Nenormalno je v NLB normalno

Bivši predsednik uprave NLB Draško Veselinovič pravi, da je bilo kar 98 % vseh kreditov odobrenih izven kriterijev internega cenika NLB, ker je obstajala verjetnost, da bodo ti komitenti šli po kredit k kakšni drugi slovenski banki. NLB ki je torej poslovala tako, da je bilo zanjo normalno odobravanje slabih kreditov in je le izjemoma odobrila komu kredit po njenem internem ceniku in po pogojih, ki bi jih lahko šteli za normalno bančno prakso. Ob tem obtoženi nekdanji člani uprave NLB menijo, da niso nič krivi, ker so “le” podpisovali pogodbe, niso pa jih sestavljali ali – bog ne daj – prebrali.

V Delovem poročilu o kazenskem postopku proti obtoženim članom uprave NLB Drašku Veselinoviču, Mateju Naratu in Miranu Vičiču zaradi odobritve izjemno ugodnega stanovanjskega kredita bivši vodji kabineta predsednika vlade Simoni Dimic in njenemu očetu, preberemo, da je bivši predsednik uprave NLB Draško Veselinovič pojasnil, da je bilo kar 98 % vseh kreditov odobrenih izven kriterijev internega cenika NLB. Logično lahko sklepamo, da je samo 2 % odobrenih kreditov upoštevalo cene iz internega cenika NLB.

Očitno želijo obtoženi povedati, da niso storili nič ekscesnega, če so tudi Simoni Dimic in njenemu očetu odobrili visoka kredita po neprimerno ugodnejših pogojih, kot jih je določal interni cenik. Te pogoje državno tožilstvo kvalificira kot oškodovanje banke in kot pridobitev neupravičene koristi za kreditojemalca. Iz poročila Dela ni mogoče razbrati, kako to obrambo obtoženih razume državno tožilstvo, kako bo razumelo sodišče, pa bomo videli, ko bo izrečena sodba. Če bo sodišče sprejelo logiko obtoženih, bo izreklo oprostilno sodbo, saj ni kaznivo dejanje, če nekdo stori nekaj, kar je bila normalna utečena praksa poslovanja NLB pri odobravanju stanovanjskih kreditov. Glede na dejstvo, da kreditojemalca kredit odobren na 30 let redno odplačujeta, tega kredita celo ne moremo šteti za neizterljiv kredit, ki bi sodil v bančno luknjo v kateri je upoštevanih za 1,6 milijarde slabih kreditov NLB, ki so preneseni na DUTB. Nujno je, da so bili ostali slabi krediti NLB odobreni kreditojemalcem po za banko še slabših pogojih, s še slabšimi instrumenti zavarovanja in v še večjem nasprotju z internim cenikom in dobro bančno prakso. NLB je torej poslovala tako, da je bilo zanjo normalno odobravanje slabih kreditov in je le izjemoma odobrila komu kredit po njenem internem ceniku in po pogojih, ki bi jih lahko šteli za normalno bančno prakso. Normalna bančna praksa je odobravanje kreditov, ki so za banko dobičkonosni, ki so tako dobro zavarovani, da jih kreditojemalec ali kdo drug zanj gotovo vrne, ali pa da ima banka na razpolago dovolj zastavljenega premoženja iz katerega se gotovo lahko poplača. Drugačna bančna praksa je za banko slaba, zoper pričakovanje pa ni dobra niti za njene komitente. Namreč komitenti smo slovenski državljani, ki sedaj preko povečanega javnega dolga pokrivamo bančno luknjo. Praksa podeljevanja slabih kreditov je tako nek poseben primer prerazporejanja BDP, ki se v pomembnem delu na podlagi bančnega poslovanja na tak način preseli iz gospodarskega kroženja v igrah vsakdanje menjave v nakazila v davčne oaze, kamor so ga prenesli vsi, ki so iz normalne bančne prakse NLB preselili denar v svoje žepe, ne da bi ga bili dolžni vrniti.

Če kaj, je nenavadno, da tožilstvo preganja normalen primer oškodovanja, ne zazna pa, da je bila škodljiva prav normalna praksa, ker je bilo normalno pravzaprav nenormalno. Spomnimo se znamenitega odgovora Ericha Fromma, ki je na vprašanje, ali se mu zdi nenavadno, da je v Združenih državah Amerike kar 2 % ljudi norih, odgovoril, da je nenavadno, da jih je kar 98 % normalnih.

Državno tožilstvo in naši pristojni organi od Banke Slovenije do vlade in kriminalistične policije ter državnega tožilstva očitno ne opazijo, da je kar 98 % odobrenih kreditov pri NLB bilo odobrenih v nasprotju s standardi bančnega poslovanja in kot kaznivo dejanje obravnavajo zgolj posamezen primer, ki je vzbudil pozornost izključno zaradi položaja kreditojemalca in dejstva, da sta ta dva komitenta bila deležna ugodnejšega obravnavanja, ki je za bil za državljane, ki sedaj plačujemo bančno luknjo povsem popolnoma izključen. Če bi bilo drugače, bi Državno tožilstvo preganjalo akterje slabe bančne prakse ne le zaradi posameznih primerov, ampak predvsem zato, ker so pri opravljanju svojega dela opustili dolžno profesionalno skrbnost in so malomarno ali namenoma oškodovali premoženje banke in s tem povzročili v korist privilegirane elite ogromen primanjkljaj, ki ga je bila država v breme vseh državljanov prisiljena sanirati in s sanacijo preprečiti še večjo škodo, saj bi se nadaljevanje te prakse nedvomno končalo s stečajem slovenskih bank in bankrotom proračuna.

Prelivanje nenormalnega v normalno ima svoje nadaljevanje v preganjanju tega pojava, saj je nekako samo po sebi umevno, da se je tožilstvo lotilo preganjati nek normalen posamičen primer, namesto da bi preganjalo nenormalno prakso, v kateri se predmeten pregon kaže celo kot normalna praksa. Prav ta normalnost je pojav, ki ga viceguvernerka Mejra Festić šteje za posebno obliko krivde, ki jo imenuje »naklepna slepota«. To je slepota dobrega bančnega strokovnjaka, ki ne vidi, da ravna v 98% svojega ravnanja v nasprotju s veljavnimi internimi pravili in torej v nasprotju s strokovnimi pravili zdravega finančnega poslovanja, ki določajo, da banka upošteva svoje interne predpise. Toda, če to ignoriranje strokovnih pravil finančnega bančnega poslovanja sprejmemo za normalno, potem ne gre več zgolj za kaznivo dejanje v konkretni zadevi zaradi Simone Dimic in njenega očeta, temveč gre za sistemsko vgrajen način poslovanja, ki neposredno vodi v enormna oškodovanja, saj je bilo tako poslovanje normalno v kar 98 % kreditnih poslov na področju stanovanjskih kreditov. Normalno bi torej bilo, da bi bili akterji takšnega poslovanja preganjani zaradi sistemskega škodovanja banki in davkoplačevalcem in nenormalno je, da Državno tožilstvo preganja zgolj ekscesen primer. Vsekakor to pomeni, da Državno tožilstvo ravna nenormalno, ker s takšno prakso ne preganja ključnih vzrokov povzročanja škode v sistemsko pomembnem obsegu in tako daje jasno sporočilo, da je nenormalna praksa bank prav za prav normalna in se je ne preganja. Če bo sodišče sledilo zagovoru, bodo obtoženci lahko celo v tako ekscesnem primeru oproščeni. V tem primeru bomo dobili jasno sporočilo, da je normalno nenormalno poslovanje naših bank in da Slovenija ravna nenormalno, ker takšne normalnosti ne preganja, preprečuje in ne sankcionira. In značilno tudi ne stori ničesar, da bi akterji takšne bančne prakse odškodninsko odgovarjali, tako, da bi morali poravnati povzročeno škodo – če že ne v celoti, pa vsaj simbolno, da bi čutili posledice svojega neodgovornega škodljivega ravnanja v obliki zmanjšanja njihovega premoženja. Če bi ravnali v Sloveniji normalno, bi bila bančna luknja gotovo manjša in državljani bi bili manj obremenjeni s pokrivanjem javnih dolgov in bi živeli bistveno dostojneje kot živimo sedaj.

Draško Veselinovič nas tudi pouči, da je NLB ravnala kot je, ker je sicer obstajala verjetnost, da bo tak komitent šel po kredit k kakšni drugi slovenski banki. No, to bi bila za NLB res huda izguba, če bi imela enega komitenta, ki mu mora posojati po za banko škodljivih pogojih manj. Toda ni šlo le za enega komitenta. NLB je želela obdržati množico takšnih komitentov, saj bi v primeru izgube te srenje ostala brez možnosti izvajanja svoje normalne prakse podeljevanja kreditov v 98 % po za banko škodljivih pogojih in tako NLB ne bi več mogla koristiti svojim komitentom in ne bi več mogla škodovati Sloveniji kot svojemu lastniku in posredno ne bi mogla več ropati praktično vseh državljanov preko kreiranja bančne luknje.

Kakor koli, vse kaže, da še dolgo ne bomo priče normalnega obravnavanja nenormalnosti. Tako bo še dolgo nenavadno, da je samo 2 % kreditov normalnih, vsi ostali pa bodo še naprej nenormalni, tako kot je v Ameriki nenavadno, da je samo 2 % ljudi norih, je pri nas nenavadno, da je samo 2 % bančnih kreditov po Drašku Veselinoviču normalnih.

Poslovodje »le« podpisujejo, ne da bi prebrali, zato niso krivi?

Zagovor obtoženih Draška Veselinoviča, Mateja Narata in Mirana Vičiča zasleduje zgolj cilj, kako bi se obtoženci rešili kazenske odgovornosti za svoja dejanja v času, ko so vodili poslovanje največje slovenske banke. Zato se izgovarjajo, da niso nič krivi, ker so samo podpisovali, kar so pripravile strokovne službe, ker so svojim službam zaupali, ali pa celo, da so podpisovali, ne da bi prebrali, kaj podpisujejo. Po takšni logiki so za vse krivi in odgovorni podrejeni delavci banke, ki so za vse skrbeli kot pripravljavci gradiv in odločitev. Po tej logiki za morebitne napake in škode niso krivi poslovodje, ki so sprejemali odločitve, ne da bi vedeli, kaj sprejemajo.

Pri takšnem zagovoru obtoženi bivši člani uprave NLB pozabljajo, da zakon o gospodarskih družbah, ki se po določbah zakona o bančništvu uporablja, če zakon o bančništvu ne določa drugače, jasno določa, da je uprava odgovorna za zakonito in gospodarno poslovanje družbe. Zakon o bančništvu (Zban) odgovornost uprave banke še dodatno in podrobneje opredeljuje in določa, da so člani uprave odgovorni za zakonito in s tem tudi profesionalno delovanje banke in vseh njenih sistemov. Poleg zakona dodatno določajo odgovornost pri vodenju bank še predpisi Banke Slovenije, ki poslovanje bank nadzoruje in bdi nad obvladovanjem tveganj v bankah. Zato je odgovornost članov uprave bila zagotovo tudi ustrezno in skladno s predpisi določena v njihovih individualnih pogodbah o zaposlitvah. Če je uprava NLB mirno kršila v 98 % odobrenih kreditih svoj cenik, zagovor obtoženih pomeni, da obtoženci priznavajo, da pri svojem delu niso ravnali skrbno, tako, kot to od njih zahteva Zban, zaradi česar so člani uprave odškodninsko odgovorni po 66.čl. Zban in odgovarjajo za škodo, razen če dokažejo, da so ravnali skrbno in v skladu z pravili stroke. Nedvomno so bivši člani uprave NLB ravnali v nasprotju s svojo dolžnostjo, če sploh niso gledali, kaj podpisujejo, če pa so že gledali, kaj podpisujejo, pa vsebine niso strokovno preverili, ker je sploh niso preverjali.

Bančno poslovanje zahteva, da uprava banke nenehno preverja tveganja, ki se jim banka s svojim bančnim poslovanjem izpostavlja in da s tveganji po določbah Zban ter pravilih stroke skrbno upravlja, vse s ciljem zagotoviti varnost depozitov in plačilno sposobnost banke.

Že dejstvo, da so po zagovoru obtožencev pripravljavci gradiv predlagali svoji upravi 98 % zadev mimo cenika, da o drugih tveganostih ne govorimo, pomeni da sami sploh niso upravljali tveganj banke, pomeni da so odločali pripravljavci predlogov na nižjih bančnih ravneh in so že zaradi tega člani uprave odgovorni, saj med sistemske tveganosti, ki jih določata neposredno Zban in enako po ZFPPIPP (Zakon o finančnem poslovanju in postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju) sodijo vse odločitve, ki vplivajo na finančno sposobnost banke.

Upravljanje tveganj zajema ugotavljanje, merjenje oziroma ocenjevanje, obvladovanje in spremljanje tveganj, vključno s poročanjem o tveganjih, ki jim je ali bi jim lahko bila banka izpostavljena pri svojem poslovanju. Poslovodstvo mora zagotoviti, da banka redno izvaja ukrepe upravljanja tveganj po določbah Zban ter da izvaja tudi vse druge ukrepe upravljanja tveganj, ki so po pravilih poslovno finančne stroke potrebni in primerni glede na vrsto in obseg poslov, ki jih banka opravlja. Poslovodstvo banke mora pri izpolnjevanju svojih obveznosti upoštevati vsa tveganja, ki jim je ali bi jim lahko bila banka izpostavljena pri svojem poslovanju in vključujejo zlasti kreditno tveganje, tržno tveganje, operativno tveganje in likvidnostno tveganje. Kreditno tveganje je tveganje nastanka izgube zaradi neizpolnitve obveznosti dolžnika do banke. Tržno tveganje je tveganje nastanka izgub zaradi spremembe cen blaga, valut ali finančnih instrumentov ali spremembe obrestnih mer.

Operativno tveganje je tveganje nastanka izgube skupaj s pravnim tveganjem zaradi:

  1. neustreznosti ali nepravilnega izvajanja notranjih postopkov,
  2. drugega nepravilnega ravnanja ljudi, ki spadajo v notranje poslovno področje družbe,
  3. neustreznosti ali nepravilnega delovanja sistemov, ki spadajo v notranjo poslovno področje banke, ali
  4. zunanjih dogodkov ali dejanj.

Likvidnostno tveganje je tveganje nastanka izgube zaradi kratkoročne plačilne nesposobnosti.

Upravljanje tveganj je osnova bančne profesionalnosti. Torej so, kakor je razvidno iz zapisanih dejstev, bivši člani uprave NLB odgovorni za škodo, ki izvira iz njihovega neskrbnega in malomarnega ravnanja. Če so odgovorni za škodo, pa so tudi kazensko odgovorni in bi, če njihovo priznavanje malomarnega in nestrokovnega poslovanja drži morali biti obsojeni. Če pa so obtoženi bivši člani uprave res žrtev nestrokovnega dela njihovih podrejenih uslužbencev, imajo seveda vso pravico do regresnega zahtevka proti tem delavcem, seveda, če so jim ti zadeve res podtaknili in ne delali po navodilih obtoženih bivših članih uprave.

