Klemenčičeva pisma svetemu Miklavžu

Priče smo tradicionalnemu političnemu manevru vzbujanja pozornosti z dejansko stranskimi problemi, ker se želimo odmakniti od razkrivanja pravih vzrokov. Tako se to dela. Poišče se grešne kozle in se pripiše njihovemu ravnanju vsa odgovornost za vse, kar je narobe. Nato se te grešne kozle v veliko zadovoljstvo ljudstva popljuva in osramoti. Ljudstvo je veselo, ker zmotno misli, kako oblast rešuje probleme in ne vidi, da pravzaprav vse ostaja po starem in da se nič ni premaknilo na bolje, če oblast še naprej ne spoštuje svojih pristojnosti in neodgovorno še naprej opušča nadzor in uveljavljanje odgovornosti na dnevnem nivoju v vseh postopkih. Sistemsko pa bo še vedno vse urejeno tako, da pravne države ne bo ne kmalu, ne pozno, saj ne moremo pričakovati uresničitve želja, če nimamo jasne predstave, kako cilje postopoma doseči in kaj storiti, da se trendi obrnejo v konstruktivno in trajno uveljavljanje poštenega in odgovornega dela v vsakdanji praksi.

Pred kratkim sem si ogledal zares prisrčen poljski film slovenskega režiserja Pisma svetemu Miklavžu. Zgodbe junakov v filmu se prepletajo in se srečno končajo, saj na koncu vsi dosežejo pomiritev in usoda jim nameni vse, kar si srčno želijo.

Minister za pravosodje Goran Klemenčič nam v intervjuju v Objektivu pojasni več novoletnih želja, katerih uresničenje bi pomenilo uveljavljanje pravne države, pravično in pravočasno sojenje, odgovornost pravobranilcev za njihovo malomarno opravljanje dela in končno uveljavljanje odgovornosti bančnikov za povzročeno bančno luknjo. V dokaz resnega namena nam minister Klemenčič nato predstavi še zadevo Šelih, ki po 23-letni sodni kalvariji dočaka srečen konec, in tožnika, zakonca Šelih, končno dobita opravičilo države in sožalje bolnišnice. Koliko pa znaša odškodnina, ki jo je iz javnega denarja plačala država pa bo kot oseben podatek ostalo javnosti prikrito.

Veseli nas lahko, da je končno vsaj eden od ministrov aktualne vlade doumel, da je neodgovorno delo in neizvrševanje pristojnosti državnih organov pomemben vzrok vseh negativnih pojavov v našem vsakdanjem življenju in da je prav pomanjkanje uveljavljanja odgovornosti potuha funkcionarjem v javni sferi. Menedžerjem v civilni družbi je to pomanjkanje nadzora in opuščanje terjanja odgovornosti vzrok, ki omogoča širjenje zlorab, korupcije in klientelizma na vseh nivojih. Prav to primitivno delovanje, oziroma opuščanje delovanja države, naravnost uničuje slovensko gospodarstvo, povzroča apatijo prebivalstva in jemlje perspektivo dostojnega življenja veliki večini državljanov. Toda, ali stališča ministra Klemenčiča ob njegovih spoznanjih in napovedanih reformah omogočajo upanje, da se bo slovensko pravosodje in delovanje državnih organov res spremenilo v smeri uveljavljanja pravne države?

»Slovenija je v tem trenutku v različnih tožbah izpostavljena za več kot milijardo evrov«, pravi minister. Če simuliramo, da bodo prizadevanja ministra uspešna in bodo sodišča razsodila v vseh pravdah, tudi v tistih, kjer je tožena država v razumnem roku nekaj mesecev do na primer največ leta ali dveh, ugotovimo, da glede na dejstvo, da slovenski proračun nima po vzoru ameriškega proračuna imunitete v izvršilnih postopkih, potem lahko pričakujemo hude težave Slovenije že v proračunskem obdobju 2017 do 2018. V tem proračunu ni rešeno le vprašanje 200 milijonov za plače javnih uslužbencev, temveč tudi ni predvidenih sredstev za poravnavo obveznosti po pravnomočnih sodbah, ki se bodo po pravosodnih reformah usule na proračun že do konca leta 2018 v predvideni višini preko milijarde evrov. Če nas doleti še razsodba v arbitražnem sporu pred Arbitražo pred mednarodnim centrom za reševanje investicijskih sporov v zadevi št. ARB/13/10 v Washingtonu, kjer Impresa Grassetto proti Sloveniji terja skoraj 100 milijonov evrov odškodnine, ker slovensko sodišče že več kot deset let ni razsodilo o zahtevku Grassetta zoper DARS zaradi predora Trojane, se bo izpostavljenost Slovenije povečala še za kakšnih 10 % izpostavljenosti po sodbah slovenskih sodišč. Težave proračunskega zagotavljanja kritja obveznosti proračuna in s tem povezane težave solventnosti države so vsekakor posledica, ki nam bo zagrenila veselje nad hitrim in učinkovitim sojenjem slovenskih sodišč, ki ga napoveduje minister Klemenčič. Tako res ni mogoče vedeti, kako nas bo želja zagotoviti hitro sojenje, sporočena v izjavah ministra Klemenčiča osrečila ob napovedanem Miklavževem darilu, ki se nam obeta.

Možna je seveda še drugačno razumevanje napovedi v kontekstu zadeve Šelih in da nam vse reforme ne bodo prinesle nič drugega kot nekaj primerov za vzbujanje popularnosti vladajoče politike na račun posameznih zadev, sistemsko pa bo še vedno urejeno tako, da pravne države ne bo ne kmalu, ne pozno, saj ne moremo pričakovati uresničitve želja, če nimamo jasne predstave, kako cilje postopoma doseči in kaj storiti, da se trendi obrnejo v konstruktivno in trajno uveljavljanje poštenega in odgovornega dela v vsakdanji praksi.

Minister Klemenčič zlasti stresa svojo jezo nad pravobranilci, ki s svojo malomarnostjo in opustitvijo skrbnosti povzročajo škodo državi, ki mora plačevati davek na pravobranilsko šlamparijo. Jeza je nedvomno na mestu, toda, ali so res pravobranilci krivi za milijardno izpostavljenost Slovenije v pravdnih postopkih? Če prav premislimo, smemo pravobranilcem očitati odgovornost le v zadevah, kjer so kaj opustili ali kaj zanemarili, v posledici česar je sodišče razsodilo drugače, kot bi odločilo, če napake pravobranilci ne bi zagrešili. Nedvomno je izvirni greh predvsem malomarno in neodgovorno ravnanje državnih organov in njihovih uradnikov na čelu z vlado, ki ne opravljajo svojih pristojnosti strokovno, odgovorno in v javno korist, ampak zaradi neumnosti, ali zlonamernosti raje omogočajo različnim tožnikom, v škodo proračuna in s tem v škodo vseh državljanov, uveljavljati premoženjske zahtevke v enormnih višinah. Če bi pravobranilci opravljali svojo dolžnost briljantno, bi bila izpostavljenost Slovenije v pravdnih postopkih še vedno praktično enaka, saj pravično sodišče, ki sodi po veljavnih predpisih in pravilno ugotavlja dejansko stanje, ne more odločiti drugače, kot zahtevku ugoditi, če je utemeljen. Zahtevki proti državi pa nedvomno so utemeljeni, če je ugotovitev ministra Klemenčiča o višini izpostavljenosti pravilna. Višina izpostavljenosti Slovenije v pravdah je zelo verjetno pravilna, a zgrešeno je upanje pravosodnega ministra, da bo težava rešena z reorganizacijo pravobranilstva, na podlagi katere isti ljudje ne bodo več funkcionarji, ampak javni uslužbenci.

Priče smo tradicionalnemu političnemu manevru vzbujanja pozornosti z dejansko stranskimi problemi, ker se želimo odmakniti od razkrivanja pravih vzrokov. Tako se to dela. Poišče se grešne kozle in se pripiše njihovemu ravnanju vsa odgovornost za vse, kar je narobe. Nato se te grešne kozle v veliko zadovoljstvo ljudstva popljuva in osramoti. Ljudstvo je veselo, ker zmotno misli, kako oblast rešuje probleme in ne vidi, da pravzaprav vse ostaja po starem in da se nič ni premaknilo na bolje, če oblast še naprej ne spoštuje svojih pristojnosti in neodgovorno še naprej opušča nadzor in uveljavljanje odgovornosti na dnevnem nivoju v vseh postopkih.

Žal pa ni le opuščanje dolžnega ravnanja izvor naraščanja slovenske revščine, temveč je izvor siromašenja proračuna tudi posledica aktivnega ravnanja vlade in njenih organov, ki s svojimi odločitvami povzročajo škodo državljanom. Postavitev žične ograje na meji s Hrvaško je stala neznano višino proračunskih milijonov, a ni dosegla napovedanih ciljev, saj se varnost zaradi ograje ni povečala, ker ograja brez dejanskega nadzora na meji ne zadrži niti enega begunca. Državljani imamo tako škodo, nimamo pa varnosti. Ustanovitev družbe 2TDK je olajšala proračun za milijon evrov, grozi pa nam še dokapitalizacija v višini 200 milijonov evrov. Tako imamo družbo 2TDK in imamo izčrpavanje proračuna, še vedno pa ne bomo imeli drugega tira Divača – Koper. Zdravnikom bo proračun plačal 40 milijonov več, toda državljani bomo še vedno imeli zdravstvo, ki nam ne bo zagotavljalo ustreznega varstva, čeprav vsak mesec plačamo zavarovalne premije ZZZS-ju in ostalim zavarovalnicam v višini, ki bi bila verjetno zadostna, če bi vsi v zdravstvenem sistemu opravljali svoje dolžnosti odgovorno in dobronamerno v korist pacientov, ne pa v korist skorumpiranih elit in zavarovalnic.

Ker nimam božjih atributov, da bi bil ves oko in uho in ves duh, ne vidim in ne slišim vsega in tudi vsega ne vem, zaradi česar ne morem našteti vseh malomarnosti, zlorab, opustitev, zlonamernosti in neumnosti, ki jih dnevno počnejo organi izvršilne oblasti, ki jo državni zbor nadzira, tako kot Banka Slovenije nadzira poslovne banke, se pravi jih sploh ne nadzira. Zato prepuščam razmišljajočim bralcem, da moj začeti seznam nadaljujejo in dopolnijo, da bomo vsi skupaj nastavili naši izvršilni oblasti zrcalo, v katerem bo videla svojo pravo podobo.

Dokler ne bomo dojeli, da je nujno spremeniti model državnega upravljanja v smeri spoštovanja prava in zdravega razuma, bomo lahko še naprej pisali pisma svetemu Miklavžu, a naše želje gotovo ne bodo uresničene tako, kot so uresničene želje junakov v filmu Pisma svetemu Miklavžu.

Epilog še ene moralne teologije

Ministrica za kulturo je obmolknila, kajti, če kaj, je v naši stvarnosti korak čez rob dopustnega povedati resnico in jasno povedati, kdo se na račun javnega denarja okorišča in kateri javni funkcionarji to podpirajo; bodisi ker delajo usluge, bodisi, ker imajo od izčrpavanja javnega denarja korist. Tako je bivša ministrica pred javnostjo naredila lažen vtis, da je sama (in njena stranka) načelen borec za kulturo in da brani javne interese, hkrati pa je zagotovila, da se v kulturi moralne teologije ni in se tudi ne bo nič spremenilo. Lobiji so vnovič ostali neimenovani in bodo še naprej veselo plenili proračun in polnili svoje žepe tako, kot sedaj na primer slovenski pop glasbeniki polnijo svoje avtorske honorarje, ker je bivša ministrica izposlovala, da moramo davkoplačevalci 60% radijskega programa uživati v njihovem kulturnem ustvarjanju novo komponirane narodno zabavne glasbe.

Ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar je v ponedeljek v parlamentu nepreklicno odstopila sama odstopila, v skladu z napovedjo iz zadnjega odstavka Kulture moralne teologije, ki sem ga pred dnevi zaključil z naslednjimi besedami:

Če ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar ne bo podlegla dobronamernemu pritisku svojega strankarskega predsednika in bo vztrajala pri svoji odločitvi, da odbrani svojo čast pred državnim zborom, bomo nemara izvedeli, zakaj dejansko gre. No, da, možnosti so majhne, kajti verjetno se bo premislila in bo v postopku prepričevanja svojo odpoved razkrivanja resnice verjetno dobro vnovčila. Kakor koli, prav kmalu bomo priče razrešitvi, ki pa gotovo ne bo v prid slovenskih davkoplačevalcev, ki bodo še naprej pridno s svojo revščino plačevali kulturo moralne teologije naše politike. Sicer pa prav kmalu razrešeni ministrici Julijani Bizjak Mlakar svetujem po Prešernu:

‘Kako hočeš bit poet

In ti pretežko v prsih je nosit

Al pekel, al nebo?

Stanu se svojega spomni,

Trpi brez miru.’

Ministrica za kulturo v odstopu je, kot vidimo, pozabila svoj stan in se ni odločila trpeti brez miru, pač pa je raje v postopku prepričevanja sledila nasvetu svojega predsednika stranke in odstopila. Tako smo bili prikrajšani za resnico in ne vemo za kaj in za koliko denarja je šlo in kdo bi dobil. Z gotovostjo lahko vemo le to, da smo tako kot vedno nastradali davkoplačevalci.

