Kako bi lahko preprečili tudi finančni hazard državnih bank

Kaj storiti, da se v našem gospodarstvu in državi trend obrne tako, da bo v proračunu brez dodatnega zadolževanja denarja več in da nam bo počasi šlo na bolje, nam lepo pove četrti odstavek 229. čl. Kazenskega zakonika, le njegovo sporočilo moramo vzeti zares in prenehati moramo ignorirati zdravo pamet, kolikor je pač še premoremo; za razliko od ostalih kaznivih dejanj zoper gospodarstvo, Slovenija v kazenskih postopkih po 229 čl. ne preganja zgolj storilcev goljufije, ampak tudi odgovorne osebe podjetij, ki so goljufala, če omogočijo ali ne preprečijo goljufanja Evropske unije. Možnost, da bi naš zakonodajalec takšno določbo uzakonil na lastno pobudo, je neverjetna, saj ni razloga misliti, da se nam splača razširiti kazensko odgovornost tudi na osebe, ki bi goljufanje lahko onemogočile ali ga preprečile, pa tega niso storile, ker bi v tem primeru smiselno enako razširitev zakonodajalec moral uzakoniti praktično v vseh kaznivih dejanjih iz poglavja kaznivih dejan zoper gospodarstvo.

Ni razumljivo, da v kazenski zakonodaji ščitimo pred goljufanjem Evropsko unijo, ne ščitimo pa sami sebe pred pokvarjenimi, podkupljivimi in pogoltnimi lastniki gospodarskih družb, menedžerji in državnimi funkcionarji. Če bi ministri, državni sekretarji, guverner Banke Slovenije, računski sodniki, tožilci in kriminalisti odgovarjali, ker oškodovanja javnih financ niso preprečili, ali so ga z opustitvijo dolžnega skrbnega izvajanja njihovih pristojnosti celo omogočili, bi se nedvomno množica oškodovanj javnega premoženja bistveno zmanjšala.

Kazniva dejanja zoper gospodarstvo so v Kazenskem zakoniku (KZ) opredeljena v členih od 225 do 251. Med kaznivimi dejanji iz tega poglavja vsebuje kaznivo dejanje Goljufija na škodo Evropske unije v 4. odstavku določbo, ki jo ostali členi tega poglavja nimajo. Goljufijo na škodo Evropske unije stori:

»kdor se izogne odhodkom, s tem da uporabi ali predloži lažne, nepravilne ali nepopolne izjave ali dokumente ali ne razkrije podatkov in tako poneveri ali neupravičeno zadržuje ali neustrezno uporabi sredstva splošnega proračuna Evropske unije ali proračunov, ki jih upravlja unija ali se upravljajo v njihovem imenu.«

Takšna goljufija se kaznuje z zaporom od treh mesecev do treh let. Enako kot goljuf se po 4. odstavku 229. čl. kaznuje:

»vodje podjetij ali druge osebe, ki so pooblaščene za sprejemanje odločitev ali nadzor v podjetjih, če omogočijo ali ne preprečijo kaznivih dejanj iz prejšnjih odstavkov, ki so jim podrejeni in delujejo v imenu podjetja.«

Za razliko od ostalih kaznivih dejanj zoper gospodarstvo, Slovenija v kazenskih postopkih po 229 čl. ne preganja zgolj storilcev goljufije, ampak tudi odgovorne osebe podjetij, ki so goljufala, če omogočijo ali ne preprečijo goljufanja Evropske unije.

Določba »omogočijo« se nanaša na primere, ko odgovorne osebe vedo za goljufanje in je njihovo ravnanje delovanje z direktnim naklepom, saj ima za cilj doseči korist z goljufanjem Evropske unije. Opredelitev »ne preprečijo« pomeni, da so odgovorne osebe v podjetjih pooblaščene za odločanje odgovorne tudi če ravnajo pri opravljanju svojega dela z eventualnim naklepom. Gre za vprašanje, ali so takšne osebe ravnale odgovorno s skrbnostjo dobrega poslovodje in strokovno tako, da so goljufije preprečile. Torej, ali so delo v svojem podjetju organizirale in nadzorovale tako, da goljufanje Evropske unije ni možno. Odgovorna oseba je odgovorna le, če ji tožilstvo dokaže, da je namerno dopustila ali pristala na goljufanje na škodo Evropske unije. Če se izkaže, da je odgovorna oseba opravljala svoje poslovodne naloge malomarno in ni ravnala strokovno skrbno, odgovorno tako, da bi mogla in morala opaziti nepravilnosti skratka, če je ravnala takšna oseba malomarno, kazensko ni odgovorna.

Ni mi znano (in se s tem tudi nisem ukvarjal, saj je nepomembno), kako je četrti odstavek 229. čl. KZ prišel v naš zakon. Domnevati je mogoče, da je to posledica kakšne evropske direktive ali pa pritiska bruseljske birokracije, ki je zaznala, da smo v Sloveniji močno nagnjeni h goljufanju pri koriščenju evropskih sredstev pri vodenju investicij ali izplačevanju subvencij. Možnost, da bi naš zakonodajalec takšno določbo uzakonil na lastno pobudo, je neverjetna, saj ni razloga misliti, da se nam splača razširiti kazensko odgovornost tudi na osebe, ki bi goljufanje lahko onemogočile ali ga preprečile, pa tega niso storile, ker bi v tem primeru smiselno enako razširitev zakonodajalec moral uzakoniti praktično v vseh kaznivih dejanjih iz poglavja kaznivih dejan zoper gospodarstvo.

Če je prevencija eden od osnovnih ciljev kazenskega prava, bi imela razširitev odgovornosti za storjene goljufije, zlorabe, podkupovanje in okoriščanje vseh vrst tudi na osebe, ki bi tovrsten kriminal mogle preprečiti, ali pa so ga celo omogočile, nedvomno pozitiven vpliv na zmanjšanje gospodarske kriminalitete v Sloveniji. Enako širitev kazenske odgovornosti bi kazalo uporabiti tudi pri kaznivih dejanjih v poglavju kaznivih dejanj zoper uradno dolžnost in javna pooblastila, saj imajo javni funkcionarji pri odločanju v okvirju njihovih pooblastil položaj, primerljiv s poslovodji v gospodarstvu. Če bi ministri, državni sekretarji, guverner Banke Slovenije, računski sodniki, tožilci in kriminalisti odgovarjali, ker oškodovanja javnih financ niso preprečili, ali so ga z opustitvijo dolžnega skrbnega izvajanja njihovih pristojnosti celo omogočili, bi se nedvomno množica oškodovanj javnega premoženja bistveno zmanjšala.

Finančni hazard državnih bank bi Banka Slovenije in vlada ter ministrstvo za finance lahko preprečili, če bi opravljali svoje pristojnosti skrbno in strokovno. Ker so svojo dolžnost skrbnega in strokovnega opravljanja pristojnosti namerno opustili, ali zaradi malomarnosti spregledali, so slovenske banke neomejeno odobravale slaba posojila, ki jih sedaj plačujemo davkoplačevalci s svojo revščino, brezposelnostjo, nizkimi pokojninami, čakalnimi vrstami v bolnišnicah, drago elektriko in dragimi motornimi gorivi, prekernim delom, podhranjenimi otroki v šolah in vsem ostalim, kar ima skupni imenovalec poglabljanja revščine v Sloveniji.

Ni razumljivo, da v kazenski zakonodaji ščitimo pred goljufanjem Evropsko unijo, ne ščitimo pa sami sebe pred pokvarjenimi, podkupljivimi in pogoltnimi lastniki gospodarskih družb, menedžerji in državnimi funkcionarji. Glede na dejstvo, da je ravnanje z direktnim in eventualnim naklepom težko dokazljivo, saj je v tovrstnih kaznivih dejanjih meja med naklepom in malomarnostjo zelo zabrisana in glede na dejstvo, da je prav malomarnost v Sloveniji nepresahljiv vir oškodovanj državnega premoženja in kapitala gospodarskih družb, bi za naše razmere bilo vsekakor dobrodošlo razširiti kazensko odgovornost tudi na vse oblike malomarnosti in tako javne funkcionarje, lastnike, nadzornike in upravljalce v gospodarskih družbah prisiliti k strokovnemu in odgovornemu opravljanju njihovih funkcij.