Glede sklicevanja na argument: “ji bo dal kredit pa kdo drug”, pa obtoženi člani uprave NLB niso osamljeni. Tak argument sta uporabila za opravičevanje svojih ravnanj že veliko preje (in je v časopisih bilo večkrat citirano) že Mitja Gaspari kot tedaj guverner Banke Slovenije in član sveta (menda celo predsednik sveta Banke Slovenije) Ivan Ribnikar. Ugledni ekonomisti, kot je Ivan Ribnikar, so se leta 2007 v svetu Banke Slovenije pogovarjali, ali naj Kordežu odobrijo prevzem Merkurja ali ne. Takrat sta Ribnikar in tedanji guverner Banke Slovenije Mitja Gaspari povedala, da če slovenske banke ne bodo financirale Kordeževega prevzema, ga bodo pa tuje, in tako bo nekdo drug zaslužil namesto, da bi zaslužile domače banke (povzeto iz: Jože P. Damijan: Levica in desnica podpirali menedžerske prevzeme, Delo, 5. 9. 2015).

Če je zaslužkarski argument poslovodstva še morda razumljiv (nerazumljiv je ob kršenju vseh ostalih parametrov tveganosti in cene odobritve kredita Dimičevi) pa je popolnoma nerazumljiv iz ust centralnih bankirjev, saj njihova funkcija ni delati posel, ampak zagotavljati stabilnost bančnega sistema.

Preveriti je treba še vidik, kako so banke prišle do denarja – veliko – res ogromno, so si ga sposodile v tujini po (razen cene) zelo trdih pogojih (med drugim so bili to kratkoročni krediti). Te pogoje so potem banke prenašala na podjetja in v njih obsežno – res obsežno, kreditirale (poudarjamo) dolgoročne projekte (ki so bili nestvarni – in tudi te nestvarnosti – ker so bile v nebo vpijoče – bi morali bankirji identificirati) z neformalno obljubo (kot pravi Kordež) podaljševanja teh kratkoročnih kreditov, ki pa je nehala veljati takoj, ko je nastopila zunanja finančna kriza in so tuje banke zahtevale vrnitev denarja od domačih bank. Domače banke so seveda zahtevale vračila kreditov naprej od svojih kreditojemalcev in so hitro pozabile obljubo o podaljševanju kreditov in drastično spremenile prakso revolvinga. Ta vidik tveganja so vsi pravočasno registrirali – v svojih gradivih tudi Banka Slovenije – pa ga nihče ni jemal resno.

Ne glede na vse, pa so obtoženi bivši člani uprave NLB vendar Dimičevi odobrili dolgoročni (in še poceni) kredit, kar je tudi odstopalo od siceršnje kratkoročne in “revolving” prakse, ki je sicer veljala za podjetja in na primer za Kordeža.

Na tem mestu seveda ne smemo pozabiti na odgovornost članov nadzornih svetov banke, ki morajo nadzorovati delo uprav in skrbno nadzorovati zlasti upravljanje s tveganji. Če je, kar trdijo obtoženi člani uprave res, bo državno tožilstvo nujno moralo razširiti svoj pregon še na člane nadzornih svetov, ki niso škodljivega poslovanja preprečili, čeprav je njihova odgovornost po Zbanu opredeljena enako natančno in jasno, kot odgovornost uprav. Če bo državno tožilstvo dosledno, pa bo preverilo še poslovanje Banke Slovenije, ki bi morala vse te normalne nenormalnosti pravočasno ugotoviti in preprečiti pa jih ni.

Dokler bo v Sloveniji glede bančnega poslovanja veljalo, da med normalnim in nenormalnim ni razlike, dela za državno tožilstvo ne bo zmanjkalo. Glede na dejstvo, da vlada pripravlja po predlogih pravosodnega ministra še reorganizacijo pravobranilstva, pa bo nemara dovolj dela tudi za pravobranilce, da bodo na podlagi obrnjenega dokaznega bremena iztožili povračilo škod, ki so jih v času normalno nenormalnega poslovanja davkoplačevalcem prizadejali obtoženi in še neobtoženi bančniki. Banka Slovenije namreč pridno vlaga kazenske ovadbe. Upajmo, da bo nekoč začela vlagati še pobude za vlaganje odškodninskih tožb proti vsem akterjem v naših bankah, ki so s svojim malomarnim poslovanjem povzročili škodo vsem državljanom Slovenije in omogočili korist izbranim komitentom, ki so bili privilegirani uživati ugodne kredite, ki so jih delile državne banke na čelu z NLB.

Volskwagen nam je prodajal blago z napako

Med več kot 11 milijoni prevaranih kupcev Volkswagnovih vozil naj bi bilo okoli 35.000 slovenskih državljanov. S podpisom kupne pogodbe so le-ti prevzeli v last in posest kupljen avtomobil v prepričanju, da ima kupljen avtomobil prav tiste lastnosti in odlike, ki so zapisane v potrdilu o homologiranem tipu vozila. Toda v ocenjenem primeru 30 tisoč kupcev določenih Volkswagnovih dizelskih motorjev temu ni tako; ti avtomobili imajo drugačne, dejansko bistveno večje izpuhe škodljivih izpuhov od navedenih in dogovorjenih s sklenitvijo pogodbe. Zato je ta avtomobil blago z napako. Kaj je posledica, ki doleti prodajalca avtomobila, prodanega kot blago z napako, nam Zakon o varstvu potrošnikov zelo jasno pove v 37. c členu, v katerem je določeno, da ima kupec, ki je pravočasno pravilno obvestil prodajalca o napaki, pravico zahtevati, da prodajalec napako odpravi, ali pravico zahtevati, da ob vrnitvi avtomobila prodajalec vrne prejeto kupnino, ali pa da zamenja avtomobil z napako z novim, torej takim, ki napake nima in ki ustreza lastnostim avtomobila, ki je bil prodan. Zakon tudi jasno določa roke, v katerih mora kupec ukrepati, če želi zaščititi svoje pravne in premoženjske interese: potrošnik mora kot kupec prodajalca obvestiti o napaki v roku dveh mesecev po tem, ko je napaka bila odkrita (to je po prejemu obvestila o tem, da imajo avtomobil z vgrajeno »sporno programsko opremo« kot to napako imenuje Porsche Slovenija, ekskluzivni uvoznik Volkswagnovih vozil – blaga z napako.

Volkswagen je opeharil kupce po vsem svetu. Tudi pri nas.

V septembru in oktobru so svetovni mediji, od najbolj gledanih TV programov do najbolj branih ameriških, angleških, francoskih in nemških časopisov, da o internetnih virih ne govorimo, objavili množico informacij, mnenj in razlag, kako je Volkswagen prevaral 11 milijonov kupcev avtomobilov, v katere je bil vgrajen njegov čisti dizel motor. Slovenski mediji o tem škandalu globalnih dimenzij sicer poročajo in omenjajo, da gre za prevaro z vgrajevanjem elektronike, ki omogoča dvojen način delovanja motorja tako, da so izpuhi škodljivih plinov pri mirujočem avtomobilu pri laboratorijskih meritvah mnogo manjši od dejanskih izpuhov med normalno vožnjo avtomobila, ki onesnažujejo okolje mnogo bolj, kot nam to kažejo varljivi podatki v homologacijskih potrdilih. Tu velja pohvaliti intelektualno poštenje profesorjev Fakultete za strojništvo, ki so Volkswagnovo početje v intervjujih objavljenih v Delu in Dnevniku jasno označili za goljufijo. Tudi Mladina je s svojim prevodom Spieglovega članka »Konec nekega mita« prispevala k pravilnemu dojemanju teže te globalne prevare. Kaj več od navedenega, zlasti pa pravne kvalifikacije te prevare in njene posledice za slovenskega potrošnika v slovenskih medijih ni bilo zaslediti.

enc-clean-diesel-640x348

V Ameriki, kjer so prevaro razkrili in prisilili Volkswagen priznati njegovo nepošteno in nemoralno ravnanje, bo pristojen državni urad zaradi goljufanja Volkswagnu izrekel do 18 milijard USD težko denarno kazen, ob tem pa se v Ameriki pripravljajo preko odvetniških pisarn še kolektivne odškodninske tožbe, ki bi utegnile naložiti Volkswagnu še do 10 milijard USD odškodnin. Nekaj podobnega se pripravlja tudi v Avstraliji, Švica pa je začasno ustavila uvoz Volkswagnovih dizel avtomobilov, dokler se vsa odprta vprašanja ne uredijo in dokler se ne razčisti, kdo je komu kaj dolžan in kdo komu kaj odgovarja.

V Sloveniji je Porsche Slovenija d. o. o., ki je pooblaščeni uvoznik in zastopnik vseh avtomobilov iz Volkswagnove skupine, pod težo javno znanih škandaloznih dejstev omogočil kupcem njihovih avtomobilov preveriti, ali določen avtomobil nima v homologacijskem potrdilu deklariranih lastnosti. Kupcem, ki so preveritev opravili prek spleta, je Porsche Slovenija, če določen avtomobil ima vgrajeno elektronsko programsko prevaro, pri priči posredoval sladko in prilizujoče opravičilo z zagotovilom, da bo v roku nekaj mesecev Volkswagnovo napako odpravil in na svoje stroške sporno elektronsko opremo uredil tako, da bo vse v najlepšem redu in da kupci ne bodo nič oškodovani. Pri takšnem potrdilu je nato seveda Porsche Slovenija poudaril, da zagotavlja, da so njihovi avtomobili brezhibni in da ustrezajo vsem predpisanim pogojem za uporabo avtomobilov v Sloveniji. Kakšnih 35.000 Slovencev je tako že ali pa še bo potolaženih, saj jim je izrecno zagotovljeno, da je vse v najlepšem redu in jim ni treba nič skrbeti, ker bo Volkswagen že postoril vse, kar je treba.

Zakaj se Porsche Slovenija trudi biti tako servilen in zakaj skuša Volkswagnovo goljufijo menda nadvse moralnih in poštenih nemških kapitalistov prikazati zgolj kot neko vgradnjo sporne programske opreme in zakaj ne pove resnice, da so bili vsi avtomobili, ki imajo vgrajeno to »sporno programsko opremo«, prodani kot blago z napako?

Kaj storiti z blagom z napako?

Po definiciji 37. čl. Zakona o varstvu potrošnikov (Uradni list. RS št. 98/2004-uradno prečiščeno besedilo) je blago z napako tudi blago, torej predmet, v danem primeru avtomobil, ki nima lastnosti in odlik, ki so bile pri sklenitvi nakupa izrecno ali molče dogovorjene. Kdor koli je kupil avtomobil, je pogledal najprej njegove tehnične lastnosti, opredeljene v različnih prospektih in reklamnih gradivih. Nato si je kupec avtomobil, ki nekako ustreza njegovim potrošniškim željam in zmožnostim pri trgovcih ogledal, nemara še preizkusil in se seznanil z njegovimi lastnostmi, kot so navedene v potrdilih o homologiranih tipih vozil. S podpisom kupne pogodbe in ureditvijo vseh formalnosti je kupec prevzel v last in posest kupljen avtomobil v prepričanju, da ima kupljen avtomobil prav tiste lastnosti in odlike, ki so zapisane v potrdilu o homologiranem tipu vozila. Toda v primeru določenih Volkswagnovih dizelskih motorjih temu ni tako. Ti avtomobili imajo pač drugačne, dejansko bistveno večje izpuhe škodljivih izpuhov od navedenih in dogovorjenih s sklenitvijo pogodbe. Zato je ta avtomobil blago z napako, ne glede na to, da je lahko povsem uporaben in celo dober avtomobil, ki ob mnogo večjem onesnaževanju okolja od deklariranega onesnaževanja sicer služi prevaranemu kupcu.

Kaj je posledica, ki doleti prodajalca avtomobila, prodanega kot blago z z napako, nam Zakon o varstvu potrošnikov zelo jasno pove v 37. c členu, v katerem je določeno, da ima kupec, ki je pravočasno pravilno obvestil prodajalca o napaki, pravico zahtevati, da prodajalec napako odpravi, ali pravico zahtevati, da ob vrnitvi avtomobila prodajalec vrne prejeto kupnino, ali pa da zamenja avtomobil z napako z novim, torej takim, ki napake nima in ki ustreza lastnostim avtomobila, ki je bil prodan. Zakon tudi jasno določa roke, v katerih mora kupec ukrepati, če želi zaščititi svoje pravne in premoženjske interese. Potrošnik kot kupec mora, če želi svoje pravice uveljaviti po 37. a členu navedenega zakona, prodajalca obvestiti o napaki v roku dveh mesecev po tem, ko je napaka bila odkrita. To pomeni, da bodo le tisti potrošniki, ki bodo v roku 2. (dveh) mesecev po prejemu obvestila o tem, da imajo avtomobil z vgrajeno »sporno programsko opremo« (kot to napako imenuje Porsche Slovenija) zahtevali vračilo kupnine ali zamenjavo avtomobila lahko uveljavljali sodno varstvo in bodo lahko prodajalca avtomobilov z napako v roku nadaljnjih dveh let tudi iztožili s tožbo na vračilo kupnine ali na zamenjavo avtomobila. Seveda prodajalcu ne bi bilo nujno vrniti kupnine ali zamenjati avtomobila, če bi napako lahko odpravil, vendar ni mogoče izpuhov odpraviti za nazaj, ampak le za naprej, pa še to je zelo dvomljivo, ker še Volkswagen ne ve, kako bo napako sploh mogoče odpraviti in bo šele po nekaj mesečnih študijah oznanil, kaj namerava postoriti.

Kupcu seveda ni treba sprejeti odprave napake, zlasti če ne ve kdaj bo odprava mogoča, če sploh bo mogoča, temveč lahko zahteva vračilo kupnine ali zamenjavo takoj, po tem, ko je ugotovljeno napako grajal in ko je prodajalcu omogočil, da se je prepričal, da je določen avtomobil blago z napako. Porsche Slovenija je z izdajo potrdila o vgrajeni »sporni programski opremi« s preveritvijo svoje evidence že ugotovil, da je določen avtomobil blago z napako, zaradi česar neko dodatno preverjanje niti ni več potrebno, seveda pa prodajalec lahko opravlja na svoje stroške preveritve, kolikor jih želi, le svoje obveznosti mora poravnati in se vračilu kupnine ali zamenjavi avtomobila ne more izogniti, ker mu sicer grozi še dodatno povečanje njegove škode, če se bo spustil v nepotrebno pravdanje.

Povsem jasno je, zakaj Porsche Slovenija skuša preveslati z medenim prilizovanjem kupcem dvomesečni rok, v katerem lahko ogoljufani kupci zahtevajo vračilo kupnine ali zamenjavo avtomobila. Porsche Slovenija ima interes vse morebitne zahtevke na vračilo kupnine ali zamenjavo avtomobila pomesti v koš zastaralnega roka dveh mesecev, ker se bo le tako ubranil grozeči nevarnosti 30.000 zahtevkov. V tem pogledu je ravnanje Porsche Slovenija pravzaprav nadaljevanje Volkswagnovih prevar, saj se Volkswagen le na videz posipa s pepelom, v resnici pa ob pomoči zvitih odvetnikov zasleduje prevaro sanirati z novo prevaro, saj se zaveda, da se klin izbija s klinom in nič drugače.