Toda uporniški duh bivše ministrice za kulturo je vseeno razkril resnico o lobijih, ki so zaradi njenega upiranja prevzeti odgovornost za predsednika vlade dosegli, da je morala v izogib razrešitvi sama odstopiti. Seveda pri svojem na videz načelnem stališču, da noče sodelovati pri ropanju javnega denarja, ni povedala, kateri vrli Slovenci (Pepeti, Janezi, Miroslavi, Poldeti….) kot lobiji zmorejo izposlovati črpanje proračuna za kulturo za upravljanje rudnikov v likvidaciji, kar naj bi bilo varovanje kulturne dediščine. Tudi po izzivanju predsednika vlade, ki je novinarjem naknadno razložil, da bivša ministrica ni povedala imen, če pa imena že pozna, je kriva, ker teh zavrženih lobijev ne razkrije, je bivša ministrica ostala ženska besede in v ponedeljkovih Odmevih po izrecnih vprašanjih TV voditeljice ni izdala skrivnosti in javnosti ni povedala, komu in za koliko je njen strah pred odgovornostjo stopil na prste.

Seveda je ministrica za kulturo v odstopu obmolknila, kajti, če kaj, je v naši stvarnosti korak čez rob dopustnega povedati resnico in jasno povedati, kdo se na račun javnega denarja okorišča in kateri javni funkcionarji to podpirajo; bodisi ker delajo usluge, bodisi, ker imajo od izčrpavanja javnega denarja korist. Poleg tega moramo upoštevati, da je bila poslanska skupina Desusa vesela in je svojo bivšo ministrico navdušeno zopet sprejela med svoje vrste. Tako je bivša ministrica pred javnostjo naredila lažen vtis, da je sama (in njena stranka) načelen borec za kulturo in da brani javne interese, hkrati pa je zagotovila, da se v kulturi moralne teologije ni in se tudi ne bo nič spremenilo. Lobiji so vnovič ostali neimenovani in bodo še naprej veselo plenili proračun in polnili svoje žepe tako, kot sedaj na primer slovenski pop glasbeniki polnijo svoje avtorske honorarje, ker je bivša ministrica izposlovala, da moramo davkoplačevalci 60 % radijskega programa uživati v njihovem kulturnem ustvarjanju novo komponirane narodno zabavne glasbe. Ja, lobiji so res nekaj, kar se ne razkrije, temveč se za ceno prikrivanja raje pridobi nagrado za 46. glas vladajoče koalicije tako, da mora tretji koalicijski partner SD lepo pohlevno ubogati in mu lobiji naklonijo le kakšno drobtino v obliki gozdov, ki se izvzamejo iz fevda SLS in NS.

Ja, bivša ministrica res ne bo trpela brez miru, trpeli bomo davkoplačevalci, zlasti tisti, ki bodo naivno sledili moralni teologiji slovenskega vladanja pod lobiji. V naslednji revoluciji bo znamenit pozdrav »smrt fašizmu – svoboda narodu« nemara zamenjan s »smrt lobijem – svoboda narodu«.

O revščini

Italijani premorejo nadvse primerno kletvino »porca miseria«, dobesedno »prasica revščina«. Ta italijanska kletvina natančno definira naš odnos, naše sovraštvo, strah, jezo do revščine. Revščina pomeni fizično in duševno trpljenje, ki poniža človeka in mu vzame voljo do življenja, ki v revščini jemlje človeku njegovo dostojanstvo. Prekleta revščina je zrcalo naše oblasti.

V zadnjih tridesetih letih se revščina, kot je to ugotovil Piketty v znameniti knjigi Kapital v 21. stoletju kot povečevanje neenakosti hitro stopnjuje. Nedvomno človeštvo še nikoli v svoji zgodovini globalno ni proizvedlo toliko dobrin, kot jih trenutno proizvede globalni kapitalizem, v posledici česar bi bila revščina lahko izkoreninjena, saj je vseh dobrin za dostojno življenje vseh zemljanov dovolj in bi ne bilo potrebno nikomur stradati in vsi bi lahko bili primerno oblečeni, imeli streho nad glavo in uživali v kulturnih dobrinah sodobne civilizacije. Vsi bi lahko služili svoj kruh s svojim delom, vsi bi lahko bili deležni kvalitetnega zdravstvenega varstva in vsi bi se lahko šolali in dosegli svojemu intelektu primerno izobrazbo. Nikomer ne bi bilo treba krasti in ropati, saj boja za dobrine, ki bi bile pravično porazdeljene, ne bi bilo.

Na preprosto vprašanje, ali je civilizacija globalnega kapitalizma izboljšala življenje povprečnega človeka nam z nazorno primerjavo primitivnega plemena Inuitov z Aljaske in civiliziranega plemena Angležev že pred sto leti odgovori Jack London v svoji zbirki poročil z naslovom »Ljudje na dnu«. Jack London ne le da prikaže revščino v civiliziranem svetu, temveč nam daje tudi odgovor, zakaj v civilizaciji globalnega kapitalizma kljub povečanju proizvodne moči povprečnega človeka tudi ni izboljšanja življenja povprečnega človeka. Razlog je enostavno slaba uprava. To je razlog, ki ga v svojih pisarijah skušam kolikor mogoče nazorno prikazati. Prepričan sem, da je naloga demokracije prav ustvarjanje sistema, ki prisili upravo – zakonodajno in izvršno oblast – da zagotovi izboljšanje življenja povprečnega človeka, ali povedano drugače, da zagotovi sistem odpravljanja revščine, to je sistem zmanjševanja in ne povečevanja neenakosti.

http://www.stat.si/StatWeb/prikazi-novico?id=5426&idp=10&headerbar=8

http://www.stat.si/StatWeb/pregled-podrocja?idp=39&headerbar=8
Osebe pod pragom tveganja revščine v Sloveniji, vir: http://www.stat.si/StatWeb/prikazi-novico?id=5426&idp=10&headerbar=8

Seveda smo Slovenci manj revni kot na primer nomadi v podsaharski Afriki, ki se borijo s sušo in umirajo od žeje in lakote, toda zaradi bogatenja majhne skupine privilegirancev, ki uživajo zaščito oblasti, se število ljudi v Sloveniji, ki živijo pod pragom revščine nenehno povečuje. Siromašenje je v Sloveniji nadpovprečno hitro, ker imamo tudi nadpovprečno nesposobno in pokvarjeno oblast, ali z drugo besedo – politiko. Naša zakonodajna in izvršna oblast še mnogo nazorneje kot večina oblasti v svetu globalnega kapitalizma demonstrira svojo pripravljenost za lastno korist izdati interese vseh državljanov in za lastno korist za drobiž prodati možnost dostojnega življenja slovenskih državljanov. Tako naša oblast v vsakodnevni praksi ne uveljavlja odgovornosti za namerno škodljivo ravnanje vseh, ki odločajo v javni in civilni sferi. Organi oblasti ne opravljajo svojih pristojnosti in ne zagotavljajo spoštovanja prava v vsakodnevni praksi. Pravosodje se utaplja v zamudah in dejansko ne zagotavlja pravne varnosti državljanov v obsegu, ki se zahteva za urejeno civilizirano državo. Zaradi brezposelnosti, ki jo stopnjujejo strukturne reforme, pada vrednost dela in rastejo dobički kapitala. Ljudje brez dela živijo od prodaje podedovanega premoženja prednikov, ki so ga pridobili v socializmu ali pa so odvisni od čedalje skromnejših socialnih pomoči.

Nedvomno je vprašanje revščine predvsem vprašanje nacionalnega gospodarstva. Prav tu je slovenska oblast najbolj zatajila, ker nič ne stori, da bi ustavila trende propadanja pomembnih podjetij in trende razprodajanja gospodarskih družb in bank zlasti tujim špekulantskim investitorjem, za katerimi se pogosto skriva denar privilegiranih Slovencev, kolikor so ga uspeli prenesti in oprati v davčnih oazah. Proces siromašenja se v vsej svoji brutalnosti kaže v postopnem razgrajevanju zdravstvenega in pokojninskega varstva. Razumljivo je, da množica brezposelnih Slovencev ne more zagotavljati dovolj sredstev za ustrezno zdravstveno oskrbo in za dostojne pokojnine vedno večjega števila ostarelih ljudi. To je cena, ki jo je slovenska politika pripravljena plačati kot stransko škodo za sistem povečevanja revščine.

Zgolj preklinjanje in zmerjanje revščine nam ne bo pomagalo. Pomaga lahko le nenehen pritisk vedno večjega števila državljanov na našo oblast da se preneha obnašati brezumno in da prične opravljati svojo osnovno nalogo, to je sistemsko odpravljati prekleto revščino. Ne glede na globalno vpetost Slovenije v svetovne trende, ni nobenega razloga, da trpimo manj sposobno in bolj pokvarjeno oblast kot na primer Grki, ki premorejo bivšega ministra za finance, ki lahko smeši našega ministra za finance. Gotovo ni nujno, da naše pravosodje ne preganja korupcije in najrazličnejših zlorab v gospodarstvu, kvalificiranih kot gospodarski kriminal. Prav nobenega razloga ni, da država ne ščiti premoženjskih interesov države in mirno tolerira tok odliva kapitala v davčne oaze in ne ukrepa zoper velike utaje davkov, ne preprečuje dela na črno. Ni mogoče razumeti, da proračun gradi žične ograde na slovensko-hrvaški meji, ne gradi pa nujno potrebne javne infrastrukture. Res ni mogoče razumeti, da se naša javna naročila sprevračajo v sistem ropanja javnega denarja.

Prekleta revščina je zrcalo naše oblasti in vsi moramo storiti, kar je v naših močeh, da se bo oblast v tem ogledalu videla in dojela, kako neumna in pokvarjena je, ker nič ne stori, da bi to svinjarijo revščine kolikor mogoče v Sloveniji zmanjšala in končno tudi odpravila.

Kultura moralne teologije

Če bi ministrstvo za kulturo v skladu z najširšim pojmovanjem kulture bilo zadolženo predvsem zagotoviti kulturen nivo, ki bi nas uvrščal v skupino civiliziranih sistemov, bi lahko šteli, da ministrica Julijana Bizjak Mlakar izpolnjuje svoje poslanstvo in si za dosežen nivo kulture v Sloveniji zasluži vse priznanje. Toda že ravnanje aktualnega predsednika vlade dokazuje, da v Sloveniji ni kulture v najširšem pomenu besede. Namreč, če bi takšna kultura bila, bi najmanj predsednik vlade, če že ne piscu tega razmisleka, pa vsaj ministrici Julijani Bizjak Mlakarjevi in državnemu zboru argumentirano dokazal, da je ministrica odgovorna za pojav vsesplošnega primitivizma v Sloveniji.

Kmalu po prvih sramežljivo objavljenih informacijah, da namerava aktualni predsednik vlade zaradi neposlušnosti ministrice za kulturo Julijane Bizjak Mlakar, ki se ne želi ukvarjati z upravljanjem rudnikov v likvidaciji, kar ji je menda naložila vlada, je za razliko od ostalih medijev, ki so v žargonu pravšnjosti pohiteli z zavajanjem slovenske javnosti o vzrokih za odstranitev kulturne ministrice, Damijanov blog objavil članek Ministrstvo za kulturo in rudarstvo, ki duhovito razkriva moralno teologijo naše vlade.

Damijanovo pisanje me je spodbudilo, da sem v želji izvedeti kaj več in v upanju, da bom v skladu s principi moralne teologije izvedel resnico, za kaj pravzaprav gre, sem zaprosil vladni urad za komuniciranje, naj mi odgovorijo na vprašanja, ki so se mi ob branju Damijanovega bloga vsilila v moje razmisleke o kulturi, gospodarstvu, revščini, morali, teologiji, odgovornosti in ostalih pomembnih vprašanjih slovenskega vsakdana. Vladnemu uradu za komuniciranje (UKOM) sem poslal e-pošto (klikni za celotno besedilo), v kateri sem uvodoma ugotovil, da ob prebiranju informacij o napovedanem predlogu predsednika vlade za razrešitev ministrice za kulturo Julijane Bizjak Mlakar ni mogoče razbrati, kateri sklep vlade ministrica za kulturo ni in tudi ne namerava izvršiti, še manj pa je mogoče ugotoviti, kaj ta sklep vlade ministrstvu za kulturo nalaga. Kot državljan želim vedeti, zakaj v tem sporu dejansko gre, ker je to očitno nazoren primer zamegljevanja odgovornosti pri sprejemanju pomembnih odločitev, zato sem jim zastavil naslednja vprašanja:

Kateri sklep vlade ministrica za kulturo ne izvrši in kaj je vsebina tega sklepa? Prosim, da mi pošljete besedilo tega sklepa. Na podlagi katerega zakona je Vlada sprejela sklep, ki je neizvršen? Kolikšni so finančni učinki neizvršenega sklepa o Rudniku živega srebra v Idriji in iz katere proračunske postavke naj bi bila javna sredstva nakazana Centru za upravljanje dediščine živega srebra Idrija? Kakšen je pravni status Centra za upravljanje dediščine živega srebra Idrija in kako je ta center financiran? Kdo nadzira in preverja finančno poslovanje Centra za upravljanje dediščine živega srebra Idrija in kaj za prejeti javni denar ta center res opravi in ali vlada preverja in kako preverja zakonitost in gospodarnost rabe proračunskih sredstev v tem centru?

Še isti dan sem prejel odgovor, ki me je najprej zaradi hitrosti prijetno presenetil, ko sem ga prebral, pa me je razjezil, ker sem ugotovil, da se UKOM iz mene kot državljana norčuje, saj mi odgovarja, kar ga sploh nisem vprašal. Skratka, UKOM dela natančno po vzoru ravnanja, ki ga predsednik vlade očita Julijani Bizjak Mlakar, namreč, da ne deluje. Bralci lahko sami presodijo, ali sem bil upravičeno jezen in tudi užaljen, če preberejo odgovor UKOM-a z dne 19. 4. 2016 (klikni za odgovor).

