“Ko ti zmanjka argumentov, pljuni po človeku”

Tudi osrednji slovenski časopis Delo se je z objavo prispevka “Sedem let biznisa na zlatih tirih” izpod peresa nekdanje odgovorne urednice Mateje Babič Stermecki pridružil globalnemu gibanju objave “lažnih novic” in “alternativnih dejstev”, pri branju katerega sem se spomnil krilatice “Ko ti zmanjka argumentov, pljuni po človeku”. In natanko to navedena gospa naredi mnogim, ki jih v pamfletu poimensko objavi.

Pamfletiska tako med drugim objavi: “V civilni iniciativi za drugi tir je močno vpet še en znamenit kader SCT – Stanko Štrajn. Ta je bil več kot desetletje vodilni odvetnik Zidarjevega vpliva na Dars. Tisti, ki jim spomin seže desetletja nazaj, pravijo, da je to človek, ki je osebno spisal in podpisal največ pogodb in aneksov z gradbenimi izvajalci, vključno z znamenito »pogodbo o izvajanju pogodbe« pri gradnji šentviškega predora, kajti preden je odšel k največjemu in najvplivnejšemu med njimi, je delal na Darsu. Povezava je jasna, današnja vloga, v kateri igra neke vrste pravičnika, pa dvomljiva.

Seveda, pamfletiska ne objavi nič, s čimer bi dokazovala svoje lažnive navedbe, marsikatero med njimi je povzela po prejšnji teden objavljenem pamfletu na Požareportu. In prišepetevalcih.

S Stankom Štrajnom se poznava od leta 1994, ko je postal član uprave DARS d.d., kjer sva skupaj delala do leta 2006. Res da je bil sodnik, vendar odvetnik ni bil nikoli in niti v prenesenem pomenu ni bil v času delovanja v Darsu zagovornik vpliva kogar koli na Darsu, še najmanj Zidarjevega. Če bi pamfletiska le malce pobrskala po bogatem Delovem arhivu, bi zagotovo našla dokaze za to mojo trditev, denimo ob oddaji del za avtocestni odsek Arja vas – Vransko.

Vse gradbene pogodbe z izvajalci in anekse k njim so v navedenem obdobju za DARS spisale strokovne službe t.i. Inženirja, večinoma DDC (danes DRI) in ne Stanko Štrajn, ki niti kot član uprave niti kot direktor za pravno področje v DARS d.d. ni imel pooblastil za podpisovanje gradbenih pogodb niti aneksov k njim (pogodbe je podpisoval predsednik uprave, po vpeljavi načela “štirih oči” pa še njegov namestnik). Znamenito “pogodbo o izvajanju pogodbe”, ki jo pamfletistka navaja, je spisal pravnik LUZ Inženiringa, Štrajnove parafe ali podpisa na njej pa ni; so pa na njej podpisi takratne uprave: Rajka Siročića, Abdona Peklaja in Aleša Hojsa in parafa takratne direktorice pravne službe v DARS; vsaj dva izmed navedenih sta danes zaposlena v DRI.

In če že pamfletiska omenja “zgodovinski spomin”, bi jo bilo nemara treba spomniti na to, da sta bila oba predora na avtocestnem odseku Klanec – Ankaran, Kastelec in Dekani, že proti koncu gradnje, ko sta bila objavljena razpisa za predore na hitri cesti prek Rebernic. Razlogi, ki jih torej navaja za ceno predora Kastelec, češ da je neformalni konzorcij (nekateri bi rekli kartel) slovenskih gradbenih izvajalcev pred tem izgubil dva predora na Rebrnicahso torej iz trte zviti, saj ne sledijo ne zgodovinskemu spominu, ne dejanskemu stanju stvari. Tako kot pamfletistkini razlogi za ceno gradnje predora Dekani, češ “Pri Dekanih pa se je med izvedbo izkazalo, da je bil tamkajšnji material boljši od prvotno predvidenega, zato je SCT to izkoristil in znižal vrednost investicije“. Je bil torej za predor Dekani sklenjen aneks h gradbeni pogodbi, s katerim je bila njegova cena znižana, saj ceno izvajalci ponudijo na razpisu še pred pričetkom gradnje? In od kdaj le izvajalec znižuje vrednost investicije?

Kot je že zapisala Mladina, “resnica je, da so alternativna dejstva laž“. Ne glede na to, ali se jih je pamfletiska sama spomnila, ali pa so ji bili servirani. Iz politike ali DRI. Ali kot je pred dvema mesecema zapisal Ervin Hladnik Milharčič:

Politika alternativnih dejstev je politika, v kateri ima mnenje politika o določenem pojavu večjo težo kot znanstvena odkritja, zdrav razum in fotografski ali kakšni drugačni praktični dokazi.”

In prav zato namesto zdravega razuma uporabljajo krilatico iz naslova. Pamflet nekdanje odgovorne urednice Dela vsekakor priporočam za objavo v Enciklopediji alternativnih dejstev. Ker samo tja tudi sodi.

Quo vadis, slovenski odnosi z javnostmi?

Letošnja slovenska konferenca o odnosih z javnostmi je jubilejna, 20. po vrsti. V Portorožu bodo 20. in 21. aprila strokovnjaki za odnose z javnostmi razpravljali o – transformacijah.

Živimo v času intenzivnih transformacij – nenehnih družbenih in tehnoloških sprememb, prehitrih preoblikovanj odnosov in preobrazb v njih, v obdobju vsakdanje pretvorbe družbe, organizacij in resničnosti, ki jo bolj kot resnica in preverljiva dejstva krojijo lažne novice, post-resnica in alternativna dejstva v plehkih populističnih 140 znakih ali še manj.

Vse bolj se zdi, da usodo in vlogo poklica svetovalca in upravljavca odnosov z javnostmi krojijo digitalni vplivneži in ne etične norme, participacija in vključevanje deležnikov; marketinški proračuni in prodajni cilji, ne pa doseganje vzajemno koristnih odnosov med organizacijami in ključnimi deležniki in javnostmi (pridobivanje in ohranjanje družbenega dovoljenja za delo); samozvani »piarovci« in populistični gromovniki, ne pa nenehno se učeči in zavzeti upravljavci odnosov, ki jim je komuniciranje glavno orodje.

Mar res?

Poklic svetovalca in upravljavca odnosov z javnostmi, v katerem ne zadošča zgolj obvladovanje obrti, temveč je potrebna nenehna etična presoja, vključevanje deležnikov, upoštevanje ne le organizacijskih, temveč predvsem širših družbenih interesov in konteksta, ne bo izumrl. Roboti nas ne bodo nadomestili; in tudi še tako sofisticirane digitalne platforme za komuniciranje ne; ker (še) ne znajo etično presojati, vzpostavljati, graditi in upravljati z odnosi; ne znajo in ne zmorejo vzpostavljati zaupanja; ne zmorejo čustvovati.

Ostaja pa osrednje vprašanje: kako naj komunikatorji pripomoremo, da bodo zaupanje in interes javnosti (ne le predsednikov uprav in organizacij), legitimnost in avtentičnost postali norma, v okviru katere bomo delovali strokovno usposobljeni komunikacijski strategi v prid družbe kot celote?

Nadejam si, da bomo na to vprašanje in podobne dileme skušali najti odgovore na jubilejnem, 20. Skoju. In da bomo znali spodbuditi mlajše kolege k ambicioznejšem tvornem sodelovanju v stroki in Slovenskem društvu za odnose z javnostmi.

Klemenčičeva pisma svetemu Miklavžu

Priče smo tradicionalnemu političnemu manevru vzbujanja pozornosti z dejansko stranskimi problemi, ker se želimo odmakniti od razkrivanja pravih vzrokov. Tako se to dela. Poišče se grešne kozle in se pripiše njihovemu ravnanju vsa odgovornost za vse, kar je narobe. Nato se te grešne kozle v veliko zadovoljstvo ljudstva popljuva in osramoti. Ljudstvo je veselo, ker zmotno misli, kako oblast rešuje probleme in ne vidi, da pravzaprav vse ostaja po starem in da se nič ni premaknilo na bolje, če oblast še naprej ne spoštuje svojih pristojnosti in neodgovorno še naprej opušča nadzor in uveljavljanje odgovornosti na dnevnem nivoju v vseh postopkih. Sistemsko pa bo še vedno vse urejeno tako, da pravne države ne bo ne kmalu, ne pozno, saj ne moremo pričakovati uresničitve želja, če nimamo jasne predstave, kako cilje postopoma doseči in kaj storiti, da se trendi obrnejo v konstruktivno in trajno uveljavljanje poštenega in odgovornega dela v vsakdanji praksi.

Pred kratkim sem si ogledal zares prisrčen poljski film slovenskega režiserja Pisma svetemu Miklavžu. Zgodbe junakov v filmu se prepletajo in se srečno končajo, saj na koncu vsi dosežejo pomiritev in usoda jim nameni vse, kar si srčno želijo.

Minister za pravosodje Goran Klemenčič nam v intervjuju v Objektivu pojasni več novoletnih želja, katerih uresničenje bi pomenilo uveljavljanje pravne države, pravično in pravočasno sojenje, odgovornost pravobranilcev za njihovo malomarno opravljanje dela in končno uveljavljanje odgovornosti bančnikov za povzročeno bančno luknjo. V dokaz resnega namena nam minister Klemenčič nato predstavi še zadevo Šelih, ki po 23-letni sodni kalvariji dočaka srečen konec, in tožnika, zakonca Šelih, končno dobita opravičilo države in sožalje bolnišnice. Koliko pa znaša odškodnina, ki jo je iz javnega denarja plačala država pa bo kot oseben podatek ostalo javnosti prikrito.

Veseli nas lahko, da je končno vsaj eden od ministrov aktualne vlade doumel, da je neodgovorno delo in neizvrševanje pristojnosti državnih organov pomemben vzrok vseh negativnih pojavov v našem vsakdanjem življenju in da je prav pomanjkanje uveljavljanja odgovornosti potuha funkcionarjem v javni sferi. Menedžerjem v civilni družbi je to pomanjkanje nadzora in opuščanje terjanja odgovornosti vzrok, ki omogoča širjenje zlorab, korupcije in klientelizma na vseh nivojih. Prav to primitivno delovanje, oziroma opuščanje delovanja države, naravnost uničuje slovensko gospodarstvo, povzroča apatijo prebivalstva in jemlje perspektivo dostojnega življenja veliki večini državljanov. Toda, ali stališča ministra Klemenčiča ob njegovih spoznanjih in napovedanih reformah omogočajo upanje, da se bo slovensko pravosodje in delovanje državnih organov res spremenilo v smeri uveljavljanja pravne države?

»Slovenija je v tem trenutku v različnih tožbah izpostavljena za več kot milijardo evrov«, pravi minister. Če simuliramo, da bodo prizadevanja ministra uspešna in bodo sodišča razsodila v vseh pravdah, tudi v tistih, kjer je tožena država v razumnem roku nekaj mesecev do na primer največ leta ali dveh, ugotovimo, da glede na dejstvo, da slovenski proračun nima po vzoru ameriškega proračuna imunitete v izvršilnih postopkih, potem lahko pričakujemo hude težave Slovenije že v proračunskem obdobju 2017 do 2018. V tem proračunu ni rešeno le vprašanje 200 milijonov za plače javnih uslužbencev, temveč tudi ni predvidenih sredstev za poravnavo obveznosti po pravnomočnih sodbah, ki se bodo po pravosodnih reformah usule na proračun že do konca leta 2018 v predvideni višini preko milijarde evrov. Če nas doleti še razsodba v arbitražnem sporu pred Arbitražo pred mednarodnim centrom za reševanje investicijskih sporov v zadevi št. ARB/13/10 v Washingtonu, kjer Impresa Grassetto proti Sloveniji terja skoraj 100 milijonov evrov odškodnine, ker slovensko sodišče že več kot deset let ni razsodilo o zahtevku Grassetta zoper DARS zaradi predora Trojane, se bo izpostavljenost Slovenije povečala še za kakšnih 10 % izpostavljenosti po sodbah slovenskih sodišč. Težave proračunskega zagotavljanja kritja obveznosti proračuna in s tem povezane težave solventnosti države so vsekakor posledica, ki nam bo zagrenila veselje nad hitrim in učinkovitim sojenjem slovenskih sodišč, ki ga napoveduje minister Klemenčič. Tako res ni mogoče vedeti, kako nas bo želja zagotoviti hitro sojenje, sporočena v izjavah ministra Klemenčiča osrečila ob napovedanem Miklavževem darilu, ki se nam obeta.

