Vzrok krize je v načinu ravnanja s financami

Zelo dober prispevek Bineta Kordeža, Menedžerski prevzemi – največja napaka slovenske osamosvojitve?, objavljen na Damijanovem blogu, kaže popačenost družbenega konsenza o vzrokih finančne krize. Lepo pokaže, da menedžerski prevzemi niso bili edini in niti dominanten vzrok krize. Nekaj drugega je res; v slovenskem prostoru generirana nesorazmerna zadolženost in posledična prezadolženost je praktično edina skupna izhodiščna točka finančni krizi[i]. Pretežni skupni imenovalec raznim aktivnostim, ki so ustvarile podlago za našo finančno krizo, upam si trditi, ni v vrstah aktivnosti, ampak v načinu ravnanja s financami – v finančni malomarnosti glede na Kodeks poslovnofinančnih načel (KPFN) v podjetjih in glede na bančne standarde v bankah.

Seveda nastajajo napake pri ocenah in presojah raznih parametrov in tveganj pri strokovnem delu priprave finančnih in drugih podlag za odločanje, kot jih zahteva KPFN. Vendar pa se tveganje zanje močno poveča, če delo po principih profesionalnega finančnika in skrbnega in dobrega gospodarstvenika sploh ni opravljeno. To je malomarnost. Pojem finančne malomarnosti je zakonski pojem, opredeljen v ZFPIPP, načela dobrega in skrbnega gospodarstvenika pa omenja ZGD. Odgovornost za finančno malomarnost je odškodninska, za hujšo malomarnost pa tudi kazenska, oboje z obratnim dokaznim bremenom.

Preganjanje samih prevzemov in drugih podobnih aktivnosti je torej čisto zavajanje. S temi aktivnostmi kot takšnimi ni nič narobe. Pomembno je, da so profesionalno pripravljene. Če bi bile res profesionalno opravljene v letih 2002 -2005 – 2008 potem finančne krize, kot smo jo imeli, sploh ne bi bilo, oziroma bi bila veliko milejša, ker bi bilo prevzemov in čudnih poslovnih ter investicijskih podvigov veliko manj. Podjetja se jih ne bi lotevala in banke kreditov ne bi dajale, če bi bila spoštovana strokovnost in profesionalnost. Neskončna dostopnost poceni kratkoročnih kreditov, ob sicer omalovaževanih (po načelu »lako ćemo«) trdih pogodbenih zavezah, so omogočile razne poslovne podvige. Tam, kjer finance z »delom in nedelom« »sledijo« idejam vodilnih, imajo vsebinsko gledano po definiciji »šibko finančno funkcijo«.

V devetdesetih letih in prvih letih po letu 2000 so v Sloveniji po podatkih Banke Slovenije prevladovala načela konservativnega finančništva. Nekaj let pred nastopom krize pa so se zdrava razmerja med viri financiranja v korist dolgov in kratkoročnih dolgov izjemno porušila. Ti primeri so po KPFN izjemoma in situacijsko sicer dopustni, vendar z jasno zastavljenim načrtom, kako bodo upravljana tveganja v obdobju, ko bo podjetje močno izpostavljeno in kako se bo podjetje vrnilo v normalna razmerja. Svoje bi morali reči tudi razni deležniki v podjetju, ki jih večja izpostavljenost podjetja zadeva.

V podjetjih in bankah pa se stvari niso dogajale tako, kot bi se po profesionalnosti morale. Če je že popustila finančna profesionalnost v podjetjih, ne bi smel popustiti zunanji nadzor. Zunanji nadzor nad tem imajo v podjetjih revizorji, ki jih kriterij presoje po KPFN zavezuje. V bankah pa poleg revizorjev bank skrbi za stabilnost celotnega finančnega sistem še Banka Slovenije z močnim vpogledom in močnimi pristojnostmi. Da bi sistem delal profesionalno, ni glede predpisov ničesar manjkalo. Umanjkalo je profesionalnega obnašanja in nadziranja v samem sistemu. Razni »strokovnjaki« temu pravijo »veseljačenje«, »duh časa«, »vsi so tako delali« in podobne neumnosti in se izogibajo kvalifikaciji »finančna malomarnost« kot hudič križa. Takšne situacije se seveda ne da sanirati s tonami novih predpisov, ampak z jasno politiko po načelih »razbitih stekel«, kot je na svojem blogu že razlagal JPD. Primarno bi se morala vzpostaviti civilna odgovornost za finančne malomarnosti in nato še vse drugo. Kljub temu, da so ukrepi bili na voljo, se seveda ni zgodilo nič, razen veliko vetra ob brezplodnem iskanju in dokazovanju naklepa.

Vsa finančna znorelost se je dogajala po letu 2004 in nima nič opraviti s prvotnim lastninjenjem, kar Kordež na koncu dobro opiše. Da je krivo prvotno lastninjenje in osamosvojitev, je premeščanje krivde več kot 10 let v preteklost in opravičevanje neaktivnosti odgovornih, ker so bili baje nemočne žrtve preteklosti[ii], ne pa lastnega finančnega avanturizma in pomanjkljivega nadzora.


[i] Vir: Banka Slovenije, Finančni vzvod po panogah v odstotkih po letih skupaj je v letu 1995 znašal 78 odstotnih točk in je postopno naraščal, povprečno po 4 odstotne točke na leto, tako da je leta 2005 znašal 119 odstotnih točk. Leta 2008 pa je bil 165 odstotnih točk. Povprečno je zadnja tri leta letno pridobil več kot 15 odstotnih točk. V slovenskem prostoru nesorazmerno generirana zadolženost in posledična prezadolženost je tako praktično edina skupna izhodiščna točka finančni krizi pred 2009.

[ii] Vir: Finance 50/2010 14.03.2010 Kdo si upa: Ivan Ribnikar
Lastništvo nefinančnih podjetij, nastalo na podlagi zakona, katerega filozofija je bila, da kapitalski trg vse rešuje na najboljši možni način, je nujno privedlo do tega, da menedžment podjetij prej ali slej poskuša prevzeti lastništvo podjetij. Tako eden od starosti domačih ekonomskih teoretikov Ivan Ribnikar za poteze kordežev, rigelnikov, mermalov in podobnih krivi izključno zakon o lastniškem preoblikovanju podjetij, ki so ga v parlamentarno obravnavo vložili Mile Šetinc, Janko Deželak in Emil Milan Pintar.