Svoje stališče, nejevoljo in sitnost sem nemudoma naslovil spoštovani Andreji Sonc, ki je za svojo plačo javnega uslužbenca delala tako, da ni delala. V ponazoritev, kaj pravzaprav razmišljajo slovenski državljani sem UKOM-u posredoval še zgoraj navedeno pisanje na Damijanovem blogu, ker ne vem, ali UKOM spremlja javno objavljene bloge, ki izražajo vse, kar ljudje zares mislijo, za razliko od medijev, ki pišejo več ali manj le to, kar od njih zahteva naša oblast. Uradne medije UKOM spremlja in zato ima očitno nerealno predstavo o tem, kaj državljani mislimo, zlasti pa je gotovo prepričan, da smo državljani tako zelo neumni, da mislimo, da je vse res, kar naši mediji in urad Vlade za informiranje pišejo. Navedeni gospe sem v pisanju uvodoma ugotovil, da na moja vprašanja sploh ni odgovorila in jo ponovno prosil, da odgovori, kar sem vprašal, saj sporočilo kabineta predsednika vlade, katerega mi je posredovala, ne odgovarja na vprašanja, ki se vsiljujejo slovenskim državljanom glede na informacije objavljene v medijih.

Po tem dopisu me je UKOM ponovno presenetil ponovno s hitrim in izčrpnim odgovorom (za vsebino odgovora klikni tukaj).

Iz prejetih odgovorov in citiranih sklepov vlade jasno razberemo, da ministrica za kulturo ne želi prevzeti monitoringa nad nezalitim delom rudnika živega srebra v Idriji in v rudnikih v zapiranju Zagorje, Senovo in Kanižarica. Monitoring rudniških rovov v rudnikih, naštetih v sklepu vlade, res nima nič skupnega s pojmom kulture, kot ga ozko pojmuje ministrstvo za kulturo, niti nima nič skupnega z najširšim pojmovanjem kulture, kot ga razume predsednik vlade v svojem predlogu za razrešitev ministrice za kulturo. Vsekakor pa iz odgovorov UKOM-a nedvomno sledi, da ne gre za spor o kulturi, temveč za spor o delitvi pristojnosti, za spor o denarju in za spor o tem, katero ministrstvo mora kaj delati. Po pozornem branju odgovora in po primerjavi določb zakonov, ki so pravna podlaga za sprejem sklepov vlade, ki jih ministrica za kulturo odklanja izvršiti, ni mogoče razbrati, kaj je jabolko spora.

Če so v državnem proračunu zagotovljena sredstva za zapiranje rudnikov, nekako ni verjetno, da bi ministrica tvegala svojo razrešitev zgolj zato, ker bi menila, da ni pristojna financirati monitoringa v štirih rudnikih v zapiranju, ker naj bi Center za upravljanje z dediščino živega srebra v Idriji prevzel funkcijo upravljalca zapiranja rudnikov rjavega premoga v Zagorju, Kanižarici in Senovem. Spor je gotovo v nečem, kar iz odgovorov ni mogoče razbrati. Odgovore bo podala ministrica za kulturo, če bo vztrajala pri svoji odločitvi, da se upre diktatu vlade, ki verjetno pomeni, da bo ministrstvo za kulturo moralo odščipniti nekaj proračunskega denarja svojim tradicionalnim uporabnikom, to je različnim ustvarjalcem slovenske umetniške produkcije in ga prerazporediti novemu uporabniku za upravljanje rudnikov v zapiranju, kar je za kulturo in za naš proračun nedvomno jama brez dna. Ministrica je tako postavljena pod kladivo na nakovalu. Umetniki jo bodo seveda napadli in zahtevali njen odstop za vsak izgubljen evro za kulturo, predsednik vlade pa zahteva njen odstop, ker noče ministrica vzeti nase odgovornost pred umetniki za prelivanje proračunskega denarja na nova področja javnega financiranja, ki res ne sodijo v okvir ne široko, ne ozko razumljenega pojma kultura.

Če upoštevamo, kaj ministrstvo za kulturo počne, moramo ugotoviti, da je kultura razumljena v Sloveniji jako ozko in nikakor ne tako, kot jo razume aktualni predsednik vlade. Ministrstvo za kulturo dejansko igra le vlogo organiziranja financiranja izvajanja umetniških programov iz proračuna. Proračun tako financira delovanje ustanov od Slovenskega narodnega gledališča do Slovenske filharmonije, zagotavlja denar za muzeje, galerije, financira filmski sklad in plačuje prispevke za delavno dobo nekaterim svobodnim umetnikom. Proračun nekaj malega prispeva še za založniško dejavnost naših založb. Tako se ukvarjanje s kulturo reducira na financiranje umetniških dejavnosti.

Toda pojem kultura ne zajema le umetniškega delovanja, temveč se nanaša, kot nam to lepo opredeli Slovar slovenskega knjižnega jezika pravzaprav na vsa področja človeškega delovanja. V tem pogledu je kultura celo nekako sinonim za civilizacijo. Gre za razumevanje načina medsebojnega delovanja, človeškega spoštovanja. V civiliziranih sistemih se ljudje med seboj vedejo kulturno, omikano, imajo bonton. V barbarskih sistemih se človeško dostojanstvo ne spoštuje. Kulturen človek se v kulturnem okolju vede omikano. Trudi se biti pozoren do drugih ljudi, jih ne žali, jim ne laže in predvsem dobrohotno pomaga soljudem v stiski. Skratka, kulture nikakor ne moremo meriti le z estetskimi merili, temveč nujno tudi z etičnimi merili, ki nam jasno razmejujejo, kaj je dobro in prav, za razliko od estetike, ki nam pove, kaj je lepo. Tako široko razumljena kultura, kot jo razume tudi slovar slovenskega knjižnega jezika, ki ga je skrbno pripravila Slovenska akademija znanosti in umetnosti, je nedvomno v tem najširšem pomenu, kot to trdi aktualni predsednik vlade, nadvse pomembna za slovensko identiteto. Gotovo se Slovenija lahko šteje med civilizirane sisteme, samo in samo v tem primeru, če Slovenci med seboj in če naše institucije javne in civilne sfere do ljudi ravnajo kulturno. To pomeni, da moramo biti iskreni, pošteni, vljudni, pravno korektni, spoštljivi, odgovorni. Skratka, vsi moramo delovati tako, kot je lepo, dobro in prav.

Če bi ministrstvo za kulturo v skladu z najširšim pojmovanjem kulture bilo zadolženo predvsem zagotoviti kulturen nivo, ki bi nas uvrščal v skupino civiliziranih sistemov, bi lahko šteli, da ministrica Julijana Bizjak Mlakar izpolnjuje svoje poslanstvo in si za dosežen nivo kulture v Sloveniji zasluži vse priznanje. Toda že ravnanje aktualnega predsednika vlade dokazuje, da v Sloveniji ni kulture v tem najširšem pomenu besede. Namreč, če bi takšna kultura bila, bi najmanj predsednik vlade, če že ne piscu tega razmisleka, pa vsaj ministrici Julijani Bizjak Mlakarjevi in državnemu zboru argumentirano dokazal, da je ministrica odgovorna za pojav vsesplošnega primitivizma v Sloveniji. Kamor koli pogledaš, povsod, v gospodarstvu, javni upravi, šolstvu, zdravstvu, policiji, pravosodju, naletiš na neodgovorno, malomarno ali celo namerno škodljivo izpolnjevanje dolžnosti in na zlorabe pri uveljavljanju pravic. Gotovo ni dneva, da v državi, kjer policaji zmerjajo vlado in njene ministre z izrazom: »lopovi«, to je v Sloveniji, ne bi mediji objavili več škandaloznih primerov izrazito nekulturnega ravnanja.

Že sam predlog razrešitve kulturne ministrice je lep primer nekulturnega ravnanja, saj ne vsebuje nikakršne vsebinske razlage, kaj je pravzaprav razlog, zaradi katerega je potrebno ministrico za kulturo razrešiti. Ni mogoče dvomiti, da bi zaradi nedelovanja, zaradi neizpolnjevanja osnovnih pristojnosti ministrico za kulturo morali razrešiti, toda iz tega razloga bi morali razrešiti najprej predsednika vlade in za njim še vse ostale ministre, saj celotna vlada na čelu z njenim predsednikom ne izpolnjuje svojih nalog in tej državi povzroča le škodo. Namesto, da bi vlada skrbela za odpravljanje neenakosti s sistemskim urejanjem možnosti za zaposlovanje in odpravljanje brezposelnosti, namesto da bi pristopila k urejanju razmer v zdravstvu, šolstvu, policiji, pravosodju, namesto da bi uveljavljala odgovorno izpolnjevanje pristojnosti vseh organov v vsakodnevni praksi, spoštovanje prava in namesto da bi zagotavljala možnosti uveljavljanja socialne države, se naš predsednik vlade raje ubada z razrešitvijo ministrice, ki noče na svojo grbo sprejeti odgovornosti za nezakonite transferje proračunskih sredstev za upravljanje rudnikov v likvidaciji.

Naša vlada gradi ograje na meji s Hrvaško, ki povzročajo škodo državljanom, vsekakor pa dokazujejo, da Slovenija ni kulturna država, saj je ograjevanje Slovenije padlo na nivo Ljubljane v bodeči žici med drugo svetovno vojno, ki si ga lahko ogledamo v mestnem muzeju v Ljubljani na razstavi ob praznovanju osvoboditve 9. maja. Če že hodimo po poteh okupirane Ljubljane, bomo po zaslugi kulture naše vlade lahko hodili še po poteh ograjene Slovenije, na katerih bomo lahko nazorno videli, koliko je naša vlada kulturna in koliko si zasluži, da jo državni zbor razreši, ker ne deluje kulturno, ker sploh ne deluje. Kadar naša vlada deluje, deluje izrazito nekulturno, saj kar naprej nekaj zavaja, skriva, se nespoštljivo norčuje iz slovenskih državljanov, se pretvarja, da deluje v javnem interesu in preganja kriminal, pa dejansko nič ne stori, da bi Slovenija uveljavila odškodninsko odgovornost zoper vse, ki so se nezakonito in na škodo javnih sredstev obogatili in skrili denar v davčnih oazah.

Kako je mogoče, da se slovenska izvršna oblast na očeh naroda lahko obnaša tako nekulturno? Odgovor se skriva v moralni teologiji našega aktualnega predsednika vlade. Moralna teologija je omogočila njegovi politični stranki in tej koaliciji priti na oblast, saj so volivci nekako verjeli, da bo novoizvoljena oblast delovala kulturno, da ne bo lagala, ampak bo spoštovala vsaj deset božjih zapovedi, če že ne tudi slovenskega prava.

Tudi predlog za razrešitev kulturne ministrice, kot je obrazložen v odgovoru UKOM-a, je lep primer moralne teologije, ki je v resnici nasprotje vsega, kar si pod moralo predstavljamo. Prav tej negaciji morale pa večina ljudi očitno verjame, saj je ta morala govorjena v jeziku teologije, to je v jeziku, ki mu ljudje verjamejo ne zato, ker bi bil to jezik resnice, temveč mu verjamejo, ker gre za jezik zapovedi. To je jezik, ki nam pove: »Moli in delaj. Trpi in nič ne razmišljaj. Bodi hvaležen za kruh tvoj vsakdanji. Oprosti grehe grešnikom, ker ne vedo kaj delajo. Veruj, čeprav ne razumeš in razumi, da ne smeš misliti. Izvršuj povelja nadrejenih in teptaj pravice drugih in ne upiraj se oblasti, ki tepta tvoje pravice. Če te oblast klofuta po levem licu, ji nastavi še desnega. Itd.«

Primer razrešitve ministrice za kulturo, ki je le še vprašanje časa, nam torej dokazuje, da moralna teorija naše oblasti ni kulturna nič bolj in nič manj, kot naše ministrstvo za kulturo, saj oba pravzaprav sploh nista kulturna.

Če sledim obrazložitvi predloga predsednika vlade za razrešitev ministrice za kulturo, ta predlog podpiram pod pogojem, da naš državni zbor razreši vse ministre s predsednikom vlade vred, ker dejansko vsi skupaj ne delajo kulturno, zaradi česar je življenje v Sloveniji čedalje revnejše, čedalje manj dostojno, skratka v najširšem pomenu te besede čedalje manj kulturno. Za to vsesplošno stanje v naši kulturi sta v prvi vrsti odgovorni zakonodajna in izvršna oblast, ki kreirata sistemski primitivizem v vseh pojavnih oblikah našega družbenega življenja.

Ker Državni zbor verjetno ne bo izpolnil mojega pogoja za podporo razrešitvi kulturne ministrice, pa dajem Julijani Bizjak Mlakar priznanje za njeno uporniško držo, čeprav razlog ni skrit v kulturi, ampak preprosto v dejstvu, da se ministrica brani prevzeti na svojo grbo odgovornost za najverjetneje nezakonit in netransparenten način financiranja upravljanja z rudniki v likvidaciji, ki bi jo morala prevzeti po skrivnostnem sklepu vlade, ki ga omenjajo mediji, UKOM pa ga posreduje šele po zelo odločni zahtevi in to kljub temu, da iz tega sklepa ni mogoče razbrati, za kaj pravzaprav gre. Če ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar ne bo podlegla dobronamernemu pritisku svojega strankarskega predsednika in bo vztrajala pri svoji odločitvi, da odbrani svojo čast pred državnim zborom, bomo nemara izvedeli zakaj dejansko gre.

No, da, možnosti so majhne, kajti verjetno se bo premislila in bo v postopku prepričevanja svojo odpoved razkrivanja resnice verjetno dobro unovčila. Kakor koli, prav kmalu bomo priče razrešitvi, ki pa gotovo ne bo v prid slovenskih davkoplačevalcev, ki bodo še naprej pridno s svojo revščino plačevali kulturo moralne teologije naše politike. Sicer pa prav kmalu razrešeni ministrici Julijani Bizjak Mlakar svetujem po Prešernu:

»Kako hočeš bit poet

In ti pretežko v prsih je nosit

Al pekel, al nebo?