Slovenija v obrambi Volkswagna pred prevaranimi potrošniki

Vir: http://www.houstonchronicle.com/business/energy/article/What-we-know-the-Volkswagen-emissions-test-fraud-6531773.php
Vir: http://www.houstonchronicle.com/business/energy/article/What-we-know-the-Volkswagen-emissions-test-fraud-6531773.php

Slovenski državljani v prepričanju, da izvršna oblast naše države ščiti pravni red in brani svoje državljane pred zlorabami mogočnih mednarodnih korporacij, naivno živijo v prepričanju, kako ni pravzaprav nič hudega in da bodo pošteni Nemci že uredili »sporno programsko opremo« tako, da bomo lahko vsi skupaj dihali svež alpski zrak na južni strani Alp. Slovenski mediji so vsekakor pohiteli z interpretacijami Zveze potrošnikov, da se ne izplača terjati pravice na sodiščih, ker bo v vsakem primeru Volkswagen na sporazumni podlagi poravnal, kar je dolžan in bo tudi popravil, kar je narobe. Državni zbor menda že razmišlja, kako bi dopolnil in spremenil Zakon o varstvu potrošnikov tako, da bi ne prišlo do množičnega pravdanja, ampak da bi z zakonom omogočili kolektivno tožbo potrošnikov na odpravo napak, ne pa na vračilo kupnin ali na zamenjavo blaga z napako. Nadalje našo oblast skrbi, kaj se bo zgodilo s slovenskimi proizvajalci sestavnih delov za avtomobilsko industrijo, če bo Volkswagen zmanjšal svojo proizvodnjo.

Čudaška pamet vlada v Sloveniji. Zakaj bi se dobava sestavnih delov zmanjšala, če bi Volkswagen na primer 35.000 Slovencem zamenjal star avtomobil z napako z novim brez napake? Kaj bi bilo narobe, če bi 35.000 Slovencev izterjalo vračilo kupnine? Je v ozadju strah, da bo zašel Volkswagen v nelikvidnost in stečaj? Kaj je bilo Nemčiji mar, ko je grozila nelikvidnost slovenskih bank in slovenskega proračuna? Davkoplačevalci smo prevzeli breme grozljivega finančnega primitivizma in se nismo nikomer smilili, še najmanj slovenski vladi, ali Banki Slovenije ali poslancem državnega zbora. A obratno, že zgolj teoretična možnost finančnih težav Volkswagna, ki bodo posledica goljufanja celotnega sveta navdaja slovensko politiko s skrbjo za bogate nemške davkoplačevalce, ki jih bo nemara doletela podobna usoda za Volkswagen, kot je doletela Slovence za državne banke. Vse kaže, da slovensko oblast bolj skrbi usoda Nemčije, kot usoda slovenskega ljudstva, sicer ne bi slovenski mediji tako blagohotno pisarili in poročali o goljufiji stoletja, namesto, da bi podučili slovenske davkoplačevalce, kaj lahko storijo in kako naj zaščitijo svoje pravne in premoženjske interese. Očitno je, da slovenska oblast, če jemljemo za kriterij pisanje medijev, brani interese Volkswagna, da ga ne bi ogoljufani potrošniki terjali vrniti kupnino ali zamenjati avtomobile z napako z novimi avtomobili. Naj to razume, kdor more.

Če upoštevamo, da bi bila za slovenski BDP povečana poraba ob zamenjavi 35.000 avtomobilov v povprečni vrednosti med 20.000 in 30. 000 EUR blagodejen obliž na rano gospodarske recesije, saj bi šlo za obrat do 100.000.000 EUR z vsemi blagodejnimi posledicami davčnih prilivov v proračun na podlagi davkov od prodanih avtomobilov, bi bilo logično pričakovati, da bi pristojni organi države od ministrstva za okolje in prostor in ministrstva za gospodarstvo in združenja, kot je slovenska gospodarska zbornica, odvetniška zbornica in oblike varstva potrošnikov nekako državljane pravno podučili in jim organizirali pravno varovanje njihovih zasebnih in v vsoti javnih interesov, ne pa obratno, da dejansko pomagajo zamegljevati jasne zakonske določbe z vsemi posledicami, ki jih le te pomenijo v pravni državi .

Seveda bi v primeru ravnanja po ameriškem ali po švicarskem vzoru slovenska oblast na čelu z vlado ščitila javni interes Republike Slovenije in interese njenih državljanov, a se je kot vidimo, raje odločila obratno in v škodo svojih državljanov in proračuna raje ščiti Volkswagen in njegovo goljufanje. To je primer ljudske modrosti, ki pravi: »Gliha skup štriha«. Seveda to ni prvič in žal tudi zadnjič ne, da v Slovenji oblast ravna ravno nasprotno, kot bi bilo dobro in prav. Zakaj je temu tako, si naj razmišljujoči bralci tega pisanja odgovorijo sami, po svoji presoji, saj avtor ne želi kar naprej ponavljati svoje krive vere o finančnem in družbenem primitivizmu, ki vlada v Sloveniji in preprečuje Slovencem, da bi živeli približno tako, kot naši sosedje Avstrijci in nas raje hitro približuje balkanskemu standardu, ki smo mu z osamosvojitvijo rekli le na svidenje, čeprav smo bili prepričani, da smo rekli adijo za vedno.

Poslovanje DUTB kot plenjenje izplena

Ali je DUTB res slaba banka? Da, je če gledamo s stališča davkoplačevalcev. Toda gledano s pozicije njenega upravnega odbora in izvršnih direktorjev, to ni slaba, temveč izvrstna banka. Kdo je torej slab in zakaj?

Slovenska javnost je razburjena in se zgraža nad poslovanjem DUTB – slabe banke, ki izterjuje slabe kredite slovenskih bank, ki so jih le-te po sprejetem zakonu in pod nadzorstvom ministrstva za finance in Banke Slovenije prenesle na slabo banko. Slovenija je z davkoplačevalskim denarjem prevzela za 5,5 milijarde slabih bančnih kreditov in jih prenesla v prodajo in izterjavo na DUTB. Pričakovali bi, da bo DUTB nagrajena za svoje delo v odvisnosti od uspeha. Več, ko bo iztržila, več in bolje bodo nagrajeni njena uprava in obratno, manj kot bo DUTB izterjala, manj bodo plačani njeni poslovodje.

Rezultat izterjave DUTB je svojevrstna razprodaja slovenskega premoženja tujemu in domačemu kapitalu po nerazumnih cenah in dodatno pospešeno uničevanje podjetij v stečajnih postopkih. Iz dosežene izterjave se poplačujejo astronomske plače vodilnim delavcem DUTB, ki se jim priznavajo še velikanski materialni stroški in še stroški poslovanja, v kar so všteta plačila zunanjih svetovalcev. Poslovanje DUTB je tako zreducirano na plenjenje izplena in davkoplačevalci od plačila za prevzete milijardne terjatve ne bodo dobili ne dosti, ne malo, ker bodo dobili natančno nič. Še več, na koncu bo potrebno pokriti še izgubo DUTB, saj le-ta ne more toliko izterjati in iztržiti, kolikor lahko zapravi in kolikor lahko plača svojim direktorjem. V slovenski javnosti se je zato razširilo prepričanje, da je vodstvo DUTB neka plenilska združba, ki naj bi veselo kradla in se norčevala iz slovenskih davkoplačevalcev. V tem oziru je slaba banka res slaba za Slovenijo, toda dobra za vse, ki imajo od njenega poslovanja korist, zlasti pa je dobra za njene vrhunske direktorje, ki so nadvse sposobni predstavniki opevanega nordijskega poštenja.

Iz medijsko obravnavanih vprašanj o DUTB je razbrati, da našo vlado in državni zbor ne skrbi vsebina in se naša zakonodajna in izvršna oblast ne posvečata preverjanju ugotovitev računskega sodišča o delovanju te katastrofe za slovenske davkoplačevalce, temveč da so se naši politiki razživeli predvsem ob informacijah, da si direktorji DUTB v skladu z njihovimi veljavnimi pogodbami mirno izplačujejo vse, kar jim po pogodbah gre. Tako nekako izgubljamo iz presoje bistvena vprašanja, ker se ukvarjamo z manj pomembnimi, a toliko bolj škandaloznimi dejstvi.

Profesor dr. Miha Juhart je natočil preko javne TV čistega vina in nam vsem lepo razložil, da izplačevanje plač, ne glede na njihovo višino, ni pravno sporno, če imajo ta plačila oporo v veljavnih pogodbah. Kdor vpije, da je takšno enormno, a pogodbeno določeno izplačevanje zloraba, kraja in kar je temu podobnega, se moti. Spoštovanje pogodb ni kaznivo dejanje, niti ne povzročanje škode. Seveda smo lahko vsi davkoplačevalci zgroženi, ker je reševanje slovenskih bank naša zakonodajna in izvršna oblast uporabila kot odlično priložnost, da omogoči še dodatno okoriščanje določenih srečnežev v DUTB in dodatno oškodovanje javnega denarja.

Najprej ministrstvo za finance na podlagi zakona ustanovi DUTB in mu omogoči, da si sam uredi svoj status in pravila poslovanja, ker ima upravni odbor pravico z izvršnimi direktorji v upravi skleniti poljubne pogodbe in določiti plače po želji direktorjev, ne da bi bila jasno določena njihova odgovornost in kriteriji za presojo uspešnosti njihovega dela. Seveda je upravni odbor svojim direktorjem v pogodbah določil vse možne beneficije in sanjske plače, ki v normalnem življenju v naših razmerah pomenijo izkoriščanje priložnosti brez vsakega občutka za pravo mero. Minister za finance sedaj prosi, kot je sam javno pojasnil, za pojasnila namesto, da bi ukrepal. Namesto, da bi naša vlada prisluhnila strokovnim mnenjem in namesto da bi državni zbor po hitrem postopku sprejel spremembe zakona, s katerim bi za naprej preprečil anomalije, sedaj državni zbor sklicuje izredne seje, ministri pa kar tekmujejo, kdo bo bolj zmerjal direktorje slabe banke, kdo jim bo izrekel hujše očitke in kdo se bo pred narodom izkazal kot najbolj vnet zagovornik pravičnosti.

Vidimo, da se nihče ne loti preverjanja, zakaj je do tega norčevanja iz slovenskega naroda prišlo in kdo je za to kriv. Nihče se ne loti preverjanja, katere nadzorne institucije v državi so zatajile, ali pa katere institucije, kot na primer računsko sodišče, opravijo svoje naloge prepozno. Kje je bilo računsko sodišče, ko je bilo v zakonodajnem postopku možno opozoriti državni zbor, da sprejeti zakon, ki omogoča zlorabe pravzaprav pomeni zlorabljanje oblasti. Kaj je počelo ministrstvo za finance, ko bi moralo pred podpisom pogodb z direktorji upravnemu odboru jasno določiti obseg in meje pravic bodočih izvršnih direktorjev? Kaj počne slepa Banka Slovenije, da ne ve, koliko so vredne prenesene terjatve. Zakaj vlada ni pravočasno preverila, kakšne pogodbe naklepa upravni odbor podpisati z izvršnimi direktorji DUTB? Ne, nihče ne govori o odgovornosti vlade in njenih ministrov, še manj kdor koli opazi, da so krivi predvsem naši poslanci v državnem zboru, ki so s sprejemom zakona sistemsko omogočili izvršnim direktorjem škoditi ugledu poštenih nordijcev. Zlasti nihče ne odgovori, kaj storiti, da se kaj takega več ne zgodi in kaj storiti, da se škoda minimalizira.

Dr. Miha Juhart jasno pove, da je predčasna razveza pogodb možna, seveda ob upoštevanju vseh finančnih posledic, ki sledijo in priporoča preveriti, kaj je večje zlo – pogodbe razvezati in plačati, ali še naprej gledati garnituro, kako bo do konca mandata bajno nagrajena tudi za svoje domnevno škodljivo poslovanje. Če bi se pristojni organi izvršne oblasti potrudili, bi nemara uspeli dokazati obstoj krivdnih razlogov za razvezo pogodbe, zaradi kršitev pogodbe in zaradi nedoseganja predvidenih rezultatov. V primeru ugotovitve krivdnih razlogov na strani organov DUTB, bi nemara brez večje škode pogodbe lahko razvezali in dosegli, kar slovenski narod v svojih sanjah želi. Nemara bi lahko celo zahtevali povrnitev kakšne škode. Seveda bi za kaj takega morali pristojni organi delati strokovno in odgovorno, ne pa le lahkotno čakati, da bo njihovo delo opravil kdo drug. Res pa je, da bi bil nemara njihov napor brezpredmeten, če imajo pravno podkovani direktorji DUTB v pogodbah določbe, ki jih celo v primeru namernega ali malomarnega ravnanja odrešijo zanje škodnih posledic in jim celo v tem primeru zagotavljajo odpravnine in beneficije, kot jih uživa na primer direktor Volkswagna, ki bo za goljufanje celega sveta nagrajen z milijonskimi odpravninami, milijonsko rento in še ogromno pokojnino. Tako je to z tovrstno gospodo. Bolj, ko jo stiskaš v roki, bolj ti spolzi skozi prste in razen smradu ti v roki ne ostane nič drugega.

Ali je DUTB res slaba banka? Da, je če gledamo s stališča davkoplačevalcev. Toda gledano s pozicije njenega upravnega odbora in izvršnih direktorjev, to ni slaba, temveč izvrstna banka; iz slabega v dobro, kot že slogan DUTB pove. Kdo je torej slab in zakaj? Odgovor je preprost. Slaba nam je država Slovenija, ker njeni poslanci v državnem zboru in njeni ministri v vladi dovolijo vse to, četudi imajo vse vzvode, da ne bi.

Objektivna odgovornost je nekaj, kar si lahko zataknemo za klobuk

Objektivna odgovornost je odgovornost za škodo, ki jo mora kdo plačati, čeprav ni nič kriv. Čeprav ni ravnal namerno, ne z malomarnostjo, mora lastnik nevarne stvari plačati škodo, ki nastane zaradi delovanja te nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Kandidatka za viceguvernerko Banke Slovenije je tako denimo priznala, da je objektivno odgovorna, saj je bila v nad­zor­nem svetu Abanke v času, ko je ta odo­brila po­mem­ben del sla­bih po­so­jil, zaradi česar smo morali davkoplačevalci tudi to banko dokapitalizirati, obenem pa meni, da ni nič kriva, ker so bile pač okoliščine takšne, da je do škode prišlo. Po tej logiki odgovornosti za škodo sploh ni in je torej tudi uveljavljati ni treba, kajti vsi se trudijo delati po najboljših močeh. Povzamemo torej lahko, da je objektivna odgovornost nekaj, kar si lahko zataknemo za klobuk, ker ne pomeni ne dosti ne malo, saj sploh nič ne pomeni.

