Triptih o naklepni slepoti bank: dajanje kreditov

Viceguvernerka Mejra Festić nam je razkrila, da so uprave in nadzorni sveti bank v obdobju pred in ob nastopu krize kršile določbe zakona o bančništvu. Po njenem mnenju ne gre zgolj za malomarnost ali nestrokovnost, temveč za naklepno kriminalno dejavnost odgovornih struktur upravljanja slovenskih bank. Mejra Festić strogo ugotavlja, da je »Vsaka kršitev nekega zakona ali predpisov naklepna slepota. Naklepna slepota je dejansko vsaka zloraba zakona o bančništvu«. Te kršitve so torej kazniva dejanja, ker so storjena naklepno in sicer kot »naklepna slepota«. Banka Slovenije sedaj prakso »naklepne slepote« preganja in je s kriminalistično policijo podpisala sporazum o sodelovanju tako, da sedaj strokovnjaki Banke Slovenije na čelu z viceguvernerko strokovno podpirajo specializirano kriminalistično policijo, raziskujejo bančni kriminal in množično vlagajo kazenske ovadbe. Koliko ovadb je že vloženih in koliko jih še bo, iz intervjuja viceguvernerke ne izvemo, nedvomno pa gre za veliko število ovadb, ki nalagajo državnemu tožilstvu dolžnost ukrepanja, torej sprožanja predkazenskih in kazenskih postopkov. Glede na dejstvo, da so tudi banke (kot na primer NKBM) menda vložile vse skupaj preko 100 kazenskih ovadb zaradi različnih zlorab pri bančnem poslovanju, ki je rezultiralo množico slabih kreditov in bančno luknjo, ki smo jo na ravni petih milijard evrov pokrili davkoplačevalci in imetniki podrejenih obveznic, če ne bo ustavno sodišče odločilo drugače, lahko ugotovimo, da ima tožilstvo v delu ovadb za naslednjih deset in več let. Toda tožilstvo ne naseda nekritično ovadbam in ne sprejme preloženega bremena na svojo grbo. Če so informacije naših medijev pravilne, je tožilstvo mirno ocenilo, da ovadbe bank in Banke Slovenije niso dovolj verodostojne, da bi lahko dale dovolj osnove za vodenje predkazenskih in kazenskih postopkov, zaradi česar tožilstvo zahteva, naj ovaditelji svoje ovadbe dopolnijo in argumentirajo, tako da bodo dajale zadosten izkaz utemeljenega suma kaznivih dejanj.

Če bi bilo drugače, bi viceguvernerka ne imela potrebe razvijati teorije o krivdi in naklepu na podlagi »naklepne slepote«. Karkoli naklepna slepota že je, tega instituta v slovenskem kazenskem zakonu ne najdemo. Če bo tožilska in sodna praksa sledila teoriji »naklepne slepote« kot obliki naklepnega kaznivega ravnanja, bomo dočakali kazenske sodbe, ki bodo glasile nekako takole:

Obtoženi Bančnik Kriminalec je kriv, da je z naklepno slepoto zlorabil položaj predsednika uprave banke in v škodo banke odobril Tajkunu Slovencu pet milijard evrov (znesek je v posameznem primeru pretiran, a v vsoti ustreza resnici) kredita, čeprav je kot dober strokovnjak vedel, da krši določbe zakona o bančništvu in čeprav je vedel, da Tajkun Slovenec kredita banki ne bo vrnil in s tem povzročil banki škodo, sorazmerno koristi Tajkuna Slovenca v višini petih milijard evrov.
S tem je Bančnik Kriminalec storil kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 2. odstavku 244 čl. KZ RS in se mu izreče kazen 8 let zapora.

Kakšna je verjetnost, da bo naše tožilstvo in sodstvo v naslednjih 16 letih, kolikor je zastaralni rok za prikazan hipotetični primer, izreklo takšno ali temu podobno sodbo? Odgovor je jasen. Verjetnost je nič, ker je nemogoče, da bi takšno teorijo pravosodje v 16. letih prebavilo, sprejelo in začelo uporabljati. Ali teorija »naklepne slepote« pomeni, da bi bilo smiselno opustiti možno množico odškodninskih zahtevkov, ki se v civilnih pravdnih postopkih obravnavajo, ali bi se lahko obravnavali neposredno po vloženih tožbah pristojnih državnih organov? Mar naj na primer pravobranilstvo prekvalificira možne pravdne postopke v premoženjskih sporih v kazenske postopke in jih prepusti tožilstvu, le-to pa verjetno takih kazenskih postopkov niti ne bi začelo, ker tožilstvo ni dovolj neuko, da bi vlagalo obtožnice in obtožne predloge, za katere ve, da ne bo uspeha. Če bi tožilci sledili teoriji viceguvernerke, bi celo sami ravnali z naklepno slepoto in bi povzročali državi veliko škodo z brezpredmetnim obtoževanjem, ki nima izgledov na uspeh, če tudi bi bilo celo utemeljeno.

Vse lepo in prav razlaga viceguvernerka Marja Festić, le njen govor je diskretni šarm občosti. Nesmiselno je govoriti o pravnih osebah (banke, Banka Slovenije, država itd..) če istočasno ne definiraš fizičnih oseb, ki te pravne osebe zastopajo in predstavljajo. Banka kot pravna oseba v vsej svoji abstraktnosti deluje le preko ravnanj njenih zastopnikov. Govor viceguvernerke Festić je še vedno zamegljevanje problemov, ker ne govori o dejanskih akterjih dogajanj, čeprav jih daje slutiti. Klinični center nič ne operira in nič ne zdravi. Operirajo tam zaposleni kirurgi in zdravijo tam zaposleni zdravniki. Tudi banka ne počne ničesar, delajo le njeni organi, predsedniki uprav, člani uprav, nadzorni sveti guvernerji in vice guvernerji vsi z znanimi imeni, ki jih viceguvernerka ne omenja. Ona razlaga, da je Banka Slovenije vložila veliko kazenskih ovadb, a tožilstvo ne ukrepa. Seveda ne, saj ni izkazanih dokazov o krivdi določenih fizičnih oseb, ker je kazensko pravno odgovornost (naklep in malomarnost, kadar je dejanje kaznivo že zaradi malomarnosti) zelo težko dokazati. Banka Slovenije z vlaganjem ovadb na temelju »naklepne slepote« ne uporablja pravih pravnih sredstev. Če že ugotavlja malomarnost v poslovanju, bi morala pozvati lastnike bank (v primeru NLB in NKBM, ali Banke Celje je to država Slovenije, ki jo zastopa vlada) naj v pravdnih postopkih tožijo na povrnitev škode osebe, ki so z malomarnostjo škodo povzročile. Civilna odgovornost za škodo je izkazana že, če je odgovorna oseba ravnala neskrbno, nestrokovno (ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka). Viceguvernerka izrecno trdi, da so banke zavestno kršile zakon o bančništvu in so opustile skrbno ravnanje. Če je temu tako, bi bilo najmanj malomarnost pri škodnem ravnanju, kjer velja v pravdi celo obrnjeno dokazno breme, nedvomno lahko in enostavno dokazati. Kljub tako jasni definiciji, pa v isti sapi viceguvernerka pove, da se odškodninske tožbe ne splačajo, saj so negotove, drage in še možnosti izterjave dosojenih odškodnin so majhne. Ja, ali za kazenske postopke vse to ne drži? Pa kljub temu kazensko preganjanje ja, vlaganje odškodninskih in povračilnih zahtevkov pa ne. Če je res, da vsega iztoženega ne bi bilo mogoče izterjati, pa je nek del, četudi nemara celo majhen, še vedno dosegljiv. Kordež je tako ob svojo povprečno hiško v velikosti 400 m2 in se bo moral iz nje izseliti, kot je sam povedal v svojem intervjuju z raziskovalnimi novinarji Dela. Že res, da je vrednost te hiše sorazmerno majhna v primerjavi s škodo, ki so jo utrpele banke, ki so kreditirale prevzem Merkurja, a je ta izguba za Kordeža nedvomno vsaj tako boleča, če ne bolj, kot nelagodnosti kazenskega preganjanja, ki ga trpi. Če bo v kazenskem postopku končno oproščen zaradi procesnih napak, ali pa bo pregon zastaral, pa mu kazenski postopek, razen že prestanega zapora, niti ne povzroča hudega trpljenja. Viceguvernerka Festić tako vzbuja vtis, kot da zelo radikalno preganja slabo prakso, a je v resnici vzpodbuja, saj je vlaganje brezpredmetnih kazenskih ovadb, namesto uveljavljanja odškodninskih zahtevkov v pravdnih postopkih sporočilo, ki sporoča, da se odgovornim osebam ne bo zgodilo nič posebej hudega. Celo več, če viceguvernerka vse to ve, ali po njeni logiki tudi sama ravna z »naklepno slepoto«, ker noče videti, da kazenski postopki na tak način niso smiselni, pravdne postopke, ki bi bili smiselni, pa zavestno noče uporabiti.

Ne glede na vse, pa se moramo viceguvernerki Mejri Festić zahvaliti, ker je prva javno in jasno povedala, da so uprave, nadzorni sveti in strokovne službe bank ravnali v nasprotju z določbami Zakona o bančništvu in v nasprotju s predpisi, ko so namerno ali malomarno odobravali kredite, za katere so vedeli, ali bi morali vedeti, da ne bodo nikoli vrnjeni. Toda, banke po zakonu o bančništvu in zakonu o Banki Slovenije nadzoruje Banka Slovenije. Ugotovitve viceguvernerke torej povedo še nekaj več. Povedo, da je odpovedal, da ni deloval nadzor, torej da Banka Slovenije ni opravila svoje naloge. Pri vprašanju odgovornosti bivših guvernerjev in njihovih viceguvernerjev in odgovornih vodij strokovnih služb Banke Slovenije viceguvernerka Mejra Festić ni tako radikalna, da bi vse te svoje predhodnike ovadila zaradi naklepne slepote, ker niso videli, da njihovi nadzorovanci množično kršijo veljavne predpise in ne upoštevajo Kodeksa poslovnih finančnih načel, ki ga je opredelil Slovenski inštitut za revizijo, čeprav bi kot dobri strokovnjaki to morali in mogli videti in vedeti. Ne, Banka Slovenije ni ukrepala, ko bi morala in tudi sedaj njenega ukrepanja, razen vlaganja brezpredmetnih ovadb, ki pomenijo le prelaganje odgovornosti za ukrepanje na pravosodje, ni opaziti. Ali mar sedaj banke ravnajo zakonito in pravilno, ko odirajo komitente s dejansko ničelnimi obrestmi na depozite in oderuškimi obrestmi na kredite? Mar je v skladu z zakonom o bančništvu, da banke odklanjajo finančno spremljanje gospodarstva, ker je lagodneje izkazovati poslovne rezultate na račun državnih obveznic in črpanja poceni denarja iz primarne emisije Evropske banke, kar ima za posledico, da ljudje jemljejo denar iz obtoka in ga nalagajo doma v nogavice in skušajo ohraniti njegovo vrednost z nakupom zlata ali kako drugače izničiti učinke inflacije, ali pa ga pač poženejo po grlu za svoj užitek? To pomeni povečevanje zunanjega dolga in nadaljnje izgubljanje gospodarske in politične suverenosti, kar se kaže predvsem kot povečevanje revščine državljanov Slovenije, ki mirno gleda svoje bančnike in Banko Slovenije, ki preko viceguvernerke razlaga, da se dogaja kriminal zaradi »naklepne slepote«. Banka Slovenije torej dejansko ne opravlja svoje osnovne dolžnosti z nadzorom in ukrepi zagotavljati nemoteno delovanje bančnega sistema.

Govorjenje viceguvernerke Festić je »mnogo hrupa za nič«, saj se bo, če upoštevamo vse kar nam viceguvernerka govori, »naklepna slepota« bank nadaljevala in bodo banke še naprej dajale kredite osebam, ki jim ne bi smele podeliti kreditov in še naprej očitno ne bodo finančno spremljale gospodarstva in tako izpolnile ključnega poslanstva, ki ga imajo pri upravljanju z javnim in zasebnim kapitalom, to je zagotoviti možnost zmanjševanja omejenosti sredstev, kar je smisel gospodarjenja, kot ga je razumel pokojni profesor Bajt. Ne, banke s potuho svojega nadzornika, Banke Slovenije, skrbijo za povečevanje omejenosti sredstev, saj je prav zaradi bančnega ravnanja v Sloveniji premalo kruha za vse in preveč denarja za zelo omejeno skupino, ki jo viceguvernerka označuje za kriminalce, ker so ti ljudje zavestno slepi za predpise, ki jih poznajo, ali bi jih morali poznati.

Kljub radikalnosti naše viceguvernerke se ne bo nič premaknilo na bolje, predpisi ne bodo nič bolj spoštovani, le zdelo se nam bo, da je bolje, ker se ukvarjamo z novimi kazensko pravnimi teorijami o krivdi, medtem ko bodo bančniki še naprej mirno igrali svojo igro in se norčevali iz prava, saj ne bodo odgovorni za svoje ravnanje storjeno z »naklepno slepoto«, Banka Slovenije pa še naprej ne bo opravljala svoje osnovne dolžnosti in bo še naprej skušala naložiti svoje pristojnosti tožilstvu in sodiščem.

(Vse tri prilike triptiha so bile 26.4.2015 integrirano objavljene tudi na http://damijan.org/2015/04/26/naklepna-slepota-bank-ali-prazen-govor-viceguvernerke-mejre-festic/)

Triptih o naklepni slepoti bank: privatizacija

V dolgem intervjuju v Dnevniku sta nam viceguvernerka Mejra Festić, Bine Kordež pa v intervjuju v Delu in v mnogih prispevkih objavljenih v Damijanovem blogu, spregovorila o mnogih aktualnih temah slovenskega gospodarskega dogajanja od osamosvojitve do danes, o katerih je zlasti v zadnjih nekaj mesecih v slovenskih medijih možno zaslediti burno razpravljanje makroekonomistov, politikov, bančnikov, managerjev, ogorčenih predstavnikov civilne družbe, skratka vseh ljudi, ki se ukvarjajo z razmislekom o vprašanju zakaj Slovenija gospodarsko propada, zakaj tonemo v revščino in kdo je kriv, da prebivalci prelepe dežele Slovenije dojemamo svoje življenje vedno bolj kot splet »norosti in bolečine«. Pozabimo sofistične teorije makroekonomije, ideološko zamegljevanje politikov in sprenevedanje menedžerjev, ki razlagajo, da delajo za javni blagor, ne pa za svoj dobiček in ignorirajmo stroko revizorjev in inšpektorjev, ki vsi po vrsti razlagajo, da ne morejo videti računovodskih dejstev, če jim knjigovodskih podatkov nihče ne razkrije. Uprimo se le na presojo razuma, kolikor ga premoremo in uporabljajmo zgolj klasično aristotelsko logiko pravilnih oblik sklepanja, ki vodi k pravilnim zaključkom, saj se resnica lahko izkaže le v oblikah pravilnega mišljenja. Pravilno mišljenje nima nič skupnega z interesi, ni odvisno od dogem, ni podvrženo iluzijam in ne more biti zmotno, če je rešeno vseh vplivov semnja ničevosti, ki v igrah menjav v mejah veljavnih predpisov omogočajo legalno bogatenje manjšine in siromašenje ogromne večine slovenskih državljanov.
Pretehtajmo tri ključne pojme vseh razprav, o katerih razmišljamo, in sicer: privatizacija, dajanje kreditov in jemanje kreditov. V tem prvem delu triptiha bomo tako pretehtali privatizacijo.

