Katarza Banke Slovenije

Katarza pomeni očiščenje; v tragediji gre po Aristotelu za duhovno očiščenje zaradi trpljenja, s katerim se junak odkupi krivde, pri čemer se tudi gledalec etično očisti. V medicini je katarza izpraznitev črevesja, pa tudi razrešitev kompleksov. V razkritjih o tem, kako je Banka Slovenije napačno ocenila višino bančnih izgub v NLB in NKBM, v posledici česar je Slovenija z dokapitalizacijo z razlastitvijo imetnikov podrejenih obveznic in predvsem z denarjem davkoplačevalcev zagotovila večjo kapitalsko ustreznost, kot je potrebna, ni pomembno, ali gre za zmoto zaradi nestrokovnosti in malomarnosti ali pa gre za neko goljufijo, s katero je Banka Slovenije namerno spravila slovensko vlado v zmoto, saj so posledice zmote v vsakem primeru zaradi napake v volji stranke enake. Če bi Banka Slovenije želela doseči stopnjo družbene katarze, bi morala najprej doživeti lastno očiščenje. Če že ne zmore dovolj etike, da bi ob drami slovenskega naroda doživela katarzo v Aristotelovem pomenu besede, bi vsaj lahko opravila katarzo v medicinskem pomenu tega pojma. Očistila bi lahko svoje črevesje in izločila vse svoje funkcionarje, ki ne zmorejo dojeti svoje soodgovornosti za bančno luknjo, temveč to luknjo zvijačno nalagajo davkoplačevalcem. S takšnim očiščenjem bi se Banka Slovenije tudi rešila svojih kompleksov zaradi katerih ne zmore opravljati svojih po zakonu naloženih pristojnosti in bi dojela, da mora slovenskemu narodu služiti, ne pa mu lagati, ga zavajati in mu škoditi.

katarza

Na svojem blogu je dr. Damijan opozoril slovensko strokovno javnost na odličen članek Tadeja Kotnika, ki v Financah v interesu razlaščenih imetnikov podrejenih obveznic razkriva, kako je Banka Slovenije napačno ocenila višino bančnih izgub v NLB in NKBM, v posledici česar je Slovenija z dokapitalizacijo z razlastitvijo imetnikov podrejenih obveznic in predvsem z denarjem davkoplačevalcev zagotovila večjo kapitalsko ustreznost, kot je potrebna. Gorenjska banka, ki se kljub ugotovitvam Banke Slovenije ni dokapitalizirala, je tudi brez dodatnega kapitala dosegla (celo večjo od nujno potrebne) kapitalsko ustreznost. Primer Gorenjske banke naj bi torej dokazal, da bi tudi NLB in NKBM morali doseči potrebno kapitalsko ustreznost, oziroma bi jo lahko tudi brez dokapitalizacije z javnim denarjem, ali vsaj z manjšo dokapitalizacijo od dejansko izvedene. Ne vem, ali ta Kotnikova teza drži, saj je usoda Gorenjske banke gotovo odvisna od usode Save in Merkurja, a nemara napačna predpostavka o Gorenjski banki ne izpodbija dejstva, da ocena višine bančne luknje ni bila strokovna in je gotovo bolj ali manj pretirana.

Tadej Kotnik se pri svojem pisanju ni skril v diskretni šarm občega, saj iz njegovega pisanja lahko skoraj v jeziku kazenskega prava povzamemo, da je Banka Slovenije ravnala strokovno napačno, kar je lahko posledica malomarnosti ali naklepnega ravnanja, ki je imelo za cilj zavesti slovensko vlado, da je ta na podlagi neodgovornega dela ministrstva za finance v škodo javnih financ izvedla dokapitalizacijo v višini bančne luknje, ki jo je ugotovila Banka Slovenije. Ne smemo pozabiti, da je bančno luknjo Banka Slovenije ugotovila s pomočjo izjemno dragih tujih svetovalcev in revizorjev, ki so za svoje nestrokovno delo, za katerega niso prevzeli odgovornosti, zaračunali astronomske honorarje. Zato je Slovenija utrpela škodo, ne le zaradi nepotrebne ali pretirane dokapitalizacije, temveč je drago plačala tudi neresnice, ki so jo zavedle, da je v škodo javnih financ plačala ali preplačala v takšnem obsegu gotovo nepotrebno dokapitalizacijo. Nedvomno bo škoda na javnem premoženju še večna, če bodo imetniki podrejenih obveznic pri ustavnem sodišču uspeli doseči razveljavitev odločitev, ki je del bremena dokapitalizacije iz javnega premoženja prenesla na imetnike podrejenih obveznic.

O pomenu Kotnikovih razkritij sta bralcem Damijanovega bloga spregovorila komentatorja Marko Golob in Igor Umek. Prvi pojasnjuje, da v danem ravnanju ni šlo za stroko, temveč za namerno vzpostavljanje ubogljivega vazalnega razmerja Slovenije do tujega kapitala, ki preko ustvarjanja dolžniške krize zagotavlja pogoje za privatizacijo ključnih slovenskih podjetij in s tem omogoča kontrolo tujcev v Sloveniji, ki se tako spreminja iz moteče, potencialno samostojne ekonomije v vir dobičkov tujega kapitala in v deželo revežev. Igor Umek pa poudarja, da je na podlagi obstoječega pravnega reda v Sloveniji, pod pogojem, da država in njeni organi delujejo v skladu s svojimi pristojnostmi strokovno in odgovorno, možno preprečiti zlorabe v škodo javnega premoženja, zaradi česar vidi komentator ključen razlog slovenske krize natančno v dejstvu, da nadzorni sistemi pravne države v Sloveniji ne delujejo odgovorno, strokovno, da nihče ne odgovarja in nihče ne terja povračila škode, ki jo povzroča malomarno in nestrokovno ali celo namerno škodljivo ravnanje odločevalcev v javni in civilni sferi.

Vidimo, da je jasno, kaj pomeni in kakšne so posledice primitivnega delovanja pravne države, ki sicer ima sodoben pravni red, a ga ne spoštuje oziroma v praksi ne izvaja. Prav smešenje prava, ko vsi vemo kaj je dobro in prav za vse, a tega nočemo, ker raje upoštevamo, kaj je koristno za določene interese, pa čeprav v škodo javnega premoženja, je jasen dokaz primitivnosti, celo norosti vladajoče izvršne oblasti. Kakor koli želimo absurdnost sistemskega ignoriranja prava pojasniti, naletimo na vprašanja strokovnosti. Ni mogoče, da bi kdorkoli ravnal nestrokovno, če pri tem ne bi bil tudi vsaj malomaren. Seveda je možno, da kdo ravna naklepno škodljivo in s tem tudi nestrokovno, a je naklep težko dokazati. Zakon o finančnem poslovanju in zakon o gospodarskih družbah predpisujeta, da morajo v poslovnem prometu poslovodstva ravnati strokovno, da morajo torej upoštevati Kodeks poslovno finančnih načel. Enako tudi zakon o bankah nalaga upravam bank ravnati strokovno v skladu z dobro bančno prakso. Če je posledica odločitev nastanek škode, je ta škoda posledica malomarnega opravljanja dolžnosti, posledica malomarnosti pa je odškodninska odgovornost poslovodje, ki ni upošteval strokovnih pravil, predpisanih z zakonom. Če upoštevamo, da je pri uveljavljanju odškodninske odgovornosti po obligacijskem zakonu določeno obrnjeno dokazno breme, da mora torej tožena stranka dokazati, da škoda ni posledica njene malomarnosti, je prav neverjetno, zakaj pristojni organi izvršne oblasti, Banke Slovenije in lastniki oškodovanih družb ne zahtevajo povrnitve povzročene škode.

Očitno trpljenje slovenskega naroda še ni doseglo tragičnega praga, ki bi v tej drami pri junakih tragičnega dogajanja vzbudilo katarzo in potrebo po očiščenju. Vse kaže, da junakom drame slovenske krize v Banki Slovenije še vedno ni jasno, da bi kot nadzornik bančnega sistema morali slabo bančno prakso ne le ugotoviti, temveč jo tudi preprečiti in nato tudi predlagati slovenski vladi kot zastopniku lastninskih pravic Slovenije v NLB in NKBM pravilna pravna sredstva za povračilo škode. Še celo več. Banka Slovenije po Kotniku slabo bančno prakso nadgrajuje s svojimi cenitvami bančne luknje, ki že povzročene škodo ni sankcionirala, temveč nagradila z dokapitalizacijo v škodo javnega premoženja in z razlastitvijo imetnikov podrejenih obveznic, ki so s svojo izgubo plačali lastno špekulativno nerazsodnost.

Če ima Kotnik prav in so njegove ugotovitve točne, nam njegova logika narekuje sklep, da Banka Slovenije ne ravna z naklepno slepoto, kar sicer očita poslovnim bankam v množici kazenskih ovadb, ki jih tožilstvo ne procesuira, temveč da je namerno spravila slovensko vlado v zmoto, da je le ta v škodo javnega premoženja plačala dokapitalizacijo NLB in NKBM in da je pri tem še dodatno oškodovala imetnike podrejenih obveznic, kar naj bi prikazala, kot ukrep, ki je zmanjšal breme davkoplačevalcev. Ni pomembno, ali gre za zmoto zaradi nestrokovnosti in malomarnosti ali pa gre za neko goljufijo, s katero je Banka Slovenije namerno spravila slovensko vlado v zmoto, saj so posledice zmote v vsakem primeru zaradi napake v volji stranke enake. Posel, sklenjen v dejanski zmoti, je pač izpodbojen. Torej bi lahko slovenska vlada, zaradi zmote, v katero jo je spravila napačna ocena Banke Slovenije, zahtevala v ustrezni pravdi razveljavitev vplačanih dokapitalizacij in s tem tudi vračilo nepotrebno vplačanih milijard, nekako tako, kot zahtevajo imetniki podrejenih obveznic razveljavitev razlastitve pri ustavnem sodišču. Vidimo, da je vlada pri obrambi javnega interesa neprimerno manj aktivna (saj v smeri razveljavitve dokapitalizacij NLB in NKBM sploh ni aktivna), kot so za svoj interes povrniti razlaščene podrejene obveznice aktivni imetniki teh obveznic. Vrnjen javni denar bi v hipu lahko zmanjšal javni dolg za več, kot bodo v škodo državljanov zmanjšali javni dolg vsi ukrepi po zakonu o uravnoteženju javnih financ in vsi ostali varčevalni ukrepi skupaj. Toda ne, slovenska oblast raje ne uporabi ustreznih pravnih poti za zavarovanje javnega premoženja pred zlorabami, goljufijami in špekulacijami vseh vrst, temveč raje stopnjuje varčevanje. Bolje je povečevati brezposelnost, nižati pokojnine, oropati mlade bodočnosti, državljane zdravstvenega in socialnega varstva, v šolah odpravljati možnost dostojnega šolanja otrok, policistom, zdravnikom, učiteljem in ostalim javnim delavcem nižati plače, uničevati cele gospodarske panoge (gradbeništvo, lesna industrija) in kar je temu podobnega, vse za to, da bodo preko bančnih špekulacij nekateri domači tajkuni in tuj kapital imeli še več dobička, da bo še večje izčrpavanje slovenskih delavcev in našega premoženja. Prav zato si Banka Slovenije in njeni funkcionarji lahko privoščijo nestrokovno, malomarno ali celo namerno neizvajanje nadzornih funkcij Banke Slovenije. Prav zato Banka Slovenije in njena viceguvernerka Mejra Festič govori o naklepni slepoti, namesto da bi podvzeli ukrepe za zaščito javnega premoženja v slovenskih bankah.

Če kdo, potem Banka Slovenije preko bilančnih podatkov in preko plačilnega prometa v slovenskih bankah ve in vidi, kaj se dogaja v slovenskem gospodarstvu. Če kdo, potem mora Banka Slovenije, kot nadzornik bančnega sistema preprečiti finančne špekulacije (finančni primitivizem) in s tem zaščititi slovensko gospodarstvo pred napadi na naše premoženje in našo svobodo, kot to opredeljuje Marko Golob. Če kdo, potem Banka Slovenije ne sme služiti Vladi Republike Slovenije pri njenem hlapčevskem služenju tujih interesov in podpiranju domačih roparskih podvigov slovenskih tajkunov. Če kdo, potem mora vsaj Banka Slovenije zagotavljati podlage pravosodnim organom za vodenje ustreznih sodnih postopkov za zaščito javnega premoženja, ne pa zgolj vzbujati vtis, da si prizadeva preganjati kriminal naklepne slepote.

Če bi Banka Slovenije pri svojih ukrepih za zagotavljanje stabilnosti slovenskih bank ravnala strokovno in če bi njeni funkcionarji opravljali svoje naloge intelektualno pošteno, potem bi tudi slovenska vlada in njeno ministrstvo za finance morali pred sodišči uporabiti prava pravna sredstva in ne bi po nepotrebnem obremenjevali pravosodja z brezpredmetnimi kazenskimi postopki. V tem primeru tudi vrhovno in ustavno sodišče ne bi mogli s svojimi sodbami zagotavljati nepregonljivosti in nekaznivosti vseh, ki brez nadzora lahko bogatijo na račun javnega premoženja. Vse to so osnovna prizadevanja in ravnanja, s katerimi bi Banka Slovenije prispevala k očiščenju slovenskega finančnega sektorja in s tem vsega gospodarstva, saj je finančni primitivizem generator vseh ostalih primitivnosti v naši vsakodnevni gospodarski praksi, tako v javni kot v civilni sferi.

Seveda, če bi Banka Slovenije želela doseči to stopnjo družbene katarze, bi morala najprej doživeti lastno očiščenje. Če že ne zmore dovolj etike, da bi ob drami slovenskega naroda doživela katarzo v Aristotelovem pomenu besede, bi vsaj lahko opravila katarzo v medicinskem pomenu tega pojma. Očistila bi lahko svoje črevesje in izločila vse svoje funkcionarje, ki ne zmorejo dojeti svoje soodgovornosti za bančno luknjo, temveč to luknjo zvijačno nalagajo davkoplačevalcem. S takšnim očiščenjem bi se Banka Slovenije tudi rešila svojih kompleksov zaradi katerih ne zmore opravljati svojih po zakonu naloženih pristojnosti in bi dojela, da mora slovenskemu narodu služiti, ne pa mu lagati, ga zavajati in mu škoditi.

Ja, Banka Slovenije katarze še ni in vse kaže, da je tako kot Slovenija v celoti še dolgo ne bo doživela, pa čeprav bi bila katarza daleč najučinkovitejše zdravilo za preseganje gospodarske, moralne in politične krize v katero so Slovenijo pahnili brezvestni bančniki in menedžerji ter kapitalisti, ki so mirno, brez slabe vesti v spregi z zavrženimi slovenskimi vladajočimi politiki pripravljeni za drobiž v svojem žepu pahniti slovenski narod v revščino in odvisnost od tujega kapitala.

