagaj ali: o Darsovi demagogiji

Onega dne sem se dobre volje, trezen, a nekoliko raztresen, z avtom vozil po prelepi domovini in užival v opazovanju njenih naravnih lepot. Na lepem se mi je zazdelo, da ob kapelici ob cesti stoji prelepa svetlolaska in mi vabljivo maha naj se ustavim. Spreletelo me je, da imam videnje naše gospe, Marije matere božje, ki v ljudski zavesti Slovencev pomaga vsem ubogim in pomoči potrebnim. Toda, ni bilo videnje. Ob kapelici v vsej svetlosti ni stala sveta mati, temveč čedna policistka. Mahala mi je, ker je izmerila, da vozim prehitro in me je ustavila, da bi mi v imenu Slovenije pobrala kakšnih 10 % moje pokojnine. Lepa policistka mi je predočila radarsko meritev, ki je pokazala, da sem namesto dovoljenih 50 km na uro drvel s hitrostjo 58 km na uro. Pod vtisom svoje zmote o tem kaj gledam, sem vzkliknil: »Marija pomagaj« in upal, da bo Marija pomagala in policistki vdahnila usmiljenje in da mi bo greh odpuščen. Toda Marija se me ni usmilila, še manj policistka in znaten del moje pokojnine sem prispeval za ublažitev stiske javnih financ oziroma, proračun si je od izplačane pokojnine vzel kar lep znesek nazaj.

Ja, pogosto smo si sami krivi za svoje zmote in vidimo nekaj, česar ni namesto, da bi videli tisto, kar je. Tako nas pač varajo naša čutila. Še pogosteje nas vara naša pamet in smo prepričani, da je res nekaj, kar je pravzaprav laž. Toda zmote in lažne predstave največkrat niso posledica varljivosti naših čutil ali omejenosti naše pameti. Največkrat smo zavedeni in prevarani, ker nas hudič v osebah institucij javnega in zasebnega prava namerno vara. Sebe ne prištevam med blazneže, saj se trudim preverjati in spoznavati, kaj je dobro in prav in kaj je slabo in nasprotuje pravu in pravici. Prepričan sem, da mnogih stvari, podatkov in informacij ne poznam in živim v zmotah, za katere nisem nič kriv. Gotovo marsikaj o DUTB ne vem in mi je prikrito, kakor tudi ne poznam vseh okoliščin Volkswagnovega goljufanja kupcev njihovih avtomobilov. Vendar pa imam srečo kakšno stvar tudi poznati in o njej kljub pomanjkljivostim informacij javnega značaja vidim, kaj je res, tako, da imam možnost pretehtati, kako me hudič vara. Drznem si trditi, da kot član prve uprave Darsa, ki je uspela uresničiti program tedanje vlade in je realizirala program izgradnje slovenskih avtocest, kot ga je zastavil tedanji minister za promet Igor Umek, vem o Darsu dovolj, da lahko razkrivam demagoško informiranje javnosti, ki ga širijo pristojni organi izvršne oblasti in DARS.

Stroški gradnje slovenskih avtocest

Predsednik vlade in predsednik uprave Darsa nista zamudila priložnosti, da ob priliki začetka del na 13 kilometrskem odseku AC Draženci – Gruškovje ne bi v oddaji Odmevi na prvem programu RTV Slovenija hvalila, kako Slovenija uspešno gradi svojo infrastrukturo. Predsednik uprave Darsa mag. Matjaž Knez je na vprašanja pronicljivega voditelja Odmevov g. Bobovnika v razgovoru pojasnil, kako sedanja uprava DARS ne ponavlja starih napak in kako se investicije ne dražijo. Med vrsticami je torej predsednik uprave Darsa javnosti povedal, da so prejšnje uprave razmetavale javen denar, obratno pa sedanja uprava skrbno in gospodarno opravlja svoje poslanstvo. Slovenci si torej lahko končno oddahnemo in se veselimo srečne prihodnosti, ki je bomo deležni spričo odgovornega in poštenega dela naše oblasti in uprave Darsa.

Če razdelimo predvidenih 230 milijonov, kolikor naj bi stal odsek AC Draženci – Gruškovje z njegovo dolžino 13 km, vidimo, da bo kilometer tega odseka stal 17,7 milijonov evrov. Toda če bodo nastopila kakšna dodatna dela ali kakšni dodatni zapleti, bo kilometer hitro zlezel na recimo vrednost 20 milijonov evrov. Iz natančne analize stroškov gradnje slovenskih avtocest, ki jo je z natančnimi podatki o dokončanih odsekih avtocest in ne na podlagi investicijskih ocen pripravil v svoji študiji DDC d.o.o. (sedaj DRI d.o.o.) je razvidno, da bo odsek Draženci – Gruškovje, ki ni posebej zahteven, po kilometru nekako enkrat dražji od povprečne cene kilometra avtocest v Sloveniji in da bo dva do trikrat dražji od najcenejših odsekov in bo stal nekako toliko kot kilometer najzahtevnejših odsekov preko Trojan, spusta na morje (Socerb – Srmin) ali obvoznice Ljubljane. Prikazovanja, kako je sedaj vse v redu in blatenje vsega, kar je delal DARS v preteklosti, ni mogoče razumeti drugače, kot da gre za namerno varanje slovenske javnosti, ki pod vtisom tovrstne propagande hitro pozabi, da je DARS v dobrih starih časih (prvih dvanajstih letih obstoja, od 1994 do 2006) v enem letu povprečno zgradil več avtocest, kot so jih zgradile kasnejše uprave (od uprave Rajka Siročiča, preko uprave Tomislava Nemca, uprave Mateje Duhovnik in sedaj Matjaža Kneza) v skoraj desetletju svojega dela. Dejstvo je, da sta strogo Računsko sodišče in Kosova komisija, kljub svojim prizadevanjem izreči Darsu negativno mnenje vse do leta 2006 bila prisiljena priznati, da pri izgradnji preko 300 km avtocest nista odkrili omembe vrednih nepravilnosti ali negospodarnosti. Obratno pa je Računsko sodišče po letu 2006 izreklo najmanj dve izjemno obtožujoči in obremenjujoči negativni mnenji, pri čemer je v tem času DARS zgradil manj kot 100 km avtocest.

Razveljavljanje javnih razpisov

Državna revizijska komisija je v času do leta 2006 razveljavila Darsu le nekaj manjših razpisov javnih naročil, v času po letu 2006 pa je komaj kakšen razpis zaključen brez razveljavitve in zapletov, ki podaljšujejo roke gradnje v nedogled. Sedaj smo priče že tretjemu razpisu za izvedbo elektronskega cestninjenja tovornjakov, vrednega skupaj z desetletnim vzdrževanjem približno 250 milijonov evrov. Tovornjaki (domači in tuji) še vedno veselo vozijo po avtocestah in se množično izogibajo plačevanju cestnine, ker imajo premeteni šoferji natančno razdelano, kje in kako je treba voziti, da se v odprtem cestninskem režimu izognejo plačilu cestnine. Na letnem nivoju se verjetno tako izgublja več deset milijonov evrov, slišal pa sem tudi že podatek, da je država zaradi neurejenega sistema cestninjenja tovornjakov pustila na cesti že kar milijardo evrov. Ko je DARS nekoč uvedel uspešen ABC sistem cestninjenja za osebna vozila na podlagi razvoja, ki ga je financiral DARS in izvedel Traffic Design, je bil deležen hudih kritik in očitkov javnosti, češ, kako razsipno ravna, čeprav je dosegel visok odstotek pobrane cestnine in kljub visokim zaslužkom Traffic Designa za razvoj sistema porabil mnogo manj sredstev, kot ga bo plačal Italijanom ali Avstrijcem za nakup sistema, ki ga DARS trenutno razpisuje. Zakaj bodo uspešni ponudniki Italijani ali Avstrijci? Preprosto zato, ker so razpisni pogoji napisani tako, da slovenski ponudniki samostojno ne morejo konkurirati in s svojimi ponudbami ne morejo uspeti. Kdor ne verjame, naj na Darsovih spletnih straneh sam prebere razpisne pogoje in to trditev preveri. Razlika je očitna. Sedaj bo odtekel denar v tujino, prej pa je ostal v Sloveniji, pa še nekaj slovenskih računalniških strokovnjakov je v praksi lahko delalo, pridobilo reference in izkušnje in razvilo znanja na podlagi lastnega razvoja in slovenske pameti, kar vse bo po sedanjem modelu povsem ne mogoče.

Pravdni stroški Darsa

DARS se v vsem času od svoje ustanovitve tudi pravda in brani ali uveljavlja pravno varstvo svojih interesov na sodišču. Od svoje ustanovitve konec leta 1993 pa do konca 1998 DARS ni izgubil nobene pravde, zastopala pa sta ga takratni član uprave in direktor za pravno področje Stanko Štrajn in njegova pomočnica Majda Peterlin. V tem času je prva uprava DARS zgradila uspešen model projektnega vodenja največje slovenske investicije od osamosvojitve Slovenije do sedaj in tudi začela in dokončala pretežni del slovenskih avtocest. Pravd je bilo malo, ker je v začetnem obdobju Darsova uprava korektno odločala in odgovorno vodila investicijo.

število Darsovih pravd

Po letu 1999, še zlasti pa po letu 2006, je uprava DARS v različnih sestavah vedno manj odločala in vedno bolj prepuščala odločitve v spornih vprašanjih sodiščem, v posledici česar so pravdni stroški bliskovito naraščali in dosegli vrh v letu 2014, ko je DARS za pravde porabil 456.294,84 EUR za stroške svojih odvetnikov, 177.722,27 EUR je plačal za sodne takse in še 76.735,80 EUR je povrnil stroškov nasprotnim strankam. Skupaj je torej DARS za pravdanje samo v letu 2014 porabil več kot 710 tisoč evrov, v obdobju od leta 2005 do avgusta 2015 pa celo več kot 3 milijone evrov.

Darsovi stroški sodnih taks

Darsovi stroški odvetniških storitev

Vir: DARS, odločba 010-2/15-mkk-52 z dne 9.10.2015
Vir podatkov za vse grafe: DARS, odločba 010-2/15-mkk-52 z dne 9.10.2015

To seveda še zdaleč ni končno in realno stanje, saj je v teku še več pravd iz preteklega leta z zelo visokimi zahtevki, ki bodo stroške pravdanja gotovo še močno dvignili. Trenutno denimo samo stečajni upravitelj SCT toži DARS za skoraj 10 milijonov evrov glavnice, kar bi moral DARS plačati v stečajno maso SCT po priznanih in potrjenih situacijah za opravljeno, a še ne plačano delo. Teh zneskov DARS ne plača, ker se izgovarja, da ne ve, ali naj plača SCT v stečajno maso, ali naj plača podizvajalcem SCT, ki prav tako tožijo DARS, ker jim SCT ni plačal opravljenega dela. Nekateri podizvajalci uveljavljajo svoje zahtevke zoper DARS, ker DARS ni pravočasno vnovčil garancij za dobro izpolnitev pogodbenih obveznosti proti NLB in Novi KBM. Sodišče je v dveh primerih enkrat na prvi, drugič pa tudi že na drugi stopnji zahtevku podizvajalca zaradi izogibanja vnočitve garancij že ugodilo. Tako bo DARS zaradi svojega ignoriranja prava plačal določene zneske dvakrat. Enkrat v stečajno maso, drugič pa podizvajalcem, pri čemer ne bo mogel plačil povrniti z vnočenjem garancij, ki so že potekle.