Po osamosvojitvi in po iz prehodu samoupravljanja v demokracijo je Slovenija odpravila družbeno lastnino kot pravico upravljanja na proizvodnih sredstvih in jo pretvorila v privatno lastnino, to je pravico razpolaganja lastnikov, ki v pogojih kapitalističnega družbenega reda svoj kapital upravljajo tako, da bogatijo, medtem ko vsi, ki kapitala ne premorejo, preživijo le s prodajanjem svojega dela. Če je delo poceni, so dobički kapitala visoki, če je delo drago, pa so dobički majhni. Če kapitala ni, ker so ga lastniki naložili v davčne oaze, ni dela in njegova vrednost strmo pada tako, da možnosti povečevanja dobičkov rastejo. Če bi se ti dobički kot investicije vračale v gospodarstvo, bi morala v tem ciklu rasti tudi vrednost dela, saj bi se naj na trgu zaradi investicij pojavilo zmanjševanje brezposelnosti. Če dobički odtekajo v davčne oaze in še nekaj malega ponikne v nogavice srednjega sloja, ki prihranke ne zaupa več bankam, se ta proces stopnjuje v vedno večjo revščino in vedno večjo gospodarsko recesijo. V procesih privatizacije se je družbena lastnina preselila pretežno na račune špekulantov, ki so s odkupom certifikatov, z bančnimi krediti, ki jih ni treba vrniti, z izčrpavanjem pridobljenih družb in na podlagi drugih domiselnih načinov, ki jih omogočajo prevzemi podjetij in različni špekulativni in fiktivni posli, prigrabili, kar si že ob začetku ni odrezala država in kar nista dobila paradržavna sklada SOD in KAD. Dober kos pogače je prešel tudi v roke denacionalizacijskih upravičencev, od katerih pa le manjšina ve, kaj s tem premoženjem početi, večina neubogljenih potomcev bivših slovenskih bogatašev pa je tarča špekulantov, ki jim ne zmanjka domišljije, kako koga opetnajstiti in mu pobrati, kar mu je bilo vrnjeno. Denacionaliziranci tako hitro izgubijo, kar so nekoč že izgubili, toda ta druga izguba je dokončna in ne bo še ene denacionalizacije. Kar je dobila država, je prav tako postalo predmet poželenja množice ambicioznih spretnežev, ki s lobiranjem, podkupovanjem, izsiljevanjem dosežejo prodajo po smešnih cenah, medtem ko moralni teologi razmišljajo o poštenju in zaščiti svobode posameznika.

Nedvomno je privatizacija prenesla odločanje o gospodarjenju s kapitalom iz javne v privatno sfero tako, da sedaj o čedalje večjem delu ekonomskih odločitev odločajo interesi novih lastnikov in ne več potreba zagotavljati javno dobrino. Država kot nosilec javnega interesa nima več (ali pa še to kar ima, želi prodati) kapitala, s katerim bi v javno korist gospodarila in zagotavljala ne le dobiček, temveč tudi dostojno življenje svojih državljanov, zaradi česar svojega osnovnega poslanstva preko kapitalskega upravljanja državnega premoženja ne more več in ga tudi ne želi več zagotavljati. Državi ostane le še kreiranje ekonomske politike, ki s svojimi instrumenti lahko in bi morala uravnovesiti osnovna nasprotja med kapitalom in delom. Ne glede na lastnino, mora država, ki je po ustavi pravna in socialna, uravnotežiti dobičke kapitala in vrednost dela tako, da državljani lahko dostojno živijo in da ima kapital primeren dobiček. Država (zakonodajna in izvršna oblast ob podpori sodne oblasti) mora s predpisi zagotoviti gospodarsko okolje, ki ne omogoča oderuštva, ki spodbuja k poštenemu delu, k ustvarjanju nove vrednosti in ki preprečuje špekulacije in zlasti preprečuje kriminal. Predvsem mora država dosledno sankcionirati kršitve predpisov in vsakodnevno preprečevati zlorabe. Dosledno mora država preganjati neupravičeno bogatenje in izterjati vračilo neupravičeno pridobljenega premoženja, zlasti pa mora država preprečiti odliv kapitala iz države, saj gre za vrednost, ki mora služiti gospodarskemu razvoju, ne pa propadanju zakladov v zlatu ali gotovini deponirani na skritih računih davčnih oaz.

Vidimo, da ni toliko pomembno, kdo je lastnik, temveč, da je predvsem pomembno, kako lastnik z lastnino ravna. Ali je to država, ali je to kdo od razvpitih tajkunov, ali je to škofijski ordinariat, ali je to levi, ali desni pidovec ali trgovec z orožjem, nihče nima pravice kapitala uporabljati tako, da le ta ne služi tudi svojemu družbenemu namenu. Nihče nima pravice uporabljati premoženje tako, da sili v bedo večino Slovencev.

Povsem razumljivo in logično je, da ljudje nimamo potrebe ravnati po Kantovem kategoričnem silogizmu in da raje v nasprotju z zapovedmi razuma ravnamo nasprotno, torej tako, kot ne želimo, da bi drugi ravnali proti nam. Ne želim, da bi me kdo okradel, toda ne bom zamudil priložnosti, da bi jaz ne okradel drugih, če se mi ponudi priložnost. To je slovenska pamet, ali norost, na katero prisega večina povprečnih Slovencev. Prav to norost mora država nadzorovati in preprečevati, saj je to nujen pogoj, da gospodarstvo opravlja svojo funkcijo in zagotavlja materialno podstat za dostojno življenje in omogoča uživanje kulturnih pridobitev civilizirane družbe, torej srečno in kreativno življenje večini državljanov ali vsaj možnost takšnega življenja za vse državljane, saj smo prav vsi, od starčkov v domovih za ostarele, do brezdomcev, mladih nezaposlenih doktorjev znanosti, javnih delavcev, kmetov in delavcev vredni dostojnega življenja in imamo pravico terjati, da nam država naše ustavne pravice ne le simbolično deklarira v ustavi, temveč tudi v vsakdanjem življenju omogoči. Ne gre za floskulo o tem, da je država slab upravljavec kapitala, saj pri upravljanju kapitala ravna enako kot vsak drug kapitalist. Ključno je, da država ne opravlja svoje funkcije in v vsakodnevni praksi ne zagotavlja spoštovanja predpisov in ne skrbi, da bi bili predpisi dobri in bi varovali javni interes pred neobrzdano grabežljivostjo kapitalistov. Tudi če bi bil ves kapital privaten ali če bi bilo vse državno, Slovenci ne bi živeli nič bolje in nič slabše, kot živimo sedaj, če bi enako odpovedali vsi nadzorni mehanizmi države, če bi enako kot sedaj imeli izvršno oblast, ki moralizira in razmišlja, namesto da bi vsakodnevno bdela nad doslednim spoštovanjem predpisov. Nobene sprememb ne moremo pričakovati, če bi enako kot sedaj zakonodajno oblast predstavljal skup plagiatorjev, obsojencev, trgovcev z javnim interesom, skratka intelektualno pokvarjenih politikov, ki so za lastno korist v vsakem trenutku pripravljeni sprejemati predpise v škodo volivcev, ki smo jih v svoji neumnosti izvolili. Tudi ne bi bilo nič bolje, če bi še naprej imeli resignirano sodstvo, ki se mu ne izplača soditi po zakonu, ker še tisto, kar je razsojeno razvrednoti ustavno sodišče, ki se norčuje iz prava. Razprave o privatizaciji so seveda pomembne, saj kažejo na celo vrsto odstopanj od pameti, na katera opozarjata na primer Janez Damijan in Marko Golob, vendar te razprave ne razkrivajo dejstva, da je vprašanje privatizacije drugotnega pomena, ker je prvotnega pomena vprašanje funkcioniranja oblasti, torej vprašanje spoštovanja pravil in vprašanja ali veljavni predpisi uveljavljajo dobro in prav, ne pa dobro in prav za kapital in slabo in krivično za ljudi.

(Vse tri prilike triptiha so bile 26.4.2015 integrirano objavljene tudi na http://damijan.org/2015/04/26/naklepna-slepota-bank-ali-prazen-govor-viceguvernerke-mejre-festic/)

Konec varčevanja je začetek odiranja

Bančno poslovanje je tipičen primer oderuštva, ker banke izkoriščajo svoj položaj in privilegije po zakonu o bančništvu, zato da svojim kreditojemalcem za svoje storitve zaračunavajo nesorazmerno več, kot same priznavajo svojim depozitarjem oziroma nesorazmerno več, kot znaša cena denarja iz primarne emisije ali iz kreditov na finančnih trgih. Makroekonomisti, ki se ukvarjajo z usodnimi vprašanji narodnih gospodarstev in razvoja materialne podstati Evropske unije, ne morejo več skrivati, da je varčevanje v prezadolženih držav evropskega juga nekako zgrešen ukrep, ki gospodarstev Evropske unije ne oživlja, pač pa dodatno poglablja gospodarsko recesijo in bliskovito širi bedo evropskega prebivalstva. Evropska centralna banka je zato s soglasjem vladajočih oblasti v državah EU radikalno pričela z emisijo po 60 milijard evrov na mesec. Če je denarja na trgu več, je njegova cena nižja, je manj vreden in vse kaže, da se je trend varčevanja sprevrgel v svoje nasprotje, torej v trend trošenja. Pustimo na stran teorijo in njen žargon, ki nam razlaga, da bomo živeli bolje, ker bomo več trošili, manj prihranili in ker bomo tudi več delali, manj počivali, manj razmišljali in več špekulirali. Pretehtajmo raje preprosto vprašanje, kako bomo živeli in kaj vse to pomeni za državljane, za reveže, srednji sloj, kolikor ga je še preostalo in za premožne lastnike kapitala, ne glede na to, ali so premoženje pridobili pošteno, ali so do denarja prišli z goljufijami, krajo in zlorabami v pogojih kapitalističnega gospodarjenja.

Bežen pogled na spletne strani slovenskih bank nam pove, da banke nudijo za dolgoročne vezave depozitov, za različne dolgoročne oblike rentnega varčevanja in za različna dolgoročna vlaganja v obveznice, razne sklade in druge oblike deponiranih sredstev na bančnih računih, obresti, ki limitirajo k ničli. Seveda, zakaj bi banka priznala varčevalcu za vezavo vloge nad 10.000 evrov na več kot leto dni obresti višje od na primer 0,40 %, če pa na finančnih trgih lahko dobi kredite iz sveže emitiranih milijard praktično brez obresti? Zato slovenske banke depozitov prislovično varčnih Slovencev pravzaprav ne potrebujejo in so pripravljene sprejeti depozite le, če so tako rekoč zastonj.

Povsem drugačna slika je, ko človek preveri, kakšne obresti zahtevajo banke za najetje kreditov za nakup stanovanja, za potrošniške kredite, za investicije v gospodarstvu ali za likvidnostna obratna sredstva gospodarskih družb za financiranje proizvodnje ali za kapitalske naložbe. Tu banke zahtevajo obresti, ki v nekaterih primerih celo presegajo zakonito zamudno obrestno mero, največkrat pa se gibljejo med tremi in osmimi odstotki. Seveda je ta obrestna mera skrita v različnih formulah evriborja s pribitki in oplemenitena s stroški odobritve kredita, stroški zavarovanja, stroški morebitnega predčasnega vračila in stroški pripravljenosti na črpanje. Za izračun obresti za dane kredite uporabljajo banke seveda konformni obračun in tečejo tudi obresti od obresti, obratno pa pri obračunu na depozite banke uporabljajo navaden obrestni račun in je zato razlika v višini pasivnih in aktivnih obresti dejansko še mnogo višja, kot to izgleda po površni primerjavi spletnih objav mamljivih ponudb, s katerimi banke vabijo komitente, naj zaupajo svoj težko prigarani in prihranjeni denar bankam, oziroma, naj si denar pri bankah izposodijo, da ga bodo težko z garanjem in svojo revščino morali vrniti, da ne bodo izgubili strehe nad glavo, zapravili varno starost v domovih za ostarele ali obsodili svoje otroke na životarjenje brez dediščine, ki so jo varčni Slovenci spravljali skupaj več rodov.

Vidimo, da banke za denar, ki ga dobijo praktično zastonj, bodisi iz primarne emisije, bodisi od varčevalcev, zahtevajo za denar, ki ga posojajo, nekako desetkratnik cene, ki jo same morajo plačati za tuj denar, ki ga obračajo v lastno korist. Bančno poslovanje je tipičen primer oderuštva, ker banke izkoriščajo svoj položaj in privilegije po zakonu o bančništvu, zato da svojim kreditojemalcem za svoje storitve zaračunavajo nesorazmerno več, kot same priznavajo svojim depozitarjem oziroma nesorazmerno več, kot znaša cena denarja iz primarne emisije ali iz kreditov na finančnih trgih. Če bi ne bilo zakona o bančništvu, bi vse poslovanje slovenskih bank izpolnjevalo vse pogoje iz 119. člen Obligacijskega zakonika in bi bile vse bančne pogodbe, tako depozitne kot kreditne, pravno nične, saj obligacijski zakonik izrecno določa, da je pravna sankcija za oderuštvo ničnost s vsemi posledicami, ki jih ima ničnost po obligacijskem zakoniku.

