O grškem prerokovanju in nemškem svetovanju v realni tragediji

V trenutno nadvse modernem ukvarjanju medijev z Grčijo lahko preberemo množico razlag makroekonomistov in politikov, ki se trudijo prevesti v razumljiv jezik sporočila nove grške oblasti. Komentatorji se delijo na vnete zagovornike grškega upora zoper vsiljeno vladavino neoliberalnega kapitala nad Grčijo in zoper globalno logiko neokapitalizma in na zagrizene zagovornike spoštovanja sprejetih pravil v dolžniško upniških razmerij. Obe skupini komentatorjev upirata svoje teorije na ideološke temelje in skušata argumentirati svoje teze z lastnimi predpostavkami, ne pa z analizo tega, kar nam v svojih napovedih govorita grški premier in njegov finančni minister. Komentarji se tako ukvarjajo z vprašanji, kaj se bo zgodilo, če Grčija ne vrne svojih dolgov, čeprav je jasno, da vračilo dolgov – ne glede na to, ali so na oblasti leve ali desne politične strukture – enostavno ni možno.

Ob branju Herodotovih zgodb lahko vidimo, kako so antični Grki ob vsaki odločitvi, še zlasti o usodnih zadevah, upoštevali prerokbe preročišč. Preročišča so bila za svoja prerokovanja tudi kraljevsko nagrajena v zlatu in srebru, ker so bistveno prispevala k razreševanju najtežjih in za Grke usodnih vprašanj. Danes pretežno prerokovanje štejemo za izraz praznoverja, za početje, ki nima nič skupnega z znanostjo in stroko, nič skupnega z znanstvenim mišljenjem , ki temelji na razumevanju razmerja med vzroki in posledicami. To antično praznoverje nekako nima nič skupnega s logiko znanosti, ki temelji na empirizmu in racionalizmu.

Vendar, ne smemo spregledati dejstva, da so bile antične prerokbe izrečene kot uganke in ne kot napovedi bodočega dogajanja, ki bi ga bilo mogoče neposredno razumeti. Prav zato so antični Grki v svoji modrosti prerokbe razlagali in v skrivnostni vsebini iskali pomen, iskali so napotek, kaj storiti, da bo njihovo ukrepanje dobro in bo prispevalo k razrešitvi zagat časa. Interpretacija prerokb (danes bi to imenovali znanstvena analiza) je temeljila na pravilih sklepanja, na logičnem iskanju resnice, ki ima cilj spoznati stvarnost in opredeliti zakonitosti dogajanja, vse z namenom obvladovanja procesov in izboljšanja razmer, ali preprečitve katastrof.

V trenutno nadvse modernem ukvarjanju medijev z Grčijo lahko preberemo množico razlag makroekonomistov in politikov, ki se trudijo prevesti v razumljiv jezik sporočila nove grške oblasti. Komentatorji se delijo na vnete zagovornike grškega upora zoper vsiljeno vladavino neoliberalnega kapitala nad Grčijo in zoper globalno logiko neokapitalizma in na zagrizene zagovornike spoštovanja sprejetih pravil v dolžniško upniških razmerij. Obe skupini komentatorjev upirata svoje teorije na ideološke temelje in skušata argumentirati svoje teze s lastnimi predpostavkami, ne pa s analizo tega, kar nam v svojih napovedih govorita grški premier in njegov finančni minister. Komentarji se tako ukvarjajo s vprašanji, kaj se bo zgodilo, če Grčija ne vrne svojih dolgov, čeprav je jasno, da vračilo dolgov – ne glede na to, ali so na oblasti leve ali desne politične strukture – enostavno ni možno. Prav smešno je, kako politike in makroekonomiste skrbi, ali bo Grčija ohranila evro, ali pa bo spet prešla na drahmo in bo izstopila iz evro-območja ali celo iz EU. Vneti razlagalci se ukvarjajo z Evropsko unijo in dokazujejo, kako Nemčija uničuje s svojimi zahtevami o varčevanju bodočnost Evrope in zaradi vztrajanja na vračilu dolgov priliva olje na ogenj evroskepticizma. Nenavadno je, kako se nihče ne vpraša, kako bodo živeli državljani v EU z Grki ali brez njih.

Pred časom je Angela Merkel svetovala Sloveniji, naj spremeni svoj poslovni model. Naš poslovni model je soroden grškemu, italijanskemu, španskemu, portugalskemu in irskemu in je drugačen od modela poslovanja uveljavljenega v Nemčiji, skandinavskih državah, Beneluksu, Švici in še kje. Vse naštete ekonomije temeljijo na spoštovanju zasebne lastnine in imajo uzakonjeno kapitalistično družbeno ureditev. V vseh ekonomijah je prisotna korupcija, klientelizem, zloraba oblasti, goljufanje in špekuliranje, saj so ti pojavi pravzaprav naravna lastnost kapitalizma. Vendar pa imamo poslovne modele, v katerih pravna država s svojimi mehanizmi nadzora zagotavlja spoštovanje prava in uspeva vzdrževati znosno ravnotežje v družbi, kar omogoča dostojno življenje večini državljanov in modele, kjer vse oblike izkrivljenja in zlorabljanja oblasti presežejo vse razumne meje. Zmagovita grška stranka je že pred zmago na volitvah jasno napovedala, kar je Aleksis Cipras povzel v svojem nagovoru svoji vladi na njeni prvi seji, ko je poudaril:

»Tu smo zato, da radikalno spremenimo način, na katerega se je do zdaj vodilo državo. Prišli smo z določenimi pravili in omejitvami, s katerimi hočemo končati režim korupcije in klientelistično državo. Moč, ki nam je bila zaupana, ne pripada nam. Pripada tistim, ki so jo dali nam v upravljanje.«

Pomena te napovedi ni mogoče razumeti drugače, kot da je Cipras v celoti prevzel nasvet, ki ga je Angela Merkel namenila Sloveniji. Grčija, ki govori preko jezika Ciprasa, je jasno povedala, da vidi rešitev v preseganju svojega poslovnega modela in v uvajanju za Grčijo drugačnega (imenujmo ga nemškega) poslovnega modela. V praksi napoved pomeni radikalno preprečevanje korupcije, klientelizma, malomarnosti na vseh področjih in strogo terjanje odgovornosti. Pristojne državne institucije od pravosodja in organov pregona do izvršne in zakonodajne oblasti bodo vsakodnevno v praksi izvajale svoje pristojnosti in mukotrpno dan za dnevom spreminjale grški poslovni model. Povedano enostavno, pričele bodo Grčijo spreminjati v Nemčijo. Ko bo Grčija izenačena z Nemčijo, njen dolg ne bo več težava, kakor tudi ni težava nemški javni dolg, ki je po obsegu na državljana celo večji od grškega.