Iz odločbe, s katero DARS zavrača korektno posredovati podatke o pravdnih stroških, kot so razvidni iz arhiva pravdnih spisov in iz sicer zelo pomanjkljivih podatkov, ki jih je kljub zavrnitvi priložil k svoji odločbi, lahko razberemo neko obratno sorazmerje. Več in bolje kot DARS dela, manj je pravdnih stroškov in obratno, kadar dela manj in slabše, pravdni stroški so mnogo večji. Slabši, kot so rezultati dela, bolj je DARS pohvaljen s strani izvršne oblasti, ki hvali svojega konja, kot ga hvali Cigan v znani pesmi Jovana Jovanoviča Zmaja, da ne veš, ali je to konj, ali ptica lastovica.

Koliko je stanje kritično pokaže primer, ko v postopku mednarodne arbitraže, v kateri Impresa Grasseto toži Slovenijo, ker le ta ne spoštuje obveze zagotoviti sojenja v razumnem roku v pravdi, v kateri Impresa Grasseto sicer povsem neutemeljeno toži DARS za 53 milijonov evrov, za katere Impresa Grasseto meni, da jih je zaslužil pri gradnji predora Trojane, predstavniki resornih ministrstev zbirajo informacije in preverjajo, zakaj v tej pravdi sploh gre pri ljudeh, ki so nekoč za DARS pisali odgovor na tožbo, ne pa pri Darsu in njegovih odvetnikih, ki sedaj skrbijo za vodenje tega spora. Prav lahko se zgodi, da Slovenija v arbitraži pogori, če ne bo ustrezno parirala zahtevkom tožnika, kar pa je zelo verjetno, če odgovorne osebe ne zagotovijo pristojnim organom države vseh in zadostnih informacij o tem, za slovenske razmere ogromnem zahtevku.

Nadzor Darsovih nadzornikov

Gotovo je težko najti sposobne, delovne, zagnane in poštene uprave, kot je tudi težko najti sposobne ministre naštetih lastnosti. Toda kapitalistična civilizacija in država sta izumila mehanizem, ki zagotavlja preprečevanje zlorab in je znan kot spoštovanje veljavnih predpisov, dosledno izvajanje pristojnosti in delovanje kontrolnih mehanizmov. Prav tu si je Slovenija kot država in njena civilna družba dovolila največjo možno napako, ker se nikakor ne streznimo in ne začnemo ravnati tako, kot je dobro in prav, ampak raje ignoriramo osnovna načela dobre vere in poštenja.

Pri imenovanju novega nadzornega sveta DARS, to je organa, ki mora nadzirati ravnanje uprave, je (gotovo po diktatu in soglasju vlade in resornega ministra) SDH imenoval člane iz kvote vladajoče politike, ne pa ljudi, ki bi o Darsu kaj vedeli in imeli potrebo z osebnim angažmajem v javnem interesu varovati premoženjske interese Slovenije in njenih državljanov. Ne predstavljam si, ob vsem spoštovanju, da bo novi predsednik nadzornega sveta DARS, ki je hkrati predsednik GZS ob vseh njegovih zadolžitvah imel voljo, čas in energijo poglobljeno nadzorovati odločanje v DARS. Tudi za njegovega podpredsednika, uglednega profesorja civilnega prava si ne predstavljam, da bo poleg obveznosti na pravni fakulteti in poleg raziskovalne dejavnosti ki je opravlja, zmogel poglobljeno na primer pregledati vse pravdne spise in preveriti odločanje uprave, ki na pravdnem področju povzroča enormno oškodovanje javnih sredstev, s katerimi DARS upravlja. Ne. Veliko bolj verjetno je, da bo nov nadzorni svet, enako kot dosedanji nadzorni sveti mirno pobiral sejnine in pri tem skrbno pazil, da si ne bi nakopal odgovornega dela ali pa kakšnih hudih zamer. Vladi je očitno po volji, da se v Darsu izvaja nadzor po uglednih in avtoritativnih ljudeh zgolj navidezno. Ustvarja se zgolj vtis nadzora, ki pa v resnici ne deluje. Če bi temu ne bilo tako, bi vlada preko SDH imenovala v nadzorni svet vsaj koga od ljudi, ki o Darsu veliko vedo, ki so s svojim delom v preteklosti dokazali kako se mora delati, da se dosežejo uspehi, da se ne dela škoda in da ima korist javni interes in ne zasebni žepi.

Sklepne misli

Bolje kot kdo dela, manj je vreden. Boljše ko delaš, manj si zaželen in bolj si odrinjen, kajti sedaj ni več čas, ko bi želeli dobro in koristno delati, pač pa je čas, ko je treba poskrbeti, da vsi oblasti ljubi priskledniki polnijo svoje žepe in na račun javnega denarja bogatijo.

Z veliko mero gotovosti lahko domnevamo, da je DARS Slovenija v malem, da se tudi v Sloveniji na veliko dogajajo vodenje, odločanje, upravljanje podobno tako kot v Darsu. Zato ni nenavadno, če vrli Slovenci zaupajo le še v božjo pomoč in naslavljajo na Marijo prošnje za pomoč. Toda Marija nam ne pomaga, saj imamo le privid in se motimo, ko mislimo, da imamo opravka z milostno materjo božjo. Enako, kot sem imel opravka s policistko, imamo opravka s trdim in neizprosnim sistemom kapitalizma, v katerem pogoltni, pokvarjeni in nepošteni bogatijo, naivni in pošteni pa nujno tonejo v revščino. Sistem, v katerem živimo, ni milostljiv ne lep, pač pa je grd in neizprosen. Zato si ne moremo privoščiti nikakršnih iluzij. Ne moremo si dovoliti skrivanja resnice, ne moremo sami sebi lagati. In ker vendar ravno to počnemo, plačujemo kazen za svoje grehe.

Ja, policistka me je pripravila voziti po pravilih, saj je moja pokojnina premajhna, da bi jo lahko vračal v proračun. Kdo pa bo prisilil državo in DARS in vse, ki odločajo v bankah, našo vlado in poslance, naše politične stranke, naše nadzornike in pravosodje, da bodo začeli spoštovati pravila, da bodo cenili in nagradili korektne in poštene ljudi in preganjali vse, ki s svojo malomarnostjo ali zlonamernostjo povzročajo škodo in nas pehajo v revščino?

Poslovanje DUTB kot plenjenje izplena

Ali je DUTB res slaba banka? Da, je če gledamo s stališča davkoplačevalcev. Toda gledano s pozicije njenega upravnega odbora in izvršnih direktorjev, to ni slaba, temveč izvrstna banka. Kdo je torej slab in zakaj?

Slovenska javnost je razburjena in se zgraža nad poslovanjem DUTB – slabe banke, ki izterjuje slabe kredite slovenskih bank, ki so jih le-te po sprejetem zakonu in pod nadzorstvom ministrstva za finance in Banke Slovenije prenesle na slabo banko. Slovenija je z davkoplačevalskim denarjem prevzela za 5,5 milijarde slabih bančnih kreditov in jih prenesla v prodajo in izterjavo na DUTB. Pričakovali bi, da bo DUTB nagrajena za svoje delo v odvisnosti od uspeha. Več, ko bo iztržila, več in bolje bodo nagrajeni njena uprava in obratno, manj kot bo DUTB izterjala, manj bodo plačani njeni poslovodje.

Rezultat izterjave DUTB je svojevrstna razprodaja slovenskega premoženja tujemu in domačemu kapitalu po nerazumnih cenah in dodatno pospešeno uničevanje podjetij v stečajnih postopkih. Iz dosežene izterjave se poplačujejo astronomske plače vodilnim delavcem DUTB, ki se jim priznavajo še velikanski materialni stroški in še stroški poslovanja, v kar so všteta plačila zunanjih svetovalcev. Poslovanje DUTB je tako zreducirano na plenjenje izplena in davkoplačevalci od plačila za prevzete milijardne terjatve ne bodo dobili ne dosti, ne malo, ker bodo dobili natančno nič. Še več, na koncu bo potrebno pokriti še izgubo DUTB, saj le-ta ne more toliko izterjati in iztržiti, kolikor lahko zapravi in kolikor lahko plača svojim direktorjem. V slovenski javnosti se je zato razširilo prepričanje, da je vodstvo DUTB neka plenilska združba, ki naj bi veselo kradla in se norčevala iz slovenskih davkoplačevalcev. V tem oziru je slaba banka res slaba za Slovenijo, toda dobra za vse, ki imajo od njenega poslovanja korist, zlasti pa je dobra za njene vrhunske direktorje, ki so nadvse sposobni predstavniki opevanega nordijskega poštenja.

Iz medijsko obravnavanih vprašanj o DUTB je razbrati, da našo vlado in državni zbor ne skrbi vsebina in se naša zakonodajna in izvršna oblast ne posvečata preverjanju ugotovitev računskega sodišča o delovanju te katastrofe za slovenske davkoplačevalce, temveč da so se naši politiki razživeli predvsem ob informacijah, da si direktorji DUTB v skladu z njihovimi veljavnimi pogodbami mirno izplačujejo vse, kar jim po pogodbah gre. Tako nekako izgubljamo iz presoje bistvena vprašanja, ker se ukvarjamo z manj pomembnimi, a toliko bolj škandaloznimi dejstvi.

Profesor dr. Miha Juhart je natočil preko javne TV čistega vina in nam vsem lepo razložil, da izplačevanje plač, ne glede na njihovo višino, ni pravno sporno, če imajo ta plačila oporo v veljavnih pogodbah. Kdor vpije, da je takšno enormno, a pogodbeno določeno izplačevanje zloraba, kraja in kar je temu podobnega, se moti. Spoštovanje pogodb ni kaznivo dejanje, niti ne povzročanje škode. Seveda smo lahko vsi davkoplačevalci zgroženi, ker je reševanje slovenskih bank naša zakonodajna in izvršna oblast uporabila kot odlično priložnost, da omogoči še dodatno okoriščanje določenih srečnežev v DUTB in dodatno oškodovanje javnega denarja.

Najprej ministrstvo za finance na podlagi zakona ustanovi DUTB in mu omogoči, da si sam uredi svoj status in pravila poslovanja, ker ima upravni odbor pravico z izvršnimi direktorji v upravi skleniti poljubne pogodbe in določiti plače po želji direktorjev, ne da bi bila jasno določena njihova odgovornost in kriteriji za presojo uspešnosti njihovega dela. Seveda je upravni odbor svojim direktorjem v pogodbah določil vse možne beneficije in sanjske plače, ki v normalnem življenju v naših razmerah pomenijo izkoriščanje priložnosti brez vsakega občutka za pravo mero. Minister za finance sedaj prosi, kot je sam javno pojasnil, za pojasnila namesto, da bi ukrepal. Namesto, da bi naša vlada prisluhnila strokovnim mnenjem in namesto da bi državni zbor po hitrem postopku sprejel spremembe zakona, s katerim bi za naprej preprečil anomalije, sedaj državni zbor sklicuje izredne seje, ministri pa kar tekmujejo, kdo bo bolj zmerjal direktorje slabe banke, kdo jim bo izrekel hujše očitke in kdo se bo pred narodom izkazal kot najbolj vnet zagovornik pravičnosti.