Razlog, da nosimo svoje prihranke v banke pa ni le prizadevanje za varčno ravnanje, s katerim si slovenski državljani skušajo zagotoviti dostojno življenje in se izogniti perspektivi bede v starosti ali še kaj pomagati svojim otrokom, saj moramo upoštevati, da pri vsej stvari »za otroke gre«, temveč skušamo s tem tudi preprečiti, da bi nas oropali morebitni ne bodi jih treba vlomilci. Nekako vlada prepričanje, da je denar na bankah do višine 100.000 evrov varen, saj zanj jamči Banka Slovenije. Toda prisiljeni smo bili slišati neprikrito grožnjo gospoda guvernerja Banke Slovenije, ki je na javni TV opozoril, da bo za reševanje slabih kreditov, če bodo banke prisiljene vrniti podrejene obveznice, če bo tako odločilo nadvse modro in pravično ustavno sodišče, Banka Slovenije po ciprskem vzgledu posegla tudi na bančne depozite. Torej ne zadošča, da smo kot davkoplačevalci vsi državljani prevzeli škodo, ki je posledica nestrokovnega, malomarnega ali namerno škodljivega ravnanja slovenskih bank, ki ga Banka Slovenije pravočasno ni preprečila, čeprav je vedela, da banke dobesedno omogočajo ropanje v lastno škodo in v korist poslovnih in političnih elit. To ropanje, imenovano slabi krediti, plačujemo z brezposelnostjo, nižanjem realnih plač in pokojnin in zlasti z nižanjem socialnih pravic, slabšim zdravstvom in padanjem kvalitete našega šolskega sistema, da o zaustavitvi investicij v javno infrastrukturo niti ne govorimo. Ne, dodatno bo potrebno pobrati še del prihrankov prebivalstva, kolikor ga še imamo na bankah.

Sporočilo je jasno. Normalen državljan, nima nobenega razloga, da bi še naprej imel prihranke na bančnih računih. Torej konec varčevanja, saj banke naših prihrankov niti ne potrebujejo več, ker se lahko neomejeno zadolžijo pri Evropski centralni banki in na finančnih trgih. Pričakujemo lahko, da se bodo depoziti v slovenskih bankah bistveno zmanjšali, banke pa bodo odliv nadomestile s poceni denarjem, najetim na finančnih trgih. Samo vprašanje časa je, kdaj bodo finančni trgi ponovno zvišali obresti za slovenski dolg in zopet bodo potrebne nove strukturne reforme, da bomo državljani še enkrat plačali finančne špekulacije, ki jih v svoji kratkovidnosti in neumnosti počne slovenska izvršna oblast v spregi z našimi bančniki na čelu z guvernerjem Banke Slovenije. Vsekakor je katastrofa, če prihranki, kolikor jih imamo, odtečejo iz bank v nogavice, ali v tujino, ali se kakor koli izključijo iz denarnih tokov, ki poganjajo gospodarstvo. Modra in moralna vlada bi morala pravočasno ukrepati in na primer vezati višino obresti na kredite na določen večkratnik, na primer trikratnik obresti na depozite. Če bi torej banke želele dajati obresti na depozite na primer v višini 0.30 % bi to pomenilo, da bi morale odobravati kredite po 0.90 % obrestni meri. To bi pomenilo konec oderuštva in bi stimuliralo banke, ne glede na ceno denarja, ravnati v skladu z osnovnimi načeli obligacijskega prava, zlasti v skladu z načelom sorazmernosti in enakovrednosti v dvostranskih obligacijskih razmerjih.

Brezposelni, študentje, upokojenci z minimalnimi pokojninami, fizikalni delavci, javni delavci nižjih plačilnih razredov, majhni kmetje, invalidi, vojaki in policisti, gasilci, prekarni delavci, samozaposleni pesniki, prevajalci, slikarji, fotografi, obrtniki v storitvenih dejavnostih z nizkim kapitalom in podobni ljudje, ki vsi skupaj predstavljajo vsaj 70 % celotnega slovenskega naroda, nimajo prihodkov, ki bi jim omogočali kakršno koli varčevanje, saj še za sproti za življenje nimajo dovolj. Vsi ti lahko dajo kaj na stran, le če zadenejo na loteriji, če kaj podedujejo po premožnem stricu iz Amerike, ali če na kakšnem razpadajočem podstrešju najdejo lonec s cekini. Seveda so takšni primeri tako redki, da jih lahko zanemarimo. Vsi ti si gotovo pri bankah tudi ne izposojajo denarja, saj niso kreditno sposobni. Kaže, da ta ogromna večina Slovencev, ki se s propadanjem srednjega sloja hitro veča, ne bo prizadeta s končanjem varčevanja, saj ta skupina nima prihrankov na bankah in kjer ni, še banka ne vzame. To seveda ni res. Ravno ti ljudje bodo najbolj čutili oderuštvo, ki je naravno nadaljevanje konca varčevanja. Vrednost denarja bo zaradi inflacije, ki je ob napovedani emisiji naravnost neizbežna, bo seveda hitro padala, zaradi česar bodo skromni dohodki teh skupin revežev še manjši in bodo zato še bolj revni in bodo morali še bolj garati in še bolj gladovati. To je nekako tako kot pri homeopatiji. Manj je več. Manj kruha za množice, je več denarja za kapital, saj bo zaradi načrtnega odiranja še več stečajev, še več brezposelnih in še več bo ljudi, ki bodo prisiljeni garati za skorjo kruha.

Tako imenovani srednji sloji, kamor lahko prištevamo zaposlene v javnih službah iz višjih plačilnih razredov (zdravnike, sodnike, svetovalce, sekretarje, načelnike upravnih enot, redne profesorje, kolikor ne gre za privilegirane podjetnike iz vrst univerzitetne elite, ki honorarno zasluži trikrat toliko, kot njihovi neprivilegirani kolegi, samostojne podjetnike na donosnih dejavnostih, in podobne), ki predstavlja nemara 29% slovenskega naroda, še vedno kaj prihrani in da na stran za težke čase. Ta skupina ima po navedbah Banke Slovenije skupaj z dobro poslujočimi gospodarskimi družbami, kolikor jih premoremo, za kar zajeten delež javnega dolga Slovenije bančnih depozitov. Ta skupina ljudi in gospodarske družbe, ki so likvidne in solventne in poslujejo v skladu z Zakonom o finančnem poslovanju, ima tudi kreditno sposobnost in si lahko pri bankah izposoja denar. Ta skupina prebivalstva bo prišla v slabši položaj, saj bo inflacija tudi tem ljudem znižala njihove dohodke, poleg tega pa bodo njihovi prihranki na bankah nosili praktično nič obresti. Če bo Banka Slovenije uresničila grožnje svojega guvernerja, saj je možno, da bo ustavno sodišče verjetno prisluhnilo ustavni pobudi razlaščenih imetnikov podrejenih obveznic, tako, kot mu veleva pravo in izostreni čut za pravičnost, ki ga imajo ustavni sodniki na pretek, bodo ti ljudje verjetno izgubili del prihrankov, če jih že prej ne bodo v izogib izgubi dvignili iz svojih računov in denar hranili doma. V tem primeru ne bodo trpeli izgube zaradi oderuško nizkih obresti na njihove depozite, saj teh ne bo več, ker bodo skriti v nogavicah, ali pa jih bodo žrtvovali za sanacijo bank, namesto imetnikov podrejenih obveznic. Nemara bodo kupili kakšen zlatnik ali pa kakšno nepremičnino v tujini, ali pa bodo v upanju, da bodo tako pripomogli h gospodarskemu razcvetu Slovenije svoj denar, še preden bo izgubil vrednost zapili ali pa porabili za popotovanja v daljne dežele. Nedvomno bo cvetela tudi prostitucija, saj je, kot je to nekoč zapisal veliki sodobni slovenski pisatelj Blaž Ogorevc v Mladini, kranjcu fuk v veselje. Logika je enostavna. Če že moram porabiti prihranke, da mi jih ne bo pobrala inflacija, potem ga raje porabim za užitek, saj se le enkrat živi in človek mora vzeti vse, kar mu nudi življenje, ki je danes cvet, a jutri uvela roža.

Seveda imajo ti ljudje še eno možnost. Svoje prihranke lahko investirajo v gospodarsko dejavnost. Toda ali to pomeni, da bo ogromno ljudi poleg svoje službe še streglo kavo in žganje v nekih lokalčkih, da bodo učitelji poleg službe odpirali jezikovne šole, da bodo sodniki izdelovali ključe ali popravljali raztrgane čevlje, ali bodo zdravniki nabirali zdravilna zelišča, policisti pa organizirali prostitucijo v javnih hišah. Ne, seveda ne. Možnosti takšnih drobnih poslov so izredno omejene, pa še nesmiselno bi bilo poleg službe voditi še nek dodaten posel in konkurirati množici samozaposlenih, ki na napol legalen način nekako služijo svoj vsakdanji kruhek. Če ob vsem tem upoštevamo še, kako omejuje gospodarsko pobudo okostenelost naše birokracije pri pridobivanju gradbenih dovoljenj in kako finančna uprava brez milosti terja, kar je cesarjevega, hitro ugotovimo, da kakšnih množičnih produktivnih naložb prihrankov pač ni pričakovati.

Ja, možno bi bilo s prihranki na Ljubljanski borzi kupiti delnice ali kakšne druge vrednostne papirje. Toda, kdo je toliko neumen, da bo to počel, če pa je verjetnost izgube denarja pri nakupu vrednostnih papirjev, če nimaš insajderskih informacij, gotovo večja, kot verjetnost, da vlomilec oropa prihranke, skrbno skrite kje v nogavici v najbolj zaprašenem kotu podstrešja. Ni pričakovati, da bodo po logiki, da gre osel samo enkrat na led, slovenski verniki ponovno kupovali delnice kakšnih zvonov, ali delnice NKBM, če ljudje celo pokojninske prihranke v shemah drugega stebra dvigujejo, ker imajo raje vrabca v roki, kot goloba na strehi. Ne, ljudje gotovo ne bodo v pomembnem obsegu vlagali denar na trgu vrednostnih papirjev.

Preostane še slab odstotek slovenskih bogatašev, tako poštenih, kot nepoštenih iz privatizacije in iz vrst menedžerjev, ki so ob sodelovanju lastnikov in nadzornih svetov ob odpovedi vseh družbenih nadzornih mehanizmov izčrpali slovensko gospodarstvo, ob sodelovanju bank in izvršne ter zakonodajne oblasti ustvarili 5 evrskih milijard težko bančno luknjo slabih kreditov in denar naložili v davčnih oazah; kaj se bo zgodilo tem ljudem, tej manjšini, ki je za razliko od večine, ki je obsojena na revščino po uvedbi demokracije na območju slovenske republike uspela enormno obogateti in nakazati na svoje račune v davčnih oazah, po vzoru bivših finančnih in sedanjih ministrov med 10 in 20 milijard evrov. Tudi ti bodo utrpeli izgubo, zaradi padanja vrednosti denarja in nižanja obresti. Toda te ogromne denarce bodo ti ljudje obrnili, nemara tako, da bodo preko prikritih labirintov iger menjave na kapitalskem trgu prav za nizko ceno kupili slovenska podjetja in svojo izgubo nadomestili z novim ciklom ožemanja slovenskih državljanov in davkoplačevalcev, ki so prisiljeni nehati varčevati.

Konec varčevanja je nedvomno začetek odiranja.

((Tekst je bil  dne 4.4.2015 objavljen tudi na http://www.had.si/blog/2015/04/04/konec-varcevanja-je-zacetek-odiranja-stanko-strajn/)

Protikorupcijska komisija prevzema pristojnosti proračunske inšpekcije

Javne univerze in fakultete članice so kot javni zavodi neposredni proračunski uporabniki. Vsi prihodki neposrednih proračunskih uporabnikov so v skladu s prvim odstavkom 43. člena Zakona o javnih financah namenski prihodki proračuna:

»Namenski prejemki proračuna so donacije, namenski prejemki proračunskega sklada, prihodki od lastne dejavnosti neposrednih uporabnikov, prihodki od prodaje…”

Torej so tudi “prihodki iz tržnih dejavnosti” javnih fakultet neposredni prihodki proračuna. Pika. Zato jih Urad Republike Slovenije za nadzor proračuna nadzira. Nadzor se izvaja zaradi zagotavljanja zakonite, gospodarne in učinkovite porabe javnih sredstev. Po določilih Zakona o javnih financah (glej 2. in 43. člen) so vsi prihodki, tudi nakazila iz pogodbenih razmerij za storitve fakultet na trgu javni denar, ki ga neposredni proračunski uporabniki uporabljajo za dosego zastavljenih ciljev. Zastavljene cilje morajo neposredni proračunski uporabniki doseči z učinkovito, zakonito in gospodarno rabo javnih sredstev, o čemer morajo voditi računovodske izkaze tako, da vsaka transakcija pusti računovodsko sled, po kateri je mogoče inšpektorju in revizorju preveriti, ali je bil javni denar zakonito porabljen skladno z njegovim namenom.

Oglejmo si, kaj objavlja Urad Republike Slovenije za nadzor proračuna na svoji javno dostopni spletni strani:

»O URADU

Urad RS za nadzor proračuna je centralni organ za harmonizacijo in koordinacijo sistema notranjega nadzora javnih financ. Zadolžen je za razvoj, usklajevanje in preverjanje finančnega poslovodenja in notranjih kontrol ter notranjega revidiranja pri neposrednih in posrednih uporabnikih državnega in občinskih proračunov.

Na področju porabe sredstev EU skladov deluje kot neodvisni organ za finančni nadzor tako, da, med drugim, izvaja predakreditacijske preglede, certificira letne izjave o izdatkih in izjave ob zaključku projektov ali programov in izvaja neodvisno kontrolo pravilnosti porabe

Kot koordinacijska točka za sodelovanje z Uradom Evropske komisije za boj proti goljufijam (OLAF) usklajuje aktivnosti na področju zaščite finančnih interesov EU in obravnava ter posreduje Evropski komisiji poročila o nepravilnostih.

Tradicionalno pomemben del aktivnosti predstavlja proračunska inšpekcija

V nadaljevanju pa še:

NOTRANJI NADZOR JAVNIH FINANC

Notranji nadzor javnih financ obsega na enotnem sistemu zasnovano finančno poslovodenje, kontrole in notranje revidiranje, ki ga vzpostavi proračunski uporabnik, da s tem obvladuje poslovanje in zagotovi zakonito, gospodarno in učinkovito porabo javnih sredstev ter doseganje zastavljenih ciljev.

Finančno poslovodenje obsega vzpostavitev in izvajanje načrtovanja in izvrševanja proračunov in finančnih načrtov, računovodenja in poročanja zato, da se zagotovi zakonita, gospodarna in učinkovita poraba javnih sredstev, ter dosežejo zastavljeni cilji.

Notranje kontrole obsegajo sistem postopkov in metod za obvladovanje tveganja, ki lahko vplivajo na zakonito, gospodarno in učinkovito porabo javnih sredstev, ter doseganje zastavljenih ciljev.

Notranje revidiranje je neodvisna in nepristranska dejavnost dajanja zagotovil in svetovanja; namenjena je povečevanju koristi in izboljševanju poslovanja proračunskega uporabnika. Pomaga mu uresničevati njegove cilje s spodbujanjem premišljenega, urejenega načina vrednotenja in izboljševanja uspešnosti postopkov ravnanja s tveganji ter njihovega obvladovanja in upravljanja.