Vse navedeno je možno lepo ilustrirati z propadom slovenskega gradbeništva, ki so ga brez dvoma povzročili po izvedeni privatizaciji tako imenovani tajkuni z izčrpavanjem lastnih podjetij. Banke in vlada so vedele, da zidarji, tovšakove, černigoji, škoberneti in njim enaki, a manj »pomembni« tajkuni uničujejo eno najpomembnejših gospodarskih panog v državi, ki je dajala delo ne le tam zaposlenim, ampak tudi množici kooperantov in industriji gradbenega materiala, pa tega niso preprečili, niso ukrepali, ko je bil še čas. Tako sedaj sicer preganjamo tajkune, a ničesar ne razkrijemo o odgovornosti funkcionarjev in institucij, ki so dopustili ali omogočili uničenje gradbene panoge, kar je nedvomno bistveno prispevalo k poglabljanju recesije, iz katere se nikakor ne izvijemo.

Variacij na temo malomarnega in neodgovornega opravljanja funkcij imamo pri vseh deležnikih odločanja v civilni in javni sferi pravzaprav neskončno, pa vendar zakonodajna, izvršna in sodna oblast ne storijo ničesar, da bi spremenili poslovni model, ki nas očitno vodi na obrobje civiliziranih držav. Želimo imeti z Avstrijo primerljivo zdravstvo, a ga ne moremo plačati. Hočemo imeti odlične univerze, pa jih ne bi financirali. Radi bi se vozili po lepih cestah, pa se cijazimo po luknjastem asfaltu in makadamu, želeli bi dihati čist zrak, pa bomo goltali nesnago iz TEŠ 6. Odgovor na vprašanje, zakaj Slovenija, ki bi bila lahko kot Švica, kot radi sanjamo, je vedno enak: ni denarja v proračunu za financiranje potreb, ki jih moramo zadovoljiti, če hočemo dostojno živeti. Kaj storiti, da se v našem gospodarstvu in državi trend obrne tako, da bo v proračunu brez dodatnega zadolževanja denarja več in da nam bo počasi šlo na bolje, nam lepo pove četrti odstavek 229. čl. kazenskega zakonika, le njegovo sporočilo moramo vzeti zares in prenehati moramo ignorirati zdravo pamet, kolikor je pač še premoremo.

(Tekst je bil 18.4.2015 objavljen tudi na http://www.had.si/blog/2015/04/18/kako-bi-lahko-preprecili-tudi-financni-hazard-drzavnih-bank-stanko-strajn/)

Diskreten šarm občega in cena neumnosti

Če je bil vzrok Don Kihotovega napada na mline na veter njegova norost, je vzrok slovenskih napadov na pravne osebe zdrava pamet, ki v svoji kratkovidnosti ne uvidi, da je namerna opustitev soočanja s pokvarjenimi in zavrženimi, a pomembnimi posamezniki, za Slovenijo dolgoročno pogubna. Trditi, da je na primer Banka Slovenije kriva in odgovorna, ker naj bi goljufala, je nesmisel, ker bi bilo smiselno in pomensko pomembno reči: guverner banke Slovenije in njegovi namestniki in pomočniki in odgovorni vodje oddelkov in strokovni delavci poimensko navedeni so goljufali in povzročili škodo, se okoristili, zlorabili položaj in kar je temu podobnega. Šele tedaj bi jasno razvidno vedeli, kdo je pravzaprav ravnal malomarno in nestrokovno, kdo je bil intelektualno nepošten, kdo je namerno za lastno korist povzročil škodo. Šele tedaj bi lahko zahtevali od konkretnih ljudi, naj plačajo svoje packarije, s katerimi rinejo Slovenijo in njene državljane v bedo in človeka ne vredno življenje.

V Sloveniji smo že ves čas priča pojavu, ki sem ga imenoval “diskretni šarm občega”. Skupna značilnost Banke Slovenije, Države, NLB, SCT, Primorja, Ministrstev itd. je, da so vse to “pravne osebe”. Pravne osebe so abstraktne, saj sploh ne obstajajo kot fizične osebe, temveč jim le pravni red priznava subjektivnost v procesnem smislu, ker so lahko nosilci pravic in obveznosti. Pravne osebe manifestirajo svojo realnost preko svojih zakonitih zastopnikov in preko pooblaščencev. Napad na pravno osebo je torej napad na abstraktnega nosilca pravic in obveznosti, obratno pa je napad na zakonitega zastopnika ali na pooblaščenca napad na konkretno fizično osebo, ki je v imenu in za račun pravne osebe delovala ali opuščala dolžno delovanje. Takšna oseba je torej lahko ravnala v skladu z njenimi dolžnostmi, lahko pa je malomarno svoje dolžnosti ignorirala ali pa (kot se to vse bolj kaže pri bankah, Banki Slovenije in vladi) ravnala namerno – z naklepom škodljivo.

Moderno in množično se pri nas napada pravne osebe, napadov na fizične osebe, razen redkih kazenskih pregonov, ki pa se dogajajo po logiki iskanja grešnih kozlov in odvračanja pozornosti, ne pa po logiki sistemskega preganjanja kriminalne prakse, tako tiste, ki je storjena z naklepom, kot tiste, ki je posledica malomarnosti in opustitve, pa ni zaslediti. Nihče se noče zameriti. Organi pregona so za dosledno in korektno delo kaznovani s sodbami ustavnega sodišča, za opustitve pregona pa nagrajeni s plačo za ležerno delo. Če se kakšen organ, kot na primer KPK, za spremembo odloči ravnati radikalno, doživi devalvacijo in ga predsednik države spremeni v lutkovno gledališče za državljane. Dokler se ne bo najprej v medijih, nato v praksi pristojnih organov in zlasti v glavah ljudi nehalo ukvarjanje z pravnimi osebami in dokler ne bomo začeli pisati in ukrepati zoper dejanske izvajalce uničevanja slovenskega gospodarstva in javne ter civilne sfere naše družbe, toliko časa bomo priče specifično slovenski obliki boja z mlini na veter.

Don Kihot je v svoji zmedenosti napadel mline na veter, ker je bil prepričan, da ima opravka s hudobnimi čarovniki. Slovenski boj z abstraktnimi osebami pa prav tako ne napada krivcev naše recesije, ker bi mislili, da so abstraktne osebe karkoli mislile, delovale in povzročale škodo, temveč jih napadamo zato, da bi se izognili obračunu s fizičnimi osebami, ki so s svojimi bravurami ropale in še vedno ropajo povprečne državljane, da se lahko milijarde stekajo na zasebne račune slovenskih in tujih kriminalnih elit, vse v mejah zakonito dovoljenih, a izigravanih pravil igre menjav kapitalističnih špekulacij. Če je bil vzrok Don Kihotovega napada na mline na veter njegova norost, je vzrok slovenskih napadov na pravne osebe zdrava pamet, ki v svoji kratkovidnosti ne uvidi, da je namerno opuščanje soočanja s pokvarjenimi in zavrženimi, a pomembnimi posamezniki, za Slovenijo dolgoročno pogubno.

Poudarjam, da sem zadnji, ki bi naivno mislil, da je rešitev Slovenije v obračunu z nekaj sto ali nekaj tisoč posamezniki namesto z nekaj grešnimi kozli, kot so Zidar, Tovšakova ali Kordeš. To bi bilo preveč enostavno, saj bi nam ne bilo treba nič drugega, kot zaprositi Evropsko unijo za financiranje izgradnje zapora za nekaj tisoč oseb (slovenski proračun namreč ni sposoben financirati gradnje zaporov). Toda, sem prvi, ki je prepričan, da je obračun s fizičnimi in ne abstraktnimi nosilci kriminala pogoj, da začnemo spreminjati naš družben (poslovni) model urejanja medsebojnih odnosov. To je prvi korak v smeri preventivnega delovanja sistema, ki se izkazuje kot nenehno prizadevanje za strokovno, racionalno, gospodarno, smiselno ravnanje, kot težnja po odgovornem delu in kot odgovornost za malomarnost in namerno škodovanje.