Finančna veriga malomarnosti

V finančni verigi imamo opraviti z verigo nevestnosti, kjer je kljub vsemu simpatiziranju z nevestnimi posojilojemalci najbolj odgovoren zadnji člen predvsem v državah z »južnjaškim« poslovnim modelom. Če bi banke (verjetno tudi grške) delale finančno vestno, večino kreditov ne bi podelile (in s tem ne vzele) in pa tudi finančno vestni podjetniki bi se jih, v skladu s poslovno finančnimi pravili, branili. »Umazana” podrobnost za ubogo davkoplačevalsko rajo pa je v tem, da imajo vsi, razen končnih bančnih podeljevalcev kreditov, v rokah trdne pogodbene zaveze; trdne v tem, da bančni sistem načeloma ne more propasti, da so tako te zaveze “prenosljive” od bank do države in davkoplačevalcev. To »prenosljivost« so močne posojilodajalke tudi formalno dosegle. To je bilo možno zato, ker je pojav dosegel sistemsko pomemben obseg. Sistemska pomembnost obsega finančne malomarnosti in s tem finančnega primitivizma je eden od predpogojev za razvoj krize.

Ko Žižka interpretira Damijan, je Žižek celo prebavljiv, čeprav je ideja sadističnega uživaštva nategnjena na mednarodne ekonomske odnose za moj okus rahlo preveč. Delno poanto pa ima Žižek v dolgu kot instrumentu kontrole in v priliki o bankirjih. Pozabi pa povedati celotno zgodbo, da so močne posojilodajalke ščitile predvsem svoje lahkomiselne in goljufive bankirje, ki so finančno nevestno vlagali (v veliki meri nemške) viške. Močne posojilodajalke so njihovo odgovornost prenesle na grške banke (ki so enako lahkomiselno in nevestno posojila jemale in jih v isti maniri posojale naprej) in na grško državo. Ta pa je breme (ob asistenci trojke) prenesla na davkoplačevalce in predvsem na navadne in socialno občutljive ljudi. Zadeve torej niso tako zelo enostavne in niso pojasnjljive zgolj s frojdovskim pristopom. Izgubi se poanta, da je potrebno »južnjaške manire«, po katerih so ti dolgovi nastali, nujno sanirati, ter da zahteva po tem ni nujno frojdovsko sadistična.

V finančni verigi imamo namreč opraviti z verigo nevestnosti, kjer je kljub vsemu simpatiziranju z nevestnimi posojilojemalci najbolj odgovoren zadnji člen predvsem v državah z »južnjaškim« poslovnim modelom. Če bi banke (verjetno tudi grške) delale finančno vestno, večino kreditov ne bi podelile (in s tem ne vzele) in pa tudi finančno vestni podjetniki bi se jih, v skladu s poslovno finančnimi pravili, branili. To bi bil normalen sistem. Slab dolg namreč ni nastal iz stiske, ampak na osnovi malomarno interpretiranih poslovnih »priložnosti« (pri nas prevzemnih in investicijskih) v finančnem obilju in ob dopuščenih slabih finančnih manirah. V tem zadnjem finančnem členu banke – podjetniki se je podeljevalo kredite za slabe, pa tudi goljufive projekte (pri nas je bil bum predvsem času konjunkture po letu 2005). Kasneje, ko se je ugotovilo, da tako ne bo več šlo, pa se je sistem sprevrgel še v lopovski sistem prisvajanja in “prevažanja” tujih prihrankov v davčne oaze ali v druge skrite oblike bogastva. Takšen sistem nujno zaključuje stečaj projekta oziroma stečaj podjetja, ki je gornjemu namenu služil in nato odslužil, velikokrat na škodo »going on concerne« in delovnih mest. Pri nas smo tej fazi v razvoju krize, zaradi nesposobnosti hitrega saniranja, dali na razpolago ogromno časa.

»Umazana” podrobnost za ubogo davkoplačevalsko rajo pa je v tem, da imajo vsi, razen končnih bančnih podeljevalcev kreditov, v rokah trdne pogodbene zaveze, trdne v tem, da bančni sistem načeloma ne more propasti, da so tako te zaveze “prenosljive” od bank do države in davkoplačevalcev. To »prenosljivost« so močne posojilodajalke tudi formalno dosegle. To je bilo možno zato, ker je pojav dosegel sistemsko pomemben obseg. Sistemska pomembnost obsega finančne malomarnosti in s tem finančnega primitivizma je eden od predpogojev za razvoj krize.

Bistveno za prekinitev gornje verige je torej vestno finančno poslovanje in odsotnost sistemsko pomembnega obsega finančne malomarnosti. Vse skupaj postane nevarno za državo in davkoplačevalce takrat, ko finančni primitivizem postane sistemsko pomemben. Odsotnost sistemsko pomembnega obsega finančne malomarnosti in prisotnost dobrega načina funkcioniranja države in centralne banke, ki znata finančno malomarnost in finančni primitivizem v sistemsko pomembnem obsegu preprečiti, ter če se že pojavi, tudi hitro zdraviti, je bistvenega pomena za finančno stabilnost ter za ekonomsko suverenost.

Pojem finančne malomarnosti in finančne skrbnosti je že vseskozi vgrajen v našo zakonodajo. Če bi banke in podjetja spoštovala ta načela, in če bi Banka Slovenije to kontrolirala potem krize v Sloveniji sploh ne bi imeli. Posumiti ter reagirati bi morala takoj, ko je zaznala močno povečanje finančnih vzvodov predvsem v cikličnih panogah. Pri teh procesih ni bilo velike skrivnosti. Banka Slovenije bi morala brati vsaj svoja lastna poročila o stabilnosti finančnega sistema. To je za ekonomiste in finančnike ter vse institucije in podjetja pomembno gradivo. Pomembno je vsaj toliko, če ne celo bolj kot katerokoli poročilo UMAR in obravnavati bi jih morale vlada, banke, ekonomska stroka ter vsi finančniki. Pričakovalo bi se, da vsaj finančniki in ekonomisti to gradivo berejo. Po mojem vedenju pa jih velika večina teh gradiv sploh ne pozna, kot tudi Kodeksa poslovno finančnih načel (KPFN) ne. Še največ ekonomistov pozna napovedi UMAR, ki pa se s tveganji ne ukvarjajo. V kvalifikaciji neustreznega dajanja kreditov in neustreznega zadolževanja v konjunkturi pa še kar prevladujejo pojmi kot so »veselica, orgija, tovarišijskost …« in podobni nepomenski izrazi, začuda, tudi s strani akademske stroke.