Stanu se svojega spomni,

Trpi brez miru.«

 

Odgovornost v ograji neumnosti II.: tisti, ki odločajo, ne odgovarjajo

V vseh dobro delujočih pravnih redih je natančno znano, kdo je kaj odločil in kdo je za kaj odgovoren. Kdor odloča, tudi odgovarja. V primitivnih in slabo delujočih pravnih redih pa tisti, ki odločajo, ne odgovarjajo, ker pravzaprav ni znano, kdo je kaj odločil, saj se imena skrivajo ali pa se posegi izvršijo brez konkretnih odločb ali pa se ukrepa na podlagi odločb nepristojnih organov. Tudi v gospodarstvu se ta vzorec iz javne sfere ponavlja, saj uprave pogosto ne odločajo transparentno in ni dokumentirano zapisanih odločitev.

Vladanje Cerarjeve vlade nedvomno označujejo sprenevedanje v zvezi z izgradnjo drugega tira Divača-Koper in neumnosti, ki jih ta vlada počne z ograjevanjem Hrvaško –Slovenske meje. Višino škode zaradi nerazumnega odklanjanja najugodnejšega načina gradnje drugega tir Divača – Koper je v svoji obsežni analizi natančno izračunala skupina strokovnjakov pod vodstvom dr. Jožeta Damijana. Škoda zaradi ograjevanja Slovenije bo za državo mnogo manjša od že povzročenih škod znamenitih primerov, kot je gradnja TEŠ6 ali primerov malomarnega bančnega poslovanja, toda to je aktualen primer, ki se odvija pred našimi očmi nazoren in razkriva logiko, zaradi katere se pri nas odgovornost v resnici sploh ne uveljavlja.

Dejstvo je, da je slovenska vojska ob pomoči češke vojske postavila več sto kilometrov bodeče žice v času, ko so begunci v tisočih prehajali Slovenijo organizirano in pod nadzorom z vlaki in avtobusi in nenadzorovanega prehajanja meje, razen nekaj primerov, ko je hrvaška oblast organizirala pregon beguncev mimo mejnih prehodov in tudi prek rek ni bilo. Namesto, da bi Cerarjeva vlada ukrepala proti hrvaškim kršitvam evropskih pravil nadzora nad prehajanjem meje, je brez potrebe na stroške proračuna postavila več sto kilometrov bodeče žične ograje (koliko km je bilo dejansko postavljenih in koliko je to stalo, je javnosti skrito, ker bi naj šlo za podatke, ki naj bi bili vojaška skrivnost, čeprav gre za pristojnosti policije). Po tem, ko se je organizirano prehajanje meje ustavilo, ker je Evropa po predlogu Mira Cerarja organizirala brutalno pretepanje beguncev na grško-makedonski meji, je vojska žične ograje, ki so bile plačane iz proračuna v neznani višini, odstranila in sedaj postavlja tako imenovane panelne ograje, ki prav tako kot žične ograje nimajo drugega namena, kot omogočiti pretok javnega denarja iz proračuna na račun podjetja, ki je pridobilo državno naročilo brez postopka javnega naročanja. Te panelne ograje so gotovo še mnogo dražje od žičnih ograj. Ograje dejansko postavljajo različni podizvajalci, ki za svoje delo prejmejo mnogo manj kot njihov naročnik, ki gradi ograje za državo. Ne bi bil presenečen, če se bo naknadno izkazalo, da so postavljali ograje dejansko neki delavci podizvajalcev tako rekoč zastonj, prav tako pa ne bom presenečen, če se bo kdaj izkazalo, da je država za panele in drugi potrebni material plačala nekajkrat več, kot stane ta material v maloprodaji v trgovinah z gradbenim materialom.

Na terenu skušajo policaji vzbuditi pri državljanih simpatijo za postavljanje te neumnosti v obliki ograje in ponujajo ljudem v podpis nekakšne izjave o soglasju za postavitev ograje na njihovih parcelah. Lastniki parcel seveda razlagajo policajem, da se s takšno neumnostjo ne morejo strinjati in da se naj sramujejo, ker sodelujejo v očitnem oškodovanju javnih sredstev. Policaji pojasnjujejo, da sami niso nič krivi in da morajo ravnati po ukazih svojih nadrejeni organov. Na vprašanje, kdo je sklenil, da se ograje postavijo, dobi državljan odgovor, da je sklep sprejela vlada. Toda Vlada po 8. členu Zakona o nadzoru nad državno mejo sploh ni pristojen organ za odločanje, temveč zakon podeljuje pooblastilo za postavljanje tehničnih ovir na meje policiji. Sklep, ki ga sprejme po zakonu nepristojen organ je pravno ničen in nikogar ne obvezuje. Sploh pa splošen sklep, da se ogradi meja, še ne pomeni, da se postavi ograja natančno na določeni parceli, na primer nekje ob Kolpi. Zato bi policija morala realizirati svojo pristojnost po političnem sklepu vlade z izdajo ustreznih odločb lastnikom in ne z zbiranjem brezpredmetnih soglasij, ki vrhu vsega nimajo nikakršnih posledic. Tudi, če se kdo ne strinja z ograjo na svoji parceli, jo vseeno dobi za kazen enako kot tisti, ki je za svoje strinjanje nagrajen z ograjo. Če kdo zahteva izdajo odločbe kot konkretnega pravnega akta, mu policija pojasni, da takšnih odločb ne izdaja, temveč, da ograjo kar postavi, kar so lastniki dolžni trpeti, kar je svojevrsten izbris lastninske pravice in nato še odvzem ustavne pravice do sodnega varstva, saj se zoper odločbo, ki je ni, niti ne moreš pritožiti. Neizdana odločba tudi ni molk organa, saj ne gre za postopek na vlogo stranke, temveč za uradno ravnanje pristojnega organa, ki brez odločbe posega v ustavno zavarovano lastninsko pravico. Če državljan policaja, ki mu razlaga, naj bo hvaležen, da z ograjo, ki kot v konkretnem primeru ob Kolpi na 200 metrih vsebuje kar 8 odprtih vrat širokih 3,5, 2,5 ali 1,2 metra varuje njegovo premoženje pred begunci, prijazno zaprosi, naj mu vsaj pove, kdo je dejansko odločil, da se na tak neumen način porablja javen denar in se ljudem povzroča škoda, dobi odgovor, da je to odločila nekakšna komisija pri ministrstvu za notranje zadeve. Ko državljan sitnari dalje in želi izvedeti imena  članov komisije, ki sprejema nezakonite in bebave odločitve, s katerimi se namerno povzroča škoda proračunu in prizadetim občanom, mu terenski policaj zaupa, da imen pač ne more povedati, ker jih ne pozna. Ni pomembno, ali terenski policaj imen res ne pozna, ali pa laže in ta imena namerno prekriva. Pomembno je, da državljan ne more izvedeti, kdo je dejansko odločil z postavitvijo ograje na njegovi parceli povzročiti škodo in torej škode ne more terjati od osebe, ki je dejansko s svojo odločitvijo škodo povzročila, temveč lahko toži le državo, ki odgovarja za ravnanje svojih organov. Toda tudi v tem smislu, je državljan v težavah, saj ne ve, ali mu je škodo povzročila vlada, ali ministrstvo za notranje zadeve, ali neka uprava znotraj policije.

Vidimo, da za škodljivo ravnanje ne moremo klicati na odgovornost podizvajalce prevzemnika naročila, niti ne policije, saj je sklep o ograji sprejela vlada, toda tudi vlada ni odgovorna za odločitve komisije, neznanih imen odločevalcev. Tako je to v Sloveniji genialno urejeno, da ne vemo, kdo je pravzaprav kaj odločil in zato ne moremo vedeti, kdo je za kaj odgovoren. Kdor počne neumnosti in povzroča škodo ni odgovoren, če dela po nalogu drugih, ti drugi pa niso ravnali krivdno, če je odločila komisija, ki skriva svoja imena. Četudi komisija ne bi uspela prikriti svojih imen, saj odločb ne izdaja, pa ne bi bila kriva, saj je izvajala sklep vlade, ta pa seveda ne odgovarja, če ščiti varnost državljanov s tem, da jim povzroča škodo. Nemara je edina sankcija izguba kredibilnosti v očeh javnosti, kar se izkaže na naslednjih volitvah, če propaganda s spretno demagogijo, ki jo širijo naši mediji ne uspe zamegliti in skriti vsa zavržena ravnanja oblasti, s katerimi je bila povzročena škoda, za katero nihče ne odgovarja in se je socializirala v siromašenje prebivalstva, ki potrpežljivo prenaša vse bolj samovoljno in čedalje manj ravnanje države in njenih organov.

Ta vzorec skrivanja odgovornosti se ponavlja praktično v vseh primerih, ko raziskovalni novinarji po nalogu politikov v prerivanju za oblast razkrijejo kakšno veliko oškodovanje in packarijo naše izvršne in zakonodajne oblasti. Če že pride do uveljavljanja odgovornosti v kazenskih in v pravdnih postopkih, je rezultat teh prizadevanj praktično ničen, ker sodišča, ki morajo spoštovati veljavno pravo, ne najdejo podlage za obsodilne obsodbe, še manj pa dovolj podlage, da bi komu naložile povrniti, kar je neupravičeno pridobil, ali plačati odškodnino za škodo, ki jo je povzročil.

V vseh dobro delujočih pravnih redih je natančno znano, kdo je kaj odločil in kdo je za kaj odgovoren. Kdor odloča, tudi odgovarja. V primitivnih in slabo delujočih pravnih redih pa tisti, ki odločajo, ne odgovarjajo, ker pravzaprav ni znano, kdo je kaj odločil, saj se imena skrivajo ali pa se posegi izvršijo brez konkretnih odločb ali pa se ukrepa na podlagi odločb nepristojnih organov. Tudi v gospodarstvu se ta vzorec iz javne sfere ponavlja, saj uprave pogosto ne odločajo transparentno in ni dokumentirano zapisanih odločitev. Uprave bank, tako naj ne bi odgovarjale za odločitve kreditnih odborov, uprava DARS oddaja javna naročila po odločitvah strokovne komisije za javna naročanja, lastniki preko nadzornih svetov upravljajo družbe, namesto da bi jih nadzorovale in nadzorni sveti neuradno nalagajo upravam škodljive odločitve, za kar nimajo kritja v skupščinskih sklepih. Povedano drugače, če v urejenih družbah vemo, da pije tisti, ki tudi plača, je za Slovenijo značilno, da vemo le to, da tisti, ki pije ne plača in da plačamo zapitek odločevalcev državljani s svojim garanjem in odrekanjem vsega, kar si kot ljudje zaslužimo in kar kot normalni ljudje želimo, a nam naš politični in civilni sistem primitivnega upravljanja ne privošči, sami pa nismo dovolj odločni, da bi si svoje pravice izborili in preprečili našim brezvestnim politikom in menedžerjem pijančevati na naš račun. Tako je odgovornost ograjena z ograjo neumnosti.

Odgovornost v ograji neumnosti I.

Gospodarski kriminal je vedno ravnanje, ki povzroča nekomu, največkrat javnemu premoženju, škodo, ni pa vsako oškodovanje tudi že kriminalno ravnanje. Če oškodovanci ne zahtevajo odškodnin in če država ne preganja protipravnega prilaščanja premoženja, ni prevencije in ni nenavadno, da se v Sloveniji razrašča gospodarski kriminal in vse mogoče oblike zlorab, kot jih ne nazadnje potrjujejo tudi razkritja panamskih papirjev. Pri tem se moramo zamisliti, saj panamski papirji ne povedo nič novega, nič takega, kar na primer Banka Slovenije, ali SOVA ali urad za preprečevanje pranja denarja, ali finančna uprava ne bi vedeli že prej iz podatkov o plačilnem prometu. Pristojne institucije z vlado in državnim zborom vred so vse vedele za skrivanje denarja in davkov v davčnih oazah, toda nihče ni ukrepal.

Na vprašanje, kdo odgovarja za posledice ravnanja, ali za posledice opustitve ravnanja, daje pravna teorija zelo jasen in enostaven odgovor. Odgovoren je, kdor je ravnal krivdno, torej naklepno ali malomarno in je s svojim ravnanjem ali opustitvami ravnanja povzročil sebi ali drugim škodo. Krivda se v kazenskem pravu kvalificira glede na voljo storilca, v civilnem pravu pa je pomembnejši kriterij skrbnost, ki jo lahko pričakujemo od dobrega gospodarja, strokovnjaka ali povprečnega človeka. Poleg krivdne odgovornosti civilno pravo priznava tudi objektivno odgovornost, ki jo nosi, kdor se ukvarja z nevarno dejavnostjo, ali ima v oblasti nevarno stvar. V kazenskih postopkih je dokazovanje krivde vezano na dokazovanje namena storilca, v primeru kazenske odgovornosti zaradi malomarnosti pa na dokazovanje zavestne ali nezavestne malomarnosti, glede njegovega ravnanja, ker je nekaj vedel, a je malomarno menil, da ne bo posledic, ali pa bi nekaj moral in mogel predvideti, pa je to malomarno opustil. Sodna praksa in pravna teorija jasno opredeljujeta, kaj je skrbno ravnanje dobrega gospodarja, povprečnega človeka in kaj skrbno ravnanje strokovnjaka, zaradi česar je v pravdnih postopkih ugotavljanje civilne odgovornosti manj zapleteno in enostavnejše, kot dokazovanje krivde v kazenskih postopkih, v katerih je zapleteno ugotoviti kaj je storilec hotel, oziroma kaj je vedel ali bi moral vedeti. Če gre za obrnjeno dokazno breme v pravdnem postopku, ni treba dokazovati tožniku odgovornosti tožene stranke, temveč mora tožena stranka dokazati, da ni odgovorna, čeprav so izpolnjeni pogoji, ki narekujejo njeno odgovornost. Tako se na primer šteje, da je uprava gospodarske družbe odgovorna za škodo lastnikom družbe, če ne ravna v skladu s pravili finančne stroke in krši določbe Zakona o finančnem poslovanju in postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju in mora uprava dokazati, da je ravnala pravno pravilno, ne pa da bi moral oškodovanec dokazati, da je uprava ravnala protipravno.