Slovenski mediji so oznanili, da je Ireno Vodopivec Jean na predlog predsednika Boruta Pahorja državnozborska mandatno–volilna komisija potrdila za kandidatko za viceguvernerko Banke Slovenije, o kateri naj bi ta teden odločal celotni državni zbor. Iz Dnevnika lahko povzamemo, da je Irena Vo­do­pi­vec Jean, kan­di­datka pred­se­dnika re­pu­blike Bo­ruta Pa­horja za vi­ce­gu­ver­nerko Banke Slo­ve­nije, ki je pre­stala prvo ka­dro­vsko sito v dr­žav­nem zboru, bila med le­toma 2006 in 2009 čla­nica nad­zor­nega sveta Abanke. Dr­žava je mo­rala Abanko ko­nec leta 2013 re­še­vati s sko­raj 600-mi­li­jon­sko injek­cijo. Po Dnevniku to od­pira vpra­ša­nje, ali je član­stvo Vo­do­pi­vec Je­a­nove v nad­zor­nem svetu Abanke v času, ko je ta odo­brila po­mem­ben del sla­bih po­so­jil, kljub njeni stro­kov­no­sti lahko ovira za po­lo­žaj v vrhu re­gu­la­torja do­ma­čega ban­čnega sis­tema. Verjetna bodoča viceguvernerka, ki je da­nes v Zdru­že­nju bank za­po­slena kot na­me­stnica di­rek­torja Fran­ceta Ar­harja, je za Dnevnik novinarske pomisleke odločno in na kratko odpravila, rekoč: »Svo­jega član­stva v nad­zor­nem svetu Abanke ne mo­rem iz­bri­sati. Pri­zna­vam objek­tivno od­go­vor­nost, a to je bilo dru­gačno ob­do­bje.« In še: »Ves čas sem se tru­dila de­lo­vati na pod­lagi za­kona o ban­čni­štvu. Če bi kdo leta 2006 na­po­ve­dal, da bo vre­dnost za­va­ro­vanj za po­so­jila tako pa­dla, mu ver­je­tno nihče ne bi ver­jel.« Na vprašanje o tem, ali je njena kan­di­da­tura za vi­ce­gu­ver­nerko lahko sporna za­radi nje­nega član­stva v nad­zor­nem svetu Abanke, pa je Vo­do­pi­vec Je­a­nova odgovorila: »To je bil čas vi­soke, celo ek­spo­nen­tne ra­sti. Kre­diti bi mo­rali biti ustre­zno za­va­ro­vani, a je pri­šlo do hkra­tnega padca vre­dno­sti pa­pir­jev in se­su­tja ne­pre­mič­nin­skega trga. Ni šlo za malomarnost ali lenobo, ampak okoliščine«.

Te razlage Dnevnik komentira in nam pojasni: »Kljub temu se po­mem­ben del očit­kov, ve­za­nih na čas kre­di­tne ek­s­pan­zije v ban­kah, ki jih je ob­vla­do­vala dr­žava, na­naša na nji­hove nad­zor­nike. Ti naj bi do­pu­stili, da so banke me­ne­džer­jem in fi­nanč­nim hol­din­gom za dol­go­ročne pro­jekte odo­bra­vale krat­ko­ročna po­so­jila, s či­mer so ve­li­ko­krat pri­kri­vale nji­hov de­jan­ski na­men. Spet v dru­gih pri­me­rih naj bi po­sa­me­zne uprave si­lili v po­ve­ča­nje tr­žnih de­le­žev. »Če bi banke upo­šte­vale za­kon o ban­čni­štvu, do tega ne bi pri­ha­jalo

Iz Dnevnikovega pisanja lahko povzamemo, da je objektivna odgovornost nekaj, kar si lahko zataknemo za klobuk, ker ne pomeni ne dosti ne malo, saj sploh nič ne pomeni. Namreč, objektivno odgovorne osebe za katastrofalno poslovanje naših bank nič ne odgovarjajo in lahko mirno zasedajo vodilne in najodgovornejše funkcije v Banki Slovenije. Mandatno volilna komisija očitno ni našla nobenega razloga, da bi podvomila v primernost kandidatke za viceguvernerko in jo je mirno potrdila. Kaj so naši poslanci imeli v mislih pri svoji odločitvi, ne vem, a oglejmo si, kako je odgovornost za škodo opredeljena v Obligacijskem zakoniku (OZ) in pretehtajmo, kaj nam je Irena Vodopivec Jean povedala s priznanjem objektivne odgovornosti.

Članico nadzornega sveta Abanke je nedvomno šteti za članico organa pravne osebe po 148. čl. OZ. Po tem členu pravna oseba, torej Abanka, odgovarja za škodo, ki jo je njen organ povzročil tretjim osebam, torej vsem državljanom Slovenije, ki smo preko proračuna morali pokriti škodo, ki so jo kot bančno luknjo povzročili uprava Abanke in njen nadzorni svet z Ireno Vodopivec Jean vred. Če bi Abanka poravnala škodo, ki jo je povzročila vsem slovenskim državljanom, bi lahko od svojih organov zahtevala povrnitev škode v 6. mesecih po plačilu, če bi lahko dokazala, da so organi škodljivo ravnali namenoma ali iz hude malomarnosti.

Objektivna odgovornost je odgovornost za škodo, ki jo mora kdo plačati, čeprav ni nič kriv. Čeprav ni ravnal namerno, ne z malomarnostjo, mora lastnik nevarne stvari plačati škodo, ki nastane zaradi delovanja te nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Torej, po tej logiki Irena Vodopivec Jean pove, da je objektivno dolžna poravnati škodo, čeprav je menda ni zakrivila in ni nič kriva. Kandidatka za viceguvernerko seveda nima v mislih, da bi komer koli karkoli povrnila, ker je ravnala malomarno in sedaj brez sramu javno prizna, da je objektivno odgovorna. Toda čeprav je objektivno odgovorna, meni, da ni nič kriva, ker so bile pač okoliščine takšne, da je do škode prišlo. A kaj je funkcija nadzornega sveta, v katerem sedijo vrhunski strokovnjaki, kot prav to, da glede na okoliščine ravnajo strokovno pravilno, torej tako, da škodo preprečijo? Huda malomarnost je izkazana že s tem, da nadzorni sveti pri svojih presojah poslovanja bank niso upoštevali določb Zakona o bankah, niti ne dobre bančne prakse in zlasti ne določb Kodeksa finančnoposlovnih načel, ki ga po Zakonu o gospodarskih družbah in Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, morajo kot pravila stroke obvezno uporabljati poslovodeči in nadzorni organi gospodarskih družb. Pravila stroke so za poslovanje bank še strožja in zahtevajo skrbno presojo vseh kreditnih in drugih bančnih poslov v okviru bančnega poslovanja, saj banke z malomarnostjo ogrožajo ne le sebe, temveč vse svoje komintente in je nesporno nujno, da država vzpostavi zadostne nadzorne mehanizme, ki preprečijo povzročanje enormnih škod. Tak zadosten nadzorni mehanizem bi moral biti Banka Slovenije. Njenega guvernerja in viceguvernerje pa imenuje na predlog predsednika države državni zbor. Prav zato pričakujemo, da bo državni zbor pri imenovanju viceguvernerke preveril, če že ne njene bivše malomarnosti, pa vsaj njeno strokovnost.

Pričakovali bi, da bo državni zbor preveril njene izjave in ocenil, če sploh ve, kaj govori, ko priznava objektivno odgovornost in hkrati pove, da ni nič kriva. Vendar so naša pričakovanja povsem neutemeljena, kajti očitno tudi državni zbor ne ve, kaj je to objektivna odgovornost, še manj, kaj je krivdno ravnanje kot namerno ravnanje ali kot malomarno ignoriranje predpisanih pravil stroke. Ne, očitno je, da državni zbor odloča po nekih skrivnostnih kriterijih in pokloni vero kandidatom, ki ne vedo, kaj govorijo, ki se nekaj sprenevedajo in nas imajo za tepce, ki ne znajo prebrati niti osnovnih zakonskih predpisov.

Ireni Vodopivec Jean gre očitno dobro, ko že leta zaseda pomembne funkcije, priznava objektivno odgovornost in je za nagrado predlagana za viceguvernerko, torej za nadzornico nadzornikov. Nauk je preprost. Kdor želi ugajati državnemu zboru in našemu predsedniku države, mora govoriti nesmisle, mora se sprenevedati in ustvarjati vtis visoko moralne osebe, a v resnici je s to moralo nekako tako, kot s strahom, ki je okrogel, notri pa ga nič ni. Kdor želi biti nadzornik, mora državnemu zboru izkazati, da svojih nadzornih funkcij do sedaj ni opravljal strokovno korektno in da je povzročal škodo. Če bi temu ne bilo tako, bi državni zbor predlog predsednika Boruta Pahorja kot neustrezen zavrnil. Toda, če bi se to zgodilo, bi državni zbor moral vedeti vsaj to, kaj je odgovornost, bi moral odgovornost zahtevati in bi moral uveljavljati odgovornost za ravnanje vseh pomembnih funkcionarjev na vseh nivojih in v vsakodnevni praksi. Toda, kako, naj državni zbor ravna drugače, če tudi sam o svoji odgovornosti meni, da ni nikoli nič kriv. Tudi vlada in vsi njeni ministri in predsedniki uprav, vsi enotno trdijo, da niso nikoli nič krivi, ker so za vse krive neke okoliščine, neka objektivnost.

Po tej logiki odgovornosti za škodo sploh ni in je torej tudi uveljavljati ni treba, kajti vsi se trudijo delati po najboljših močeh. Nedvomno bo verjetna nova viceguvernerka izpolnila pričakovanja državnega zbora in bo odlično opravljala bodočo funkcijo, kajti zagotovo ne bo nikoli nič kriva, čeprav bo objektivno odgovorna.

Naša verjetno bodoča viceguvernerka je še poudarila: »V vsa­kem pri­meru se pra­kse iz bank ne smejo več po­no­viti, ker ta dr­žava nima več mi­li­jard evrov za nji­hovo sa­ni­ra­nje. Tudi zato je da­nes skrb zbu­ja­joče spre­mljati iz­jave ban­kir­jev o ce­novni vojni.« Če bodo banke nadzorovali objektivno odgovorni nadzorniki v Banki Slovenije, ki niso nikoli nič krivi, se bo prav ta praksa, čeprav smo brez denarja, gotovo ponovila. Najboljši dokaz je prav odločitev mandatno volilne komisije državnega zbora, ki bi pri razumnih državljanih morala vzbuditi ne zaskrbljenost, temveč ogorčenje nad odločitvami, ki dajejo potuho neodgovornemu ravnanju, ki pomeni nadaljevanje opuščanja nadzora in nemoteno nadaljevanje finančnega primitivizma naših bank, ki je eden od ključnih vzrokov naše gospodarske in družbene krize, ki je prav zaradi takšnega razumevanja odgovornosti gotovo ne bomo presegli.

Država spodbuja samozaposlovanje in priporoča odpuščanje delavcev

Bine Kordež je na Damijanovem blogu objavil zanimiv prispevek o požrešni državi in o tem, kaj dobimo za plačane davke. Lepo zbrani podatke dokazujejo, da slovenski davkoplačevalci od države prejmemo več pokojnin in socialnih transferjev kot pa državi plačamo davkov in prispevkov. Zato ima proračun več izdatkov kot prihodkov, zaradi česar nam avtor nekako med vrsticami sugerira, da imamo očitno preveč sociale in da plačujemo premalo davkov in prispevkov. Zato nimamo prav, ko bentimo nad požrešno državo, pač pa bi morali raje razmišljati, kako bomo od države dobili manj, kot pa ji plačujemo.

Sicer zelo argumentirano razmišljanje vsiljuje še dimenzijo razmisleka, ki jo avtor sam ne vidi. Prispevki in davki zaposlenih in delodajalcev so v letu 2014 znašali skupaj 4,835 milijarde evrov, prispevki in davki samozaposlenih pa več kot desetkrat manj, to je 0,438 milijarde evrov.

Samozaposlenih je menda že nekako četrtina vseh aktivnih državljanov Slovenije, vendar le-ti prispevajo manj kot desetino davkov in prispevkov. Država z davčno politiko in opuščanjem inšpekcijskega nadzora delovnih inšpektorjev vzpodbuja samozaposlovanje in priporoča odpuščanje delavcev in stimulira sistem, v katerem majhno število delavcev za nizko plačo gara po 12 in več ur na dan namesto, da bi večje število zaposlenih delalo po 8 ur na dan. V tem primeru bi imeli manj samozaposlenih, ki plačajo majhne davke in več zaposlenih, ki plačujejo precej višje davke in prispevke. Seveda bi bil dobiček kapitala v tem primeru manjši, a bi bili prihodki proračuna večji in bi lahko pokrili potrebe pokojnin in z zakoni določene socialne pravice občanov.

Glede na ravnanje države se število velikih davkoplačevalcev, kot so bili SCT, Primorje, Mura in številna druga večja in srednja podjetja, ki so končala v stečajih konstantno krči, narašča pa število samozaposlenih in število brezposelnih. Če upoštevamo še primer značilnega obrtnika na storitvenem področju iz Kordeževega besedila, ki s težkim srcem plačuje davke, čeprav od države več dobi, kot ji plača, lahko zaključimo, da ima država velike težave od nepregledne množice majhnih s. p. in d. o. o. ter od množice samostojnih kulturnih delavcev, svobodnih prevajalcev, majhnih kmetov in zaposlenih študentov iztisniti toliko davkov, kot ima potreb za financiranje pokojnin in vseh ostalih socialnih transferjev.

Osnovni problem torej ni v tem, da plačujemo previsoke davke in da preveč zapravimo. Problem je v tem, da država mirno gleda, kako propadajo velika podjetja in da izpada davkov velikih davkoplačevalcev ne more nadomestiti z izterjavo množice revežev, ki lahko preživi le tako, da davke plačuje kolikor mogoče malo ali celo sploh ne, ker raje dela na črno, saj ji drugega ne preostane.

Interes kapitala je velika brezposelnost, nizka cena dela in čim večji in višji dobički. Ob socialni državi to pomeni, da ljudje živijo na račun sociale in tolčejo revščino ter da razliko, ki jo krije državni proračun z zadolževanjem davkoplačevalcev, v obliki dobičkov pobere kapital, ki se potem odlije neproduktivno verjetno v davčne oaze. Absurdnost te državne politike se mi je pokazala, ko sem od davčne uprave prejel na štirih straneh napisano odločbo, da moram plačati 10 centov (0,1 EUR) davka na promet zemljišč, ker sem zaradi ureditve meje kupil 5 m2 kmetijskega neplodnega sveta. Potem sem za provizijo nakazila plačal 1,15 EUR in za davek 0,1 EUR. Država je za pošiljko s povratnico plačala 1,5 EUR poštnine, koliko jo je stal davčni uradnik, ki je napisal 4 strani dolgo odločbo, ne vem, a gotovo je država s to izterjavo utrpela mnogo višje stroške, kot je znašal njen priliv v proračun in je davčna uprava v tem primeru povzročila državi škodo, čeprav sem odmerjen davek 10 centov brez ugovora plačal.