Potem je v letu 2009 kriza postala očitna, a sanacija se je kar odmikala. Za to še danes nimamo dobrega opisa dogajanja. Interpretacija domače sanacijske nesposobnosti s strani Damijana:

S sanacijo bank je (zaradi politične nesposobnosti in zaradi strupene kadrovske kombinacije komunističnega finančnega ministra in ortoliberalnega guvernerja) politika odlašala tako dolgo, da je v likvidnostne težave zašla sama država; s čimer smo izgubili ekonomsko suverenost

je tudi precej “žižkovska”, pa čeprav je za telebane. Na osnovi takšne diagnoze res ni mogoče kreirati preventivnih in sanacijskih ukrepov, niti ni mogoče sklepati, kakšni bi morali biti. Upam, da ekonomska in pravna stroka zmoreta več kot to. Mogoče pa bo uspešnejša forenzika, ki naj bi segla do leta 2010.

Imamo torej vsaj dve stopnji razvoja naše finančne krize povezane z neustrezno reakcijo sistemskih institucij. Prva je odsotnost reakcije na presežno in finančno malomarno zadolževanje podjetij v bankah v sistemsko pomembnem obsegu v letih od 2005 do 2009. Druga stopnja v razvoju naše krize je nastopila v letu 2009, potem, ko je kriza postala očitna in institucije niso ustrezno sanacijsko reagirale. Tretja stopnja pa se kaže kot močno prekomerna sanacijska reakcija sistemskih institucij v letu 2013/14. Forenzika bo torej segla v drugo in v tretjo fazo, prva faza pa ostaja nedotaknjena. Forenzika bi morala za nazaj seči vsaj do leta 2005. Namreč, če bi takrat sistem reagiral že v hodu, krize sploh ne bi imeli.

Neomenjanje prve faze (od 2005 do 2009) ustvarja vtis, kot da je bilo prekomerno zadolževanje objektivno dejstvo ter del vsesplošnega optimizma in črednosti (kot to vidi Bine Kordež). Videti je, kot da dobro ter skrbno in profesionalno delo v Banki Slovenije, v vladi ter v bankah in v podjetjih skokovitega neustreznega zadolževanja v letih 2005-9 ne bi moglo preprečiti. Nič ni dlje od te resnice, a očitno se nočemo iz nje in iz malomarnosti v finančnem obilju ničesar naučiti.

(tekst je objavljen tudi kot komentar na http://damijan.org/2015/02/21/zizek-o-o-grski-dolzniski-podrejenosti-sadizmu-in-primitivnosti/)

Železniški obvoz Slovenije: zgodovina neke napačne odločitve

Koncem januarja sta Jože P. Damijan in Aleš Groznik na tem in tem mestu objavila “Avstrijski železniški obvoz okrog Slovenije in slovenska nesposobnost”. Članek ponazarja veliko sterilnost slovenske politike (in to ne glede na barvo), ki po prevzemu evra ne ve, kaj bi sama s seboj. Edini, a za nas usoden »projekt«, ki se ji je potem zgodil zaradi opustitve nadzora in vsaj finančne malomarnosti v konjunkturi, je naša izvorno globoka kriza. Ukvarjanje politike same s seboj in njena servilnost tujini pa je v doolgi »sanaciji« samo njeno po-konjunkturno nadaljevanje. Dogajanje v zvezi z železnicami je žalosten primer te sterilnosti.

Vse  se je namreč formalno vedelo že leta 1995 in težišče bi moralo počasi iz avtocestnega prehajati na pripravljene železničarske projekte najkasneje 2008 oziroma že prej. Pa se ni dogajalo nič pomembnega, še priprava projektov ne, kot bi se spodobilo. Vsaka vlada, tudi sedanja, je stvari začenjala tako rekoč od začetka, pa čeprav so bile grožnje iz mednarodnega konkurenčnega okolja spoznane kot zelo resne že leta 1995 v Državnem zboru Republike Slovenije.

Naj mi bodo dovoljeni štirje citati iz dokumenta Nacionalni program razvoja slovenske železniške infrastrukture (NPRSZI), ki ga je Državni zbor Republike Slovenije skladno s 166. členom svojega poslovnika na seji dne 25. oktobra 1995 sprejel. Podčrtavanja so dodana.

Prvi citat

3.0. Položaj Slovenije v primerjavi s tujimi konkurenčnimi železniškimi smermi

Položaj slovenskih železnic in pristanišča Koper je v primerjavi s tujimi konkurenčnimi železniškimi smermi in tujimi pristanišči kot najpomembnejšimi za prevoz tovora razviden s slike 3/1.

Strateška prednost Slovenije je njen prometni položaj, kar pa še ne pomeni, da bodo prometni tokovi v resnici izbrali poti čeznjo. Tudi sosednje države si namreč prizadevajo prevzeti čim več prometa in s tem povečati tranzit in prihodek.

Na sliki 3/1 so prikazane možne obvozne visoko zmogljive železniške smeri mimo Slovenije. Z njihovo uresničitvijo bi Slovenija izgubila glavnino svojih prevoznih prihodkov iz železniškega in pristaniškega prometa. Ker gre za visoko kakovosten izvoz storitev, ki ne onesnažujejo okolja, in za dejavnost, v kateri ima Slovenija s svojim železniškim in pristaniškim sistemom realne primerjalne prednosti, bi bila to nepopravljiva škoda. To možno nevarnost je treba v tem programu najresneje upoštevati. V nadaljevanju so opisani interesi posameznih držav na tem področju.

Interesi Avstrije

Pri povezavi Avstrije z Italijo, južno Francijo in Španijo sta si konkurenčni predvsem progi: Nova Gorica–Sežana–Koper–Ljubljana–Jesenice–Šentilj in Trst–Trbiž–Beljak–Gradec–Dunaj.