Gospodarski kriminal je vedno ravnanje, ki povzroča nekomu, največkrat javnemu premoženju, škodo, ni pa vsako oškodovanje tudi že kriminalno ravnanje. Pravo nudi oškodovancem možnost doseči odškodnino in hkrati tudi v kazenskih postopkih zagotoviti preventivno preprečevanje kaznivih ravnaj. Vodenje kazenskih in pravdnih postopkov je drago in zamudno, vendar kazenske postopke vodi in financira država, ki si sicer skozi povprečnine v primeru obsodilnih sodb nekaj stroškov povrne, pravdne stroške pa nosi tožnik, če v pravdi ne uspe. Tudi, če v pravdi tožnik uspe, pa toženec nima premoženja, iz katerega bi se tožnik poplačal, do povračila stroškov in plačila prisojene terjatve ne pride, ker je izvršba sodbe pač neuspešna. Prav zato oškodovanci pogosto vložijo kazenske ovadbe in prijavijo odškodninski zahtevek v kazenskem postopku, ne vlagajo pa odškodninskih in verzijskih (povračilnih) zahtevkov v pravdnih postopkih. Tako se čedalje pogosteje odškodnine zahtevajo v odvisnosti od kazenskih postopkov in se ne uporabljajo pravne možnosti, ki jih nudijo pravdni postopki. Rezultat je, da na primer banke vlagajo kazenske ovadbe, namesto da bi zaradi opustitve skrbnosti dobrega strokovnjaka terjale odškodnine od svojih uprav, ki so v nasprotju z dobro bančno prakso prerazporejale BDP, tako da se je le ta pretočil v davčne oaze slovenskih podjetnežev.

Če ne bo kazenskega epiloga, ker tožilstvo zaradi težav pri dokazovanju naklepa ovadbe pogosto ne procesuira, tudi odškodnin sodišče ne bo določilo, saj jih nihče niti zahteva ne, ker ne vlaga ustreznih tožb v pravdnih postopkih. Če država preganja brezdomca, ki v trgovini ukrade sendvič in jo postopek stane mnogo več, kot znaša vrednost ukradenega sendviča, to počne zato, da preventivno v družbi prepreči vsesplošne tatvine v trgovinah, ki bi se gotovo zgodile, če bi državljan vedel, da teh sendvičev ni treba plačati, ker jih lahko brez posledic kradeš. Če oškodovanci ne zahtevajo odškodnin in če država ne preganja protipravnega prilaščanja premoženja, ni prevencije in ni nenavadno, da se v Sloveniji razrašča gospodarski kriminal in vse mogoče oblike zlorab, kot jih ne nazadnje potrjujejo tudi razkritja panamskih papirjev. Pri tem se moramo zamisliti, saj panamski papirji ne povedo nič novega, nič takega, kar na primer Banka Slovenije, ali SOVA ali urad za preprečevanje pranja denarja, ali finančna uprava ne bi vedeli že prej iz podatkov o plačilnem prometu. Pristojne institucije z vlado in državnim zborom vred so vse vedele za skrivanje denarja in davkov v davčnih oazah, toda nihče ni ukrepal. Nihče ni uporabil pravnih sredstev za preventivno zaščito slovenskega gospodarstva in njenih državljanov. Ni težava v tem, da ljudje goljufajo in kradejo, težava je v tem, da slovenska država različnih vrst škodljivega ravnanja ne preganja in sistemsko opušča preprečevanje za družbo škodljivega ravnanja in škodo raje socializira, kot da bi uveljavljala odškodninsko odgovornost vseh, ki so se enormno okoristili.

Velikokrat pa kdo nekaj počne, ne ker bi hotel to početi, temveč, ker mora nekaj storiti ali opustiti, ker je nekdo drug tako odločil. V teh primerih je seveda odgovorna oseba, ki je odločila in ne oseba, ki je nekaj storila ali opustila.

Delavci v gospodarski družbi delajo za mezdo in morajo delati, kar jim odredi, naroči delodajalec. Delavci v javnem sektorju izpolnjujejo odločitve pristojnih organov in morajo za plačo storiti, kar jim ukažejo pooblaščeni nadrejeni uslužbenci v hierarhiji javnih institucij ali državnih organov. V vseh primerih, ko nekdo kaj počne po volji drugih, odgovarja za posledice takšnega ravnanja oseba, ki je odločila, odredila, ukazala.

Po obligacijskem zakonu odgovarjajo gospodarske družbe za vso škodo, ki jo povzročijo delavci družbe tretjim osebam, le ti pa odgovarjajo družbi za svoje krivdno ravnanje oziroma za opustitve ravnanja. Ker so ravnanja delavcev družbe normalno posledica odločitev uprave družbe in nadzornih organov, je logično pričakovati, da bi gospodarske družbe množično uveljavljale škodo proti članom uprav in članom nadzornih svetov, torej zoper ljudi, ki so v okviru zakonskih pooblastil odredili delavcem družbe določeno ravnanje oziroma so jim odredili, da česa ne smejo storiti.

Po slovenski ustavi in po obligacijskem zakoniku odgovarja Republika Slovenija za škodo, ki je nastala zaradi ravnanja ali opustitev njenih organov tretjim osebam. Če je do škode prišlo zaradi namernega škodljivega ravnanja ali zaradi malomarnosti, ima Republika Slovenija možnost zoper organe in zaposlene javne delavce uveljavljati regresne (povračilne) zahtevke za škodo, ki so jo povzročili s svojimi zlorabami, malomarnostjo in opustitvami njihovih dolžnosti.

V slovenski pravni praksi, bi glede na jasna pravna pravila in glede na enormna oškodovanja, ki jih trpimo državljani zaradi škodljivega vodenja gospodarske politike, zaradi nestrokovnega, neumnega odločanja in zaradi ravnanja, usmerjenega v pridobivanje koristi na škodo javnega premoženja, pričakovali množično uveljavljanje odškodninskih zahtevkov. Toda praksa je prav obratna. Tovrstni zahtevki so tako redki, da so velika izjema, zaradi česar lahko z veliko gotovostjo ocenimo, da v Sloveniji odgovornosti za škodo za povzročanje škode v pravdnih postopkih zaradi zlorab, malomarnosti in opuščanja dolžnosti pristojnih organov odločanja v gospodarskih družbah in v osebah javnega prava dejansko sploh ni.

V zadnjih letih imamo nekaj primerov vodenja kazenskih postopkov zoper akterje gospodarskega kriminala, ki pa se končajo z oprostilnimi sodbami, ker tožilstvo ne uspe dokazati namena, če pa se že kakšen proces konča z obsodilno sodbo, obsojenec ne poravna povzročene škode ne državi, ne osebam, ki jih je oškodoval. Če se zoper gospodarstvenike uveljavljajo kazenske sankcije, pa v praksi ni primerov, da bi država kazensko preganjala javne funkcionarje, ki so s svojim ravnanjem oškodovali državo. Izjema je zadeva Patria, ki pa se je končala z zastaranjem po zaslugi načelnega ustavnega sodišča, ki je postavilo kriterije, po katerih v Sloveniji korupcije pač ni.

Kljub dejstvu, da sta novinarja Blaž Zgaga in Matej Šurc v trilogiji v »Imenu države« in Matej Šurc v knjigi »Prevarana Slovenija« razkrila tatvine v škodo državnega premoženja pri trgovanju z orožjem, država in njeni organi niso zoper akterje tega umazanega ravnanja sprožili ne kazenskih, ne civilnih odškodninskih zahtevkov.

Ministra za notranje zadeve Igorja Bavčarja in njegove uradnike, ki so dosledno izbrisali množico državljanov iz slovenskega državljanstva in povzročili obveznost države izbrisanim povrniti utrpljeno škodo v breme proračuna pristojni organi države niti ne poskusijo ne kazensko ne civilno preganjati in sploh nihče ne pomisli, da bi kdo za svoje ravnanje zaradi škode v zvezi z izbrisom iz državljanstva lahko kaj odgovarjal.

Banka Slovenije razglaša, da pridno vlaga kazenske ovadbe zoper uprave bank, ki so povzročile s podeljevanjem kreditov v nasprotju s pravili dobre bančne prakse enormno bančno luknjo, toda kakšnega takšnega kazenskega postopka do sedaj še nismo doživeli. Če pa že bo vložena kazenska obtožba, je verjetnost, da bo postopek končan pred zastaranjem zelo majhna.

Nenormalno je v NLB normalno

Bivši predsednik uprave NLB Draško Veselinovič pravi, da je bilo kar 98 % vseh kreditov odobrenih izven kriterijev internega cenika NLB, ker je obstajala verjetnost, da bodo ti komitenti šli po kredit k kakšni drugi slovenski banki. NLB ki je torej poslovala tako, da je bilo zanjo normalno odobravanje slabih kreditov in je le izjemoma odobrila komu kredit po njenem internem ceniku in po pogojih, ki bi jih lahko šteli za normalno bančno prakso. Ob tem obtoženi nekdanji člani uprave NLB menijo, da niso nič krivi, ker so “le” podpisovali pogodbe, niso pa jih sestavljali ali – bog ne daj – prebrali.

V Delovem poročilu o kazenskem postopku proti obtoženim članom uprave NLB Drašku Veselinoviču, Mateju Naratu in Miranu Vičiču zaradi odobritve izjemno ugodnega stanovanjskega kredita bivši vodji kabineta predsednika vlade Simoni Dimic in njenemu očetu, preberemo, da je bivši predsednik uprave NLB Draško Veselinovič pojasnil, da je bilo kar 98 % vseh kreditov odobrenih izven kriterijev internega cenika NLB. Logično lahko sklepamo, da je samo 2 % odobrenih kreditov upoštevalo cene iz internega cenika NLB.

Očitno želijo obtoženi povedati, da niso storili nič ekscesnega, če so tudi Simoni Dimic in njenemu očetu odobrili visoka kredita po neprimerno ugodnejših pogojih, kot jih je določal interni cenik. Te pogoje državno tožilstvo kvalificira kot oškodovanje banke in kot pridobitev neupravičene koristi za kreditojemalca. Iz poročila Dela ni mogoče razbrati, kako to obrambo obtoženih razume državno tožilstvo, kako bo razumelo sodišče, pa bomo videli, ko bo izrečena sodba. Če bo sodišče sprejelo logiko obtoženih, bo izreklo oprostilno sodbo, saj ni kaznivo dejanje, če nekdo stori nekaj, kar je bila normalna utečena praksa poslovanja NLB pri odobravanju stanovanjskih kreditov. Glede na dejstvo, da kreditojemalca kredit odobren na 30 let redno odplačujeta, tega kredita celo ne moremo šteti za neizterljiv kredit, ki bi sodil v bančno luknjo v kateri je upoštevanih za 1,6 milijarde slabih kreditov NLB, ki so preneseni na DUTB. Nujno je, da so bili ostali slabi krediti NLB odobreni kreditojemalcem po za banko še slabših pogojih, s še slabšimi instrumenti zavarovanja in v še večjem nasprotju z internim cenikom in dobro bančno prakso. NLB je torej poslovala tako, da je bilo zanjo normalno odobravanje slabih kreditov in je le izjemoma odobrila komu kredit po njenem internem ceniku in po pogojih, ki bi jih lahko šteli za normalno bančno prakso. Normalna bančna praksa je odobravanje kreditov, ki so za banko dobičkonosni, ki so tako dobro zavarovani, da jih kreditojemalec ali kdo drug zanj gotovo vrne, ali pa da ima banka na razpolago dovolj zastavljenega premoženja iz katerega se gotovo lahko poplača. Drugačna bančna praksa je za banko slaba, zoper pričakovanje pa ni dobra niti za njene komitente. Namreč komitenti smo slovenski državljani, ki sedaj preko povečanega javnega dolga pokrivamo bančno luknjo. Praksa podeljevanja slabih kreditov je tako nek poseben primer prerazporejanja BDP, ki se v pomembnem delu na podlagi bančnega poslovanja na tak način preseli iz gospodarskega kroženja v igrah vsakdanje menjave v nakazila v davčne oaze, kamor so ga prenesli vsi, ki so iz normalne bančne prakse NLB preselili denar v svoje žepe, ne da bi ga bili dolžni vrniti.

Če kaj, je nenavadno, da tožilstvo preganja normalen primer oškodovanja, ne zazna pa, da je bila škodljiva prav normalna praksa, ker je bilo normalno pravzaprav nenormalno. Spomnimo se znamenitega odgovora Ericha Fromma, ki je na vprašanje, ali se mu zdi nenavadno, da je v Združenih državah Amerike kar 2 % ljudi norih, odgovoril, da je nenavadno, da jih je kar 98 % normalnih.

Državno tožilstvo in naši pristojni organi od Banke Slovenije do vlade in kriminalistične policije ter državnega tožilstva očitno ne opazijo, da je kar 98 % odobrenih kreditov pri NLB bilo odobrenih v nasprotju s standardi bančnega poslovanja in kot kaznivo dejanje obravnavajo zgolj posamezen primer, ki je vzbudil pozornost izključno zaradi položaja kreditojemalca in dejstva, da sta ta dva komitenta bila deležna ugodnejšega obravnavanja, ki je za bil za državljane, ki sedaj plačujemo bančno luknjo povsem popolnoma izključen. Če bi bilo drugače, bi Državno tožilstvo preganjalo akterje slabe bančne prakse ne le zaradi posameznih primerov, ampak predvsem zato, ker so pri opravljanju svojega dela opustili dolžno profesionalno skrbnost in so malomarno ali namenoma oškodovali premoženje banke in s tem povzročili v korist privilegirane elite ogromen primanjkljaj, ki ga je bila država v breme vseh državljanov prisiljena sanirati in s sanacijo preprečiti še večjo škodo, saj bi se nadaljevanje te prakse nedvomno končalo s stečajem slovenskih bank in bankrotom proračuna.