Možna je seveda še drugačno razumevanje napovedi v kontekstu zadeve Šelih in da nam vse reforme ne bodo prinesle nič drugega kot nekaj primerov za vzbujanje popularnosti vladajoče politike na račun posameznih zadev, sistemsko pa bo še vedno urejeno tako, da pravne države ne bo ne kmalu, ne pozno, saj ne moremo pričakovati uresničitve želja, če nimamo jasne predstave, kako cilje postopoma doseči in kaj storiti, da se trendi obrnejo v konstruktivno in trajno uveljavljanje poštenega in odgovornega dela v vsakdanji praksi.

Minister Klemenčič zlasti stresa svojo jezo nad pravobranilci, ki s svojo malomarnostjo in opustitvijo skrbnosti povzročajo škodo državi, ki mora plačevati davek na pravobranilsko šlamparijo. Jeza je nedvomno na mestu, toda, ali so res pravobranilci krivi za milijardno izpostavljenost Slovenije v pravdnih postopkih? Če prav premislimo, smemo pravobranilcem očitati odgovornost le v zadevah, kjer so kaj opustili ali kaj zanemarili, v posledici česar je sodišče razsodilo drugače, kot bi odločilo, če napake pravobranilci ne bi zagrešili. Nedvomno je izvirni greh predvsem malomarno in neodgovorno ravnanje državnih organov in njihovih uradnikov na čelu z vlado, ki ne opravljajo svojih pristojnosti strokovno, odgovorno in v javno korist, ampak zaradi neumnosti, ali zlonamernosti raje omogočajo različnim tožnikom, v škodo proračuna in s tem v škodo vseh državljanov, uveljavljati premoženjske zahtevke v enormnih višinah. Če bi pravobranilci opravljali svojo dolžnost briljantno, bi bila izpostavljenost Slovenije v pravdnih postopkih še vedno praktično enaka, saj pravično sodišče, ki sodi po veljavnih predpisih in pravilno ugotavlja dejansko stanje, ne more odločiti drugače, kot zahtevku ugoditi, če je utemeljen. Zahtevki proti državi pa nedvomno so utemeljeni, če je ugotovitev ministra Klemenčiča o višini izpostavljenosti pravilna. Višina izpostavljenosti Slovenije v pravdah je zelo verjetno pravilna, a zgrešeno je upanje pravosodnega ministra, da bo težava rešena z reorganizacijo pravobranilstva, na podlagi katere isti ljudje ne bodo več funkcionarji, ampak javni uslužbenci.

Priče smo tradicionalnemu političnemu manevru vzbujanja pozornosti z dejansko stranskimi problemi, ker se želimo odmakniti od razkrivanja pravih vzrokov. Tako se to dela. Poišče se grešne kozle in se pripiše njihovemu ravnanju vsa odgovornost za vse, kar je narobe. Nato se te grešne kozle v veliko zadovoljstvo ljudstva popljuva in osramoti. Ljudstvo je veselo, ker zmotno misli, kako oblast rešuje probleme in ne vidi, da pravzaprav vse ostaja po starem in da se nič ni premaknilo na bolje, če oblast še naprej ne spoštuje svojih pristojnosti in neodgovorno še naprej opušča nadzor in uveljavljanje odgovornosti na dnevnem nivoju v vseh postopkih.

Žal pa ni le opuščanje dolžnega ravnanja izvor naraščanja slovenske revščine, temveč je izvor siromašenja proračuna tudi posledica aktivnega ravnanja vlade in njenih organov, ki s svojimi odločitvami povzročajo škodo državljanom. Postavitev žične ograje na meji s Hrvaško je stala neznano višino proračunskih milijonov, a ni dosegla napovedanih ciljev, saj se varnost zaradi ograje ni povečala, ker ograja brez dejanskega nadzora na meji ne zadrži niti enega begunca. Državljani imamo tako škodo, nimamo pa varnosti. Ustanovitev družbe 2TDK je olajšala proračun za milijon evrov, grozi pa nam še dokapitalizacija v višini 200 milijonov evrov. Tako imamo družbo 2TDK in imamo izčrpavanje proračuna, še vedno pa ne bomo imeli drugega tira Divača – Koper. Zdravnikom bo proračun plačal 40 milijonov več, toda državljani bomo še vedno imeli zdravstvo, ki nam ne bo zagotavljalo ustreznega varstva, čeprav vsak mesec plačamo zavarovalne premije ZZZS-ju in ostalim zavarovalnicam v višini, ki bi bila verjetno zadostna, če bi vsi v zdravstvenem sistemu opravljali svoje dolžnosti odgovorno in dobronamerno v korist pacientov, ne pa v korist skorumpiranih elit in zavarovalnic.

Ker nimam božjih atributov, da bi bil ves oko in uho in ves duh, ne vidim in ne slišim vsega in tudi vsega ne vem, zaradi česar ne morem našteti vseh malomarnosti, zlorab, opustitev, zlonamernosti in neumnosti, ki jih dnevno počnejo organi izvršilne oblasti, ki jo državni zbor nadzira, tako kot Banka Slovenije nadzira poslovne banke, se pravi jih sploh ne nadzira. Zato prepuščam razmišljajočim bralcem, da moj začeti seznam nadaljujejo in dopolnijo, da bomo vsi skupaj nastavili naši izvršilni oblasti zrcalo, v katerem bo videla svojo pravo podobo.

Dokler ne bomo dojeli, da je nujno spremeniti model državnega upravljanja v smeri spoštovanja prava in zdravega razuma, bomo lahko še naprej pisali pisma svetemu Miklavžu, a naše želje gotovo ne bodo uresničene tako, kot so uresničene želje junakov v filmu Pisma svetemu Miklavžu.

Epilog še ene moralne teologije

Ministrica za kulturo je obmolknila, kajti, če kaj, je v naši stvarnosti korak čez rob dopustnega povedati resnico in jasno povedati, kdo se na račun javnega denarja okorišča in kateri javni funkcionarji to podpirajo; bodisi ker delajo usluge, bodisi, ker imajo od izčrpavanja javnega denarja korist. Tako je bivša ministrica pred javnostjo naredila lažen vtis, da je sama (in njena stranka) načelen borec za kulturo in da brani javne interese, hkrati pa je zagotovila, da se v kulturi moralne teologije ni in se tudi ne bo nič spremenilo. Lobiji so vnovič ostali neimenovani in bodo še naprej veselo plenili proračun in polnili svoje žepe tako, kot sedaj na primer slovenski pop glasbeniki polnijo svoje avtorske honorarje, ker je bivša ministrica izposlovala, da moramo davkoplačevalci 60% radijskega programa uživati v njihovem kulturnem ustvarjanju novo komponirane narodno zabavne glasbe.

Ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar je v ponedeljek v parlamentu nepreklicno odstopila sama odstopila, v skladu z napovedjo iz zadnjega odstavka Kulture moralne teologije, ki sem ga pred dnevi zaključil z naslednjimi besedami:

Če ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar ne bo podlegla dobronamernemu pritisku svojega strankarskega predsednika in bo vztrajala pri svoji odločitvi, da odbrani svojo čast pred državnim zborom, bomo nemara izvedeli, zakaj dejansko gre. No, da, možnosti so majhne, kajti verjetno se bo premislila in bo v postopku prepričevanja svojo odpoved razkrivanja resnice verjetno dobro vnovčila. Kakor koli, prav kmalu bomo priče razrešitvi, ki pa gotovo ne bo v prid slovenskih davkoplačevalcev, ki bodo še naprej pridno s svojo revščino plačevali kulturo moralne teologije naše politike. Sicer pa prav kmalu razrešeni ministrici Julijani Bizjak Mlakar svetujem po Prešernu:

‘Kako hočeš bit poet

In ti pretežko v prsih je nosit

Al pekel, al nebo?

Stanu se svojega spomni,

Trpi brez miru.’

Ministrica za kulturo v odstopu je, kot vidimo, pozabila svoj stan in se ni odločila trpeti brez miru, pač pa je raje v postopku prepričevanja sledila nasvetu svojega predsednika stranke in odstopila. Tako smo bili prikrajšani za resnico in ne vemo za kaj in za koliko denarja je šlo in kdo bi dobil. Z gotovostjo lahko vemo le to, da smo tako kot vedno nastradali davkoplačevalci.

Toda uporniški duh bivše ministrice za kulturo je vseeno razkril resnico o lobijih, ki so zaradi njenega upiranja prevzeti odgovornost za predsednika vlade dosegli, da je morala v izogib razrešitvi sama odstopiti. Seveda pri svojem na videz načelnem stališču, da noče sodelovati pri ropanju javnega denarja, ni povedala, kateri vrli Slovenci (Pepeti, Janezi, Miroslavi, Poldeti….) kot lobiji zmorejo izposlovati črpanje proračuna za kulturo za upravljanje rudnikov v likvidaciji, kar naj bi bilo varovanje kulturne dediščine. Tudi po izzivanju predsednika vlade, ki je novinarjem naknadno razložil, da bivša ministrica ni povedala imen, če pa imena že pozna, je kriva, ker teh zavrženih lobijev ne razkrije, je bivša ministrica ostala ženska besede in v ponedeljkovih Odmevih po izrecnih vprašanjih TV voditeljice ni izdala skrivnosti in javnosti ni povedala, komu in za koliko je njen strah pred odgovornostjo stopil na prste.

Seveda je ministrica za kulturo v odstopu obmolknila, kajti, če kaj, je v naši stvarnosti korak čez rob dopustnega povedati resnico in jasno povedati, kdo se na račun javnega denarja okorišča in kateri javni funkcionarji to podpirajo; bodisi ker delajo usluge, bodisi, ker imajo od izčrpavanja javnega denarja korist. Poleg tega moramo upoštevati, da je bila poslanska skupina Desusa vesela in je svojo bivšo ministrico navdušeno zopet sprejela med svoje vrste. Tako je bivša ministrica pred javnostjo naredila lažen vtis, da je sama (in njena stranka) načelen borec za kulturo in da brani javne interese, hkrati pa je zagotovila, da se v kulturi moralne teologije ni in se tudi ne bo nič spremenilo. Lobiji so vnovič ostali neimenovani in bodo še naprej veselo plenili proračun in polnili svoje žepe tako, kot sedaj na primer slovenski pop glasbeniki polnijo svoje avtorske honorarje, ker je bivša ministrica izposlovala, da moramo davkoplačevalci 60 % radijskega programa uživati v njihovem kulturnem ustvarjanju novo komponirane narodno zabavne glasbe. Ja, lobiji so res nekaj, kar se ne razkrije, temveč se za ceno prikrivanja raje pridobi nagrado za 46. glas vladajoče koalicije tako, da mora tretji koalicijski partner SD lepo pohlevno ubogati in mu lobiji naklonijo le kakšno drobtino v obliki gozdov, ki se izvzamejo iz fevda SLS in NS.

Ja, bivša ministrica res ne bo trpela brez miru, trpeli bomo davkoplačevalci, zlasti tisti, ki bodo naivno sledili moralni teologiji slovenskega vladanja pod lobiji. V naslednji revoluciji bo znamenit pozdrav »smrt fašizmu – svoboda narodu« nemara zamenjan s »smrt lobijem – svoboda narodu«.

O revščini

Italijani premorejo nadvse primerno kletvino »porca miseria«, dobesedno »prasica revščina«. Ta italijanska kletvina natančno definira naš odnos, naše sovraštvo, strah, jezo do revščine. Revščina pomeni fizično in duševno trpljenje, ki poniža človeka in mu vzame voljo do življenja, ki v revščini jemlje človeku njegovo dostojanstvo. Prekleta revščina je zrcalo naše oblasti.