Avstrija bo slovenske proge za tranzit svojega blaga uporabljala le, ko bodo storitve v slovenski smeri bistveno konkurenčnejše od smeri Trst–Beljak. Želi namreč čim več prevažati po svojih progah, in seveda po čim kakovostnejši infrastrukturi, ki jo že posodablja.

Prav tako je možno, da bo Avstrija zaradi prekinjene glavne proge Ljubljana–Zagreb–Beograd za pot proti jugovzhodu uveljavila smer Dunaj–Budimpešta–Beograd.

Avstrija namreč pripravlja projekte za gradnjo proge za visoke hitrosti (200–250 km/h) v smeri Beljak–Gradec–Dunaj, od tu naprej pa se pripravljajo načrti za hitro progo Dunaj–Budimpešta in Budimpešta–Beograd. V povezavi z novo italijansko progo Videm–Beljak bi to lahko bila sodobna povezava avstrijskega železniškega omrežja v smeri jugozahodne Evrope.

Interesi Italije

Italija vidi prihodnost svoje gospodarske rasti v prodoru v Vzhodno Evropo. Iz tega izvira pobuda za posodobitev prometnih koridorjev, tako cestnih kot železniških, v smeri Trst–Ljubljana–Budimpešta. Pri tem pa je treba poudariti, da so za Italijo zanimive tudi druge smeri. Najrealnejša je smer Videm–Trbiž–Beljak–Dunaj, saj poteka precejšen del te proge po italijanskem ozemlju, celotna proga pa se pospešeno posodablja. Ob ustrezni prometni politiki Italija lahko preusmeri tranzitne tokove na to smer, ki je neposredna konkurenca smeri Sežana–Ljubljana–Šentilj in smeri Sežana–Nova Gorica–Jesenice. Da so razmišljanja o tem resna, kaže gradnja nove dvotirne proge za hitrost 160 km/h na odseku med Vidmom in Trbižem. Proga bo omogočala kakovostno povezavo tržaškega pristanišča z avstrijskimi železnicami. Še nevarnejši za tranzit preko naših prog iz Italije proti Budimpešti sta predvidena gradnja ravninske proge Reka–Zagreb in želja Hrvaške za povezavo Reke s Trstom čez naše ozemlje.

Interesi Hrvaške

V svojih razvojnih načrtih Hrvaška načrtuje gradnjo dveh novih prog za hitrost od 160 do 200 km/h, ki naj bi potekali tudi čez ozemlje Slovenije. Ti progi sta: Trst–Lupoglav (istrske proge)–Reka–Zagreb–Budimpešta in Zagreb–Pragersko–Gradec–Dunaj.

Z zgraditvijo teh dveh prog bi bila ustvarjena nova tehnološko izredno ugodna, sodobna povezava vzhoda z zahodom, ki bi obšla Slovenijo (Trst–Reka–Zagreb–Dunaj–Budimpešta).

Slovenija bi ob takem razvoju in počasni posodobitvi svojih glavnih železniških smeri postala osamljen otok v mednarodnem železniškem sistemu, pristanišče Koper pa bi popolnoma izgubilo svojo perspektivno vlogo med severnojadranskimi pristanišči.

Interesi Madžarske

Z Madžarsko Slovenija nima neposredne železniške povezave in je odvisna od prog čez Avstrijo in Hrvaško. Glede na prometne tokove, ki potekajo v smeri od vzhoda na zahod, sta Madžarska in Hrvaška v odnosu na Slovenijo filter, kjer se odloča, ali bo šel tovor na zahod čez Avstrijo, čez Hrvaško ali Slovenijo v slovensko, hrvaško ali italijansko pristanišče. Gradnja nove proge Murska Sobota–Hodoš bi pomenila prednost za Slovenijo zlasti zato, ker bi bila najkrajša zveza med Koprom in izvori ter ponori tovora v Češki, Slovaški in deloma Poljski.

Neposredna železniška zveza med Slovenijo in Madžarsko bi bila pomembna tudi zato, ker bi bil na tej progi le en mejni prehod, kar bi omogočalo hitrejši pretok blaga in potnikov. Z novo progo bi ustvarili tudi boljše komercialne možnosti za pritegnitev tovora v pristanišče Koper po slovenskih progah.

Slika 3/1 iz priloge dokumenta

Slika 3/1 iz priloge dokumenta

Drugi citat

5.2.2. Nove proge, gradnja drugega tira

Pri dograditvi obstoječe mreže prog je v letih 1997 in 1998 predvidena gradnja slovenskega dela nove enotirne proge za neposredno povezavo Slovenije z Madžarsko v smeri Puconci–Hodoš v dolžini 25,0 km. Proga je namenjena pritegnitvi tranzitnega tovora iz Češke, Slovaške, Poljske, vzhodne Nemčije, Madžarske in Ukrajine v smeri proti pristanišču Koper, ima pa tudi velik politični pomen zaradi tesnejše povezave Slovencev, ki živijo na madžarski strani meje, z matično domovino. Proga je projektirana za hitrost do 160 km/h.

Da bi se mesto Lendava povezalo s slovenskim železniškim omrežjem po našem ozemlju, se do leta 2000 zgradi železniška proga Beltinci–Lendava v dolžini približno 20 km.

V obdobju od leta 1998 do leta 2000 je predvidena gradnja drugega tira Divača–Koper v dolžini 45,8 km. S tem se bo na tem enotirnem odseku bistveno povečala zmogljivost proge in s tem izboljšala zaledna povezava pristanišča Koper. V obdobju od leta 2001 do 2005 je predvidena tudi gradnja obvoznih prog ljubljanskega prometnega vozlišča in s tem povezanega sistema mestnega in primestnega prometa v Ljubljani. Za bolj pospešen razvoj primestnega prometa na železnici in s tem povezanim nakupom novih voznih sredstev bo do leta 2000 treba zgraditi dodatna postajališča na vpadnicah, zlasti v ljubljanski regiji.

Gradnja drugega tira Ljubljana–Jesenice v dolžini 71,2 km je zaradi spremenjenih prometnih tokov predvidena šele po letu 2005 in ni vključena v program naložb v obravnavanem obdobju. Prav tako je po letu 2005 načrtovana gradnja na sliki 4/2 predvidenih novih regionalnih prog, ki dopolnjujejo obstoječi železniški sistem.