Prelivanje nenormalnega v normalno ima svoje nadaljevanje v preganjanju tega pojava, saj je nekako samo po sebi umevno, da se je tožilstvo lotilo preganjati nek normalen posamičen primer, namesto da bi preganjalo nenormalno prakso, v kateri se predmeten pregon kaže celo kot normalna praksa. Prav ta normalnost je pojav, ki ga viceguvernerka Mejra Festić šteje za posebno obliko krivde, ki jo imenuje »naklepna slepota«. To je slepota dobrega bančnega strokovnjaka, ki ne vidi, da ravna v 98% svojega ravnanja v nasprotju s veljavnimi internimi pravili in torej v nasprotju s strokovnimi pravili zdravega finančnega poslovanja, ki določajo, da banka upošteva svoje interne predpise. Toda, če to ignoriranje strokovnih pravil finančnega bančnega poslovanja sprejmemo za normalno, potem ne gre več zgolj za kaznivo dejanje v konkretni zadevi zaradi Simone Dimic in njenega očeta, temveč gre za sistemsko vgrajen način poslovanja, ki neposredno vodi v enormna oškodovanja, saj je bilo tako poslovanje normalno v kar 98 % kreditnih poslov na področju stanovanjskih kreditov. Normalno bi torej bilo, da bi bili akterji takšnega poslovanja preganjani zaradi sistemskega škodovanja banki in davkoplačevalcem in nenormalno je, da Državno tožilstvo preganja zgolj ekscesen primer. Vsekakor to pomeni, da Državno tožilstvo ravna nenormalno, ker s takšno prakso ne preganja ključnih vzrokov povzročanja škode v sistemsko pomembnem obsegu in tako daje jasno sporočilo, da je nenormalna praksa bank prav za prav normalna in se je ne preganja. Če bo sodišče sledilo zagovoru, bodo obtoženci lahko celo v tako ekscesnem primeru oproščeni. V tem primeru bomo dobili jasno sporočilo, da je normalno nenormalno poslovanje naših bank in da Slovenija ravna nenormalno, ker takšne normalnosti ne preganja, preprečuje in ne sankcionira. In značilno tudi ne stori ničesar, da bi akterji takšne bančne prakse odškodninsko odgovarjali, tako, da bi morali poravnati povzročeno škodo – če že ne v celoti, pa vsaj simbolno, da bi čutili posledice svojega neodgovornega škodljivega ravnanja v obliki zmanjšanja njihovega premoženja. Če bi ravnali v Sloveniji normalno, bi bila bančna luknja gotovo manjša in državljani bi bili manj obremenjeni s pokrivanjem javnih dolgov in bi živeli bistveno dostojneje kot živimo sedaj.

Draško Veselinovič nas tudi pouči, da je NLB ravnala kot je, ker je sicer obstajala verjetnost, da bo tak komitent šel po kredit k kakšni drugi slovenski banki. No, to bi bila za NLB res huda izguba, če bi imela enega komitenta, ki mu mora posojati po za banko škodljivih pogojih manj. Toda ni šlo le za enega komitenta. NLB je želela obdržati množico takšnih komitentov, saj bi v primeru izgube te srenje ostala brez možnosti izvajanja svoje normalne prakse podeljevanja kreditov v 98 % po za banko škodljivih pogojih in tako NLB ne bi več mogla koristiti svojim komitentom in ne bi več mogla škodovati Sloveniji kot svojemu lastniku in posredno ne bi mogla več ropati praktično vseh državljanov preko kreiranja bančne luknje.

Kakor koli, vse kaže, da še dolgo ne bomo priče normalnega obravnavanja nenormalnosti. Tako bo še dolgo nenavadno, da je samo 2 % kreditov normalnih, vsi ostali pa bodo še naprej nenormalni, tako kot je v Ameriki nenavadno, da je samo 2 % ljudi norih, je pri nas nenavadno, da je samo 2 % bančnih kreditov po Drašku Veselinoviču normalnih.

Poslovodje »le« podpisujejo, ne da bi prebrali, zato niso krivi?

Zagovor obtoženih Draška Veselinoviča, Mateja Narata in Mirana Vičiča zasleduje zgolj cilj, kako bi se obtoženci rešili kazenske odgovornosti za svoja dejanja v času, ko so vodili poslovanje največje slovenske banke. Zato se izgovarjajo, da niso nič krivi, ker so samo podpisovali, kar so pripravile strokovne službe, ker so svojim službam zaupali, ali pa celo, da so podpisovali, ne da bi prebrali, kaj podpisujejo. Po takšni logiki so za vse krivi in odgovorni podrejeni delavci banke, ki so za vse skrbeli kot pripravljavci gradiv in odločitev. Po tej logiki za morebitne napake in škode niso krivi poslovodje, ki so sprejemali odločitve, ne da bi vedeli, kaj sprejemajo.

Pri takšnem zagovoru obtoženi bivši člani uprave NLB pozabljajo, da zakon o gospodarskih družbah, ki se po določbah zakona o bančništvu uporablja, če zakon o bančništvu ne določa drugače, jasno določa, da je uprava odgovorna za zakonito in gospodarno poslovanje družbe. Zakon o bančništvu (Zban) odgovornost uprave banke še dodatno in podrobneje opredeljuje in določa, da so člani uprave odgovorni za zakonito in s tem tudi profesionalno delovanje banke in vseh njenih sistemov. Poleg zakona dodatno določajo odgovornost pri vodenju bank še predpisi Banke Slovenije, ki poslovanje bank nadzoruje in bdi nad obvladovanjem tveganj v bankah. Zato je odgovornost članov uprave bila zagotovo tudi ustrezno in skladno s predpisi določena v njihovih individualnih pogodbah o zaposlitvah. Če je uprava NLB mirno kršila v 98 % odobrenih kreditih svoj cenik, zagovor obtoženih pomeni, da obtoženci priznavajo, da pri svojem delu niso ravnali skrbno, tako, kot to od njih zahteva Zban, zaradi česar so člani uprave odškodninsko odgovorni po 66.čl. Zban in odgovarjajo za škodo, razen če dokažejo, da so ravnali skrbno in v skladu z pravili stroke. Nedvomno so bivši člani uprave NLB ravnali v nasprotju s svojo dolžnostjo, če sploh niso gledali, kaj podpisujejo, če pa so že gledali, kaj podpisujejo, pa vsebine niso strokovno preverili, ker je sploh niso preverjali.

Bančno poslovanje zahteva, da uprava banke nenehno preverja tveganja, ki se jim banka s svojim bančnim poslovanjem izpostavlja in da s tveganji po določbah Zban ter pravilih stroke skrbno upravlja, vse s ciljem zagotoviti varnost depozitov in plačilno sposobnost banke.

Že dejstvo, da so po zagovoru obtožencev pripravljavci gradiv predlagali svoji upravi 98 % zadev mimo cenika, da o drugih tveganostih ne govorimo, pomeni da sami sploh niso upravljali tveganj banke, pomeni da so odločali pripravljavci predlogov na nižjih bančnih ravneh in so že zaradi tega člani uprave odgovorni, saj med sistemske tveganosti, ki jih določata neposredno Zban in enako po ZFPPIPP (Zakon o finančnem poslovanju in postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju) sodijo vse odločitve, ki vplivajo na finančno sposobnost banke.

Upravljanje tveganj zajema ugotavljanje, merjenje oziroma ocenjevanje, obvladovanje in spremljanje tveganj, vključno s poročanjem o tveganjih, ki jim je ali bi jim lahko bila banka izpostavljena pri svojem poslovanju. Poslovodstvo mora zagotoviti, da banka redno izvaja ukrepe upravljanja tveganj po določbah Zban ter da izvaja tudi vse druge ukrepe upravljanja tveganj, ki so po pravilih poslovno finančne stroke potrebni in primerni glede na vrsto in obseg poslov, ki jih banka opravlja. Poslovodstvo banke mora pri izpolnjevanju svojih obveznosti upoštevati vsa tveganja, ki jim je ali bi jim lahko bila banka izpostavljena pri svojem poslovanju in vključujejo zlasti kreditno tveganje, tržno tveganje, operativno tveganje in likvidnostno tveganje. Kreditno tveganje je tveganje nastanka izgube zaradi neizpolnitve obveznosti dolžnika do banke. Tržno tveganje je tveganje nastanka izgub zaradi spremembe cen blaga, valut ali finančnih instrumentov ali spremembe obrestnih mer.

Operativno tveganje je tveganje nastanka izgube skupaj s pravnim tveganjem zaradi:

  1. neustreznosti ali nepravilnega izvajanja notranjih postopkov,
  2. drugega nepravilnega ravnanja ljudi, ki spadajo v notranje poslovno področje družbe,
  3. neustreznosti ali nepravilnega delovanja sistemov, ki spadajo v notranjo poslovno področje banke, ali
  4. zunanjih dogodkov ali dejanj.

Likvidnostno tveganje je tveganje nastanka izgube zaradi kratkoročne plačilne nesposobnosti.

Upravljanje tveganj je osnova bančne profesionalnosti. Torej so, kakor je razvidno iz zapisanih dejstev, bivši člani uprave NLB odgovorni za škodo, ki izvira iz njihovega neskrbnega in malomarnega ravnanja. Če so odgovorni za škodo, pa so tudi kazensko odgovorni in bi, če njihovo priznavanje malomarnega in nestrokovnega poslovanja drži morali biti obsojeni. Če pa so obtoženi bivši člani uprave res žrtev nestrokovnega dela njihovih podrejenih uslužbencev, imajo seveda vso pravico do regresnega zahtevka proti tem delavcem, seveda, če so jim ti zadeve res podtaknili in ne delali po navodilih obtoženih bivših članih uprave.

Glede sklicevanja na argument: “ji bo dal kredit pa kdo drug”, pa obtoženi člani uprave NLB niso osamljeni. Tak argument sta uporabila za opravičevanje svojih ravnanj že veliko preje (in je v časopisih bilo večkrat citirano) že Mitja Gaspari kot tedaj guverner Banke Slovenije in član sveta (menda celo predsednik sveta Banke Slovenije) Ivan Ribnikar. Ugledni ekonomisti, kot je Ivan Ribnikar, so se leta 2007 v svetu Banke Slovenije pogovarjali, ali naj Kordežu odobrijo prevzem Merkurja ali ne. Takrat sta Ribnikar in tedanji guverner Banke Slovenije Mitja Gaspari povedala, da če slovenske banke ne bodo financirale Kordeževega prevzema, ga bodo pa tuje, in tako bo nekdo drug zaslužil namesto, da bi zaslužile domače banke (povzeto iz: Jože P. Damijan: Levica in desnica podpirali menedžerske prevzeme, Delo, 5. 9. 2015).

Če je zaslužkarski argument poslovodstva še morda razumljiv (nerazumljiv je ob kršenju vseh ostalih parametrov tveganosti in cene odobritve kredita Dimičevi) pa je popolnoma nerazumljiv iz ust centralnih bankirjev, saj njihova funkcija ni delati posel, ampak zagotavljati stabilnost bančnega sistema.

Preveriti je treba še vidik, kako so banke prišle do denarja – veliko – res ogromno, so si ga sposodile v tujini po (razen cene) zelo trdih pogojih (med drugim so bili to kratkoročni krediti). Te pogoje so potem banke prenašala na podjetja in v njih obsežno – res obsežno, kreditirale (poudarjamo) dolgoročne projekte (ki so bili nestvarni – in tudi te nestvarnosti – ker so bile v nebo vpijoče – bi morali bankirji identificirati) z neformalno obljubo (kot pravi Kordež) podaljševanja teh kratkoročnih kreditov, ki pa je nehala veljati takoj, ko je nastopila zunanja finančna kriza in so tuje banke zahtevale vrnitev denarja od domačih bank. Domače banke so seveda zahtevale vračila kreditov naprej od svojih kreditojemalcev in so hitro pozabile obljubo o podaljševanju kreditov in drastično spremenile prakso revolvinga. Ta vidik tveganja so vsi pravočasno registrirali – v svojih gradivih tudi Banka Slovenije – pa ga nihče ni jemal resno.

Ne glede na vse, pa so obtoženi bivši člani uprave NLB vendar Dimičevi odobrili dolgoročni (in še poceni) kredit, kar je tudi odstopalo od siceršnje kratkoročne in “revolving” prakse, ki je sicer veljala za podjetja in na primer za Kordeža.

Na tem mestu seveda ne smemo pozabiti na odgovornost članov nadzornih svetov banke, ki morajo nadzorovati delo uprav in skrbno nadzorovati zlasti upravljanje s tveganji. Če je, kar trdijo obtoženi člani uprave res, bo državno tožilstvo nujno moralo razširiti svoj pregon še na člane nadzornih svetov, ki niso škodljivega poslovanja preprečili, čeprav je njihova odgovornost po Zbanu opredeljena enako natančno in jasno, kot odgovornost uprav. Če bo državno tožilstvo dosledno, pa bo preverilo še poslovanje Banke Slovenije, ki bi morala vse te normalne nenormalnosti pravočasno ugotoviti in preprečiti pa jih ni.