Dokler stvari ali pojava ne imenuješ s pravim imenom, je nemogoče dojeti pomen česar koli, kar imaš v mislih, a to nekaj ni razgaljeno, ker ni imenovano. Smisel filozofije jezikovnih iger, kot jo je odkril Ludwig Wittgenstein, je prav ozaveščanje pomena v jeziku. Dokler pomen ni izražen v jeziku na način, ki ga nedvoumno in enoznačno razume vsak govorec in poslušalec, je misel, ki je vsebina govorjenega, nesmisel. Trditi, da je na primer Banka Slovenije kriva in odgovorna, ker naj bi goljufala, je nesmisel, ker bi bilo smiselno in pomensko pomembno reči: guverner banke Slovenije in njegovi namestniki in pomočniki in odgovorni vodje oddelkov in strokovni delavci poimensko navedeni so goljufali in povzročili škodo, se okoristili, zlorabili položaj in kar je temu podobnega. Šele tedaj bi jasno razvidno vedeli, kdo je pravzaprav ravnal malomarno in nestrokovno, kdo je bil intelektualno nepošten, kdo je namerno za lastno korist povzročil škodo. Šele tedaj bi lahko zahtevali od konkretnih ljudi, naj plačajo svoje packarije, s katerimi rinejo Slovenijo in njene državljane v bedo in človeka ne vredno življenje.

Vse navedeno nam lepo ilustrira položaj “odgovornega vodje del” po 77. čl. zakona o graditvi objektov. Odgovorni vodja del je fizična oseba, ki moralno, kazensko in materialno odgovarja za to, da se določena gradnja izvaja v skladu z gradbenim dovoljenjem, varno in v skladu s predpisi in standardi. Nadzorujejo ga nadzorni inženir, investitor in ne nazadnje še gradbeni inšpektor. Če ravna odgovorni vodja del nestrokovno, malomarno ali namerno škodljivo, plača škodo, ki jo je povzročil, lahko je kaznovan zaradi prekrška ali pa celo spoznan za krivega v kazenskem postopku. Zato vsak odgovorni vodja del, ki ne želi ogroziti svoje svobode in svojega premoženja ter ugleda, pri čemer je njegova strokovnost in ugled njegovo največje premoženje, od katerega živi, ravna pri opravljanju njegovih dolžnosti skrbno in odgovorno. Zato so gradnje v Sloveniji več ali manj trdne, nesreče pri delu redke, goljufije pri vodenju investicij pa relativno redke. Takšnega odgovornega vodjo del je pravni red sprejel zaradi potrebe, ker se je prav v gradbeništvu posebej očitno kazal interes in možnost okoriščanja z nestrokovnim, malomarnim in namerno goljufivim ravnanjem. Gradbeništvo je torej le zelo očitno manifestiralo vse pojave, ki jih čedalje očitneje manifestira bančništvo, podjetništvo na sploh, javna uprava in predvsem politika v najširšem smislu (vse to seveda preko fizičnih oseb, ki vodijo, organizirajo, odločajo v imenu in za račun pravnih oseb). Odgovor družbe na negativne pojave v gradbeništvu je bil zakonsko opredeljen “odgovorni vodja del”, odgovor na vse ostalo v slovenski družbi pa je napadanje na abstraktne pravne osebe, ki s svojo nesmiselnostjo samo dodatno pomaga omogočati nadaljevanje prakse, ki terja spremembo poslovnega modela.

Povedano drugače: dokler ne bomo na odgovorne funkcionarje v javni in civilni sferi (politične funkcionarje in menedžerje ter nadzornike v gospodarskih družbah) gledali kot na odgovorne vodje del v gradbeništvu, dokler jih ne bomo nadzorovali in terjali strokovno in odgovorno delo brez opustitev in malomarnosti, dokler ti zavrženi odločevalci ne bodo plačevali odškodnin in jedli ričet na Dobu, temveč se bodo javno šopirili v medijih in parlamentu in uživali v svojem protipravno in nemoralno pridobljenem premoženju, toliko časa bomo vsi plačevali kazen za lastno neumnost. To je cena za abstraktni šarm občega, ki nam omogoča iluzijo misliti, da so nesmisli realni. Realna je le revščina, materialna in duhovna, na katero pristajamo v svoji naivnosti.

Kuga in (brezposelni) izbranci ljudstva

Idealizirani predstavi Slovenije iz nedeljske nadaljevanke »Naš vsakdanji kruhek«, postavi Dnevnik z dne 5. 2. 2015 ogledalo v članku »Izbranci ljudstva na zavodu za zaposlovanje«, kjer se nam kaže prava podoba Slovenije in njenega vsakdanjega kruhka. Kdorkoli je brez dela, je ne le materialno eksistenčno ogrožen, oropan dostojnega življenja, temveč je tudi psihično in socialno izpostavljen vsem tegobam izgube samozavesti in občutka družbene in osebne potrebnosti. V tej stiski nam v Dnevniku bivša izbranka potoži nad lastno brezposelnostjo in nato (retorično?) vpraša: »Smo torej bivši poslanci kužni?«

Kuga je nedvomno ena najhujših nalezljivih bolezni, ki je v preteklosti tako zelo zaznamovala strah človeštva pred njo, da je v jezikovnem pomenu postala simbol nalezljivosti, saj nam kužnost označuje grdo lastnost bolezni, ki se lahko preseli na človeka. Prav zato so v srednjem veku za kugo obolele izolirali, se pred njimi zapirali v gradove in počeli vse, kar je duhovito opisano v Boccacciejevem Dekameronu. Trditi, da je nekdo kužen, pomeni dobesedno, da prenaša klice črne smrti in se ga zato vsak pameten izogne kolikor mogoče na daleč in zlasti s takšno osebo noče imeti nobenega opravka. Zlasti takšna kužna oseba ne more dobiti dela in je obsojena svojo kužnost pasti na zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba.

Toda mnogi brezposelni sebe ne dojemajo, kot za kugo obolele ljudi, pač pa se štejejo za osebe oropane možnosti dostojnega življenja. Takšni ljudje upajo na boljši jutri in se trudijo nekako preživeti, pa čeprav s prekernim delom, delom na črno ali beračenjem. Nemara kot kralji ulice prodajajo časopise ali pa na javnih mestih brenkajo na kitaro, prepevajo ali vlečejo meh, vse v upanju, da si bodo prislužili svoj vsakdanji kruhek. Ja, niso vsi tako srečni, kot je srečen Cene v slovenski nedeljski nadaljevanki »Naš vsakdanji kruhek«, ki si služi kruh tako, da ga razvaža in prodaja svojim strankam. Ta idilična nadaljevanka kaže Slovenijo kot prelepo deželo, kjer živijo normalni ljudje svoje srečno življenje, prepleteno z drobnimi dogodki, vsakdanjimi prepiri, zgodami in nezgodami, ki polnijo njihov vsakdan. Nihče ni brez dela, nihče ni lačen, več ali manj so vsi lepo rejeni in po zaslugi vaškega župnika še duševno potolaženi.

Tej idealizirani predstavi Slovenije postavi ogledalo Dnevnik z dne 5. 2. 2015 v članku »Izbranci ljudstva na zavodu za zaposlovanje«, kjer se nam kaže prava podoba Slovenije in njenega vsakdanjega kruhka. Naslov članka je – tako kot večina pisanja naših medijev – zavajajoč. Ni res, da bi bili vsi izbranci ljudstva (mišljeni so bivši poslanci, ministri, evropski poslanci, skratka lahko rečemo kar politiki, ki so izgubili dobro plačane funkcije) na zavodu za zaposlovanje. Nekateri med izbranci ljudstva namreč dobijo diplomatske službe, eni zastopajo Slovenijo v NATU, pač drugi čakajo upokojitev na kakšnem ministrstvu, ali pa se zaposlijo v kakšnem podjetju ali banki v pretežni lasti države. Glede na število tistih izbrancev ljudstva, ki jim po preteku mandata in izgubi funkcije ni nič hudega, so izbranci ljudstva, ki na zavodu za zaposlovanje delijo usodo brezposelnih iskalcev zaposlitve verjetno celo v veliki manjšini. Dnevnik v svojem članku našteva 6 imen, kar je glede na vsesplošno brezposelnost in ne(z)možnost najti zaposlitev, ker delodajalci delavce odpuščajo in namesto redne zaposlitve po pogojih fleksibilnosti dajejo delo le še različnim prekernim delavcem, gotovo zanemarljiva številka, ki ne vpliva na statistične izkaze stopnje brezposelnosti v Sloveniji.