Iz dežele Vikingov

Nacionalni letalski prevoznik Adria Ariways nas je presenetil in v promocijske namene omogočil povratne vozovnice po razumni ceni z brniškega letališča v trgovsko pristanišče København/Kopenhagen in nazaj. Tako sem se znašel na letalu polnem Skandinavcev, saj sem bil, kot se mi je zdelo, med potniki edini Slovenec. No ja, Slovenci očitno ne letimo množično na Dansko, obratno pa Danci nedvomno množično obiskujejo lepote Slovenije, kjer lahko, nekako tako, kot mi v Makedoniji, dobro jedo in pijejo, poceni prenočujejo in sploh ugodno uživajo in veseljačijo.

Danska je imenitna dežela. Njeno glavno mesto København in še vsa ostala manjša mesta, ki sem jih videl, so neverjetno lepo urejena. Parki polni cvetočih grmovnic in drobnega cvetja. Mestni in ostali javni promet se odvija natančno po voznih redih in popotnika v nadvse prijetnih vlakih, avtobusih in trajektih pripelje prav tja, kamor si želi, pri čemer ni treba dolgo čakati na odhod. Ljudje so izjemno prijazni, prav nič vsiljivi in tujcu pripravljeni pomagati, da se znajde v tujem mestu. Povsod se veliko gradi, toda zaradi tega ni kakšnih prometnih zastojev in tudi emisije hrupa, praha in smradu so nekako znosne in ne preveč moteče. Prebivalstvo na Danskem daje videz zdravja in zadovoljstva. Svetlolasa dekleta niso suha, a tudi debela ne, fantje pa izgledajo športno in dajejo videz krepkih rokometašev, ki na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah segajo po kolajnah. Muzeji in galerije z bogatimi zbirkami ne pobirajo vstopnine, temveč so vrata odprta brezplačno. V muzejih srečaš več otrok kot turistov, saj je otrok dovolj, turistov pa malo. Otrokom v muzejih razlagajo slavno zgodovino danskih prednikov Vikingov, ki so na svojih preprostih ladjah pluli po vsem tedaj znanem in neznanem svetu, ter v roparskih napadih strahovali evropsko prebivalstvo od Rusije na vzhodu, do Anglije na zahodu celine. Te svoje roparske preteklosti se Danci ne sramujejo, temveč so nanjo ponosni, čeprav so svoje roparske navade opustili, le ostalim Evropejcem, Američanom, Kitajcem in Japoncem, ki pridejo tja kot turisti, poberejo denarce na način, ki nima nič skupnega s starodavno vikinško tradicijo.

Na Danskem je namreč vse strahovito drago. Če prenočuješ v tretjerazrednem hotelu, si privoščiš kakšno kavo ali pivo, potem v nekaj dnevih zapraviš znesek, enak minimalni slovenski plači, s katero naši delavci tolčejo revščino cel mesec. Ker na Danskem ne srečaš beračev ali na prvi pogled revežev, ki bi na ulicah živeli človeka nevredno življenje, je nujna ugotovitev, da ljudje na Danskem pač dovolj zaslužijo, da si lahko privoščijo dostojno življenje in da še veselo letijo v Slovenijo, kjer se lahko s svojimi plačami po mili volji gostijo in uživajo. Nedvomno si Danci, tudi tisti najrevnejši, lahko v Sloveniji privoščijo, kar jim srce poželi in za to ne porabijo svoje minimalne plače ne v nekaj dnevih, ne v celem mesecu. Vidimo, da velja neko popolno obratno sorazmerje. Kar si lahko privošči Danec v Sloveniji, si tega ne more privoščiti Slovenec na Danskem. Celo premožen Slovenec, ki zasluži večkratno povprečno plačo v Sloveniji, ne more na Danskem uživati blagodati dobre hrane in vsega, kar nudi počitniško potepanje. Takšno razkošje je prihranjeno samo za najbogatejše Slovence, tiste, ki so obogateli na račun množice revežev z minimalnimi plačami. Kar velja za zaposlene, še toliko bolj velja za brezposelne in upokojence. Danski socialni podpiranci in upokojenci bi bili po moji oceni pri nas premožnejši sloj prebivalstva, če bi se odločili s svojimi socialnimi nadomestili in pokojninami vred preselit v Slovenijo in tu živeti po slovenskih cenah, a z danskimi prihodki.

Kako je vse to mogoče, če upoštevamo, da je Danska kmetijska in ribiška ter kmetijsko-ribiško predelovalna država (brez velikih naravnih znamenitosti, z najvišjim vrhom vsega 173 metrov nadmorske višine)? Razen lego kock in piva ni med pomembnejšimi proizvajalkami dobrin v globalnem svetu. Ima razvit promet in infrastrukturo, a nima kakšne velike proizvodne ali finančne industrije. Po podatkih wikipedije dela v javnem sektorju tretjina zaposlenih, 44 % odraslih pa koristi katero izmed oblik državnih storitev in pomoči.

Kako je pri svojih cenah dela in življenja lahko med desetimi najbolj konkurenčnimi gospodarstvi sveta? Kako je mogoče, da ta država kljub svoji majhnosti igra pomembno vlogo v evropski uniji in svoje krone menjuje za evre v očitnem nesorazmerju kupne moči obeh valut? Kako lahko Danci v miru živijo in uživajo, ne da bi jim bilo treba delati več kot 8 ur na dan, medtem, ko pri nas ljudje niti v 12. urah ne zaslužijo dovolj, da bi brezskrbno živeli v Sloveniji, kaj šele, da bi lahko živeli na Danskem in to kljub temu, da smo vsi v srečni Evropski uniji, kjer velja prost pretok dela, kapitala in lahko vsi prodajamo in kupujemo po načelih svobodnega trga?

Ker sta Slovenija in Danska članici Evropske unije, ni mogoče, da bi bila pravna in družbena reda po veljavnih predpisih bistveno različna, saj je harmonizacija prava znotraj Evropske unije osnovni pogoj življenja v Evropski skupnosti. Po vsej logiki bi morali Slovenci živeti celo bolje kot Danci, saj so naše naravne danosti prijaznejše kot na Danskem. Naše podnebje je prijetnejše, sonce nas bolj greje kot na mrzlem, vetrovnem in oblačnem skandinavskem podnebju. Naše kmetijstvo bi lahko zato pridelalo več biološko pridelane zelenjave in sadja kot Danci, le pri žitih imajo Danci s svojimi ravninami nekaj prednosti. Lega Slovenije na presečišču transportnih poti nam daje možnosti dobro služiti s cestninami in drugo logistiko v prometu. Naše bogastvo v gozdovih je večje kot Dansko in tudi naša industrija, kolikor je nismo uničili kakor smo gradbeništvo, tekstilno in lesno industrijo, bi ob ceneni in dobri delovni sili morala biti konkurenčnejša na svetovnih trgih kot Danska. Naš šolski sistem, kljub vsem kritikam, še vedno po neki inerciji iz časov socializma daje po statističnih primerjavah nič slabše strokovnjake, inženirje, ekonomiste in zdravnike kot Danske šole, pa še enako ali več ljudi pri nas študira in konča univerzitetno šolanje.

Kje je razlog, ki nas v nasprotju z logiko postavlja v položaj revežev v primerjavi z Danci po vsem po nepotrebnem? Odgovora ne morem podati z gotovostjo, saj nekaj dni potepanja po deželi Vikingov ni dovolj, da bi človek spoznal skrivnosti uspeha te dežele, zakaj je tam vse tako lepo urejeno in dobro za javnost, pri nas pa ne. Toda, če pomislimo, kaj vse je pri nas narobe, potem po trdnih zakonih Aristotelove silogistične logike, kjer lahko opredeliš kaj nekaj je, če poveš, kaj to nekaj ni, z veliko verjetnostjo lahko sklepamo, da je na Danskem dobro zato, ker tam država in njeni organi opravljajo svoje pristojnosti. Očitno ne more nihče v pogojih neoliberalističnega kapitalizma škoditi javnemu interesu, če organi nadzora v državi opravljajo svojo funkcijo. Dobički iz gospodarstva se očitno v večji meri kot pri nas na Danskem porabijo za javno dobro, zaradi česar več ostane za ljudi, za javne potrebe in manj za bogatenje špekulantov. Nedvomno mora izvršna oblast na Danskem zasledovati le javni in ne privatnih interesov in prav gotovo danska centralna banka ne bi prezrla, da poslovne banke množično s »naklepno slepoto« (kot ta pojav imenuje viceguvernerka Banke Slovenije Mejra Festič) kradejo davkoplačavalcem njihove težko prigarane zaslužke in v nekaj letih ustvarijo izgube, ki presegajo pet milijard evrov. Tudi si ni mogoče predstavljati, da bi danska oblast mirno opazovala ali celo vzpodbujala početje delodajalcev, ki bi s kriminalnim ravnanjem izčrpali lastna podjetja tako, kot se je to zgodilo in se še dogaja pri nas. Na Danskem predsednik vlade gotovo ne moralizira, temveč ukrepa in s svojim klepetanjem ne sodeluje pri razprodaji državnega premoženja. Sodniki gotovo sodijo v razumnih rokih in ne dvomijo o dejstvih, kot to počne pri nas ustavno sodišče, ki s svojimi odločitvami potepta še tisto nekaj malo volje, kolikor je premorejo naši organi pregona pri opravljanju njihove družbene funkcije zaščite zakonitosti in poštenja.

Ne moremo si predstavljati, da bi na Danskem lahko kdo zgradil termoelektrarno na premog za trikrat več denarja, kot je res vredna in da bi pri tem porabil javni denar brez javnega naročanja, kot je to primer pri našem TEŠ 6, nato pa še uničil dobro utečen star rudnik, kot se bo to verjetno primerilo našemu rudniku rjavega premoga v Velenju. Ne vem, kako je mogoče, da naša vlada sprejme obvezo, da bo pokrila slabe kredite bank, nato pa, da bo banke reducirala na račun zniževanja gospodarske aktivnosti, ki je brez kreditiranja pač ni, vse za to, da bo potem lahko te banke pod vsako razumno ceno prodala tujim špekulativnim skladom. Na Danskem je kaj takega povsem izključeno, saj tam zgoraj potomci Vikingov niso tako primitivni kot njihovi slavni predniki.

Nedvomno so Danci doumeli, da je čas primitivnega gospodarstva minil, da stare metode ropanja niso več smiselne in so brez perspektive. Zato so raje svoje življenje uredili tako, da je vse prijazno, da so za cel svet svetel vzor, da vlada red in spoštovanje razuma in je vse urejeno tako, kot njihovi parki in mesta.

Obratno pa pri nas še vedno živimo nekako v času starih Vikingov in še vedno mislimo, da bomo z nekim primitivnim ropanjem lahko dobro živeli. Vikingi so ropali druge narode, slovenski oblastniki in kapitalisti pa ropajo lasten narod. Zato, če hočeš videti, kaj je v Sloveniji narobe, pojdi v deželo potomcev Vikingov na Dansko in si zlasti oglej muzej Vikingov, ki slavi roparske podvige že davno presežene primitivne družbe.

Makedonija je danes tisto, kar bo Slovenija jutri

Državljani Slovenije imamo srečo, da je kje kakšna država, ki še manj resno kot Slovenija jemlje razumevanje poštenja, odgovornosti in obveze izvršne oblasti, da mora služiti narodu in ne obratno. Kdor želi vedeti kakšna bo Slovenija jutri, si naj ogleda, kakšna je Makedonija danes, kajti Makedonija danes je tisto, kar bo Slovenija jutri.

Skopje je denimo mesto z največjo gostoto bronastih kipov na hektar površine, kar sem jih do sedaj videl na svojih popotovanjih; vse, kar je starega, se krasi z novim lišpom; avtorji nagnusnih bronastih kipov, s stiroporom in marmorjem olišpanih neo-viktorijanskih prenovljenih fasad soc-realisičnih stavb in betonskih galej v strugi Vardarja niso znani, ve pa se, da kipe menda izdeluje neka livarna iz Firenc za desetino porabljenega denarja, porabljeno pa je do sedaj menda že pol milijarde evrov. In v Makedoniji nisem srečal nikogar, ki bi mislil, da je bilo vse pošteno in da so izvajalci pridobili naročila za dela v postopkih javnega naročanja. Slovenci smo, kar se tega tiče veliko na boljšem, saj nam ni treba ugibati o tem, ali je največja investicija iz javnih sredstev TEŠ 6 bila vodena preko javnega naročanja, ker je jasno, da je TEŠ vsa naročila oddal brez postopka javnega naročanja in je tako uspel za 600.000 EUR vredno investicijo porabiti 1.400.000 EUR. Menedžerji TEŠ-a so tako nedvomno uspešnejši od makedonske vlade, saj so v investiciji primerljivi po višini z olepševanjem Skopja mirno pospravili vsaj toliko, kot so Makedonci porabili za ves kič v centru Skopja. Razlika je le v tem, da v Makedoniji opozicija meče vladajoči politiki »bombe« (vladne prisluhe več kot 20.000 prebivalcem Makedonije), pri nas pa opozicija »bomb« na temo TEŠ 6 ne meče, ker raje lepo molči in nekako sodeluje pri delitvi provizijskega kolača iz največje investicije iz javnega denarja v Sloveniji zadnjih pet ali še več let.

Tragična maska, Hierapolis, Bitola
Tragična maska, Heraklea, Bitola

Slovenski mediji objavljajo alarmantne vesti o Makedoniji, iz katerih bi lahko povzeli, da moramo biti presrečni, ker živimo v Sloveniji in ne v Makedoniji, kjer bo zdaj zdaj izbruhnila vojna s ponosnimi sinovi orlov, ki so že v romanih Karla Maya (glej: Po gorah Balkana, Žuti in V deželi škripetarjev) opisani kot samosvoji in nepopustljivi bojevniki. Poleg tega zvemo iz naših časopisov veliko zgod in nezgod o nesporazumih z Grčijo glede imena Makedonija, zaradi česar to državo v mednarodni komunikaciji imenujejo Bivša jugoslovanska republika Makedonija. Mnogo poročil je bilo o terorističnih izpadih skupine borcev, za katere ne izvemo, kdo so bili in zakaj so šli streljat policaje v Kumanovo. Iz poročil naše RTV in časopisov izvemo tudi, da potekajo v Skopju demonstracije opozicije, ki želi doseči odstop vlade, vse menda zaradi prisluhov telefonskih razgovorov vrhov izvršilne oblasti, iz katerih je z gotovostjo možno zaključiti, da je v Makedoniji oblast skorumpirana in da se zlorablja v škodo naroda. Ta oblast je menda nekako pokvarjena in ji je bolj kot dobro in prav za javno blaginjo mar stanje na privatnih računih vodilnih politikov na čelu s dominantnim predsednikom vlade Gruevskim. Vse to je napisano dokaj prepričljivo in bi človek tem vestem celo verjel, če ne bi sam oni teden šel na potep v to nemirno državo, s katero smo še pred petindvajsetimi leti delili bratstvo in edinost v skupni državi Socialistični federativni republiki Jugoslaviji.