Vidimo, da se nihče ne loti preverjanja, zakaj je do tega norčevanja iz slovenskega naroda prišlo in kdo je za to kriv. Nihče se ne loti preverjanja, katere nadzorne institucije v državi so zatajile, ali pa katere institucije, kot na primer računsko sodišče, opravijo svoje naloge prepozno. Kje je bilo računsko sodišče, ko je bilo v zakonodajnem postopku možno opozoriti državni zbor, da sprejeti zakon, ki omogoča zlorabe pravzaprav pomeni zlorabljanje oblasti. Kaj je počelo ministrstvo za finance, ko bi moralo pred podpisom pogodb z direktorji upravnemu odboru jasno določiti obseg in meje pravic bodočih izvršnih direktorjev? Kaj počne slepa Banka Slovenije, da ne ve, koliko so vredne prenesene terjatve. Zakaj vlada ni pravočasno preverila, kakšne pogodbe naklepa upravni odbor podpisati z izvršnimi direktorji DUTB? Ne, nihče ne govori o odgovornosti vlade in njenih ministrov, še manj kdor koli opazi, da so krivi predvsem naši poslanci v državnem zboru, ki so s sprejemom zakona sistemsko omogočili izvršnim direktorjem škoditi ugledu poštenih nordijcev. Zlasti nihče ne odgovori, kaj storiti, da se kaj takega več ne zgodi in kaj storiti, da se škoda minimalizira.

Dr. Miha Juhart jasno pove, da je predčasna razveza pogodb možna, seveda ob upoštevanju vseh finančnih posledic, ki sledijo in priporoča preveriti, kaj je večje zlo – pogodbe razvezati in plačati, ali še naprej gledati garnituro, kako bo do konca mandata bajno nagrajena tudi za svoje domnevno škodljivo poslovanje. Če bi se pristojni organi izvršne oblasti potrudili, bi nemara uspeli dokazati obstoj krivdnih razlogov za razvezo pogodbe, zaradi kršitev pogodbe in zaradi nedoseganja predvidenih rezultatov. V primeru ugotovitve krivdnih razlogov na strani organov DUTB, bi nemara brez večje škode pogodbe lahko razvezali in dosegli, kar slovenski narod v svojih sanjah želi. Nemara bi lahko celo zahtevali povrnitev kakšne škode. Seveda bi za kaj takega morali pristojni organi delati strokovno in odgovorno, ne pa le lahkotno čakati, da bo njihovo delo opravil kdo drug. Res pa je, da bi bil nemara njihov napor brezpredmeten, če imajo pravno podkovani direktorji DUTB v pogodbah določbe, ki jih celo v primeru namernega ali malomarnega ravnanja odrešijo zanje škodnih posledic in jim celo v tem primeru zagotavljajo odpravnine in beneficije, kot jih uživa na primer direktor Volkswagna, ki bo za goljufanje celega sveta nagrajen z milijonskimi odpravninami, milijonsko rento in še ogromno pokojnino. Tako je to z tovrstno gospodo. Bolj, ko jo stiskaš v roki, bolj ti spolzi skozi prste in razen smradu ti v roki ne ostane nič drugega.

Ali je DUTB res slaba banka? Da, je če gledamo s stališča davkoplačevalcev. Toda gledano s pozicije njenega upravnega odbora in izvršnih direktorjev, to ni slaba, temveč izvrstna banka; iz slabega v dobro, kot že slogan DUTB pove. Kdo je torej slab in zakaj? Odgovor je preprost. Slaba nam je država Slovenija, ker njeni poslanci v državnem zboru in njeni ministri v vladi dovolijo vse to, četudi imajo vse vzvode, da ne bi.

Objektivna odgovornost je nekaj, kar si lahko zataknemo za klobuk

Objektivna odgovornost je odgovornost za škodo, ki jo mora kdo plačati, čeprav ni nič kriv. Čeprav ni ravnal namerno, ne z malomarnostjo, mora lastnik nevarne stvari plačati škodo, ki nastane zaradi delovanja te nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Kandidatka za viceguvernerko Banke Slovenije je tako denimo priznala, da je objektivno odgovorna, saj je bila v nad­zor­nem svetu Abanke v času, ko je ta odo­brila po­mem­ben del sla­bih po­so­jil, zaradi česar smo morali davkoplačevalci tudi to banko dokapitalizirati, obenem pa meni, da ni nič kriva, ker so bile pač okoliščine takšne, da je do škode prišlo. Po tej logiki odgovornosti za škodo sploh ni in je torej tudi uveljavljati ni treba, kajti vsi se trudijo delati po najboljših močeh. Povzamemo torej lahko, da je objektivna odgovornost nekaj, kar si lahko zataknemo za klobuk, ker ne pomeni ne dosti ne malo, saj sploh nič ne pomeni.

Slovenski mediji so oznanili, da je Ireno Vodopivec Jean na predlog predsednika Boruta Pahorja državnozborska mandatno–volilna komisija potrdila za kandidatko za viceguvernerko Banke Slovenije, o kateri naj bi ta teden odločal celotni državni zbor. Iz Dnevnika lahko povzamemo, da je Irena Vo­do­pi­vec Jean, kan­di­datka pred­se­dnika re­pu­blike Bo­ruta Pa­horja za vi­ce­gu­ver­nerko Banke Slo­ve­nije, ki je pre­stala prvo ka­dro­vsko sito v dr­žav­nem zboru, bila med le­toma 2006 in 2009 čla­nica nad­zor­nega sveta Abanke. Dr­žava je mo­rala Abanko ko­nec leta 2013 re­še­vati s sko­raj 600-mi­li­jon­sko injek­cijo. Po Dnevniku to od­pira vpra­ša­nje, ali je član­stvo Vo­do­pi­vec Je­a­nove v nad­zor­nem svetu Abanke v času, ko je ta odo­brila po­mem­ben del sla­bih po­so­jil, kljub njeni stro­kov­no­sti lahko ovira za po­lo­žaj v vrhu re­gu­la­torja do­ma­čega ban­čnega sis­tema. Verjetna bodoča viceguvernerka, ki je da­nes v Zdru­že­nju bank za­po­slena kot na­me­stnica di­rek­torja Fran­ceta Ar­harja, je za Dnevnik novinarske pomisleke odločno in na kratko odpravila, rekoč: »Svo­jega član­stva v nad­zor­nem svetu Abanke ne mo­rem iz­bri­sati. Pri­zna­vam objek­tivno od­go­vor­nost, a to je bilo dru­gačno ob­do­bje.« In še: »Ves čas sem se tru­dila de­lo­vati na pod­lagi za­kona o ban­čni­štvu. Če bi kdo leta 2006 na­po­ve­dal, da bo vre­dnost za­va­ro­vanj za po­so­jila tako pa­dla, mu ver­je­tno nihče ne bi ver­jel.« Na vprašanje o tem, ali je njena kan­di­da­tura za vi­ce­gu­ver­nerko lahko sporna za­radi nje­nega član­stva v nad­zor­nem svetu Abanke, pa je Vo­do­pi­vec Je­a­nova odgovorila: »To je bil čas vi­soke, celo ek­spo­nen­tne ra­sti. Kre­diti bi mo­rali biti ustre­zno za­va­ro­vani, a je pri­šlo do hkra­tnega padca vre­dno­sti pa­pir­jev in se­su­tja ne­pre­mič­nin­skega trga. Ni šlo za malomarnost ali lenobo, ampak okoliščine«.

Te razlage Dnevnik komentira in nam pojasni: »Kljub temu se po­mem­ben del očit­kov, ve­za­nih na čas kre­di­tne ek­s­pan­zije v ban­kah, ki jih je ob­vla­do­vala dr­žava, na­naša na nji­hove nad­zor­nike. Ti naj bi do­pu­stili, da so banke me­ne­džer­jem in fi­nanč­nim hol­din­gom za dol­go­ročne pro­jekte odo­bra­vale krat­ko­ročna po­so­jila, s či­mer so ve­li­ko­krat pri­kri­vale nji­hov de­jan­ski na­men. Spet v dru­gih pri­me­rih naj bi po­sa­me­zne uprave si­lili v po­ve­ča­nje tr­žnih de­le­žev. »Če bi banke upo­šte­vale za­kon o ban­čni­štvu, do tega ne bi pri­ha­jalo

Iz Dnevnikovega pisanja lahko povzamemo, da je objektivna odgovornost nekaj, kar si lahko zataknemo za klobuk, ker ne pomeni ne dosti ne malo, saj sploh nič ne pomeni. Namreč, objektivno odgovorne osebe za katastrofalno poslovanje naših bank nič ne odgovarjajo in lahko mirno zasedajo vodilne in najodgovornejše funkcije v Banki Slovenije. Mandatno volilna komisija očitno ni našla nobenega razloga, da bi podvomila v primernost kandidatke za viceguvernerko in jo je mirno potrdila. Kaj so naši poslanci imeli v mislih pri svoji odločitvi, ne vem, a oglejmo si, kako je odgovornost za škodo opredeljena v Obligacijskem zakoniku (OZ) in pretehtajmo, kaj nam je Irena Vodopivec Jean povedala s priznanjem objektivne odgovornosti.

Članico nadzornega sveta Abanke je nedvomno šteti za članico organa pravne osebe po 148. čl. OZ. Po tem členu pravna oseba, torej Abanka, odgovarja za škodo, ki jo je njen organ povzročil tretjim osebam, torej vsem državljanom Slovenije, ki smo preko proračuna morali pokriti škodo, ki so jo kot bančno luknjo povzročili uprava Abanke in njen nadzorni svet z Ireno Vodopivec Jean vred. Če bi Abanka poravnala škodo, ki jo je povzročila vsem slovenskim državljanom, bi lahko od svojih organov zahtevala povrnitev škode v 6. mesecih po plačilu, če bi lahko dokazala, da so organi škodljivo ravnali namenoma ali iz hude malomarnosti.