Prav tega pomena slovenski komentatorji ne uvidijo. Zato se moramo vprašati, ali je sprememba poslovnega modela, kar svetuje Nemčija in Grčija obljublja, resnično zaželena pri upnikih in ali grške upnice res želijo, da bi se nekoč v doglednem času Grčija izenačila z Nemčijo. Če bi bilo temu tako, bi grško odločitev pozdravili in podprli ter v pogajanjih z Grčijo zagotovili možnost poenotenja poslovnih modelov v Evropi. V praksi to ne bi pomenilo zgolj podporo Grčiji, ampak vseevropsko prizadevanje za vzpostavitev odgovornega in v javno dobro usmerjenega gospodarstva, ki v civilni družbi upošteva pravna pravila in zagotavlja temelj materialnega standarda in možnost civiliziranega kulturnega življena vseh državljanov Evropske unije, namesto perspektive bede, ki jo vsekakor producira sistem, ki brez nadzora omogoča širitev ( imenujmo ga balkanskega ), poslovnega modela, ki sistemsko izigrava vsa temeljna načela pravne in socialne države in pelje v stanje, kjer je človek človeku volk.

Nemara je političen način sporočil v govorih politikov res nekakšno prerokovanje, ki je lahko bolj ali manj zagonetno, bolj ali manj razumljivo. Vsekakor pa so makroekonomisti kot komentatorji teh prerokb dolžni razvozlati skrivnosti in dati političnemu govoru vsebino. Prav tu pa vsaka stroka odpove, če ne analizira povedanega, temveč presoja vse povedano s svojimi predpostavkami in v povedanem ne razkrije pomena. Nemara je prava vsebina nemškega nasveta pravzaprav ravno obratna dobesednemu smislu stavka: »Spremenite poslovni model« in je njegov pravi smisel stavek: »Ne smete spremeniti poslovnega sistema«. Le tako boste ostali dolžniki, le tako vam bomo lahko še ukazovali in črpali dobičke iz vašega truda, saj boste le tako vedno bolj lačni, zato vedno bolj odvisni in vedno bolj hlapci, mi pa vedno bolj gospodarji.

Tu ne gre za logiko Heglove dialektike gospodarja in sužnja, temveč za logiko, ki obratno pomeni, da je gospodar čedalje močnejši in suženj čedalje bednejši, zato vedno bolj obvladljiv, vedno bolj odvisen in vedno bolj nor. V tej točki se vsa razmerja iz zgolj gospodarskega razmerja prevesijo v razmerja svobode, v razmerja odvisnosti. V tržnem sistemu, ki ga poudarja neoliberalizem, ima torej Grk svobodo, da poceni proda vse svoje imetje in na koncu še samega sebe. Grki so to nekoč že izkusili, pa so ukrepali tako, da je Solon pred 2500 leti izbrisal dolgove in dal kamne, ki so ustanavljali hipoteke, zmetati v morje. Vse kaže, da Cipras nekako sledi Solonovemu vzgledu in s tem rešuje ne le demokracijo in svobodo, temveč tudi upnike, saj bo Grčija osvobojena neznosnih dolgov v pogojih normalnega funkcioniranja gospodarstva spet sposobna razumno gospodariti in biti posloven partner v nemškem poslovnem modelu. Prav te možnosti komentatorji – zlasti slovenski – ne uvidijo, ne razumejo prerokbe in zato sami prerokujejo, ko bi morali razlagati in najti pomen in predlagati, kako ravnati, namesto da nam napovedujejo, kaj vse se bo katastrofičnega zgodilo, ker so Grki končno dojeli pravila igre globalnega kapitalizma in se odločili ravnati po nasvetu Angele Merkel Sloveniji.

Oglejmo si še ilustracijo vsega navedenega, kaj se zgodi, če ne razumemo prerokovanja.

Predsednik naše vlade, Miro Cerar, je v televizijskem intervjuju izrazil upanje, da bo Grčija vrnila Sloveniji, kar ji dolguje. Kot je mogoče razbrati iz pisanja na Damijanovem blogu je pri tem zanimiva vloga Slovenije. Bine Kordeš piše: »Po podatkih Banke Slovenije ima Slovenija trenutno približno milijardo več terjatev do Grčije, kot jih je imela pred letom 2008 in povečanje nedvomno v celoti izhaja iz naslova sodelovanja Slovenije v paketu reševanja. Po izjavi finančnega ministra Mramorja (Delo, 27.1.2015) pa naj bi bila Slovenija v Grčiji izpostavljena z 1,55 milijarde evrov poroštev ter 264 milijona dvostranskih posojil, skupaj torej kar 1,8 milijarde (6 % našega javnega dolga). Ta številka je vsekakor presenetljiva glede na skupni grški dolg. Slovenija namreč v Evropski monetarni uniji predstavlja 0,35 % in glede na ta delež bi bil naš prispevek lahko največ 900 milijonov evrov. Pri teh razhajanjih bi bilo vsekakor dobrodošlo točno pojasnilo o vlogi in izpostavljenosti Slovenije pri reševanju terjatev tujih bank v Grčiji (ne Grčije!). Kako je možno, da naš dolg tako visok (če drži navedba ministra in razlogov za dvom ni).«

Ne moremo trditi, kaj je res, saj ministrstvo za finance trdovratno skriva podatke, toda zdravi razum nam pove, da Grčija očitno Sloveniji kot upnici ne odplačuje zapadlih obresti in zato Slovenija, ki ne more izterjati zapadlih dolgov, pripisuje obresti in zamudne obresti h glavnici in upa, da bo nekoč Grčija poravnala svoj dolg, ki trenutno presega višino, ki si jo Cerarjeva vlada obeta iztržiti s prodajo donosnih slovenskih družb. Višina te terjatve presega tudi letošnji z rebalansom določeni proračunski primanjkljaj slovenskega proračuna.

Upnik uspe izterjati dolžnika, če ima v rokah ustrezne instrumente varovanja, če takih instrumentov, ki bi omogočili izterjavo nima, pa lahko, kot naš predsednik vlade, le upa in sam sebi vzbuja iluzijo, da bo dolžnik nekoč plačal, kar je dolžan. Pameten upnik, ki realno oceni, da ni zmožen ničesar izterjati, svoje terjatve proda po čim višji ceni tistemu, ki ima možnost izterjave, ali tistemu, ki je dovolj neumen, da misli, da bo uspel izterjati neizterljiv dolg. Slovenija ne ravna tako, temveč pravoverno financira grški dolg v mnogo višjem znesku, kot bi glede na evropska pravila bila dolžna. Vse kaže, da v lastno škodo financiramo našemu enak poslovni model in si obetamo naklonjenost nemškega kapitala, kljub temu, da smo priče skrajnim grožnjam Grčiji, ker si drzne ravnati po dobrem nasvetu Angele Merkel Sloveniji.