Aleksandrovo zvezdo/sonce si današnji makedonski oblastniki jemljejo kot del lastne zgodovine
Aleksandrovo zvezdo/sonce si današnji makedonski oblastniki razlagajo kot del lastne zgodovine

Makedonija je nedvomno izjemno lepa dežela. Sredi maja so bile visoke gore še vedno zasnežene, voda v jezerih pa bi bila že dovolj topla za kopanje, če bi vreme ne bilo deževno in hladno. Plodne ravnine ob Prespanskem jezeru in ob rekah Vardarju in Strumici so zelene, obdelane in je pravo veselje gledati plantaže cvetočega sadnega drevja, vinogradov, melon in dinj, da ne govorimo o plastenjakih paradižnikov, paprike in jajčevcev. Po pašnikih se pasejo črede drobnice, pokrajina ni prenaseljena in daje vtis umirjenega in spokojnega življenja njenih prebivalcev, ki niso izpostavljeni nadlogam množičnega turizma. Makedonci so ljubeznivi in prijazni ljudje, ki s tujcem radi poklepečejo o njihovem vsakdanjem življenju. Ni opaziti onesnaženja okolja, saj kakšne pomembne industrije praktično v Makedoniji ne premorejo. Mesta so lepo urejena, čista, s prijetnimi parki, kjer človek lahko posedi in uživa ob pogledu na množice posajenih cvetlic in vonja v maju cvetoče akacije. Ni mogoče dvomiti. Makedonci so pridni in delovni ljudje, sicer bi ne obdelali svojih polj in ne bi pasli svojih ovčic. Nemara bi tudi pridno delali v tovarnah, če bi jih imeli. Ker tovarn ni opaziti kaj prida, pa jim seveda preostane obrt, trgovina in gostinstvo. Kljub pridnosti pa žal vse kaže, da Makedonci ne uspejo toliko prigarati, kot lahko njihova oblast porabi, sicer bi ne bilo veliko beračev na ulicah mest in dragih prestižnih avtomobilov na cestah na vsakem koraku.

Kljub pridnosti in nedvomno dobrim možnostim za življenje, je popotnik v tej deželi prisiljen opaziti hudo revščino in pomanjkanje, ki ga trpi velika večina prebivalstva. Da, hudo je zlasti v zakotjih podeželja, kjer ni mogoče ločiti stanovanjskih hiš od hlevov za živino in kjer očitno ni ne kanalizacije, ne kaj dosti vodovodov. Dežela je elektrificirana, kako in koliko so dostopne pridobitve informacijske družbe na podeželju, popotnik ne more vedeti, čeprav je po večjih mestih v vsaki gostilni možen dostop do internetne povezave. Najslabše plačani delavci zaslužijo minimalno plačo, ki menda ne dosega niti 100 EUR na mesec. Ker je menjava makedonskega denarja proti EUR nekako 62 denarjev za en evro, mora tak delavec preživeti mesec z nekako 6.000 makedonskimi denarji. Kako mu to uspe je seveda skrivnost, saj so cene osnovnih dobrin sicer precej nižje kot v Sloveniji, a za dostojno preživetje štiričlanske družine v Skopju je treba zaslužiti kakšnih tisoč evrov, torej 60.000 denarjev. Vse kar je manj, je revščina, sorazmerna majhnosti zaslužka. Tudi pokojnine so izjemno skromne in se že leta niso spremenile, oziroma se celo nižajo in znašajo v povprečju manj kot 200 EUR. Če mora upokojenec s to pokojnino preživljati še brezposelne otroke, ki imajo končano univerzitetno izobrazbo, so seveda tudi upokojenci izpostavljeni revščini. Policaji, učitelji, vojaki in drugi javni uslužbenci, ki vneto služijo vladajoči stranki, to je VMRO-DPMNE, zaslužijo bolje, celo do 600 EUR in jim gre bolje, čeprav se ne morejo pohvaliti, da niso revni in da živijo dostojno. Ker je brezposelnost velika, zlasti ni delovnih mest za nedoločen čas, delodajalci pa dobro služijo zlasti na račun prekarnih delavcev, ki pogosto delajo po 12 in več ur na dan za kakšnih 300 EUR na mesec.

V Makedoniji, enako kot v Sloveniji, ni več socializma, temveč vlada kapitalizem. Zato seveda ni nič nenavadnega, če srečamo tudi v Makedoniji neko manjšino ljudi, ki so očitno premožni, saj se prevažajo v dragih razkošnih avtomobilih, se gostijo v imenitnih restavracijah, kjer lahko vesela družba treh ali štirih udeležencev poje in popije za eno večerjo več, kot dobi povprečna družina za cel mesec. Ni potrebno imeti veliko domišljije, da ne bi doumeli, da množična revščina na drugi strani producira majhno elito bogatinov, ki so do premoženja prišli s špekulacijami, izkoriščanjem revežev in predvsem s korupcijo in zlorabami oblasti. Več kot je špekulacij in zlorab, več kot je kriminala, več je množične revščine in bolj je bogata privilegirana manjšina, ki jo ščiti oblast. Četudi ni pravnomočnih sodb o korupciji trenutnih oblastnikov, lahko z gotovostjo sklepamo, da je korupcije na pretek, če je veliko zelo revnih in nekaj nadvse premožnih državljanov.

V nekem objavljenem prisluhu (te prisluhe imenujejo v Makedoniji »bombe«) slišimo predsednika vlade, kako daje instrukcije, kako da naj Kitajci, ki gradijo avtocesto od Tetova proti Ohridu, dajo 15.000.000 EUR provizije, da bo le-ta končala na njegovem računu nekje v tujini. Avtocesto od Demir kapije do Gevgelije gradi Strabag, vendar ni znano, ali bo tudi o tej gradnji objavljena kakšna »bomba« in tako ni mogoče vedeti, ali je Strabag boljši od Kitajcev.

Skopje je veliko gradbišče. VMRO-DPMNE (že deveto leto vladajoča stranka) se je navkljub protestom Grčije odločila celemu svetu dokazati, da so Makedonci nasledniki antičnih helenskih Makedoncev, ki so za časa Filipa osvojili Grčijo, za časa njegovega sina, Aristotlovega učenca Aleksandra Velikega pa ves tedaj znan civiliziran svet, vse do Indije. Zato je najožje središče Skopja ozaljšano z množico bronastih kipov Filipa in Aleksandra, kar na simbolni ravni dokazuje, da imamo opravka z narodom, ki je pred 2300 leti premagal mogočno Perzijo. To seveda ni dovolj, zato je Skopje mesto z največjo gostoto bronastih kipov na hektar površine, kar sem jih do sedaj videl na svojih popotovanjih. Kipe imajo vsi, od carja Samuela, ki je leta 1014 po porazu na gori Belasici doživel, da so Bizantinci oslepili njegovo vojsko, do Kemal paše Ata Turka, ki je bil rojen v neki vasi blizu Debra in je bil oče Turčije, čeprav menda ni bil Turek. Toda Skopje ne bodo krasili le kipi. Vse, kar je starega, se krasi z novim lišpom. Vse bo oblečeno v stiropor in marmor, v strugi Vardarja, kjer je bilo nekoč kopališče revežev, ki so v poletni vročini tam hladili prepotene noge, pa sedaj stojijo tri betonske galeje, v katerih bodo gostišča za turiste, ki naj si ogledujejo vso to lepoto. Ta projekt je do sedaj menda že pogoltnil 500.000.000 EUR, makedonsko ljudstvo pa se prepira o tem, kolikšen del te vsote je končal v žepih vladajočih politikov na oblasti. Nisem srečal nikogar, ki bi mislil, da je bilo vse pošteno in da so izvajalci pridobili naročila za dela v postopkih javnega naročanja.

Skopje je postalo Skopje mesto z največjo gostoto (nagnusnih) bronastih kipov na hektar površin.
Skopje je postalo mesto z največjo gostoto (nagnusnih) bronastih kipov na hektar površin.

Vsekakor avtorji nagnusnih bronastih kipov niso znani, ve pa se, da jih menda izdeluje neka livarna iz Firenc za desetino porabljenega denarja. Tudi imena arhitektov, ki so sprojektirali prenovo socrealističnih stavb zgrajenih po potresu leta 1963 in spreminjajo Skopje v nekakšen neo viktorjanski posnetek Londona, niso znana. Makedonci o postopku, kako so bila pridobljena naročila financirana z javnim denarjem lahko le ugibajo in poslušajo bombe, ki jim narekujejo oceno, da se vse to počne predvsem zaradi zlorab in korupcije. Slovenci smo, kar se tega tiče veliko na boljšem, saj nam ni treba ugibati o tem, ali je največja investicija iz javnih sredstev TEŠ 6 bila vodena preko javnega naročanja, ker je jasno, da je TEŠ vsa naročila oddal brez postopka javnega naročanja in je tako uspel za 600.000 EUR vredno investicijo porabiti 1.400.000 EUR. Menedžerji TEŠ-a so tako nedvomno uspešnejši od makedonske vlade, saj so v investiciji primerljivi po višini z olepševanjem Skopja mirno pospravili vsaj toliko, kot so Makedonci porabili za ves kič v centru Skopja. Razlika je le v tem, da v Makedoniji opozicija meče vladajoči politiki »bombe«, pri nas pa opozicija »bomb« na temo TEŠ 6 ne meče, ker raje lepo molči in nekako sodeluje pri delitvi provizijskega kolača iz največje investicije iz javnega denarja v Sloveniji zadnjih pet ali še več let.

Protesti zoper skorumpirano vlado VMRO-DPMNE v Skopju “Zbogum Nikola”

Makedonce moti netransparentnost porabe javnega denarja, zaradi česar študentje, profesorji in meščanski liberalno misleči intelektualci protestirajo proti vladi Nikole Gruevskega in zahtevajo nove volitve. Slovence TEŠ 6 ne revoltira, saj nihče ne protestira, mediji o tem ne poročajo, opozicijske stranke pa o korupciji ne govorijo. Gotovo, saj vsi spoštujemo modro odločitev ustavnega sodišča, ki je načelo zakonitosti postavilo nad spoštovanje pameti in odločilo, da je nezakonito kogarkoli pravnomočno obsoditi za korupcijo, če le-ta ni konkretno dokazana. Makedonci nimajo tako načelnega ustavnega sodišča, pa so prepričani, da je korupcija osnovni vzrok njihove bede in nesreče. Zato že več kot dva meseca vsak dan demonstrirajo in zahtevajo zamenjavo oblasti. Ta revolt pa ni ne množičen, ne oblasti nevaren, ker ga množica Makedoncov le opazuje nekako od strani, ker ne verjame, da protestniki nameravajo dejansko karkoli radikalno spremeniti. Izkušnja namreč Makedonce uči, da po zamenjavi oblasti nadvse moralni protestniki nadaljujejo staro prakso, ki jo lepo definira B. Traven v romanu »Upor obešencev«, ko pove, da je oblast zato, da je zlorabiš. Tudi vseslovenska ljudska vstaja v Sloveniji lepo potrjuje, kako zgolj menjava strank in imen v vladi še ni revolucija, ki bi prinesla ljudstvu več države, kot vsakodnevne prakse spoštovanja predpisov in odgovornega dela v javno dobro, kar bi se poznalo kot več delovnih mest, boljše plače, manj dobička kapitala, več kruha, več kulture, manj ideologije, več pameti in manj norosti. Dostojno življenje večine državljanov je pač iluzija, o kateri lahko le sanjamo, če za ta cilj ni pripravljena večina naroda pozabiti izkrivljene ideologije špekulantskega kapitala in če ta večina ljudi neumno misli, da bo prav vsak med njimi končal v ozki skupini bogatašev, ne pa po zakonih nujnosti v veliki večini revežev. Tako imamo v Makedoniji protestnike brez široke podpore ljudstva in vlado, ki podpore ljudstva ne potrebuje, saj ima policijo, vojsko in uradnike, ki so za ljubi kruhek pripravljeni pozabiti na pravo in moralo.

Makedonski državljani vsak dan demonstrirajo ob 18. uri s sloganom #protestiram
Makedonski državljani vsak dan demonstrirajo ob 18. uri s sloganom #protestiram

Vendar pa vse kaže, da je oblast v Makedoniji nekako želela pridobiti enotnost naroda in zanetiti domoljubna čustva Makednocev, da bi le-ti nemara ne nasedli demagogiji protestirajočih intelektualcev. In zgodilo se je Kumanovo. Prav vseeno je, ali je res, kar trdijo mnogi Makedonci, da so bili kumanovski teroristi pravzaprav plačani kriminalci, ki naj bi jih najel Gruevski, da bi naj napadli Kumanovo tako, kot so esesovci požgali Rajhstag, ali pa je šlo dejansko za izpad norih kosovskih nacionalistov, ki so lahko rovarili, ker jih oblast v Makedoniji ni želela pravočasno ustaviti. Dejstvo je, da je vlada kumanovski dogodek prikazala kot grožnjo svobodi in celovitosti Makedonije, zaradi česar je nujno končati demonstracije in enotno podpreti vladajočo oblast, da bo še naprej lahko vladala, bogatela in pehala makedonski narod v nesrečo. Prav tega dejstva slovenski mediji niso opazili, ali pa ga niso hoteli opaziti. Kot da bi tudi v Sloveniji potrebovali Kumanovo, da bi dojeli svojo srečo in spoznali, da moramo spoštovati in častiti pridobitve naše demokracije, pa četudi jih plačujemo z revščino.

V Makedoniji so na primer elektro distribucijo že prodali Avstrijcem. Tudi Telekom ni več makedonski, makedonska gradbena podjetja pa so podizvajalci tujim gradbincem. Skopsko in ohridsko letališče so kupili Turki, pivovarne pa Nizozemci. Tudi banke so pretežno v tuji lasti, celo NLB premore hčerinsko banko v Makedoniji. Nedvomno so bili Makedonci uspešnejši od Slovenije pri prodaji olastninjene nekoč družbene lastnine tujcem in so že dosegli, kar si v Sloveniji naša oblast šele prizadeva doseči. Naši mediji se sprašujejo, ali bo vlada prodala Telekom, ali pa si bo upala prevzeti nase odgovornost za odločitev, da Telekoma poceni ne prodamo. Takšnih dilem v Makedoniji nimajo, saj se hitro o vsem dogovorijo, ker ni sporov o tem, kateri del politikov oziroma kateri pripadniki elite bodo imeli od prodaje korist. Pričakovati je, da bo tudi slovenska oblast prej ali slej prišla k pameti in tedaj bo hitro prodano, kar je ostalo, pa čeprav bo zmanjkalo še za pokojnine. Na našo srečo, bodo naše skromne pokojnine še vedno zadostne za dostojno življenje v Makedoniji, le prodati moramo, kar imamo v Sloveniji in vzeti pot pod noge, se preseliti v Makedonijo in tam uživati dostojno življenje, za kar nam v Sloveniji že krepko zmanjka.