Tretji citat – sklep iz dokumenta, ki je v zadnjem odstavku po 20 letih na žalost čedalje bolj aktualen.

6.0. Sklep

Nacionalni program razvoja slovenske železniške infrastrukture opredeljuje glavne smeri slovenskega železniškega omrežja in hkrati daje grobo finančno oceno potrebnih sredstev, ki bi omogočila ta razvoj.

Dinamika in obseg tega razvoja sta v tem programu sicer v grobem prilagojena dolgoročnim načrtom evropskih držav in najnujnejšim potrebam ter interesom našega gospodarstva in družbe, vendar ju bo treba še sproti prilagajati nadaljnjemu razvoju prometnih tokov v tem delu Evrope.

Ustrezen razvoj slovenske železniške infrastrukture je odločilen pogoj za vključenost slovenskih železnic in pristanišča Koper v evropske prometne tokove. Zaostanek na tem področju bo v prihodnosti nenadomestljiv in ima lahko usodne posledice ne le za slovensko prometno gospodarstvo, pač pa tudi za gospodarstvo Slovenije kot celoto, saj gre za področje, kjer ima Slovenija objektivne primerjalne prednosti in jih mora izkoristiti.

(besedilo je bilo objavljeno na http://damijan.org/2015/02/08/zgodovina-neke-napacne-neodlocitve/)

Zakaj me razglabljanje o baje že neproblematičnem obsegu prezadolženosti slovenskega gospodarstva (še) ne prepriča

Bine Kordež je pred dnevi objavil zanimivo razmišljanje z naslovom Mogoče pa zadolženost ni ključni problem slovenskega gospodarstva. Članek me metodološko povsem ne prepriča. Kot tak lahko spodbudi napačne poglede na našo krizo in na začetne vzroke njenega nastanka ter na njihovo sistemsko in pravno obvladljivost. Celo vidni ekonomisti o začetnih vzrokih razmišljajo kot o malo večji »veselici« oziroma jih vidijo izključno v »zategnitvi« Banke Slovenije.

Kordež pride do svojih številk, s katerimi utemeljuje tezo, da mogoče zadolženost ni ključni problem slovenskega gospodarstva, tako da izloči določene dejavnosti. Z izločitvijo finančne dejavnosti in DARS-a, zaradi njunih specifik ne greši, izločitev nepremičninarjev pa je po mojem mnenju vsaj deloma napačna. Nepremičninske firme so bile pretežno hčerinske firme raznih proizvodnih in storitvenih podjetij, ki so posredno garantirala zanje. Ko so nepremičninski posli namesto dobička ustvarili velike izgube, so banke najprej planile po denarnih tokovih tudi pri garantorjih (ne pa po zastavljenih nepremičninah). Tako so garantorje – bilančno celo mogoče kolikor toliko solidne, zabilančno pa močno izpostavljene – pahnile v težave.

Zato menim, da ni ustrezno delati analiz in sklepov na agregatni ravni zgolj na osnovi bilančnih podatkov, kot to počne g. Kordež, ampak je potrebno vsepovsod pogledati tudi zabilančne obveznosti in verjetnosti njihove unovčitve. Najprej je potrebno pogledati mrežni zabilančni efekt na agregatni ravni in ga izločiti oziroma ustrezno upoštevati. Kolikšen je in ali ga lahko izločimo, iz prispevka g. Kordeža ni mogoče ugotoviti. Zaradi vsega navedenega menim, da g. Kordež ne ravna prav, ko v celoti izloči nepremičninarje in ko tudi pri ostalih podjetjih ne upošteva raznih zabilančnih obveznosti in seveda tako dobi boljšo sliko kot verjetno dejansko je (če ni podatkov, ki bi podprli pravo metodo, je to treba pač omeniti).

Zabilančne obveznosti in druge lastnosti podjetja so jasno razvidne iz finančnega položaja podjetja, ne pa iz njegovega bilančnega položaja. Poznavanje bilančnega položaja podjetja je premalo. Še več, da je potrebno opisati in razumeti ter upravljati finančni položaj podjetja in ne upoštevati samo bilančnega, določa že ZGD. Opis finančnega položaja podjetja je tudi eno od osnovnih napotil pri sestavi poslovnih poročil. Finančni položaj podjetja pa je nedvomno osrednji pojem, ki ga banke pri obravnavi podjetja upoštevajo, če ravnajo skrbno v skladu z dobro bančno prakso. Če temu ni tako, banka ravna najmanj malomarno in so njeni upravni in nadzorni organi za svojo malomarnost moralno in materialno, če ne celo kazensko odgovorni.

Brez razumevanja in poznavanja finančnega položaja podjetij (katerega del so tudi zabilančne povezave h kateremu nas zavezujeta ZGD ter KPFN (Kodeks poslovno finančnih načel) finančne krize in še posebej naše krize niti ni mogoče dobro razumeti niti videti njene razsežnosti niti priti do pravilnih zaključkov. Na parcialnih bilančnih osnovah (brez poznavanja finančnega položaja podjetij) tudi ni mogoče graditi ustreznih sanacijskih politik. To je popolnoma jasno na podjetniški ravni, kjer v celovito finančno sanacijo sodi tudi saniranje šibke finančne funkcije. Za večino makroekonomistov pa je pojem finančni položaj podjetij očitno še velika »skrivnost«, kot so zanje »skrivnost« finančna malomarnost in finančni primitivizem, čeprav so že v konjunkturnem času dopuščena finančno primitivna obnašanja v sistemsko pomembnem obsegu (»veselice« v nepovednem žargonu vidnih ekonomistov), bila v veliki meri vzrok za nastanek posebno globoke dodatne dimenzije naše krize.

Da gornja trditev o šibkih finančnih funkcijah in finančni malomarnosti ter finančnem primitivizmu v sistemsko pomembnem obsegu ne bo ostala nepojasnjena in da kriza ne bo pripisana zgolj spremembi obnašanja bank v letu 2009 in sanacijskim nesposobnežem po letu 2009, si oglejmo še sledeči graf iz gradiv Banke Slovenije, ki za razliko od grafa, ki ga predstavi g. Kordež, nazorno kaže problematično dinamiko rasti zadolženosti podjetij.

zadolzenost_umek

Iz grafa je razvidno, da imamo tri izrazite skoke strukture financiranja (modra črta – njena skala se nahaja desno) glede na stanje izpred leta 2004. Prvi je bil v 2004 – 2005, drugi v 2006 -2007 in tretji v 2007 – 2008. Skok leta 2007-2008 je naravnost grozljiv.