Ni mi znano, koliko, če sploh, je proračunska inšpekcija izvajala svoje pristojnosti. Še manj mi je znano. koliko in kako glede porabe sredstev javne univerze in njihove fakultete v skladu z Zakonom o visokem šolstvu nadzira ministrstvo za šolstvo. Vsekakor »super nadzor« proračunske porabe, ki ga izvaja izjemno usposobljeno in strokovno Računsko sodišče, ni ugotovil, da bi proračunska inšpekcija, ali še kakšen drug pristojen organ nadzora, svoje pristojnosti izvajali ležerno, malomarno, ali bog ne daj celo sploh ne izvajali. Tako nimamo osnove misliti, da nadzora ni bilo, ali da le-ta ni bil dovolj učinkovit in strokoven. Če je temu tako, je povsem nerazumljivo, kako so fakultete, kot neposredni proračunski uporabnike vse od daljnega leta 2003 nemoteno uporabljale javna sredstva, tako prilive iz proračuna, kot prilive iz naslova opravljenih storitev, ne da bi pristojni organi ministrstva za finance, ministrstva za šolstvo in vlada ukrepali in preprečili odklone, ki jih je obelodanil dosledni predsednik protikorupcijske komisije g. Štefanec.

Možno je, da so proračunski inšpektorji in nadzorniki ministrstva za šolstvo pri svojem delu zaznali nepravilnosti pri uporabi javnega denarja in da so celo o svojih ugotovitvah obvestili ministra, pristojnega za finance, možno pa je seveda tudi, da so inšpekcije in revizije bile površne, opravljene malomarno in da nepravilnosti niso odkrile. Gotovo ni mogoče prejudicirati, ali bo KPK pri svojem nadaljnjem delu ugotovila, kar je pristojna inšpekcija spregledala, ali ni opravila, ali pa je ugotovila, a ni ukrepala, ali pa po njenih opozorilih ni ukrepal ne resorni minister za finance, ne njegovo ministrstvo, ne minister za šolstvo, ne vlada RS.

Kdo bi vedel in se znašel v labirintih pristojnosti, odgovornosti, dela in opustitev naših organov, ki transparentno oglašajo, kaj vse počnejo, čeprav tega ne počnejo, če pa že počnejo, ni nobene koristi od njihovega truda, ker organi, ki bi morali ukrepati ne ukrepajo. Skratka, kdo ve, kdo zna razložiti dvome, ki tarejo duha slovenskega naroda, ko po medijih spremlja besedne dvoboje predsednika KPK in njegovih razkrinkanih žrtev, ki so stranke preiskave zaradi ravnanj, ki bi nemara predstavljala korupcijska tveganja.

KPK je namreč organ pristojen za razkrivanje korupcijskih tveganj in ravnanj, ne pa organ, ki bi bil pristojen za revizije in inšpekcije neposrednih proračunskih uporabnikov. Vse kaže, da KPK počne nekaj, kar ni njegova dolžnost in pristojnost in da celo presega svoje naloge ter tako skuša popraviti napake organov proračunskega nadzora, ki očitno ne zaznajo nikakršnih sistemskih odklonov od zakonsko opredeljene ureditve delovanja sistema javnega financiranja javnih storitev, v danem primeru sistema izobraževanja na slovenskih javnih fakultetah.

Kaj se bo zgodilo po vsem razburjanju, ki ga je razvnelo razkritje KPK, je mogoče predvideti in z gotovostjo trditi, da se bo zgodilo, da se ne bo nič spremenilo. KPK namreč nima pristojnosti kar koli odločati. Ne more nikogar razrešiti, ga klicati na odgovornost ali v pravdi zahtevati odškodnino. Vse to so naloge drugih pristojnih inštitucij, ki bi po zakonu morale ukrepati že mnogo prej, preden je g. Štefanec v svoji zagnanosti sprožil vihar javnega zgražanja in pogrom na »oderuške« profesorje slovenskih fakultet na čelu z zdaj že odstopljeno ministrico za izobraževanje, rektorjem univerze v Ljubljani, bivšim ministrom za delo in socialo ter dekanjo Ekonomske fakultete v Ljubljani. Toda, če vsi pristojni organi vse od leta 2003 dalje niso storili nič, da bi preprečili zlorabo javnega denarja za bogatenje, namesto za doseganje proračunskih ciljev, lahko z gotovostjo napovemo, da tudi po ugotovitvah KPK ne bodo ukrepali.

Ključno vprašanje je, kdo je kriv, odgovoren, da v Sloveniji pristojni državni organi nadzora ne delujejo, oziroma, da od njihovega dela ni koristi. Če gre za vprašanje javnih financ, so to nedvomno ministri za finance od leta 2003 do danes in predsedniki vlad v tem obdobju. Vsaj enak, če ne večji delež odgovornosti nosijo poslanci odborov za nadzor javnih financ v državnem zboru, ki bi morali nadzorovati delo vlad in resornih ministrov. Vsekakor nosijo težko breme odgovornosti tudi državni sekretarji na ministrstvu za finance in pristojne strokovne službe ministrstva za finance. Davčni urad je vedel in zaznal preko spremljanja dohodkov državljanov in pravnih oseb, koliko kdo in iz kakšnega naslova zasluži, saj je ves ta čas vsem davkoplačevalcem izdajal odločbe o dohodnini in davkih od osebnih dohodkov. Zato ni mogoče misliti, da pristojne službe ministrstva za finance niso bile seznanjene z odkloni, na katere je opozoril g. Štefanec. Računovodstvo enotnega zakladniškega računa podrobno izkazuje vse prilive in odlive za vsakega proračunskega porabnika posebej in ob vsakem sestavljanju proračuna se pregleda poraba preteklega proračuna, z Zakonom o izvrševanju proračuna (ZIPRO) pa se vsako leto določno določijo vsi pogoji porabe javnega denarja v okviru sprejetega proračuna. Danes vemo, kdo vse je bil minister in državni sekretar na ministrstvu za finance, kdo je vodil davčni urad in proračunsko inšpekcijo in kdo je bil predsednik vlad in kdo so bili poslanci v državnem zboru, zadolženi za nadzor nad javnimi financami.

Takrat in samo takrat, ko bodo pristojni organi Republike Slovenije zmogli ukrepati v skladu z njihovimi zakonskimi pooblastili in bodo uveljavljali odgovornost zoper vse odgovorne javne funkcionarje, ki so dopustili v sistemsko pomembnem obsegu primitivno poslovanje z javnim denarjem, se bo v Sloveniji zgodila sprememba poslovnega modela, ki nas uvršča na nivo primitivnih pravnih sistemov, ne pa v družbo civiliziranih, demokratičnih, pravnih držav, kamor se neupravičeno prištevamo. Povedano drugače: vsak organ naj dosledno izvaja svoje pristojnosti in naj v javno korist zagotavlja spoštovanje predpisov in to ne glede na to, kateri pridigar, minister, rektor, dekan, predsednik, bivši ali sedanji, je prizadet, ker je pohodil vsa načela dobre vere in poštenja, ki bi jih kot javni funkcionar v skladu z njegovo prisego moral spoštovati ne le po črki zakona, temveč tudi po logiki zdravega razuma in intelektualnega poštenja in tako upravičiti zaupanje, ki so mu ga podelili volivci.

(Tekst je bil  dne 19.3.2015 objavljen tudi na http://www.had.si/blog/2015/03/19/protikorupcijska-komisija-prevzema-pristojnosti-proracunske-inspekcije-stanko-strajn/)

Kako ministrstva s svojimi stališči sledijo interesom tujih ponudnikov

Ključen razlog, da slovenski ponudniki gradbenih del nastopajo v skupnih ponudbah s tujimi je določba Zakona o graditvi objektov, ki zahteva, da mora biti odgovorni vodja del inženir z licenco inženirske zbornice Slovenije. Takšnih odgovornih vodij del tuji ponudniki nimajo, zaradi česar dovolijo sodelovanje slovenskih partnerjev, ki prispevajo odgovorne vodje del in tako prisedejo na reference in finančne sposobnosti tujih ponudnikov. Ta element, ki daje neko pogajalsko pozicijo slovenskim ponudnikom dogovoriti s tujimi partnerji dostojen partnerski odnos Republika Slovenija z mnenjem ministrstva za finance, direktorata za javno naročanje št. 007-509/2014/3 z dne 10. 7. 2014 učinkovito izniči za ponudnike iz EU. Ministrstvo namreč zaradi varstva konkurence v območju EU razlaga v nasprotju z določbami 77. čl. Zakona ograditvi objektov, da je pri nas lahko odgovorni vodja del tudi oseba, ki ima ustrezne kvalifikacije, tudi če nima slovenske licence in tudi če ne zna slovenščine in tudi če ne pozna slovenskih predpisov. V svoji pravovernosti, ministrstvo ni znalo, ali ni hotelo zavrniti očitkov nižjih uradnikov iz Bruslja, da zahteva izkaza slovenske licence ne krši konkurence, ker ob načelu prostega pretoka delovne sile, nihče ne preprečuje tujim ponudnikom zaposliti slovenskih inženirjev, ki izpolnjujejo pogoje za samostojnega vodjo del po slovenskih predpisih. Očitno je torej, da je ministrstvo za finance s svojim stališčem sledilo interesu tujih ponudnikov in tako še dodatno oslabilo možnosti sodelovanja domačih ponudnikov, kolikor so le ti sploh še sposobni sodelovati kaj več, kot nuditi fizično nekvalificirano delo prekarnih delavcev.

Dnevnik se 26.2.2015 navdušeno razpiše, da je Darsu končno uspelo odpreti ponudbe izvajalcev za gradnjo avtocestnega odseka Slivnica- Gruškovje, čeprav je zoper razpisne pogoje vložena revizija. Če bo Državna revizijska komisija (D-kom) revizijo zoper razpisne pogoje zavrnila, bo Dars lahko sprejel najugodnejšo ponudbo, če je prejel vsaj eno popolno ponudbo, ki ustreza vsem pogojem javnega razpisa. Če je takšnih popolnih ponudb več, bo lahko izbral najugodnejšo ponudbo med vsemi prispelimi popolnimi ponudbami. Seveda se bodo neizbrani ponudniki po pregledu izbranih ponudb pritožili in v revizijskih postopkih pred D-kom dokazovali napačnost in nezakonitost Darsove odločitve o sprejemu izbrane ponudbe.

Če simuliramo, da so vse prispele ponudbe pravilne in popolne, torej ustrezne razpisnim pogojem, nam primerjava vseh trinajstih prispelih ponudb nazorno pokaže nivo, na katerega je Slovenija padla po tem, ko je zaradi slaboumnega, gotovo pa malomarnega in nestrokovnega odločanja vlade, državnega zbora, ministrstva za infrastrukturo in slovenskih bank uspela uničiti lastno gradbeno operativo kot eno najpomembnejših gospodarskih panog.

Med 13 ponudbami sta le dve ponudbi »čisto« slovenski. To sta skupna ponudba SGP Pomgrad, Gorenjske gradbene družbe, CGP in Cestnega podjetja Ptuj ter samostojna ponudba Riko Ribnica. Ostalih enajst ponudb so ponudbe tujih podjetij ali kombinacije tujih in slovenskih skupnih ponudb.

Najcenejšo ponudbo je predložil konzorcij italijanskega Impresa Mantovani s slovenskim Kolektor kolingom. Ta ponudbena cena dosega nivo nekaj več kot polovico ocenjene vrednosti obeh sklopov, ki sta po Darsovi limitirani vrednosti ocenjena na nekaj manj kot 90 milijonov evrov (sklop I. približno 80 in sklop II. slabih 10 milijonov evrov). Če bo ta ponudba izbrana, bo to pomenilo, da bo slovenski Kolektor koling kot inženiring za Impreso Mantovani organiziral slovenske podizvajalce, lokalne samostojne podjetnike in majhne družbe z omejeno odgovornostjo, da bodo izvedli dela za manj kot znaša polovica ocenjene limitirane vrednosti. Lahko domnevamo, da bo kvaliteta sorazmerna plačilu, če ga bodo sploh prejeli, namesto zaslužka pa bodo nekateri med njim končali v stečaju, preživeli pa bodo tisti, ki se bodo nekako znašli in na primer privarčevali pri stroških tako, da bodo kurili v delovnih strojih kurilno olje namesto nafte in pozabili plačati najete delavce iz Romunije ali Bosne. Seveda, cement in železo ne bo nabavljeno pri slovenskih proizvajalcih gradbenega materiala, temveč bo uvoženo od koder koli, samo, da bo poceni in čim slabše kvalitete. Slovenija bo imela dobiček, ker bo ta odsek narejen poceni, toda izgubila bo vse multiplikativne učinke, ki jih je nekoč Ekonomski inštitut pri pravni fakulteti ocenil v višini ene polovice letne rasti BDP.

Drugo najugodnejšo ponudbo je predložila skupina, ki na čelu s Pomgradom predstavlja ostanke slovenskega gradbeništva, ki je nekoč bilo sposobno izločiti tujo konkurenco in za nižje cene od tujih ponudnikov, a vendar z ugodnimi vplivi na slovensko gospodarstvo izgraditi 80% slovenskih avtocest. Če je ta ponudba popolna, bodo tudi ti ponudniki velik del naročila izvajali s podizvajalci, na katere bodo skušali prenesti čim večji del ekonomskega bremena nizke cene, ki so jo ponudili. Ker gre za podjetja, ki si ne morejo privoščiti goljufij na nivoju samostojnih podjetnikov in ne morejo graditi konkurenčnosti na nekorektnem poslovanju, se tem ponudnikom lahko kaj hitro pripeti, da bodo pri tem projektu ustvarili izgubo, ki jo bodo morali kriti na primer s krediti slovenskih bank, ki bodo tako nadaljevale porazno prakso podeljevanja slabih kreditov. Skratka: ta kombinacija verjetno pomeni nek prenos bremena nizke cene na davkoplačevalce. Dars ima v rokah garancije. Če dela ne bodo izvedena pravočasno in kvalitetno, bo garancije lahko vnovčil in plačale jih bodo banke, zopet iz dokapitalizacije slovenskih davkoplačevalcev. Skratka, ostanki slovenske gradbene operative verjetno pomenijo nadaljevanje iluzije, da gradimo poceni s slabimi krediti.