Ja, tako je to z Makedonijo. Lahko bi pisal še dolgo in vedno bolj zamorjeno, a bom nehal, ker vidim, da je vse lepo in prav, saj imamo srečo, da je kje kakšna država, ki še manj resno kot Slovenija jemlje razumevanje poštenja, odgovornosti in obveze izvršne oblasti, da mora služiti narodu in ne obratno. Žal pa to stanje ne bo več trajalo dolgo.

Kdor želi vedeti kakšna bo Slovenija jutri, si naj ogleda, kakšna je Makedonija danes, kajti Makedonija danes je tisto, kar bo Slovenija jutri.

Ko poslovodje ne odločajo, vlada pa ne vlada: logika Jupitra in vola po slovensko

V latinskih pravnih pravilih, izrekih in definicijah najdemo znan izrek: »Quod licet Iovi, non licet bovi«, kar prevajamo »Kar je dovoljeno Jupitru, ni dovoljeno volu«. Pomen navedenega znanega izreka je bil jasen že starim Rimljanom in jasen je tudi sodobnim Evropejcem, seveda z izjemo Slovencev, ki ta izrek razumemo po svoje in odstopamo od standardnega razumevanja, da vol ne sme početi tistega, kar sme početi Jupiter v vsej njegovi božanskosti in seveda tudi obratno, da ni primerno, da bi Jupiter počel, kar je sicer rezervirano za vola.

Iz afere Kovačičliks, ki zadnje dneve buri duhove Slovencev, lahko povzamemo, da predsednik uprave NKBM Matjaž Kovačič ni počel, kar bi kot predsednik uprave NKBM moral. Ni opravljal svoje funkcije, ker ni odločal in ni poslovodil NKBM, torej se ni obnašal kot Jupiter, ker je rajši kot vol zgolj spraševal takratnega predsednika vlade, kaj naj počne. Toda, to kar, je dovoljeno Jupitru, ne sme opravljati nihče drug. Povedano drugače: predsednik uprave NKBM ne more prenašati svojih pristojnosti na nikogar, tudi na predsednika vlade ne, temveč mora v dobro banke, ki jo vodi, odgovorno odločati in za svoje odločitve tudi odgovarjati. Toda, kako naj odgovarja, če ne odloča in kako naj odloča, če se odpoveduje svojim pristojnostim in je raje v vlogi vola, kot bi bil v vlogi Jupitra?

Predsednik vlade na dopise in mejle večinoma naj ne bi odgovarjal, ker jih menda niti prebral ni. Seveda, saj predsednik vlade ni želel nastopati kot vol, kar bi se zgodilo, če bi začel odločati o stvareh, za katere ni pristojen. Gotovo predsednik vlade ni pristojen poslovoditi NKBM. Če predsednik vlade želi ohraniti pozicijo Jupitra, mora odločati o vsem, saj mu je to tudi dovoljeno, toda če noče biti vol, mora odločati le v okvirju svojih pristojnosti. Zagato je predsednik vlade elegantno razrešil, ker je ohranil vzvišeno božansko pozicijo in je vlogo vola namesto njega prevzel njegov tajnik. Tako imamo tipično slovensko situacijo popolne zamegljenosti odgovornosti, saj ne vemo, kdo dejansko odloča, ne vemo, kdo je za kaj pristojen, ker poslovodje ne odločajo, vlada pa ne vlada, ker ne more odločati o poslovodenju banke ali gospodarske družbe, čeprav gre za osebe v večinski lasti države, ki jo zastopa vlada. Zato vlada odloča neuradno, odloča tako, da predsednik vlade preko tajnika sporoča odločitve, za katere ne odgovarja, ker se sploh ne ve, da je te odločitve dejansko sprejel, predsednik uprave banke pa nam po televiziji pojasni, da ni za nič kriv, saj je o najpomembnejših stvareh odločal pravzaprav predsednik vlade.

V preteklih letih smo ničkolikokrat slišali predsednike vlad in predsednico vlade ter ministre, ki so nam zatrjevali, da niso pristojni odločati na primer o imenovanjih uprav in nadzornih svetov gospodarskih družb in bank v večinski lasti Republike Slovenije, ker je to pristojnost Slovenskega državnega holdinga. Vlada si je tudi oprala roke in ni ničesar sklepala o prodaji Mercatorja, Telekom pa sedaj menda prodaje SDH, čeprav ima o tem predsednik vlade veliko za povedati. Pretekle vlade se niso pustile motiti in so mirno gledale, kako propada gradbeništvo, saj niso štele za svojo dolžnost preprečiti propada pomembne gospodarske panoge in niso zaščitile tisoče delovnih mest. Ne vlada, ne državni zbor nista ničesar ukrenila, da bi Banka Slovenije opravila svojo pristojnost in preprečila prakso podeljevanja slabih kreditov, ki jih moramo sedaj preko državne dokapitalizacije socializirati vsi državljani. Tudi pri TEŠ6, ki je stal skoraj trikrat več, kot bi smel, resorni ministri in vlada niso opazili, da TEŠ oddaja naročila po pretirano previsokih cenah izbranim ponudnikom nezakonito, ker ni oddajal naročil po postopku javnega naročanja. O vseh teh in drugih podobnih zadevah ni bilo pravočasnega ukrepanja, ker ukrepanja sploh ni bilo. Obratno pa so si vlade na čelu s predsedniki vlad in predsednico vlade dajale dovolj opravka z odločanjem v zadevah, o katerih ne bi smele odločati vlade in njeni ministri. Pri javnih naročilih bi morali javni naročniki, kot so DARS, Slovenske železnice, Univerze, skratka vsi neposredni in posredni proračunski uporabniki, odločati povsem neodvisno. Ponudnike bi morali določati zgolj na podlagi kriterijev in meril določanja najugodnejše ponudbe, pa nam vsi zapleti z oddajo javnih naročil dokazujejo, da se zapleta predvsem zaradi vpletanja nepristojnih odločevalcev, ki brez odgovornosti diktirajo, kdo bo dobil kakšno naročilo.

Kadrovska politika v družbah v večinski lasti države in v vseh organih javnih služb je eno samo norčevanje iz stroke in sposobnosti kandidatov, ker je edini kriterij politična pripadnost in vodljivost kandidatov in njihova pripravljenost, da odigrajo svojo vlogo v komediji slovenskega upravljanja gospodarstva in države. Zlasti so kot kandidati za vodilne funkcije nezaželeni sposobni in pošteni strokovnjaki, ki so v preteklosti z delom in rezultati dokazali, da niso voli, temveč Jupitri, ki bi bili sposobni narediti red in povleči Slovenijo iz krize, v kateri smo in ki še zdaleč ni končana, čeprav nam prav to naš politiki zadnje čase vneto zatrjujejo.

Odkar obstaja zahodna civilizacija, ki temelji na rimskem pravu, velja, da morajo osebe, ki dejansko odločajo, za svoje odločitve tudi odgovarjati. Če ni odgovornosti, če se ne ve, kdo dejansko odloča in ali je tisti, ki odloča za sprejemanje odločitev tudi pooblaščen in pristojen, je nujno, da je upravljanje bank in gospodarskih družb, ter upravljanje v javni upravi ena sama velika zmeda. Ta zmeda se kaže kot popolna nesposobnost sprejemanja družbeno koristnih in pravočasnih odločitev, v posledici česar vodi Slovenija zmedeno ekonomsko politiko in se življenje pri nas spreminja v neke vrste komedijo dell’ arte, v kateri vsak igralec brez nadzora improvizira svojo vlogo. Slovenija tako izgublja ugled urejene pravne in socialne države, v kateri velja: »Kar je dovoljeno volu, ni dovoljeno Jupitru«.

Takšne so slovenske vladovalne interakcije (governance interactions) in korporativno upravljanje (corporate governance).

Takšna je slovenska logika Jupitra in vola.

Konec korupcije v Sloveniji

Pravno gledano je res samo tisto, kar je dokazano. Korupcija je torej realnost le, če je dokazana, sicer je ni.

Ko sem bil pripravnik na takratnem Okrožnem sodišču, sem v nekem primeru zelo uglednemu sodniku mentorju predlagal oprostilno sodbo, po načelu, da je v dvomu potrebno obtoženca oprostiti. Dokazi v spisu so nedvomno dopuščali dvom, saj je cela vrsta okoliščin kazala, da je sicer možno, da bi obtoženec očitano kaznivo dejanje storil, a nujno to ni. Sodnik me je podučil, da imam teoretično sicer prav, a da v takšnih primerih sodnik ne dvomi, pač pa obsodi.

Ustavno sodišče je v primeru zadeve Patria ravnalo obratno. Pravnomočno obsodilno sodbo, ki ni dvomila, temveč je obsodila, je razveljavilo in vrnilo v ponovno sojenje z instrukcijo, da spoštovanje zakonitosti zahteva konkretno dokazanost dejanja, za katerega je kdo obtožen in če ni dokazanega koruptivnega dejanja, je potrebno obtoženca oprostiti, ne obsoditi. Če sodišče ne bi dvomilo o obstoju kaznivega dejanja, tudi ne bi bilo kršeno načelo zakonitosti. Načelo zakonitosti torej ni kršeno ker bi bil kdo obsojen za korupcijo, ker ta ne bi bila kazniva, temveč je načelo zakonitosti kršeno, ker je obtoženec obsojen, namesto, da bi bil oproščen, torej je napaka vsega slovenskega pravosodja, da ni dvomilo, pa bi moralo.

Glede na moj uvodoma opisan primer izpred davnih let, sem torej imel pripravnik prav in se je motil moj mentor sodnik, le primer ni priromal do ustavnega sodišča.

Odločitev Ustavnega sodišča tako gotovo pomeni, da v Sloveniji korupcije ni in je tudi ne bo, saj je v nobenem primeru brez dvoma ne bo mogoče dokazati, oziroma, če tožilci in sodniki niso brez pameti, takšnih primerov niti ne bodo poskusili obravnavati. Kajti, če ni konkretnih dokazov, pač pa imamo le dejstva, ki nakazujejo, da je nekdo gotovo zahteval plačilo in da tudi ne more pojasniti, od kod ima veliko denarja in premoženja, za katerega ne more pojasniti, kako in kje ga je na zakonit način pridobil, so izpolnjeni vsi pogoji za izrek oprostilne sodbe, ker bi sicer kršili načelo zakonitosti, kar je Ustavno sodišče izrecno prepovedalo. To je Ustavno sodišče moralo storiti že iz načelnih razlogov in mu predmetnega spisa niti ni bilo potrebno pogledati, kaj šele preučiti in razmisliti, ali ima sodišče v takšnih primerih dolžnost dvomiti ali ne.

Sedaj ni več korupcije, torej lahko upravičeno pričakujemo, da bo naše gospodarstvo, rešeno te strašne nadloge, zacvetelo. Razcvet gospodarstva pomeni konec brezposelnosti, povečanje pokojnin, nižanje davkov, povečanje socialnih transferjev, rast plač javnih uslužbencev, vrhunsko zdravstvo in ob spoštovanju načel prava, veselo in zadovoljno prebivalstvo v prelepi deželi pravičnosti in spoštovanja prava.

Da ne pozabim, ostane še vprašanje pravičnih odškodnin, ki jih bodo dobili akterji afere Patria, če bodo oproščeni obtožbe, ali če bo primer (kar je bolj verjetno) zastaral in to ne glede na to, ali bo zastaral 15. avgusta 2015, ali pa 21. aprila 2017. Država brez korupcije bo nedvomno našla način, kako iz davkoplačevalcev iztisniti dovolj denarja, da bo iz proračuna lahko plačala odškodnino, da bo pravici zadoščeno in da se popravi krivična in razveljavljena pravnomočna sodba, ki jo je izreklo osmešeno pravosodje, ki krši načelo zakonitosti.

Vir slike: http://www.gtinewsphoto.com/NewsMediaPublicUnionCorruption.html
Vir slike: http://www.gtinewsphoto.com/NewsMediaPublicUnionCorruption.html

(Tekst je bil dan po objavi na tem blogu v celoti objavljen tudi na http://www.had.si/blog/2015/04/25/v-sloveniji-korupcije-ni-je-tudi-ne-bo-stanko-strajn/)

O politiki in upravljanju, ki ni “techne”

V intervjuju v Delu 20.4.2015 je dekan ljubljanske Fakultete za gradbeništvo in geodezijo Matjaž Mikoš opozoril, da je naveza politikov in posameznikov zlorabila gradbeništvo kot panogo in bi politiki, ki so s svojim ravnanjem povzročili propad gradbeništva, morali odgovarjati. Politiki in menedžerji so tehniki, saj se na umetnost politike in vodenja gospodarskih družb spoznajo, o svojem predmetu veliko vedo, toda namerno uničujejo lastno državo in lastno podjetje, ker imajo od svojega zavrženega ravnanja materialno korist in bogatijo. Politiki in menedžerji niso sprejemali katastrofalnih odločitev za državo in njeno prebivalstvo ker bi bili neuki in neumni ali nesposobni, ker niso bili tehniki, temveč je do sprejemanja povsem zgrešenih odločitev tako v javni, kot v civilni sferi prišlo zaradi malomarnosti ali namerne zlonamernosti, kar vse je bilo omogočeno, ker so odpovedali nadzorni sistemi v Sloveniji. Ker nihče ne odgovarja, si v vsakodnevni praksi lahko vsakdo, ki odloča privošči neodgovorno in škodljivo ravnanje na vseh nivojih odločanja.

Povsem racionalna stališča dr. Mikoša vzpodbujajo razpravo razmišljajočih gradbenih inženirjev, ki vidijo vzrok, ne le propada gradbeništva, temveč tudi vsesplošne krize našega gospodarstva in družbe nasploh prav v dejstvu, da je večina politikov in vodilnih menedžerjev v podjetjih po izobrazbi družboslovcev in ne tehnikov. Če bi bili politiki in menedžerji tehniki, po tem mnenju Slovenija ne bi bila v gospodarski in moralni krizi, gradbeništvo ne bi propadlo, saj bi tehniki s svojo pridnostjo, intelektualno močjo in znanjem zagotovili pravilnost vseh pomembnih odločitev vodenja gospodarstva in urejanja družbenih razmerij v pogojih parlamentarne demokracije in kapitalistične ureditve.