Če kdo, potem slovenski politiki in makroekonomisti ne upoštevajo grškega prerokovanja in nemškega svetovanja. Če bi pravilno razumeli pomen vsega, kar se plete, bi vlada Mira Cerarja urgentno pristopila k spreminjanju našega poslovnega modela. V vsakodnevni praksi bi morala začeti uveljavljati odgovornost vseh javnih funkcionarjev in preko nadzornih institucij v kapitalskih družbah zahtevati poslovanje v skladu s Zakonom o gospodarskih družbah, Zakonom o finančnem poslovanju, vse ob upoštevanju strokovnih pravil, kot jih določa Kodeks finančno poslovnih načel finančnega poslovanja, ki ga je pri Slovenskem inštitutu za revizijo sokreiral tudi naš finančni minister dr. Mramor. Urgentno bi vlada morala urediti tako enostavne primere, kot je TEŠ 6 in zahtevati ničnost vseh pogodb za izgradnjo te termoelektrarne, ker je TEŠ vsa naročila oddal nezakonito, ker ni ravnal po postopku javnega naročanja, kot je določen v evropski direktivi in slovenskem zakonu. Samo pri TEŠ 6 bi Slovenija lahko prihranila več, kot bo dobila s prodajo svojih kapitalskih deležev v 15. pomembnih gospodarskih družbah od Telekoma do Aerodroma Ljubljana in Heliosa. Takoj bi vlada morala začeti terjati vse, ki so si protipravno prilastili gotovino iz tako imenovane »trgovine z orožjem«. Naj vrnejo, kar so pokradli.

Nobenega razloga ni, da vlada in Banka Slovenije ne bi pristopili k razčiščevanju malomarnega razmetavanja denarja, kolikor so ga uspele razdeliti na škodo davkoplačevalcev slovenske banke. Neverjetno je, kako minister za pravosodje ne želi nadzorovati stečajnih upraviteljev in vsaj v stečajih zaščititi male upnike, zlasti delavce, temveč mirno gleda, kako pod nadzorom sodišč stečajni upravitelji v soglasju z upniškim odborom, ki ga sestavljajo predstavniki slovenskih bank, kradejo, kar je ostalo in niso mogli pred stečajem pokrasti lastniki in menedžerji stečajnih dolžnikov. Kako je mogoče, da naša moralno teološka vlada ne zmore dovolj moči, da bi kadrovala sposobne in poštene strokovnjake, namesto intelektualno nepoštenih in nesposobnih karieristov, ki nimajo druge kvalitete, kot da hinavsko spletkarijo in pri tem veselo kradejo in dušijo kakršen koli napredek v smeri javne koristi. Mar res ni mogoče pričeti zmanjševati korupcije pri urejanju prostora? Ali je odprava dodatnega zdravstvenega zavarovanja, ki jo je Cerar napovedal v volilnem programu res tako zapleten projekt, da bomo prej nanj pozabili, kot bo uresničen? Kdaj bo vlada upravi DUTB plačala delo v odvisnosti od rezultatov in ne po načelu »več, kot je škode, višje so plače«? Ali je res tako nemogoče doseči, da bi birokrati v javni upravi začeli odgovorno izvajati svoje pristojnosti? Ali je res tako težko zagnati investicijske projekte in črpati evropska sredstva kolikor jih je na razpolago in tako zagnati slovensko gospodarstvo in predvsem bistveno zmanjšati brezposelnost.

Vse navedeno in mnogo temu podobnega pomeni uveljaviti spremembo načina delovanja sistema, o kateri pa smo pri nas večinoma ne vsebinski in zgolj moralistični. Kolikor se v slovenskih medijih sramežljivo tu in tam pojavi razmišljanje o kriterijih finančnega profesionalizma in o razkrivanju enostavnih in potencialno zelo učinkovitih orodij razkrivanja malomarnosti, kar je že opredeljeno v našem pravnem sistemu, se takšna razmišljanja in predlogi po spremembi načina delovanja države spregledajo in ignorirajo. Strokovnost in dolžnost skrbnega ravnanja vseh deležnikov odločanja v javni in zasebni sferi je vgrajena v Zakon o gospodarskih družbah, Zakon o finančnem poslovanju in v Kodeks poslovno finančnih načel. Opustitev nadzora in toleriranje malomarnosti in opustitev terjanja odgovornosti za škodno ravnanje je osnoven razlog propadanja gospodarstva in posledično negiranja osnovnih načel pravne in socialne države v vsakdanjem življenju.

Možno je, da slovenska politika in makroekonomija grškega prerokovanja ne razumejo, a bolj verjetno nočejo razumeti, sicer ne bi v en glas razlagali vse, razen tistega, kar nam Siriza jasno sporoča. Potem ne bi pisali komentarjev in papagajsko ponavljali opozoril bruseljskih birokratov, izrečenih pod nemškim diktatom, temveč bi po grškem vzgledu takoj začeli odpravljati vse pojavne oblike finančnega in družbenega primitivizma in kljub zahtevam bruseljske birokracije začeli dosledno spreminjati poslovni model, tako, kot nam je to svetovala Angela Merkel, čeprav je verjetno mislila ravno nasprotno, kot je izjavila.

Grki ravnajo obratno. Očitno se je Siriza dobro in stvarno pripravila na politično tekmo in tudi na zmago in njeni predstavniki (vsaj predsednik vlade in finančni minister Varufakis) govorijo jasno in vedo, kaj govorijo. Naš predsednik vlade in njegov finančni minister se vsekakor ne izražata tako, da bi vzbujala vtis, da vesta kaj govorita. Ne glede na to, pa nam jasno dokazujeta, da ne mislita slediti radikalnosti grških sprememb in nam prerokujeta, da bomo do nadaljnjega ohranili poslovni model po okusu Angele Merkel, ki smo ga prevzeli z juga Balkana in še naprej veselo nadaljevali pot v revščino.

Čas bo pokazal, ali je prerokovanje avtorja tega besedila slovenska realnost. Vsekakor pa je o Grčiji treba molčati, če nisi pripravljen intelektualno pošteno govoriti o Sloveniji.

(Prispevek je bil objavljen na http://damijan.org/2015/02/03/o-grskem-prerokovanju-in-nemskem-svetovanju-v-realni-tragediji/ in http://www.mladina.si/163969/o-grskem-prerokovanju-in-nemskem-svetovanju/)

Zakaj me razglabljanje o baje že neproblematičnem obsegu prezadolženosti slovenskega gospodarstva (še) ne prepriča

Bine Kordež je pred dnevi objavil zanimivo razmišljanje z naslovom Mogoče pa zadolženost ni ključni problem slovenskega gospodarstva. Članek me metodološko povsem ne prepriča. Kot tak lahko spodbudi napačne poglede na našo krizo in na začetne vzroke njenega nastanka ter na njihovo sistemsko in pravno obvladljivost. Celo vidni ekonomisti o začetnih vzrokih razmišljajo kot o malo večji »veselici« oziroma jih vidijo izključno v »zategnitvi« Banke Slovenije.

Kordež pride do svojih številk, s katerimi utemeljuje tezo, da mogoče zadolženost ni ključni problem slovenskega gospodarstva, tako da izloči določene dejavnosti. Z izločitvijo finančne dejavnosti in DARS-a, zaradi njunih specifik ne greši, izločitev nepremičninarjev pa je po mojem mnenju vsaj deloma napačna. Nepremičninske firme so bile pretežno hčerinske firme raznih proizvodnih in storitvenih podjetij, ki so posredno garantirala zanje. Ko so nepremičninski posli namesto dobička ustvarili velike izgube, so banke najprej planile po denarnih tokovih tudi pri garantorjih (ne pa po zastavljenih nepremičninah). Tako so garantorje – bilančno celo mogoče kolikor toliko solidne, zabilančno pa močno izpostavljene – pahnile v težave.