Objektivna odgovornost je odgovornost za škodo, ki jo mora kdo plačati, čeprav ni nič kriv. Čeprav ni ravnal namerno, ne z malomarnostjo, mora lastnik nevarne stvari plačati škodo, ki nastane zaradi delovanja te nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Torej, po tej logiki Irena Vodopivec Jean pove, da je objektivno dolžna poravnati škodo, čeprav je menda ni zakrivila in ni nič kriva. Kandidatka za viceguvernerko seveda nima v mislih, da bi komer koli karkoli povrnila, ker je ravnala malomarno in sedaj brez sramu javno prizna, da je objektivno odgovorna. Toda čeprav je objektivno odgovorna, meni, da ni nič kriva, ker so bile pač okoliščine takšne, da je do škode prišlo. A kaj je funkcija nadzornega sveta, v katerem sedijo vrhunski strokovnjaki, kot prav to, da glede na okoliščine ravnajo strokovno pravilno, torej tako, da škodo preprečijo? Huda malomarnost je izkazana že s tem, da nadzorni sveti pri svojih presojah poslovanja bank niso upoštevali določb Zakona o bankah, niti ne dobre bančne prakse in zlasti ne določb Kodeksa finančnoposlovnih načel, ki ga po Zakonu o gospodarskih družbah in Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, morajo kot pravila stroke obvezno uporabljati poslovodeči in nadzorni organi gospodarskih družb. Pravila stroke so za poslovanje bank še strožja in zahtevajo skrbno presojo vseh kreditnih in drugih bančnih poslov v okviru bančnega poslovanja, saj banke z malomarnostjo ogrožajo ne le sebe, temveč vse svoje komintente in je nesporno nujno, da država vzpostavi zadostne nadzorne mehanizme, ki preprečijo povzročanje enormnih škod. Tak zadosten nadzorni mehanizem bi moral biti Banka Slovenije. Njenega guvernerja in viceguvernerje pa imenuje na predlog predsednika države državni zbor. Prav zato pričakujemo, da bo državni zbor pri imenovanju viceguvernerke preveril, če že ne njene bivše malomarnosti, pa vsaj njeno strokovnost.

Pričakovali bi, da bo državni zbor preveril njene izjave in ocenil, če sploh ve, kaj govori, ko priznava objektivno odgovornost in hkrati pove, da ni nič kriva. Vendar so naša pričakovanja povsem neutemeljena, kajti očitno tudi državni zbor ne ve, kaj je to objektivna odgovornost, še manj, kaj je krivdno ravnanje kot namerno ravnanje ali kot malomarno ignoriranje predpisanih pravil stroke. Ne, očitno je, da državni zbor odloča po nekih skrivnostnih kriterijih in pokloni vero kandidatom, ki ne vedo, kaj govorijo, ki se nekaj sprenevedajo in nas imajo za tepce, ki ne znajo prebrati niti osnovnih zakonskih predpisov.

Ireni Vodopivec Jean gre očitno dobro, ko že leta zaseda pomembne funkcije, priznava objektivno odgovornost in je za nagrado predlagana za viceguvernerko, torej za nadzornico nadzornikov. Nauk je preprost. Kdor želi ugajati državnemu zboru in našemu predsedniku države, mora govoriti nesmisle, mora se sprenevedati in ustvarjati vtis visoko moralne osebe, a v resnici je s to moralo nekako tako, kot s strahom, ki je okrogel, notri pa ga nič ni. Kdor želi biti nadzornik, mora državnemu zboru izkazati, da svojih nadzornih funkcij do sedaj ni opravljal strokovno korektno in da je povzročal škodo. Če bi temu ne bilo tako, bi državni zbor predlog predsednika Boruta Pahorja kot neustrezen zavrnil. Toda, če bi se to zgodilo, bi državni zbor moral vedeti vsaj to, kaj je odgovornost, bi moral odgovornost zahtevati in bi moral uveljavljati odgovornost za ravnanje vseh pomembnih funkcionarjev na vseh nivojih in v vsakodnevni praksi. Toda, kako, naj državni zbor ravna drugače, če tudi sam o svoji odgovornosti meni, da ni nikoli nič kriv. Tudi vlada in vsi njeni ministri in predsedniki uprav, vsi enotno trdijo, da niso nikoli nič krivi, ker so za vse krive neke okoliščine, neka objektivnost.

Po tej logiki odgovornosti za škodo sploh ni in je torej tudi uveljavljati ni treba, kajti vsi se trudijo delati po najboljših močeh. Nedvomno bo verjetna nova viceguvernerka izpolnila pričakovanja državnega zbora in bo odlično opravljala bodočo funkcijo, kajti zagotovo ne bo nikoli nič kriva, čeprav bo objektivno odgovorna.

Naša verjetno bodoča viceguvernerka je še poudarila: »V vsa­kem pri­meru se pra­kse iz bank ne smejo več po­no­viti, ker ta dr­žava nima več mi­li­jard evrov za nji­hovo sa­ni­ra­nje. Tudi zato je da­nes skrb zbu­ja­joče spre­mljati iz­jave ban­kir­jev o ce­novni vojni.« Če bodo banke nadzorovali objektivno odgovorni nadzorniki v Banki Slovenije, ki niso nikoli nič krivi, se bo prav ta praksa, čeprav smo brez denarja, gotovo ponovila. Najboljši dokaz je prav odločitev mandatno volilne komisije državnega zbora, ki bi pri razumnih državljanih morala vzbuditi ne zaskrbljenost, temveč ogorčenje nad odločitvami, ki dajejo potuho neodgovornemu ravnanju, ki pomeni nadaljevanje opuščanja nadzora in nemoteno nadaljevanje finančnega primitivizma naših bank, ki je eden od ključnih vzrokov naše gospodarske in družbene krize, ki je prav zaradi takšnega razumevanja odgovornosti gotovo ne bomo presegli.

Država spodbuja samozaposlovanje in priporoča odpuščanje delavcev

Bine Kordež je na Damijanovem blogu objavil zanimiv prispevek o požrešni državi in o tem, kaj dobimo za plačane davke. Lepo zbrani podatke dokazujejo, da slovenski davkoplačevalci od države prejmemo več pokojnin in socialnih transferjev kot pa državi plačamo davkov in prispevkov. Zato ima proračun več izdatkov kot prihodkov, zaradi česar nam avtor nekako med vrsticami sugerira, da imamo očitno preveč sociale in da plačujemo premalo davkov in prispevkov. Zato nimamo prav, ko bentimo nad požrešno državo, pač pa bi morali raje razmišljati, kako bomo od države dobili manj, kot pa ji plačujemo.

Sicer zelo argumentirano razmišljanje vsiljuje še dimenzijo razmisleka, ki jo avtor sam ne vidi. Prispevki in davki zaposlenih in delodajalcev so v letu 2014 znašali skupaj 4,835 milijarde evrov, prispevki in davki samozaposlenih pa več kot desetkrat manj, to je 0,438 milijarde evrov.

Samozaposlenih je menda že nekako četrtina vseh aktivnih državljanov Slovenije, vendar le-ti prispevajo manj kot desetino davkov in prispevkov. Država z davčno politiko in opuščanjem inšpekcijskega nadzora delovnih inšpektorjev vzpodbuja samozaposlovanje in priporoča odpuščanje delavcev in stimulira sistem, v katerem majhno število delavcev za nizko plačo gara po 12 in več ur na dan namesto, da bi večje število zaposlenih delalo po 8 ur na dan. V tem primeru bi imeli manj samozaposlenih, ki plačajo majhne davke in več zaposlenih, ki plačujejo precej višje davke in prispevke. Seveda bi bil dobiček kapitala v tem primeru manjši, a bi bili prihodki proračuna večji in bi lahko pokrili potrebe pokojnin in z zakoni določene socialne pravice občanov.

Glede na ravnanje države se število velikih davkoplačevalcev, kot so bili SCT, Primorje, Mura in številna druga večja in srednja podjetja, ki so končala v stečajih konstantno krči, narašča pa število samozaposlenih in število brezposelnih. Če upoštevamo še primer značilnega obrtnika na storitvenem področju iz Kordeževega besedila, ki s težkim srcem plačuje davke, čeprav od države več dobi, kot ji plača, lahko zaključimo, da ima država velike težave od nepregledne množice majhnih s. p. in d. o. o. ter od množice samostojnih kulturnih delavcev, svobodnih prevajalcev, majhnih kmetov in zaposlenih študentov iztisniti toliko davkov, kot ima potreb za financiranje pokojnin in vseh ostalih socialnih transferjev.

Osnovni problem torej ni v tem, da plačujemo previsoke davke in da preveč zapravimo. Problem je v tem, da država mirno gleda, kako propadajo velika podjetja in da izpada davkov velikih davkoplačevalcev ne more nadomestiti z izterjavo množice revežev, ki lahko preživi le tako, da davke plačuje kolikor mogoče malo ali celo sploh ne, ker raje dela na črno, saj ji drugega ne preostane.

Interes kapitala je velika brezposelnost, nizka cena dela in čim večji in višji dobički. Ob socialni državi to pomeni, da ljudje živijo na račun sociale in tolčejo revščino ter da razliko, ki jo krije državni proračun z zadolževanjem davkoplačevalcev, v obliki dobičkov pobere kapital, ki se potem odlije neproduktivno verjetno v davčne oaze. Absurdnost te državne politike se mi je pokazala, ko sem od davčne uprave prejel na štirih straneh napisano odločbo, da moram plačati 10 centov (0,1 EUR) davka na promet zemljišč, ker sem zaradi ureditve meje kupil 5 m2 kmetijskega neplodnega sveta. Potem sem za provizijo nakazila plačal 1,15 EUR in za davek 0,1 EUR. Država je za pošiljko s povratnico plačala 1,5 EUR poštnine, koliko jo je stal davčni uradnik, ki je napisal 4 strani dolgo odločbo, ne vem, a gotovo je država s to izterjavo utrpela mnogo višje stroške, kot je znašal njen priliv v proračun in je davčna uprava v tem primeru povzročila državi škodo, čeprav sem odmerjen davek 10 centov brez ugovora plačal.

Skratka. Kordež nam lepo prikaže, da ne potrebujemo nekih velikih reform, pač pa potrebujemo predvsem razsodnost izvršne oblasti, ki bi morala prenehati s svojimi norostmi sodelovati pri uničevanju velikih davkoplačevalcev. Davčna politika bi morala siliti delodajalce k rednemu zaposlovanju, ne pa stimulirati povečevanje samozaposlenih in brezposelnih, saj te množice ne bo mogoče preživeti iz socialnih transferjev, ker se ob sprejetem zakonu o fiskalnem pravilu, država ne bo mogla več zadolževati in porabiti več, kot pobere davkov. Te razlike tudi ne bo mogoče pokriti s prodajo premoženja, kolikor ga je državi še preostalo. Nemara bi nekoliko zmanjšal primanjkljaj v proračunu davek na nepremičnine, a nič ne kaže, da bi ga bila država sposobna uvesti na pošten in racionalen način. Tudi ukinitev dodatnega zdravstvenega zavarovanja, ki zdravstvu odtegne menda 70 milijonov evrov, ki se prelijejo v stroške in dobičke zavarovalnic, bi nekoliko popravilo sliko, a tudi iz te moke ne bo kruha, saj ta vlada svojih predvolilnih obljub očitno noče uresničiti.

Povedano drugače. Dokler izvršna oblast ne bo začela ravnati skrbno in pametno v javnem interesu, toliko časa bo slovenski proračun v deficitu ne glede na to, kako malo bomo socialna država in ne glede na to, koliko davkov bo davkarija uspela iztisniti iz socialno ogroženega prebivalstva glede na dejstvo, da kapitala ne želi obremeniti, velike davkoplačevalce pa mirno prepušča njihovemu propadu.