Nekaj družboslovcev je takšno stališče seveda takoj negiralo in razložilo, da politiki in menedžerji družboslovci niso sprejemali katastrofalnih odločitev za državo in njeno prebivalstvo ker bi bili neuki in neumni ali nesposobni, ker niso bili tehniki, temveč, da je do sprejemanja povsem zgrešenih odločitev tako v javni, kot v civilni sferi prišlo zaradi malomarnosti ali namerne zlonamernosti, kar vse je bilo omogočeno, ker so odpovedali nadzorni sistemi v Sloveniji. Ker nihče ne odgovarja, si v vsakodnevni praksi lahko vsakdo, ki odloča privošči neodgovorno in škodljivo ravnanje na vseh nivojih odločanja.

Nihče med vnetimi razpravljavci ne najde nič dobrega pri naših politikih in vodilnih menedžerjih, saj v njihovem ravnanju po mnenju razpravljavcev ni zaslediti ne znanja ne poštenja. Če kdor koli odloča, lahko to dela strokovno in razumno, kdor znanja nima nujno zaradi neznanja, odloča napačno. Kdor pa znanje ima, pa kljub temu sprejema napačne odločitve, zaradi svoje pokvarjenosti namerno povzroča škodo vsem, razen samemu sebi.

Pokojni Miha Marinko je nekoč prostodušno priznal, da je prišlo takoj po drugi svetovni vojni pri nas do množičnega sprejemanja slabih in škodljivih odločitev, ker revolucionarni politiki niso imeli znanja, da bi lahko sprejemali koristne odločitve. Počeli so neumnosti, ker so bili sicer dobronamerni, a neuki.

Dan danes našim vodilnim politikom, ki so v povprečju doktorji znanosti, in družboslovno ali tehnično visoko izobraženi menedžerski eliti v gospodarstvu ni mogoče očitati neukosti, zaradi česar lahko z veliko gotovostjo trdimo, da so bile za Slovenijo katastrofalne odločitve posledica zlonamernosti. Uničenje gradbene panoge je nedvomno lep primer, kako so uprave in direktorji v spregi z bančniki in vrhovi izvršne oblasti uničili pomemben del slovenskega gospodarstva s tem, da so vodilna gradbena podjetja izčrpali tako daleč, da so končala v stečajih. Vlada in banke bi proces uničevanja gradbeništva lahko preprečili in pravočasno zagotovili sanacijo in pravočasno preprečili izčrpavanje, a tega niso storili. Tako smo izgubili mnoga delovna mesta in kar nekaj velikih davkoplačevalcev. Nimamo več sposobnih gradbenih podjetij, ki bi lahko gradila pomembne inženirske objekte, v posledici česar še tisto malo investicij, kolikor jih imamo, izvajajo tuja gradbena podjetja, ki ne zamudijo priložnosti pograbiti dobičke tudi na račun domačih podizvajalcev in mizerno plačanih prekernih delavcev.

Namesto da bi se ukvarjali s preverjanjem odgovornosti deležnikov odločanja v gospodarskih družbah in odgovornosti izvršne oblasti (vlade) in bank skupaj z Banko Slovenije, se razpravljavci raje pregovarjajo o vprašanju, ali bi bilo kaj bolje in drugače, če bi vodilne položaje v gospodarstvu in politiki zasedli inženirji in ne družboslovci. To je v Sloveniji nekako splošen in množičen pojav. Ker se ne lotimo razmisleka o razlogih dogajanj v naši vsakodnevni praksi in ker očitno ne razumemo pomena besed, o katerih se prepiramo, se nam slaba praksa mirno nadaljuje in nič ne zdravimo, ker tudi ničesar ne diagnosticiramo.

Izvorno izhaja pojem tehnika s vsemi izpeljankami iz grškega pojma techne, ki pomeni sposobnost, spretnost, umetnost spoznavanja resnice. Techne je pot do vednosti, je vednost v posameznih znanostih. Tehnik je torej strokovnjak, ki se na svoj predmet spozna, ki o njem kaj ve in ki je izveden v uporabi tega znanja. Tudi glasbenik, ali slikar, ali pravnik, ali ekonomist, ali politik je tehnik, če se na svoj predmet spozna, če je izveden in spreten pri uporabi svojega znanja. Zato ni mogoče očitati politikom in menedžerjem, da niso strokovno usposobljeni za opravljanje njihovih funkcij, ker niso tehniki, temveč so mnogi med njim družboslovci. Vsekakor pa bi morali politikom in menedžerjem očitati, da niso tehniki, ker se – ne glede na to, ali so inženirji ali družboslovci – na svoj posel ne spoznajo, ker ga opravljajo slabo, sicer ne bi propadlo toliko podjetij in Slovenija ne bi preživljala tako hude krize in ne bi se tako zelo povečevala revščina.

Možna pa je seveda tudi povsem nasprotna situacija. Politiki in menedžerji so tehniki, saj se na umetnost politike in vodenja gospodarskih družb spoznajo, o svojem predmetu veliko vedo, toda namerno uničujejo lastno državo in lastno podjetje, ker imajo od svojega zavrženega ravnanja materialno korist in bogatijo. Vidimo, da je težava ni skrita v tem, da politiki in menedžerji ne bi bili tehniki, ne glede na njihovo izobrazbo. Težava je v tem, da svojo vednost zlorabljajo, da so nepošteni, ker ne zamudijo nobene priložnosti, da bi se ne okoristili na račun države oziroma družb, ki jih vodijo. To, kar je njihova korist, je na koncu koncev škoda in osiromašenje vseh državljanov Slovenije.

V nobenem primeru ne moremo misliti, da vodilni upravljalci Holdinga Slovenskih elektrarn in Termoelektrarne Šoštanj, ki so ob pomoči politikov – tako levih, kot desnih – izvedli investicijo v TEŠ 6 tako, da so Slovenijo oškodovali za kakšnih 800 milijonov evrov, saj bi ta investicija morala stati največ 600 milijonov evrov in nikakor ne milijardo in štiristo milijonov evrov, ne bi bili tehniki. Nedvomno so morali biti vpleteni menedžerji in politiki vrhunski tehniki, da so na očeh vse slovenske javnosti elegantno porabili za gradnjo TEŠ 6 skoraj trikrat več, kot bi smeli. Prav vseeno je, kaj so ti ljudje po izobrazbi. Dejstvo je, da so gradnjo izvedli ne da bi oddajali naročila po postopku javnega naročanja najugodnejšim ponudnikom, temveč so raje po postopku zbiranja ponudb oddali naročila po cenah, ki so omogočile delitev dobička in provizij na račun slovenskih porabnikov električne energije. Takšnih primerov zlorabe tehnike odločanja bi lahko našteli mnogo, a prepustimo opredelitev teh primerov pristojnim organom pregona, ki se bodo zagnali v urejanje stvari takoj, ko bodo pri nas na odločilne položaje prišli pošteni tehniki in ne tehniki izvedeni v korupciji, goljufijah in zlorabah vseh vrst.

Ni pomembno, ali naši politiki in vodilni menedžerji upravljajo z državo in podjetji slabo, ker premalo vedo in niso tehniki, ali ker dovolj vedo, da so sposobni škoditi, saj so posledice neznanja in pokvarjenosti natanko enake – Slovenija je vse manj dežela, v kateri bi bilo lepo in prijetno živeti.

Kakor koli. Kdor ne govori o poštenju, naj molči o politiki in upravljanju, ki ni, a bi morala biti, techne za dobro Slovenije in vseh njenih državljanov.

Triptih o naklepni slepoti bank: dajanje kreditov

Viceguvernerka Mejra Festić nam je razkrila, da so uprave in nadzorni sveti bank v obdobju pred in ob nastopu krize kršile določbe zakona o bančništvu. Po njenem mnenju ne gre zgolj za malomarnost ali nestrokovnost, temveč za naklepno kriminalno dejavnost odgovornih struktur upravljanja slovenskih bank. Mejra Festić strogo ugotavlja, da je »Vsaka kršitev nekega zakona ali predpisov naklepna slepota. Naklepna slepota je dejansko vsaka zloraba zakona o bančništvu«. Te kršitve so torej kazniva dejanja, ker so storjena naklepno in sicer kot »naklepna slepota«. Banka Slovenije sedaj prakso »naklepne slepote« preganja in je s kriminalistično policijo podpisala sporazum o sodelovanju tako, da sedaj strokovnjaki Banke Slovenije na čelu z viceguvernerko strokovno podpirajo specializirano kriminalistično policijo, raziskujejo bančni kriminal in množično vlagajo kazenske ovadbe. Koliko ovadb je že vloženih in koliko jih še bo, iz intervjuja viceguvernerke ne izvemo, nedvomno pa gre za veliko število ovadb, ki nalagajo državnemu tožilstvu dolžnost ukrepanja, torej sprožanja predkazenskih in kazenskih postopkov. Glede na dejstvo, da so tudi banke (kot na primer NKBM) menda vložile vse skupaj preko 100 kazenskih ovadb zaradi različnih zlorab pri bančnem poslovanju, ki je rezultiralo množico slabih kreditov in bančno luknjo, ki smo jo na ravni petih milijard evrov pokrili davkoplačevalci in imetniki podrejenih obveznic, če ne bo ustavno sodišče odločilo drugače, lahko ugotovimo, da ima tožilstvo v delu ovadb za naslednjih deset in več let. Toda tožilstvo ne naseda nekritično ovadbam in ne sprejme preloženega bremena na svojo grbo. Če so informacije naših medijev pravilne, je tožilstvo mirno ocenilo, da ovadbe bank in Banke Slovenije niso dovolj verodostojne, da bi lahko dale dovolj osnove za vodenje predkazenskih in kazenskih postopkov, zaradi česar tožilstvo zahteva, naj ovaditelji svoje ovadbe dopolnijo in argumentirajo, tako da bodo dajale zadosten izkaz utemeljenega suma kaznivih dejanj.

Če bi bilo drugače, bi viceguvernerka ne imela potrebe razvijati teorije o krivdi in naklepu na podlagi »naklepne slepote«. Karkoli naklepna slepota že je, tega instituta v slovenskem kazenskem zakonu ne najdemo. Če bo tožilska in sodna praksa sledila teoriji »naklepne slepote« kot obliki naklepnega kaznivega ravnanja, bomo dočakali kazenske sodbe, ki bodo glasile nekako takole:

Obtoženi Bančnik Kriminalec je kriv, da je z naklepno slepoto zlorabil položaj predsednika uprave banke in v škodo banke odobril Tajkunu Slovencu pet milijard evrov (znesek je v posameznem primeru pretiran, a v vsoti ustreza resnici) kredita, čeprav je kot dober strokovnjak vedel, da krši določbe zakona o bančništvu in čeprav je vedel, da Tajkun Slovenec kredita banki ne bo vrnil in s tem povzročil banki škodo, sorazmerno koristi Tajkuna Slovenca v višini petih milijard evrov.
S tem je Bančnik Kriminalec storil kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 2. odstavku 244 čl. KZ RS in se mu izreče kazen 8 let zapora.

Kakšna je verjetnost, da bo naše tožilstvo in sodstvo v naslednjih 16 letih, kolikor je zastaralni rok za prikazan hipotetični primer, izreklo takšno ali temu podobno sodbo? Odgovor je jasen. Verjetnost je nič, ker je nemogoče, da bi takšno teorijo pravosodje v 16. letih prebavilo, sprejelo in začelo uporabljati. Ali teorija »naklepne slepote« pomeni, da bi bilo smiselno opustiti možno množico odškodninskih zahtevkov, ki se v civilnih pravdnih postopkih obravnavajo, ali bi se lahko obravnavali neposredno po vloženih tožbah pristojnih državnih organov? Mar naj na primer pravobranilstvo prekvalificira možne pravdne postopke v premoženjskih sporih v kazenske postopke in jih prepusti tožilstvu, le-to pa verjetno takih kazenskih postopkov niti ne bi začelo, ker tožilstvo ni dovolj neuko, da bi vlagalo obtožnice in obtožne predloge, za katere ve, da ne bo uspeha. Če bi tožilci sledili teoriji viceguvernerke, bi celo sami ravnali z naklepno slepoto in bi povzročali državi veliko škodo z brezpredmetnim obtoževanjem, ki nima izgledov na uspeh, če tudi bi bilo celo utemeljeno.

Vse lepo in prav razlaga viceguvernerka Marja Festić, le njen govor je diskretni šarm občosti. Nesmiselno je govoriti o pravnih osebah (banke, Banka Slovenije, država itd..) če istočasno ne definiraš fizičnih oseb, ki te pravne osebe zastopajo in predstavljajo. Banka kot pravna oseba v vsej svoji abstraktnosti deluje le preko ravnanj njenih zastopnikov. Govor viceguvernerke Festić je še vedno zamegljevanje problemov, ker ne govori o dejanskih akterjih dogajanj, čeprav jih daje slutiti. Klinični center nič ne operira in nič ne zdravi. Operirajo tam zaposleni kirurgi in zdravijo tam zaposleni zdravniki. Tudi banka ne počne ničesar, delajo le njeni organi, predsedniki uprav, člani uprav, nadzorni sveti guvernerji in vice guvernerji vsi z znanimi imeni, ki jih viceguvernerka ne omenja. Ona razlaga, da je Banka Slovenije vložila veliko kazenskih ovadb, a tožilstvo ne ukrepa. Seveda ne, saj ni izkazanih dokazov o krivdi določenih fizičnih oseb, ker je kazensko pravno odgovornost (naklep in malomarnost, kadar je dejanje kaznivo že zaradi malomarnosti) zelo težko dokazati. Banka Slovenije z vlaganjem ovadb na temelju »naklepne slepote« ne uporablja pravih pravnih sredstev. Če že ugotavlja malomarnost v poslovanju, bi morala pozvati lastnike bank (v primeru NLB in NKBM, ali Banke Celje je to država Slovenije, ki jo zastopa vlada) naj v pravdnih postopkih tožijo na povrnitev škode osebe, ki so z malomarnostjo škodo povzročile. Civilna odgovornost za škodo je izkazana že, če je odgovorna oseba ravnala neskrbno, nestrokovno (ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka). Viceguvernerka izrecno trdi, da so banke zavestno kršile zakon o bančništvu in so opustile skrbno ravnanje. Če je temu tako, bi bilo najmanj malomarnost pri škodnem ravnanju, kjer velja v pravdi celo obrnjeno dokazno breme, nedvomno lahko in enostavno dokazati. Kljub tako jasni definiciji, pa v isti sapi viceguvernerka pove, da se odškodninske tožbe ne splačajo, saj so negotove, drage in še možnosti izterjave dosojenih odškodnin so majhne. Ja, ali za kazenske postopke vse to ne drži? Pa kljub temu kazensko preganjanje ja, vlaganje odškodninskih in povračilnih zahtevkov pa ne. Če je res, da vsega iztoženega ne bi bilo mogoče izterjati, pa je nek del, četudi nemara celo majhen, še vedno dosegljiv. Kordež je tako ob svojo povprečno hiško v velikosti 400 m2 in se bo moral iz nje izseliti, kot je sam povedal v svojem intervjuju z raziskovalnimi novinarji Dela. Že res, da je vrednost te hiše sorazmerno majhna v primerjavi s škodo, ki so jo utrpele banke, ki so kreditirale prevzem Merkurja, a je ta izguba za Kordeža nedvomno vsaj tako boleča, če ne bolj, kot nelagodnosti kazenskega preganjanja, ki ga trpi. Če bo v kazenskem postopku končno oproščen zaradi procesnih napak, ali pa bo pregon zastaral, pa mu kazenski postopek, razen že prestanega zapora, niti ne povzroča hudega trpljenja. Viceguvernerka Festić tako vzbuja vtis, kot da zelo radikalno preganja slabo prakso, a je v resnici vzpodbuja, saj je vlaganje brezpredmetnih kazenskih ovadb, namesto uveljavljanja odškodninskih zahtevkov v pravdnih postopkih sporočilo, ki sporoča, da se odgovornim osebam ne bo zgodilo nič posebej hudega. Celo več, če viceguvernerka vse to ve, ali po njeni logiki tudi sama ravna z »naklepno slepoto«, ker noče videti, da kazenski postopki na tak način niso smiselni, pravdne postopke, ki bi bili smiselni, pa zavestno noče uporabiti.