Edina samostojna slovenska ponudba lepo prikaže, da majhni gradbeniki niso sposobni pripraviti ponudbe in zadostiti zahtevnim pogojem razpisa. Zato imamo inženirska podjetja, ki zaposlujejo nekaj strokovnjakov za izpolnjevanje ponudbenih obrazcev. Takšna podjetja tudi razpolagajo z referencami, saj so njihovi podizvajalci v preteklih petih letih zgradili vse, kar je bilo pomembnejših in večjih naročil, bodisi v imenu in za račun tujih ponudnikov, bodisi v imenu in za račun inženirjev tipa Riko Ribnica. Tak način ponujanja očitno pomeni cenovno nekonkurenčnost, saj je ta ponudba skoraj najdražja. Višjo ceno je ponudila le hčerinska družba avstrijskega Strabaga, ki kaže, po kakšnih cenah bodo pri nas gradili tuji ponudniki potem, ko bomo uspešno uničili še te ostanke gradbeništva, kolikor jih še imamo. Seveda tudi inženiring ponudniki in dejansko tuji ponudniki ne gradijo v lastni režiji, temveč dejansko delajo zopet najcenejši podizvajalci, v njihovem imenu in za njihov račun. Skratka: ta način gradnje je natančno slika modela gradnje dolenjske železnice leta 1914, ki jo je gradila dunajska gradbena družba, ki je najela dva tisoč slovenskih, hrvaških in bosanskih delavcev. Vsa oprema je prišla na Kranjsko iz Avstrije, na otvoritvi proge pa je 14 povabljencev (zastopnikov cesarja in ministri cesarsko-kraljeve vlade) na pogostitvi požrlo in popilo vrednostno trikrat toliko kot več tisoč Belokranjcev, ki so imeli čast slaviti avstrijsko delavno zmago. (Podatki o gradnji dolenske železnice izpred stotih let so vzorno zbrani v publikaciji, ki so jo izdale slovenske železnice in nam kažejo, kako napredujemo na mesto, ki smo ga že imeli pred stotimi leti.)

Vse ostale ponudbe so samostojne ponudbe tujih podjetij ali skupne ponudbe tujih in domačih podjetij, za katere velja v pretežni meri že vse navedeno. Ključen razlog, da slovenski ponudniki nastopajo v skupnih ponudbah s tujimi je določba Zakona o graditvi objektov, ki zahteva, da mora biti odgovorni vodja del inženir z licenco inženirske zbornice Slovenije. Takšnih odgovornih vodij del tuji ponudniki nimajo, zaradi česar dovolijo sodelovanje slovenskih partnerjev, ki prispevajo odgovorne vodje del in tako prisedejo na reference in finančne sposobnosti tujih ponudnikov. Ta element, ki daje neko pogajalsko pozicijo slovenskim ponudnikom dogovoriti s tujimi partnerji dostojen partnerski odnos Republika Slovenija z mnenjem ministrstva za finance, direktorata za javno naročanje št. 007-509/2014/3 z dne 10. 7. 2014 učinkovito izniči za ponudnike iz EU. Ministrstvo namreč zaradi varstva konkurence v območju EU razlaga v nasprotju z določbami 77. čl. Zakona ograditvi objektov, da je pri nas lahko odgovorni vodja del tudi oseba, ki ima ustrezne kvalifikacije, tudi če nima slovenske licence in tudi če ne zna slovenščine in tudi če ne pozna slovenskih predpisov. V svoji pravovernosti, ministrstvo ni znalo, ali ni hotelo zavrniti očitkov nižjih uradnikov iz Bruslja, da zahteva izkaza slovenske licence ne krši konkurence, ker ob načelu prostega pretoka delovne sile, nihče ne preprečuje tujim ponudnikom zaposliti slovenskih inženirjev, ki izpolnjujejo pogoje za samostojnega vodjo del po slovenskih predpisih. Očitno je torej, da je ministrstvo za finance s svojim stališčem sledilo interesu tujih ponudnikov in tako še dodatno oslabilo možnosti sodelovanja domačih ponudnikov, kolikor so le ti sploh še sposobni sodelovati kaj več, kot nuditi fizično nekvalificirano delo prekarnih delavcev.

Ta postopek javnega naročanja je oddaljen od postopkov, ko so nekoč sposobna slovenska podjetja (SCT, Primorje, CPL, Kraški Zidar, CMC, CPG in drugi) izločala na Darsovih razpisih tuje ponudnike približno toliko, kolikor je rast slovenskega BDP v preteklem letu oddaljena od rasti BDP v letih, ko je Slovenija bila sposobna v lastni režiji graditi svoje avtoceste. Namesto, da bi se vsaj preiskovalni novinarji, če se že ne slovenska vlada in pristojna ministrstva, SDH, banke in Dars, zamislili nad žalostnim stanjem in v svojem pisanju prikazali resnico v vsej njeni razsežnosti, raje navdušeno pišejo o uspešnem odpiranju ponudb, ki bo prispevalo, če bo res uspešno, še drobec pospeška na naši poti v revščino.

(Tekst je bil 11.4.2015 v celoti objavljen tudi na http://www.had.si/blog/2015/04/11/kako-ministrstva-s-svojimi-stalisci-sledijo-interesom-tujih-ponudnikov-stanko-strajn/)

Finančna veriga malomarnosti

V finančni verigi imamo opraviti z verigo nevestnosti, kjer je kljub vsemu simpatiziranju z nevestnimi posojilojemalci najbolj odgovoren zadnji člen predvsem v državah z »južnjaškim« poslovnim modelom. Če bi banke (verjetno tudi grške) delale finančno vestno, večino kreditov ne bi podelile (in s tem ne vzele) in pa tudi finančno vestni podjetniki bi se jih, v skladu s poslovno finančnimi pravili, branili. »Umazana” podrobnost za ubogo davkoplačevalsko rajo pa je v tem, da imajo vsi, razen končnih bančnih podeljevalcev kreditov, v rokah trdne pogodbene zaveze; trdne v tem, da bančni sistem načeloma ne more propasti, da so tako te zaveze “prenosljive” od bank do države in davkoplačevalcev. To »prenosljivost« so močne posojilodajalke tudi formalno dosegle. To je bilo možno zato, ker je pojav dosegel sistemsko pomemben obseg. Sistemska pomembnost obsega finančne malomarnosti in s tem finančnega primitivizma je eden od predpogojev za razvoj krize.

Ko Žižka interpretira Damijan, je Žižek celo prebavljiv, čeprav je ideja sadističnega uživaštva nategnjena na mednarodne ekonomske odnose za moj okus rahlo preveč. Delno poanto pa ima Žižek v dolgu kot instrumentu kontrole in v priliki o bankirjih. Pozabi pa povedati celotno zgodbo, da so močne posojilodajalke ščitile predvsem svoje lahkomiselne in goljufive bankirje, ki so finančno nevestno vlagali (v veliki meri nemške) viške. Močne posojilodajalke so njihovo odgovornost prenesle na grške banke (ki so enako lahkomiselno in nevestno posojila jemale in jih v isti maniri posojale naprej) in na grško državo. Ta pa je breme (ob asistenci trojke) prenesla na davkoplačevalce in predvsem na navadne in socialno občutljive ljudi. Zadeve torej niso tako zelo enostavne in niso pojasnjljive zgolj s frojdovskim pristopom. Izgubi se poanta, da je potrebno »južnjaške manire«, po katerih so ti dolgovi nastali, nujno sanirati, ter da zahteva po tem ni nujno frojdovsko sadistična.

V finančni verigi imamo namreč opraviti z verigo nevestnosti, kjer je kljub vsemu simpatiziranju z nevestnimi posojilojemalci najbolj odgovoren zadnji člen predvsem v državah z »južnjaškim« poslovnim modelom. Če bi banke (verjetno tudi grške) delale finančno vestno, večino kreditov ne bi podelile (in s tem ne vzele) in pa tudi finančno vestni podjetniki bi se jih, v skladu s poslovno finančnimi pravili, branili. To bi bil normalen sistem. Slab dolg namreč ni nastal iz stiske, ampak na osnovi malomarno interpretiranih poslovnih »priložnosti« (pri nas prevzemnih in investicijskih) v finančnem obilju in ob dopuščenih slabih finančnih manirah. V tem zadnjem finančnem členu banke – podjetniki se je podeljevalo kredite za slabe, pa tudi goljufive projekte (pri nas je bil bum predvsem času konjunkture po letu 2005). Kasneje, ko se je ugotovilo, da tako ne bo več šlo, pa se je sistem sprevrgel še v lopovski sistem prisvajanja in “prevažanja” tujih prihrankov v davčne oaze ali v druge skrite oblike bogastva. Takšen sistem nujno zaključuje stečaj projekta oziroma stečaj podjetja, ki je gornjemu namenu služil in nato odslužil, velikokrat na škodo »going on concerne« in delovnih mest. Pri nas smo tej fazi v razvoju krize, zaradi nesposobnosti hitrega saniranja, dali na razpolago ogromno časa.

»Umazana” podrobnost za ubogo davkoplačevalsko rajo pa je v tem, da imajo vsi, razen končnih bančnih podeljevalcev kreditov, v rokah trdne pogodbene zaveze, trdne v tem, da bančni sistem načeloma ne more propasti, da so tako te zaveze “prenosljive” od bank do države in davkoplačevalcev. To »prenosljivost« so močne posojilodajalke tudi formalno dosegle. To je bilo možno zato, ker je pojav dosegel sistemsko pomemben obseg. Sistemska pomembnost obsega finančne malomarnosti in s tem finančnega primitivizma je eden od predpogojev za razvoj krize.

Bistveno za prekinitev gornje verige je torej vestno finančno poslovanje in odsotnost sistemsko pomembnega obsega finančne malomarnosti. Vse skupaj postane nevarno za državo in davkoplačevalce takrat, ko finančni primitivizem postane sistemsko pomemben. Odsotnost sistemsko pomembnega obsega finančne malomarnosti in prisotnost dobrega načina funkcioniranja države in centralne banke, ki znata finančno malomarnost in finančni primitivizem v sistemsko pomembnem obsegu preprečiti, ter če se že pojavi, tudi hitro zdraviti, je bistvenega pomena za finančno stabilnost ter za ekonomsko suverenost.

Pojem finančne malomarnosti in finančne skrbnosti je že vseskozi vgrajen v našo zakonodajo. Če bi banke in podjetja spoštovala ta načela, in če bi Banka Slovenije to kontrolirala potem krize v Sloveniji sploh ne bi imeli. Posumiti ter reagirati bi morala takoj, ko je zaznala močno povečanje finančnih vzvodov predvsem v cikličnih panogah. Pri teh procesih ni bilo velike skrivnosti. Banka Slovenije bi morala brati vsaj svoja lastna poročila o stabilnosti finančnega sistema. To je za ekonomiste in finančnike ter vse institucije in podjetja pomembno gradivo. Pomembno je vsaj toliko, če ne celo bolj kot katerokoli poročilo UMAR in obravnavati bi jih morale vlada, banke, ekonomska stroka ter vsi finančniki. Pričakovalo bi se, da vsaj finančniki in ekonomisti to gradivo berejo. Po mojem vedenju pa jih velika večina teh gradiv sploh ne pozna, kot tudi Kodeksa poslovno finančnih načel (KPFN) ne. Še največ ekonomistov pozna napovedi UMAR, ki pa se s tveganji ne ukvarjajo. V kvalifikaciji neustreznega dajanja kreditov in neustreznega zadolževanja v konjunkturi pa še kar prevladujejo pojmi kot so »veselica, orgija, tovarišijskost …« in podobni nepomenski izrazi, začuda, tudi s strani akademske stroke.

Potem je v letu 2009 kriza postala očitna, a sanacija se je kar odmikala. Za to še danes nimamo dobrega opisa dogajanja. Interpretacija domače sanacijske nesposobnosti s strani Damijana:

S sanacijo bank je (zaradi politične nesposobnosti in zaradi strupene kadrovske kombinacije komunističnega finančnega ministra in ortoliberalnega guvernerja) politika odlašala tako dolgo, da je v likvidnostne težave zašla sama država; s čimer smo izgubili ekonomsko suverenost

je tudi precej “žižkovska”, pa čeprav je za telebane. Na osnovi takšne diagnoze res ni mogoče kreirati preventivnih in sanacijskih ukrepov, niti ni mogoče sklepati, kakšni bi morali biti. Upam, da ekonomska in pravna stroka zmoreta več kot to. Mogoče pa bo uspešnejša forenzika, ki naj bi segla do leta 2010.

Imamo torej vsaj dve stopnji razvoja naše finančne krize povezane z neustrezno reakcijo sistemskih institucij. Prva je odsotnost reakcije na presežno in finančno malomarno zadolževanje podjetij v bankah v sistemsko pomembnem obsegu v letih od 2005 do 2009. Druga stopnja v razvoju naše krize je nastopila v letu 2009, potem, ko je kriza postala očitna in institucije niso ustrezno sanacijsko reagirale. Tretja stopnja pa se kaže kot močno prekomerna sanacijska reakcija sistemskih institucij v letu 2013/14. Forenzika bo torej segla v drugo in v tretjo fazo, prva faza pa ostaja nedotaknjena. Forenzika bi morala za nazaj seči vsaj do leta 2005. Namreč, če bi takrat sistem reagiral že v hodu, krize sploh ne bi imeli.

Neomenjanje prve faze (od 2005 do 2009) ustvarja vtis, kot da je bilo prekomerno zadolževanje objektivno dejstvo ter del vsesplošnega optimizma in črednosti (kot to vidi Bine Kordež). Videti je, kot da dobro ter skrbno in profesionalno delo v Banki Slovenije, v vladi ter v bankah in v podjetjih skokovitega neustreznega zadolževanja v letih 2005-9 ne bi moglo preprečiti. Nič ni dlje od te resnice, a očitno se nočemo iz nje in iz malomarnosti v finančnem obilju ničesar naučiti.

(tekst je objavljen tudi kot komentar na http://damijan.org/2015/02/21/zizek-o-o-grski-dolzniski-podrejenosti-sadizmu-in-primitivnosti/)

Nevzdržno omalovaževanje odvetništva: od nobilisa do imobilisa

Državni zbor je presenetljivo enotno sprejel z glasovi vseh prisotnih poslancev odločitev, da zavrne predlog sodnega sveta za imenovanje odvetnice Anite Dolinšek za višjo sodnico. Kaj je državni zbor pripeljalo do presenetljivo enotnega stališča, ne vem, saj bi bilo za Državni zbor bolj pričakovano, da bi takšno kandidatko soglasno imenoval za višjo sodnico. Takšna pričakovanja izhajajo tudi iz sporočila za javnost Odvetniške zbornice Slovenije, ki meni, da razlogi za neimenovanje predstavljajo nevzdržno omalovaževanje in problematiziranje odvetništva, ki je samostojna in neodvisna služba, zato celotno dogajanje spremlja z zaskrbljenostjo. Če odvetnik zanemari stroko in naredi, kar mu tisti, ki ga plača pač naroči, vsekakor prispeva k nižanju ugledu odvetništva kot samostojne in neodvisne službe. Odvetniška zbornica bi zato morala biti zgrožena, če bi Državni zbor odvetnico, ki je s svojim ravnanjem bistveno pripomogla oddati naročila za TEŠ 6 brez javnih naročil, imenoval za višjo sodnico, ne pa, da je ogorčena, ker se to ni zgodilo, ne glede na to, da ni znano, kaj je botrovalo k temu, da so zakulisne politične spletke v Državnem zboru izjemoma in presenetljivo skuhale odločitev, ki je v javnem interesu in celo prispeva k ugledu odvetništva, česar celo Odvetniška zbornica ne zazna, ali pa ne razume.