Skratka. Kordež nam lepo prikaže, da ne potrebujemo nekih velikih reform, pač pa potrebujemo predvsem razsodnost izvršne oblasti, ki bi morala prenehati s svojimi norostmi sodelovati pri uničevanju velikih davkoplačevalcev. Davčna politika bi morala siliti delodajalce k rednemu zaposlovanju, ne pa stimulirati povečevanje samozaposlenih in brezposelnih, saj te množice ne bo mogoče preživeti iz socialnih transferjev, ker se ob sprejetem zakonu o fiskalnem pravilu, država ne bo mogla več zadolževati in porabiti več, kot pobere davkov. Te razlike tudi ne bo mogoče pokriti s prodajo premoženja, kolikor ga je državi še preostalo. Nemara bi nekoliko zmanjšal primanjkljaj v proračunu davek na nepremičnine, a nič ne kaže, da bi ga bila država sposobna uvesti na pošten in racionalen način. Tudi ukinitev dodatnega zdravstvenega zavarovanja, ki zdravstvu odtegne menda 70 milijonov evrov, ki se prelijejo v stroške in dobičke zavarovalnic, bi nekoliko popravilo sliko, a tudi iz te moke ne bo kruha, saj ta vlada svojih predvolilnih obljub očitno noče uresničiti.

Povedano drugače. Dokler izvršna oblast ne bo začela ravnati skrbno in pametno v javnem interesu, toliko časa bo slovenski proračun v deficitu ne glede na to, kako malo bomo socialna država in ne glede na to, koliko davkov bo davkarija uspela iztisniti iz socialno ogroženega prebivalstva glede na dejstvo, da kapitala ne želi obremeniti, velike davkoplačevalce pa mirno prepušča njihovemu propadu.

Za konec naj povem, da je deset let nazaj 20 največjih davkoplačevalcev, ki jih je obravnaval posebni davčni urad prispevalo 80% vseh pobranih davkov, vsi ostali davkoplačevalci skupaj pa komaj 20% vseh pobranih davkov. Kljub temu pa naša izvršna oblast trdovratno nadaljuje z izvajanjem gospodarske politike reform zgolj v smeri krčenja proračuna z uničevanjem sociale in nenehnim nižanjem pokojnin in nič ne stori, da bi prekinila poslovni model špekuliranja, izčrpavanja, goljufanja in korupcije, ki je v 21. stoletju Slovenijo iz zgodbe o uspehu spremenil v primer razkroja gospodarstva in s tem tudi moralnega razkroja družbe, ki ima zgolj videz socialne in pravne države, čeprav si je prav to temeljno lastnost Slovenija zapisala v svoji ustavi.

Kordežev tokratni prispevek je vreden pohvale, ker daje iztočnico razmišljanju, ki pa ga on, kljub svoji doslednosti, z ostrino zdravega razuma ne izpelje in ostaja le na polovici poti presoje dejstev, ki jih sicer jasno navaja.

Katarza Banke Slovenije

Katarza pomeni očiščenje; v tragediji gre po Aristotelu za duhovno očiščenje zaradi trpljenja, s katerim se junak odkupi krivde, pri čemer se tudi gledalec etično očisti. V medicini je katarza izpraznitev črevesja, pa tudi razrešitev kompleksov. V razkritjih o tem, kako je Banka Slovenije napačno ocenila višino bančnih izgub v NLB in NKBM, v posledici česar je Slovenija z dokapitalizacijo z razlastitvijo imetnikov podrejenih obveznic in predvsem z denarjem davkoplačevalcev zagotovila večjo kapitalsko ustreznost, kot je potrebna, ni pomembno, ali gre za zmoto zaradi nestrokovnosti in malomarnosti ali pa gre za neko goljufijo, s katero je Banka Slovenije namerno spravila slovensko vlado v zmoto, saj so posledice zmote v vsakem primeru zaradi napake v volji stranke enake. Če bi Banka Slovenije želela doseči stopnjo družbene katarze, bi morala najprej doživeti lastno očiščenje. Če že ne zmore dovolj etike, da bi ob drami slovenskega naroda doživela katarzo v Aristotelovem pomenu besede, bi vsaj lahko opravila katarzo v medicinskem pomenu tega pojma. Očistila bi lahko svoje črevesje in izločila vse svoje funkcionarje, ki ne zmorejo dojeti svoje soodgovornosti za bančno luknjo, temveč to luknjo zvijačno nalagajo davkoplačevalcem. S takšnim očiščenjem bi se Banka Slovenije tudi rešila svojih kompleksov zaradi katerih ne zmore opravljati svojih po zakonu naloženih pristojnosti in bi dojela, da mora slovenskemu narodu služiti, ne pa mu lagati, ga zavajati in mu škoditi.

katarza

Na svojem blogu je dr. Damijan opozoril slovensko strokovno javnost na odličen članek Tadeja Kotnika, ki v Financah v interesu razlaščenih imetnikov podrejenih obveznic razkriva, kako je Banka Slovenije napačno ocenila višino bančnih izgub v NLB in NKBM, v posledici česar je Slovenija z dokapitalizacijo z razlastitvijo imetnikov podrejenih obveznic in predvsem z denarjem davkoplačevalcev zagotovila večjo kapitalsko ustreznost, kot je potrebna. Gorenjska banka, ki se kljub ugotovitvam Banke Slovenije ni dokapitalizirala, je tudi brez dodatnega kapitala dosegla (celo večjo od nujno potrebne) kapitalsko ustreznost. Primer Gorenjske banke naj bi torej dokazal, da bi tudi NLB in NKBM morali doseči potrebno kapitalsko ustreznost, oziroma bi jo lahko tudi brez dokapitalizacije z javnim denarjem, ali vsaj z manjšo dokapitalizacijo od dejansko izvedene. Ne vem, ali ta Kotnikova teza drži, saj je usoda Gorenjske banke gotovo odvisna od usode Save in Merkurja, a nemara napačna predpostavka o Gorenjski banki ne izpodbija dejstva, da ocena višine bančne luknje ni bila strokovna in je gotovo bolj ali manj pretirana.

Tadej Kotnik se pri svojem pisanju ni skril v diskretni šarm občega, saj iz njegovega pisanja lahko skoraj v jeziku kazenskega prava povzamemo, da je Banka Slovenije ravnala strokovno napačno, kar je lahko posledica malomarnosti ali naklepnega ravnanja, ki je imelo za cilj zavesti slovensko vlado, da je ta na podlagi neodgovornega dela ministrstva za finance v škodo javnih financ izvedla dokapitalizacijo v višini bančne luknje, ki jo je ugotovila Banka Slovenije. Ne smemo pozabiti, da je bančno luknjo Banka Slovenije ugotovila s pomočjo izjemno dragih tujih svetovalcev in revizorjev, ki so za svoje nestrokovno delo, za katerega niso prevzeli odgovornosti, zaračunali astronomske honorarje. Zato je Slovenija utrpela škodo, ne le zaradi nepotrebne ali pretirane dokapitalizacije, temveč je drago plačala tudi neresnice, ki so jo zavedle, da je v škodo javnih financ plačala ali preplačala v takšnem obsegu gotovo nepotrebno dokapitalizacijo. Nedvomno bo škoda na javnem premoženju še večna, če bodo imetniki podrejenih obveznic pri ustavnem sodišču uspeli doseči razveljavitev odločitev, ki je del bremena dokapitalizacije iz javnega premoženja prenesla na imetnike podrejenih obveznic.

O pomenu Kotnikovih razkritij sta bralcem Damijanovega bloga spregovorila komentatorja Marko Golob in Igor Umek. Prvi pojasnjuje, da v danem ravnanju ni šlo za stroko, temveč za namerno vzpostavljanje ubogljivega vazalnega razmerja Slovenije do tujega kapitala, ki preko ustvarjanja dolžniške krize zagotavlja pogoje za privatizacijo ključnih slovenskih podjetij in s tem omogoča kontrolo tujcev v Sloveniji, ki se tako spreminja iz moteče, potencialno samostojne ekonomije v vir dobičkov tujega kapitala in v deželo revežev. Igor Umek pa poudarja, da je na podlagi obstoječega pravnega reda v Sloveniji, pod pogojem, da država in njeni organi delujejo v skladu s svojimi pristojnostmi strokovno in odgovorno, možno preprečiti zlorabe v škodo javnega premoženja, zaradi česar vidi komentator ključen razlog slovenske krize natančno v dejstvu, da nadzorni sistemi pravne države v Sloveniji ne delujejo odgovorno, strokovno, da nihče ne odgovarja in nihče ne terja povračila škode, ki jo povzroča malomarno in nestrokovno ali celo namerno škodljivo ravnanje odločevalcev v javni in civilni sferi.

Vidimo, da je jasno, kaj pomeni in kakšne so posledice primitivnega delovanja pravne države, ki sicer ima sodoben pravni red, a ga ne spoštuje oziroma v praksi ne izvaja. Prav smešenje prava, ko vsi vemo kaj je dobro in prav za vse, a tega nočemo, ker raje upoštevamo, kaj je koristno za določene interese, pa čeprav v škodo javnega premoženja, je jasen dokaz primitivnosti, celo norosti vladajoče izvršne oblasti. Kakor koli želimo absurdnost sistemskega ignoriranja prava pojasniti, naletimo na vprašanja strokovnosti. Ni mogoče, da bi kdorkoli ravnal nestrokovno, če pri tem ne bi bil tudi vsaj malomaren. Seveda je možno, da kdo ravna naklepno škodljivo in s tem tudi nestrokovno, a je naklep težko dokazati. Zakon o finančnem poslovanju in zakon o gospodarskih družbah predpisujeta, da morajo v poslovnem prometu poslovodstva ravnati strokovno, da morajo torej upoštevati Kodeks poslovno finančnih načel. Enako tudi zakon o bankah nalaga upravam bank ravnati strokovno v skladu z dobro bančno prakso. Če je posledica odločitev nastanek škode, je ta škoda posledica malomarnega opravljanja dolžnosti, posledica malomarnosti pa je odškodninska odgovornost poslovodje, ki ni upošteval strokovnih pravil, predpisanih z zakonom. Če upoštevamo, da je pri uveljavljanju odškodninske odgovornosti po obligacijskem zakonu določeno obrnjeno dokazno breme, da mora torej tožena stranka dokazati, da škoda ni posledica njene malomarnosti, je prav neverjetno, zakaj pristojni organi izvršne oblasti, Banke Slovenije in lastniki oškodovanih družb ne zahtevajo povrnitve povzročene škode.

Očitno trpljenje slovenskega naroda še ni doseglo tragičnega praga, ki bi v tej drami pri junakih tragičnega dogajanja vzbudilo katarzo in potrebo po očiščenju. Vse kaže, da junakom drame slovenske krize v Banki Slovenije še vedno ni jasno, da bi kot nadzornik bančnega sistema morali slabo bančno prakso ne le ugotoviti, temveč jo tudi preprečiti in nato tudi predlagati slovenski vladi kot zastopniku lastninskih pravic Slovenije v NLB in NKBM pravilna pravna sredstva za povračilo škode. Še celo več. Banka Slovenije po Kotniku slabo bančno prakso nadgrajuje s svojimi cenitvami bančne luknje, ki že povzročene škodo ni sankcionirala, temveč nagradila z dokapitalizacijo v škodo javnega premoženja in z razlastitvijo imetnikov podrejenih obveznic, ki so s svojo izgubo plačali lastno špekulativno nerazsodnost.

Če ima Kotnik prav in so njegove ugotovitve točne, nam njegova logika narekuje sklep, da Banka Slovenije ne ravna z naklepno slepoto, kar sicer očita poslovnim bankam v množici kazenskih ovadb, ki jih tožilstvo ne procesuira, temveč da je namerno spravila slovensko vlado v zmoto, da je le ta v škodo javnega premoženja plačala dokapitalizacijo NLB in NKBM in da je pri tem še dodatno oškodovala imetnike podrejenih obveznic, kar naj bi prikazala, kot ukrep, ki je zmanjšal breme davkoplačevalcev. Ni pomembno, ali gre za zmoto zaradi nestrokovnosti in malomarnosti ali pa gre za neko goljufijo, s katero je Banka Slovenije namerno spravila slovensko vlado v zmoto, saj so posledice zmote v vsakem primeru zaradi napake v volji stranke enake. Posel, sklenjen v dejanski zmoti, je pač izpodbojen. Torej bi lahko slovenska vlada, zaradi zmote, v katero jo je spravila napačna ocena Banke Slovenije, zahtevala v ustrezni pravdi razveljavitev vplačanih dokapitalizacij in s tem tudi vračilo nepotrebno vplačanih milijard, nekako tako, kot zahtevajo imetniki podrejenih obveznic razveljavitev razlastitve pri ustavnem sodišču. Vidimo, da je vlada pri obrambi javnega interesa neprimerno manj aktivna (saj v smeri razveljavitve dokapitalizacij NLB in NKBM sploh ni aktivna), kot so za svoj interes povrniti razlaščene podrejene obveznice aktivni imetniki teh obveznic. Vrnjen javni denar bi v hipu lahko zmanjšal javni dolg za več, kot bodo v škodo državljanov zmanjšali javni dolg vsi ukrepi po zakonu o uravnoteženju javnih financ in vsi ostali varčevalni ukrepi skupaj. Toda ne, slovenska oblast raje ne uporabi ustreznih pravnih poti za zavarovanje javnega premoženja pred zlorabami, goljufijami in špekulacijami vseh vrst, temveč raje stopnjuje varčevanje. Bolje je povečevati brezposelnost, nižati pokojnine, oropati mlade bodočnosti, državljane zdravstvenega in socialnega varstva, v šolah odpravljati možnost dostojnega šolanja otrok, policistom, zdravnikom, učiteljem in ostalim javnim delavcem nižati plače, uničevati cele gospodarske panoge (gradbeništvo, lesna industrija) in kar je temu podobnega, vse za to, da bodo preko bančnih špekulacij nekateri domači tajkuni in tuj kapital imeli še več dobička, da bo še večje izčrpavanje slovenskih delavcev in našega premoženja. Prav zato si Banka Slovenije in njeni funkcionarji lahko privoščijo nestrokovno, malomarno ali celo namerno neizvajanje nadzornih funkcij Banke Slovenije. Prav zato Banka Slovenije in njena viceguvernerka Mejra Festič govori o naklepni slepoti, namesto da bi podvzeli ukrepe za zaščito javnega premoženja v slovenskih bankah.