Ne glede na vse, pa se moramo viceguvernerki Mejri Festić zahvaliti, ker je prva javno in jasno povedala, da so uprave, nadzorni sveti in strokovne službe bank ravnali v nasprotju z določbami Zakona o bančništvu in v nasprotju s predpisi, ko so namerno ali malomarno odobravali kredite, za katere so vedeli, ali bi morali vedeti, da ne bodo nikoli vrnjeni. Toda, banke po zakonu o bančništvu in zakonu o Banki Slovenije nadzoruje Banka Slovenije. Ugotovitve viceguvernerke torej povedo še nekaj več. Povedo, da je odpovedal, da ni deloval nadzor, torej da Banka Slovenije ni opravila svoje naloge. Pri vprašanju odgovornosti bivših guvernerjev in njihovih viceguvernerjev in odgovornih vodij strokovnih služb Banke Slovenije viceguvernerka Mejra Festić ni tako radikalna, da bi vse te svoje predhodnike ovadila zaradi naklepne slepote, ker niso videli, da njihovi nadzorovanci množično kršijo veljavne predpise in ne upoštevajo Kodeksa poslovnih finančnih načel, ki ga je opredelil Slovenski inštitut za revizijo, čeprav bi kot dobri strokovnjaki to morali in mogli videti in vedeti. Ne, Banka Slovenije ni ukrepala, ko bi morala in tudi sedaj njenega ukrepanja, razen vlaganja brezpredmetnih ovadb, ki pomenijo le prelaganje odgovornosti za ukrepanje na pravosodje, ni opaziti. Ali mar sedaj banke ravnajo zakonito in pravilno, ko odirajo komitente s dejansko ničelnimi obrestmi na depozite in oderuškimi obrestmi na kredite? Mar je v skladu z zakonom o bančništvu, da banke odklanjajo finančno spremljanje gospodarstva, ker je lagodneje izkazovati poslovne rezultate na račun državnih obveznic in črpanja poceni denarja iz primarne emisije Evropske banke, kar ima za posledico, da ljudje jemljejo denar iz obtoka in ga nalagajo doma v nogavice in skušajo ohraniti njegovo vrednost z nakupom zlata ali kako drugače izničiti učinke inflacije, ali pa ga pač poženejo po grlu za svoj užitek? To pomeni povečevanje zunanjega dolga in nadaljnje izgubljanje gospodarske in politične suverenosti, kar se kaže predvsem kot povečevanje revščine državljanov Slovenije, ki mirno gleda svoje bančnike in Banko Slovenije, ki preko viceguvernerke razlaga, da se dogaja kriminal zaradi »naklepne slepote«. Banka Slovenije torej dejansko ne opravlja svoje osnovne dolžnosti z nadzorom in ukrepi zagotavljati nemoteno delovanje bančnega sistema.

Govorjenje viceguvernerke Festić je »mnogo hrupa za nič«, saj se bo, če upoštevamo vse kar nam viceguvernerka govori, »naklepna slepota« bank nadaljevala in bodo banke še naprej dajale kredite osebam, ki jim ne bi smele podeliti kreditov in še naprej očitno ne bodo finančno spremljale gospodarstva in tako izpolnile ključnega poslanstva, ki ga imajo pri upravljanju z javnim in zasebnim kapitalom, to je zagotoviti možnost zmanjševanja omejenosti sredstev, kar je smisel gospodarjenja, kot ga je razumel pokojni profesor Bajt. Ne, banke s potuho svojega nadzornika, Banke Slovenije, skrbijo za povečevanje omejenosti sredstev, saj je prav zaradi bančnega ravnanja v Sloveniji premalo kruha za vse in preveč denarja za zelo omejeno skupino, ki jo viceguvernerka označuje za kriminalce, ker so ti ljudje zavestno slepi za predpise, ki jih poznajo, ali bi jih morali poznati.

Kljub radikalnosti naše viceguvernerke se ne bo nič premaknilo na bolje, predpisi ne bodo nič bolj spoštovani, le zdelo se nam bo, da je bolje, ker se ukvarjamo z novimi kazensko pravnimi teorijami o krivdi, medtem ko bodo bančniki še naprej mirno igrali svojo igro in se norčevali iz prava, saj ne bodo odgovorni za svoje ravnanje storjeno z »naklepno slepoto«, Banka Slovenije pa še naprej ne bo opravljala svoje osnovne dolžnosti in bo še naprej skušala naložiti svoje pristojnosti tožilstvu in sodiščem.

(Vse tri prilike triptiha so bile 26.4.2015 integrirano objavljene tudi na http://damijan.org/2015/04/26/naklepna-slepota-bank-ali-prazen-govor-viceguvernerke-mejre-festic/)

Triptih o naklepni slepoti bank: privatizacija

V dolgem intervjuju v Dnevniku sta nam viceguvernerka Mejra Festić, Bine Kordež pa v intervjuju v Delu in v mnogih prispevkih objavljenih v Damijanovem blogu, spregovorila o mnogih aktualnih temah slovenskega gospodarskega dogajanja od osamosvojitve do danes, o katerih je zlasti v zadnjih nekaj mesecih v slovenskih medijih možno zaslediti burno razpravljanje makroekonomistov, politikov, bančnikov, managerjev, ogorčenih predstavnikov civilne družbe, skratka vseh ljudi, ki se ukvarjajo z razmislekom o vprašanju zakaj Slovenija gospodarsko propada, zakaj tonemo v revščino in kdo je kriv, da prebivalci prelepe dežele Slovenije dojemamo svoje življenje vedno bolj kot splet »norosti in bolečine«. Pozabimo sofistične teorije makroekonomije, ideološko zamegljevanje politikov in sprenevedanje menedžerjev, ki razlagajo, da delajo za javni blagor, ne pa za svoj dobiček in ignorirajmo stroko revizorjev in inšpektorjev, ki vsi po vrsti razlagajo, da ne morejo videti računovodskih dejstev, če jim knjigovodskih podatkov nihče ne razkrije. Uprimo se le na presojo razuma, kolikor ga premoremo in uporabljajmo zgolj klasično aristotelsko logiko pravilnih oblik sklepanja, ki vodi k pravilnim zaključkom, saj se resnica lahko izkaže le v oblikah pravilnega mišljenja. Pravilno mišljenje nima nič skupnega z interesi, ni odvisno od dogem, ni podvrženo iluzijam in ne more biti zmotno, če je rešeno vseh vplivov semnja ničevosti, ki v igrah menjav v mejah veljavnih predpisov omogočajo legalno bogatenje manjšine in siromašenje ogromne večine slovenskih državljanov.
Pretehtajmo tri ključne pojme vseh razprav, o katerih razmišljamo, in sicer: privatizacija, dajanje kreditov in jemanje kreditov. V tem prvem delu triptiha bomo tako pretehtali privatizacijo.

Po osamosvojitvi in po iz prehodu samoupravljanja v demokracijo je Slovenija odpravila družbeno lastnino kot pravico upravljanja na proizvodnih sredstvih in jo pretvorila v privatno lastnino, to je pravico razpolaganja lastnikov, ki v pogojih kapitalističnega družbenega reda svoj kapital upravljajo tako, da bogatijo, medtem ko vsi, ki kapitala ne premorejo, preživijo le s prodajanjem svojega dela. Če je delo poceni, so dobički kapitala visoki, če je delo drago, pa so dobički majhni. Če kapitala ni, ker so ga lastniki naložili v davčne oaze, ni dela in njegova vrednost strmo pada tako, da možnosti povečevanja dobičkov rastejo. Če bi se ti dobički kot investicije vračale v gospodarstvo, bi morala v tem ciklu rasti tudi vrednost dela, saj bi se naj na trgu zaradi investicij pojavilo zmanjševanje brezposelnosti. Če dobički odtekajo v davčne oaze in še nekaj malega ponikne v nogavice srednjega sloja, ki prihranke ne zaupa več bankam, se ta proces stopnjuje v vedno večjo revščino in vedno večjo gospodarsko recesijo. V procesih privatizacije se je družbena lastnina preselila pretežno na račune špekulantov, ki so s odkupom certifikatov, z bančnimi krediti, ki jih ni treba vrniti, z izčrpavanjem pridobljenih družb in na podlagi drugih domiselnih načinov, ki jih omogočajo prevzemi podjetij in različni špekulativni in fiktivni posli, prigrabili, kar si že ob začetku ni odrezala država in kar nista dobila paradržavna sklada SOD in KAD. Dober kos pogače je prešel tudi v roke denacionalizacijskih upravičencev, od katerih pa le manjšina ve, kaj s tem premoženjem početi, večina neubogljenih potomcev bivših slovenskih bogatašev pa je tarča špekulantov, ki jim ne zmanjka domišljije, kako koga opetnajstiti in mu pobrati, kar mu je bilo vrnjeno. Denacionaliziranci tako hitro izgubijo, kar so nekoč že izgubili, toda ta druga izguba je dokončna in ne bo še ene denacionalizacije. Kar je dobila država, je prav tako postalo predmet poželenja množice ambicioznih spretnežev, ki s lobiranjem, podkupovanjem, izsiljevanjem dosežejo prodajo po smešnih cenah, medtem ko moralni teologi razmišljajo o poštenju in zaščiti svobode posameznika.

Nedvomno je privatizacija prenesla odločanje o gospodarjenju s kapitalom iz javne v privatno sfero tako, da sedaj o čedalje večjem delu ekonomskih odločitev odločajo interesi novih lastnikov in ne več potreba zagotavljati javno dobrino. Država kot nosilec javnega interesa nima več (ali pa še to kar ima, želi prodati) kapitala, s katerim bi v javno korist gospodarila in zagotavljala ne le dobiček, temveč tudi dostojno življenje svojih državljanov, zaradi česar svojega osnovnega poslanstva preko kapitalskega upravljanja državnega premoženja ne more več in ga tudi ne želi več zagotavljati. Državi ostane le še kreiranje ekonomske politike, ki s svojimi instrumenti lahko in bi morala uravnovesiti osnovna nasprotja med kapitalom in delom. Ne glede na lastnino, mora država, ki je po ustavi pravna in socialna, uravnotežiti dobičke kapitala in vrednost dela tako, da državljani lahko dostojno živijo in da ima kapital primeren dobiček. Država (zakonodajna in izvršna oblast ob podpori sodne oblasti) mora s predpisi zagotoviti gospodarsko okolje, ki ne omogoča oderuštva, ki spodbuja k poštenemu delu, k ustvarjanju nove vrednosti in ki preprečuje špekulacije in zlasti preprečuje kriminal. Predvsem mora država dosledno sankcionirati kršitve predpisov in vsakodnevno preprečevati zlorabe. Dosledno mora država preganjati neupravičeno bogatenje in izterjati vračilo neupravičeno pridobljenega premoženja, zlasti pa mora država preprečiti odliv kapitala iz države, saj gre za vrednost, ki mora služiti gospodarskemu razvoju, ne pa propadanju zakladov v zlatu ali gotovini deponirani na skritih računih davčnih oaz.

Vidimo, da ni toliko pomembno, kdo je lastnik, temveč, da je predvsem pomembno, kako lastnik z lastnino ravna. Ali je to država, ali je to kdo od razvpitih tajkunov, ali je to škofijski ordinariat, ali je to levi, ali desni pidovec ali trgovec z orožjem, nihče nima pravice kapitala uporabljati tako, da le ta ne služi tudi svojemu družbenemu namenu. Nihče nima pravice uporabljati premoženje tako, da sili v bedo večino Slovencev.

Povsem razumljivo in logično je, da ljudje nimamo potrebe ravnati po Kantovem kategoričnem silogizmu in da raje v nasprotju z zapovedmi razuma ravnamo nasprotno, torej tako, kot ne želimo, da bi drugi ravnali proti nam. Ne želim, da bi me kdo okradel, toda ne bom zamudil priložnosti, da bi jaz ne okradel drugih, če se mi ponudi priložnost. To je slovenska pamet, ali norost, na katero prisega večina povprečnih Slovencev. Prav to norost mora država nadzorovati in preprečevati, saj je to nujen pogoj, da gospodarstvo opravlja svojo funkcijo in zagotavlja materialno podstat za dostojno življenje in omogoča uživanje kulturnih pridobitev civilizirane družbe, torej srečno in kreativno življenje večini državljanov ali vsaj možnost takšnega življenja za vse državljane, saj smo prav vsi, od starčkov v domovih za ostarele, do brezdomcev, mladih nezaposlenih doktorjev znanosti, javnih delavcev, kmetov in delavcev vredni dostojnega življenja in imamo pravico terjati, da nam država naše ustavne pravice ne le simbolično deklarira v ustavi, temveč tudi v vsakdanjem življenju omogoči. Ne gre za floskulo o tem, da je država slab upravljavec kapitala, saj pri upravljanju kapitala ravna enako kot vsak drug kapitalist. Ključno je, da država ne opravlja svoje funkcije in v vsakodnevni praksi ne zagotavlja spoštovanja predpisov in ne skrbi, da bi bili predpisi dobri in bi varovali javni interes pred neobrzdano grabežljivostjo kapitalistov. Tudi če bi bil ves kapital privaten ali če bi bilo vse državno, Slovenci ne bi živeli nič bolje in nič slabše, kot živimo sedaj, če bi enako odpovedali vsi nadzorni mehanizmi države, če bi enako kot sedaj imeli izvršno oblast, ki moralizira in razmišlja, namesto da bi vsakodnevno bdela nad doslednim spoštovanjem predpisov. Nobene sprememb ne moremo pričakovati, če bi enako kot sedaj zakonodajno oblast predstavljal skup plagiatorjev, obsojencev, trgovcev z javnim interesom, skratka intelektualno pokvarjenih politikov, ki so za lastno korist v vsakem trenutku pripravljeni sprejemati predpise v škodo volivcev, ki smo jih v svoji neumnosti izvolili. Tudi ne bi bilo nič bolje, če bi še naprej imeli resignirano sodstvo, ki se mu ne izplača soditi po zakonu, ker še tisto, kar je razsojeno razvrednoti ustavno sodišče, ki se norčuje iz prava. Razprave o privatizaciji so seveda pomembne, saj kažejo na celo vrsto odstopanj od pameti, na katera opozarjata na primer Janez Damijan in Marko Golob, vendar te razprave ne razkrivajo dejstva, da je vprašanje privatizacije drugotnega pomena, ker je prvotnega pomena vprašanje funkcioniranja oblasti, torej vprašanje spoštovanja pravil in vprašanja ali veljavni predpisi uveljavljajo dobro in prav, ne pa dobro in prav za kapital in slabo in krivično za ljudi.