Zanesljivo lahko trdimo, da je bil hiter porast zadolženosti, zlasti 2007 – 2008, v velikem nesorazmerju z rastno in razvojno absorbcijsko sposobnostjo slovenskega gospodarstva. Zato je bila trditev iz leta 2009 (tedanji guverner BS Marko Kranjec) o zgolj nekaj čez 3% obsegu slabih kreditov vsebinsko gledano absurdna. Potencial slabih kreditov je bil gotovo v znatnem delu hitrega porasta kreditov.

Zastavlja se vprašanje, kako je mogoče, da sistem tega ni opazil in ni reagiral ? Le kaj vse se je pletlo v glavah bankirjev, centralnih bankirjev, menedžerjev, nadzornikov, ministrov in drugih, ki so povzročili in/ali dopustili navedene skoke, predvsem pa zadnjega? To obnašanje po mojem mnenju meji na norost. Vsakogar, ki je gledal dejstva iz graf bi moralo močno skrbeti, neodvisno od tega, da smo od takega obnašanja vsi nekaj imeli, kot pravi g. Kordež.

Vprašanje je tud kako to, da izvršna in druge oblasti ter razni finančniki in makroekonomisti ter pravniki vsaj sedaj detajlno ne analizirajo, kako je do takšnega obnašanja in njegove dopustitve ter nereagiranja sistema sploh lahko prišlo? Saniranje teh vprašanj bi gotovo moralo biti eno od jeder sanacije sistema. Očitno pa se vsi raje ukvarjajo z »velikimi idejami« in ideologijami ter z izkoriščanjem nastale situacije za ideološke in druge materialne cilje in obračune!

Način obnašanja ter finančni primitivizem, ki je dopustil te skoke, pa tudi kasnejše reševalno »nereševanje« krize, je nujno potrebno sanirati in – mogoče pa misel ni preostra – akterje teh obdobij in obnašanja umakniti čim dlje od vpliva na gospodarstvo in politiko. Makroekonomske politike pač ne morejo biti polno uspešne, če prej ne saniramo našega finančno malomarnega poslovnega modela in tudi vse njegove zavožene »sanacijske« nadgradnje.

(prispevek je bil objavljen na http://damijan.org/2015/01/07/zakaj-me-razglabljanje-o-baje-ze-neproblematicnem-obsegu-prezadolzenosti-slovenskega-gospodarstva-se-ne-preprica/, 7. januarja 2015)

Šibka finančna funkcija in finančni primitivizem v podjetjih

Veliko se govori o odgovornosti bank in Banke Slovenije pri oblikovanju velikega obsega »slabih« kreditov. Ne smemo pa pozabiti odgovornosti poslovodstev podjetij, saj v veliki večini primerov, če bi delala v skladu z načeli poslovno finančne stroke in v skladu z zakoni, kreditov glede na finančno stanje in položaj podjetja sploh ne bi smela vzeti. Posebno pa ne v takšnem obsegu in za tako rizične projekte. Nasprotno – finančno sanacijo in krepitev svojega finančnega položaja bi morala začeti veliko prej in predvsem v ta namen izkoristiti čas ugodne gospodarske rasti. V takšne strategije bi jih morale siliti tudi banke, če bi spremljale finančni položaj podjetij. Zato lahko način dogajanja, ki je »ignoriral« strokovnost na poslovno finančnem področju na raznih ravneh, imenujem finančni primitivizem. To je bilo tudi okolje, ki je omogočilo razcvet raznih finančnih malverzacij v sistemsko pomembnem obsegu.

Banke so po Kodeksu poslovno finančnih načel (KPFN)[1] ter svojih predpisih dolžne spremljati in obravnavati podjetja (kreditojemalce) glede na finančni položaj podjetja[2] in ne zgolj na osnovi poslovnih in računovodskih poročil. Če bi delale strokovno, skrbno in zakonito, sploh ne bi mogle odobriti velikega dela posojil ne glede na konjunkturo in obilico poceni zunanjih virov. Najmanj pa, da bi kredite skoraj »metale« za podjetji, kot se je nekdo slikovito izrazil. Opustitvena ravnanja so običajno odškodninsko pregonljiva (vsaj za podjetja), hujša malomarnost (kamor pomembne opustitve brez dvoma sodijo) pa tudi kazensko.

Podobno neobvladovanje strokovnih in drugih parametrov posla bi lahko našli tudi v ministrstvih in raznih strokovnih inštitucijah, ki analizirajo in pripravljajo različne elaborate za potrebe vlade.

Seveda situacija ni nič boljša v podjetjih, čeprav jih že Zakon o gospodarskih družbah (ZGD) zavezuje, da morajo poslovati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in so za to odškodninsko odgovorni. Še bolj izrecen v zahtevi po strokovnosti in skrbnosti pa je ZFPPIPP[3] (še posebej 2. poglavje) ter v skladu s zakonom še Kodeks poslovnofinančnih načel (KPFN), saj zakon v 28. členu kot temeljne obveznosti poslovodstva določa:

»(1) Poslovodstvo mora zagotoviti, da družba posluje v skladu s tem zakonom in pravili poslovnofinančne stroke.« Ta pravila so določena v KPFN.
»(2) Poslovodstvo mora pri vodenju poslov družbe ravnati s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in si pri tem prizadevati, da je družba vedno kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobna.« Tudi ti pojmi so opredeljeni v KPFN
»(3) Člani poslovodstva so solidarno odgovorni družbi za škodo, ki nastane zaradi kršitve njihovih obveznosti, določenih v 2. poglavju tega zakona
»(4) Člani poslovodstva so prosti odškodninske odgovornosti iz tretjega odstavka tega člena, če dokažejo, da so pri izpolnjevanju svojih obveznosti ravnali s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in stroke upravljanja podjetij.« Torej najmanj v skladu s KPFN in drugimi strokovnimi kodeksi in standardi. Zakon torej določa za poslovodstva obratno dokazno breme.