Lex-novice so 19.2.2015 posredovale opozorilo Odvetniške zbornice Slovenije, da razlogi za neimenovanje odvetnice Anite Dolinšek za višjo sodnico na celjskem višjem sodišču predstavljajo nevzdržno omalovaževanje in problematiziranje odvetništva, ki je samostojna in neodvisna služba. Odvetniška zbornica je v sporočilu za javnost zapisala, da celotno dogajanje spremlja z zaskrbljenostjo.

Državni zbor je presenetljivo enotno sprejel z glasovi vseh prisotnih poslancev odločitev, da zavrne predlog sodnega sveta za imenovanje odvetnice Anite Dolinšek za višjo sodnico. Kaj je državni zbor pripeljalo do presenetljivo enotnega stališča, ne vem, saj bi bilo za Državni zbor bolj pričakovano, da bi takšno kandidatko soglasno imenoval za višjo sodnico. Moje presenečenje pojasnjujem z dejstvi, ki so mi znana, seveda pa ne morem ničesar povedati o vsem, kar mi ni znano.

Odvetnice Anite Dolinšek ne poznam, je nisem nikoli srečal ali se z njo pogovarjal. Ukvarjal pa sem se le z razpisno dokumentacijo za blok 6 v projektu TEŠ 6, ki ga je pripravila skupina avtorjev, v kateri so delali inženirji, ekonomisti in pravnica, odvetnica Anita Dolinšek. Razpisni pogoji bili so pripravljeni tako, da so v tehničnih določbah favorizirali vnaprej znane ponudnike in dajali podlago za sklepanje ničnih pogodb v enajstih sklopih oddanih del za izgradnjo TEŠ 6. Nedvomno je prav Anita Dolinšek kot soavtorica razpisnih pogojev in kot odvetnica odgovorna za pravno napačnost predmetnih razpisnih pogojev, ki jih je podpisal in odobril takratni direktor TEŠ Uroš Rotnik.

Iz javno dostopnih podatkov v poslovnem registru na spletni strani AJPES je razvidno, da je Termoelektrarna Šoštanj TEŠ d.o.o. gospodarska družba v 100% lasti Holdinga slovenskih elektrarn HSE d.o.o., ki je v 100% lasti Republike Slovenije. Republika Slovenija je torej posredno 100% lastnik TEŠ d.o.o. in posredno preko HSE d.o.o. v celoti obvladuje TEŠ d.o.o., ki je po ZGD gospodarska družba civilnega prava. Dejavnost TEŠ d.o.o. je proizvodnja električne energije, ki je namenjena zagotavljanju javnih storitev v zvezi s proizvodnjo, transportom in distribucijo električne energije. Zato je po Zakonu o javnem naročanju na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev (ZJNVETPS Ur. l. RS št. 16/2008, v nadaljevanju »zakon«) TEŠ d.o.o kot investitor zavezan oddajati naročila po postopku javnega naročanja.

Zakon določa v skladu z Direktivo 2004/17/ES[1], da je javno podjetje po tem zakonu podjetje, v katerem ima javni naročnik (v tem primeru Republika Slovenija) neposredno ali posredno prevladujoč vpliv zaradi lastništva, finančne udeležbe ali upravljanja. Republika Slovenija je posredno preko HSE d.o.o. 100% lastnik TEŠ d.o.o. in posredno imenuje vse poslovodne in nadzorne organe v TEŠ d.o.o. Projekt TEŠ 6 je investicija, ki se v celoti financira iz javnih sredstev, to je iz osnovnega kapitala, ki ga iz prispevkov za zanesljivost oskrbe z električno energijo po 23.a čl. Energetskega zakona zagotavlja HSE d.o.o. in iz kreditov, najetih na podlagi državne garancije pri EIB in pri EBRD. TEŠ d.o.o. je zato po definiciji 10. odstavku 2. čl. zakona zavezan oddajati naročila kot javni naročnik, saj investicijo vodi posredno s javnimi sredstvi, z namenom zagotavljanja energije za javno distribucijo in je pravna oseba civilnega prava v posredni 100% lasti Republike Slovenije.

Kot oseba javnega prava se štejejo tudi vse osebe po 2. odstavku, točka c iz 3. čl. zakona, ki vodijo investicijo na elektro energetskem področju z več kot 50% udeležbo javnih sredstev ali osebe, pri katerih druge osebe javnega prava (v tem primeru Republika Slovenija preko HSE d.o.o.) opravljajo nadzor nad poslovanjem ali so člani uprav in nadzornih organov imenovani v nad polovičnem deležu s strani Republike Slovenije ali drugih oseb javnega prava.

Evidentno je, da investicija TEŠ 6 v celoti izpolnjuje ne le enega od potrebnih pogojev, temveč izpolnjuje vse pogoje po zakonu in direktivi, da bi morala biti vodena z oddajo naročil po postopku javnega naročanja. Spregled takšnega pravnega dejstva ne more biti posledica površnosti, temveč gre za ignoriranje zakonskih določb, zaradi česar je bila razpisna dokumentacija pripravljena kot javni poziv k oddaji ponudb na podlagi določb Obligacijskega zakona, ne pa na podlagi zakona o javnih naročilih, ki kot poseben zakon (lex specialis) izključuje uporabnost določb Obligacijskega zakonika.

Seznam naročnikov, ki nimajo status osebe javnega prava po splošnih predpisih, vendar imajo status javnega naročila po zakonu, mora po 3. odstavku 3. čl. zakona sprejeti vlada, seznam pa vodi ministrstvo za finance. Iz javno objavljenega seznama naročnikov zavezanih oddaji naročil po postopku javnega naročanja, ki ga vodi ministrstvo za finance je razvidno, da TEŠ d.o.o. ni uvrščen na seznam javnih naročnikov, zaradi česar javnost napačno sklepa, da TEŠ d.o.o. lahko oddaja naročila v projektu TEŠ 6 brez javnega naročanja. Če vlada in ministrstvo za finance ne upoštevata zakona in direktive, to še ne pomeni, da TEŠ d.o.o. ni javni naročnik, saj seznam po uredbi vlade nima konstitutivnega učinka, temveč služi le preglednosti in ima namen poenostaviti zapleteno preverjanje obveznosti javnega naročanja na energetskem področju. Konstitutiven učinek imata pač zakon in direktiva, ne glede na to, ali te predpise vlada in ministrstvo za finance spoštujeta ali ne. Enako velja tudi za EIB, ki ne bi smela odobriti črpanje kreditov za TEŠ 6, če so naročila izvedena v nasprotju z zakonom in direktivo, saj se tako javni denar preko EIB uporablja nezakonito in v nasprotju z osnovnimi principi evropskega prava.

Iz pisma Protikorupcijske komisije, ki je v javnosti vzbudila široko polemiko, je razvidno, da KPK šteje projekt TEŠ 6 za enega od ključnih primerov, ki bi jih bilo potrebno raziskati zaradi preverjanja korupcijskega tveganja. Vendar iz pisma sledi, da tudi KPK ne ve, da je projekt TEŠ 6 že v osnovi voden nezakonito, ker se naročila niso oddajala po postopku javnega naročanja. Tudi predsednik računskega sodišča Tomaž Vesel je v oddaji Odmevi javno zatrdil, da računsko sodišče ni pristojno revidirati tega projekta, ker TEŠ d.o.o ni v neposredni lasti države. Pri tem predsednik računskega sodišča očitno ni želel uporabiti določb 20.čl. Zakona o računskem sodišču (Ur. l. RS št. 11/2001), ker bi moral upoštevati, da je TEŠ d.o.o po 3. čl. zakona druga oseba javnega prava, ker bi morala oddajati naročila po postopku javnega naročanja. Najmanj, kar je evidentno je, da bi računsko sodišče, glede na strogost in doslednost njegovega predsednika, moralo revidirati vlado in ministrstvo za finance, ker na seznam javnih naročnikov nista uvrstili daleč najpomembnejše investicije v Sloveniji v času recesije, ki glede na javno dostopne informacije vzbuja sum, da pomeni negospodarno rabo javnih sredstev v višini cca. 1.000.000.000 evrov.

Poudariti moram, da so vse pogodbe, ki jih je TEŠ d.o.o. sklenil za naročilo opreme in gradnjo pravno nične (86. čl. Obligacijskega zakona določa, da so pogodbe, ki nasprotujejo prisilnim predpisom, ali moralnim načelom, nične), ker naročila niso bila oddano po postopku javnega naročanja. Posledica ničnosti je možnost razveze pogodbe, pri kateri vsaka stranka vrne oziroma plača, kar je prejela, izključena pa je odškodninska odgovornost za razvezo pogodbe.

TEŠ 6 je torej nazoren primer primitivnosti oblasti, ki ji ni mar, kako bomo živeli, temveč ji gre zgolj za to, da ustvarja sistem, ki omogoča ropanje javnega denarja. Prav zato bi bilo logično pričakovati, da bi Državni zbor avtorico pravne podlage za enega največjih oškodovanj javnih sredstev v Sloveniji nagradil z imenovanjem za višjo sodnico, a je nagrado zavrnil in si s tem nakopal javno zgražanje odvetniške zbornice.

Že pokojni odvetnik, ki ga izjemno cenim zaradi njegove izjemne strokovnosti in človeške poštenosti (ne morem ga imenovati, saj mi za javno navajanje njegovega mnenja ne more več dati soglasja), mi je po neki obravnavi v prijateljskem razgovoru dejal: »Veste, tovariš sodnik, odvetniki smo imeli nekoč status nobilis, sedaj pa imamo status imobilis«. Odvetnica Anita Dolinšek je s svojim pravnim znanjem zagotovila protipravno podlago za nezakonito ravnanje TEŠ, ki je vsa naročila oddal v nasprotju z zakonom o javnih naročilih, v posledici česar je prišlo do skoraj potrojitve investicijske vrednosti. Če odvetnik zanemari stroko in naredi, kar mu tisti, ki ga plača pač naroči, vsekakor prispeva k nižanju ugledu odvetništva kot samostojne in neodvisne službe. Kdor krni ugled odvetniške službe, nima kvalifikacije, da bi bil imenovan za sodnika, saj grozi nevarnost, da bi sodil na podoben način, kot je opravljal samostojno odvetniško službo. Odvetniška zbornica bi zato morala biti zgrožena, če bi Državni zbor odvetnico, ki je s svojim ravnanjem bistveno pripomogla oddati naročila za TEŠ 6 brez javnih naročil imenoval za višjo sodnico, ne pa, da je ogorčena, ker se to ni zgodilo, ne glede na to, da ni znano, kaj je botrovalo k temu, da so zakulisne politične spletke v Državnem zboru izjemoma in presenetljivo skuhale odločitev, ki je v javnem interesu in celo prispeva k ugledu odvetništva, česar celo Odvetniška zbornica ne zazna, ali pa ne razume.

[1] Direktiva 2004/17/ ES o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev.

Kako bi lahko preprečili tudi finančni hazard državnih bank

Kaj storiti, da se v našem gospodarstvu in državi trend obrne tako, da bo v proračunu brez dodatnega zadolževanja denarja več in da nam bo počasi šlo na bolje, nam lepo pove četrti odstavek 229. čl. Kazenskega zakonika, le njegovo sporočilo moramo vzeti zares in prenehati moramo ignorirati zdravo pamet, kolikor je pač še premoremo; za razliko od ostalih kaznivih dejanj zoper gospodarstvo, Slovenija v kazenskih postopkih po 229 čl. ne preganja zgolj storilcev goljufije, ampak tudi odgovorne osebe podjetij, ki so goljufala, če omogočijo ali ne preprečijo goljufanja Evropske unije. Možnost, da bi naš zakonodajalec takšno določbo uzakonil na lastno pobudo, je neverjetna, saj ni razloga misliti, da se nam splača razširiti kazensko odgovornost tudi na osebe, ki bi goljufanje lahko onemogočile ali ga preprečile, pa tega niso storile, ker bi v tem primeru smiselno enako razširitev zakonodajalec moral uzakoniti praktično v vseh kaznivih dejanjih iz poglavja kaznivih dejan zoper gospodarstvo.

Ni razumljivo, da v kazenski zakonodaji ščitimo pred goljufanjem Evropsko unijo, ne ščitimo pa sami sebe pred pokvarjenimi, podkupljivimi in pogoltnimi lastniki gospodarskih družb, menedžerji in državnimi funkcionarji. Če bi ministri, državni sekretarji, guverner Banke Slovenije, računski sodniki, tožilci in kriminalisti odgovarjali, ker oškodovanja javnih financ niso preprečili, ali so ga z opustitvijo dolžnega skrbnega izvajanja njihovih pristojnosti celo omogočili, bi se nedvomno množica oškodovanj javnega premoženja bistveno zmanjšala.

Kazniva dejanja zoper gospodarstvo so v Kazenskem zakoniku (KZ) opredeljena v členih od 225 do 251. Med kaznivimi dejanji iz tega poglavja vsebuje kaznivo dejanje Goljufija na škodo Evropske unije v 4. odstavku določbo, ki jo ostali členi tega poglavja nimajo. Goljufijo na škodo Evropske unije stori:

»kdor se izogne odhodkom, s tem da uporabi ali predloži lažne, nepravilne ali nepopolne izjave ali dokumente ali ne razkrije podatkov in tako poneveri ali neupravičeno zadržuje ali neustrezno uporabi sredstva splošnega proračuna Evropske unije ali proračunov, ki jih upravlja unija ali se upravljajo v njihovem imenu.«

Takšna goljufija se kaznuje z zaporom od treh mesecev do treh let. Enako kot goljuf se po 4. odstavku 229. čl. kaznuje:

»vodje podjetij ali druge osebe, ki so pooblaščene za sprejemanje odločitev ali nadzor v podjetjih, če omogočijo ali ne preprečijo kaznivih dejanj iz prejšnjih odstavkov, ki so jim podrejeni in delujejo v imenu podjetja.«

Za razliko od ostalih kaznivih dejanj zoper gospodarstvo, Slovenija v kazenskih postopkih po 229 čl. ne preganja zgolj storilcev goljufije, ampak tudi odgovorne osebe podjetij, ki so goljufala, če omogočijo ali ne preprečijo goljufanja Evropske unije.