Zato menim, da ni ustrezno delati analiz in sklepov na agregatni ravni zgolj na osnovi bilančnih podatkov, kot to počne g. Kordež, ampak je potrebno vsepovsod pogledati tudi zabilančne obveznosti in verjetnosti njihove unovčitve. Najprej je potrebno pogledati mrežni zabilančni efekt na agregatni ravni in ga izločiti oziroma ustrezno upoštevati. Kolikšen je in ali ga lahko izločimo, iz prispevka g. Kordeža ni mogoče ugotoviti. Zaradi vsega navedenega menim, da g. Kordež ne ravna prav, ko v celoti izloči nepremičninarje in ko tudi pri ostalih podjetjih ne upošteva raznih zabilančnih obveznosti in seveda tako dobi boljšo sliko kot verjetno dejansko je (če ni podatkov, ki bi podprli pravo metodo, je to treba pač omeniti).

Zabilančne obveznosti in druge lastnosti podjetja so jasno razvidne iz finančnega položaja podjetja, ne pa iz njegovega bilančnega položaja. Poznavanje bilančnega položaja podjetja je premalo. Še več, da je potrebno opisati in razumeti ter upravljati finančni položaj podjetja in ne upoštevati samo bilančnega, določa že ZGD. Opis finančnega položaja podjetja je tudi eno od osnovnih napotil pri sestavi poslovnih poročil. Finančni položaj podjetja pa je nedvomno osrednji pojem, ki ga banke pri obravnavi podjetja upoštevajo, če ravnajo skrbno v skladu z dobro bančno prakso. Če temu ni tako, banka ravna najmanj malomarno in so njeni upravni in nadzorni organi za svojo malomarnost moralno in materialno, če ne celo kazensko odgovorni.

Brez razumevanja in poznavanja finančnega položaja podjetij (katerega del so tudi zabilančne povezave h kateremu nas zavezujeta ZGD ter KPFN (Kodeks poslovno finančnih načel) finančne krize in še posebej naše krize niti ni mogoče dobro razumeti niti videti njene razsežnosti niti priti do pravilnih zaključkov. Na parcialnih bilančnih osnovah (brez poznavanja finančnega položaja podjetij) tudi ni mogoče graditi ustreznih sanacijskih politik. To je popolnoma jasno na podjetniški ravni, kjer v celovito finančno sanacijo sodi tudi saniranje šibke finančne funkcije. Za večino makroekonomistov pa je pojem finančni položaj podjetij očitno še velika »skrivnost«, kot so zanje »skrivnost« finančna malomarnost in finančni primitivizem, čeprav so že v konjunkturnem času dopuščena finančno primitivna obnašanja v sistemsko pomembnem obsegu (»veselice« v nepovednem žargonu vidnih ekonomistov), bila v veliki meri vzrok za nastanek posebno globoke dodatne dimenzije naše krize.

Da gornja trditev o šibkih finančnih funkcijah in finančni malomarnosti ter finančnem primitivizmu v sistemsko pomembnem obsegu ne bo ostala nepojasnjena in da kriza ne bo pripisana zgolj spremembi obnašanja bank v letu 2009 in sanacijskim nesposobnežem po letu 2009, si oglejmo še sledeči graf iz gradiv Banke Slovenije, ki za razliko od grafa, ki ga predstavi g. Kordež, nazorno kaže problematično dinamiko rasti zadolženosti podjetij.

zadolzenost_umek

Iz grafa je razvidno, da imamo tri izrazite skoke strukture financiranja (modra črta – njena skala se nahaja desno) glede na stanje izpred leta 2004. Prvi je bil v 2004 – 2005, drugi v 2006 -2007 in tretji v 2007 – 2008. Skok leta 2007-2008 je naravnost grozljiv.

Zanesljivo lahko trdimo, da je bil hiter porast zadolženosti, zlasti 2007 – 2008, v velikem nesorazmerju z rastno in razvojno absorbcijsko sposobnostjo slovenskega gospodarstva. Zato je bila trditev iz leta 2009 (tedanji guverner BS Marko Kranjec) o zgolj nekaj čez 3% obsegu slabih kreditov vsebinsko gledano absurdna. Potencial slabih kreditov je bil gotovo v znatnem delu hitrega porasta kreditov.

Zastavlja se vprašanje, kako je mogoče, da sistem tega ni opazil in ni reagiral ? Le kaj vse se je pletlo v glavah bankirjev, centralnih bankirjev, menedžerjev, nadzornikov, ministrov in drugih, ki so povzročili in/ali dopustili navedene skoke, predvsem pa zadnjega? To obnašanje po mojem mnenju meji na norost. Vsakogar, ki je gledal dejstva iz graf bi moralo močno skrbeti, neodvisno od tega, da smo od takega obnašanja vsi nekaj imeli, kot pravi g. Kordež.

Vprašanje je tud kako to, da izvršna in druge oblasti ter razni finančniki in makroekonomisti ter pravniki vsaj sedaj detajlno ne analizirajo, kako je do takšnega obnašanja in njegove dopustitve ter nereagiranja sistema sploh lahko prišlo? Saniranje teh vprašanj bi gotovo moralo biti eno od jeder sanacije sistema. Očitno pa se vsi raje ukvarjajo z »velikimi idejami« in ideologijami ter z izkoriščanjem nastale situacije za ideološke in druge materialne cilje in obračune!

Način obnašanja ter finančni primitivizem, ki je dopustil te skoke, pa tudi kasnejše reševalno »nereševanje« krize, je nujno potrebno sanirati in – mogoče pa misel ni preostra – akterje teh obdobij in obnašanja umakniti čim dlje od vpliva na gospodarstvo in politiko. Makroekonomske politike pač ne morejo biti polno uspešne, če prej ne saniramo našega finančno malomarnega poslovnega modela in tudi vse njegove zavožene »sanacijske« nadgradnje.

(prispevek je bil objavljen na http://damijan.org/2015/01/07/zakaj-me-razglabljanje-o-baje-ze-neproblematicnem-obsegu-prezadolzenosti-slovenskega-gospodarstva-se-ne-preprica/, 7. januarja 2015)

Slika Tatjane Fink in malarija videza

Namesto solidarnosti je čaščen pohlep. Namesto vestnega in skrbnega dela častimo bogatenje in uspeh, ki temeljijo na izigravanju predpisov in ignoriranju načel dobre vere in poštenja. Dokler ne bo konca te malarije videza, dokler ne bo finančni primitivizem, kot ignoriranje strokovnih pravil finančnega poslovanja razkrit, toliko časa ne bo konca poglabljanja gospodarske in družbene krize.