Za konec naj povem, da je deset let nazaj 20 največjih davkoplačevalcev, ki jih je obravnaval posebni davčni urad prispevalo 80% vseh pobranih davkov, vsi ostali davkoplačevalci skupaj pa komaj 20% vseh pobranih davkov. Kljub temu pa naša izvršna oblast trdovratno nadaljuje z izvajanjem gospodarske politike reform zgolj v smeri krčenja proračuna z uničevanjem sociale in nenehnim nižanjem pokojnin in nič ne stori, da bi prekinila poslovni model špekuliranja, izčrpavanja, goljufanja in korupcije, ki je v 21. stoletju Slovenijo iz zgodbe o uspehu spremenil v primer razkroja gospodarstva in s tem tudi moralnega razkroja družbe, ki ima zgolj videz socialne in pravne države, čeprav si je prav to temeljno lastnost Slovenija zapisala v svoji ustavi.

Kordežev tokratni prispevek je vreden pohvale, ker daje iztočnico razmišljanju, ki pa ga on, kljub svoji doslednosti, z ostrino zdravega razuma ne izpelje in ostaja le na polovici poti presoje dejstev, ki jih sicer jasno navaja.

Resničnost tretje razvojne osi: »ni neumen, kdor ne zna brati, pač pa je bedak, kdor misli, da je vse res, kar kdo napiše«

Časopis Dnevnik je 15.7.2015 obelodanil, da postaja tretja os resničnost, ker da bo Dars leta 2019 začel z gradnjo hitre ceste od avstrijske meje na Koroškem do hrvaške meje v Beli krajni, katere vrednost je ocenjena na 3,551 mrd. evrov. Kot nam to razlaga v optimističnem pisanju novinar Vanja Alič, se zapleta le pri umeščanju trase v prostor, saj razen za nekaj krajših odsekov te osi ni znano, kje natanko bo cesta umeščena v prostor, kar je posledica težavnega usklajevanja v lokalnih skupnostih in odločne obrambe kmetijskih zemljišč, ki jih brani ministrstvo za kmetijstvo. Vse kaže, da so težave pri umeščanju trase ceste tretje razvojne osi v prostor gotovo resne, a še zdaleč ne edine in sploh verjetno najmanj pomembne. Darsovo napoved lahko razumemo le tako, da mu je že sedaj znano, kaj bo počel čez štiri leta in da že sedaj ve, da bo takrat imel na razpolago dovolj denarja in zlasti, da ima že sedaj jasno opredeljena vsa ekonomska in pravna razmerja z državo Slovenijo, ki je po slovenski ustavi in zakonu o cestah upravljalec javnih cest, ki imajo status javnega dobra. Če vsa razmerja niso jasno določena in če investitor javne infrastrukture nima lastnega denarja, pa tudi ne virov javnega denarja, s katerim bi upravljal, je naravnost nujno, da se investicija ne more začeti, kaj šele izvesti.

Dars, ministrstvo za infrastrukturo in slovenska vlada preko medijev širijo napoved o začetku gradnje tretje razvojne osi v letu 2019 in očitno menijo, da bomo bralci verjeli vsemu, kar napiše dobro informirani novinar. Ivo Andrić je v znamenitem romanu Travniška kronika definiral, da ni neumen, kdor ne zna brati, pač pa da je bedak, kdor misli, da je vse res, kar kdo napiše. Za usodo slovenskega gospodarstva je vprašanje javnih investicij nedvomno eno najpomembnejših vprašanj, s katerim bi se morala slovenska oblast resno ukvarjati, če želi lastnemu narodu dobro in če namerava končati recesijo, v kateri trenutno živimo in upamo, da nas ne bo doletela grška usoda. Zato pretehtajmo in preverimo, koliko je vest o gradnji tretje osi resnična. Preveriti je treba, ali je glede na pravni statusa Darsa in glede na način, kako deluje slovenska oblast, napovedana gradnja sploh možna.

Model gradnje avtocest 1994 – 2010

Oglejmo si najprej, kakšen je bil model gradnje, po katerem je Dars leta 1994 nadaljeval gradnjo avtocest po nacionalnem programu in nato ta model, ki smo ga leta 2010 z zadnjo spremembo zakona o Darsu zavrgli, primerjajmo z Darsovim statusom po sedaj veljavnem zakonu o Darsu, nato pa ocenimo, kako bo gradnja po spremenjenih pravilih leta 2019 stekla. Pri tem bomo zanemarili zagnanost in strokovnost odgovornih ljudi v vladi, ministrstvu za infrastrukturo in Darsu in je ne bomo primerjali s preteklostjo, da bi tem ljudem ne storili krivice, saj bi ocena terjala konkretno primerjavo ljudi, ki so leta 1993 zagnali gradnjo avtocest s vsemi, ki danes sokreirajo nove sisteme in nam napovedujejo pričetek gradnje čez 4 leta. Takšna primerjava bi presegla obseg, še berljiv za bralce blogov.

Po 3. členu zakona o cestah so avtoceste javno dobro v lasti Republike Slovenije. Po 70. členu ustave RS z javnim dobrom upravlja in gospodari upravljavec po pogojih in na način, kot je določen v zakonu. Zakon o Darsu je po prvotnem modelu določal, da je Dars javna delniška družba v 100 % lasti Slovenije in je organiziral in vodil gradnjo avtocest po naročilu države z javnimi sredstvi, s katerimi je le upravljal. Leta 2004 je sledila sprememba zakona, ki je Darsu po zakonu podelila koncesijo za upravljanje avtocest, glede gradnje pa ohranila mandatno razmerje, tako da je Dars še vedno organiziral in vodil gradnjo avtocest za državo, ki je tudi lastnik grajenega javnega dobra. Z zgrajenimi avtocestami je Dars upravljal na podlagi koncesije, ki traja 20 let oziroma toliko časa, dokler ne odplača vseh kreditov oz. vseh finančnih obveznosti, ki izhajajo iz financiranja gradnje avtocest in drugih cest po Nacionalnem programu. Viri za financiranje Nacionalnega programa, ki ga je Dars izvajal po naročilu (mandatna pogodba) Republike Slovenije, so bili opredeljeni v prej veljavnem zakonu, in sicer:

  • namenska sredstva proračuna RS;
  • koncesnina;
  • krediti, obveznice in drugi finančni aranžmaji z garancijo RS;
  • najemnine in zakupnine od spremljajočih dejavnosti;
  • drugi viri (npr. prihodki od finančnih naložb).

Na podlagi citirane zakonodaje je Dars sklenil z RS pogodbo o naročilu (»mandatna pogodba«) in koncesijsko pogodbo o upravljanju in vzdrževanju avtocest.

Namenska sredstva proračuna RS so opredeljena v tako imenovanem »zakonu o bencinskem tolarju« (zakon o zagotovitvi namenskih sredstev za graditev državnih cest, določenih v nacionalnem programu izgradnje avtocest v Republiki Sloveniji).

Izvajanje gradenj opredeljuje tudi tako imenovani »Štrajnov zakon« (Zakon o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo avtocestnega omrežja v Republiki Sloveniji), ki ureja specifična vprašanja gradnje avtocest in določa potrebne izjeme od splošnih določb predpisov, ki opredeljujejo urejanje prostora in graditev objektov.

Ustanovitvena pogodba Evropske unije določa v 107. členu (prejšnji 87. člen PES) obveznost držav članic EU, da oddajo upravljanje javnih gospodarskih služb po javnem razpisu, če določene službe ne izvaja pristojen upravni organ države članice.

Dars je na podlagi zakona o spremembah zakona o Darsu iz leta 2004 pridobil koncesijo na podlagi samega zakona, kar je bilo možno izvesti pred podpisom pristopa Slovenije v EU. Pri ureditvi tako spremenjenega statusa, ko je Dars iz oblike javnega podjetja prešel v obliko delniške družbe in prevzel funkcijo koncesionarja ter kot prevzemnik naročila izvajal finančni inženiring in vodil investicijsko gradnjo v imenu in za račun države, je Slovenija pri tem medgeneracijskem projektu zasledovala naslednje cilje:

  • pred pristopom Slovenije v EU zagotoviti prevzem upravljanja avtocest slovenskemu subjektu, ki je pod kontrolo slovenske države, kar so enako storile tudi ostale članice EU (Italija, Francija, Španija, Portugalska, …);
  • zagotoviti Darsu možnost odplačati že najete kredite in z najetjem dodatnih kreditov in drugih finančnih aranžmajev v imenu in za račun RS dokončati nacionalni program izgradnje avtocest, ne da bi krediti šteli v javni dolg;
  • zagotoviti cestninski sistem, ki bo omogočal odplačilo finančnih obveznosti iz kreditov in drugih finančnih aranžmajev, hkrati pa bo sledil sprejetemu konceptu Slovenija – urbana vas – pretežno odprt cestninski sistem;
  • zagotoviti vodenje investicij pod kontrolo RS in s tem ob gradnji avtocest omogočiti financiranje drugih družbeno potrebnih investicij, ki niso gradnja avtocest v ožjem pomenu besede (npr.: ureditev vodotokov, lokalne cestne in komunalne infrastrukture, ureditev nezavarovanih železniških prehodov, ohranjanje nacionalne kulturne dediščine – arheologija, ipd.), kar vse pomeni, da gradnja avtocest istočasno pomeni celovito prostorsko urejanje širšega območja avtocest;
  • zagotoviti socialno obvladljivost problematike reševanja presežnih delavcev na cestninskem sistemu ob prehodu na popolnoma avtomatizirano elektronsko cestninjenje v prostem prometnem toku;
  • javno finančno obvladovanje projekta izgradnje avtocest, ki ima pomembne makroekonomske vplive na celotno narodno gospodarstvo.

Kljub navedenim namenom, je v preteklem obdobju prišlo do bistvenega odstopanja od začrtanih namer pri gradnji in upravljanju avtocest, in sicer:

  • radikalno zmanjšanje namenskih sredstev proračuna;
  • radikalno povečevanje zadolževanja;
  • radikalno skrajšanje rokov dokončanja osnovnega avtocestnega sistema in s tem do enormnega povečanja investiranja v letih 2006-2008;
  • zastoj pri prehodu na popolnoma zaprt elektronski sistem cestninjenja v prostem prometnem toku;
  • zastoj pri razvoju in trženju dodatnih storitev in dejavnosti Darsa (gospodarjenje z avtocestnim in obcestnim prostorom, razvoj in trženje telekomunikacijskih storitev, storitvene dejavnosti na počivališčih, storitvene dejavnosti za voznike – npr. pomoč na avtocesti, prometno-informacijski sistem s trženjem voznikom potrebnih informacij ipd.);
  • omogočanje privilegiranega položaja nekaterim koristnikom v obcestnem prostoru, ne da bi privilegij Dars kot upravljavec avtocestnega omrežja tržno zaračunal negospodarjenje z viški nepremičnin, ki jih Dars ne trži in s tem izgublja pomembne vire, ki bi znižali finančno breme javnih financ (zelo majhno število prodanih viškov parcel, kar je prodano, je prodano selektivno in pod ceno izbranim kupcem, ni sklenjenih nikakršnih najemnih ali drugih pogodbenih razmerij gospodarskega izkoriščanja obcestnega prostora ipd.).