V zadnjih tridesetih letih se revščina, kot je to ugotovil Piketty v znameniti knjigi Kapital v 21. stoletju kot povečevanje neenakosti hitro stopnjuje. Nedvomno človeštvo še nikoli v svoji zgodovini globalno ni proizvedlo toliko dobrin, kot jih trenutno proizvede globalni kapitalizem, v posledici česar bi bila revščina lahko izkoreninjena, saj je vseh dobrin za dostojno življenje vseh zemljanov dovolj in bi ne bilo potrebno nikomur stradati in vsi bi lahko bili primerno oblečeni, imeli streho nad glavo in uživali v kulturnih dobrinah sodobne civilizacije. Vsi bi lahko služili svoj kruh s svojim delom, vsi bi lahko bili deležni kvalitetnega zdravstvenega varstva in vsi bi se lahko šolali in dosegli svojemu intelektu primerno izobrazbo. Nikomer ne bi bilo treba krasti in ropati, saj boja za dobrine, ki bi bile pravično porazdeljene, ne bi bilo.

Na preprosto vprašanje, ali je civilizacija globalnega kapitalizma izboljšala življenje povprečnega človeka nam z nazorno primerjavo primitivnega plemena Inuitov z Aljaske in civiliziranega plemena Angležev že pred sto leti odgovori Jack London v svoji zbirki poročil z naslovom »Ljudje na dnu«. Jack London ne le da prikaže revščino v civiliziranem svetu, temveč nam daje tudi odgovor, zakaj v civilizaciji globalnega kapitalizma kljub povečanju proizvodne moči povprečnega človeka tudi ni izboljšanja življenja povprečnega človeka. Razlog je enostavno slaba uprava. To je razlog, ki ga v svojih pisarijah skušam kolikor mogoče nazorno prikazati. Prepričan sem, da je naloga demokracije prav ustvarjanje sistema, ki prisili upravo – zakonodajno in izvršno oblast – da zagotovi izboljšanje življenja povprečnega človeka, ali povedano drugače, da zagotovi sistem odpravljanja revščine, to je sistem zmanjševanja in ne povečevanja neenakosti.

http://www.stat.si/StatWeb/prikazi-novico?id=5426&idp=10&headerbar=8

http://www.stat.si/StatWeb/pregled-podrocja?idp=39&headerbar=8
Osebe pod pragom tveganja revščine v Sloveniji, vir: http://www.stat.si/StatWeb/prikazi-novico?id=5426&idp=10&headerbar=8

Seveda smo Slovenci manj revni kot na primer nomadi v podsaharski Afriki, ki se borijo s sušo in umirajo od žeje in lakote, toda zaradi bogatenja majhne skupine privilegirancev, ki uživajo zaščito oblasti, se število ljudi v Sloveniji, ki živijo pod pragom revščine nenehno povečuje. Siromašenje je v Sloveniji nadpovprečno hitro, ker imamo tudi nadpovprečno nesposobno in pokvarjeno oblast, ali z drugo besedo – politiko. Naša zakonodajna in izvršna oblast še mnogo nazorneje kot večina oblasti v svetu globalnega kapitalizma demonstrira svojo pripravljenost za lastno korist izdati interese vseh državljanov in za lastno korist za drobiž prodati možnost dostojnega življenja slovenskih državljanov. Tako naša oblast v vsakodnevni praksi ne uveljavlja odgovornosti za namerno škodljivo ravnanje vseh, ki odločajo v javni in civilni sferi. Organi oblasti ne opravljajo svojih pristojnosti in ne zagotavljajo spoštovanja prava v vsakodnevni praksi. Pravosodje se utaplja v zamudah in dejansko ne zagotavlja pravne varnosti državljanov v obsegu, ki se zahteva za urejeno civilizirano državo. Zaradi brezposelnosti, ki jo stopnjujejo strukturne reforme, pada vrednost dela in rastejo dobički kapitala. Ljudje brez dela živijo od prodaje podedovanega premoženja prednikov, ki so ga pridobili v socializmu ali pa so odvisni od čedalje skromnejših socialnih pomoči.

Nedvomno je vprašanje revščine predvsem vprašanje nacionalnega gospodarstva. Prav tu je slovenska oblast najbolj zatajila, ker nič ne stori, da bi ustavila trende propadanja pomembnih podjetij in trende razprodajanja gospodarskih družb in bank zlasti tujim špekulantskim investitorjem, za katerimi se pogosto skriva denar privilegiranih Slovencev, kolikor so ga uspeli prenesti in oprati v davčnih oazah. Proces siromašenja se v vsej svoji brutalnosti kaže v postopnem razgrajevanju zdravstvenega in pokojninskega varstva. Razumljivo je, da množica brezposelnih Slovencev ne more zagotavljati dovolj sredstev za ustrezno zdravstveno oskrbo in za dostojne pokojnine vedno večjega števila ostarelih ljudi. To je cena, ki jo je slovenska politika pripravljena plačati kot stransko škodo za sistem povečevanja revščine.

Zgolj preklinjanje in zmerjanje revščine nam ne bo pomagalo. Pomaga lahko le nenehen pritisk vedno večjega števila državljanov na našo oblast da se preneha obnašati brezumno in da prične opravljati svojo osnovno nalogo, to je sistemsko odpravljati prekleto revščino. Ne glede na globalno vpetost Slovenije v svetovne trende, ni nobenega razloga, da trpimo manj sposobno in bolj pokvarjeno oblast kot na primer Grki, ki premorejo bivšega ministra za finance, ki lahko smeši našega ministra za finance. Gotovo ni nujno, da naše pravosodje ne preganja korupcije in najrazličnejših zlorab v gospodarstvu, kvalificiranih kot gospodarski kriminal. Prav nobenega razloga ni, da država ne ščiti premoženjskih interesov države in mirno tolerira tok odliva kapitala v davčne oaze in ne ukrepa zoper velike utaje davkov, ne preprečuje dela na črno. Ni mogoče razumeti, da proračun gradi žične ograde na slovensko-hrvaški meji, ne gradi pa nujno potrebne javne infrastrukture. Res ni mogoče razumeti, da se naša javna naročila sprevračajo v sistem ropanja javnega denarja.

Prekleta revščina je zrcalo naše oblasti in vsi moramo storiti, kar je v naših močeh, da se bo oblast v tem ogledalu videla in dojela, kako neumna in pokvarjena je, ker nič ne stori, da bi to svinjarijo revščine kolikor mogoče v Sloveniji zmanjšala in končno tudi odpravila.

Kultura moralne teologije

Če bi ministrstvo za kulturo v skladu z najširšim pojmovanjem kulture bilo zadolženo predvsem zagotoviti kulturen nivo, ki bi nas uvrščal v skupino civiliziranih sistemov, bi lahko šteli, da ministrica Julijana Bizjak Mlakar izpolnjuje svoje poslanstvo in si za dosežen nivo kulture v Sloveniji zasluži vse priznanje. Toda že ravnanje aktualnega predsednika vlade dokazuje, da v Sloveniji ni kulture v najširšem pomenu besede. Namreč, če bi takšna kultura bila, bi najmanj predsednik vlade, če že ne piscu tega razmisleka, pa vsaj ministrici Julijani Bizjak Mlakarjevi in državnemu zboru argumentirano dokazal, da je ministrica odgovorna za pojav vsesplošnega primitivizma v Sloveniji.

Kmalu po prvih sramežljivo objavljenih informacijah, da namerava aktualni predsednik vlade zaradi neposlušnosti ministrice za kulturo Julijane Bizjak Mlakar, ki se ne želi ukvarjati z upravljanjem rudnikov v likvidaciji, kar ji je menda naložila vlada, je za razliko od ostalih medijev, ki so v žargonu pravšnjosti pohiteli z zavajanjem slovenske javnosti o vzrokih za odstranitev kulturne ministrice, Damijanov blog objavil članek Ministrstvo za kulturo in rudarstvo, ki duhovito razkriva moralno teologijo naše vlade.

Damijanovo pisanje me je spodbudilo, da sem v želji izvedeti kaj več in v upanju, da bom v skladu s principi moralne teologije izvedel resnico, za kaj pravzaprav gre, sem zaprosil vladni urad za komuniciranje, naj mi odgovorijo na vprašanja, ki so se mi ob branju Damijanovega bloga vsilila v moje razmisleke o kulturi, gospodarstvu, revščini, morali, teologiji, odgovornosti in ostalih pomembnih vprašanjih slovenskega vsakdana. Vladnemu uradu za komuniciranje (UKOM) sem poslal e-pošto (klikni za celotno besedilo), v kateri sem uvodoma ugotovil, da ob prebiranju informacij o napovedanem predlogu predsednika vlade za razrešitev ministrice za kulturo Julijane Bizjak Mlakar ni mogoče razbrati, kateri sklep vlade ministrica za kulturo ni in tudi ne namerava izvršiti, še manj pa je mogoče ugotoviti, kaj ta sklep vlade ministrstvu za kulturo nalaga. Kot državljan želim vedeti, zakaj v tem sporu dejansko gre, ker je to očitno nazoren primer zamegljevanja odgovornosti pri sprejemanju pomembnih odločitev, zato sem jim zastavil naslednja vprašanja:

Kateri sklep vlade ministrica za kulturo ne izvrši in kaj je vsebina tega sklepa? Prosim, da mi pošljete besedilo tega sklepa. Na podlagi katerega zakona je Vlada sprejela sklep, ki je neizvršen? Kolikšni so finančni učinki neizvršenega sklepa o Rudniku živega srebra v Idriji in iz katere proračunske postavke naj bi bila javna sredstva nakazana Centru za upravljanje dediščine živega srebra Idrija? Kakšen je pravni status Centra za upravljanje dediščine živega srebra Idrija in kako je ta center financiran? Kdo nadzira in preverja finančno poslovanje Centra za upravljanje dediščine živega srebra Idrija in kaj za prejeti javni denar ta center res opravi in ali vlada preverja in kako preverja zakonitost in gospodarnost rabe proračunskih sredstev v tem centru?

Še isti dan sem prejel odgovor, ki me je najprej zaradi hitrosti prijetno presenetil, ko sem ga prebral, pa me je razjezil, ker sem ugotovil, da se UKOM iz mene kot državljana norčuje, saj mi odgovarja, kar ga sploh nisem vprašal. Skratka, UKOM dela natančno po vzoru ravnanja, ki ga predsednik vlade očita Julijani Bizjak Mlakar, namreč, da ne deluje. Bralci lahko sami presodijo, ali sem bil upravičeno jezen in tudi užaljen, če preberejo odgovor UKOM-a z dne 19. 4. 2016 (klikni za odgovor).

Svoje stališče, nejevoljo in sitnost sem nemudoma naslovil spoštovani Andreji Sonc, ki je za svojo plačo javnega uslužbenca delala tako, da ni delala. V ponazoritev, kaj pravzaprav razmišljajo slovenski državljani sem UKOM-u posredoval še zgoraj navedeno pisanje na Damijanovem blogu, ker ne vem, ali UKOM spremlja javno objavljene bloge, ki izražajo vse, kar ljudje zares mislijo, za razliko od medijev, ki pišejo več ali manj le to, kar od njih zahteva naša oblast. Uradne medije UKOM spremlja in zato ima očitno nerealno predstavo o tem, kaj državljani mislimo, zlasti pa je gotovo prepričan, da smo državljani tako zelo neumni, da mislimo, da je vse res, kar naši mediji in urad Vlade za informiranje pišejo. Navedeni gospe sem v pisanju uvodoma ugotovil, da na moja vprašanja sploh ni odgovorila in jo ponovno prosil, da odgovori, kar sem vprašal, saj sporočilo kabineta predsednika vlade, katerega mi je posredovala, ne odgovarja na vprašanja, ki se vsiljujejo slovenskim državljanom glede na informacije objavljene v medijih.

Po tem dopisu me je UKOM ponovno presenetil ponovno s hitrim in izčrpnim odgovorom (za vsebino odgovora klikni tukaj).

Iz prejetih odgovorov in citiranih sklepov vlade jasno razberemo, da ministrica za kulturo ne želi prevzeti monitoringa nad nezalitim delom rudnika živega srebra v Idriji in v rudnikih v zapiranju Zagorje, Senovo in Kanižarica. Monitoring rudniških rovov v rudnikih, naštetih v sklepu vlade, res nima nič skupnega s pojmom kulture, kot ga ozko pojmuje ministrstvo za kulturo, niti nima nič skupnega z najširšim pojmovanjem kulture, kot ga razume predsednik vlade v svojem predlogu za razrešitev ministrice za kulturo. Vsekakor pa iz odgovorov UKOM-a nedvomno sledi, da ne gre za spor o kulturi, temveč za spor o delitvi pristojnosti, za spor o denarju in za spor o tem, katero ministrstvo mora kaj delati. Po pozornem branju odgovora in po primerjavi določb zakonov, ki so pravna podlaga za sprejem sklepov vlade, ki jih ministrica za kulturo odklanja izvršiti, ni mogoče razbrati, kaj je jabolko spora.