Ali Žerdin je v Sobotni prilogi Dela 1.3.2014 objavil portret »generalice« Trimo Trebnje, bivše članice nadzornega sveta Krke in bivše članice sveta Banke  Slovenije, ki jo je nadzorni svet Trima po vseh  občudovanja vrednih uspehih razrešil, potem, ko je za neznano vsoto Trimo odkupil njen delež delnic in ji plačal neznano višino odpravnine, kar vse ji  verjetno zagotavlja dostojno življenje in brezskrbno starost do konca njenih živih dni. Slika vzbuja nekakšno nostalgijo po uspešnih  poslovnežih, ki jih ni več in izraža obžalovanje, da tako uspešna direktorica  pobere smetano, medtem, ko bo upnikom Trima in delavcem ostalo reševanje podjetja in njegovo finančno prestrukturiranje, da bi zagotovili finančno sposobnost, kot jo zahteva Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju. Vse kaže, da so največji upniki banke, kar pomeni, da bo prej ali slej potrebno prevaliti breme ohranitve uspešnega podjetja na pleča davkoplačevalcev, ki bodo  uživali v sreči, da lahko s svojo revščino pokrijejo blagostanje, ki ga bo po koncu uspešne kariere uživala Tatjana Fink.

Oscar Wilde je v znamenitem romanu Slika Doriana Greya portretiral lepotca in uspešneža, ki z leti  izgublja šarm mladosti, kar se na njegovem portretu  kaže kot sprevračanje lepote v odurnost. Vzrok je nenavadna povezava med sliko in Dorianovo duševnostjo. V resnici je njegova zunanjost v nasprotju z njegovo notranjostjo, slika pa odraža prav njegovo dušo, odraža vsebino in ne oblike v kateri se ta vsebina lažno prikazuje.

Slika Tatjane Fink, obratno, saj Ali Žerdin ni Oscar Wilde, slika le  videz in ne posega v  vsebino. Povedano drugače, temu opisu slike ni mar resnica, temveč  poizkuša ohranjati videz imenitnosti, poizkuša ustvariti vtis, kako je vse lepo in prav in kako v pogojih trenutne krize nadzorni sveti razrešujejo uspešne direktorice, ki bi si namesto razrešitve zaslužile zaupanje za nadaljnje uspešno delo.

V Sloveniji se je slovenski narod odpovedal socializmu in družbeni lastnini v zameno za malikovanje privatne lastnine. Namesto solidarnosti je čaščen pohlep. Namesto vestnega in skrbnega dela častimo bogatenje in uspeh, ki temeljijo na  izigravanju predpisov in ignoriranju načel dobre vere in poštenja. Predpisi, tako Zakon o gospodarskih družbah kot Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju izrecno nalagajo dolžnost poslovodnih in nadzornih organov ravnati po dobrih strokovnih pravilih finančnega poslovanja, torej po pravilih, kot so določena v Kodeksu poslovno finančnih načel, ki ga je  vsem poslovodjem v gospodarskih družbah in bankah predpisal slovenski Inštitut za revizijo. Spoštovanje teh načel pomeni, da gospodarska družba ne more zaiti v stanje insolventnosti ali nelikvidnosti zaradi opustitev, nestrokovnosti in malomarnosti, ali celo namernega škodovanja družbi, ker so vsi poslovodni, nadzorni organi in  lastniki dolžni pravočasno ukrepati in voditi finančno poslovanje gospodarske družbe tako, da  je gospodarska družba sposobna poravnavati svoje obveznosti do upnikov, delavcev, do države in ob tem še zagotavljati razvoj in ustvarjati dobiček in rezerve družbe za morebitne slabe čase. To pomeni, da družba lahko zaide v nesolventnost in nelikvidnost le zaradi vzrokov, ki jih skrbno, strokovno in pošteno poslovodenje dobrega strokovnjaka ne bi moglo preprečiti.

Dejstvo, da  le redki poslovodje in nadzorniki spoštujejo strokovna načela finančnega poslovanja, saj jih mnogi tudi poznajo ne, je dokazano z razpadanjem slovenskega gospodarstva, ki ga slovenska država in banke zgolj opazujejo. Ta razkroj država in banke nemara celo spodbujajo, vsekakor pa ga omogočajo,ker sistemsko opuščajo zadostne ukrepe uveljavljanja  nadzora in ukrepanja zoper vse, ki  ne ravnajo po dobrih načelih finančnega poslovanja. Celo več, prav sistemski varuhi teh načel v vladi, Banki  Slovenije, računskem sodišču, organih pregona s svojim ignoriranjem zakonskih pristojnosti omogočajo uspešnim »Generalicam« in »Generalom« poslovati tako, da so njihove opustitve nagrajene s stečajem podjetij, v katerih izgubijo davkoplačevalci, upniki in zaposleni,  dobijo pa uspešni  poslovneži (največkrat tudi hkrati solastniki podjetij), ki so uspešno izčrpali  in uničili lastno podjetje in  obogateli na račun osiromašenja delavcev, upnikov, davkoplačevalcev in države.

V čem je razrešena najuspešnejša direktorica in članica sveta Banke Slovenije in nadzornega sveta Krke drugačna, lepša, da si zasluži slikanje v Delu medtem, ko ta isti medij veselo objavlja novice o kazenskih postopkih zoper Bineta Kordeša, Hildo Tovšak, Ivana Zidarja, Dušana Črnigoja, Igorja Bavčarja, Boška Šrota in druge podobne osebe?  Odgovor je preprost. Ni različna v bistveni lastnosti, ker lahko domnevamo, da nesolventnost TRIMA kaže, da je gospa Tatjana Fink podobno kot vsi našteti izčrpavala na še neraziskan in še neugotovljen način lastno podjetje,  kar  enako, kot  ravnanje vseh naštetih vodi v stečaj družbe in povzroča izgube, škodo in revščino. Vse to  je sorazmerno koristim, ki si jih je s svojim uspešnim poslovanjem pridobila. Morebitni oškodovanci bodo lahko v verjetnih insolventnih postopkih terjali svoje terjatve in živeli v upanju, da bodo tudi kaj izterjali. Koliko bodo uspeli izterjati odškodnine in ali bodo pri tem uveljavljali odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom po pravilih insolventnega prava, bo pokazal čas. Do sedaj nismo bili priče kakršnim koli uspehom pri to vrstnih primerih na sodišču.

Sistemsko je zaradi opustitve nadzora in kolapsa pravne države objektivno soodgovorna tudi Banka Slovenije ki prav tako ni odigrala svoje nadzorne funkcije nad poslovanjem bank, pri čemer nosi del te soodgovornosti tudi bivša članica sveta Banke Slovenije, ki nam jo sedaj sobotna priloga slika v svojem portretu. Banka Slovenije je sodelovala pri omogočanju pridobivanja javnega denarja uspešnim direktorjem in lastnikom kapitala ob asistenci bank, ki svoja koruptivna ravnanja, skrita v slabih kreditih prenesenih na slabo banko, sedaj razglašajo za poslovno skrivnost. To ravnanje dejansko prikriva bogatenje uspešnih podjetnikov ,medtem ko država in njeni državljani zaradi brezposelnosti in uničenja sistemsko pomembnih družb tonejo v vse večjo revščino.