Seveda pa je treba vsakega brezposelnega razumeti po človeški plati v vsej njegovi stiski. Kdorkoli je brez dela, je ne le materialno eksistenčno ogrožen, oropan dostojnega življenja, temveč je tudi psihično in socialno izpostavljen vsem tegobam izgube samozavesti in občutka družbene in osebne potrebnosti. V tej stiski nam v Dnevniku bivša izbranka ljudstva Maja Dimitrovski potoži: »Očitno nisem več primerna za nobeno delovno mesto v Sloveniji. Niti na mesta, za katera je potrebna srednješolska izobrazba, me ne želijo zaposliti. Smo torej bivši poslanci kužni?«

Dramatično vprašanje bivše izbranke ljudstva terja temeljito preveritev brezposelnosti bivših izbrancev ljudstva, saj bo le tako možno presoditi, ali se jim godi krivica, ker so neutemeljeno obravnavani, kot bi bili prenašalci kuge.

Najprej moramo ugotoviti, da je prav zakonodajna oblast – državni zbor po izbrancih ljudstva – kreiral zakonsko ureditev na področju delovnih razmerij. Prav ti kužni izbranci ljudstva so v imenu in za račun ljudstva sprejeli sistemske ukrepe, ki so sledili interesu kapitala in s ciljem zagotoviti konkurenčnost Slovenije na mednarodnem trgu dela, skreirali delovno zakonodajo, ki je redno zaposlovanje rezervirala samo še za privilegirane elite, od otrok politikov, do odsluženih izbrancev ljudstva, ki jim zavod za zaposlovanje ni usojen. Sedaj pa nam s vso prizadetostjo ti izbranci razlagajo, kako naj bi bili kužni, ker so bili poslanci, pri tem pa ne vidijo, da so odgovorni, ker je v Sloveniji vsaj 200.000 mladih za delo sposobnih in izobraženih ljudi izgubljena generacija brez vsake perspektive. Ne vidijo ti kužni izbranci ljudstva revščine množice delavcev, ki garajo za svoj vsakdanji kruhek in ne zaslužijo za dostojno življenje, medtem ko špekulanti, ki so po zaslugi izbrancev ljudstva izčrpali in uničili cele gospodarske panoge in je sedaj njihova edina skrb kako skriti protipravno pridobljene milijone v davčnih oazah ali dobesedno v vrečkah pod blazino na svoji postelji. Nihče ne vidi revščine pol milijona upokojencev, ki prejemajo minimalne pokojnine, ki ne zadoščajo niti za plačilo vseh položnic.

Nadalje ni nobenega razloga, da kužni izbranci ljudstva ne bi sledili nasvetom naše ministrice za delo Kopač Mrakove, ki naj bi si izjemno prizadevala izboljšati položaj brezposelnih in je izborila nekaj milijonov za financiranje javnih del in programov usposabljanja. Nihče ne preprečuje brezposelnim izbrancem ljudstva, da bi se ne angažirali pri javnih delih, še manj pa, da bi se usposobili za iskane poklice, kot so šofer avtobusov, gradbeni delavec, kuhar, natakar, gozdni delavec, strugar, varilec, ključavničar, mizar in kar je temu podobnega.

Dejstvo, da položaj bivših izbrancev ljudstva ni tako zelo brezizhoden, da bi nam vzbujali usmiljenje, nam potrjuje primer Riharda Branislja, ki bo po šestih mesecih prejemanja nadomestila v višini 80% poslanske plače nadaljeval z odvetniško prakso in primer Tine Komel, ki je namesto na zavod za zaposlovanje raje vzela usodo v svoje roke in bo poslej preko lastnega podjetja nudila poslovno svetovanje, za povrh pa bo še neprofesionalno opravljala funkcijo generalne sekretarke v Jankovičevi Pozitivni Sloveniji. Vidimo, da si po izteku prejemanja nadomestil, nekateri izbranci ljudstva, kljub kužnosti, ki jo zaznava Maja Dimitrovski, le najdejo svoj prostor pod soncem in se zaposlijo, če ne drugače pa se samozaposlijo in pri tem najdejo še moči da v javno korist opravljajo delo brezplačno in svoje znanje, moči in sposobnosti žrtvujejo v neutrudnem političnem delu.

Po logiki Maje Dimitrovski so kužni vsi, ki ne morejo dobiti dela, čeprav so zdravi, sposobni, izobraženi, delovni in ambiciozni in čeprav so v zadnjih nekaj letih naslovili po več sto prošenj za sprejem na razpisano delovno mesto. Že po zakonih fizike ni mogoče, da se bodo sto tisoči brezposelnih zaposlili, če pa je na razpolago le nekaj tisoč delovnih mest. Sistemsko je nemogoče, da bi vsi brezposelni imeli teoretične možnosti najti delo, razen občasnega prekernega dela, ki omogoča večanje dobička kapitalu in jemlje človeško dostojanstvo brezposelnim.

Ni kužnost to, da ni dela, kužna je pokvarjenost izbrancev ljudstva, ki so z reformami trga dela poslabšali možnost zaposlovanja delavcem, ki so ostali brez dela zaradi stečajev v podjetjih, ki so jih izčrpali njihovi lastniki s tihim soglasjem bank in izvršne oblasti. Malomarne opustitve nadzora pristojnih državnih institucij so nedvomno ključen razlog, ki je omogočil milijardna oškodovanja slovenskih davkoplačevalcev.

Izbranci ljudstva so mirno opazovali, kako nam propadajo velika podjetja v gradbeništvu, ni jih motil propad lesne industrije, še manj jih je motilo nezakonito vodenje investicije TEŠ 6, kjer je vrednost elektrarne preplačana skoraj za trikrat, ker TEŠ ni oddajal naročil po postopku javnega naročanja.

Ni mogoče zaslediti niti enega primera, da bi naši poslanci preverili odgovornost javnih funkcionarjev v izvršnih organih po ministrstvih zaradi neodgovornega dela ali zaradi neopravljanja njihovih pristojnosti. Državni zbor nikoli ni vprašal Banko Slovenije, ali je v okviru svojih pristojnosti storila vse v skladu z dobro bančno prakso, da bi bankam v državni lasti preprečila finančni hazard, ki je slovensko gospodarstvo pripeljal v recesijo, ki spreminja Slovence v narod hlapcev in revežev z nekaj kralji na Betajnovi.

Nikoli niso izbranci ljudstva preverjali, kako se spoštujejo v vsakdanjem življenju veljavni predpisi. Obratno, celo državni zbor je po ugotovitvah ustavnega sodišča v javno škodo pogosto ravnal neustavno in nezakonito.

In po vsem tem, ko se našim izbrancem vrne kot bumerang, kar so sami zakuhali, nam razlagajo, da so izpostavljeni šikaniranju, ker delijo usodo brezposelnih državljanov. Priča smo svojevrstnemu pojavu izgube občutka sramu, ko bivši izbranci ljudstva požanjejo, kar so sejali.

Na koncu odgovorimo na vprašanje Maje Dimitrovski, ali so izbranci ljudstva (in to ne le bivši, temveč tudi sedanji, in ne le poslanci, temveč kar na splošno politiki) kužni?

Da, so kužni, saj so celo Slovenijo okužili s kugo sistemske korupcije, finančne in družbene primitivnosti, malomarnosti in neodgovornosti, skratka z vsem, kar moralna teologija označuje s pojmom »razpada vrednot«. Kljub temu, da se celo trenutni predsednik vlade te kuge z vso resnostjo zaveda, saj je o njej v predvolilnem času pogosto pridigal, v vsakdanji praksi naša politika pa ne stori ničesar, da bi začela spreminjati ta naš kužni poslovni model. Nedvomno je nekatere bivše izbrance doletela žalostna usoda brezposelnih. Čeprav jim te usode ne privoščimo, pa moramo upati, da bo naraščanje nesreče brezposelnih izbrancev ljudstva nemara nekoč vladajočo oblast primoralo, da končno odgovorno izvaja oblast, ki jim jo je zaupalo ljudstvo in bodo bivši poslanci, tako kot to idealno kaže nadaljevanka »Naš vsakdanji kruhek« srečno živeli v prekrasni deželi, kjer se pod Alpami vsem lepo in dobro godi, ker v potu svojih obrazov služijo z delom svoj vsakdanji kruhek.