ZFPPIPP je predvsem zakon o finančnem poslovanju, katerega skrajni primer sta prisilna poravnava in stečaj. Drugo poglavje ZFPPIPP je torej osrednje, ne glede na dolžino posameznih poglavij, in govori o načinu poslovanja in odgovornostih v normalnih pogojih in preden nastopijo insolvenčna stanja.

Podjetja večinoma finančno ne poslujejo po zgornjih načelih niti v njihovih računovodskih in poslovnih poročilih ne najdemo poročil o finančnem položaju podjetja, kljub jasni zahtevi ZGD (pojem finančno stanje podjetja pa je opredeljen samo v KPFN). V glavnem se pri pojasnjevanju postavk prepisujejo definicije iz Slovenskih računovodskih standardov (ki ne opredeljujejo pojma finančni položaj – stanje podjetja, niti ne določajo poročevalskega standarda zanj) in revizorji to tolerirajo. Tudi revizorji bi lahko bili iz tega naslova odškodninsko odgovorni.

Ustrezno ravnanje in poslovanje po KPFN v podjetju pomeni, da mora finančna funkcija pripraviti vse vrste finančnih poročil, načrtov in predlogov. Zgolj računovodsko poročilo ni dovolj. Najmanj kar mora finančna funkcija narediti, v primeru da kot poročilo o finančnem stanju in položaju podjetja prevzame kar računovodsko poročilo, je utemeljena argumentacija, zakaj ni potrebe po pretvarjanju računovodskih kategorij v finančne kategorije ter računovodske slike v finančno sliko. Če smo natančnejši, računovodsko poročilo ne more biti kar poročilo družbe o finančnem položaju podjetja. To je nemogoče iz vsaj dveh zornih kotov. Prvič, finančni položaj podjetja zahteva pretvorbo vseh računovodskih kategorij v finančne in drugič, finančni položaj podjetja je veliko več in zajema niz drugih podatkov in informacij kot zgolj računovodsko poročilo.

Seveda se v večini slovenskih podjetij ne najde nič od naštetega. Finančna funkcija običajno opravlja zgolj plačilni promet, kar pa je absolutno premalo glede na njeno vlogo in širino opravil po KPFN. To omogoča poslovodstvu in obvladujočim lastnikom manipuliranje z realnim finančnim položajem podjetja, največkrat na škodo vseh ostalih deležnikov podjetja (tudi države). Torej v nobenem primeru ne bi smelo biti težko ugotoviti, da poslovodstva niso zagotovila poslovanja v skladu s ZFPPIPP in pravili poslovnofinančne stroke. In vendar nosilci javnih funkcij ali banke niso nikoli pravočasno ugotovili (ne poznam nobenega primera v Sloveniji po letu 1990), da je v podjetju kaj narobe, kaj šele, da bi kakor koli ukrepali.

Vse navedeno generira »šibko finančno funkcijo« in posledično finančni primitivizem v odločanju in upravljanju, oziroma manipuliranju s podjetjem in njegovimi denarnimi tokovi ter njegovim finančnim položajem. V glavnem pa se okoli denarnih tokov pletejo tudi vse vrste raznih zgodb o zlorabah, ki so večinoma mogoče ob netransparentnosti denarnih tokov in ob nedelu in nenadzoru ter ob »ignoriranju« 2. poglavja zakona o finančnem poslovanju (ZFPPIPP) in KPFN. Če začnemo presojati odgovornosti po vsebinskih zavezah glede načina in vsebine dela po ZGD, ZFPPIPP in KPFN, je večina primerov objavljenih v medijih skoraj z gotovostjo vsaj odškodninsko obsodljivih.

Vsi pomembni zakoni v Sloveniji se podredno sklicujejo na Kodeks poslovno finančnih načel. In kaj ta zbirka vsebuje? Nič drugega kot jasen popis, zbir ekonomskih pravil finančnega položaja podjetja, kaj in kako mora imeti urejena finančna razmerja pod svojo streho, kako mora uravnavati strukture virov, naložb, upravljati s tveganji. Vsak ekonomist to pozna oziroma bi moral poznati, finančnikom pa bi morala biti vsebina kot profesionalna Biblija (KPFN jih namreč zavezuje).

Toda ali je tudi bila? Glede na današnje čase bi lahko rekli, da ne. Toda zakaj? Morda zaradi nevednosti, nepoznavanja, zavestnega kršenja ali pa zaradi šibkosti »finančne funkcije«, »šibkega finančnika« v podjetju? Opozoriti moram, da oznaka »šibkost« ne pomeni osebne lastnosti, temveč podjetniško lastnost, ko se sile, razmerja med funkcijami v podjetjih tako uravnavajo, da profesionalna finančna funkcija nima nobene teže, vrednote, moči pri sprejemanju oziroma oblikovanju odločitev. Pravila poslovnofinančne stroke se je »ignoriralo. Samo da bo, pa čeprav strokovno pomanjkljiv in visoko tvegan »razvoj«, »napredek«, »projekt«, malverzacija, realiziran ne glede na posledice za finančni položaj podjetja.

Presojanje po profesionalnih in vsebinskih načelih gospodarjenja ima potencialno veliko moč v postopkih in vsebinskem urejanju odgovornosti, tako za nazaj, kot tudi za vzpostavljanje reda in strokovnosti za naprej. V stroki in med finančniki je poznavanje drugega poglavja ZFPPIPP, da ne govorim o KPFN, na žalost minimalno ali sploh neprisotno (kljub jasni zakonski zahtevi in obveznosti). Zato je namen tega zapisa tudi »streznitev« za velik del »srenje«. Kodeksa poklicne etike poslovnega finančnika[4] – tudi objavljen na internetu – pa raje sploh nikjer ne omenjam, ker vsi samo debelo gledajo.

Strokovni profesionalizem, izvajan že samo v skladu z zakoni (torej v sistemu, kjer bi bil finančni primitivizem in šibka finančna funkcija zgolj občasen in sistemsko nepomemben pojav), bi pripeljal do čisto drugačnih rezultatov in mnogo boljšega gospodarskega položaja Slovenije, ker se nikakor ne bi mogle trdovratno generirati sistematično večinoma slabe odločitve in generirati tako plodno okolje za finančne malverzacije. Vse skupaj je v Sloveniji dobilo sistemsko pomembne razsežnosti in dinamiko »začaranega« kroga.