Če so v državnem proračunu zagotovljena sredstva za zapiranje rudnikov, nekako ni verjetno, da bi ministrica tvegala svojo razrešitev zgolj zato, ker bi menila, da ni pristojna financirati monitoringa v štirih rudnikih v zapiranju, ker naj bi Center za upravljanje z dediščino živega srebra v Idriji prevzel funkcijo upravljalca zapiranja rudnikov rjavega premoga v Zagorju, Kanižarici in Senovem. Spor je gotovo v nečem, kar iz odgovorov ni mogoče razbrati. Odgovore bo podala ministrica za kulturo, če bo vztrajala pri svoji odločitvi, da se upre diktatu vlade, ki verjetno pomeni, da bo ministrstvo za kulturo moralo odščipniti nekaj proračunskega denarja svojim tradicionalnim uporabnikom, to je različnim ustvarjalcem slovenske umetniške produkcije in ga prerazporediti novemu uporabniku za upravljanje rudnikov v zapiranju, kar je za kulturo in za naš proračun nedvomno jama brez dna. Ministrica je tako postavljena pod kladivo na nakovalu. Umetniki jo bodo seveda napadli in zahtevali njen odstop za vsak izgubljen evro za kulturo, predsednik vlade pa zahteva njen odstop, ker noče ministrica vzeti nase odgovornost pred umetniki za prelivanje proračunskega denarja na nova področja javnega financiranja, ki res ne sodijo v okvir ne široko, ne ozko razumljenega pojma kultura.

Če upoštevamo, kaj ministrstvo za kulturo počne, moramo ugotoviti, da je kultura razumljena v Sloveniji jako ozko in nikakor ne tako, kot jo razume aktualni predsednik vlade. Ministrstvo za kulturo dejansko igra le vlogo organiziranja financiranja izvajanja umetniških programov iz proračuna. Proračun tako financira delovanje ustanov od Slovenskega narodnega gledališča do Slovenske filharmonije, zagotavlja denar za muzeje, galerije, financira filmski sklad in plačuje prispevke za delavno dobo nekaterim svobodnim umetnikom. Proračun nekaj malega prispeva še za založniško dejavnost naših založb. Tako se ukvarjanje s kulturo reducira na financiranje umetniških dejavnosti.

Toda pojem kultura ne zajema le umetniškega delovanja, temveč se nanaša, kot nam to lepo opredeli Slovar slovenskega knjižnega jezika pravzaprav na vsa področja človeškega delovanja. V tem pogledu je kultura celo nekako sinonim za civilizacijo. Gre za razumevanje načina medsebojnega delovanja, človeškega spoštovanja. V civiliziranih sistemih se ljudje med seboj vedejo kulturno, omikano, imajo bonton. V barbarskih sistemih se človeško dostojanstvo ne spoštuje. Kulturen človek se v kulturnem okolju vede omikano. Trudi se biti pozoren do drugih ljudi, jih ne žali, jim ne laže in predvsem dobrohotno pomaga soljudem v stiski. Skratka, kulture nikakor ne moremo meriti le z estetskimi merili, temveč nujno tudi z etičnimi merili, ki nam jasno razmejujejo, kaj je dobro in prav, za razliko od estetike, ki nam pove, kaj je lepo. Tako široko razumljena kultura, kot jo razume tudi slovar slovenskega knjižnega jezika, ki ga je skrbno pripravila Slovenska akademija znanosti in umetnosti, je nedvomno v tem najširšem pomenu, kot to trdi aktualni predsednik vlade, nadvse pomembna za slovensko identiteto. Gotovo se Slovenija lahko šteje med civilizirane sisteme, samo in samo v tem primeru, če Slovenci med seboj in če naše institucije javne in civilne sfere do ljudi ravnajo kulturno. To pomeni, da moramo biti iskreni, pošteni, vljudni, pravno korektni, spoštljivi, odgovorni. Skratka, vsi moramo delovati tako, kot je lepo, dobro in prav.

Če bi ministrstvo za kulturo v skladu z najširšim pojmovanjem kulture bilo zadolženo predvsem zagotoviti kulturen nivo, ki bi nas uvrščal v skupino civiliziranih sistemov, bi lahko šteli, da ministrica Julijana Bizjak Mlakar izpolnjuje svoje poslanstvo in si za dosežen nivo kulture v Sloveniji zasluži vse priznanje. Toda že ravnanje aktualnega predsednika vlade dokazuje, da v Sloveniji ni kulture v tem najširšem pomenu besede. Namreč, če bi takšna kultura bila, bi najmanj predsednik vlade, če že ne piscu tega razmisleka, pa vsaj ministrici Julijani Bizjak Mlakarjevi in državnemu zboru argumentirano dokazal, da je ministrica odgovorna za pojav vsesplošnega primitivizma v Sloveniji. Kamor koli pogledaš, povsod, v gospodarstvu, javni upravi, šolstvu, zdravstvu, policiji, pravosodju, naletiš na neodgovorno, malomarno ali celo namerno škodljivo izpolnjevanje dolžnosti in na zlorabe pri uveljavljanju pravic. Gotovo ni dneva, da v državi, kjer policaji zmerjajo vlado in njene ministre z izrazom: »lopovi«, to je v Sloveniji, ne bi mediji objavili več škandaloznih primerov izrazito nekulturnega ravnanja.

Že sam predlog razrešitve kulturne ministrice je lep primer nekulturnega ravnanja, saj ne vsebuje nikakršne vsebinske razlage, kaj je pravzaprav razlog, zaradi katerega je potrebno ministrico za kulturo razrešiti. Ni mogoče dvomiti, da bi zaradi nedelovanja, zaradi neizpolnjevanja osnovnih pristojnosti ministrico za kulturo morali razrešiti, toda iz tega razloga bi morali razrešiti najprej predsednika vlade in za njim še vse ostale ministre, saj celotna vlada na čelu z njenim predsednikom ne izpolnjuje svojih nalog in tej državi povzroča le škodo. Namesto, da bi vlada skrbela za odpravljanje neenakosti s sistemskim urejanjem možnosti za zaposlovanje in odpravljanje brezposelnosti, namesto da bi pristopila k urejanju razmer v zdravstvu, šolstvu, policiji, pravosodju, namesto da bi uveljavljala odgovorno izpolnjevanje pristojnosti vseh organov v vsakodnevni praksi, spoštovanje prava in namesto da bi zagotavljala možnosti uveljavljanja socialne države, se naš predsednik vlade raje ubada z razrešitvijo ministrice, ki noče na svojo grbo sprejeti odgovornosti za nezakonite transferje proračunskih sredstev za upravljanje rudnikov v likvidaciji.

Naša vlada gradi ograje na meji s Hrvaško, ki povzročajo škodo državljanom, vsekakor pa dokazujejo, da Slovenija ni kulturna država, saj je ograjevanje Slovenije padlo na nivo Ljubljane v bodeči žici med drugo svetovno vojno, ki si ga lahko ogledamo v mestnem muzeju v Ljubljani na razstavi ob praznovanju osvoboditve 9. maja. Če že hodimo po poteh okupirane Ljubljane, bomo po zaslugi kulture naše vlade lahko hodili še po poteh ograjene Slovenije, na katerih bomo lahko nazorno videli, koliko je naša vlada kulturna in koliko si zasluži, da jo državni zbor razreši, ker ne deluje kulturno, ker sploh ne deluje. Kadar naša vlada deluje, deluje izrazito nekulturno, saj kar naprej nekaj zavaja, skriva, se nespoštljivo norčuje iz slovenskih državljanov, se pretvarja, da deluje v javnem interesu in preganja kriminal, pa dejansko nič ne stori, da bi Slovenija uveljavila odškodninsko odgovornost zoper vse, ki so se nezakonito in na škodo javnih sredstev obogatili in skrili denar v davčnih oazah.

Kako je mogoče, da se slovenska izvršna oblast na očeh naroda lahko obnaša tako nekulturno? Odgovor se skriva v moralni teologiji našega aktualnega predsednika vlade. Moralna teologija je omogočila njegovi politični stranki in tej koaliciji priti na oblast, saj so volivci nekako verjeli, da bo novoizvoljena oblast delovala kulturno, da ne bo lagala, ampak bo spoštovala vsaj deset božjih zapovedi, če že ne tudi slovenskega prava.

Tudi predlog za razrešitev kulturne ministrice, kot je obrazložen v odgovoru UKOM-a, je lep primer moralne teologije, ki je v resnici nasprotje vsega, kar si pod moralo predstavljamo. Prav tej negaciji morale pa večina ljudi očitno verjame, saj je ta morala govorjena v jeziku teologije, to je v jeziku, ki mu ljudje verjamejo ne zato, ker bi bil to jezik resnice, temveč mu verjamejo, ker gre za jezik zapovedi. To je jezik, ki nam pove: »Moli in delaj. Trpi in nič ne razmišljaj. Bodi hvaležen za kruh tvoj vsakdanji. Oprosti grehe grešnikom, ker ne vedo kaj delajo. Veruj, čeprav ne razumeš in razumi, da ne smeš misliti. Izvršuj povelja nadrejenih in teptaj pravice drugih in ne upiraj se oblasti, ki tepta tvoje pravice. Če te oblast klofuta po levem licu, ji nastavi še desnega. Itd.«

Primer razrešitve ministrice za kulturo, ki je le še vprašanje časa, nam torej dokazuje, da moralna teorija naše oblasti ni kulturna nič bolj in nič manj, kot naše ministrstvo za kulturo, saj oba pravzaprav sploh nista kulturna.

Če sledim obrazložitvi predloga predsednika vlade za razrešitev ministrice za kulturo, ta predlog podpiram pod pogojem, da naš državni zbor razreši vse ministre s predsednikom vlade vred, ker dejansko vsi skupaj ne delajo kulturno, zaradi česar je življenje v Sloveniji čedalje revnejše, čedalje manj dostojno, skratka v najširšem pomenu te besede čedalje manj kulturno. Za to vsesplošno stanje v naši kulturi sta v prvi vrsti odgovorni zakonodajna in izvršna oblast, ki kreirata sistemski primitivizem v vseh pojavnih oblikah našega družbenega življenja.

Ker Državni zbor verjetno ne bo izpolnil mojega pogoja za podporo razrešitvi kulturne ministrice, pa dajem Julijani Bizjak Mlakar priznanje za njeno uporniško držo, čeprav razlog ni skrit v kulturi, ampak preprosto v dejstvu, da se ministrica brani prevzeti na svojo grbo odgovornost za najverjetneje nezakonit in netransparenten način financiranja upravljanja z rudniki v likvidaciji, ki bi jo morala prevzeti po skrivnostnem sklepu vlade, ki ga omenjajo mediji, UKOM pa ga posreduje šele po zelo odločni zahtevi in to kljub temu, da iz tega sklepa ni mogoče razbrati, za kaj pravzaprav gre. Če ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar ne bo podlegla dobronamernemu pritisku svojega strankarskega predsednika in bo vztrajala pri svoji odločitvi, da odbrani svojo čast pred državnim zborom, bomo nemara izvedeli zakaj dejansko gre.

No, da, možnosti so majhne, kajti verjetno se bo premislila in bo v postopku prepričevanja svojo odpoved razkrivanja resnice verjetno dobro unovčila. Kakor koli, prav kmalu bomo priče razrešitvi, ki pa gotovo ne bo v prid slovenskih davkoplačevalcev, ki bodo še naprej pridno s svojo revščino plačevali kulturo moralne teologije naše politike. Sicer pa prav kmalu razrešeni ministrici Julijani Bizjak Mlakar svetujem po Prešernu:

»Kako hočeš bit poet

In ti pretežko v prsih je nosit

Al pekel, al nebo?