O grškem prerokovanju in nemškem svetovanju v realni tragediji

V trenutno nadvse modernem ukvarjanju medijev z Grčijo lahko preberemo množico razlag makroekonomistov in politikov, ki se trudijo prevesti v razumljiv jezik sporočila nove grške oblasti. Komentatorji se delijo na vnete zagovornike grškega upora zoper vsiljeno vladavino neoliberalnega kapitala nad Grčijo in zoper globalno logiko neokapitalizma in na zagrizene zagovornike spoštovanja sprejetih pravil v dolžniško upniških razmerij. Obe skupini komentatorjev upirata svoje teorije na ideološke temelje in skušata argumentirati svoje teze z lastnimi predpostavkami, ne pa z analizo tega, kar nam v svojih napovedih govorita grški premier in njegov finančni minister. Komentarji se tako ukvarjajo z vprašanji, kaj se bo zgodilo, če Grčija ne vrne svojih dolgov, čeprav je jasno, da vračilo dolgov – ne glede na to, ali so na oblasti leve ali desne politične strukture – enostavno ni možno.

Ob branju Herodotovih zgodb lahko vidimo, kako so antični Grki ob vsaki odločitvi, še zlasti o usodnih zadevah, upoštevali prerokbe preročišč. Preročišča so bila za svoja prerokovanja tudi kraljevsko nagrajena v zlatu in srebru, ker so bistveno prispevala k razreševanju najtežjih in za Grke usodnih vprašanj. Danes pretežno prerokovanje štejemo za izraz praznoverja, za početje, ki nima nič skupnega z znanostjo in stroko, nič skupnega z znanstvenim mišljenjem , ki temelji na razumevanju razmerja med vzroki in posledicami. To antično praznoverje nekako nima nič skupnega s logiko znanosti, ki temelji na empirizmu in racionalizmu.

Vendar, ne smemo spregledati dejstva, da so bile antične prerokbe izrečene kot uganke in ne kot napovedi bodočega dogajanja, ki bi ga bilo mogoče neposredno razumeti. Prav zato so antični Grki v svoji modrosti prerokbe razlagali in v skrivnostni vsebini iskali pomen, iskali so napotek, kaj storiti, da bo njihovo ukrepanje dobro in bo prispevalo k razrešitvi zagat časa. Interpretacija prerokb (danes bi to imenovali znanstvena analiza) je temeljila na pravilih sklepanja, na logičnem iskanju resnice, ki ima cilj spoznati stvarnost in opredeliti zakonitosti dogajanja, vse z namenom obvladovanja procesov in izboljšanja razmer, ali preprečitve katastrof.

V trenutno nadvse modernem ukvarjanju medijev z Grčijo lahko preberemo množico razlag makroekonomistov in politikov, ki se trudijo prevesti v razumljiv jezik sporočila nove grške oblasti. Komentatorji se delijo na vnete zagovornike grškega upora zoper vsiljeno vladavino neoliberalnega kapitala nad Grčijo in zoper globalno logiko neokapitalizma in na zagrizene zagovornike spoštovanja sprejetih pravil v dolžniško upniških razmerij. Obe skupini komentatorjev upirata svoje teorije na ideološke temelje in skušata argumentirati svoje teze s lastnimi predpostavkami, ne pa s analizo tega, kar nam v svojih napovedih govorita grški premier in njegov finančni minister. Komentarji se tako ukvarjajo s vprašanji, kaj se bo zgodilo, če Grčija ne vrne svojih dolgov, čeprav je jasno, da vračilo dolgov – ne glede na to, ali so na oblasti leve ali desne politične strukture – enostavno ni možno. Prav smešno je, kako politike in makroekonomiste skrbi, ali bo Grčija ohranila evro, ali pa bo spet prešla na drahmo in bo izstopila iz evro-območja ali celo iz EU. Vneti razlagalci se ukvarjajo z Evropsko unijo in dokazujejo, kako Nemčija uničuje s svojimi zahtevami o varčevanju bodočnost Evrope in zaradi vztrajanja na vračilu dolgov priliva olje na ogenj evroskepticizma. Nenavadno je, kako se nihče ne vpraša, kako bodo živeli državljani v EU z Grki ali brez njih.

Pred časom je Angela Merkel svetovala Sloveniji, naj spremeni svoj poslovni model. Naš poslovni model je soroden grškemu, italijanskemu, španskemu, portugalskemu in irskemu in je drugačen od modela poslovanja uveljavljenega v Nemčiji, skandinavskih državah, Beneluksu, Švici in še kje. Vse naštete ekonomije temeljijo na spoštovanju zasebne lastnine in imajo uzakonjeno kapitalistično družbeno ureditev. V vseh ekonomijah je prisotna korupcija, klientelizem, zloraba oblasti, goljufanje in špekuliranje, saj so ti pojavi pravzaprav naravna lastnost kapitalizma. Vendar pa imamo poslovne modele, v katerih pravna država s svojimi mehanizmi nadzora zagotavlja spoštovanje prava in uspeva vzdrževati znosno ravnotežje v družbi, kar omogoča dostojno življenje večini državljanov in modele, kjer vse oblike izkrivljenja in zlorabljanja oblasti presežejo vse razumne meje. Zmagovita grška stranka je že pred zmago na volitvah jasno napovedala, kar je Aleksis Cipras povzel v svojem nagovoru svoji vladi na njeni prvi seji, ko je poudaril:

»Tu smo zato, da radikalno spremenimo način, na katerega se je do zdaj vodilo državo. Prišli smo z določenimi pravili in omejitvami, s katerimi hočemo končati režim korupcije in klientelistično državo. Moč, ki nam je bila zaupana, ne pripada nam. Pripada tistim, ki so jo dali nam v upravljanje.«

Pomena te napovedi ni mogoče razumeti drugače, kot da je Cipras v celoti prevzel nasvet, ki ga je Angela Merkel namenila Sloveniji. Grčija, ki govori preko jezika Ciprasa, je jasno povedala, da vidi rešitev v preseganju svojega poslovnega modela in v uvajanju za Grčijo drugačnega (imenujmo ga nemškega) poslovnega modela. V praksi napoved pomeni radikalno preprečevanje korupcije, klientelizma, malomarnosti na vseh področjih in strogo terjanje odgovornosti. Pristojne državne institucije od pravosodja in organov pregona do izvršne in zakonodajne oblasti bodo vsakodnevno v praksi izvajale svoje pristojnosti in mukotrpno dan za dnevom spreminjale grški poslovni model. Povedano enostavno, pričele bodo Grčijo spreminjati v Nemčijo. Ko bo Grčija izenačena z Nemčijo, njen dolg ne bo več težava, kakor tudi ni težava nemški javni dolg, ki je po obsegu na državljana celo večji od grškega.

Prav tega pomena slovenski komentatorji ne uvidijo. Zato se moramo vprašati, ali je sprememba poslovnega modela, kar svetuje Nemčija in Grčija obljublja, resnično zaželena pri upnikih in ali grške upnice res želijo, da bi se nekoč v doglednem času Grčija izenačila z Nemčijo. Če bi bilo temu tako, bi grško odločitev pozdravili in podprli ter v pogajanjih z Grčijo zagotovili možnost poenotenja poslovnih modelov v Evropi. V praksi to ne bi pomenilo zgolj podporo Grčiji, ampak vseevropsko prizadevanje za vzpostavitev odgovornega in v javno dobro usmerjenega gospodarstva, ki v civilni družbi upošteva pravna pravila in zagotavlja temelj materialnega standarda in možnost civiliziranega kulturnega življena vseh državljanov Evropske unije, namesto perspektive bede, ki jo vsekakor producira sistem, ki brez nadzora omogoča širitev ( imenujmo ga balkanskega ), poslovnega modela, ki sistemsko izigrava vsa temeljna načela pravne in socialne države in pelje v stanje, kjer je človek človeku volk.