V  družbi, kjer je človek človeku volk in kjer država ne izvaja več svoje osnovne funkcije varovanja zakonitosti, poštenja in pravičnosti, je uspešnim poslovnežem dovoljeno vse, državljanom pa je dovoljeno le s svojo revščino prispevati k bogastvu izbrancev. Vsa načela naravnega prava in ideje družbene pogodbe ne štejejo nič več, saj jih kritični novinarji v medijih ne uporabljajo v slikanju resnice portretov ključnih  oseb, ki so s svojim načinom izkrivljanja predpisov pripeljale slovensko zgodbo o uspehu v zgodbo o neusmiljenem boju za preživetje, ne le posameznikov, temveč celotnega naroda.

Vse kaže, da sistemsko mediji nočejo slikati  portretov tako, da bi le-ti prikazovali vsebino in resnico, temveč v manirah žargona pravšnjosti raje slikajo podobe, ki nas zavajajo s skrivanjem ključnih vzrokov razpadanja gospodarstva ter umiranja socialne in pravne države. Dokler ne bo konca te malarije videza, dokler ne bo finančni primitivizem, kot ignoriranje strokovnih pravil finančnega poslovanja razkrit, toliko časa ne bo konca poglabljanja gospodarske in družbene krize, ki  lahko prav kmalu doseže prag, ki je že dosežen v Bosni in Ukrajini, kjer ljudje nimajo več kaj izgubiti, pa so se lotili požiganja in uničevanja premoženja, ki ni njihovo, ampak je v goljufivih igrah menjave in lastninjenja prešlo v last majhnega števila predstavnikov uspešnih poslovnežev, ki nam jih v barvah nostalgije slikajo kritični novinarji.

Slika Tatjane Fink, tako pravzaprav ni njena slika, saj na njej sploh ni prave Tatjane Fink, je le njena podoba, kakršna je všeč vladajoči politiki (desni in levi), ki s ciljem skrivanja resnice in ključnih vzrokov ljudske nesreče in sreče pohlepnežev, ki s pomočjo države potiskajo ljudstvo v bedo, da bo prisiljeno garati cele dneve za mezdo, ob kateri se bo izčrpalo dovolj hitro, da ne bo uživalo pokojnin.  Takšno za kapital idealno stanje bo doseženo tudi s stopnjevanjem preusmerjanja pozornosti na grešne kozle. Po kakšnih kriterijih je na primer za grešnega kozla izbrana uspešna direktorica Hilda Tovšak, medtem ko je Tatjana Fink deležna slikarske umetnosti slikanja videza brez vsebine, niti ni pomembno. Pomembno je le to, da obe slikarski tehniki zastirata resnico, preprečujeta odpravljanje finančnega primitivizma in omogočajo nadaljnje plenjenje pajdaškega kapitalizma, ki se norčuje iz pravne države in  jemlje večini državljanov pravico do dostojnega življenja.

Kaj nas čaka? Delaj več, manj porabi zase in več pusti državi in delodajalcu. To nam sporoča slovenska politika. To sporočilo pomeni, da smo čedalje manj vredni, saj ne moremo toliko prigarati in prihraniti, kot nam lahko uspešneži z blagoslovom politike poberejo in odnesejo v davčne oaze. Pri vhodu v Cankarjev dom stoji reklamni pano s sliko prekrasne lagune nekje na Karibih in nas vabi, naj zaupamo finančnim svetovalcem, ki nas popeljejo na svet davčnih oaz. Ta reklama pove pravo vsebino politike slovenske oblasti, je prava podoba vsebine njenega sporočila. Delajmo več, da bodo izbranci in uspešneži, generali in generalice lahko uživali v čudovitih lagunah davčnih oaz. Je pač tako, da tega užitka ni, če ni na drugi strani vsesplošne revščine. Ta užitek je možen le toliko časa, dokler bodo delavci, kmetje, brezposelni, skratka vsi davkoplačevalci živeli v prepričanju, da so take slike, kot je slika Tatjane Fink, slike resnice in dokler ne bodo v teh slikah prepoznali vso odurnost vsebine, ki jo ideologija na tak prikrit način vsiljuje ljudstvu.

Skratka, dokler je ljudstvo dovolj neumno, da v podobah slovenske ideologije ne prepozna  prave vsebine prikazane uspešnosti, toliko časa bomo še priče mnogim uspehom slovenskih poslovnežev za ceno človeka nevrednega življenja v socialni in pravni državi Republiki Sloveniji.

Kolikor nas sobotna priloga s svojim slikanjem namenoma ali nehote navaja k heretičnemu iskanju resnice in k spregledu ideologije, je ta članek odličen in smo Ali Žerdinu dolžni hvaležnost, da  nas spodbuja k odkrivanju primitivizma, ki je ključen vzrok slovenskega gospodarskega in družbenega razkroja, ki mu ni videti konca.

(tekst je bil napisan z namenom objave v Sobotni prilogi Dela kot komentar na portret Tatjane Fink; kljub telefonskemu zagotovilu odgovornega urednika Sobotne priloge Dela, da bo komentar tam objavljen, se to ni zgodilo; tudi to je eden od razlogov, da smo zagnali Prometeja)

Šibka finančna funkcija in finančni primitivizem v podjetjih

Veliko se govori o odgovornosti bank in Banke Slovenije pri oblikovanju velikega obsega »slabih« kreditov. Ne smemo pa pozabiti odgovornosti poslovodstev podjetij, saj v veliki večini primerov, če bi delala v skladu z načeli poslovno finančne stroke in v skladu z zakoni, kreditov glede na finančno stanje in položaj podjetja sploh ne bi smela vzeti. Posebno pa ne v takšnem obsegu in za tako rizične projekte. Nasprotno – finančno sanacijo in krepitev svojega finančnega položaja bi morala začeti veliko prej in predvsem v ta namen izkoristiti čas ugodne gospodarske rasti. V takšne strategije bi jih morale siliti tudi banke, če bi spremljale finančni položaj podjetij. Zato lahko način dogajanja, ki je »ignoriral« strokovnost na poslovno finančnem področju na raznih ravneh, imenujem finančni primitivizem. To je bilo tudi okolje, ki je omogočilo razcvet raznih finančnih malverzacij v sistemsko pomembnem obsegu.

Banke so po Kodeksu poslovno finančnih načel (KPFN)[1] ter svojih predpisih dolžne spremljati in obravnavati podjetja (kreditojemalce) glede na finančni položaj podjetja[2] in ne zgolj na osnovi poslovnih in računovodskih poročil. Če bi delale strokovno, skrbno in zakonito, sploh ne bi mogle odobriti velikega dela posojil ne glede na konjunkturo in obilico poceni zunanjih virov. Najmanj pa, da bi kredite skoraj »metale« za podjetji, kot se je nekdo slikovito izrazil. Opustitvena ravnanja so običajno odškodninsko pregonljiva (vsaj za podjetja), hujša malomarnost (kamor pomembne opustitve brez dvoma sodijo) pa tudi kazensko.