Vse navedeno je ogrozilo možnost Darsa ob zapadlosti poravnati finančne obveznosti, še posebej, ker je v preteklem obdobju od 2004 do 2008 z garancijo RS realiziral pospešeno zadolževanje. Težave so bile rešljive in obvladljive, ker pobrana cestnina zadošča za odplačilo kreditov in servisiranje ostalih obveznosti upravljanja in vzdrževanja, saj je Dars uspel z bankami upnicami dogovoriti ustrezno refinanciranje oziroma podaljšanje rokov vračila kreditov.

V primeru, da Dars ne plača pravočasno zapadlih kreditnih obveznosti, imajo banke kreditodajalke možnost unovčevati garancije Republike Slovenije neposredno na proračunu Republike Slovenije (enako velja tudi za Darsove obveznice). Ker je po vseh kreditnih pogodbah dogovorjena klavzula o možnosti predčasnega odpoklica kredita zaradi zamude pri plačilu posamezne anuitete. To pomeni, da bi upnice lahko unovčevale garancije v višini celotne preostale obveznosti ob upoštevanju odškodnine za izgubljene predvidene obresti. V primeru plačilne nesposobnosti Darsa bi v najslabšem primeru upnice uveljavljale garancije v višini preko treh milijard evrov (zelo približna ocena). To se seveda ne bo zgodilo, ker ne banke upnice, ne Slovenija, ne Dars nimajo potrebe prenesti kot Grčija dolg Darsa v javni dolg Slovenije, ker je preko cestnine zagotovljen ustrezen in realen vir odplačila obveznosti, ki prav zato ni upoštevan kot javni dolg, čeprav gre za sredstva, ki so bila investirana v javno infrastrukturo v imenu in za račun Republike Slovenije.

Uprave Darsa so v preteklem obdobju po koncu prve uprave nekritično sledile zahtevam vladajoče politike in niso strokovno parirale odločitvam vlade in državnega zbora, ki pomenijo odstopanje od temeljnih razlogov, ki so narekovali Republiki Sloveniji v času od 1993 dalje kreirati gradnjo avtocest po opisanem izvirnem modelu, ki je v evropskem merilu ocenjen kot eden najuspešnejših modelov, zaradi česar je ta model finančno podprla EIB in za njo tudi druge komercialne evropske banke. Politično imenovanje uprave Darsa, ki ne zasleduje cilja zagotoviti strokovnost pri vodenju tako pomembnega projekta, ima za posledico, da sta bila vlada Republike Slovenije in Državni zbor premalo opozorjena na posledice nekaterih ključnih odločitev (npr. pretirano zadolževanje). Strokovni delavci Darsa, ki so na problematiko argumentirano in pravočasno opozarjali in upravi Darsa predlagali ustrezne ukrepe v smeri varovanja dolgoročnih poslovnih interesov Republike Slovenije, kot izhajajo iz uvodoma citiranih dokumentov, so bili deležni degradacije, v posledici česar so bili v letu 2006 prisiljeni Dars zapustiti. Dars se je tako prelevil v poslušnega izvajalca trenutnih političnih odločitev oblasti, v posledici česar je tudi ustrežljivo stregel odpravi modela, ki je bil uspešen in po katerem je Slovenija zgradila preko 80 % svojih avtocest.

“Model” gradnje avtocest po letu 2010

Po zadnji spremembi zakona o Darsu (iz leta 2010) ta sedaj po 5. čl. zakona ne vodi in ne organizira več gradnje avtocest v imenu in za račun Slovenije, pač pa gradi avtoceste v svojem imenu in za svoj račun v okviru koncesije gradenj v skladu z zakonom, ki ureja javno-zasebno partnerstvo. Takšne koncesije Dars še nima pridobljene in tudi ni razumljivo, kakšno javno-zasebno partnerstvo bi to bilo, če je Dars kot strateška naložba še vedno v 100% lasti Slovenije. Poleg tega je ta določba sporna glede na evropsko pravo, saj se koncesije lahko podeljujejo le na podlagi javnega razpisa in ne več neposredno z zakonom.

Po novi ureditvi ima Dars po zakonu stavbno pravico na zemljiščih, na katerih bo organiziral in vodil gradnjo avtocest za čas trajanja koncesije. Torej bo imel Dars pravico graditi avtocesto na tujem zemljišču, ko bo pridobil koncesijo. S tem zemljiščem ne sme razpolagati, niti ga ne more obremenjevati, torej ne more najeti kreditov zavarovanih s hipoteko na avtocesti. To je seveda logično, saj je avtocesta javno dobro, izven pravnega prometa.

Javna sredstva niso več vir financiranja avtocest, ker so vir po 11. čl. zakona o Darsu le: cestnine in drugi viri trženja avtocest, najeti krediti, sredstva zbrana z izdajo dolžniških vrednostnih papirjev in drugi viri, ne vemo pa kateri.

Cestnine in drugi viri trženja avtocest so po tem, ko Dars plača koncesnino državi kot investicijski vir dejansko zanemarljivi. Plačana koncesnina je namenski vir proračuna, ki je rezerviran za odplačilo že najetih kreditov. Kateri so drugi viri trženja in kakšni so – ni znano, verjetno pa gre za razne najemnine iz najema nepremičnin na počivališčih ter trženja optičnih vodov. Najeti krediti so do sedaj bili najeti z garancijo Slovenije. Ker to ni več predvideno, lahko Dars najame kredite in izdaja dolžniške papirje le na podlagi instrumentov zavarovanj, kot je na primer hipoteka ali zastava bodočih prilivov. Toda 17. čl zakona o Darsu obremenjevanja Darsovega premoženja izrecno prepoveduje. Bodoče cestnine pa so že zastavljene za odplačilo že najetih kreditov in to verjetno še za kakšnih 40 ali več let.

Ker zakon ne pove, kateri so drugi viri, ne moremo preverjati njihove realnosti, lahko pa domnevamo, da drugih virov pravzaprav ne bo, saj če bi bili, bi jih zakon opredelil.

Je 3. razvojna os dejansko resničnost?

Vse kaže, da so težave pri umeščanju trase ceste tretje razvojne osi v prostor gotovo resne, a še zdaleč ne edine in sploh verjetno najmanj pomembne. Če bi Dars, tako kot nekoč, imel jasno zagotovljene vire za financiranje, če ne bi bilo zmede s stavbno pravico, če bi imel sklenjeno koncesijsko pogodbo, če bi bilo razčiščeno, da nas ne bo nihče gnal pred evropsko komisijo, ker kršimo obveznosti glede javnega oddajanja koncesij, če bi imel Dars upravo, kot je bila nekoč uprava iz leta 1994 in če bi bil minister za infrastrukturo na ravni tedanjega ministra za promet in če bi bil predsednik vlade primerljiv s tedanjim predsednikom vlade in še kaj takšnega, bi z gotovostjo upal trditi, da tudi težav z umeščanjem v prostor ne bi bilo. Obratno pa upam trditi, da težave z umeščanjem v prostor dejansko služijo le kot izgovor za to, da se pravzaprav ne gradi, temveč le projektira sanjske investicije, ne za to, da bi kaj počeli, temveč da zaposlimo lahkoverno ljudstvo, ki verjame, da je nekaj res, ker to pač piše v časopisu.

Kaj je torej resnica o tretji razvojni osi? Je mar res, da os postaja resničnost?

Ne. Resnica je, da je tretja razvojna os iluzija in nič ne kaže, da bi oblast imela resen namen to os začeti graditi, vsaj leta 2019 gotovo še ne.

Katarza Banke Slovenije

Katarza pomeni očiščenje; v tragediji gre po Aristotelu za duhovno očiščenje zaradi trpljenja, s katerim se junak odkupi krivde, pri čemer se tudi gledalec etično očisti. V medicini je katarza izpraznitev črevesja, pa tudi razrešitev kompleksov. V razkritjih o tem, kako je Banka Slovenije napačno ocenila višino bančnih izgub v NLB in NKBM, v posledici česar je Slovenija z dokapitalizacijo z razlastitvijo imetnikov podrejenih obveznic in predvsem z denarjem davkoplačevalcev zagotovila večjo kapitalsko ustreznost, kot je potrebna, ni pomembno, ali gre za zmoto zaradi nestrokovnosti in malomarnosti ali pa gre za neko goljufijo, s katero je Banka Slovenije namerno spravila slovensko vlado v zmoto, saj so posledice zmote v vsakem primeru zaradi napake v volji stranke enake. Če bi Banka Slovenije želela doseči stopnjo družbene katarze, bi morala najprej doživeti lastno očiščenje. Če že ne zmore dovolj etike, da bi ob drami slovenskega naroda doživela katarzo v Aristotelovem pomenu besede, bi vsaj lahko opravila katarzo v medicinskem pomenu tega pojma. Očistila bi lahko svoje črevesje in izločila vse svoje funkcionarje, ki ne zmorejo dojeti svoje soodgovornosti za bančno luknjo, temveč to luknjo zvijačno nalagajo davkoplačevalcem. S takšnim očiščenjem bi se Banka Slovenije tudi rešila svojih kompleksov zaradi katerih ne zmore opravljati svojih po zakonu naloženih pristojnosti in bi dojela, da mora slovenskemu narodu služiti, ne pa mu lagati, ga zavajati in mu škoditi.

katarza

Na svojem blogu je dr. Damijan opozoril slovensko strokovno javnost na odličen članek Tadeja Kotnika, ki v Financah v interesu razlaščenih imetnikov podrejenih obveznic razkriva, kako je Banka Slovenije napačno ocenila višino bančnih izgub v NLB in NKBM, v posledici česar je Slovenija z dokapitalizacijo z razlastitvijo imetnikov podrejenih obveznic in predvsem z denarjem davkoplačevalcev zagotovila večjo kapitalsko ustreznost, kot je potrebna. Gorenjska banka, ki se kljub ugotovitvam Banke Slovenije ni dokapitalizirala, je tudi brez dodatnega kapitala dosegla (celo večjo od nujno potrebne) kapitalsko ustreznost. Primer Gorenjske banke naj bi torej dokazal, da bi tudi NLB in NKBM morali doseči potrebno kapitalsko ustreznost, oziroma bi jo lahko tudi brez dokapitalizacije z javnim denarjem, ali vsaj z manjšo dokapitalizacijo od dejansko izvedene. Ne vem, ali ta Kotnikova teza drži, saj je usoda Gorenjske banke gotovo odvisna od usode Save in Merkurja, a nemara napačna predpostavka o Gorenjski banki ne izpodbija dejstva, da ocena višine bančne luknje ni bila strokovna in je gotovo bolj ali manj pretirana.