Nemara je političen način sporočil v govorih politikov res nekakšno prerokovanje, ki je lahko bolj ali manj zagonetno, bolj ali manj razumljivo. Vsekakor pa so makroekonomisti kot komentatorji teh prerokb dolžni razvozlati skrivnosti in dati političnemu govoru vsebino. Prav tu pa vsaka stroka odpove, če ne analizira povedanega, temveč presoja vse povedano s svojimi predpostavkami in v povedanem ne razkrije pomena. Nemara je prava vsebina nemškega nasveta pravzaprav ravno obratna dobesednemu smislu stavka: »Spremenite poslovni model« in je njegov pravi smisel stavek: »Ne smete spremeniti poslovnega sistema«. Le tako boste ostali dolžniki, le tako vam bomo lahko še ukazovali in črpali dobičke iz vašega truda, saj boste le tako vedno bolj lačni, zato vedno bolj odvisni in vedno bolj hlapci, mi pa vedno bolj gospodarji.

Tu ne gre za logiko Heglove dialektike gospodarja in sužnja, temveč za logiko, ki obratno pomeni, da je gospodar čedalje močnejši in suženj čedalje bednejši, zato vedno bolj obvladljiv, vedno bolj odvisen in vedno bolj nor. V tej točki se vsa razmerja iz zgolj gospodarskega razmerja prevesijo v razmerja svobode, v razmerja odvisnosti. V tržnem sistemu, ki ga poudarja neoliberalizem, ima torej Grk svobodo, da poceni proda vse svoje imetje in na koncu še samega sebe. Grki so to nekoč že izkusili, pa so ukrepali tako, da je Solon pred 2500 leti izbrisal dolgove in dal kamne, ki so ustanavljali hipoteke, zmetati v morje. Vse kaže, da Cipras nekako sledi Solonovemu vzgledu in s tem rešuje ne le demokracijo in svobodo, temveč tudi upnike, saj bo Grčija osvobojena neznosnih dolgov v pogojih normalnega funkcioniranja gospodarstva spet sposobna razumno gospodariti in biti posloven partner v nemškem poslovnem modelu. Prav te možnosti komentatorji – zlasti slovenski – ne uvidijo, ne razumejo prerokbe in zato sami prerokujejo, ko bi morali razlagati in najti pomen in predlagati, kako ravnati, namesto da nam napovedujejo, kaj vse se bo katastrofičnega zgodilo, ker so Grki končno dojeli pravila igre globalnega kapitalizma in se odločili ravnati po nasvetu Angele Merkel Sloveniji.

Oglejmo si še ilustracijo vsega navedenega, kaj se zgodi, če ne razumemo prerokovanja.

Predsednik naše vlade, Miro Cerar, je v televizijskem intervjuju izrazil upanje, da bo Grčija vrnila Sloveniji, kar ji dolguje. Kot je mogoče razbrati iz pisanja na Damijanovem blogu je pri tem zanimiva vloga Slovenije. Bine Kordeš piše: »Po podatkih Banke Slovenije ima Slovenija trenutno približno milijardo več terjatev do Grčije, kot jih je imela pred letom 2008 in povečanje nedvomno v celoti izhaja iz naslova sodelovanja Slovenije v paketu reševanja. Po izjavi finančnega ministra Mramorja (Delo, 27.1.2015) pa naj bi bila Slovenija v Grčiji izpostavljena z 1,55 milijarde evrov poroštev ter 264 milijona dvostranskih posojil, skupaj torej kar 1,8 milijarde (6 % našega javnega dolga). Ta številka je vsekakor presenetljiva glede na skupni grški dolg. Slovenija namreč v Evropski monetarni uniji predstavlja 0,35 % in glede na ta delež bi bil naš prispevek lahko največ 900 milijonov evrov. Pri teh razhajanjih bi bilo vsekakor dobrodošlo točno pojasnilo o vlogi in izpostavljenosti Slovenije pri reševanju terjatev tujih bank v Grčiji (ne Grčije!). Kako je možno, da naš dolg tako visok (če drži navedba ministra in razlogov za dvom ni).«

Ne moremo trditi, kaj je res, saj ministrstvo za finance trdovratno skriva podatke, toda zdravi razum nam pove, da Grčija očitno Sloveniji kot upnici ne odplačuje zapadlih obresti in zato Slovenija, ki ne more izterjati zapadlih dolgov, pripisuje obresti in zamudne obresti h glavnici in upa, da bo nekoč Grčija poravnala svoj dolg, ki trenutno presega višino, ki si jo Cerarjeva vlada obeta iztržiti s prodajo donosnih slovenskih družb. Višina te terjatve presega tudi letošnji z rebalansom določeni proračunski primanjkljaj slovenskega proračuna.

Upnik uspe izterjati dolžnika, če ima v rokah ustrezne instrumente varovanja, če takih instrumentov, ki bi omogočili izterjavo nima, pa lahko, kot naš predsednik vlade, le upa in sam sebi vzbuja iluzijo, da bo dolžnik nekoč plačal, kar je dolžan. Pameten upnik, ki realno oceni, da ni zmožen ničesar izterjati, svoje terjatve proda po čim višji ceni tistemu, ki ima možnost izterjave, ali tistemu, ki je dovolj neumen, da misli, da bo uspel izterjati neizterljiv dolg. Slovenija ne ravna tako, temveč pravoverno financira grški dolg v mnogo višjem znesku, kot bi glede na evropska pravila bila dolžna. Vse kaže, da v lastno škodo financiramo našemu enak poslovni model in si obetamo naklonjenost nemškega kapitala, kljub temu, da smo priče skrajnim grožnjam Grčiji, ker si drzne ravnati po dobrem nasvetu Angele Merkel Sloveniji.

Če kdo, potem slovenski politiki in makroekonomisti ne upoštevajo grškega prerokovanja in nemškega svetovanja. Če bi pravilno razumeli pomen vsega, kar se plete, bi vlada Mira Cerarja urgentno pristopila k spreminjanju našega poslovnega modela. V vsakodnevni praksi bi morala začeti uveljavljati odgovornost vseh javnih funkcionarjev in preko nadzornih institucij v kapitalskih družbah zahtevati poslovanje v skladu s Zakonom o gospodarskih družbah, Zakonom o finančnem poslovanju, vse ob upoštevanju strokovnih pravil, kot jih določa Kodeks finančno poslovnih načel finančnega poslovanja, ki ga je pri Slovenskem inštitutu za revizijo sokreiral tudi naš finančni minister dr. Mramor. Urgentno bi vlada morala urediti tako enostavne primere, kot je TEŠ 6 in zahtevati ničnost vseh pogodb za izgradnjo te termoelektrarne, ker je TEŠ vsa naročila oddal nezakonito, ker ni ravnal po postopku javnega naročanja, kot je določen v evropski direktivi in slovenskem zakonu. Samo pri TEŠ 6 bi Slovenija lahko prihranila več, kot bo dobila s prodajo svojih kapitalskih deležev v 15. pomembnih gospodarskih družbah od Telekoma do Aerodroma Ljubljana in Heliosa. Takoj bi vlada morala začeti terjati vse, ki so si protipravno prilastili gotovino iz tako imenovane »trgovine z orožjem«. Naj vrnejo, kar so pokradli.

Nobenega razloga ni, da vlada in Banka Slovenije ne bi pristopili k razčiščevanju malomarnega razmetavanja denarja, kolikor so ga uspele razdeliti na škodo davkoplačevalcev slovenske banke. Neverjetno je, kako minister za pravosodje ne želi nadzorovati stečajnih upraviteljev in vsaj v stečajih zaščititi male upnike, zlasti delavce, temveč mirno gleda, kako pod nadzorom sodišč stečajni upravitelji v soglasju z upniškim odborom, ki ga sestavljajo predstavniki slovenskih bank, kradejo, kar je ostalo in niso mogli pred stečajem pokrasti lastniki in menedžerji stečajnih dolžnikov. Kako je mogoče, da naša moralno teološka vlada ne zmore dovolj moči, da bi kadrovala sposobne in poštene strokovnjake, namesto intelektualno nepoštenih in nesposobnih karieristov, ki nimajo druge kvalitete, kot da hinavsko spletkarijo in pri tem veselo kradejo in dušijo kakršen koli napredek v smeri javne koristi. Mar res ni mogoče pričeti zmanjševati korupcije pri urejanju prostora? Ali je odprava dodatnega zdravstvenega zavarovanja, ki jo je Cerar napovedal v volilnem programu res tako zapleten projekt, da bomo prej nanj pozabili, kot bo uresničen? Kdaj bo vlada upravi DUTB plačala delo v odvisnosti od rezultatov in ne po načelu »več, kot je škode, višje so plače«? Ali je res tako nemogoče doseči, da bi birokrati v javni upravi začeli odgovorno izvajati svoje pristojnosti? Ali je res tako težko zagnati investicijske projekte in črpati evropska sredstva kolikor jih je na razpolago in tako zagnati slovensko gospodarstvo in predvsem bistveno zmanjšati brezposelnost.