Določba »omogočijo« se nanaša na primere, ko odgovorne osebe vedo za goljufanje in je njihovo ravnanje delovanje z direktnim naklepom, saj ima za cilj doseči korist z goljufanjem Evropske unije. Opredelitev »ne preprečijo« pomeni, da so odgovorne osebe v podjetjih pooblaščene za odločanje odgovorne tudi če ravnajo pri opravljanju svojega dela z eventualnim naklepom. Gre za vprašanje, ali so takšne osebe ravnale odgovorno s skrbnostjo dobrega poslovodje in strokovno tako, da so goljufije preprečile. Torej, ali so delo v svojem podjetju organizirale in nadzorovale tako, da goljufanje Evropske unije ni možno. Odgovorna oseba je odgovorna le, če ji tožilstvo dokaže, da je namerno dopustila ali pristala na goljufanje na škodo Evropske unije. Če se izkaže, da je odgovorna oseba opravljala svoje poslovodne naloge malomarno in ni ravnala strokovno skrbno, odgovorno tako, da bi mogla in morala opaziti nepravilnosti skratka, če je ravnala takšna oseba malomarno, kazensko ni odgovorna.

Ni mi znano (in se s tem tudi nisem ukvarjal, saj je nepomembno), kako je četrti odstavek 229. čl. KZ prišel v naš zakon. Domnevati je mogoče, da je to posledica kakšne evropske direktive ali pa pritiska bruseljske birokracije, ki je zaznala, da smo v Sloveniji močno nagnjeni h goljufanju pri koriščenju evropskih sredstev pri vodenju investicij ali izplačevanju subvencij. Možnost, da bi naš zakonodajalec takšno določbo uzakonil na lastno pobudo, je neverjetna, saj ni razloga misliti, da se nam splača razširiti kazensko odgovornost tudi na osebe, ki bi goljufanje lahko onemogočile ali ga preprečile, pa tega niso storile, ker bi v tem primeru smiselno enako razširitev zakonodajalec moral uzakoniti praktično v vseh kaznivih dejanjih iz poglavja kaznivih dejan zoper gospodarstvo.

Če je prevencija eden od osnovnih ciljev kazenskega prava, bi imela razširitev odgovornosti za storjene goljufije, zlorabe, podkupovanje in okoriščanje vseh vrst tudi na osebe, ki bi tovrsten kriminal mogle preprečiti, ali pa so ga celo omogočile, nedvomno pozitiven vpliv na zmanjšanje gospodarske kriminalitete v Sloveniji. Enako širitev kazenske odgovornosti bi kazalo uporabiti tudi pri kaznivih dejanjih v poglavju kaznivih dejanj zoper uradno dolžnost in javna pooblastila, saj imajo javni funkcionarji pri odločanju v okvirju njihovih pooblastil položaj, primerljiv s poslovodji v gospodarstvu. Če bi ministri, državni sekretarji, guverner Banke Slovenije, računski sodniki, tožilci in kriminalisti odgovarjali, ker oškodovanja javnih financ niso preprečili, ali so ga z opustitvijo dolžnega skrbnega izvajanja njihovih pristojnosti celo omogočili, bi se nedvomno množica oškodovanj javnega premoženja bistveno zmanjšala.

Finančni hazard državnih bank bi Banka Slovenije in vlada ter ministrstvo za finance lahko preprečili, če bi opravljali svoje pristojnosti skrbno in strokovno. Ker so svojo dolžnost skrbnega in strokovnega opravljanja pristojnosti namerno opustili, ali zaradi malomarnosti spregledali, so slovenske banke neomejeno odobravale slaba posojila, ki jih sedaj plačujemo davkoplačevalci s svojo revščino, brezposelnostjo, nizkimi pokojninami, čakalnimi vrstami v bolnišnicah, drago elektriko in dragimi motornimi gorivi, prekernim delom, podhranjenimi otroki v šolah in vsem ostalim, kar ima skupni imenovalec poglabljanja revščine v Sloveniji.

Ni razumljivo, da v kazenski zakonodaji ščitimo pred goljufanjem Evropsko unijo, ne ščitimo pa sami sebe pred pokvarjenimi, podkupljivimi in pogoltnimi lastniki gospodarskih družb, menedžerji in državnimi funkcionarji. Glede na dejstvo, da je ravnanje z direktnim in eventualnim naklepom težko dokazljivo, saj je v tovrstnih kaznivih dejanjih meja med naklepom in malomarnostjo zelo zabrisana in glede na dejstvo, da je prav malomarnost v Sloveniji nepresahljiv vir oškodovanj državnega premoženja in kapitala gospodarskih družb, bi za naše razmere bilo vsekakor dobrodošlo razširiti kazensko odgovornost tudi na vse oblike malomarnosti in tako javne funkcionarje, lastnike, nadzornike in upravljalce v gospodarskih družbah prisiliti k strokovnemu in odgovornemu opravljanju njihovih funkcij.

Vse navedeno je možno lepo ilustrirati z propadom slovenskega gradbeništva, ki so ga brez dvoma povzročili po izvedeni privatizaciji tako imenovani tajkuni z izčrpavanjem lastnih podjetij. Banke in vlada so vedele, da zidarji, tovšakove, černigoji, škoberneti in njim enaki, a manj »pomembni« tajkuni uničujejo eno najpomembnejših gospodarskih panog v državi, ki je dajala delo ne le tam zaposlenim, ampak tudi množici kooperantov in industriji gradbenega materiala, pa tega niso preprečili, niso ukrepali, ko je bil še čas. Tako sedaj sicer preganjamo tajkune, a ničesar ne razkrijemo o odgovornosti funkcionarjev in institucij, ki so dopustili ali omogočili uničenje gradbene panoge, kar je nedvomno bistveno prispevalo k poglabljanju recesije, iz katere se nikakor ne izvijemo.

Variacij na temo malomarnega in neodgovornega opravljanja funkcij imamo pri vseh deležnikih odločanja v civilni in javni sferi pravzaprav neskončno, pa vendar zakonodajna, izvršna in sodna oblast ne storijo ničesar, da bi spremenili poslovni model, ki nas očitno vodi na obrobje civiliziranih držav. Želimo imeti z Avstrijo primerljivo zdravstvo, a ga ne moremo plačati. Hočemo imeti odlične univerze, pa jih ne bi financirali. Radi bi se vozili po lepih cestah, pa se cijazimo po luknjastem asfaltu in makadamu, želeli bi dihati čist zrak, pa bomo goltali nesnago iz TEŠ 6. Odgovor na vprašanje, zakaj Slovenija, ki bi bila lahko kot Švica, kot radi sanjamo, je vedno enak: ni denarja v proračunu za financiranje potreb, ki jih moramo zadovoljiti, če hočemo dostojno živeti. Kaj storiti, da se v našem gospodarstvu in državi trend obrne tako, da bo v proračunu brez dodatnega zadolževanja denarja več in da nam bo počasi šlo na bolje, nam lepo pove četrti odstavek 229. čl. kazenskega zakonika, le njegovo sporočilo moramo vzeti zares in prenehati moramo ignorirati zdravo pamet, kolikor je pač še premoremo.

(Tekst je bil 18.4.2015 objavljen tudi na http://www.had.si/blog/2015/04/18/kako-bi-lahko-preprecili-tudi-financni-hazard-drzavnih-bank-stanko-strajn/)

Diskreten šarm občega in cena neumnosti

Če je bil vzrok Don Kihotovega napada na mline na veter njegova norost, je vzrok slovenskih napadov na pravne osebe zdrava pamet, ki v svoji kratkovidnosti ne uvidi, da je namerna opustitev soočanja s pokvarjenimi in zavrženimi, a pomembnimi posamezniki, za Slovenijo dolgoročno pogubna. Trditi, da je na primer Banka Slovenije kriva in odgovorna, ker naj bi goljufala, je nesmisel, ker bi bilo smiselno in pomensko pomembno reči: guverner banke Slovenije in njegovi namestniki in pomočniki in odgovorni vodje oddelkov in strokovni delavci poimensko navedeni so goljufali in povzročili škodo, se okoristili, zlorabili položaj in kar je temu podobnega. Šele tedaj bi jasno razvidno vedeli, kdo je pravzaprav ravnal malomarno in nestrokovno, kdo je bil intelektualno nepošten, kdo je namerno za lastno korist povzročil škodo. Šele tedaj bi lahko zahtevali od konkretnih ljudi, naj plačajo svoje packarije, s katerimi rinejo Slovenijo in njene državljane v bedo in človeka ne vredno življenje.

V Sloveniji smo že ves čas priča pojavu, ki sem ga imenoval “diskretni šarm občega”. Skupna značilnost Banke Slovenije, Države, NLB, SCT, Primorja, Ministrstev itd. je, da so vse to “pravne osebe”. Pravne osebe so abstraktne, saj sploh ne obstajajo kot fizične osebe, temveč jim le pravni red priznava subjektivnost v procesnem smislu, ker so lahko nosilci pravic in obveznosti. Pravne osebe manifestirajo svojo realnost preko svojih zakonitih zastopnikov in preko pooblaščencev. Napad na pravno osebo je torej napad na abstraktnega nosilca pravic in obveznosti, obratno pa je napad na zakonitega zastopnika ali na pooblaščenca napad na konkretno fizično osebo, ki je v imenu in za račun pravne osebe delovala ali opuščala dolžno delovanje. Takšna oseba je torej lahko ravnala v skladu z njenimi dolžnostmi, lahko pa je malomarno svoje dolžnosti ignorirala ali pa (kot se to vse bolj kaže pri bankah, Banki Slovenije in vladi) ravnala namerno – z naklepom škodljivo.

Moderno in množično se pri nas napada pravne osebe, napadov na fizične osebe, razen redkih kazenskih pregonov, ki pa se dogajajo po logiki iskanja grešnih kozlov in odvračanja pozornosti, ne pa po logiki sistemskega preganjanja kriminalne prakse, tako tiste, ki je storjena z naklepom, kot tiste, ki je posledica malomarnosti in opustitve, pa ni zaslediti. Nihče se noče zameriti. Organi pregona so za dosledno in korektno delo kaznovani s sodbami ustavnega sodišča, za opustitve pregona pa nagrajeni s plačo za ležerno delo. Če se kakšen organ, kot na primer KPK, za spremembo odloči ravnati radikalno, doživi devalvacijo in ga predsednik države spremeni v lutkovno gledališče za državljane. Dokler se ne bo najprej v medijih, nato v praksi pristojnih organov in zlasti v glavah ljudi nehalo ukvarjanje z pravnimi osebami in dokler ne bomo začeli pisati in ukrepati zoper dejanske izvajalce uničevanja slovenskega gospodarstva in javne ter civilne sfere naše družbe, toliko časa bomo priče specifično slovenski obliki boja z mlini na veter.

Don Kihot je v svoji zmedenosti napadel mline na veter, ker je bil prepričan, da ima opravka s hudobnimi čarovniki. Slovenski boj z abstraktnimi osebami pa prav tako ne napada krivcev naše recesije, ker bi mislili, da so abstraktne osebe karkoli mislile, delovale in povzročale škodo, temveč jih napadamo zato, da bi se izognili obračunu s fizičnimi osebami, ki so s svojimi bravurami ropale in še vedno ropajo povprečne državljane, da se lahko milijarde stekajo na zasebne račune slovenskih in tujih kriminalnih elit, vse v mejah zakonito dovoljenih, a izigravanih pravil igre menjav kapitalističnih špekulacij. Če je bil vzrok Don Kihotovega napada na mline na veter njegova norost, je vzrok slovenskih napadov na pravne osebe zdrava pamet, ki v svoji kratkovidnosti ne uvidi, da je namerno opuščanje soočanja s pokvarjenimi in zavrženimi, a pomembnimi posamezniki, za Slovenijo dolgoročno pogubno.

Poudarjam, da sem zadnji, ki bi naivno mislil, da je rešitev Slovenije v obračunu z nekaj sto ali nekaj tisoč posamezniki namesto z nekaj grešnimi kozli, kot so Zidar, Tovšakova ali Kordeš. To bi bilo preveč enostavno, saj bi nam ne bilo treba nič drugega, kot zaprositi Evropsko unijo za financiranje izgradnje zapora za nekaj tisoč oseb (slovenski proračun namreč ni sposoben financirati gradnje zaporov). Toda, sem prvi, ki je prepričan, da je obračun s fizičnimi in ne abstraktnimi nosilci kriminala pogoj, da začnemo spreminjati naš družben (poslovni) model urejanja medsebojnih odnosov. To je prvi korak v smeri preventivnega delovanja sistema, ki se izkazuje kot nenehno prizadevanje za strokovno, racionalno, gospodarno, smiselno ravnanje, kot težnja po odgovornem delu in kot odgovornost za malomarnost in namerno škodovanje.

Dokler stvari ali pojava ne imenuješ s pravim imenom, je nemogoče dojeti pomen česar koli, kar imaš v mislih, a to nekaj ni razgaljeno, ker ni imenovano. Smisel filozofije jezikovnih iger, kot jo je odkril Ludwig Wittgenstein, je prav ozaveščanje pomena v jeziku. Dokler pomen ni izražen v jeziku na način, ki ga nedvoumno in enoznačno razume vsak govorec in poslušalec, je misel, ki je vsebina govorjenega, nesmisel. Trditi, da je na primer Banka Slovenije kriva in odgovorna, ker naj bi goljufala, je nesmisel, ker bi bilo smiselno in pomensko pomembno reči: guverner banke Slovenije in njegovi namestniki in pomočniki in odgovorni vodje oddelkov in strokovni delavci poimensko navedeni so goljufali in povzročili škodo, se okoristili, zlorabili položaj in kar je temu podobnega. Šele tedaj bi jasno razvidno vedeli, kdo je pravzaprav ravnal malomarno in nestrokovno, kdo je bil intelektualno nepošten, kdo je namerno za lastno korist povzročil škodo. Šele tedaj bi lahko zahtevali od konkretnih ljudi, naj plačajo svoje packarije, s katerimi rinejo Slovenijo in njene državljane v bedo in človeka ne vredno življenje.