Dokler bo v Sloveniji glede bančnega poslovanja veljalo, da med normalnim in nenormalnim ni razlike, dela za državno tožilstvo ne bo zmanjkalo. Glede na dejstvo, da vlada pripravlja po predlogih pravosodnega ministra še reorganizacijo pravobranilstva, pa bo nemara dovolj dela tudi za pravobranilce, da bodo na podlagi obrnjenega dokaznega bremena iztožili povračilo škod, ki so jih v času normalno nenormalnega poslovanja davkoplačevalcem prizadejali obtoženi in še neobtoženi bančniki. Banka Slovenije namreč pridno vlaga kazenske ovadbe. Upajmo, da bo nekoč začela vlagati še pobude za vlaganje odškodninskih tožb proti vsem akterjem v naših bankah, ki so s svojim malomarnim poslovanjem povzročili škodo vsem državljanom Slovenije in omogočili korist izbranim komitentom, ki so bili privilegirani uživati ugodne kredite, ki so jih delile državne banke na čelu z NLB.

Afera Volkswagen: za brajdo s sladkim grozdjem pravice

Pravna posledica, ki jo za Volkswagnovo varanje kupcev avtomobilov z dizel motorjem določa Zakon o varstvu potrošnikov je pravica potrošnika zahtevati vračilo kupnine ob vračilu avtomobila, ki je bil kupljen kot blago z napako, ali zahtevati zamenjavo avtomobila z novim in sicer takim, ki bo imel v homologacijskem potrdilu navedene lastnosti in odlike. Lastnikom Volkswagnovih avtomobilov z dizel motorjem in vgrajeno elektroniko, ki menijo, da se je za svojo pravico, tudi proti mogočnemu koncernu Volkswagnu, smiselno boriti in je verjetnost uspeha (ne glede na upravičene dvome v korektnost slovenskega pravosodja) vendarle večja kot upanje na zadetek sedmice, če igraš loto, dolgujem jasno predstavitev, kaj in kako ukrepati, če se odločijo uveljavljati svojo pravico in objavljam vzorec ustrezne zahteve prodajalcu za vračilo kupnine ali zamenjavo avtomobila in vzorec tožbe. Kdor zamudi dvomesečni rok od dneva, ko je prejel obvestilo, oziroma od dneva, ko je preveril, ali je njegov avto blago s stvarno napako, izgubi možnost v nadaljnjih dveh letih vložiti ustrezno tožbo, če prodajalec njegovo zahtevo zavrne. Kdor od prodajalca ne zahteva vračila kupnine, oziroma zamenjave avtomobila, ne more svoje pravice neposredno uveljavljati na sodišču.

VIr: cbsnews.com
VIr: cbsnews.com

Pred tednom dni je blog had.si povzel pisanje, objavljeno na Prometeju, o pravnih aspektih Volkswagnovega varanja kupcev pri prodaji avtomobilov z vgrajenim dizel motorjem, ki je z vgrajeno elektroniko programiran tako, da deluje v dveh različnih režimih; med meritvami izpuhov strupenih plinov med mirovanjem, motor deluje tako, da so ti izpuhi nizki, med normalnim delovanjem med vožnjo pa so izpuhi strupenih plinov lahko tudi do 35 krat večji od količin navedenih v potrdilu o homologiranem tipu avtomobila. Pravna posledica, ki jo za takšno ravnanje določa Zakon o varstvu potrošnikov je pravica potrošnika zahtevati vračilo kupnine ob vračilu avtomobila, ki je bil kupljen kot blago z napako, ali zahtevati zamenjavo avtomobila z novim in sicer takim, ki bo imel v homologacijskem potrdilu navedene lastnosti in odlike.

Pravno dosledno pisanje je na Hadovem blogu vzpodbudilo precej komentarjev in razprav, v katerih je kar nekaj državljanov izrazilo nezaupanje v slovensko pravosodje in dvom, da bi si sodišča drznila v razumnem roku odločiti v skladu z veljavnim slovenskim zakonom in v korist slovenskega tožnika prisoditi vračilo kupnine ali zamenjavo avtomobila v škodo mogočnega koncerna Volkswagen. Kar nekaj komentatorjev se je ustrašilo pravdnih stroškov, očitno pa je tudi, da bralci bloga niso seznanjeni s procesnimi možnostmi po slovenskih predpisih in zlasti nimajo predstave, kako ravnati, če želijo zavarovati in izterjati svoje pravice. Nekaj komentatorjev je kljub prevladujoči slovenski plahosti vendarle izrazilo prepričanje, da se je za svojo pravico, tudi proti mogočnemu koncernu Volkswagnu, smiselno boriti in je verjetnost uspeha (ne glede na upravičene dvome v korektnost slovenskega pravosodja) vendarle večja kot upanje na zadetek sedmice, če igraš loto. Tem vrlim Slovencem dolgujem jasno predstavitev, kaj in kako ukrepati, če se odločijo uveljavljati svoje pravice.

Zakon o varstvu potrošnikov nalaga potrošniku v roku dveh mesecev po tem, ko je ugotovil, da je kupil blago z napako vložiti pri prodajalcu vlogo Obvestilo potrošnika prodajalcu o stvarni napaki – Zahteva za vračilo kupnine ali zamenjavo za nov avtomobil. Kdor zamudi dvomesečni rok od dneva, ko je prejel obvestilo, oziroma od dneva, ko je preveril, ali je njegov avto blago s stvarno napako, izgubi možnost v nadaljnjih dveh letih vložiti ustrezno tožbo, če prodajalec njegovo zahtevo zavrne. Kdor od prodajalca ne zahteva vračila kupnine, oziroma zamenjave avtomobila, ne more svoje pravice neposredno uveljavljati na sodišču.

Vir: sodni-tolmaci.si
Vir: sodni-tolmaci.si

V nadaljevanju vrlim Slovencem posredujem vzorec zahteve za vračilo kupnine ali zamenjavo avtomobila ter vzorec tožbe, saj se bodo izigrani potrošniki tako lažje odločili za ukrepanje, ali pa bodo lažje ocenili, da je sladko grozdje na brajdi po logiki lisice iz znane Ezopove basni pravzaprav kislo in se te kisle pravice ne izplača niti poskusiti doseči. Če je je pravica kislo grozdje, ki ga ne moreš doseči, ne glede na to, kako odločno in kako visoko skačeš, ker je brajda pač previsoka, je res lagodneje niti poskusiti začeti skakati, pa čeprav te poskus v začetku ne stane več kot prepisati in po priporočeni pošti s povratnico poslati ustrezen zahtevek.

Z gotovostjo napovem, da Porsche Slovenija ne bo priznal, da je prodajal avtomobile s stvarno napako, pač pa vam bo zagotavljal, da je vaš avtomobil tehnično brezhiben in da se z njim lahko brezskrbno vozite po Sloveniji in Evropi. Prav zato nič ne prehitevam, ker vam na zalogo objavljam še vzorec hipotetične tožbe, da se bodo vsi tisti, ki se boste odločili poizkusiti skočiti do sladkega grozdja pravice lahko po trezni presoji odločili, ali boste s tožbo nadaljevali. Seveda imate tudi možnost čakati, da bo sodišče pravnomočno odločilo v prvi precedenčni zadevi prej kot v dveh letih, pa se boste nato sklicevali na sodno prakso, saj bo v tem primeru brajda s sladkim grozdjem pravice dosegljiva vsem in ne le odločnim borcem za pravico. Verjetnost tako hitrega sojenja je žal majhna in je več verjetnosti, da tisti, ki ne bodo skočil sedaj, te možnosti ne bodo imeli več, saj jim bo njihova pravica procesno zastarala.

Vzorca sem napisal na ime Mihael Novak, ker ne poznam nikogar s tem imenom, čeprav je v Sloveniji veliko Mihcev in se največ Slovencev piše Novak. Če obstaja kakšna oseba s tem imenom, naj ve, da nisem imel v mislih prav nje osebno, ko sem uporabil to simbolično ime.

Volskwagen nam je prodajal blago z napako

Med več kot 11 milijoni prevaranih kupcev Volkswagnovih vozil naj bi bilo okoli 35.000 slovenskih državljanov. S podpisom kupne pogodbe so le-ti prevzeli v last in posest kupljen avtomobil v prepričanju, da ima kupljen avtomobil prav tiste lastnosti in odlike, ki so zapisane v potrdilu o homologiranem tipu vozila. Toda v ocenjenem primeru 30 tisoč kupcev določenih Volkswagnovih dizelskih motorjev temu ni tako; ti avtomobili imajo drugačne, dejansko bistveno večje izpuhe škodljivih izpuhov od navedenih in dogovorjenih s sklenitvijo pogodbe. Zato je ta avtomobil blago z napako. Kaj je posledica, ki doleti prodajalca avtomobila, prodanega kot blago z napako, nam Zakon o varstvu potrošnikov zelo jasno pove v 37. c členu, v katerem je določeno, da ima kupec, ki je pravočasno pravilno obvestil prodajalca o napaki, pravico zahtevati, da prodajalec napako odpravi, ali pravico zahtevati, da ob vrnitvi avtomobila prodajalec vrne prejeto kupnino, ali pa da zamenja avtomobil z napako z novim, torej takim, ki napake nima in ki ustreza lastnostim avtomobila, ki je bil prodan. Zakon tudi jasno določa roke, v katerih mora kupec ukrepati, če želi zaščititi svoje pravne in premoženjske interese: potrošnik mora kot kupec prodajalca obvestiti o napaki v roku dveh mesecev po tem, ko je napaka bila odkrita (to je po prejemu obvestila o tem, da imajo avtomobil z vgrajeno »sporno programsko opremo« kot to napako imenuje Porsche Slovenija, ekskluzivni uvoznik Volkswagnovih vozil – blaga z napako.

Volkswagen je opeharil kupce po vsem svetu. Tudi pri nas.

V septembru in oktobru so svetovni mediji, od najbolj gledanih TV programov do najbolj branih ameriških, angleških, francoskih in nemških časopisov, da o internetnih virih ne govorimo, objavili množico informacij, mnenj in razlag, kako je Volkswagen prevaral 11 milijonov kupcev avtomobilov, v katere je bil vgrajen njegov čisti dizel motor. Slovenski mediji o tem škandalu globalnih dimenzij sicer poročajo in omenjajo, da gre za prevaro z vgrajevanjem elektronike, ki omogoča dvojen način delovanja motorja tako, da so izpuhi škodljivih plinov pri mirujočem avtomobilu pri laboratorijskih meritvah mnogo manjši od dejanskih izpuhov med normalno vožnjo avtomobila, ki onesnažujejo okolje mnogo bolj, kot nam to kažejo varljivi podatki v homologacijskih potrdilih. Tu velja pohvaliti intelektualno poštenje profesorjev Fakultete za strojništvo, ki so Volkswagnovo početje v intervjujih objavljenih v Delu in Dnevniku jasno označili za goljufijo. Tudi Mladina je s svojim prevodom Spieglovega članka »Konec nekega mita« prispevala k pravilnemu dojemanju teže te globalne prevare. Kaj več od navedenega, zlasti pa pravne kvalifikacije te prevare in njene posledice za slovenskega potrošnika v slovenskih medijih ni bilo zaslediti.

enc-clean-diesel-640x348

V Ameriki, kjer so prevaro razkrili in prisilili Volkswagen priznati njegovo nepošteno in nemoralno ravnanje, bo pristojen državni urad zaradi goljufanja Volkswagnu izrekel do 18 milijard USD težko denarno kazen, ob tem pa se v Ameriki pripravljajo preko odvetniških pisarn še kolektivne odškodninske tožbe, ki bi utegnile naložiti Volkswagnu še do 10 milijard USD odškodnin. Nekaj podobnega se pripravlja tudi v Avstraliji, Švica pa je začasno ustavila uvoz Volkswagnovih dizel avtomobilov, dokler se vsa odprta vprašanja ne uredijo in dokler se ne razčisti, kdo je komu kaj dolžan in kdo komu kaj odgovarja.

V Sloveniji je Porsche Slovenija d. o. o., ki je pooblaščeni uvoznik in zastopnik vseh avtomobilov iz Volkswagnove skupine, pod težo javno znanih škandaloznih dejstev omogočil kupcem njihovih avtomobilov preveriti, ali določen avtomobil nima v homologacijskem potrdilu deklariranih lastnosti. Kupcem, ki so preveritev opravili prek spleta, je Porsche Slovenija, če določen avtomobil ima vgrajeno elektronsko programsko prevaro, pri priči posredoval sladko in prilizujoče opravičilo z zagotovilom, da bo v roku nekaj mesecev Volkswagnovo napako odpravil in na svoje stroške sporno elektronsko opremo uredil tako, da bo vse v najlepšem redu in da kupci ne bodo nič oškodovani. Pri takšnem potrdilu je nato seveda Porsche Slovenija poudaril, da zagotavlja, da so njihovi avtomobili brezhibni in da ustrezajo vsem predpisanim pogojem za uporabo avtomobilov v Sloveniji. Kakšnih 35.000 Slovencev je tako že ali pa še bo potolaženih, saj jim je izrecno zagotovljeno, da je vse v najlepšem redu in jim ni treba nič skrbeti, ker bo Volkswagen že postoril vse, kar je treba.

Zakaj se Porsche Slovenija trudi biti tako servilen in zakaj skuša Volkswagnovo goljufijo menda nadvse moralnih in poštenih nemških kapitalistov prikazati zgolj kot neko vgradnjo sporne programske opreme in zakaj ne pove resnice, da so bili vsi avtomobili, ki imajo vgrajeno to »sporno programsko opremo«, prodani kot blago z napako?

Kaj storiti z blagom z napako?