(Vse tri prilike triptiha so bile 26.4.2015 integrirano objavljene tudi na http://damijan.org/2015/04/26/naklepna-slepota-bank-ali-prazen-govor-viceguvernerke-mejre-festic/)

Konec varčevanja je začetek odiranja

Bančno poslovanje je tipičen primer oderuštva, ker banke izkoriščajo svoj položaj in privilegije po zakonu o bančništvu, zato da svojim kreditojemalcem za svoje storitve zaračunavajo nesorazmerno več, kot same priznavajo svojim depozitarjem oziroma nesorazmerno več, kot znaša cena denarja iz primarne emisije ali iz kreditov na finančnih trgih. Makroekonomisti, ki se ukvarjajo z usodnimi vprašanji narodnih gospodarstev in razvoja materialne podstati Evropske unije, ne morejo več skrivati, da je varčevanje v prezadolženih držav evropskega juga nekako zgrešen ukrep, ki gospodarstev Evropske unije ne oživlja, pač pa dodatno poglablja gospodarsko recesijo in bliskovito širi bedo evropskega prebivalstva. Evropska centralna banka je zato s soglasjem vladajočih oblasti v državah EU radikalno pričela z emisijo po 60 milijard evrov na mesec. Če je denarja na trgu več, je njegova cena nižja, je manj vreden in vse kaže, da se je trend varčevanja sprevrgel v svoje nasprotje, torej v trend trošenja. Pustimo na stran teorijo in njen žargon, ki nam razlaga, da bomo živeli bolje, ker bomo več trošili, manj prihranili in ker bomo tudi več delali, manj počivali, manj razmišljali in več špekulirali. Pretehtajmo raje preprosto vprašanje, kako bomo živeli in kaj vse to pomeni za državljane, za reveže, srednji sloj, kolikor ga je še preostalo in za premožne lastnike kapitala, ne glede na to, ali so premoženje pridobili pošteno, ali so do denarja prišli z goljufijami, krajo in zlorabami v pogojih kapitalističnega gospodarjenja.

Bežen pogled na spletne strani slovenskih bank nam pove, da banke nudijo za dolgoročne vezave depozitov, za različne dolgoročne oblike rentnega varčevanja in za različna dolgoročna vlaganja v obveznice, razne sklade in druge oblike deponiranih sredstev na bančnih računih, obresti, ki limitirajo k ničli. Seveda, zakaj bi banka priznala varčevalcu za vezavo vloge nad 10.000 evrov na več kot leto dni obresti višje od na primer 0,40 %, če pa na finančnih trgih lahko dobi kredite iz sveže emitiranih milijard praktično brez obresti? Zato slovenske banke depozitov prislovično varčnih Slovencev pravzaprav ne potrebujejo in so pripravljene sprejeti depozite le, če so tako rekoč zastonj.

Povsem drugačna slika je, ko človek preveri, kakšne obresti zahtevajo banke za najetje kreditov za nakup stanovanja, za potrošniške kredite, za investicije v gospodarstvu ali za likvidnostna obratna sredstva gospodarskih družb za financiranje proizvodnje ali za kapitalske naložbe. Tu banke zahtevajo obresti, ki v nekaterih primerih celo presegajo zakonito zamudno obrestno mero, največkrat pa se gibljejo med tremi in osmimi odstotki. Seveda je ta obrestna mera skrita v različnih formulah evriborja s pribitki in oplemenitena s stroški odobritve kredita, stroški zavarovanja, stroški morebitnega predčasnega vračila in stroški pripravljenosti na črpanje. Za izračun obresti za dane kredite uporabljajo banke seveda konformni obračun in tečejo tudi obresti od obresti, obratno pa pri obračunu na depozite banke uporabljajo navaden obrestni račun in je zato razlika v višini pasivnih in aktivnih obresti dejansko še mnogo višja, kot to izgleda po površni primerjavi spletnih objav mamljivih ponudb, s katerimi banke vabijo komitente, naj zaupajo svoj težko prigarani in prihranjeni denar bankam, oziroma, naj si denar pri bankah izposodijo, da ga bodo težko z garanjem in svojo revščino morali vrniti, da ne bodo izgubili strehe nad glavo, zapravili varno starost v domovih za ostarele ali obsodili svoje otroke na životarjenje brez dediščine, ki so jo varčni Slovenci spravljali skupaj več rodov.

Vidimo, da banke za denar, ki ga dobijo praktično zastonj, bodisi iz primarne emisije, bodisi od varčevalcev, zahtevajo za denar, ki ga posojajo, nekako desetkratnik cene, ki jo same morajo plačati za tuj denar, ki ga obračajo v lastno korist. Bančno poslovanje je tipičen primer oderuštva, ker banke izkoriščajo svoj položaj in privilegije po zakonu o bančništvu, zato da svojim kreditojemalcem za svoje storitve zaračunavajo nesorazmerno več, kot same priznavajo svojim depozitarjem oziroma nesorazmerno več, kot znaša cena denarja iz primarne emisije ali iz kreditov na finančnih trgih. Če bi ne bilo zakona o bančništvu, bi vse poslovanje slovenskih bank izpolnjevalo vse pogoje iz 119. člen Obligacijskega zakonika in bi bile vse bančne pogodbe, tako depozitne kot kreditne, pravno nične, saj obligacijski zakonik izrecno določa, da je pravna sankcija za oderuštvo ničnost s vsemi posledicami, ki jih ima ničnost po obligacijskem zakoniku.

Razlog, da nosimo svoje prihranke v banke pa ni le prizadevanje za varčno ravnanje, s katerim si slovenski državljani skušajo zagotoviti dostojno življenje in se izogniti perspektivi bede v starosti ali še kaj pomagati svojim otrokom, saj moramo upoštevati, da pri vsej stvari »za otroke gre«, temveč skušamo s tem tudi preprečiti, da bi nas oropali morebitni ne bodi jih treba vlomilci. Nekako vlada prepričanje, da je denar na bankah do višine 100.000 evrov varen, saj zanj jamči Banka Slovenije. Toda prisiljeni smo bili slišati neprikrito grožnjo gospoda guvernerja Banke Slovenije, ki je na javni TV opozoril, da bo za reševanje slabih kreditov, če bodo banke prisiljene vrniti podrejene obveznice, če bo tako odločilo nadvse modro in pravično ustavno sodišče, Banka Slovenije po ciprskem vzgledu posegla tudi na bančne depozite. Torej ne zadošča, da smo kot davkoplačevalci vsi državljani prevzeli škodo, ki je posledica nestrokovnega, malomarnega ali namerno škodljivega ravnanja slovenskih bank, ki ga Banka Slovenije pravočasno ni preprečila, čeprav je vedela, da banke dobesedno omogočajo ropanje v lastno škodo in v korist poslovnih in političnih elit. To ropanje, imenovano slabi krediti, plačujemo z brezposelnostjo, nižanjem realnih plač in pokojnin in zlasti z nižanjem socialnih pravic, slabšim zdravstvom in padanjem kvalitete našega šolskega sistema, da o zaustavitvi investicij v javno infrastrukturo niti ne govorimo. Ne, dodatno bo potrebno pobrati še del prihrankov prebivalstva, kolikor ga še imamo na bankah.

Sporočilo je jasno. Normalen državljan, nima nobenega razloga, da bi še naprej imel prihranke na bančnih računih. Torej konec varčevanja, saj banke naših prihrankov niti ne potrebujejo več, ker se lahko neomejeno zadolžijo pri Evropski centralni banki in na finančnih trgih. Pričakujemo lahko, da se bodo depoziti v slovenskih bankah bistveno zmanjšali, banke pa bodo odliv nadomestile s poceni denarjem, najetim na finančnih trgih. Samo vprašanje časa je, kdaj bodo finančni trgi ponovno zvišali obresti za slovenski dolg in zopet bodo potrebne nove strukturne reforme, da bomo državljani še enkrat plačali finančne špekulacije, ki jih v svoji kratkovidnosti in neumnosti počne slovenska izvršna oblast v spregi z našimi bančniki na čelu z guvernerjem Banke Slovenije. Vsekakor je katastrofa, če prihranki, kolikor jih imamo, odtečejo iz bank v nogavice, ali v tujino, ali se kakor koli izključijo iz denarnih tokov, ki poganjajo gospodarstvo. Modra in moralna vlada bi morala pravočasno ukrepati in na primer vezati višino obresti na kredite na določen večkratnik, na primer trikratnik obresti na depozite. Če bi torej banke želele dajati obresti na depozite na primer v višini 0.30 % bi to pomenilo, da bi morale odobravati kredite po 0.90 % obrestni meri. To bi pomenilo konec oderuštva in bi stimuliralo banke, ne glede na ceno denarja, ravnati v skladu z osnovnimi načeli obligacijskega prava, zlasti v skladu z načelom sorazmernosti in enakovrednosti v dvostranskih obligacijskih razmerjih.

Brezposelni, študentje, upokojenci z minimalnimi pokojninami, fizikalni delavci, javni delavci nižjih plačilnih razredov, majhni kmetje, invalidi, vojaki in policisti, gasilci, prekarni delavci, samozaposleni pesniki, prevajalci, slikarji, fotografi, obrtniki v storitvenih dejavnostih z nizkim kapitalom in podobni ljudje, ki vsi skupaj predstavljajo vsaj 70 % celotnega slovenskega naroda, nimajo prihodkov, ki bi jim omogočali kakršno koli varčevanje, saj še za sproti za življenje nimajo dovolj. Vsi ti lahko dajo kaj na stran, le če zadenejo na loteriji, če kaj podedujejo po premožnem stricu iz Amerike, ali če na kakšnem razpadajočem podstrešju najdejo lonec s cekini. Seveda so takšni primeri tako redki, da jih lahko zanemarimo. Vsi ti si gotovo pri bankah tudi ne izposojajo denarja, saj niso kreditno sposobni. Kaže, da ta ogromna večina Slovencev, ki se s propadanjem srednjega sloja hitro veča, ne bo prizadeta s končanjem varčevanja, saj ta skupina nima prihrankov na bankah in kjer ni, še banka ne vzame. To seveda ni res. Ravno ti ljudje bodo najbolj čutili oderuštvo, ki je naravno nadaljevanje konca varčevanja. Vrednost denarja bo zaradi inflacije, ki je ob napovedani emisiji naravnost neizbežna, bo seveda hitro padala, zaradi česar bodo skromni dohodki teh skupin revežev še manjši in bodo zato še bolj revni in bodo morali še bolj garati in še bolj gladovati. To je nekako tako kot pri homeopatiji. Manj je več. Manj kruha za množice, je več denarja za kapital, saj bo zaradi načrtnega odiranja še več stečajev, še več brezposelnih in še več bo ljudi, ki bodo prisiljeni garati za skorjo kruha.

Tako imenovani srednji sloji, kamor lahko prištevamo zaposlene v javnih službah iz višjih plačilnih razredov (zdravnike, sodnike, svetovalce, sekretarje, načelnike upravnih enot, redne profesorje, kolikor ne gre za privilegirane podjetnike iz vrst univerzitetne elite, ki honorarno zasluži trikrat toliko, kot njihovi neprivilegirani kolegi, samostojne podjetnike na donosnih dejavnostih, in podobne), ki predstavlja nemara 29% slovenskega naroda, še vedno kaj prihrani in da na stran za težke čase. Ta skupina ima po navedbah Banke Slovenije skupaj z dobro poslujočimi gospodarskimi družbami, kolikor jih premoremo, za kar zajeten delež javnega dolga Slovenije bančnih depozitov. Ta skupina ljudi in gospodarske družbe, ki so likvidne in solventne in poslujejo v skladu z Zakonom o finančnem poslovanju, ima tudi kreditno sposobnost in si lahko pri bankah izposoja denar. Ta skupina prebivalstva bo prišla v slabši položaj, saj bo inflacija tudi tem ljudem znižala njihove dohodke, poleg tega pa bodo njihovi prihranki na bankah nosili praktično nič obresti. Če bo Banka Slovenije uresničila grožnje svojega guvernerja, saj je možno, da bo ustavno sodišče verjetno prisluhnilo ustavni pobudi razlaščenih imetnikov podrejenih obveznic, tako, kot mu veleva pravo in izostreni čut za pravičnost, ki ga imajo ustavni sodniki na pretek, bodo ti ljudje verjetno izgubili del prihrankov, če jih že prej ne bodo v izogib izgubi dvignili iz svojih računov in denar hranili doma. V tem primeru ne bodo trpeli izgube zaradi oderuško nizkih obresti na njihove depozite, saj teh ne bo več, ker bodo skriti v nogavicah, ali pa jih bodo žrtvovali za sanacijo bank, namesto imetnikov podrejenih obveznic. Nemara bodo kupili kakšen zlatnik ali pa kakšno nepremičnino v tujini, ali pa bodo v upanju, da bodo tako pripomogli h gospodarskemu razcvetu Slovenije svoj denar, še preden bo izgubil vrednost zapili ali pa porabili za popotovanja v daljne dežele. Nedvomno bo cvetela tudi prostitucija, saj je, kot je to nekoč zapisal veliki sodobni slovenski pisatelj Blaž Ogorevc v Mladini, kranjcu fuk v veselje. Logika je enostavna. Če že moram porabiti prihranke, da mi jih ne bo pobrala inflacija, potem ga raje porabim za užitek, saj se le enkrat živi in človek mora vzeti vse, kar mu nudi življenje, ki je danes cvet, a jutri uvela roža.