Če kdo, potem Banka Slovenije preko bilančnih podatkov in preko plačilnega prometa v slovenskih bankah ve in vidi, kaj se dogaja v slovenskem gospodarstvu. Če kdo, potem mora Banka Slovenije, kot nadzornik bančnega sistema preprečiti finančne špekulacije (finančni primitivizem) in s tem zaščititi slovensko gospodarstvo pred napadi na naše premoženje in našo svobodo, kot to opredeljuje Marko Golob. Če kdo, potem Banka Slovenije ne sme služiti Vladi Republike Slovenije pri njenem hlapčevskem služenju tujih interesov in podpiranju domačih roparskih podvigov slovenskih tajkunov. Če kdo, potem mora vsaj Banka Slovenije zagotavljati podlage pravosodnim organom za vodenje ustreznih sodnih postopkov za zaščito javnega premoženja, ne pa zgolj vzbujati vtis, da si prizadeva preganjati kriminal naklepne slepote.

Če bi Banka Slovenije pri svojih ukrepih za zagotavljanje stabilnosti slovenskih bank ravnala strokovno in če bi njeni funkcionarji opravljali svoje naloge intelektualno pošteno, potem bi tudi slovenska vlada in njeno ministrstvo za finance morali pred sodišči uporabiti prava pravna sredstva in ne bi po nepotrebnem obremenjevali pravosodja z brezpredmetnimi kazenskimi postopki. V tem primeru tudi vrhovno in ustavno sodišče ne bi mogli s svojimi sodbami zagotavljati nepregonljivosti in nekaznivosti vseh, ki brez nadzora lahko bogatijo na račun javnega premoženja. Vse to so osnovna prizadevanja in ravnanja, s katerimi bi Banka Slovenije prispevala k očiščenju slovenskega finančnega sektorja in s tem vsega gospodarstva, saj je finančni primitivizem generator vseh ostalih primitivnosti v naši vsakodnevni gospodarski praksi, tako v javni kot v civilni sferi.

Seveda, če bi Banka Slovenije želela doseči to stopnjo družbene katarze, bi morala najprej doživeti lastno očiščenje. Če že ne zmore dovolj etike, da bi ob drami slovenskega naroda doživela katarzo v Aristotelovem pomenu besede, bi vsaj lahko opravila katarzo v medicinskem pomenu tega pojma. Očistila bi lahko svoje črevesje in izločila vse svoje funkcionarje, ki ne zmorejo dojeti svoje soodgovornosti za bančno luknjo, temveč to luknjo zvijačno nalagajo davkoplačevalcem. S takšnim očiščenjem bi se Banka Slovenije tudi rešila svojih kompleksov zaradi katerih ne zmore opravljati svojih po zakonu naloženih pristojnosti in bi dojela, da mora slovenskemu narodu služiti, ne pa mu lagati, ga zavajati in mu škoditi.

Ja, Banka Slovenije katarze še ni in vse kaže, da je tako kot Slovenija v celoti še dolgo ne bo doživela, pa čeprav bi bila katarza daleč najučinkovitejše zdravilo za preseganje gospodarske, moralne in politične krize v katero so Slovenijo pahnili brezvestni bančniki in menedžerji ter kapitalisti, ki so mirno, brez slabe vesti v spregi z zavrženimi slovenskimi vladajočimi politiki pripravljeni za drobiž v svojem žepu pahniti slovenski narod v revščino in odvisnost od tujega kapitala.

Iz dežele Vikingov

Nacionalni letalski prevoznik Adria Ariways nas je presenetil in v promocijske namene omogočil povratne vozovnice po razumni ceni z brniškega letališča v trgovsko pristanišče København/Kopenhagen in nazaj. Tako sem se znašel na letalu polnem Skandinavcev, saj sem bil, kot se mi je zdelo, med potniki edini Slovenec. No ja, Slovenci očitno ne letimo množično na Dansko, obratno pa Danci nedvomno množično obiskujejo lepote Slovenije, kjer lahko, nekako tako, kot mi v Makedoniji, dobro jedo in pijejo, poceni prenočujejo in sploh ugodno uživajo in veseljačijo.

Danska je imenitna dežela. Njeno glavno mesto København in še vsa ostala manjša mesta, ki sem jih videl, so neverjetno lepo urejena. Parki polni cvetočih grmovnic in drobnega cvetja. Mestni in ostali javni promet se odvija natančno po voznih redih in popotnika v nadvse prijetnih vlakih, avtobusih in trajektih pripelje prav tja, kamor si želi, pri čemer ni treba dolgo čakati na odhod. Ljudje so izjemno prijazni, prav nič vsiljivi in tujcu pripravljeni pomagati, da se znajde v tujem mestu. Povsod se veliko gradi, toda zaradi tega ni kakšnih prometnih zastojev in tudi emisije hrupa, praha in smradu so nekako znosne in ne preveč moteče. Prebivalstvo na Danskem daje videz zdravja in zadovoljstva. Svetlolasa dekleta niso suha, a tudi debela ne, fantje pa izgledajo športno in dajejo videz krepkih rokometašev, ki na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah segajo po kolajnah. Muzeji in galerije z bogatimi zbirkami ne pobirajo vstopnine, temveč so vrata odprta brezplačno. V muzejih srečaš več otrok kot turistov, saj je otrok dovolj, turistov pa malo. Otrokom v muzejih razlagajo slavno zgodovino danskih prednikov Vikingov, ki so na svojih preprostih ladjah pluli po vsem tedaj znanem in neznanem svetu, ter v roparskih napadih strahovali evropsko prebivalstvo od Rusije na vzhodu, do Anglije na zahodu celine. Te svoje roparske preteklosti se Danci ne sramujejo, temveč so nanjo ponosni, čeprav so svoje roparske navade opustili, le ostalim Evropejcem, Američanom, Kitajcem in Japoncem, ki pridejo tja kot turisti, poberejo denarce na način, ki nima nič skupnega s starodavno vikinško tradicijo.

Na Danskem je namreč vse strahovito drago. Če prenočuješ v tretjerazrednem hotelu, si privoščiš kakšno kavo ali pivo, potem v nekaj dnevih zapraviš znesek, enak minimalni slovenski plači, s katero naši delavci tolčejo revščino cel mesec. Ker na Danskem ne srečaš beračev ali na prvi pogled revežev, ki bi na ulicah živeli človeka nevredno življenje, je nujna ugotovitev, da ljudje na Danskem pač dovolj zaslužijo, da si lahko privoščijo dostojno življenje in da še veselo letijo v Slovenijo, kjer se lahko s svojimi plačami po mili volji gostijo in uživajo. Nedvomno si Danci, tudi tisti najrevnejši, lahko v Sloveniji privoščijo, kar jim srce poželi in za to ne porabijo svoje minimalne plače ne v nekaj dnevih, ne v celem mesecu. Vidimo, da velja neko popolno obratno sorazmerje. Kar si lahko privošči Danec v Sloveniji, si tega ne more privoščiti Slovenec na Danskem. Celo premožen Slovenec, ki zasluži večkratno povprečno plačo v Sloveniji, ne more na Danskem uživati blagodati dobre hrane in vsega, kar nudi počitniško potepanje. Takšno razkošje je prihranjeno samo za najbogatejše Slovence, tiste, ki so obogateli na račun množice revežev z minimalnimi plačami. Kar velja za zaposlene, še toliko bolj velja za brezposelne in upokojence. Danski socialni podpiranci in upokojenci bi bili po moji oceni pri nas premožnejši sloj prebivalstva, če bi se odločili s svojimi socialnimi nadomestili in pokojninami vred preselit v Slovenijo in tu živeti po slovenskih cenah, a z danskimi prihodki.

Kako je vse to mogoče, če upoštevamo, da je Danska kmetijska in ribiška ter kmetijsko-ribiško predelovalna država (brez velikih naravnih znamenitosti, z najvišjim vrhom vsega 173 metrov nadmorske višine)? Razen lego kock in piva ni med pomembnejšimi proizvajalkami dobrin v globalnem svetu. Ima razvit promet in infrastrukturo, a nima kakšne velike proizvodne ali finančne industrije. Po podatkih wikipedije dela v javnem sektorju tretjina zaposlenih, 44 % odraslih pa koristi katero izmed oblik državnih storitev in pomoči.

Kako je pri svojih cenah dela in življenja lahko med desetimi najbolj konkurenčnimi gospodarstvi sveta? Kako je mogoče, da ta država kljub svoji majhnosti igra pomembno vlogo v evropski uniji in svoje krone menjuje za evre v očitnem nesorazmerju kupne moči obeh valut? Kako lahko Danci v miru živijo in uživajo, ne da bi jim bilo treba delati več kot 8 ur na dan, medtem, ko pri nas ljudje niti v 12. urah ne zaslužijo dovolj, da bi brezskrbno živeli v Sloveniji, kaj šele, da bi lahko živeli na Danskem in to kljub temu, da smo vsi v srečni Evropski uniji, kjer velja prost pretok dela, kapitala in lahko vsi prodajamo in kupujemo po načelih svobodnega trga?

Ker sta Slovenija in Danska članici Evropske unije, ni mogoče, da bi bila pravna in družbena reda po veljavnih predpisih bistveno različna, saj je harmonizacija prava znotraj Evropske unije osnovni pogoj življenja v Evropski skupnosti. Po vsej logiki bi morali Slovenci živeti celo bolje kot Danci, saj so naše naravne danosti prijaznejše kot na Danskem. Naše podnebje je prijetnejše, sonce nas bolj greje kot na mrzlem, vetrovnem in oblačnem skandinavskem podnebju. Naše kmetijstvo bi lahko zato pridelalo več biološko pridelane zelenjave in sadja kot Danci, le pri žitih imajo Danci s svojimi ravninami nekaj prednosti. Lega Slovenije na presečišču transportnih poti nam daje možnosti dobro služiti s cestninami in drugo logistiko v prometu. Naše bogastvo v gozdovih je večje kot Dansko in tudi naša industrija, kolikor je nismo uničili kakor smo gradbeništvo, tekstilno in lesno industrijo, bi ob ceneni in dobri delovni sili morala biti konkurenčnejša na svetovnih trgih kot Danska. Naš šolski sistem, kljub vsem kritikam, še vedno po neki inerciji iz časov socializma daje po statističnih primerjavah nič slabše strokovnjake, inženirje, ekonomiste in zdravnike kot Danske šole, pa še enako ali več ljudi pri nas študira in konča univerzitetno šolanje.

Kje je razlog, ki nas v nasprotju z logiko postavlja v položaj revežev v primerjavi z Danci po vsem po nepotrebnem? Odgovora ne morem podati z gotovostjo, saj nekaj dni potepanja po deželi Vikingov ni dovolj, da bi človek spoznal skrivnosti uspeha te dežele, zakaj je tam vse tako lepo urejeno in dobro za javnost, pri nas pa ne. Toda, če pomislimo, kaj vse je pri nas narobe, potem po trdnih zakonih Aristotelove silogistične logike, kjer lahko opredeliš kaj nekaj je, če poveš, kaj to nekaj ni, z veliko verjetnostjo lahko sklepamo, da je na Danskem dobro zato, ker tam država in njeni organi opravljajo svoje pristojnosti. Očitno ne more nihče v pogojih neoliberalističnega kapitalizma škoditi javnemu interesu, če organi nadzora v državi opravljajo svojo funkcijo. Dobički iz gospodarstva se očitno v večji meri kot pri nas na Danskem porabijo za javno dobro, zaradi česar več ostane za ljudi, za javne potrebe in manj za bogatenje špekulantov. Nedvomno mora izvršna oblast na Danskem zasledovati le javni in ne privatnih interesov in prav gotovo danska centralna banka ne bi prezrla, da poslovne banke množično s »naklepno slepoto« (kot ta pojav imenuje viceguvernerka Banke Slovenije Mejra Festič) kradejo davkoplačavalcem njihove težko prigarane zaslužke in v nekaj letih ustvarijo izgube, ki presegajo pet milijard evrov. Tudi si ni mogoče predstavljati, da bi danska oblast mirno opazovala ali celo vzpodbujala početje delodajalcev, ki bi s kriminalnim ravnanjem izčrpali lastna podjetja tako, kot se je to zgodilo in se še dogaja pri nas. Na Danskem predsednik vlade gotovo ne moralizira, temveč ukrepa in s svojim klepetanjem ne sodeluje pri razprodaji državnega premoženja. Sodniki gotovo sodijo v razumnih rokih in ne dvomijo o dejstvih, kot to počne pri nas ustavno sodišče, ki s svojimi odločitvami potepta še tisto nekaj malo volje, kolikor je premorejo naši organi pregona pri opravljanju njihove družbene funkcije zaščite zakonitosti in poštenja.

Ne moremo si predstavljati, da bi na Danskem lahko kdo zgradil termoelektrarno na premog za trikrat več denarja, kot je res vredna in da bi pri tem porabil javni denar brez javnega naročanja, kot je to primer pri našem TEŠ 6, nato pa še uničil dobro utečen star rudnik, kot se bo to verjetno primerilo našemu rudniku rjavega premoga v Velenju. Ne vem, kako je mogoče, da naša vlada sprejme obvezo, da bo pokrila slabe kredite bank, nato pa, da bo banke reducirala na račun zniževanja gospodarske aktivnosti, ki je brez kreditiranja pač ni, vse za to, da bo potem lahko te banke pod vsako razumno ceno prodala tujim špekulativnim skladom. Na Danskem je kaj takega povsem izključeno, saj tam zgoraj potomci Vikingov niso tako primitivni kot njihovi slavni predniki.

Nedvomno so Danci doumeli, da je čas primitivnega gospodarstva minil, da stare metode ropanja niso več smiselne in so brez perspektive. Zato so raje svoje življenje uredili tako, da je vse prijazno, da so za cel svet svetel vzor, da vlada red in spoštovanje razuma in je vse urejeno tako, kot njihovi parki in mesta.

Obratno pa pri nas še vedno živimo nekako v času starih Vikingov in še vedno mislimo, da bomo z nekim primitivnim ropanjem lahko dobro živeli. Vikingi so ropali druge narode, slovenski oblastniki in kapitalisti pa ropajo lasten narod. Zato, če hočeš videti, kaj je v Sloveniji narobe, pojdi v deželo potomcev Vikingov na Dansko in si zlasti oglej muzej Vikingov, ki slavi roparske podvige že davno presežene primitivne družbe.

Makedonija je danes tisto, kar bo Slovenija jutri

Državljani Slovenije imamo srečo, da je kje kakšna država, ki še manj resno kot Slovenija jemlje razumevanje poštenja, odgovornosti in obveze izvršne oblasti, da mora služiti narodu in ne obratno. Kdor želi vedeti kakšna bo Slovenija jutri, si naj ogleda, kakšna je Makedonija danes, kajti Makedonija danes je tisto, kar bo Slovenija jutri.