Stanu se svojega spomni,

Trpi brez miru.«

 

Odgovornost v ograji neumnosti II.: tisti, ki odločajo, ne odgovarjajo

V vseh dobro delujočih pravnih redih je natančno znano, kdo je kaj odločil in kdo je za kaj odgovoren. Kdor odloča, tudi odgovarja. V primitivnih in slabo delujočih pravnih redih pa tisti, ki odločajo, ne odgovarjajo, ker pravzaprav ni znano, kdo je kaj odločil, saj se imena skrivajo ali pa se posegi izvršijo brez konkretnih odločb ali pa se ukrepa na podlagi odločb nepristojnih organov. Tudi v gospodarstvu se ta vzorec iz javne sfere ponavlja, saj uprave pogosto ne odločajo transparentno in ni dokumentirano zapisanih odločitev.

Vladanje Cerarjeve vlade nedvomno označujejo sprenevedanje v zvezi z izgradnjo drugega tira Divača-Koper in neumnosti, ki jih ta vlada počne z ograjevanjem Hrvaško –Slovenske meje. Višino škode zaradi nerazumnega odklanjanja najugodnejšega načina gradnje drugega tir Divača – Koper je v svoji obsežni analizi natančno izračunala skupina strokovnjakov pod vodstvom dr. Jožeta Damijana. Škoda zaradi ograjevanja Slovenije bo za državo mnogo manjša od že povzročenih škod znamenitih primerov, kot je gradnja TEŠ6 ali primerov malomarnega bančnega poslovanja, toda to je aktualen primer, ki se odvija pred našimi očmi nazoren in razkriva logiko, zaradi katere se pri nas odgovornost v resnici sploh ne uveljavlja.

Dejstvo je, da je slovenska vojska ob pomoči češke vojske postavila več sto kilometrov bodeče žice v času, ko so begunci v tisočih prehajali Slovenijo organizirano in pod nadzorom z vlaki in avtobusi in nenadzorovanega prehajanja meje, razen nekaj primerov, ko je hrvaška oblast organizirala pregon beguncev mimo mejnih prehodov in tudi prek rek ni bilo. Namesto, da bi Cerarjeva vlada ukrepala proti hrvaškim kršitvam evropskih pravil nadzora nad prehajanjem meje, je brez potrebe na stroške proračuna postavila več sto kilometrov bodeče žične ograje (koliko km je bilo dejansko postavljenih in koliko je to stalo, je javnosti skrito, ker bi naj šlo za podatke, ki naj bi bili vojaška skrivnost, čeprav gre za pristojnosti policije). Po tem, ko se je organizirano prehajanje meje ustavilo, ker je Evropa po predlogu Mira Cerarja organizirala brutalno pretepanje beguncev na grško-makedonski meji, je vojska žične ograje, ki so bile plačane iz proračuna v neznani višini, odstranila in sedaj postavlja tako imenovane panelne ograje, ki prav tako kot žične ograje nimajo drugega namena, kot omogočiti pretok javnega denarja iz proračuna na račun podjetja, ki je pridobilo državno naročilo brez postopka javnega naročanja. Te panelne ograje so gotovo še mnogo dražje od žičnih ograj. Ograje dejansko postavljajo različni podizvajalci, ki za svoje delo prejmejo mnogo manj kot njihov naročnik, ki gradi ograje za državo. Ne bi bil presenečen, če se bo naknadno izkazalo, da so postavljali ograje dejansko neki delavci podizvajalcev tako rekoč zastonj, prav tako pa ne bom presenečen, če se bo kdaj izkazalo, da je država za panele in drugi potrebni material plačala nekajkrat več, kot stane ta material v maloprodaji v trgovinah z gradbenim materialom.

Na terenu skušajo policaji vzbuditi pri državljanih simpatijo za postavljanje te neumnosti v obliki ograje in ponujajo ljudem v podpis nekakšne izjave o soglasju za postavitev ograje na njihovih parcelah. Lastniki parcel seveda razlagajo policajem, da se s takšno neumnostjo ne morejo strinjati in da se naj sramujejo, ker sodelujejo v očitnem oškodovanju javnih sredstev. Policaji pojasnjujejo, da sami niso nič krivi in da morajo ravnati po ukazih svojih nadrejeni organov. Na vprašanje, kdo je sklenil, da se ograje postavijo, dobi državljan odgovor, da je sklep sprejela vlada. Toda Vlada po 8. členu Zakona o nadzoru nad državno mejo sploh ni pristojen organ za odločanje, temveč zakon podeljuje pooblastilo za postavljanje tehničnih ovir na meje policiji. Sklep, ki ga sprejme po zakonu nepristojen organ je pravno ničen in nikogar ne obvezuje. Sploh pa splošen sklep, da se ogradi meja, še ne pomeni, da se postavi ograja natančno na določeni parceli, na primer nekje ob Kolpi. Zato bi policija morala realizirati svojo pristojnost po političnem sklepu vlade z izdajo ustreznih odločb lastnikom in ne z zbiranjem brezpredmetnih soglasij, ki vrhu vsega nimajo nikakršnih posledic. Tudi, če se kdo ne strinja z ograjo na svoji parceli, jo vseeno dobi za kazen enako kot tisti, ki je za svoje strinjanje nagrajen z ograjo. Če kdo zahteva izdajo odločbe kot konkretnega pravnega akta, mu policija pojasni, da takšnih odločb ne izdaja, temveč, da ograjo kar postavi, kar so lastniki dolžni trpeti, kar je svojevrsten izbris lastninske pravice in nato še odvzem ustavne pravice do sodnega varstva, saj se zoper odločbo, ki je ni, niti ne moreš pritožiti. Neizdana odločba tudi ni molk organa, saj ne gre za postopek na vlogo stranke, temveč za uradno ravnanje pristojnega organa, ki brez odločbe posega v ustavno zavarovano lastninsko pravico. Če državljan policaja, ki mu razlaga, naj bo hvaležen, da z ograjo, ki kot v konkretnem primeru ob Kolpi na 200 metrih vsebuje kar 8 odprtih vrat širokih 3,5, 2,5 ali 1,2 metra varuje njegovo premoženje pred begunci, prijazno zaprosi, naj mu vsaj pove, kdo je dejansko odločil, da se na tak neumen način porablja javen denar in se ljudem povzroča škoda, dobi odgovor, da je to odločila nekakšna komisija pri ministrstvu za notranje zadeve. Ko državljan sitnari dalje in želi izvedeti imena  članov komisije, ki sprejema nezakonite in bebave odločitve, s katerimi se namerno povzroča škoda proračunu in prizadetim občanom, mu terenski policaj zaupa, da imen pač ne more povedati, ker jih ne pozna. Ni pomembno, ali terenski policaj imen res ne pozna, ali pa laže in ta imena namerno prekriva. Pomembno je, da državljan ne more izvedeti, kdo je dejansko odločil z postavitvijo ograje na njegovi parceli povzročiti škodo in torej škode ne more terjati od osebe, ki je dejansko s svojo odločitvijo škodo povzročila, temveč lahko toži le državo, ki odgovarja za ravnanje svojih organov. Toda tudi v tem smislu, je državljan v težavah, saj ne ve, ali mu je škodo povzročila vlada, ali ministrstvo za notranje zadeve, ali neka uprava znotraj policije.

Vidimo, da za škodljivo ravnanje ne moremo klicati na odgovornost podizvajalce prevzemnika naročila, niti ne policije, saj je sklep o ograji sprejela vlada, toda tudi vlada ni odgovorna za odločitve komisije, neznanih imen odločevalcev. Tako je to v Sloveniji genialno urejeno, da ne vemo, kdo je pravzaprav kaj odločil in zato ne moremo vedeti, kdo je za kaj odgovoren. Kdor počne neumnosti in povzroča škodo ni odgovoren, če dela po nalogu drugih, ti drugi pa niso ravnali krivdno, če je odločila komisija, ki skriva svoja imena. Četudi komisija ne bi uspela prikriti svojih imen, saj odločb ne izdaja, pa ne bi bila kriva, saj je izvajala sklep vlade, ta pa seveda ne odgovarja, če ščiti varnost državljanov s tem, da jim povzroča škodo. Nemara je edina sankcija izguba kredibilnosti v očeh javnosti, kar se izkaže na naslednjih volitvah, če propaganda s spretno demagogijo, ki jo širijo naši mediji ne uspe zamegliti in skriti vsa zavržena ravnanja oblasti, s katerimi je bila povzročena škoda, za katero nihče ne odgovarja in se je socializirala v siromašenje prebivalstva, ki potrpežljivo prenaša vse bolj samovoljno in čedalje manj ravnanje države in njenih organov.

Ta vzorec skrivanja odgovornosti se ponavlja praktično v vseh primerih, ko raziskovalni novinarji po nalogu politikov v prerivanju za oblast razkrijejo kakšno veliko oškodovanje in packarijo naše izvršne in zakonodajne oblasti. Če že pride do uveljavljanja odgovornosti v kazenskih in v pravdnih postopkih, je rezultat teh prizadevanj praktično ničen, ker sodišča, ki morajo spoštovati veljavno pravo, ne najdejo podlage za obsodilne obsodbe, še manj pa dovolj podlage, da bi komu naložile povrniti, kar je neupravičeno pridobil, ali plačati odškodnino za škodo, ki jo je povzročil.

V vseh dobro delujočih pravnih redih je natančno znano, kdo je kaj odločil in kdo je za kaj odgovoren. Kdor odloča, tudi odgovarja. V primitivnih in slabo delujočih pravnih redih pa tisti, ki odločajo, ne odgovarjajo, ker pravzaprav ni znano, kdo je kaj odločil, saj se imena skrivajo ali pa se posegi izvršijo brez konkretnih odločb ali pa se ukrepa na podlagi odločb nepristojnih organov. Tudi v gospodarstvu se ta vzorec iz javne sfere ponavlja, saj uprave pogosto ne odločajo transparentno in ni dokumentirano zapisanih odločitev. Uprave bank, tako naj ne bi odgovarjale za odločitve kreditnih odborov, uprava DARS oddaja javna naročila po odločitvah strokovne komisije za javna naročanja, lastniki preko nadzornih svetov upravljajo družbe, namesto da bi jih nadzorovale in nadzorni sveti neuradno nalagajo upravam škodljive odločitve, za kar nimajo kritja v skupščinskih sklepih. Povedano drugače, če v urejenih družbah vemo, da pije tisti, ki tudi plača, je za Slovenijo značilno, da vemo le to, da tisti, ki pije ne plača in da plačamo zapitek odločevalcev državljani s svojim garanjem in odrekanjem vsega, kar si kot ljudje zaslužimo in kar kot normalni ljudje želimo, a nam naš politični in civilni sistem primitivnega upravljanja ne privošči, sami pa nismo dovolj odločni, da bi si svoje pravice izborili in preprečili našim brezvestnim politikom in menedžerjem pijančevati na naš račun. Tako je odgovornost ograjena z ograjo neumnosti.

Odgovornost v ograji neumnosti I.

Gospodarski kriminal je vedno ravnanje, ki povzroča nekomu, največkrat javnemu premoženju, škodo, ni pa vsako oškodovanje tudi že kriminalno ravnanje. Če oškodovanci ne zahtevajo odškodnin in če država ne preganja protipravnega prilaščanja premoženja, ni prevencije in ni nenavadno, da se v Sloveniji razrašča gospodarski kriminal in vse mogoče oblike zlorab, kot jih ne nazadnje potrjujejo tudi razkritja panamskih papirjev. Pri tem se moramo zamisliti, saj panamski papirji ne povedo nič novega, nič takega, kar na primer Banka Slovenije, ali SOVA ali urad za preprečevanje pranja denarja, ali finančna uprava ne bi vedeli že prej iz podatkov o plačilnem prometu. Pristojne institucije z vlado in državnim zborom vred so vse vedele za skrivanje denarja in davkov v davčnih oazah, toda nihče ni ukrepal.