Dobro delovanje sistema na vsakodnevni in praktični ravni (temu posvečajo Nordijci veliko pozornost) je temelj tudi za ekonomske politike, saj ekonomska stroka kot predpostavko jemlje pretežno delovanje sistema v smislu deležniških vlog kot jih v uvodnem delu lepo opiše že KPFN. Če pa je prisvajanje denarnih tokov, ne glede na usodo podjetja in deležnikov, pretežno oziroma sistemsko pomembno, potem je tudi vsebina delovanja ekonomskega sistema popolnoma drugačna. Vsaka makroekonomska politika bi morala vzeti to v obzir, če naj bi bila uspešna. Dobra makroekonomska politika v slabo delujočem sistemu (sistemu pretežnega ropanja denarnih tokov in ne sistemu ustvarjanja vrednosti za lastnike) samo dodatno »futra« prisvajanje in ne more dobro delovati (razen če nadaljnje »futranje« ni namen – če še jaz malo podležem teoriji zarote).

Ali ni po svoje žalostno, da je obsežen, interesno vzdrževan finančni primitivizem ekonomske stroke v praksi omogočil in pripeljal do vsega tega? Ne pravim, da je to vzrok, je pa posledica, ki je kot vzrok generirala svoje naprej. Vrh ekonomske stroke pa nič.

V postopkih obremenjevanja denarnih tokov podjetij, ki jih je omogočala ohromljena primitivna finančna funkcija in nadzor, so poslovodstva skoraj vedno sodelovala z različnimi pravnimi strokovnjaki, ki so poskrbeli za proceduralno pravilne postopke. Sedaj pa tožilci in stečajni upravitelji …., ki so pravniki (in ne finančniki), iščejo pomanjkljivosti v teh postopkih, ki pa so jih pravniki podjetji s stališča pravne stroke že dodobra preverili. Poslovodstva bi se torej bilo potrebno lotiti na vsebinskih vprašanjih poslovnofinančne stroke, ki jih določajo načela KPFN. Ker pa te postopke (stečajni upravitelji, tožilci … itd.) vodijo pravniki brez sodelovanja profesionalnih finančnikov, seveda nimajo ne znanja, ne sposobnosti učinkovitega vsebinskega preganjanja navedenih malverzacij. Na enak problem »neznanja« naletimo tudi v sodnem sistemu. Zato se pogosto ustvari občutek, da vsi vedo za malverzacije, hkrati pa jim ne znajo ali celo nočejo stopiti na prste.

Tragikomično je, da že obstoječi pravni sistem, praktično brez sprememb, omogoča enostavno ugotavljanje odškodninske odgovornosti poslovodstev. Potrebno je samo preklopiti iz iskanja zgolj osebne kazenske odgovornosti, kjer je potrebno dokazovati stroge znake kaznivih dejanj (z dokaznim standardom gotovosti in načelom »v dvomu v korist obdolženega«), na ugotavljanje zgoraj navedenih malomarnosti in opustitvenih ravnanj poslovodstev. Pravno prakso, ki je zašla v primarno iskanje kazenske odgovornosti, temelječe na dokazovanju storitvenih ravnanj poslovodstev, je potrebno obrniti v primarno iskanje odškodninske odgovornosti poslovodstev in dokazovanje njihovih opustitvenih ravnanj. Te malomarnosti in opustitve so »hujše« in pomenijo za akterje neomejeno odškodninsko odgovornost ter obratno dokazno breme za škode, ki so jo družbe in upniki utrpeli zaradi takšnih malomarnih opustitev dolžnih ravnanj poslovodstev po pravilih poslovnofinančne stroke in opustitve ravnanj s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in stroke upravljanja podjetij.

Igor Umek in Stanko Štrajn

Opombe:

[1] Kodeks poslovno finančnih načel – 14.2. točka kodeksa: »Ta kodeks je sprejel Slovenski inštitut za revizijo s sklepom strokovnega sveta Inštituta dne 11. decembra 1997. S sprejetjem tega kodeksa neha veljati kodeks poslovnofinančnih načel iz leta 1989.« In še točka 14.3. kodeksa; »Ta kodeks zavezuje vse člane Slovenskega inštituta za revizijo in tiste, ki so vpisani v njegov register. Ko postanejo člani Slovenskega inštituta za revizijo ali se vpišejo v njegov register, se zavežejo, da bodo delovali po načelih tega kodeksa. Prav tako morajo delovati po njegovih načelih tudi vsi drugi strokovnjaki, ki delajo na področju finančne funkcije.«

[2] Finančni položaj je stanje podjetja tako glede na preteklo doseganje njegovih finančnih ciljev kot tudi glede na sposobnost prihodnjega doseganja teh ciljev. Posebej je pomembno obravnavanje finančnega položaja glede na ročnost (kratkoročni in dolgoročni) in glede na informacijsko osnovo (bilančni in zunaj-bilančni). V tekstu KPFN je pojem finančni položaj in finančni položaj podjetja še na mnogih mestih dodatno razdelan in podrobneje opredeljen v vsaki njegovi sestavini.

[3] Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) Št. 450-01/07-7/1, Ljubljana, dne 17. decembra 2007, EPA 1662-IV

[4] Kodeks poklicne etike poslovnega finančnika – izpis dela točke 6. Kodeksa:

6.2. Ta kodeks je sprejel Slovenski inštitut za revizijo s sklepom sveta Inštituta dne 17. aprila 1998. S sprejetjem tega kodeksa neha veljati kodeks poklicne etike finančnika iz leta 1989.

6.3. Ta kodeks zavezuje vse člane Slovenskega inštituta za revizijo in tiste, ki so vpisani v njegov register. Ko postanejo člani Slovenskega inštituta za revizijo ali se vpišejo v njegov register, se zavežejo, da bodo delovali po načelih tega kodeksa. Prav tako morajo delovati po njegovih načelih tudi vsi drugi strokovnjaki, ki delajo na področju finančne funkcije.

6.4. Kodeks poslovnofinančnih načel in kodeks poklicne etike poslovnega finančnika sestavljata celoto.

(besedilo je bilo objavljeno na http://damijan.org/2013/02/27/sibka-financna-funkcija-in-financni-primitivizem-v-podjetjih/#more-33073)