Skopje je denimo mesto z največjo gostoto bronastih kipov na hektar površine, kar sem jih do sedaj videl na svojih popotovanjih; vse, kar je starega, se krasi z novim lišpom; avtorji nagnusnih bronastih kipov, s stiroporom in marmorjem olišpanih neo-viktorijanskih prenovljenih fasad soc-realisičnih stavb in betonskih galej v strugi Vardarja niso znani, ve pa se, da kipe menda izdeluje neka livarna iz Firenc za desetino porabljenega denarja, porabljeno pa je do sedaj menda že pol milijarde evrov. In v Makedoniji nisem srečal nikogar, ki bi mislil, da je bilo vse pošteno in da so izvajalci pridobili naročila za dela v postopkih javnega naročanja. Slovenci smo, kar se tega tiče veliko na boljšem, saj nam ni treba ugibati o tem, ali je največja investicija iz javnih sredstev TEŠ 6 bila vodena preko javnega naročanja, ker je jasno, da je TEŠ vsa naročila oddal brez postopka javnega naročanja in je tako uspel za 600.000 EUR vredno investicijo porabiti 1.400.000 EUR. Menedžerji TEŠ-a so tako nedvomno uspešnejši od makedonske vlade, saj so v investiciji primerljivi po višini z olepševanjem Skopja mirno pospravili vsaj toliko, kot so Makedonci porabili za ves kič v centru Skopja. Razlika je le v tem, da v Makedoniji opozicija meče vladajoči politiki »bombe« (vladne prisluhe več kot 20.000 prebivalcem Makedonije), pri nas pa opozicija »bomb« na temo TEŠ 6 ne meče, ker raje lepo molči in nekako sodeluje pri delitvi provizijskega kolača iz največje investicije iz javnega denarja v Sloveniji zadnjih pet ali še več let.

Tragična maska, Hierapolis, Bitola
Tragična maska, Heraklea, Bitola

Slovenski mediji objavljajo alarmantne vesti o Makedoniji, iz katerih bi lahko povzeli, da moramo biti presrečni, ker živimo v Sloveniji in ne v Makedoniji, kjer bo zdaj zdaj izbruhnila vojna s ponosnimi sinovi orlov, ki so že v romanih Karla Maya (glej: Po gorah Balkana, Žuti in V deželi škripetarjev) opisani kot samosvoji in nepopustljivi bojevniki. Poleg tega zvemo iz naših časopisov veliko zgod in nezgod o nesporazumih z Grčijo glede imena Makedonija, zaradi česar to državo v mednarodni komunikaciji imenujejo Bivša jugoslovanska republika Makedonija. Mnogo poročil je bilo o terorističnih izpadih skupine borcev, za katere ne izvemo, kdo so bili in zakaj so šli streljat policaje v Kumanovo. Iz poročil naše RTV in časopisov izvemo tudi, da potekajo v Skopju demonstracije opozicije, ki želi doseči odstop vlade, vse menda zaradi prisluhov telefonskih razgovorov vrhov izvršilne oblasti, iz katerih je z gotovostjo možno zaključiti, da je v Makedoniji oblast skorumpirana in da se zlorablja v škodo naroda. Ta oblast je menda nekako pokvarjena in ji je bolj kot dobro in prav za javno blaginjo mar stanje na privatnih računih vodilnih politikov na čelu s dominantnim predsednikom vlade Gruevskim. Vse to je napisano dokaj prepričljivo in bi človek tem vestem celo verjel, če ne bi sam oni teden šel na potep v to nemirno državo, s katero smo še pred petindvajsetimi leti delili bratstvo in edinost v skupni državi Socialistični federativni republiki Jugoslaviji.

Aleksandrovo zvezdo/sonce si današnji makedonski oblastniki jemljejo kot del lastne zgodovine
Aleksandrovo zvezdo/sonce si današnji makedonski oblastniki razlagajo kot del lastne zgodovine

Makedonija je nedvomno izjemno lepa dežela. Sredi maja so bile visoke gore še vedno zasnežene, voda v jezerih pa bi bila že dovolj topla za kopanje, če bi vreme ne bilo deževno in hladno. Plodne ravnine ob Prespanskem jezeru in ob rekah Vardarju in Strumici so zelene, obdelane in je pravo veselje gledati plantaže cvetočega sadnega drevja, vinogradov, melon in dinj, da ne govorimo o plastenjakih paradižnikov, paprike in jajčevcev. Po pašnikih se pasejo črede drobnice, pokrajina ni prenaseljena in daje vtis umirjenega in spokojnega življenja njenih prebivalcev, ki niso izpostavljeni nadlogam množičnega turizma. Makedonci so ljubeznivi in prijazni ljudje, ki s tujcem radi poklepečejo o njihovem vsakdanjem življenju. Ni opaziti onesnaženja okolja, saj kakšne pomembne industrije praktično v Makedoniji ne premorejo. Mesta so lepo urejena, čista, s prijetnimi parki, kjer človek lahko posedi in uživa ob pogledu na množice posajenih cvetlic in vonja v maju cvetoče akacije. Ni mogoče dvomiti. Makedonci so pridni in delovni ljudje, sicer bi ne obdelali svojih polj in ne bi pasli svojih ovčic. Nemara bi tudi pridno delali v tovarnah, če bi jih imeli. Ker tovarn ni opaziti kaj prida, pa jim seveda preostane obrt, trgovina in gostinstvo. Kljub pridnosti pa žal vse kaže, da Makedonci ne uspejo toliko prigarati, kot lahko njihova oblast porabi, sicer bi ne bilo veliko beračev na ulicah mest in dragih prestižnih avtomobilov na cestah na vsakem koraku.

Kljub pridnosti in nedvomno dobrim možnostim za življenje, je popotnik v tej deželi prisiljen opaziti hudo revščino in pomanjkanje, ki ga trpi velika večina prebivalstva. Da, hudo je zlasti v zakotjih podeželja, kjer ni mogoče ločiti stanovanjskih hiš od hlevov za živino in kjer očitno ni ne kanalizacije, ne kaj dosti vodovodov. Dežela je elektrificirana, kako in koliko so dostopne pridobitve informacijske družbe na podeželju, popotnik ne more vedeti, čeprav je po večjih mestih v vsaki gostilni možen dostop do internetne povezave. Najslabše plačani delavci zaslužijo minimalno plačo, ki menda ne dosega niti 100 EUR na mesec. Ker je menjava makedonskega denarja proti EUR nekako 62 denarjev za en evro, mora tak delavec preživeti mesec z nekako 6.000 makedonskimi denarji. Kako mu to uspe je seveda skrivnost, saj so cene osnovnih dobrin sicer precej nižje kot v Sloveniji, a za dostojno preživetje štiričlanske družine v Skopju je treba zaslužiti kakšnih tisoč evrov, torej 60.000 denarjev. Vse kar je manj, je revščina, sorazmerna majhnosti zaslužka. Tudi pokojnine so izjemno skromne in se že leta niso spremenile, oziroma se celo nižajo in znašajo v povprečju manj kot 200 EUR. Če mora upokojenec s to pokojnino preživljati še brezposelne otroke, ki imajo končano univerzitetno izobrazbo, so seveda tudi upokojenci izpostavljeni revščini. Policaji, učitelji, vojaki in drugi javni uslužbenci, ki vneto služijo vladajoči stranki, to je VMRO-DPMNE, zaslužijo bolje, celo do 600 EUR in jim gre bolje, čeprav se ne morejo pohvaliti, da niso revni in da živijo dostojno. Ker je brezposelnost velika, zlasti ni delovnih mest za nedoločen čas, delodajalci pa dobro služijo zlasti na račun prekarnih delavcev, ki pogosto delajo po 12 in več ur na dan za kakšnih 300 EUR na mesec.

V Makedoniji, enako kot v Sloveniji, ni več socializma, temveč vlada kapitalizem. Zato seveda ni nič nenavadnega, če srečamo tudi v Makedoniji neko manjšino ljudi, ki so očitno premožni, saj se prevažajo v dragih razkošnih avtomobilih, se gostijo v imenitnih restavracijah, kjer lahko vesela družba treh ali štirih udeležencev poje in popije za eno večerjo več, kot dobi povprečna družina za cel mesec. Ni potrebno imeti veliko domišljije, da ne bi doumeli, da množična revščina na drugi strani producira majhno elito bogatinov, ki so do premoženja prišli s špekulacijami, izkoriščanjem revežev in predvsem s korupcijo in zlorabami oblasti. Več kot je špekulacij in zlorab, več kot je kriminala, več je množične revščine in bolj je bogata privilegirana manjšina, ki jo ščiti oblast. Četudi ni pravnomočnih sodb o korupciji trenutnih oblastnikov, lahko z gotovostjo sklepamo, da je korupcije na pretek, če je veliko zelo revnih in nekaj nadvse premožnih državljanov.

V nekem objavljenem prisluhu (te prisluhe imenujejo v Makedoniji »bombe«) slišimo predsednika vlade, kako daje instrukcije, kako da naj Kitajci, ki gradijo avtocesto od Tetova proti Ohridu, dajo 15.000.000 EUR provizije, da bo le-ta končala na njegovem računu nekje v tujini. Avtocesto od Demir kapije do Gevgelije gradi Strabag, vendar ni znano, ali bo tudi o tej gradnji objavljena kakšna »bomba« in tako ni mogoče vedeti, ali je Strabag boljši od Kitajcev.

Skopje je veliko gradbišče. VMRO-DPMNE (že deveto leto vladajoča stranka) se je navkljub protestom Grčije odločila celemu svetu dokazati, da so Makedonci nasledniki antičnih helenskih Makedoncev, ki so za časa Filipa osvojili Grčijo, za časa njegovega sina, Aristotlovega učenca Aleksandra Velikega pa ves tedaj znan civiliziran svet, vse do Indije. Zato je najožje središče Skopja ozaljšano z množico bronastih kipov Filipa in Aleksandra, kar na simbolni ravni dokazuje, da imamo opravka z narodom, ki je pred 2300 leti premagal mogočno Perzijo. To seveda ni dovolj, zato je Skopje mesto z največjo gostoto bronastih kipov na hektar površine, kar sem jih do sedaj videl na svojih popotovanjih. Kipe imajo vsi, od carja Samuela, ki je leta 1014 po porazu na gori Belasici doživel, da so Bizantinci oslepili njegovo vojsko, do Kemal paše Ata Turka, ki je bil rojen v neki vasi blizu Debra in je bil oče Turčije, čeprav menda ni bil Turek. Toda Skopje ne bodo krasili le kipi. Vse, kar je starega, se krasi z novim lišpom. Vse bo oblečeno v stiropor in marmor, v strugi Vardarja, kjer je bilo nekoč kopališče revežev, ki so v poletni vročini tam hladili prepotene noge, pa sedaj stojijo tri betonske galeje, v katerih bodo gostišča za turiste, ki naj si ogledujejo vso to lepoto. Ta projekt je do sedaj menda že pogoltnil 500.000.000 EUR, makedonsko ljudstvo pa se prepira o tem, kolikšen del te vsote je končal v žepih vladajočih politikov na oblasti. Nisem srečal nikogar, ki bi mislil, da je bilo vse pošteno in da so izvajalci pridobili naročila za dela v postopkih javnega naročanja.

Skopje je postalo Skopje mesto z največjo gostoto (nagnusnih) bronastih kipov na hektar površin.
Skopje je postalo mesto z največjo gostoto (nagnusnih) bronastih kipov na hektar površin.

Vsekakor avtorji nagnusnih bronastih kipov niso znani, ve pa se, da jih menda izdeluje neka livarna iz Firenc za desetino porabljenega denarja. Tudi imena arhitektov, ki so sprojektirali prenovo socrealističnih stavb zgrajenih po potresu leta 1963 in spreminjajo Skopje v nekakšen neo viktorjanski posnetek Londona, niso znana. Makedonci o postopku, kako so bila pridobljena naročila financirana z javnim denarjem lahko le ugibajo in poslušajo bombe, ki jim narekujejo oceno, da se vse to počne predvsem zaradi zlorab in korupcije. Slovenci smo, kar se tega tiče veliko na boljšem, saj nam ni treba ugibati o tem, ali je največja investicija iz javnih sredstev TEŠ 6 bila vodena preko javnega naročanja, ker je jasno, da je TEŠ vsa naročila oddal brez postopka javnega naročanja in je tako uspel za 600.000 EUR vredno investicijo porabiti 1.400.000 EUR. Menedžerji TEŠ-a so tako nedvomno uspešnejši od makedonske vlade, saj so v investiciji primerljivi po višini z olepševanjem Skopja mirno pospravili vsaj toliko, kot so Makedonci porabili za ves kič v centru Skopja. Razlika je le v tem, da v Makedoniji opozicija meče vladajoči politiki »bombe«, pri nas pa opozicija »bomb« na temo TEŠ 6 ne meče, ker raje lepo molči in nekako sodeluje pri delitvi provizijskega kolača iz največje investicije iz javnega denarja v Sloveniji zadnjih pet ali še več let.

Protesti zoper skorumpirano vlado VMRO-DPMNE v Skopju “Zbogum Nikola”

Makedonce moti netransparentnost porabe javnega denarja, zaradi česar študentje, profesorji in meščanski liberalno misleči intelektualci protestirajo proti vladi Nikole Gruevskega in zahtevajo nove volitve. Slovence TEŠ 6 ne revoltira, saj nihče ne protestira, mediji o tem ne poročajo, opozicijske stranke pa o korupciji ne govorijo. Gotovo, saj vsi spoštujemo modro odločitev ustavnega sodišča, ki je načelo zakonitosti postavilo nad spoštovanje pameti in odločilo, da je nezakonito kogarkoli pravnomočno obsoditi za korupcijo, če le-ta ni konkretno dokazana. Makedonci nimajo tako načelnega ustavnega sodišča, pa so prepričani, da je korupcija osnovni vzrok njihove bede in nesreče. Zato že več kot dva meseca vsak dan demonstrirajo in zahtevajo zamenjavo oblasti. Ta revolt pa ni ne množičen, ne oblasti nevaren, ker ga množica Makedoncov le opazuje nekako od strani, ker ne verjame, da protestniki nameravajo dejansko karkoli radikalno spremeniti. Izkušnja namreč Makedonce uči, da po zamenjavi oblasti nadvse moralni protestniki nadaljujejo staro prakso, ki jo lepo definira B. Traven v romanu »Upor obešencev«, ko pove, da je oblast zato, da je zlorabiš. Tudi vseslovenska ljudska vstaja v Sloveniji lepo potrjuje, kako zgolj menjava strank in imen v vladi še ni revolucija, ki bi prinesla ljudstvu več države, kot vsakodnevne prakse spoštovanja predpisov in odgovornega dela v javno dobro, kar bi se poznalo kot več delovnih mest, boljše plače, manj dobička kapitala, več kruha, več kulture, manj ideologije, več pameti in manj norosti. Dostojno življenje večine državljanov je pač iluzija, o kateri lahko le sanjamo, če za ta cilj ni pripravljena večina naroda pozabiti izkrivljene ideologije špekulantskega kapitala in če ta večina ljudi neumno misli, da bo prav vsak med njimi končal v ozki skupini bogatašev, ne pa po zakonih nujnosti v veliki večini revežev. Tako imamo v Makedoniji protestnike brez široke podpore ljudstva in vlado, ki podpore ljudstva ne potrebuje, saj ima policijo, vojsko in uradnike, ki so za ljubi kruhek pripravljeni pozabiti na pravo in moralo.