Na vprašanje, kdo odgovarja za posledice ravnanja, ali za posledice opustitve ravnanja, daje pravna teorija zelo jasen in enostaven odgovor. Odgovoren je, kdor je ravnal krivdno, torej naklepno ali malomarno in je s svojim ravnanjem ali opustitvami ravnanja povzročil sebi ali drugim škodo. Krivda se v kazenskem pravu kvalificira glede na voljo storilca, v civilnem pravu pa je pomembnejši kriterij skrbnost, ki jo lahko pričakujemo od dobrega gospodarja, strokovnjaka ali povprečnega človeka. Poleg krivdne odgovornosti civilno pravo priznava tudi objektivno odgovornost, ki jo nosi, kdor se ukvarja z nevarno dejavnostjo, ali ima v oblasti nevarno stvar. V kazenskih postopkih je dokazovanje krivde vezano na dokazovanje namena storilca, v primeru kazenske odgovornosti zaradi malomarnosti pa na dokazovanje zavestne ali nezavestne malomarnosti, glede njegovega ravnanja, ker je nekaj vedel, a je malomarno menil, da ne bo posledic, ali pa bi nekaj moral in mogel predvideti, pa je to malomarno opustil. Sodna praksa in pravna teorija jasno opredeljujeta, kaj je skrbno ravnanje dobrega gospodarja, povprečnega človeka in kaj skrbno ravnanje strokovnjaka, zaradi česar je v pravdnih postopkih ugotavljanje civilne odgovornosti manj zapleteno in enostavnejše, kot dokazovanje krivde v kazenskih postopkih, v katerih je zapleteno ugotoviti kaj je storilec hotel, oziroma kaj je vedel ali bi moral vedeti. Če gre za obrnjeno dokazno breme v pravdnem postopku, ni treba dokazovati tožniku odgovornosti tožene stranke, temveč mora tožena stranka dokazati, da ni odgovorna, čeprav so izpolnjeni pogoji, ki narekujejo njeno odgovornost. Tako se na primer šteje, da je uprava gospodarske družbe odgovorna za škodo lastnikom družbe, če ne ravna v skladu s pravili finančne stroke in krši določbe Zakona o finančnem poslovanju in postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju in mora uprava dokazati, da je ravnala pravno pravilno, ne pa da bi moral oškodovanec dokazati, da je uprava ravnala protipravno.

Gospodarski kriminal je vedno ravnanje, ki povzroča nekomu, največkrat javnemu premoženju, škodo, ni pa vsako oškodovanje tudi že kriminalno ravnanje. Pravo nudi oškodovancem možnost doseči odškodnino in hkrati tudi v kazenskih postopkih zagotoviti preventivno preprečevanje kaznivih ravnaj. Vodenje kazenskih in pravdnih postopkov je drago in zamudno, vendar kazenske postopke vodi in financira država, ki si sicer skozi povprečnine v primeru obsodilnih sodb nekaj stroškov povrne, pravdne stroške pa nosi tožnik, če v pravdi ne uspe. Tudi, če v pravdi tožnik uspe, pa toženec nima premoženja, iz katerega bi se tožnik poplačal, do povračila stroškov in plačila prisojene terjatve ne pride, ker je izvršba sodbe pač neuspešna. Prav zato oškodovanci pogosto vložijo kazenske ovadbe in prijavijo odškodninski zahtevek v kazenskem postopku, ne vlagajo pa odškodninskih in verzijskih (povračilnih) zahtevkov v pravdnih postopkih. Tako se čedalje pogosteje odškodnine zahtevajo v odvisnosti od kazenskih postopkov in se ne uporabljajo pravne možnosti, ki jih nudijo pravdni postopki. Rezultat je, da na primer banke vlagajo kazenske ovadbe, namesto da bi zaradi opustitve skrbnosti dobrega strokovnjaka terjale odškodnine od svojih uprav, ki so v nasprotju z dobro bančno prakso prerazporejale BDP, tako da se je le ta pretočil v davčne oaze slovenskih podjetnežev.

Če ne bo kazenskega epiloga, ker tožilstvo zaradi težav pri dokazovanju naklepa ovadbe pogosto ne procesuira, tudi odškodnin sodišče ne bo določilo, saj jih nihče niti zahteva ne, ker ne vlaga ustreznih tožb v pravdnih postopkih. Če država preganja brezdomca, ki v trgovini ukrade sendvič in jo postopek stane mnogo več, kot znaša vrednost ukradenega sendviča, to počne zato, da preventivno v družbi prepreči vsesplošne tatvine v trgovinah, ki bi se gotovo zgodile, če bi državljan vedel, da teh sendvičev ni treba plačati, ker jih lahko brez posledic kradeš. Če oškodovanci ne zahtevajo odškodnin in če država ne preganja protipravnega prilaščanja premoženja, ni prevencije in ni nenavadno, da se v Sloveniji razrašča gospodarski kriminal in vse mogoče oblike zlorab, kot jih ne nazadnje potrjujejo tudi razkritja panamskih papirjev. Pri tem se moramo zamisliti, saj panamski papirji ne povedo nič novega, nič takega, kar na primer Banka Slovenije, ali SOVA ali urad za preprečevanje pranja denarja, ali finančna uprava ne bi vedeli že prej iz podatkov o plačilnem prometu. Pristojne institucije z vlado in državnim zborom vred so vse vedele za skrivanje denarja in davkov v davčnih oazah, toda nihče ni ukrepal. Nihče ni uporabil pravnih sredstev za preventivno zaščito slovenskega gospodarstva in njenih državljanov. Ni težava v tem, da ljudje goljufajo in kradejo, težava je v tem, da slovenska država različnih vrst škodljivega ravnanja ne preganja in sistemsko opušča preprečevanje za družbo škodljivega ravnanja in škodo raje socializira, kot da bi uveljavljala odškodninsko odgovornost vseh, ki so se enormno okoristili.

Velikokrat pa kdo nekaj počne, ne ker bi hotel to početi, temveč, ker mora nekaj storiti ali opustiti, ker je nekdo drug tako odločil. V teh primerih je seveda odgovorna oseba, ki je odločila in ne oseba, ki je nekaj storila ali opustila.

Delavci v gospodarski družbi delajo za mezdo in morajo delati, kar jim odredi, naroči delodajalec. Delavci v javnem sektorju izpolnjujejo odločitve pristojnih organov in morajo za plačo storiti, kar jim ukažejo pooblaščeni nadrejeni uslužbenci v hierarhiji javnih institucij ali državnih organov. V vseh primerih, ko nekdo kaj počne po volji drugih, odgovarja za posledice takšnega ravnanja oseba, ki je odločila, odredila, ukazala.

Po obligacijskem zakonu odgovarjajo gospodarske družbe za vso škodo, ki jo povzročijo delavci družbe tretjim osebam, le ti pa odgovarjajo družbi za svoje krivdno ravnanje oziroma za opustitve ravnanja. Ker so ravnanja delavcev družbe normalno posledica odločitev uprave družbe in nadzornih organov, je logično pričakovati, da bi gospodarske družbe množično uveljavljale škodo proti članom uprav in članom nadzornih svetov, torej zoper ljudi, ki so v okviru zakonskih pooblastil odredili delavcem družbe določeno ravnanje oziroma so jim odredili, da česa ne smejo storiti.

Po slovenski ustavi in po obligacijskem zakoniku odgovarja Republika Slovenija za škodo, ki je nastala zaradi ravnanja ali opustitev njenih organov tretjim osebam. Če je do škode prišlo zaradi namernega škodljivega ravnanja ali zaradi malomarnosti, ima Republika Slovenija možnost zoper organe in zaposlene javne delavce uveljavljati regresne (povračilne) zahtevke za škodo, ki so jo povzročili s svojimi zlorabami, malomarnostjo in opustitvami njihovih dolžnosti.

V slovenski pravni praksi, bi glede na jasna pravna pravila in glede na enormna oškodovanja, ki jih trpimo državljani zaradi škodljivega vodenja gospodarske politike, zaradi nestrokovnega, neumnega odločanja in zaradi ravnanja, usmerjenega v pridobivanje koristi na škodo javnega premoženja, pričakovali množično uveljavljanje odškodninskih zahtevkov. Toda praksa je prav obratna. Tovrstni zahtevki so tako redki, da so velika izjema, zaradi česar lahko z veliko gotovostjo ocenimo, da v Sloveniji odgovornosti za škodo za povzročanje škode v pravdnih postopkih zaradi zlorab, malomarnosti in opuščanja dolžnosti pristojnih organov odločanja v gospodarskih družbah in v osebah javnega prava dejansko sploh ni.

V zadnjih letih imamo nekaj primerov vodenja kazenskih postopkov zoper akterje gospodarskega kriminala, ki pa se končajo z oprostilnimi sodbami, ker tožilstvo ne uspe dokazati namena, če pa se že kakšen proces konča z obsodilno sodbo, obsojenec ne poravna povzročene škode ne državi, ne osebam, ki jih je oškodoval. Če se zoper gospodarstvenike uveljavljajo kazenske sankcije, pa v praksi ni primerov, da bi država kazensko preganjala javne funkcionarje, ki so s svojim ravnanjem oškodovali državo. Izjema je zadeva Patria, ki pa se je končala z zastaranjem po zaslugi načelnega ustavnega sodišča, ki je postavilo kriterije, po katerih v Sloveniji korupcije pač ni.

Kljub dejstvu, da sta novinarja Blaž Zgaga in Matej Šurc v trilogiji v »Imenu države« in Matej Šurc v knjigi »Prevarana Slovenija« razkrila tatvine v škodo državnega premoženja pri trgovanju z orožjem, država in njeni organi niso zoper akterje tega umazanega ravnanja sprožili ne kazenskih, ne civilnih odškodninskih zahtevkov.

Ministra za notranje zadeve Igorja Bavčarja in njegove uradnike, ki so dosledno izbrisali množico državljanov iz slovenskega državljanstva in povzročili obveznost države izbrisanim povrniti utrpljeno škodo v breme proračuna pristojni organi države niti ne poskusijo ne kazensko ne civilno preganjati in sploh nihče ne pomisli, da bi kdo za svoje ravnanje zaradi škode v zvezi z izbrisom iz državljanstva lahko kaj odgovarjal.

Banka Slovenije razglaša, da pridno vlaga kazenske ovadbe zoper uprave bank, ki so povzročile s podeljevanjem kreditov v nasprotju s pravili dobre bančne prakse enormno bančno luknjo, toda kakšnega takšnega kazenskega postopka do sedaj še nismo doživeli. Če pa že bo vložena kazenska obtožba, je verjetnost, da bo postopek končan pred zastaranjem zelo majhna.

Nenormalno je v NLB normalno

Bivši predsednik uprave NLB Draško Veselinovič pravi, da je bilo kar 98 % vseh kreditov odobrenih izven kriterijev internega cenika NLB, ker je obstajala verjetnost, da bodo ti komitenti šli po kredit k kakšni drugi slovenski banki. NLB ki je torej poslovala tako, da je bilo zanjo normalno odobravanje slabih kreditov in je le izjemoma odobrila komu kredit po njenem internem ceniku in po pogojih, ki bi jih lahko šteli za normalno bančno prakso. Ob tem obtoženi nekdanji člani uprave NLB menijo, da niso nič krivi, ker so “le” podpisovali pogodbe, niso pa jih sestavljali ali – bog ne daj – prebrali.

V Delovem poročilu o kazenskem postopku proti obtoženim članom uprave NLB Drašku Veselinoviču, Mateju Naratu in Miranu Vičiču zaradi odobritve izjemno ugodnega stanovanjskega kredita bivši vodji kabineta predsednika vlade Simoni Dimic in njenemu očetu, preberemo, da je bivši predsednik uprave NLB Draško Veselinovič pojasnil, da je bilo kar 98 % vseh kreditov odobrenih izven kriterijev internega cenika NLB. Logično lahko sklepamo, da je samo 2 % odobrenih kreditov upoštevalo cene iz internega cenika NLB.