Vse navedeno in mnogo temu podobnega pomeni uveljaviti spremembo načina delovanja sistema, o kateri pa smo pri nas večinoma ne vsebinski in zgolj moralistični. Kolikor se v slovenskih medijih sramežljivo tu in tam pojavi razmišljanje o kriterijih finančnega profesionalizma in o razkrivanju enostavnih in potencialno zelo učinkovitih orodij razkrivanja malomarnosti, kar je že opredeljeno v našem pravnem sistemu, se takšna razmišljanja in predlogi po spremembi načina delovanja države spregledajo in ignorirajo. Strokovnost in dolžnost skrbnega ravnanja vseh deležnikov odločanja v javni in zasebni sferi je vgrajena v Zakon o gospodarskih družbah, Zakon o finančnem poslovanju in v Kodeks poslovno finančnih načel. Opustitev nadzora in toleriranje malomarnosti in opustitev terjanja odgovornosti za škodno ravnanje je osnoven razlog propadanja gospodarstva in posledično negiranja osnovnih načel pravne in socialne države v vsakdanjem življenju.

Možno je, da slovenska politika in makroekonomija grškega prerokovanja ne razumejo, a bolj verjetno nočejo razumeti, sicer ne bi v en glas razlagali vse, razen tistega, kar nam Siriza jasno sporoča. Potem ne bi pisali komentarjev in papagajsko ponavljali opozoril bruseljskih birokratov, izrečenih pod nemškim diktatom, temveč bi po grškem vzgledu takoj začeli odpravljati vse pojavne oblike finančnega in družbenega primitivizma in kljub zahtevam bruseljske birokracije začeli dosledno spreminjati poslovni model, tako, kot nam je to svetovala Angela Merkel, čeprav je verjetno mislila ravno nasprotno, kot je izjavila.

Grki ravnajo obratno. Očitno se je Siriza dobro in stvarno pripravila na politično tekmo in tudi na zmago in njeni predstavniki (vsaj predsednik vlade in finančni minister Varufakis) govorijo jasno in vedo, kaj govorijo. Naš predsednik vlade in njegov finančni minister se vsekakor ne izražata tako, da bi vzbujala vtis, da vesta kaj govorita. Ne glede na to, pa nam jasno dokazujeta, da ne mislita slediti radikalnosti grških sprememb in nam prerokujeta, da bomo do nadaljnjega ohranili poslovni model po okusu Angele Merkel, ki smo ga prevzeli z juga Balkana in še naprej veselo nadaljevali pot v revščino.

Čas bo pokazal, ali je prerokovanje avtorja tega besedila slovenska realnost. Vsekakor pa je o Grčiji treba molčati, če nisi pripravljen intelektualno pošteno govoriti o Sloveniji.

(Prispevek je bil objavljen na http://damijan.org/2015/02/03/o-grskem-prerokovanju-in-nemskem-svetovanju-v-realni-tragediji/ in http://www.mladina.si/163969/o-grskem-prerokovanju-in-nemskem-svetovanju/)

Slika Tatjane Fink in malarija videza

Namesto solidarnosti je čaščen pohlep. Namesto vestnega in skrbnega dela častimo bogatenje in uspeh, ki temeljijo na izigravanju predpisov in ignoriranju načel dobre vere in poštenja. Dokler ne bo konca te malarije videza, dokler ne bo finančni primitivizem, kot ignoriranje strokovnih pravil finančnega poslovanja razkrit, toliko časa ne bo konca poglabljanja gospodarske in družbene krize.

Ali Žerdin je v Sobotni prilogi Dela 1.3.2014 objavil portret »generalice« Trimo Trebnje, bivše članice nadzornega sveta Krke in bivše članice sveta Banke  Slovenije, ki jo je nadzorni svet Trima po vseh  občudovanja vrednih uspehih razrešil, potem, ko je za neznano vsoto Trimo odkupil njen delež delnic in ji plačal neznano višino odpravnine, kar vse ji  verjetno zagotavlja dostojno življenje in brezskrbno starost do konca njenih živih dni. Slika vzbuja nekakšno nostalgijo po uspešnih  poslovnežih, ki jih ni več in izraža obžalovanje, da tako uspešna direktorica  pobere smetano, medtem, ko bo upnikom Trima in delavcem ostalo reševanje podjetja in njegovo finančno prestrukturiranje, da bi zagotovili finančno sposobnost, kot jo zahteva Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju. Vse kaže, da so največji upniki banke, kar pomeni, da bo prej ali slej potrebno prevaliti breme ohranitve uspešnega podjetja na pleča davkoplačevalcev, ki bodo  uživali v sreči, da lahko s svojo revščino pokrijejo blagostanje, ki ga bo po koncu uspešne kariere uživala Tatjana Fink.

Oscar Wilde je v znamenitem romanu Slika Doriana Greya portretiral lepotca in uspešneža, ki z leti  izgublja šarm mladosti, kar se na njegovem portretu  kaže kot sprevračanje lepote v odurnost. Vzrok je nenavadna povezava med sliko in Dorianovo duševnostjo. V resnici je njegova zunanjost v nasprotju z njegovo notranjostjo, slika pa odraža prav njegovo dušo, odraža vsebino in ne oblike v kateri se ta vsebina lažno prikazuje.

Slika Tatjane Fink, obratno, saj Ali Žerdin ni Oscar Wilde, slika le  videz in ne posega v  vsebino. Povedano drugače, temu opisu slike ni mar resnica, temveč  poizkuša ohranjati videz imenitnosti, poizkuša ustvariti vtis, kako je vse lepo in prav in kako v pogojih trenutne krize nadzorni sveti razrešujejo uspešne direktorice, ki bi si namesto razrešitve zaslužile zaupanje za nadaljnje uspešno delo.

V Sloveniji se je slovenski narod odpovedal socializmu in družbeni lastnini v zameno za malikovanje privatne lastnine. Namesto solidarnosti je čaščen pohlep. Namesto vestnega in skrbnega dela častimo bogatenje in uspeh, ki temeljijo na  izigravanju predpisov in ignoriranju načel dobre vere in poštenja. Predpisi, tako Zakon o gospodarskih družbah kot Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju izrecno nalagajo dolžnost poslovodnih in nadzornih organov ravnati po dobrih strokovnih pravilih finančnega poslovanja, torej po pravilih, kot so določena v Kodeksu poslovno finančnih načel, ki ga je  vsem poslovodjem v gospodarskih družbah in bankah predpisal slovenski Inštitut za revizijo. Spoštovanje teh načel pomeni, da gospodarska družba ne more zaiti v stanje insolventnosti ali nelikvidnosti zaradi opustitev, nestrokovnosti in malomarnosti, ali celo namernega škodovanja družbi, ker so vsi poslovodni, nadzorni organi in  lastniki dolžni pravočasno ukrepati in voditi finančno poslovanje gospodarske družbe tako, da  je gospodarska družba sposobna poravnavati svoje obveznosti do upnikov, delavcev, do države in ob tem še zagotavljati razvoj in ustvarjati dobiček in rezerve družbe za morebitne slabe čase. To pomeni, da družba lahko zaide v nesolventnost in nelikvidnost le zaradi vzrokov, ki jih skrbno, strokovno in pošteno poslovodenje dobrega strokovnjaka ne bi moglo preprečiti.