Tadej Kotnik se pri svojem pisanju ni skril v diskretni šarm občega, saj iz njegovega pisanja lahko skoraj v jeziku kazenskega prava povzamemo, da je Banka Slovenije ravnala strokovno napačno, kar je lahko posledica malomarnosti ali naklepnega ravnanja, ki je imelo za cilj zavesti slovensko vlado, da je ta na podlagi neodgovornega dela ministrstva za finance v škodo javnih financ izvedla dokapitalizacijo v višini bančne luknje, ki jo je ugotovila Banka Slovenije. Ne smemo pozabiti, da je bančno luknjo Banka Slovenije ugotovila s pomočjo izjemno dragih tujih svetovalcev in revizorjev, ki so za svoje nestrokovno delo, za katerega niso prevzeli odgovornosti, zaračunali astronomske honorarje. Zato je Slovenija utrpela škodo, ne le zaradi nepotrebne ali pretirane dokapitalizacije, temveč je drago plačala tudi neresnice, ki so jo zavedle, da je v škodo javnih financ plačala ali preplačala v takšnem obsegu gotovo nepotrebno dokapitalizacijo. Nedvomno bo škoda na javnem premoženju še večna, če bodo imetniki podrejenih obveznic pri ustavnem sodišču uspeli doseči razveljavitev odločitev, ki je del bremena dokapitalizacije iz javnega premoženja prenesla na imetnike podrejenih obveznic.

O pomenu Kotnikovih razkritij sta bralcem Damijanovega bloga spregovorila komentatorja Marko Golob in Igor Umek. Prvi pojasnjuje, da v danem ravnanju ni šlo za stroko, temveč za namerno vzpostavljanje ubogljivega vazalnega razmerja Slovenije do tujega kapitala, ki preko ustvarjanja dolžniške krize zagotavlja pogoje za privatizacijo ključnih slovenskih podjetij in s tem omogoča kontrolo tujcev v Sloveniji, ki se tako spreminja iz moteče, potencialno samostojne ekonomije v vir dobičkov tujega kapitala in v deželo revežev. Igor Umek pa poudarja, da je na podlagi obstoječega pravnega reda v Sloveniji, pod pogojem, da država in njeni organi delujejo v skladu s svojimi pristojnostmi strokovno in odgovorno, možno preprečiti zlorabe v škodo javnega premoženja, zaradi česar vidi komentator ključen razlog slovenske krize natančno v dejstvu, da nadzorni sistemi pravne države v Sloveniji ne delujejo odgovorno, strokovno, da nihče ne odgovarja in nihče ne terja povračila škode, ki jo povzroča malomarno in nestrokovno ali celo namerno škodljivo ravnanje odločevalcev v javni in civilni sferi.

Vidimo, da je jasno, kaj pomeni in kakšne so posledice primitivnega delovanja pravne države, ki sicer ima sodoben pravni red, a ga ne spoštuje oziroma v praksi ne izvaja. Prav smešenje prava, ko vsi vemo kaj je dobro in prav za vse, a tega nočemo, ker raje upoštevamo, kaj je koristno za določene interese, pa čeprav v škodo javnega premoženja, je jasen dokaz primitivnosti, celo norosti vladajoče izvršne oblasti. Kakor koli želimo absurdnost sistemskega ignoriranja prava pojasniti, naletimo na vprašanja strokovnosti. Ni mogoče, da bi kdorkoli ravnal nestrokovno, če pri tem ne bi bil tudi vsaj malomaren. Seveda je možno, da kdo ravna naklepno škodljivo in s tem tudi nestrokovno, a je naklep težko dokazati. Zakon o finančnem poslovanju in zakon o gospodarskih družbah predpisujeta, da morajo v poslovnem prometu poslovodstva ravnati strokovno, da morajo torej upoštevati Kodeks poslovno finančnih načel. Enako tudi zakon o bankah nalaga upravam bank ravnati strokovno v skladu z dobro bančno prakso. Če je posledica odločitev nastanek škode, je ta škoda posledica malomarnega opravljanja dolžnosti, posledica malomarnosti pa je odškodninska odgovornost poslovodje, ki ni upošteval strokovnih pravil, predpisanih z zakonom. Če upoštevamo, da je pri uveljavljanju odškodninske odgovornosti po obligacijskem zakonu določeno obrnjeno dokazno breme, da mora torej tožena stranka dokazati, da škoda ni posledica njene malomarnosti, je prav neverjetno, zakaj pristojni organi izvršne oblasti, Banke Slovenije in lastniki oškodovanih družb ne zahtevajo povrnitve povzročene škode.

Očitno trpljenje slovenskega naroda še ni doseglo tragičnega praga, ki bi v tej drami pri junakih tragičnega dogajanja vzbudilo katarzo in potrebo po očiščenju. Vse kaže, da junakom drame slovenske krize v Banki Slovenije še vedno ni jasno, da bi kot nadzornik bančnega sistema morali slabo bančno prakso ne le ugotoviti, temveč jo tudi preprečiti in nato tudi predlagati slovenski vladi kot zastopniku lastninskih pravic Slovenije v NLB in NKBM pravilna pravna sredstva za povračilo škode. Še celo več. Banka Slovenije po Kotniku slabo bančno prakso nadgrajuje s svojimi cenitvami bančne luknje, ki že povzročene škodo ni sankcionirala, temveč nagradila z dokapitalizacijo v škodo javnega premoženja in z razlastitvijo imetnikov podrejenih obveznic, ki so s svojo izgubo plačali lastno špekulativno nerazsodnost.

Če ima Kotnik prav in so njegove ugotovitve točne, nam njegova logika narekuje sklep, da Banka Slovenije ne ravna z naklepno slepoto, kar sicer očita poslovnim bankam v množici kazenskih ovadb, ki jih tožilstvo ne procesuira, temveč da je namerno spravila slovensko vlado v zmoto, da je le ta v škodo javnega premoženja plačala dokapitalizacijo NLB in NKBM in da je pri tem še dodatno oškodovala imetnike podrejenih obveznic, kar naj bi prikazala, kot ukrep, ki je zmanjšal breme davkoplačevalcev. Ni pomembno, ali gre za zmoto zaradi nestrokovnosti in malomarnosti ali pa gre za neko goljufijo, s katero je Banka Slovenije namerno spravila slovensko vlado v zmoto, saj so posledice zmote v vsakem primeru zaradi napake v volji stranke enake. Posel, sklenjen v dejanski zmoti, je pač izpodbojen. Torej bi lahko slovenska vlada, zaradi zmote, v katero jo je spravila napačna ocena Banke Slovenije, zahtevala v ustrezni pravdi razveljavitev vplačanih dokapitalizacij in s tem tudi vračilo nepotrebno vplačanih milijard, nekako tako, kot zahtevajo imetniki podrejenih obveznic razveljavitev razlastitve pri ustavnem sodišču. Vidimo, da je vlada pri obrambi javnega interesa neprimerno manj aktivna (saj v smeri razveljavitve dokapitalizacij NLB in NKBM sploh ni aktivna), kot so za svoj interes povrniti razlaščene podrejene obveznice aktivni imetniki teh obveznic. Vrnjen javni denar bi v hipu lahko zmanjšal javni dolg za več, kot bodo v škodo državljanov zmanjšali javni dolg vsi ukrepi po zakonu o uravnoteženju javnih financ in vsi ostali varčevalni ukrepi skupaj. Toda ne, slovenska oblast raje ne uporabi ustreznih pravnih poti za zavarovanje javnega premoženja pred zlorabami, goljufijami in špekulacijami vseh vrst, temveč raje stopnjuje varčevanje. Bolje je povečevati brezposelnost, nižati pokojnine, oropati mlade bodočnosti, državljane zdravstvenega in socialnega varstva, v šolah odpravljati možnost dostojnega šolanja otrok, policistom, zdravnikom, učiteljem in ostalim javnim delavcem nižati plače, uničevati cele gospodarske panoge (gradbeništvo, lesna industrija) in kar je temu podobnega, vse za to, da bodo preko bančnih špekulacij nekateri domači tajkuni in tuj kapital imeli še več dobička, da bo še večje izčrpavanje slovenskih delavcev in našega premoženja. Prav zato si Banka Slovenije in njeni funkcionarji lahko privoščijo nestrokovno, malomarno ali celo namerno neizvajanje nadzornih funkcij Banke Slovenije. Prav zato Banka Slovenije in njena viceguvernerka Mejra Festič govori o naklepni slepoti, namesto da bi podvzeli ukrepe za zaščito javnega premoženja v slovenskih bankah.

Če kdo, potem Banka Slovenije preko bilančnih podatkov in preko plačilnega prometa v slovenskih bankah ve in vidi, kaj se dogaja v slovenskem gospodarstvu. Če kdo, potem mora Banka Slovenije, kot nadzornik bančnega sistema preprečiti finančne špekulacije (finančni primitivizem) in s tem zaščititi slovensko gospodarstvo pred napadi na naše premoženje in našo svobodo, kot to opredeljuje Marko Golob. Če kdo, potem Banka Slovenije ne sme služiti Vladi Republike Slovenije pri njenem hlapčevskem služenju tujih interesov in podpiranju domačih roparskih podvigov slovenskih tajkunov. Če kdo, potem mora vsaj Banka Slovenije zagotavljati podlage pravosodnim organom za vodenje ustreznih sodnih postopkov za zaščito javnega premoženja, ne pa zgolj vzbujati vtis, da si prizadeva preganjati kriminal naklepne slepote.

Če bi Banka Slovenije pri svojih ukrepih za zagotavljanje stabilnosti slovenskih bank ravnala strokovno in če bi njeni funkcionarji opravljali svoje naloge intelektualno pošteno, potem bi tudi slovenska vlada in njeno ministrstvo za finance morali pred sodišči uporabiti prava pravna sredstva in ne bi po nepotrebnem obremenjevali pravosodja z brezpredmetnimi kazenskimi postopki. V tem primeru tudi vrhovno in ustavno sodišče ne bi mogli s svojimi sodbami zagotavljati nepregonljivosti in nekaznivosti vseh, ki brez nadzora lahko bogatijo na račun javnega premoženja. Vse to so osnovna prizadevanja in ravnanja, s katerimi bi Banka Slovenije prispevala k očiščenju slovenskega finančnega sektorja in s tem vsega gospodarstva, saj je finančni primitivizem generator vseh ostalih primitivnosti v naši vsakodnevni gospodarski praksi, tako v javni kot v civilni sferi.

Seveda, če bi Banka Slovenije želela doseči to stopnjo družbene katarze, bi morala najprej doživeti lastno očiščenje. Če že ne zmore dovolj etike, da bi ob drami slovenskega naroda doživela katarzo v Aristotelovem pomenu besede, bi vsaj lahko opravila katarzo v medicinskem pomenu tega pojma. Očistila bi lahko svoje črevesje in izločila vse svoje funkcionarje, ki ne zmorejo dojeti svoje soodgovornosti za bančno luknjo, temveč to luknjo zvijačno nalagajo davkoplačevalcem. S takšnim očiščenjem bi se Banka Slovenije tudi rešila svojih kompleksov zaradi katerih ne zmore opravljati svojih po zakonu naloženih pristojnosti in bi dojela, da mora slovenskemu narodu služiti, ne pa mu lagati, ga zavajati in mu škoditi.

Ja, Banka Slovenije katarze še ni in vse kaže, da je tako kot Slovenija v celoti še dolgo ne bo doživela, pa čeprav bi bila katarza daleč najučinkovitejše zdravilo za preseganje gospodarske, moralne in politične krize v katero so Slovenijo pahnili brezvestni bančniki in menedžerji ter kapitalisti, ki so mirno, brez slabe vesti v spregi z zavrženimi slovenskimi vladajočimi politiki pripravljeni za drobiž v svojem žepu pahniti slovenski narod v revščino in odvisnost od tujega kapitala.