Vse navedeno nam lepo ilustrira položaj “odgovornega vodje del” po 77. čl. zakona o graditvi objektov. Odgovorni vodja del je fizična oseba, ki moralno, kazensko in materialno odgovarja za to, da se določena gradnja izvaja v skladu z gradbenim dovoljenjem, varno in v skladu s predpisi in standardi. Nadzorujejo ga nadzorni inženir, investitor in ne nazadnje še gradbeni inšpektor. Če ravna odgovorni vodja del nestrokovno, malomarno ali namerno škodljivo, plača škodo, ki jo je povzročil, lahko je kaznovan zaradi prekrška ali pa celo spoznan za krivega v kazenskem postopku. Zato vsak odgovorni vodja del, ki ne želi ogroziti svoje svobode in svojega premoženja ter ugleda, pri čemer je njegova strokovnost in ugled njegovo največje premoženje, od katerega živi, ravna pri opravljanju njegovih dolžnosti skrbno in odgovorno. Zato so gradnje v Sloveniji več ali manj trdne, nesreče pri delu redke, goljufije pri vodenju investicij pa relativno redke. Takšnega odgovornega vodjo del je pravni red sprejel zaradi potrebe, ker se je prav v gradbeništvu posebej očitno kazal interes in možnost okoriščanja z nestrokovnim, malomarnim in namerno goljufivim ravnanjem. Gradbeništvo je torej le zelo očitno manifestiralo vse pojave, ki jih čedalje očitneje manifestira bančništvo, podjetništvo na sploh, javna uprava in predvsem politika v najširšem smislu (vse to seveda preko fizičnih oseb, ki vodijo, organizirajo, odločajo v imenu in za račun pravnih oseb). Odgovor družbe na negativne pojave v gradbeništvu je bil zakonsko opredeljen “odgovorni vodja del”, odgovor na vse ostalo v slovenski družbi pa je napadanje na abstraktne pravne osebe, ki s svojo nesmiselnostjo samo dodatno pomaga omogočati nadaljevanje prakse, ki terja spremembo poslovnega modela.

Povedano drugače: dokler ne bomo na odgovorne funkcionarje v javni in civilni sferi (politične funkcionarje in menedžerje ter nadzornike v gospodarskih družbah) gledali kot na odgovorne vodje del v gradbeništvu, dokler jih ne bomo nadzorovali in terjali strokovno in odgovorno delo brez opustitev in malomarnosti, dokler ti zavrženi odločevalci ne bodo plačevali odškodnin in jedli ričet na Dobu, temveč se bodo javno šopirili v medijih in parlamentu in uživali v svojem protipravno in nemoralno pridobljenem premoženju, toliko časa bomo vsi plačevali kazen za lastno neumnost. To je cena za abstraktni šarm občega, ki nam omogoča iluzijo misliti, da so nesmisli realni. Realna je le revščina, materialna in duhovna, na katero pristajamo v svoji naivnosti.

Kuga in (brezposelni) izbranci ljudstva

Idealizirani predstavi Slovenije iz nedeljske nadaljevanke »Naš vsakdanji kruhek«, postavi Dnevnik z dne 5. 2. 2015 ogledalo v članku »Izbranci ljudstva na zavodu za zaposlovanje«, kjer se nam kaže prava podoba Slovenije in njenega vsakdanjega kruhka. Kdorkoli je brez dela, je ne le materialno eksistenčno ogrožen, oropan dostojnega življenja, temveč je tudi psihično in socialno izpostavljen vsem tegobam izgube samozavesti in občutka družbene in osebne potrebnosti. V tej stiski nam v Dnevniku bivša izbranka potoži nad lastno brezposelnostjo in nato (retorično?) vpraša: »Smo torej bivši poslanci kužni?«

Kuga je nedvomno ena najhujših nalezljivih bolezni, ki je v preteklosti tako zelo zaznamovala strah človeštva pred njo, da je v jezikovnem pomenu postala simbol nalezljivosti, saj nam kužnost označuje grdo lastnost bolezni, ki se lahko preseli na človeka. Prav zato so v srednjem veku za kugo obolele izolirali, se pred njimi zapirali v gradove in počeli vse, kar je duhovito opisano v Boccacciejevem Dekameronu. Trditi, da je nekdo kužen, pomeni dobesedno, da prenaša klice črne smrti in se ga zato vsak pameten izogne kolikor mogoče na daleč in zlasti s takšno osebo noče imeti nobenega opravka. Zlasti takšna kužna oseba ne more dobiti dela in je obsojena svojo kužnost pasti na zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba.

Toda mnogi brezposelni sebe ne dojemajo, kot za kugo obolele ljudi, pač pa se štejejo za osebe oropane možnosti dostojnega življenja. Takšni ljudje upajo na boljši jutri in se trudijo nekako preživeti, pa čeprav s prekernim delom, delom na črno ali beračenjem. Nemara kot kralji ulice prodajajo časopise ali pa na javnih mestih brenkajo na kitaro, prepevajo ali vlečejo meh, vse v upanju, da si bodo prislužili svoj vsakdanji kruhek. Ja, niso vsi tako srečni, kot je srečen Cene v slovenski nedeljski nadaljevanki »Naš vsakdanji kruhek«, ki si služi kruh tako, da ga razvaža in prodaja svojim strankam. Ta idilična nadaljevanka kaže Slovenijo kot prelepo deželo, kjer živijo normalni ljudje svoje srečno življenje, prepleteno z drobnimi dogodki, vsakdanjimi prepiri, zgodami in nezgodami, ki polnijo njihov vsakdan. Nihče ni brez dela, nihče ni lačen, več ali manj so vsi lepo rejeni in po zaslugi vaškega župnika še duševno potolaženi.

Tej idealizirani predstavi Slovenije postavi ogledalo Dnevnik z dne 5. 2. 2015 v članku »Izbranci ljudstva na zavodu za zaposlovanje«, kjer se nam kaže prava podoba Slovenije in njenega vsakdanjega kruhka. Naslov članka je – tako kot večina pisanja naših medijev – zavajajoč. Ni res, da bi bili vsi izbranci ljudstva (mišljeni so bivši poslanci, ministri, evropski poslanci, skratka lahko rečemo kar politiki, ki so izgubili dobro plačane funkcije) na zavodu za zaposlovanje. Nekateri med izbranci ljudstva namreč dobijo diplomatske službe, eni zastopajo Slovenijo v NATU, pač drugi čakajo upokojitev na kakšnem ministrstvu, ali pa se zaposlijo v kakšnem podjetju ali banki v pretežni lasti države. Glede na število tistih izbrancev ljudstva, ki jim po preteku mandata in izgubi funkcije ni nič hudega, so izbranci ljudstva, ki na zavodu za zaposlovanje delijo usodo brezposelnih iskalcev zaposlitve verjetno celo v veliki manjšini. Dnevnik v svojem članku našteva 6 imen, kar je glede na vsesplošno brezposelnost in ne(z)možnost najti zaposlitev, ker delodajalci delavce odpuščajo in namesto redne zaposlitve po pogojih fleksibilnosti dajejo delo le še različnim prekernim delavcem, gotovo zanemarljiva številka, ki ne vpliva na statistične izkaze stopnje brezposelnosti v Sloveniji.

Seveda pa je treba vsakega brezposelnega razumeti po človeški plati v vsej njegovi stiski. Kdorkoli je brez dela, je ne le materialno eksistenčno ogrožen, oropan dostojnega življenja, temveč je tudi psihično in socialno izpostavljen vsem tegobam izgube samozavesti in občutka družbene in osebne potrebnosti. V tej stiski nam v Dnevniku bivša izbranka ljudstva Maja Dimitrovski potoži: »Očitno nisem več primerna za nobeno delovno mesto v Sloveniji. Niti na mesta, za katera je potrebna srednješolska izobrazba, me ne želijo zaposliti. Smo torej bivši poslanci kužni?«

Dramatično vprašanje bivše izbranke ljudstva terja temeljito preveritev brezposelnosti bivših izbrancev ljudstva, saj bo le tako možno presoditi, ali se jim godi krivica, ker so neutemeljeno obravnavani, kot bi bili prenašalci kuge.

Najprej moramo ugotoviti, da je prav zakonodajna oblast – državni zbor po izbrancih ljudstva – kreiral zakonsko ureditev na področju delovnih razmerij. Prav ti kužni izbranci ljudstva so v imenu in za račun ljudstva sprejeli sistemske ukrepe, ki so sledili interesu kapitala in s ciljem zagotoviti konkurenčnost Slovenije na mednarodnem trgu dela, skreirali delovno zakonodajo, ki je redno zaposlovanje rezervirala samo še za privilegirane elite, od otrok politikov, do odsluženih izbrancev ljudstva, ki jim zavod za zaposlovanje ni usojen. Sedaj pa nam s vso prizadetostjo ti izbranci razlagajo, kako naj bi bili kužni, ker so bili poslanci, pri tem pa ne vidijo, da so odgovorni, ker je v Sloveniji vsaj 200.000 mladih za delo sposobnih in izobraženih ljudi izgubljena generacija brez vsake perspektive. Ne vidijo ti kužni izbranci ljudstva revščine množice delavcev, ki garajo za svoj vsakdanji kruhek in ne zaslužijo za dostojno življenje, medtem ko špekulanti, ki so po zaslugi izbrancev ljudstva izčrpali in uničili cele gospodarske panoge in je sedaj njihova edina skrb kako skriti protipravno pridobljene milijone v davčnih oazah ali dobesedno v vrečkah pod blazino na svoji postelji. Nihče ne vidi revščine pol milijona upokojencev, ki prejemajo minimalne pokojnine, ki ne zadoščajo niti za plačilo vseh položnic.

Nadalje ni nobenega razloga, da kužni izbranci ljudstva ne bi sledili nasvetom naše ministrice za delo Kopač Mrakove, ki naj bi si izjemno prizadevala izboljšati položaj brezposelnih in je izborila nekaj milijonov za financiranje javnih del in programov usposabljanja. Nihče ne preprečuje brezposelnim izbrancem ljudstva, da bi se ne angažirali pri javnih delih, še manj pa, da bi se usposobili za iskane poklice, kot so šofer avtobusov, gradbeni delavec, kuhar, natakar, gozdni delavec, strugar, varilec, ključavničar, mizar in kar je temu podobnega.

Dejstvo, da položaj bivših izbrancev ljudstva ni tako zelo brezizhoden, da bi nam vzbujali usmiljenje, nam potrjuje primer Riharda Branislja, ki bo po šestih mesecih prejemanja nadomestila v višini 80% poslanske plače nadaljeval z odvetniško prakso in primer Tine Komel, ki je namesto na zavod za zaposlovanje raje vzela usodo v svoje roke in bo poslej preko lastnega podjetja nudila poslovno svetovanje, za povrh pa bo še neprofesionalno opravljala funkcijo generalne sekretarke v Jankovičevi Pozitivni Sloveniji. Vidimo, da si po izteku prejemanja nadomestil, nekateri izbranci ljudstva, kljub kužnosti, ki jo zaznava Maja Dimitrovski, le najdejo svoj prostor pod soncem in se zaposlijo, če ne drugače pa se samozaposlijo in pri tem najdejo še moči da v javno korist opravljajo delo brezplačno in svoje znanje, moči in sposobnosti žrtvujejo v neutrudnem političnem delu.

Po logiki Maje Dimitrovski so kužni vsi, ki ne morejo dobiti dela, čeprav so zdravi, sposobni, izobraženi, delovni in ambiciozni in čeprav so v zadnjih nekaj letih naslovili po več sto prošenj za sprejem na razpisano delovno mesto. Že po zakonih fizike ni mogoče, da se bodo sto tisoči brezposelnih zaposlili, če pa je na razpolago le nekaj tisoč delovnih mest. Sistemsko je nemogoče, da bi vsi brezposelni imeli teoretične možnosti najti delo, razen občasnega prekernega dela, ki omogoča večanje dobička kapitalu in jemlje človeško dostojanstvo brezposelnim.

Ni kužnost to, da ni dela, kužna je pokvarjenost izbrancev ljudstva, ki so z reformami trga dela poslabšali možnost zaposlovanja delavcem, ki so ostali brez dela zaradi stečajev v podjetjih, ki so jih izčrpali njihovi lastniki s tihim soglasjem bank in izvršne oblasti. Malomarne opustitve nadzora pristojnih državnih institucij so nedvomno ključen razlog, ki je omogočil milijardna oškodovanja slovenskih davkoplačevalcev.

Izbranci ljudstva so mirno opazovali, kako nam propadajo velika podjetja v gradbeništvu, ni jih motil propad lesne industrije, še manj jih je motilo nezakonito vodenje investicije TEŠ 6, kjer je vrednost elektrarne preplačana skoraj za trikrat, ker TEŠ ni oddajal naročil po postopku javnega naročanja.

Ni mogoče zaslediti niti enega primera, da bi naši poslanci preverili odgovornost javnih funkcionarjev v izvršnih organih po ministrstvih zaradi neodgovornega dela ali zaradi neopravljanja njihovih pristojnosti. Državni zbor nikoli ni vprašal Banko Slovenije, ali je v okviru svojih pristojnosti storila vse v skladu z dobro bančno prakso, da bi bankam v državni lasti preprečila finančni hazard, ki je slovensko gospodarstvo pripeljal v recesijo, ki spreminja Slovence v narod hlapcev in revežev z nekaj kralji na Betajnovi.

Nikoli niso izbranci ljudstva preverjali, kako se spoštujejo v vsakdanjem življenju veljavni predpisi. Obratno, celo državni zbor je po ugotovitvah ustavnega sodišča v javno škodo pogosto ravnal neustavno in nezakonito.

In po vsem tem, ko se našim izbrancem vrne kot bumerang, kar so sami zakuhali, nam razlagajo, da so izpostavljeni šikaniranju, ker delijo usodo brezposelnih državljanov. Priča smo svojevrstnemu pojavu izgube občutka sramu, ko bivši izbranci ljudstva požanjejo, kar so sejali.

Na koncu odgovorimo na vprašanje Maje Dimitrovski, ali so izbranci ljudstva (in to ne le bivši, temveč tudi sedanji, in ne le poslanci, temveč kar na splošno politiki) kužni?

Da, so kužni, saj so celo Slovenijo okužili s kugo sistemske korupcije, finančne in družbene primitivnosti, malomarnosti in neodgovornosti, skratka z vsem, kar moralna teologija označuje s pojmom »razpada vrednot«. Kljub temu, da se celo trenutni predsednik vlade te kuge z vso resnostjo zaveda, saj je o njej v predvolilnem času pogosto pridigal, v vsakdanji praksi naša politika pa ne stori ničesar, da bi začela spreminjati ta naš kužni poslovni model. Nedvomno je nekatere bivše izbrance doletela žalostna usoda brezposelnih. Čeprav jim te usode ne privoščimo, pa moramo upati, da bo naraščanje nesreče brezposelnih izbrancev ljudstva nemara nekoč vladajočo oblast primoralo, da končno odgovorno izvaja oblast, ki jim jo je zaupalo ljudstvo in bodo bivši poslanci, tako kot to idealno kaže nadaljevanka »Naš vsakdanji kruhek« srečno živeli v prekrasni deželi, kjer se pod Alpami vsem lepo in dobro godi, ker v potu svojih obrazov služijo z delom svoj vsakdanji kruhek.