Podobno neobvladovanje strokovnih in drugih parametrov posla bi lahko našli tudi v ministrstvih in raznih strokovnih inštitucijah, ki analizirajo in pripravljajo različne elaborate za potrebe vlade.

Seveda situacija ni nič boljša v podjetjih, čeprav jih že Zakon o gospodarskih družbah (ZGD) zavezuje, da morajo poslovati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in so za to odškodninsko odgovorni. Še bolj izrecen v zahtevi po strokovnosti in skrbnosti pa je ZFPPIPP[3] (še posebej 2. poglavje) ter v skladu s zakonom še Kodeks poslovnofinančnih načel (KPFN), saj zakon v 28. členu kot temeljne obveznosti poslovodstva določa:

»(1) Poslovodstvo mora zagotoviti, da družba posluje v skladu s tem zakonom in pravili poslovnofinančne stroke.« Ta pravila so določena v KPFN.
»(2) Poslovodstvo mora pri vodenju poslov družbe ravnati s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in si pri tem prizadevati, da je družba vedno kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobna.« Tudi ti pojmi so opredeljeni v KPFN
»(3) Člani poslovodstva so solidarno odgovorni družbi za škodo, ki nastane zaradi kršitve njihovih obveznosti, določenih v 2. poglavju tega zakona
»(4) Člani poslovodstva so prosti odškodninske odgovornosti iz tretjega odstavka tega člena, če dokažejo, da so pri izpolnjevanju svojih obveznosti ravnali s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in stroke upravljanja podjetij.« Torej najmanj v skladu s KPFN in drugimi strokovnimi kodeksi in standardi. Zakon torej določa za poslovodstva obratno dokazno breme.

ZFPPIPP je predvsem zakon o finančnem poslovanju, katerega skrajni primer sta prisilna poravnava in stečaj. Drugo poglavje ZFPPIPP je torej osrednje, ne glede na dolžino posameznih poglavij, in govori o načinu poslovanja in odgovornostih v normalnih pogojih in preden nastopijo insolvenčna stanja.

Podjetja večinoma finančno ne poslujejo po zgornjih načelih niti v njihovih računovodskih in poslovnih poročilih ne najdemo poročil o finančnem položaju podjetja, kljub jasni zahtevi ZGD (pojem finančno stanje podjetja pa je opredeljen samo v KPFN). V glavnem se pri pojasnjevanju postavk prepisujejo definicije iz Slovenskih računovodskih standardov (ki ne opredeljujejo pojma finančni položaj – stanje podjetja, niti ne določajo poročevalskega standarda zanj) in revizorji to tolerirajo. Tudi revizorji bi lahko bili iz tega naslova odškodninsko odgovorni.

Ustrezno ravnanje in poslovanje po KPFN v podjetju pomeni, da mora finančna funkcija pripraviti vse vrste finančnih poročil, načrtov in predlogov. Zgolj računovodsko poročilo ni dovolj. Najmanj kar mora finančna funkcija narediti, v primeru da kot poročilo o finančnem stanju in položaju podjetja prevzame kar računovodsko poročilo, je utemeljena argumentacija, zakaj ni potrebe po pretvarjanju računovodskih kategorij v finančne kategorije ter računovodske slike v finančno sliko. Če smo natančnejši, računovodsko poročilo ne more biti kar poročilo družbe o finančnem položaju podjetja. To je nemogoče iz vsaj dveh zornih kotov. Prvič, finančni položaj podjetja zahteva pretvorbo vseh računovodskih kategorij v finančne in drugič, finančni položaj podjetja je veliko več in zajema niz drugih podatkov in informacij kot zgolj računovodsko poročilo.

Seveda se v večini slovenskih podjetij ne najde nič od naštetega. Finančna funkcija običajno opravlja zgolj plačilni promet, kar pa je absolutno premalo glede na njeno vlogo in širino opravil po KPFN. To omogoča poslovodstvu in obvladujočim lastnikom manipuliranje z realnim finančnim položajem podjetja, največkrat na škodo vseh ostalih deležnikov podjetja (tudi države). Torej v nobenem primeru ne bi smelo biti težko ugotoviti, da poslovodstva niso zagotovila poslovanja v skladu s ZFPPIPP in pravili poslovnofinančne stroke. In vendar nosilci javnih funkcij ali banke niso nikoli pravočasno ugotovili (ne poznam nobenega primera v Sloveniji po letu 1990), da je v podjetju kaj narobe, kaj šele, da bi kakor koli ukrepali.

Vse navedeno generira »šibko finančno funkcijo« in posledično finančni primitivizem v odločanju in upravljanju, oziroma manipuliranju s podjetjem in njegovimi denarnimi tokovi ter njegovim finančnim položajem. V glavnem pa se okoli denarnih tokov pletejo tudi vse vrste raznih zgodb o zlorabah, ki so večinoma mogoče ob netransparentnosti denarnih tokov in ob nedelu in nenadzoru ter ob »ignoriranju« 2. poglavja zakona o finančnem poslovanju (ZFPPIPP) in KPFN. Če začnemo presojati odgovornosti po vsebinskih zavezah glede načina in vsebine dela po ZGD, ZFPPIPP in KPFN, je večina primerov objavljenih v medijih skoraj z gotovostjo vsaj odškodninsko obsodljivih.

Vsi pomembni zakoni v Sloveniji se podredno sklicujejo na Kodeks poslovno finančnih načel. In kaj ta zbirka vsebuje? Nič drugega kot jasen popis, zbir ekonomskih pravil finančnega položaja podjetja, kaj in kako mora imeti urejena finančna razmerja pod svojo streho, kako mora uravnavati strukture virov, naložb, upravljati s tveganji. Vsak ekonomist to pozna oziroma bi moral poznati, finančnikom pa bi morala biti vsebina kot profesionalna Biblija (KPFN jih namreč zavezuje).

Toda ali je tudi bila? Glede na današnje čase bi lahko rekli, da ne. Toda zakaj? Morda zaradi nevednosti, nepoznavanja, zavestnega kršenja ali pa zaradi šibkosti »finančne funkcije«, »šibkega finančnika« v podjetju? Opozoriti moram, da oznaka »šibkost« ne pomeni osebne lastnosti, temveč podjetniško lastnost, ko se sile, razmerja med funkcijami v podjetjih tako uravnavajo, da profesionalna finančna funkcija nima nobene teže, vrednote, moči pri sprejemanju oziroma oblikovanju odločitev. Pravila poslovnofinančne stroke se je »ignoriralo. Samo da bo, pa čeprav strokovno pomanjkljiv in visoko tvegan »razvoj«, »napredek«, »projekt«, malverzacija, realiziran ne glede na posledice za finančni položaj podjetja.

Presojanje po profesionalnih in vsebinskih načelih gospodarjenja ima potencialno veliko moč v postopkih in vsebinskem urejanju odgovornosti, tako za nazaj, kot tudi za vzpostavljanje reda in strokovnosti za naprej. V stroki in med finančniki je poznavanje drugega poglavja ZFPPIPP, da ne govorim o KPFN, na žalost minimalno ali sploh neprisotno (kljub jasni zakonski zahtevi in obveznosti). Zato je namen tega zapisa tudi »streznitev« za velik del »srenje«. Kodeksa poklicne etike poslovnega finančnika[4] – tudi objavljen na internetu – pa raje sploh nikjer ne omenjam, ker vsi samo debelo gledajo.