Očitno želijo obtoženi povedati, da niso storili nič ekscesnega, če so tudi Simoni Dimic in njenemu očetu odobrili visoka kredita po neprimerno ugodnejših pogojih, kot jih je določal interni cenik. Te pogoje državno tožilstvo kvalificira kot oškodovanje banke in kot pridobitev neupravičene koristi za kreditojemalca. Iz poročila Dela ni mogoče razbrati, kako to obrambo obtoženih razume državno tožilstvo, kako bo razumelo sodišče, pa bomo videli, ko bo izrečena sodba. Če bo sodišče sprejelo logiko obtoženih, bo izreklo oprostilno sodbo, saj ni kaznivo dejanje, če nekdo stori nekaj, kar je bila normalna utečena praksa poslovanja NLB pri odobravanju stanovanjskih kreditov. Glede na dejstvo, da kreditojemalca kredit odobren na 30 let redno odplačujeta, tega kredita celo ne moremo šteti za neizterljiv kredit, ki bi sodil v bančno luknjo v kateri je upoštevanih za 1,6 milijarde slabih kreditov NLB, ki so preneseni na DUTB. Nujno je, da so bili ostali slabi krediti NLB odobreni kreditojemalcem po za banko še slabših pogojih, s še slabšimi instrumenti zavarovanja in v še večjem nasprotju z internim cenikom in dobro bančno prakso. NLB je torej poslovala tako, da je bilo zanjo normalno odobravanje slabih kreditov in je le izjemoma odobrila komu kredit po njenem internem ceniku in po pogojih, ki bi jih lahko šteli za normalno bančno prakso. Normalna bančna praksa je odobravanje kreditov, ki so za banko dobičkonosni, ki so tako dobro zavarovani, da jih kreditojemalec ali kdo drug zanj gotovo vrne, ali pa da ima banka na razpolago dovolj zastavljenega premoženja iz katerega se gotovo lahko poplača. Drugačna bančna praksa je za banko slaba, zoper pričakovanje pa ni dobra niti za njene komitente. Namreč komitenti smo slovenski državljani, ki sedaj preko povečanega javnega dolga pokrivamo bančno luknjo. Praksa podeljevanja slabih kreditov je tako nek poseben primer prerazporejanja BDP, ki se v pomembnem delu na podlagi bančnega poslovanja na tak način preseli iz gospodarskega kroženja v igrah vsakdanje menjave v nakazila v davčne oaze, kamor so ga prenesli vsi, ki so iz normalne bančne prakse NLB preselili denar v svoje žepe, ne da bi ga bili dolžni vrniti.

Če kaj, je nenavadno, da tožilstvo preganja normalen primer oškodovanja, ne zazna pa, da je bila škodljiva prav normalna praksa, ker je bilo normalno pravzaprav nenormalno. Spomnimo se znamenitega odgovora Ericha Fromma, ki je na vprašanje, ali se mu zdi nenavadno, da je v Združenih državah Amerike kar 2 % ljudi norih, odgovoril, da je nenavadno, da jih je kar 98 % normalnih.

Državno tožilstvo in naši pristojni organi od Banke Slovenije do vlade in kriminalistične policije ter državnega tožilstva očitno ne opazijo, da je kar 98 % odobrenih kreditov pri NLB bilo odobrenih v nasprotju s standardi bančnega poslovanja in kot kaznivo dejanje obravnavajo zgolj posamezen primer, ki je vzbudil pozornost izključno zaradi položaja kreditojemalca in dejstva, da sta ta dva komitenta bila deležna ugodnejšega obravnavanja, ki je za bil za državljane, ki sedaj plačujemo bančno luknjo povsem popolnoma izključen. Če bi bilo drugače, bi Državno tožilstvo preganjalo akterje slabe bančne prakse ne le zaradi posameznih primerov, ampak predvsem zato, ker so pri opravljanju svojega dela opustili dolžno profesionalno skrbnost in so malomarno ali namenoma oškodovali premoženje banke in s tem povzročili v korist privilegirane elite ogromen primanjkljaj, ki ga je bila država v breme vseh državljanov prisiljena sanirati in s sanacijo preprečiti še večjo škodo, saj bi se nadaljevanje te prakse nedvomno končalo s stečajem slovenskih bank in bankrotom proračuna.

Prelivanje nenormalnega v normalno ima svoje nadaljevanje v preganjanju tega pojava, saj je nekako samo po sebi umevno, da se je tožilstvo lotilo preganjati nek normalen posamičen primer, namesto da bi preganjalo nenormalno prakso, v kateri se predmeten pregon kaže celo kot normalna praksa. Prav ta normalnost je pojav, ki ga viceguvernerka Mejra Festić šteje za posebno obliko krivde, ki jo imenuje »naklepna slepota«. To je slepota dobrega bančnega strokovnjaka, ki ne vidi, da ravna v 98% svojega ravnanja v nasprotju s veljavnimi internimi pravili in torej v nasprotju s strokovnimi pravili zdravega finančnega poslovanja, ki določajo, da banka upošteva svoje interne predpise. Toda, če to ignoriranje strokovnih pravil finančnega bančnega poslovanja sprejmemo za normalno, potem ne gre več zgolj za kaznivo dejanje v konkretni zadevi zaradi Simone Dimic in njenega očeta, temveč gre za sistemsko vgrajen način poslovanja, ki neposredno vodi v enormna oškodovanja, saj je bilo tako poslovanje normalno v kar 98 % kreditnih poslov na področju stanovanjskih kreditov. Normalno bi torej bilo, da bi bili akterji takšnega poslovanja preganjani zaradi sistemskega škodovanja banki in davkoplačevalcem in nenormalno je, da Državno tožilstvo preganja zgolj ekscesen primer. Vsekakor to pomeni, da Državno tožilstvo ravna nenormalno, ker s takšno prakso ne preganja ključnih vzrokov povzročanja škode v sistemsko pomembnem obsegu in tako daje jasno sporočilo, da je nenormalna praksa bank prav za prav normalna in se je ne preganja. Če bo sodišče sledilo zagovoru, bodo obtoženci lahko celo v tako ekscesnem primeru oproščeni. V tem primeru bomo dobili jasno sporočilo, da je normalno nenormalno poslovanje naših bank in da Slovenija ravna nenormalno, ker takšne normalnosti ne preganja, preprečuje in ne sankcionira. In značilno tudi ne stori ničesar, da bi akterji takšne bančne prakse odškodninsko odgovarjali, tako, da bi morali poravnati povzročeno škodo – če že ne v celoti, pa vsaj simbolno, da bi čutili posledice svojega neodgovornega škodljivega ravnanja v obliki zmanjšanja njihovega premoženja. Če bi ravnali v Sloveniji normalno, bi bila bančna luknja gotovo manjša in državljani bi bili manj obremenjeni s pokrivanjem javnih dolgov in bi živeli bistveno dostojneje kot živimo sedaj.

Draško Veselinovič nas tudi pouči, da je NLB ravnala kot je, ker je sicer obstajala verjetnost, da bo tak komitent šel po kredit k kakšni drugi slovenski banki. No, to bi bila za NLB res huda izguba, če bi imela enega komitenta, ki mu mora posojati po za banko škodljivih pogojih manj. Toda ni šlo le za enega komitenta. NLB je želela obdržati množico takšnih komitentov, saj bi v primeru izgube te srenje ostala brez možnosti izvajanja svoje normalne prakse podeljevanja kreditov v 98 % po za banko škodljivih pogojih in tako NLB ne bi več mogla koristiti svojim komitentom in ne bi več mogla škodovati Sloveniji kot svojemu lastniku in posredno ne bi mogla več ropati praktično vseh državljanov preko kreiranja bančne luknje.

Kakor koli, vse kaže, da še dolgo ne bomo priče normalnega obravnavanja nenormalnosti. Tako bo še dolgo nenavadno, da je samo 2 % kreditov normalnih, vsi ostali pa bodo še naprej nenormalni, tako kot je v Ameriki nenavadno, da je samo 2 % ljudi norih, je pri nas nenavadno, da je samo 2 % bančnih kreditov po Drašku Veselinoviču normalnih.

Poslovodje »le« podpisujejo, ne da bi prebrali, zato niso krivi?

Zagovor obtoženih Draška Veselinoviča, Mateja Narata in Mirana Vičiča zasleduje zgolj cilj, kako bi se obtoženci rešili kazenske odgovornosti za svoja dejanja v času, ko so vodili poslovanje največje slovenske banke. Zato se izgovarjajo, da niso nič krivi, ker so samo podpisovali, kar so pripravile strokovne službe, ker so svojim službam zaupali, ali pa celo, da so podpisovali, ne da bi prebrali, kaj podpisujejo. Po takšni logiki so za vse krivi in odgovorni podrejeni delavci banke, ki so za vse skrbeli kot pripravljavci gradiv in odločitev. Po tej logiki za morebitne napake in škode niso krivi poslovodje, ki so sprejemali odločitve, ne da bi vedeli, kaj sprejemajo.

Pri takšnem zagovoru obtoženi bivši člani uprave NLB pozabljajo, da zakon o gospodarskih družbah, ki se po določbah zakona o bančništvu uporablja, če zakon o bančništvu ne določa drugače, jasno določa, da je uprava odgovorna za zakonito in gospodarno poslovanje družbe. Zakon o bančništvu (Zban) odgovornost uprave banke še dodatno in podrobneje opredeljuje in določa, da so člani uprave odgovorni za zakonito in s tem tudi profesionalno delovanje banke in vseh njenih sistemov. Poleg zakona dodatno določajo odgovornost pri vodenju bank še predpisi Banke Slovenije, ki poslovanje bank nadzoruje in bdi nad obvladovanjem tveganj v bankah. Zato je odgovornost članov uprave bila zagotovo tudi ustrezno in skladno s predpisi določena v njihovih individualnih pogodbah o zaposlitvah. Če je uprava NLB mirno kršila v 98 % odobrenih kreditih svoj cenik, zagovor obtoženih pomeni, da obtoženci priznavajo, da pri svojem delu niso ravnali skrbno, tako, kot to od njih zahteva Zban, zaradi česar so člani uprave odškodninsko odgovorni po 66.čl. Zban in odgovarjajo za škodo, razen če dokažejo, da so ravnali skrbno in v skladu z pravili stroke. Nedvomno so bivši člani uprave NLB ravnali v nasprotju s svojo dolžnostjo, če sploh niso gledali, kaj podpisujejo, če pa so že gledali, kaj podpisujejo, pa vsebine niso strokovno preverili, ker je sploh niso preverjali.

Bančno poslovanje zahteva, da uprava banke nenehno preverja tveganja, ki se jim banka s svojim bančnim poslovanjem izpostavlja in da s tveganji po določbah Zban ter pravilih stroke skrbno upravlja, vse s ciljem zagotoviti varnost depozitov in plačilno sposobnost banke.

Že dejstvo, da so po zagovoru obtožencev pripravljavci gradiv predlagali svoji upravi 98 % zadev mimo cenika, da o drugih tveganostih ne govorimo, pomeni da sami sploh niso upravljali tveganj banke, pomeni da so odločali pripravljavci predlogov na nižjih bančnih ravneh in so že zaradi tega člani uprave odgovorni, saj med sistemske tveganosti, ki jih določata neposredno Zban in enako po ZFPPIPP (Zakon o finančnem poslovanju in postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju) sodijo vse odločitve, ki vplivajo na finančno sposobnost banke.

Upravljanje tveganj zajema ugotavljanje, merjenje oziroma ocenjevanje, obvladovanje in spremljanje tveganj, vključno s poročanjem o tveganjih, ki jim je ali bi jim lahko bila banka izpostavljena pri svojem poslovanju. Poslovodstvo mora zagotoviti, da banka redno izvaja ukrepe upravljanja tveganj po določbah Zban ter da izvaja tudi vse druge ukrepe upravljanja tveganj, ki so po pravilih poslovno finančne stroke potrebni in primerni glede na vrsto in obseg poslov, ki jih banka opravlja. Poslovodstvo banke mora pri izpolnjevanju svojih obveznosti upoštevati vsa tveganja, ki jim je ali bi jim lahko bila banka izpostavljena pri svojem poslovanju in vključujejo zlasti kreditno tveganje, tržno tveganje, operativno tveganje in likvidnostno tveganje. Kreditno tveganje je tveganje nastanka izgube zaradi neizpolnitve obveznosti dolžnika do banke. Tržno tveganje je tveganje nastanka izgub zaradi spremembe cen blaga, valut ali finančnih instrumentov ali spremembe obrestnih mer.

Operativno tveganje je tveganje nastanka izgube skupaj s pravnim tveganjem zaradi:

  1. neustreznosti ali nepravilnega izvajanja notranjih postopkov,
  2. drugega nepravilnega ravnanja ljudi, ki spadajo v notranje poslovno področje družbe,
  3. neustreznosti ali nepravilnega delovanja sistemov, ki spadajo v notranjo poslovno področje banke, ali
  4. zunanjih dogodkov ali dejanj.