Makedonski državljani vsak dan demonstrirajo ob 18. uri s sloganom #protestiram
Makedonski državljani vsak dan demonstrirajo ob 18. uri s sloganom #protestiram

Vendar pa vse kaže, da je oblast v Makedoniji nekako želela pridobiti enotnost naroda in zanetiti domoljubna čustva Makednocev, da bi le-ti nemara ne nasedli demagogiji protestirajočih intelektualcev. In zgodilo se je Kumanovo. Prav vseeno je, ali je res, kar trdijo mnogi Makedonci, da so bili kumanovski teroristi pravzaprav plačani kriminalci, ki naj bi jih najel Gruevski, da bi naj napadli Kumanovo tako, kot so esesovci požgali Rajhstag, ali pa je šlo dejansko za izpad norih kosovskih nacionalistov, ki so lahko rovarili, ker jih oblast v Makedoniji ni želela pravočasno ustaviti. Dejstvo je, da je vlada kumanovski dogodek prikazala kot grožnjo svobodi in celovitosti Makedonije, zaradi česar je nujno končati demonstracije in enotno podpreti vladajočo oblast, da bo še naprej lahko vladala, bogatela in pehala makedonski narod v nesrečo. Prav tega dejstva slovenski mediji niso opazili, ali pa ga niso hoteli opaziti. Kot da bi tudi v Sloveniji potrebovali Kumanovo, da bi dojeli svojo srečo in spoznali, da moramo spoštovati in častiti pridobitve naše demokracije, pa četudi jih plačujemo z revščino.

V Makedoniji so na primer elektro distribucijo že prodali Avstrijcem. Tudi Telekom ni več makedonski, makedonska gradbena podjetja pa so podizvajalci tujim gradbincem. Skopsko in ohridsko letališče so kupili Turki, pivovarne pa Nizozemci. Tudi banke so pretežno v tuji lasti, celo NLB premore hčerinsko banko v Makedoniji. Nedvomno so bili Makedonci uspešnejši od Slovenije pri prodaji olastninjene nekoč družbene lastnine tujcem in so že dosegli, kar si v Sloveniji naša oblast šele prizadeva doseči. Naši mediji se sprašujejo, ali bo vlada prodala Telekom, ali pa si bo upala prevzeti nase odgovornost za odločitev, da Telekoma poceni ne prodamo. Takšnih dilem v Makedoniji nimajo, saj se hitro o vsem dogovorijo, ker ni sporov o tem, kateri del politikov oziroma kateri pripadniki elite bodo imeli od prodaje korist. Pričakovati je, da bo tudi slovenska oblast prej ali slej prišla k pameti in tedaj bo hitro prodano, kar je ostalo, pa čeprav bo zmanjkalo še za pokojnine. Na našo srečo, bodo naše skromne pokojnine še vedno zadostne za dostojno življenje v Makedoniji, le prodati moramo, kar imamo v Sloveniji in vzeti pot pod noge, se preseliti v Makedonijo in tam uživati dostojno življenje, za kar nam v Sloveniji že krepko zmanjka.

Ja, tako je to z Makedonijo. Lahko bi pisal še dolgo in vedno bolj zamorjeno, a bom nehal, ker vidim, da je vse lepo in prav, saj imamo srečo, da je kje kakšna država, ki še manj resno kot Slovenija jemlje razumevanje poštenja, odgovornosti in obveze izvršne oblasti, da mora služiti narodu in ne obratno. Žal pa to stanje ne bo več trajalo dolgo.

Kdor želi vedeti kakšna bo Slovenija jutri, si naj ogleda, kakšna je Makedonija danes, kajti Makedonija danes je tisto, kar bo Slovenija jutri.

Ko poslovodje ne odločajo, vlada pa ne vlada: logika Jupitra in vola po slovensko

V latinskih pravnih pravilih, izrekih in definicijah najdemo znan izrek: »Quod licet Iovi, non licet bovi«, kar prevajamo »Kar je dovoljeno Jupitru, ni dovoljeno volu«. Pomen navedenega znanega izreka je bil jasen že starim Rimljanom in jasen je tudi sodobnim Evropejcem, seveda z izjemo Slovencev, ki ta izrek razumemo po svoje in odstopamo od standardnega razumevanja, da vol ne sme početi tistega, kar sme početi Jupiter v vsej njegovi božanskosti in seveda tudi obratno, da ni primerno, da bi Jupiter počel, kar je sicer rezervirano za vola.

Iz afere Kovačičliks, ki zadnje dneve buri duhove Slovencev, lahko povzamemo, da predsednik uprave NKBM Matjaž Kovačič ni počel, kar bi kot predsednik uprave NKBM moral. Ni opravljal svoje funkcije, ker ni odločal in ni poslovodil NKBM, torej se ni obnašal kot Jupiter, ker je rajši kot vol zgolj spraševal takratnega predsednika vlade, kaj naj počne. Toda, to kar, je dovoljeno Jupitru, ne sme opravljati nihče drug. Povedano drugače: predsednik uprave NKBM ne more prenašati svojih pristojnosti na nikogar, tudi na predsednika vlade ne, temveč mora v dobro banke, ki jo vodi, odgovorno odločati in za svoje odločitve tudi odgovarjati. Toda, kako naj odgovarja, če ne odloča in kako naj odloča, če se odpoveduje svojim pristojnostim in je raje v vlogi vola, kot bi bil v vlogi Jupitra?

Predsednik vlade na dopise in mejle večinoma naj ne bi odgovarjal, ker jih menda niti prebral ni. Seveda, saj predsednik vlade ni želel nastopati kot vol, kar bi se zgodilo, če bi začel odločati o stvareh, za katere ni pristojen. Gotovo predsednik vlade ni pristojen poslovoditi NKBM. Če predsednik vlade želi ohraniti pozicijo Jupitra, mora odločati o vsem, saj mu je to tudi dovoljeno, toda če noče biti vol, mora odločati le v okvirju svojih pristojnosti. Zagato je predsednik vlade elegantno razrešil, ker je ohranil vzvišeno božansko pozicijo in je vlogo vola namesto njega prevzel njegov tajnik. Tako imamo tipično slovensko situacijo popolne zamegljenosti odgovornosti, saj ne vemo, kdo dejansko odloča, ne vemo, kdo je za kaj pristojen, ker poslovodje ne odločajo, vlada pa ne vlada, ker ne more odločati o poslovodenju banke ali gospodarske družbe, čeprav gre za osebe v večinski lasti države, ki jo zastopa vlada. Zato vlada odloča neuradno, odloča tako, da predsednik vlade preko tajnika sporoča odločitve, za katere ne odgovarja, ker se sploh ne ve, da je te odločitve dejansko sprejel, predsednik uprave banke pa nam po televiziji pojasni, da ni za nič kriv, saj je o najpomembnejših stvareh odločal pravzaprav predsednik vlade.

V preteklih letih smo ničkolikokrat slišali predsednike vlad in predsednico vlade ter ministre, ki so nam zatrjevali, da niso pristojni odločati na primer o imenovanjih uprav in nadzornih svetov gospodarskih družb in bank v večinski lasti Republike Slovenije, ker je to pristojnost Slovenskega državnega holdinga. Vlada si je tudi oprala roke in ni ničesar sklepala o prodaji Mercatorja, Telekom pa sedaj menda prodaje SDH, čeprav ima o tem predsednik vlade veliko za povedati. Pretekle vlade se niso pustile motiti in so mirno gledale, kako propada gradbeništvo, saj niso štele za svojo dolžnost preprečiti propada pomembne gospodarske panoge in niso zaščitile tisoče delovnih mest. Ne vlada, ne državni zbor nista ničesar ukrenila, da bi Banka Slovenije opravila svojo pristojnost in preprečila prakso podeljevanja slabih kreditov, ki jih moramo sedaj preko državne dokapitalizacije socializirati vsi državljani. Tudi pri TEŠ6, ki je stal skoraj trikrat več, kot bi smel, resorni ministri in vlada niso opazili, da TEŠ oddaja naročila po pretirano previsokih cenah izbranim ponudnikom nezakonito, ker ni oddajal naročil po postopku javnega naročanja. O vseh teh in drugih podobnih zadevah ni bilo pravočasnega ukrepanja, ker ukrepanja sploh ni bilo. Obratno pa so si vlade na čelu s predsedniki vlad in predsednico vlade dajale dovolj opravka z odločanjem v zadevah, o katerih ne bi smele odločati vlade in njeni ministri. Pri javnih naročilih bi morali javni naročniki, kot so DARS, Slovenske železnice, Univerze, skratka vsi neposredni in posredni proračunski uporabniki, odločati povsem neodvisno. Ponudnike bi morali določati zgolj na podlagi kriterijev in meril določanja najugodnejše ponudbe, pa nam vsi zapleti z oddajo javnih naročil dokazujejo, da se zapleta predvsem zaradi vpletanja nepristojnih odločevalcev, ki brez odgovornosti diktirajo, kdo bo dobil kakšno naročilo.

Kadrovska politika v družbah v večinski lasti države in v vseh organih javnih služb je eno samo norčevanje iz stroke in sposobnosti kandidatov, ker je edini kriterij politična pripadnost in vodljivost kandidatov in njihova pripravljenost, da odigrajo svojo vlogo v komediji slovenskega upravljanja gospodarstva in države. Zlasti so kot kandidati za vodilne funkcije nezaželeni sposobni in pošteni strokovnjaki, ki so v preteklosti z delom in rezultati dokazali, da niso voli, temveč Jupitri, ki bi bili sposobni narediti red in povleči Slovenijo iz krize, v kateri smo in ki še zdaleč ni končana, čeprav nam prav to naš politiki zadnje čase vneto zatrjujejo.

Odkar obstaja zahodna civilizacija, ki temelji na rimskem pravu, velja, da morajo osebe, ki dejansko odločajo, za svoje odločitve tudi odgovarjati. Če ni odgovornosti, če se ne ve, kdo dejansko odloča in ali je tisti, ki odloča za sprejemanje odločitev tudi pooblaščen in pristojen, je nujno, da je upravljanje bank in gospodarskih družb, ter upravljanje v javni upravi ena sama velika zmeda. Ta zmeda se kaže kot popolna nesposobnost sprejemanja družbeno koristnih in pravočasnih odločitev, v posledici česar vodi Slovenija zmedeno ekonomsko politiko in se življenje pri nas spreminja v neke vrste komedijo dell’ arte, v kateri vsak igralec brez nadzora improvizira svojo vlogo. Slovenija tako izgublja ugled urejene pravne in socialne države, v kateri velja: »Kar je dovoljeno volu, ni dovoljeno Jupitru«.

Takšne so slovenske vladovalne interakcije (governance interactions) in korporativno upravljanje (corporate governance).

Takšna je slovenska logika Jupitra in vola.

Konec korupcije v Sloveniji

Pravno gledano je res samo tisto, kar je dokazano. Korupcija je torej realnost le, če je dokazana, sicer je ni.

Ko sem bil pripravnik na takratnem Okrožnem sodišču, sem v nekem primeru zelo uglednemu sodniku mentorju predlagal oprostilno sodbo, po načelu, da je v dvomu potrebno obtoženca oprostiti. Dokazi v spisu so nedvomno dopuščali dvom, saj je cela vrsta okoliščin kazala, da je sicer možno, da bi obtoženec očitano kaznivo dejanje storil, a nujno to ni. Sodnik me je podučil, da imam teoretično sicer prav, a da v takšnih primerih sodnik ne dvomi, pač pa obsodi.

Ustavno sodišče je v primeru zadeve Patria ravnalo obratno. Pravnomočno obsodilno sodbo, ki ni dvomila, temveč je obsodila, je razveljavilo in vrnilo v ponovno sojenje z instrukcijo, da spoštovanje zakonitosti zahteva konkretno dokazanost dejanja, za katerega je kdo obtožen in če ni dokazanega koruptivnega dejanja, je potrebno obtoženca oprostiti, ne obsoditi. Če sodišče ne bi dvomilo o obstoju kaznivega dejanja, tudi ne bi bilo kršeno načelo zakonitosti. Načelo zakonitosti torej ni kršeno ker bi bil kdo obsojen za korupcijo, ker ta ne bi bila kazniva, temveč je načelo zakonitosti kršeno, ker je obtoženec obsojen, namesto, da bi bil oproščen, torej je napaka vsega slovenskega pravosodja, da ni dvomilo, pa bi moralo.

Glede na moj uvodoma opisan primer izpred davnih let, sem torej imel pripravnik prav in se je motil moj mentor sodnik, le primer ni priromal do ustavnega sodišča.

Odločitev Ustavnega sodišča tako gotovo pomeni, da v Sloveniji korupcije ni in je tudi ne bo, saj je v nobenem primeru brez dvoma ne bo mogoče dokazati, oziroma, če tožilci in sodniki niso brez pameti, takšnih primerov niti ne bodo poskusili obravnavati. Kajti, če ni konkretnih dokazov, pač pa imamo le dejstva, ki nakazujejo, da je nekdo gotovo zahteval plačilo in da tudi ne more pojasniti, od kod ima veliko denarja in premoženja, za katerega ne more pojasniti, kako in kje ga je na zakonit način pridobil, so izpolnjeni vsi pogoji za izrek oprostilne sodbe, ker bi sicer kršili načelo zakonitosti, kar je Ustavno sodišče izrecno prepovedalo. To je Ustavno sodišče moralo storiti že iz načelnih razlogov in mu predmetnega spisa niti ni bilo potrebno pogledati, kaj šele preučiti in razmisliti, ali ima sodišče v takšnih primerih dolžnost dvomiti ali ne.

Sedaj ni več korupcije, torej lahko upravičeno pričakujemo, da bo naše gospodarstvo, rešeno te strašne nadloge, zacvetelo. Razcvet gospodarstva pomeni konec brezposelnosti, povečanje pokojnin, nižanje davkov, povečanje socialnih transferjev, rast plač javnih uslužbencev, vrhunsko zdravstvo in ob spoštovanju načel prava, veselo in zadovoljno prebivalstvo v prelepi deželi pravičnosti in spoštovanja prava.

Da ne pozabim, ostane še vprašanje pravičnih odškodnin, ki jih bodo dobili akterji afere Patria, če bodo oproščeni obtožbe, ali če bo primer (kar je bolj verjetno) zastaral in to ne glede na to, ali bo zastaral 15. avgusta 2015, ali pa 21. aprila 2017. Država brez korupcije bo nedvomno našla način, kako iz davkoplačevalcev iztisniti dovolj denarja, da bo iz proračuna lahko plačala odškodnino, da bo pravici zadoščeno in da se popravi krivična in razveljavljena pravnomočna sodba, ki jo je izreklo osmešeno pravosodje, ki krši načelo zakonitosti.

Vir slike: http://www.gtinewsphoto.com/NewsMediaPublicUnionCorruption.html
Vir slike: http://www.gtinewsphoto.com/NewsMediaPublicUnionCorruption.html

(Tekst je bil dan po objavi na tem blogu v celoti objavljen tudi na http://www.had.si/blog/2015/04/25/v-sloveniji-korupcije-ni-je-tudi-ne-bo-stanko-strajn/)