Seveda imajo ti ljudje še eno možnost. Svoje prihranke lahko investirajo v gospodarsko dejavnost. Toda ali to pomeni, da bo ogromno ljudi poleg svoje službe še streglo kavo in žganje v nekih lokalčkih, da bodo učitelji poleg službe odpirali jezikovne šole, da bodo sodniki izdelovali ključe ali popravljali raztrgane čevlje, ali bodo zdravniki nabirali zdravilna zelišča, policisti pa organizirali prostitucijo v javnih hišah. Ne, seveda ne. Možnosti takšnih drobnih poslov so izredno omejene, pa še nesmiselno bi bilo poleg službe voditi še nek dodaten posel in konkurirati množici samozaposlenih, ki na napol legalen način nekako služijo svoj vsakdanji kruhek. Če ob vsem tem upoštevamo še, kako omejuje gospodarsko pobudo okostenelost naše birokracije pri pridobivanju gradbenih dovoljenj in kako finančna uprava brez milosti terja, kar je cesarjevega, hitro ugotovimo, da kakšnih množičnih produktivnih naložb prihrankov pač ni pričakovati.

Ja, možno bi bilo s prihranki na Ljubljanski borzi kupiti delnice ali kakšne druge vrednostne papirje. Toda, kdo je toliko neumen, da bo to počel, če pa je verjetnost izgube denarja pri nakupu vrednostnih papirjev, če nimaš insajderskih informacij, gotovo večja, kot verjetnost, da vlomilec oropa prihranke, skrbno skrite kje v nogavici v najbolj zaprašenem kotu podstrešja. Ni pričakovati, da bodo po logiki, da gre osel samo enkrat na led, slovenski verniki ponovno kupovali delnice kakšnih zvonov, ali delnice NKBM, če ljudje celo pokojninske prihranke v shemah drugega stebra dvigujejo, ker imajo raje vrabca v roki, kot goloba na strehi. Ne, ljudje gotovo ne bodo v pomembnem obsegu vlagali denar na trgu vrednostnih papirjev.

Preostane še slab odstotek slovenskih bogatašev, tako poštenih, kot nepoštenih iz privatizacije in iz vrst menedžerjev, ki so ob sodelovanju lastnikov in nadzornih svetov ob odpovedi vseh družbenih nadzornih mehanizmov izčrpali slovensko gospodarstvo, ob sodelovanju bank in izvršne ter zakonodajne oblasti ustvarili 5 evrskih milijard težko bančno luknjo slabih kreditov in denar naložili v davčnih oazah; kaj se bo zgodilo tem ljudem, tej manjšini, ki je za razliko od večine, ki je obsojena na revščino po uvedbi demokracije na območju slovenske republike uspela enormno obogateti in nakazati na svoje račune v davčnih oazah, po vzoru bivših finančnih in sedanjih ministrov med 10 in 20 milijard evrov. Tudi ti bodo utrpeli izgubo, zaradi padanja vrednosti denarja in nižanja obresti. Toda te ogromne denarce bodo ti ljudje obrnili, nemara tako, da bodo preko prikritih labirintov iger menjave na kapitalskem trgu prav za nizko ceno kupili slovenska podjetja in svojo izgubo nadomestili z novim ciklom ožemanja slovenskih državljanov in davkoplačevalcev, ki so prisiljeni nehati varčevati.

Konec varčevanja je nedvomno začetek odiranja.

((Tekst je bil  dne 4.4.2015 objavljen tudi na http://www.had.si/blog/2015/04/04/konec-varcevanja-je-zacetek-odiranja-stanko-strajn/)

Protikorupcijska komisija prevzema pristojnosti proračunske inšpekcije

Javne univerze in fakultete članice so kot javni zavodi neposredni proračunski uporabniki. Vsi prihodki neposrednih proračunskih uporabnikov so v skladu s prvim odstavkom 43. člena Zakona o javnih financah namenski prihodki proračuna:

»Namenski prejemki proračuna so donacije, namenski prejemki proračunskega sklada, prihodki od lastne dejavnosti neposrednih uporabnikov, prihodki od prodaje…”

Torej so tudi “prihodki iz tržnih dejavnosti” javnih fakultet neposredni prihodki proračuna. Pika. Zato jih Urad Republike Slovenije za nadzor proračuna nadzira. Nadzor se izvaja zaradi zagotavljanja zakonite, gospodarne in učinkovite porabe javnih sredstev. Po določilih Zakona o javnih financah (glej 2. in 43. člen) so vsi prihodki, tudi nakazila iz pogodbenih razmerij za storitve fakultet na trgu javni denar, ki ga neposredni proračunski uporabniki uporabljajo za dosego zastavljenih ciljev. Zastavljene cilje morajo neposredni proračunski uporabniki doseči z učinkovito, zakonito in gospodarno rabo javnih sredstev, o čemer morajo voditi računovodske izkaze tako, da vsaka transakcija pusti računovodsko sled, po kateri je mogoče inšpektorju in revizorju preveriti, ali je bil javni denar zakonito porabljen skladno z njegovim namenom.

Oglejmo si, kaj objavlja Urad Republike Slovenije za nadzor proračuna na svoji javno dostopni spletni strani:

»O URADU

Urad RS za nadzor proračuna je centralni organ za harmonizacijo in koordinacijo sistema notranjega nadzora javnih financ. Zadolžen je za razvoj, usklajevanje in preverjanje finančnega poslovodenja in notranjih kontrol ter notranjega revidiranja pri neposrednih in posrednih uporabnikih državnega in občinskih proračunov.

Na področju porabe sredstev EU skladov deluje kot neodvisni organ za finančni nadzor tako, da, med drugim, izvaja predakreditacijske preglede, certificira letne izjave o izdatkih in izjave ob zaključku projektov ali programov in izvaja neodvisno kontrolo pravilnosti porabe

Kot koordinacijska točka za sodelovanje z Uradom Evropske komisije za boj proti goljufijam (OLAF) usklajuje aktivnosti na področju zaščite finančnih interesov EU in obravnava ter posreduje Evropski komisiji poročila o nepravilnostih.

Tradicionalno pomemben del aktivnosti predstavlja proračunska inšpekcija

V nadaljevanju pa še:

NOTRANJI NADZOR JAVNIH FINANC

Notranji nadzor javnih financ obsega na enotnem sistemu zasnovano finančno poslovodenje, kontrole in notranje revidiranje, ki ga vzpostavi proračunski uporabnik, da s tem obvladuje poslovanje in zagotovi zakonito, gospodarno in učinkovito porabo javnih sredstev ter doseganje zastavljenih ciljev.

Finančno poslovodenje obsega vzpostavitev in izvajanje načrtovanja in izvrševanja proračunov in finančnih načrtov, računovodenja in poročanja zato, da se zagotovi zakonita, gospodarna in učinkovita poraba javnih sredstev, ter dosežejo zastavljeni cilji.

Notranje kontrole obsegajo sistem postopkov in metod za obvladovanje tveganja, ki lahko vplivajo na zakonito, gospodarno in učinkovito porabo javnih sredstev, ter doseganje zastavljenih ciljev.

Notranje revidiranje je neodvisna in nepristranska dejavnost dajanja zagotovil in svetovanja; namenjena je povečevanju koristi in izboljševanju poslovanja proračunskega uporabnika. Pomaga mu uresničevati njegove cilje s spodbujanjem premišljenega, urejenega načina vrednotenja in izboljševanja uspešnosti postopkov ravnanja s tveganji ter njihovega obvladovanja in upravljanja.

Ni mi znano, koliko, če sploh, je proračunska inšpekcija izvajala svoje pristojnosti. Še manj mi je znano. koliko in kako glede porabe sredstev javne univerze in njihove fakultete v skladu z Zakonom o visokem šolstvu nadzira ministrstvo za šolstvo. Vsekakor »super nadzor« proračunske porabe, ki ga izvaja izjemno usposobljeno in strokovno Računsko sodišče, ni ugotovil, da bi proračunska inšpekcija, ali še kakšen drug pristojen organ nadzora, svoje pristojnosti izvajali ležerno, malomarno, ali bog ne daj celo sploh ne izvajali. Tako nimamo osnove misliti, da nadzora ni bilo, ali da le-ta ni bil dovolj učinkovit in strokoven. Če je temu tako, je povsem nerazumljivo, kako so fakultete, kot neposredni proračunski uporabnike vse od daljnega leta 2003 nemoteno uporabljale javna sredstva, tako prilive iz proračuna, kot prilive iz naslova opravljenih storitev, ne da bi pristojni organi ministrstva za finance, ministrstva za šolstvo in vlada ukrepali in preprečili odklone, ki jih je obelodanil dosledni predsednik protikorupcijske komisije g. Štefanec.

Možno je, da so proračunski inšpektorji in nadzorniki ministrstva za šolstvo pri svojem delu zaznali nepravilnosti pri uporabi javnega denarja in da so celo o svojih ugotovitvah obvestili ministra, pristojnega za finance, možno pa je seveda tudi, da so inšpekcije in revizije bile površne, opravljene malomarno in da nepravilnosti niso odkrile. Gotovo ni mogoče prejudicirati, ali bo KPK pri svojem nadaljnjem delu ugotovila, kar je pristojna inšpekcija spregledala, ali ni opravila, ali pa je ugotovila, a ni ukrepala, ali pa po njenih opozorilih ni ukrepal ne resorni minister za finance, ne njegovo ministrstvo, ne minister za šolstvo, ne vlada RS.

Kdo bi vedel in se znašel v labirintih pristojnosti, odgovornosti, dela in opustitev naših organov, ki transparentno oglašajo, kaj vse počnejo, čeprav tega ne počnejo, če pa že počnejo, ni nobene koristi od njihovega truda, ker organi, ki bi morali ukrepati ne ukrepajo. Skratka, kdo ve, kdo zna razložiti dvome, ki tarejo duha slovenskega naroda, ko po medijih spremlja besedne dvoboje predsednika KPK in njegovih razkrinkanih žrtev, ki so stranke preiskave zaradi ravnanj, ki bi nemara predstavljala korupcijska tveganja.

KPK je namreč organ pristojen za razkrivanje korupcijskih tveganj in ravnanj, ne pa organ, ki bi bil pristojen za revizije in inšpekcije neposrednih proračunskih uporabnikov. Vse kaže, da KPK počne nekaj, kar ni njegova dolžnost in pristojnost in da celo presega svoje naloge ter tako skuša popraviti napake organov proračunskega nadzora, ki očitno ne zaznajo nikakršnih sistemskih odklonov od zakonsko opredeljene ureditve delovanja sistema javnega financiranja javnih storitev, v danem primeru sistema izobraževanja na slovenskih javnih fakultetah.

Kaj se bo zgodilo po vsem razburjanju, ki ga je razvnelo razkritje KPK, je mogoče predvideti in z gotovostjo trditi, da se bo zgodilo, da se ne bo nič spremenilo. KPK namreč nima pristojnosti kar koli odločati. Ne more nikogar razrešiti, ga klicati na odgovornost ali v pravdi zahtevati odškodnino. Vse to so naloge drugih pristojnih inštitucij, ki bi po zakonu morale ukrepati že mnogo prej, preden je g. Štefanec v svoji zagnanosti sprožil vihar javnega zgražanja in pogrom na »oderuške« profesorje slovenskih fakultet na čelu z zdaj že odstopljeno ministrico za izobraževanje, rektorjem univerze v Ljubljani, bivšim ministrom za delo in socialo ter dekanjo Ekonomske fakultete v Ljubljani. Toda, če vsi pristojni organi vse od leta 2003 dalje niso storili nič, da bi preprečili zlorabo javnega denarja za bogatenje, namesto za doseganje proračunskih ciljev, lahko z gotovostjo napovemo, da tudi po ugotovitvah KPK ne bodo ukrepali.

Ključno vprašanje je, kdo je kriv, odgovoren, da v Sloveniji pristojni državni organi nadzora ne delujejo, oziroma, da od njihovega dela ni koristi. Če gre za vprašanje javnih financ, so to nedvomno ministri za finance od leta 2003 do danes in predsedniki vlad v tem obdobju. Vsaj enak, če ne večji delež odgovornosti nosijo poslanci odborov za nadzor javnih financ v državnem zboru, ki bi morali nadzorovati delo vlad in resornih ministrov. Vsekakor nosijo težko breme odgovornosti tudi državni sekretarji na ministrstvu za finance in pristojne strokovne službe ministrstva za finance. Davčni urad je vedel in zaznal preko spremljanja dohodkov državljanov in pravnih oseb, koliko kdo in iz kakšnega naslova zasluži, saj je ves ta čas vsem davkoplačevalcem izdajal odločbe o dohodnini in davkih od osebnih dohodkov. Zato ni mogoče misliti, da pristojne službe ministrstva za finance niso bile seznanjene z odkloni, na katere je opozoril g. Štefanec. Računovodstvo enotnega zakladniškega računa podrobno izkazuje vse prilive in odlive za vsakega proračunskega porabnika posebej in ob vsakem sestavljanju proračuna se pregleda poraba preteklega proračuna, z Zakonom o izvrševanju proračuna (ZIPRO) pa se vsako leto določno določijo vsi pogoji porabe javnega denarja v okviru sprejetega proračuna. Danes vemo, kdo vse je bil minister in državni sekretar na ministrstvu za finance, kdo je vodil davčni urad in proračunsko inšpekcijo in kdo je bil predsednik vlad in kdo so bili poslanci v državnem zboru, zadolženi za nadzor nad javnimi financami.

Takrat in samo takrat, ko bodo pristojni organi Republike Slovenije zmogli ukrepati v skladu z njihovimi zakonskimi pooblastili in bodo uveljavljali odgovornost zoper vse odgovorne javne funkcionarje, ki so dopustili v sistemsko pomembnem obsegu primitivno poslovanje z javnim denarjem, se bo v Sloveniji zgodila sprememba poslovnega modela, ki nas uvršča na nivo primitivnih pravnih sistemov, ne pa v družbo civiliziranih, demokratičnih, pravnih držav, kamor se neupravičeno prištevamo. Povedano drugače: vsak organ naj dosledno izvaja svoje pristojnosti in naj v javno korist zagotavlja spoštovanje predpisov in to ne glede na to, kateri pridigar, minister, rektor, dekan, predsednik, bivši ali sedanji, je prizadet, ker je pohodil vsa načela dobre vere in poštenja, ki bi jih kot javni funkcionar v skladu z njegovo prisego moral spoštovati ne le po črki zakona, temveč tudi po logiki zdravega razuma in intelektualnega poštenja in tako upravičiti zaupanje, ki so mu ga podelili volivci.

(Tekst je bil  dne 19.3.2015 objavljen tudi na http://www.had.si/blog/2015/03/19/protikorupcijska-komisija-prevzema-pristojnosti-proracunske-inspekcije-stanko-strajn/)