Likvidnostno tveganje je tveganje nastanka izgube zaradi kratkoročne plačilne nesposobnosti.

Upravljanje tveganj je osnova bančne profesionalnosti. Torej so, kakor je razvidno iz zapisanih dejstev, bivši člani uprave NLB odgovorni za škodo, ki izvira iz njihovega neskrbnega in malomarnega ravnanja. Če so odgovorni za škodo, pa so tudi kazensko odgovorni in bi, če njihovo priznavanje malomarnega in nestrokovnega poslovanja drži morali biti obsojeni. Če pa so obtoženi bivši člani uprave res žrtev nestrokovnega dela njihovih podrejenih uslužbencev, imajo seveda vso pravico do regresnega zahtevka proti tem delavcem, seveda, če so jim ti zadeve res podtaknili in ne delali po navodilih obtoženih bivših članih uprave.

Glede sklicevanja na argument: “ji bo dal kredit pa kdo drug”, pa obtoženi člani uprave NLB niso osamljeni. Tak argument sta uporabila za opravičevanje svojih ravnanj že veliko preje (in je v časopisih bilo večkrat citirano) že Mitja Gaspari kot tedaj guverner Banke Slovenije in član sveta (menda celo predsednik sveta Banke Slovenije) Ivan Ribnikar. Ugledni ekonomisti, kot je Ivan Ribnikar, so se leta 2007 v svetu Banke Slovenije pogovarjali, ali naj Kordežu odobrijo prevzem Merkurja ali ne. Takrat sta Ribnikar in tedanji guverner Banke Slovenije Mitja Gaspari povedala, da če slovenske banke ne bodo financirale Kordeževega prevzema, ga bodo pa tuje, in tako bo nekdo drug zaslužil namesto, da bi zaslužile domače banke (povzeto iz: Jože P. Damijan: Levica in desnica podpirali menedžerske prevzeme, Delo, 5. 9. 2015).

Če je zaslužkarski argument poslovodstva še morda razumljiv (nerazumljiv je ob kršenju vseh ostalih parametrov tveganosti in cene odobritve kredita Dimičevi) pa je popolnoma nerazumljiv iz ust centralnih bankirjev, saj njihova funkcija ni delati posel, ampak zagotavljati stabilnost bančnega sistema.

Preveriti je treba še vidik, kako so banke prišle do denarja – veliko – res ogromno, so si ga sposodile v tujini po (razen cene) zelo trdih pogojih (med drugim so bili to kratkoročni krediti). Te pogoje so potem banke prenašala na podjetja in v njih obsežno – res obsežno, kreditirale (poudarjamo) dolgoročne projekte (ki so bili nestvarni – in tudi te nestvarnosti – ker so bile v nebo vpijoče – bi morali bankirji identificirati) z neformalno obljubo (kot pravi Kordež) podaljševanja teh kratkoročnih kreditov, ki pa je nehala veljati takoj, ko je nastopila zunanja finančna kriza in so tuje banke zahtevale vrnitev denarja od domačih bank. Domače banke so seveda zahtevale vračila kreditov naprej od svojih kreditojemalcev in so hitro pozabile obljubo o podaljševanju kreditov in drastično spremenile prakso revolvinga. Ta vidik tveganja so vsi pravočasno registrirali – v svojih gradivih tudi Banka Slovenije – pa ga nihče ni jemal resno.

Ne glede na vse, pa so obtoženi bivši člani uprave NLB vendar Dimičevi odobrili dolgoročni (in še poceni) kredit, kar je tudi odstopalo od siceršnje kratkoročne in “revolving” prakse, ki je sicer veljala za podjetja in na primer za Kordeža.

Na tem mestu seveda ne smemo pozabiti na odgovornost članov nadzornih svetov banke, ki morajo nadzorovati delo uprav in skrbno nadzorovati zlasti upravljanje s tveganji. Če je, kar trdijo obtoženi člani uprave res, bo državno tožilstvo nujno moralo razširiti svoj pregon še na člane nadzornih svetov, ki niso škodljivega poslovanja preprečili, čeprav je njihova odgovornost po Zbanu opredeljena enako natančno in jasno, kot odgovornost uprav. Če bo državno tožilstvo dosledno, pa bo preverilo še poslovanje Banke Slovenije, ki bi morala vse te normalne nenormalnosti pravočasno ugotoviti in preprečiti pa jih ni.

Dokler bo v Sloveniji glede bančnega poslovanja veljalo, da med normalnim in nenormalnim ni razlike, dela za državno tožilstvo ne bo zmanjkalo. Glede na dejstvo, da vlada pripravlja po predlogih pravosodnega ministra še reorganizacijo pravobranilstva, pa bo nemara dovolj dela tudi za pravobranilce, da bodo na podlagi obrnjenega dokaznega bremena iztožili povračilo škod, ki so jih v času normalno nenormalnega poslovanja davkoplačevalcem prizadejali obtoženi in še neobtoženi bančniki. Banka Slovenije namreč pridno vlaga kazenske ovadbe. Upajmo, da bo nekoč začela vlagati še pobude za vlaganje odškodninskih tožb proti vsem akterjem v naših bankah, ki so s svojim malomarnim poslovanjem povzročili škodo vsem državljanom Slovenije in omogočili korist izbranim komitentom, ki so bili privilegirani uživati ugodne kredite, ki so jih delile državne banke na čelu z NLB.

Afera Volkswagen: za brajdo s sladkim grozdjem pravice

Pravna posledica, ki jo za Volkswagnovo varanje kupcev avtomobilov z dizel motorjem določa Zakon o varstvu potrošnikov je pravica potrošnika zahtevati vračilo kupnine ob vračilu avtomobila, ki je bil kupljen kot blago z napako, ali zahtevati zamenjavo avtomobila z novim in sicer takim, ki bo imel v homologacijskem potrdilu navedene lastnosti in odlike. Lastnikom Volkswagnovih avtomobilov z dizel motorjem in vgrajeno elektroniko, ki menijo, da se je za svojo pravico, tudi proti mogočnemu koncernu Volkswagnu, smiselno boriti in je verjetnost uspeha (ne glede na upravičene dvome v korektnost slovenskega pravosodja) vendarle večja kot upanje na zadetek sedmice, če igraš loto, dolgujem jasno predstavitev, kaj in kako ukrepati, če se odločijo uveljavljati svojo pravico in objavljam vzorec ustrezne zahteve prodajalcu za vračilo kupnine ali zamenjavo avtomobila in vzorec tožbe. Kdor zamudi dvomesečni rok od dneva, ko je prejel obvestilo, oziroma od dneva, ko je preveril, ali je njegov avto blago s stvarno napako, izgubi možnost v nadaljnjih dveh letih vložiti ustrezno tožbo, če prodajalec njegovo zahtevo zavrne. Kdor od prodajalca ne zahteva vračila kupnine, oziroma zamenjave avtomobila, ne more svoje pravice neposredno uveljavljati na sodišču.

VIr: cbsnews.com
VIr: cbsnews.com

Pred tednom dni je blog had.si povzel pisanje, objavljeno na Prometeju, o pravnih aspektih Volkswagnovega varanja kupcev pri prodaji avtomobilov z vgrajenim dizel motorjem, ki je z vgrajeno elektroniko programiran tako, da deluje v dveh različnih režimih; med meritvami izpuhov strupenih plinov med mirovanjem, motor deluje tako, da so ti izpuhi nizki, med normalnim delovanjem med vožnjo pa so izpuhi strupenih plinov lahko tudi do 35 krat večji od količin navedenih v potrdilu o homologiranem tipu avtomobila. Pravna posledica, ki jo za takšno ravnanje določa Zakon o varstvu potrošnikov je pravica potrošnika zahtevati vračilo kupnine ob vračilu avtomobila, ki je bil kupljen kot blago z napako, ali zahtevati zamenjavo avtomobila z novim in sicer takim, ki bo imel v homologacijskem potrdilu navedene lastnosti in odlike.

Pravno dosledno pisanje je na Hadovem blogu vzpodbudilo precej komentarjev in razprav, v katerih je kar nekaj državljanov izrazilo nezaupanje v slovensko pravosodje in dvom, da bi si sodišča drznila v razumnem roku odločiti v skladu z veljavnim slovenskim zakonom in v korist slovenskega tožnika prisoditi vračilo kupnine ali zamenjavo avtomobila v škodo mogočnega koncerna Volkswagen. Kar nekaj komentatorjev se je ustrašilo pravdnih stroškov, očitno pa je tudi, da bralci bloga niso seznanjeni s procesnimi možnostmi po slovenskih predpisih in zlasti nimajo predstave, kako ravnati, če želijo zavarovati in izterjati svoje pravice. Nekaj komentatorjev je kljub prevladujoči slovenski plahosti vendarle izrazilo prepričanje, da se je za svojo pravico, tudi proti mogočnemu koncernu Volkswagnu, smiselno boriti in je verjetnost uspeha (ne glede na upravičene dvome v korektnost slovenskega pravosodja) vendarle večja kot upanje na zadetek sedmice, če igraš loto. Tem vrlim Slovencem dolgujem jasno predstavitev, kaj in kako ukrepati, če se odločijo uveljavljati svoje pravice.

Zakon o varstvu potrošnikov nalaga potrošniku v roku dveh mesecev po tem, ko je ugotovil, da je kupil blago z napako vložiti pri prodajalcu vlogo Obvestilo potrošnika prodajalcu o stvarni napaki – Zahteva za vračilo kupnine ali zamenjavo za nov avtomobil. Kdor zamudi dvomesečni rok od dneva, ko je prejel obvestilo, oziroma od dneva, ko je preveril, ali je njegov avto blago s stvarno napako, izgubi možnost v nadaljnjih dveh letih vložiti ustrezno tožbo, če prodajalec njegovo zahtevo zavrne. Kdor od prodajalca ne zahteva vračila kupnine, oziroma zamenjave avtomobila, ne more svoje pravice neposredno uveljavljati na sodišču.

Vir: sodni-tolmaci.si
Vir: sodni-tolmaci.si

V nadaljevanju vrlim Slovencem posredujem vzorec zahteve za vračilo kupnine ali zamenjavo avtomobila ter vzorec tožbe, saj se bodo izigrani potrošniki tako lažje odločili za ukrepanje, ali pa bodo lažje ocenili, da je sladko grozdje na brajdi po logiki lisice iz znane Ezopove basni pravzaprav kislo in se te kisle pravice ne izplača niti poskusiti doseči. Če je je pravica kislo grozdje, ki ga ne moreš doseči, ne glede na to, kako odločno in kako visoko skačeš, ker je brajda pač previsoka, je res lagodneje niti poskusiti začeti skakati, pa čeprav te poskus v začetku ne stane več kot prepisati in po priporočeni pošti s povratnico poslati ustrezen zahtevek.

Z gotovostjo napovem, da Porsche Slovenija ne bo priznal, da je prodajal avtomobile s stvarno napako, pač pa vam bo zagotavljal, da je vaš avtomobil tehnično brezhiben in da se z njim lahko brezskrbno vozite po Sloveniji in Evropi. Prav zato nič ne prehitevam, ker vam na zalogo objavljam še vzorec hipotetične tožbe, da se bodo vsi tisti, ki se boste odločili poizkusiti skočiti do sladkega grozdja pravice lahko po trezni presoji odločili, ali boste s tožbo nadaljevali. Seveda imate tudi možnost čakati, da bo sodišče pravnomočno odločilo v prvi precedenčni zadevi prej kot v dveh letih, pa se boste nato sklicevali na sodno prakso, saj bo v tem primeru brajda s sladkim grozdjem pravice dosegljiva vsem in ne le odločnim borcem za pravico. Verjetnost tako hitrega sojenja je žal majhna in je več verjetnosti, da tisti, ki ne bodo skočil sedaj, te možnosti ne bodo imeli več, saj jim bo njihova pravica procesno zastarala.

Vzorca sem napisal na ime Mihael Novak, ker ne poznam nikogar s tem imenom, čeprav je v Sloveniji veliko Mihcev in se največ Slovencev piše Novak. Če obstaja kakšna oseba s tem imenom, naj ve, da nisem imel v mislih prav nje osebno, ko sem uporabil to simbolično ime.