Iz dežele Vikingov

Nacionalni letalski prevoznik Adria Ariways nas je presenetil in v promocijske namene omogočil povratne vozovnice po razumni ceni z brniškega letališča v trgovsko pristanišče København/Kopenhagen in nazaj. Tako sem se znašel na letalu polnem Skandinavcev, saj sem bil, kot se mi je zdelo, med potniki edini Slovenec. No ja, Slovenci očitno ne letimo množično na Dansko, obratno pa Danci nedvomno množično obiskujejo lepote Slovenije, kjer lahko, nekako tako, kot mi v Makedoniji, dobro jedo in pijejo, poceni prenočujejo in sploh ugodno uživajo in veseljačijo.

Danska je imenitna dežela. Njeno glavno mesto København in še vsa ostala manjša mesta, ki sem jih videl, so neverjetno lepo urejena. Parki polni cvetočih grmovnic in drobnega cvetja. Mestni in ostali javni promet se odvija natančno po voznih redih in popotnika v nadvse prijetnih vlakih, avtobusih in trajektih pripelje prav tja, kamor si želi, pri čemer ni treba dolgo čakati na odhod. Ljudje so izjemno prijazni, prav nič vsiljivi in tujcu pripravljeni pomagati, da se znajde v tujem mestu. Povsod se veliko gradi, toda zaradi tega ni kakšnih prometnih zastojev in tudi emisije hrupa, praha in smradu so nekako znosne in ne preveč moteče. Prebivalstvo na Danskem daje videz zdravja in zadovoljstva. Svetlolasa dekleta niso suha, a tudi debela ne, fantje pa izgledajo športno in dajejo videz krepkih rokometašev, ki na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah segajo po kolajnah. Muzeji in galerije z bogatimi zbirkami ne pobirajo vstopnine, temveč so vrata odprta brezplačno. V muzejih srečaš več otrok kot turistov, saj je otrok dovolj, turistov pa malo. Otrokom v muzejih razlagajo slavno zgodovino danskih prednikov Vikingov, ki so na svojih preprostih ladjah pluli po vsem tedaj znanem in neznanem svetu, ter v roparskih napadih strahovali evropsko prebivalstvo od Rusije na vzhodu, do Anglije na zahodu celine. Te svoje roparske preteklosti se Danci ne sramujejo, temveč so nanjo ponosni, čeprav so svoje roparske navade opustili, le ostalim Evropejcem, Američanom, Kitajcem in Japoncem, ki pridejo tja kot turisti, poberejo denarce na način, ki nima nič skupnega s starodavno vikinško tradicijo.

Na Danskem je namreč vse strahovito drago. Če prenočuješ v tretjerazrednem hotelu, si privoščiš kakšno kavo ali pivo, potem v nekaj dnevih zapraviš znesek, enak minimalni slovenski plači, s katero naši delavci tolčejo revščino cel mesec. Ker na Danskem ne srečaš beračev ali na prvi pogled revežev, ki bi na ulicah živeli človeka nevredno življenje, je nujna ugotovitev, da ljudje na Danskem pač dovolj zaslužijo, da si lahko privoščijo dostojno življenje in da še veselo letijo v Slovenijo, kjer se lahko s svojimi plačami po mili volji gostijo in uživajo. Nedvomno si Danci, tudi tisti najrevnejši, lahko v Sloveniji privoščijo, kar jim srce poželi in za to ne porabijo svoje minimalne plače ne v nekaj dnevih, ne v celem mesecu. Vidimo, da velja neko popolno obratno sorazmerje. Kar si lahko privošči Danec v Sloveniji, si tega ne more privoščiti Slovenec na Danskem. Celo premožen Slovenec, ki zasluži večkratno povprečno plačo v Sloveniji, ne more na Danskem uživati blagodati dobre hrane in vsega, kar nudi počitniško potepanje. Takšno razkošje je prihranjeno samo za najbogatejše Slovence, tiste, ki so obogateli na račun množice revežev z minimalnimi plačami. Kar velja za zaposlene, še toliko bolj velja za brezposelne in upokojence. Danski socialni podpiranci in upokojenci bi bili po moji oceni pri nas premožnejši sloj prebivalstva, če bi se odločili s svojimi socialnimi nadomestili in pokojninami vred preselit v Slovenijo in tu živeti po slovenskih cenah, a z danskimi prihodki.

Kako je vse to mogoče, če upoštevamo, da je Danska kmetijska in ribiška ter kmetijsko-ribiško predelovalna država (brez velikih naravnih znamenitosti, z najvišjim vrhom vsega 173 metrov nadmorske višine)? Razen lego kock in piva ni med pomembnejšimi proizvajalkami dobrin v globalnem svetu. Ima razvit promet in infrastrukturo, a nima kakšne velike proizvodne ali finančne industrije. Po podatkih wikipedije dela v javnem sektorju tretjina zaposlenih, 44 % odraslih pa koristi katero izmed oblik državnih storitev in pomoči.

Kako je pri svojih cenah dela in življenja lahko med desetimi najbolj konkurenčnimi gospodarstvi sveta? Kako je mogoče, da ta država kljub svoji majhnosti igra pomembno vlogo v evropski uniji in svoje krone menjuje za evre v očitnem nesorazmerju kupne moči obeh valut? Kako lahko Danci v miru živijo in uživajo, ne da bi jim bilo treba delati več kot 8 ur na dan, medtem, ko pri nas ljudje niti v 12. urah ne zaslužijo dovolj, da bi brezskrbno živeli v Sloveniji, kaj šele, da bi lahko živeli na Danskem in to kljub temu, da smo vsi v srečni Evropski uniji, kjer velja prost pretok dela, kapitala in lahko vsi prodajamo in kupujemo po načelih svobodnega trga?

Ker sta Slovenija in Danska članici Evropske unije, ni mogoče, da bi bila pravna in družbena reda po veljavnih predpisih bistveno različna, saj je harmonizacija prava znotraj Evropske unije osnovni pogoj življenja v Evropski skupnosti. Po vsej logiki bi morali Slovenci živeti celo bolje kot Danci, saj so naše naravne danosti prijaznejše kot na Danskem. Naše podnebje je prijetnejše, sonce nas bolj greje kot na mrzlem, vetrovnem in oblačnem skandinavskem podnebju. Naše kmetijstvo bi lahko zato pridelalo več biološko pridelane zelenjave in sadja kot Danci, le pri žitih imajo Danci s svojimi ravninami nekaj prednosti. Lega Slovenije na presečišču transportnih poti nam daje možnosti dobro služiti s cestninami in drugo logistiko v prometu. Naše bogastvo v gozdovih je večje kot Dansko in tudi naša industrija, kolikor je nismo uničili kakor smo gradbeništvo, tekstilno in lesno industrijo, bi ob ceneni in dobri delovni sili morala biti konkurenčnejša na svetovnih trgih kot Danska. Naš šolski sistem, kljub vsem kritikam, še vedno po neki inerciji iz časov socializma daje po statističnih primerjavah nič slabše strokovnjake, inženirje, ekonomiste in zdravnike kot Danske šole, pa še enako ali več ljudi pri nas študira in konča univerzitetno šolanje.

Kje je razlog, ki nas v nasprotju z logiko postavlja v položaj revežev v primerjavi z Danci po vsem po nepotrebnem? Odgovora ne morem podati z gotovostjo, saj nekaj dni potepanja po deželi Vikingov ni dovolj, da bi človek spoznal skrivnosti uspeha te dežele, zakaj je tam vse tako lepo urejeno in dobro za javnost, pri nas pa ne. Toda, če pomislimo, kaj vse je pri nas narobe, potem po trdnih zakonih Aristotelove silogistične logike, kjer lahko opredeliš kaj nekaj je, če poveš, kaj to nekaj ni, z veliko verjetnostjo lahko sklepamo, da je na Danskem dobro zato, ker tam država in njeni organi opravljajo svoje pristojnosti. Očitno ne more nihče v pogojih neoliberalističnega kapitalizma škoditi javnemu interesu, če organi nadzora v državi opravljajo svojo funkcijo. Dobički iz gospodarstva se očitno v večji meri kot pri nas na Danskem porabijo za javno dobro, zaradi česar več ostane za ljudi, za javne potrebe in manj za bogatenje špekulantov. Nedvomno mora izvršna oblast na Danskem zasledovati le javni in ne privatnih interesov in prav gotovo danska centralna banka ne bi prezrla, da poslovne banke množično s »naklepno slepoto« (kot ta pojav imenuje viceguvernerka Banke Slovenije Mejra Festič) kradejo davkoplačavalcem njihove težko prigarane zaslužke in v nekaj letih ustvarijo izgube, ki presegajo pet milijard evrov. Tudi si ni mogoče predstavljati, da bi danska oblast mirno opazovala ali celo vzpodbujala početje delodajalcev, ki bi s kriminalnim ravnanjem izčrpali lastna podjetja tako, kot se je to zgodilo in se še dogaja pri nas. Na Danskem predsednik vlade gotovo ne moralizira, temveč ukrepa in s svojim klepetanjem ne sodeluje pri razprodaji državnega premoženja. Sodniki gotovo sodijo v razumnih rokih in ne dvomijo o dejstvih, kot to počne pri nas ustavno sodišče, ki s svojimi odločitvami potepta še tisto nekaj malo volje, kolikor je premorejo naši organi pregona pri opravljanju njihove družbene funkcije zaščite zakonitosti in poštenja.

Ne moremo si predstavljati, da bi na Danskem lahko kdo zgradil termoelektrarno na premog za trikrat več denarja, kot je res vredna in da bi pri tem porabil javni denar brez javnega naročanja, kot je to primer pri našem TEŠ 6, nato pa še uničil dobro utečen star rudnik, kot se bo to verjetno primerilo našemu rudniku rjavega premoga v Velenju. Ne vem, kako je mogoče, da naša vlada sprejme obvezo, da bo pokrila slabe kredite bank, nato pa, da bo banke reducirala na račun zniževanja gospodarske aktivnosti, ki je brez kreditiranja pač ni, vse za to, da bo potem lahko te banke pod vsako razumno ceno prodala tujim špekulativnim skladom. Na Danskem je kaj takega povsem izključeno, saj tam zgoraj potomci Vikingov niso tako primitivni kot njihovi slavni predniki.

Nedvomno so Danci doumeli, da je čas primitivnega gospodarstva minil, da stare metode ropanja niso več smiselne in so brez perspektive. Zato so raje svoje življenje uredili tako, da je vse prijazno, da so za cel svet svetel vzor, da vlada red in spoštovanje razuma in je vse urejeno tako, kot njihovi parki in mesta.

Obratno pa pri nas še vedno živimo nekako v času starih Vikingov in še vedno mislimo, da bomo z nekim primitivnim ropanjem lahko dobro živeli. Vikingi so ropali druge narode, slovenski oblastniki in kapitalisti pa ropajo lasten narod. Zato, če hočeš videti, kaj je v Sloveniji narobe, pojdi v deželo potomcev Vikingov na Dansko in si zlasti oglej muzej Vikingov, ki slavi roparske podvige že davno presežene primitivne družbe.