Dejstvo, da  le redki poslovodje in nadzorniki spoštujejo strokovna načela finančnega poslovanja, saj jih mnogi tudi poznajo ne, je dokazano z razpadanjem slovenskega gospodarstva, ki ga slovenska država in banke zgolj opazujejo. Ta razkroj država in banke nemara celo spodbujajo, vsekakor pa ga omogočajo,ker sistemsko opuščajo zadostne ukrepe uveljavljanja  nadzora in ukrepanja zoper vse, ki  ne ravnajo po dobrih načelih finančnega poslovanja. Celo več, prav sistemski varuhi teh načel v vladi, Banki  Slovenije, računskem sodišču, organih pregona s svojim ignoriranjem zakonskih pristojnosti omogočajo uspešnim »Generalicam« in »Generalom« poslovati tako, da so njihove opustitve nagrajene s stečajem podjetij, v katerih izgubijo davkoplačevalci, upniki in zaposleni,  dobijo pa uspešni  poslovneži (največkrat tudi hkrati solastniki podjetij), ki so uspešno izčrpali  in uničili lastno podjetje in  obogateli na račun osiromašenja delavcev, upnikov, davkoplačevalcev in države.

V čem je razrešena najuspešnejša direktorica in članica sveta Banke Slovenije in nadzornega sveta Krke drugačna, lepša, da si zasluži slikanje v Delu medtem, ko ta isti medij veselo objavlja novice o kazenskih postopkih zoper Bineta Kordeša, Hildo Tovšak, Ivana Zidarja, Dušana Črnigoja, Igorja Bavčarja, Boška Šrota in druge podobne osebe?  Odgovor je preprost. Ni različna v bistveni lastnosti, ker lahko domnevamo, da nesolventnost TRIMA kaže, da je gospa Tatjana Fink podobno kot vsi našteti izčrpavala na še neraziskan in še neugotovljen način lastno podjetje,  kar  enako, kot  ravnanje vseh naštetih vodi v stečaj družbe in povzroča izgube, škodo in revščino. Vse to  je sorazmerno koristim, ki si jih je s svojim uspešnim poslovanjem pridobila. Morebitni oškodovanci bodo lahko v verjetnih insolventnih postopkih terjali svoje terjatve in živeli v upanju, da bodo tudi kaj izterjali. Koliko bodo uspeli izterjati odškodnine in ali bodo pri tem uveljavljali odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom po pravilih insolventnega prava, bo pokazal čas. Do sedaj nismo bili priče kakršnim koli uspehom pri to vrstnih primerih na sodišču.

Sistemsko je zaradi opustitve nadzora in kolapsa pravne države objektivno soodgovorna tudi Banka Slovenije ki prav tako ni odigrala svoje nadzorne funkcije nad poslovanjem bank, pri čemer nosi del te soodgovornosti tudi bivša članica sveta Banke Slovenije, ki nam jo sedaj sobotna priloga slika v svojem portretu. Banka Slovenije je sodelovala pri omogočanju pridobivanja javnega denarja uspešnim direktorjem in lastnikom kapitala ob asistenci bank, ki svoja koruptivna ravnanja, skrita v slabih kreditih prenesenih na slabo banko, sedaj razglašajo za poslovno skrivnost. To ravnanje dejansko prikriva bogatenje uspešnih podjetnikov ,medtem ko država in njeni državljani zaradi brezposelnosti in uničenja sistemsko pomembnih družb tonejo v vse večjo revščino.

V  družbi, kjer je človek človeku volk in kjer država ne izvaja več svoje osnovne funkcije varovanja zakonitosti, poštenja in pravičnosti, je uspešnim poslovnežem dovoljeno vse, državljanom pa je dovoljeno le s svojo revščino prispevati k bogastvu izbrancev. Vsa načela naravnega prava in ideje družbene pogodbe ne štejejo nič več, saj jih kritični novinarji v medijih ne uporabljajo v slikanju resnice portretov ključnih  oseb, ki so s svojim načinom izkrivljanja predpisov pripeljale slovensko zgodbo o uspehu v zgodbo o neusmiljenem boju za preživetje, ne le posameznikov, temveč celotnega naroda.

Vse kaže, da sistemsko mediji nočejo slikati  portretov tako, da bi le-ti prikazovali vsebino in resnico, temveč v manirah žargona pravšnjosti raje slikajo podobe, ki nas zavajajo s skrivanjem ključnih vzrokov razpadanja gospodarstva ter umiranja socialne in pravne države. Dokler ne bo konca te malarije videza, dokler ne bo finančni primitivizem, kot ignoriranje strokovnih pravil finančnega poslovanja razkrit, toliko časa ne bo konca poglabljanja gospodarske in družbene krize, ki  lahko prav kmalu doseže prag, ki je že dosežen v Bosni in Ukrajini, kjer ljudje nimajo več kaj izgubiti, pa so se lotili požiganja in uničevanja premoženja, ki ni njihovo, ampak je v goljufivih igrah menjave in lastninjenja prešlo v last majhnega števila predstavnikov uspešnih poslovnežev, ki nam jih v barvah nostalgije slikajo kritični novinarji.

Slika Tatjane Fink, tako pravzaprav ni njena slika, saj na njej sploh ni prave Tatjane Fink, je le njena podoba, kakršna je všeč vladajoči politiki (desni in levi), ki s ciljem skrivanja resnice in ključnih vzrokov ljudske nesreče in sreče pohlepnežev, ki s pomočjo države potiskajo ljudstvo v bedo, da bo prisiljeno garati cele dneve za mezdo, ob kateri se bo izčrpalo dovolj hitro, da ne bo uživalo pokojnin.  Takšno za kapital idealno stanje bo doseženo tudi s stopnjevanjem preusmerjanja pozornosti na grešne kozle. Po kakšnih kriterijih je na primer za grešnega kozla izbrana uspešna direktorica Hilda Tovšak, medtem ko je Tatjana Fink deležna slikarske umetnosti slikanja videza brez vsebine, niti ni pomembno. Pomembno je le to, da obe slikarski tehniki zastirata resnico, preprečujeta odpravljanje finančnega primitivizma in omogočajo nadaljnje plenjenje pajdaškega kapitalizma, ki se norčuje iz pravne države in  jemlje večini državljanov pravico do dostojnega življenja.

Kaj nas čaka? Delaj več, manj porabi zase in več pusti državi in delodajalcu. To nam sporoča slovenska politika. To sporočilo pomeni, da smo čedalje manj vredni, saj ne moremo toliko prigarati in prihraniti, kot nam lahko uspešneži z blagoslovom politike poberejo in odnesejo v davčne oaze. Pri vhodu v Cankarjev dom stoji reklamni pano s sliko prekrasne lagune nekje na Karibih in nas vabi, naj zaupamo finančnim svetovalcem, ki nas popeljejo na svet davčnih oaz. Ta reklama pove pravo vsebino politike slovenske oblasti, je prava podoba vsebine njenega sporočila. Delajmo več, da bodo izbranci in uspešneži, generali in generalice lahko uživali v čudovitih lagunah davčnih oaz. Je pač tako, da tega užitka ni, če ni na drugi strani vsesplošne revščine. Ta užitek je možen le toliko časa, dokler bodo delavci, kmetje, brezposelni, skratka vsi davkoplačevalci živeli v prepričanju, da so take slike, kot je slika Tatjane Fink, slike resnice in dokler ne bodo v teh slikah prepoznali vso odurnost vsebine, ki jo ideologija na tak prikrit način vsiljuje ljudstvu.

Skratka, dokler je ljudstvo dovolj neumno, da v podobah slovenske ideologije ne prepozna  prave vsebine prikazane uspešnosti, toliko časa bomo še priče mnogim uspehom slovenskih poslovnežev za ceno človeka nevrednega življenja v socialni in pravni državi Republiki Sloveniji.

Kolikor nas sobotna priloga s svojim slikanjem namenoma ali nehote navaja k heretičnemu iskanju resnice in k spregledu ideologije, je ta članek odličen in smo Ali Žerdinu dolžni hvaležnost, da  nas spodbuja k odkrivanju primitivizma, ki je ključen vzrok slovenskega gospodarskega in družbenega razkroja, ki mu ni videti konca.

(tekst je bil napisan z namenom objave v Sobotni prilogi Dela kot komentar na portret Tatjane Fink; kljub telefonskemu zagotovilu odgovornega urednika Sobotne priloge Dela, da bo komentar tam objavljen, se to ni zgodilo; tudi to je eden od razlogov, da smo zagnali Prometeja)