Strokovni profesionalizem, izvajan že samo v skladu z zakoni (torej v sistemu, kjer bi bil finančni primitivizem in šibka finančna funkcija zgolj občasen in sistemsko nepomemben pojav), bi pripeljal do čisto drugačnih rezultatov in mnogo boljšega gospodarskega položaja Slovenije, ker se nikakor ne bi mogle trdovratno generirati sistematično večinoma slabe odločitve in generirati tako plodno okolje za finančne malverzacije. Vse skupaj je v Sloveniji dobilo sistemsko pomembne razsežnosti in dinamiko »začaranega« kroga.

Dobro delovanje sistema na vsakodnevni in praktični ravni (temu posvečajo Nordijci veliko pozornost) je temelj tudi za ekonomske politike, saj ekonomska stroka kot predpostavko jemlje pretežno delovanje sistema v smislu deležniških vlog kot jih v uvodnem delu lepo opiše že KPFN. Če pa je prisvajanje denarnih tokov, ne glede na usodo podjetja in deležnikov, pretežno oziroma sistemsko pomembno, potem je tudi vsebina delovanja ekonomskega sistema popolnoma drugačna. Vsaka makroekonomska politika bi morala vzeti to v obzir, če naj bi bila uspešna. Dobra makroekonomska politika v slabo delujočem sistemu (sistemu pretežnega ropanja denarnih tokov in ne sistemu ustvarjanja vrednosti za lastnike) samo dodatno »futra« prisvajanje in ne more dobro delovati (razen če nadaljnje »futranje« ni namen – če še jaz malo podležem teoriji zarote).

Ali ni po svoje žalostno, da je obsežen, interesno vzdrževan finančni primitivizem ekonomske stroke v praksi omogočil in pripeljal do vsega tega? Ne pravim, da je to vzrok, je pa posledica, ki je kot vzrok generirala svoje naprej. Vrh ekonomske stroke pa nič.

V postopkih obremenjevanja denarnih tokov podjetij, ki jih je omogočala ohromljena primitivna finančna funkcija in nadzor, so poslovodstva skoraj vedno sodelovala z različnimi pravnimi strokovnjaki, ki so poskrbeli za proceduralno pravilne postopke. Sedaj pa tožilci in stečajni upravitelji …., ki so pravniki (in ne finančniki), iščejo pomanjkljivosti v teh postopkih, ki pa so jih pravniki podjetji s stališča pravne stroke že dodobra preverili. Poslovodstva bi se torej bilo potrebno lotiti na vsebinskih vprašanjih poslovnofinančne stroke, ki jih določajo načela KPFN. Ker pa te postopke (stečajni upravitelji, tožilci … itd.) vodijo pravniki brez sodelovanja profesionalnih finančnikov, seveda nimajo ne znanja, ne sposobnosti učinkovitega vsebinskega preganjanja navedenih malverzacij. Na enak problem »neznanja« naletimo tudi v sodnem sistemu. Zato se pogosto ustvari občutek, da vsi vedo za malverzacije, hkrati pa jim ne znajo ali celo nočejo stopiti na prste.

Tragikomično je, da že obstoječi pravni sistem, praktično brez sprememb, omogoča enostavno ugotavljanje odškodninske odgovornosti poslovodstev. Potrebno je samo preklopiti iz iskanja zgolj osebne kazenske odgovornosti, kjer je potrebno dokazovati stroge znake kaznivih dejanj (z dokaznim standardom gotovosti in načelom »v dvomu v korist obdolženega«), na ugotavljanje zgoraj navedenih malomarnosti in opustitvenih ravnanj poslovodstev. Pravno prakso, ki je zašla v primarno iskanje kazenske odgovornosti, temelječe na dokazovanju storitvenih ravnanj poslovodstev, je potrebno obrniti v primarno iskanje odškodninske odgovornosti poslovodstev in dokazovanje njihovih opustitvenih ravnanj. Te malomarnosti in opustitve so »hujše« in pomenijo za akterje neomejeno odškodninsko odgovornost ter obratno dokazno breme za škode, ki so jo družbe in upniki utrpeli zaradi takšnih malomarnih opustitev dolžnih ravnanj poslovodstev po pravilih poslovnofinančne stroke in opustitve ravnanj s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in stroke upravljanja podjetij.

Igor Umek in Stanko Štrajn

Opombe:

[1] Kodeks poslovno finančnih načel – 14.2. točka kodeksa: »Ta kodeks je sprejel Slovenski inštitut za revizijo s sklepom strokovnega sveta Inštituta dne 11. decembra 1997. S sprejetjem tega kodeksa neha veljati kodeks poslovnofinančnih načel iz leta 1989.« In še točka 14.3. kodeksa; »Ta kodeks zavezuje vse člane Slovenskega inštituta za revizijo in tiste, ki so vpisani v njegov register. Ko postanejo člani Slovenskega inštituta za revizijo ali se vpišejo v njegov register, se zavežejo, da bodo delovali po načelih tega kodeksa. Prav tako morajo delovati po njegovih načelih tudi vsi drugi strokovnjaki, ki delajo na področju finančne funkcije.«

[2] Finančni položaj je stanje podjetja tako glede na preteklo doseganje njegovih finančnih ciljev kot tudi glede na sposobnost prihodnjega doseganja teh ciljev. Posebej je pomembno obravnavanje finančnega položaja glede na ročnost (kratkoročni in dolgoročni) in glede na informacijsko osnovo (bilančni in zunaj-bilančni). V tekstu KPFN je pojem finančni položaj in finančni položaj podjetja še na mnogih mestih dodatno razdelan in podrobneje opredeljen v vsaki njegovi sestavini.

[3] Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) Št. 450-01/07-7/1, Ljubljana, dne 17. decembra 2007, EPA 1662-IV

[4] Kodeks poklicne etike poslovnega finančnika – izpis dela točke 6. Kodeksa:

6.2. Ta kodeks je sprejel Slovenski inštitut za revizijo s sklepom sveta Inštituta dne 17. aprila 1998. S sprejetjem tega kodeksa neha veljati kodeks poklicne etike finančnika iz leta 1989.

6.3. Ta kodeks zavezuje vse člane Slovenskega inštituta za revizijo in tiste, ki so vpisani v njegov register. Ko postanejo člani Slovenskega inštituta za revizijo ali se vpišejo v njegov register, se zavežejo, da bodo delovali po načelih tega kodeksa. Prav tako morajo delovati po njegovih načelih tudi vsi drugi strokovnjaki, ki delajo na področju finančne funkcije.

6.4. Kodeks poslovnofinančnih načel in kodeks poklicne etike poslovnega finančnika sestavljata celoto.

(besedilo je bilo objavljeno na http://damijan.org/2013/02/27/sibka-financna-funkcija-in-financni-primitivizem-v-podjetjih/#more-33073)