Po definiciji 37. čl. Zakona o varstvu potrošnikov (Uradni list. RS št. 98/2004-uradno prečiščeno besedilo) je blago z napako tudi blago, torej predmet, v danem primeru avtomobil, ki nima lastnosti in odlik, ki so bile pri sklenitvi nakupa izrecno ali molče dogovorjene. Kdor koli je kupil avtomobil, je pogledal najprej njegove tehnične lastnosti, opredeljene v različnih prospektih in reklamnih gradivih. Nato si je kupec avtomobil, ki nekako ustreza njegovim potrošniškim željam in zmožnostim pri trgovcih ogledal, nemara še preizkusil in se seznanil z njegovimi lastnostmi, kot so navedene v potrdilih o homologiranih tipih vozil. S podpisom kupne pogodbe in ureditvijo vseh formalnosti je kupec prevzel v last in posest kupljen avtomobil v prepričanju, da ima kupljen avtomobil prav tiste lastnosti in odlike, ki so zapisane v potrdilu o homologiranem tipu vozila. Toda v primeru določenih Volkswagnovih dizelskih motorjih temu ni tako. Ti avtomobili imajo pač drugačne, dejansko bistveno večje izpuhe škodljivih izpuhov od navedenih in dogovorjenih s sklenitvijo pogodbe. Zato je ta avtomobil blago z napako, ne glede na to, da je lahko povsem uporaben in celo dober avtomobil, ki ob mnogo večjem onesnaževanju okolja od deklariranega onesnaževanja sicer služi prevaranemu kupcu.

Kaj je posledica, ki doleti prodajalca avtomobila, prodanega kot blago z z napako, nam Zakon o varstvu potrošnikov zelo jasno pove v 37. c členu, v katerem je določeno, da ima kupec, ki je pravočasno pravilno obvestil prodajalca o napaki, pravico zahtevati, da prodajalec napako odpravi, ali pravico zahtevati, da ob vrnitvi avtomobila prodajalec vrne prejeto kupnino, ali pa da zamenja avtomobil z napako z novim, torej takim, ki napake nima in ki ustreza lastnostim avtomobila, ki je bil prodan. Zakon tudi jasno določa roke, v katerih mora kupec ukrepati, če želi zaščititi svoje pravne in premoženjske interese. Potrošnik kot kupec mora, če želi svoje pravice uveljaviti po 37. a členu navedenega zakona, prodajalca obvestiti o napaki v roku dveh mesecev po tem, ko je napaka bila odkrita. To pomeni, da bodo le tisti potrošniki, ki bodo v roku 2. (dveh) mesecev po prejemu obvestila o tem, da imajo avtomobil z vgrajeno »sporno programsko opremo« (kot to napako imenuje Porsche Slovenija) zahtevali vračilo kupnine ali zamenjavo avtomobila lahko uveljavljali sodno varstvo in bodo lahko prodajalca avtomobilov z napako v roku nadaljnjih dveh let tudi iztožili s tožbo na vračilo kupnine ali na zamenjavo avtomobila. Seveda prodajalcu ne bi bilo nujno vrniti kupnine ali zamenjati avtomobila, če bi napako lahko odpravil, vendar ni mogoče izpuhov odpraviti za nazaj, ampak le za naprej, pa še to je zelo dvomljivo, ker še Volkswagen ne ve, kako bo napako sploh mogoče odpraviti in bo šele po nekaj mesečnih študijah oznanil, kaj namerava postoriti.

Kupcu seveda ni treba sprejeti odprave napake, zlasti če ne ve kdaj bo odprava mogoča, če sploh bo mogoča, temveč lahko zahteva vračilo kupnine ali zamenjavo takoj, po tem, ko je ugotovljeno napako grajal in ko je prodajalcu omogočil, da se je prepričal, da je določen avtomobil blago z napako. Porsche Slovenija je z izdajo potrdila o vgrajeni »sporni programski opremi« s preveritvijo svoje evidence že ugotovil, da je določen avtomobil blago z napako, zaradi česar neko dodatno preverjanje niti ni več potrebno, seveda pa prodajalec lahko opravlja na svoje stroške preveritve, kolikor jih želi, le svoje obveznosti mora poravnati in se vračilu kupnine ali zamenjavi avtomobila ne more izogniti, ker mu sicer grozi še dodatno povečanje njegove škode, če se bo spustil v nepotrebno pravdanje.

Povsem jasno je, zakaj Porsche Slovenija skuša preveslati z medenim prilizovanjem kupcem dvomesečni rok, v katerem lahko ogoljufani kupci zahtevajo vračilo kupnine ali zamenjavo avtomobila. Porsche Slovenija ima interes vse morebitne zahtevke na vračilo kupnine ali zamenjavo avtomobila pomesti v koš zastaralnega roka dveh mesecev, ker se bo le tako ubranil grozeči nevarnosti 30.000 zahtevkov. V tem pogledu je ravnanje Porsche Slovenija pravzaprav nadaljevanje Volkswagnovih prevar, saj se Volkswagen le na videz posipa s pepelom, v resnici pa ob pomoči zvitih odvetnikov zasleduje prevaro sanirati z novo prevaro, saj se zaveda, da se klin izbija s klinom in nič drugače.

Slovenija v obrambi Volkswagna pred prevaranimi potrošniki

Vir: http://www.houstonchronicle.com/business/energy/article/What-we-know-the-Volkswagen-emissions-test-fraud-6531773.php
Vir: http://www.houstonchronicle.com/business/energy/article/What-we-know-the-Volkswagen-emissions-test-fraud-6531773.php

Slovenski državljani v prepričanju, da izvršna oblast naše države ščiti pravni red in brani svoje državljane pred zlorabami mogočnih mednarodnih korporacij, naivno živijo v prepričanju, kako ni pravzaprav nič hudega in da bodo pošteni Nemci že uredili »sporno programsko opremo« tako, da bomo lahko vsi skupaj dihali svež alpski zrak na južni strani Alp. Slovenski mediji so vsekakor pohiteli z interpretacijami Zveze potrošnikov, da se ne izplača terjati pravice na sodiščih, ker bo v vsakem primeru Volkswagen na sporazumni podlagi poravnal, kar je dolžan in bo tudi popravil, kar je narobe. Državni zbor menda že razmišlja, kako bi dopolnil in spremenil Zakon o varstvu potrošnikov tako, da bi ne prišlo do množičnega pravdanja, ampak da bi z zakonom omogočili kolektivno tožbo potrošnikov na odpravo napak, ne pa na vračilo kupnin ali na zamenjavo blaga z napako. Nadalje našo oblast skrbi, kaj se bo zgodilo s slovenskimi proizvajalci sestavnih delov za avtomobilsko industrijo, če bo Volkswagen zmanjšal svojo proizvodnjo.

Čudaška pamet vlada v Sloveniji. Zakaj bi se dobava sestavnih delov zmanjšala, če bi Volkswagen na primer 35.000 Slovencem zamenjal star avtomobil z napako z novim brez napake? Kaj bi bilo narobe, če bi 35.000 Slovencev izterjalo vračilo kupnine? Je v ozadju strah, da bo zašel Volkswagen v nelikvidnost in stečaj? Kaj je bilo Nemčiji mar, ko je grozila nelikvidnost slovenskih bank in slovenskega proračuna? Davkoplačevalci smo prevzeli breme grozljivega finančnega primitivizma in se nismo nikomer smilili, še najmanj slovenski vladi, ali Banki Slovenije ali poslancem državnega zbora. A obratno, že zgolj teoretična možnost finančnih težav Volkswagna, ki bodo posledica goljufanja celotnega sveta navdaja slovensko politiko s skrbjo za bogate nemške davkoplačevalce, ki jih bo nemara doletela podobna usoda za Volkswagen, kot je doletela Slovence za državne banke. Vse kaže, da slovensko oblast bolj skrbi usoda Nemčije, kot usoda slovenskega ljudstva, sicer ne bi slovenski mediji tako blagohotno pisarili in poročali o goljufiji stoletja, namesto, da bi podučili slovenske davkoplačevalce, kaj lahko storijo in kako naj zaščitijo svoje pravne in premoženjske interese. Očitno je, da slovenska oblast, če jemljemo za kriterij pisanje medijev, brani interese Volkswagna, da ga ne bi ogoljufani potrošniki terjali vrniti kupnino ali zamenjati avtomobile z napako z novimi avtomobili. Naj to razume, kdor more.

Če upoštevamo, da bi bila za slovenski BDP povečana poraba ob zamenjavi 35.000 avtomobilov v povprečni vrednosti med 20.000 in 30. 000 EUR blagodejen obliž na rano gospodarske recesije, saj bi šlo za obrat do 100.000.000 EUR z vsemi blagodejnimi posledicami davčnih prilivov v proračun na podlagi davkov od prodanih avtomobilov, bi bilo logično pričakovati, da bi pristojni organi države od ministrstva za okolje in prostor in ministrstva za gospodarstvo in združenja, kot je slovenska gospodarska zbornica, odvetniška zbornica in oblike varstva potrošnikov nekako državljane pravno podučili in jim organizirali pravno varovanje njihovih zasebnih in v vsoti javnih interesov, ne pa obratno, da dejansko pomagajo zamegljevati jasne zakonske določbe z vsemi posledicami, ki jih le te pomenijo v pravni državi .

Seveda bi v primeru ravnanja po ameriškem ali po švicarskem vzoru slovenska oblast na čelu z vlado ščitila javni interes Republike Slovenije in interese njenih državljanov, a se je kot vidimo, raje odločila obratno in v škodo svojih državljanov in proračuna raje ščiti Volkswagen in njegovo goljufanje. To je primer ljudske modrosti, ki pravi: »Gliha skup štriha«. Seveda to ni prvič in žal tudi zadnjič ne, da v Slovenji oblast ravna ravno nasprotno, kot bi bilo dobro in prav. Zakaj je temu tako, si naj razmišljujoči bralci tega pisanja odgovorijo sami, po svoji presoji, saj avtor ne želi kar naprej ponavljati svoje krive vere o finančnem in družbenem primitivizmu, ki vlada v Sloveniji in preprečuje Slovencem, da bi živeli približno tako, kot naši sosedje Avstrijci in nas raje hitro približuje balkanskemu standardu, ki smo mu z osamosvojitvijo rekli le na svidenje, čeprav smo bili prepričani, da smo rekli adijo za vedno.

Poslovanje DUTB kot plenjenje izplena

Ali je DUTB res slaba banka? Da, je če gledamo s stališča davkoplačevalcev. Toda gledano s pozicije njenega upravnega odbora in izvršnih direktorjev, to ni slaba, temveč izvrstna banka. Kdo je torej slab in zakaj?

Slovenska javnost je razburjena in se zgraža nad poslovanjem DUTB – slabe banke, ki izterjuje slabe kredite slovenskih bank, ki so jih le-te po sprejetem zakonu in pod nadzorstvom ministrstva za finance in Banke Slovenije prenesle na slabo banko. Slovenija je z davkoplačevalskim denarjem prevzela za 5,5 milijarde slabih bančnih kreditov in jih prenesla v prodajo in izterjavo na DUTB. Pričakovali bi, da bo DUTB nagrajena za svoje delo v odvisnosti od uspeha. Več, ko bo iztržila, več in bolje bodo nagrajeni njena uprava in obratno, manj kot bo DUTB izterjala, manj bodo plačani njeni poslovodje.

Rezultat izterjave DUTB je svojevrstna razprodaja slovenskega premoženja tujemu in domačemu kapitalu po nerazumnih cenah in dodatno pospešeno uničevanje podjetij v stečajnih postopkih. Iz dosežene izterjave se poplačujejo astronomske plače vodilnim delavcem DUTB, ki se jim priznavajo še velikanski materialni stroški in še stroški poslovanja, v kar so všteta plačila zunanjih svetovalcev. Poslovanje DUTB je tako zreducirano na plenjenje izplena in davkoplačevalci od plačila za prevzete milijardne terjatve ne bodo dobili ne dosti, ne malo, ker bodo dobili natančno nič. Še več, na koncu bo potrebno pokriti še izgubo DUTB, saj le-ta ne more toliko izterjati in iztržiti, kolikor lahko zapravi in kolikor lahko plača svojim direktorjem. V slovenski javnosti se je zato razširilo prepričanje, da je vodstvo DUTB neka plenilska združba, ki naj bi veselo kradla in se norčevala iz slovenskih davkoplačevalcev. V tem oziru je slaba banka res slaba za Slovenijo, toda dobra za vse, ki imajo od njenega poslovanja korist, zlasti pa je dobra za njene vrhunske direktorje, ki so nadvse sposobni predstavniki opevanega nordijskega poštenja.

Iz medijsko obravnavanih vprašanj o DUTB je razbrati, da našo vlado in državni zbor ne skrbi vsebina in se naša zakonodajna in izvršna oblast ne posvečata preverjanju ugotovitev računskega sodišča o delovanju te katastrofe za slovenske davkoplačevalce, temveč da so se naši politiki razživeli predvsem ob informacijah, da si direktorji DUTB v skladu z njihovimi veljavnimi pogodbami mirno izplačujejo vse, kar jim po pogodbah gre. Tako nekako izgubljamo iz presoje bistvena vprašanja, ker se ukvarjamo z manj pomembnimi, a toliko bolj škandaloznimi dejstvi.

Profesor dr. Miha Juhart je natočil preko javne TV čistega vina in nam vsem lepo razložil, da izplačevanje plač, ne glede na njihovo višino, ni pravno sporno, če imajo ta plačila oporo v veljavnih pogodbah. Kdor vpije, da je takšno enormno, a pogodbeno določeno izplačevanje zloraba, kraja in kar je temu podobnega, se moti. Spoštovanje pogodb ni kaznivo dejanje, niti ne povzročanje škode. Seveda smo lahko vsi davkoplačevalci zgroženi, ker je reševanje slovenskih bank naša zakonodajna in izvršna oblast uporabila kot odlično priložnost, da omogoči še dodatno okoriščanje določenih srečnežev v DUTB in dodatno oškodovanje javnega denarja.

Najprej ministrstvo za finance na podlagi zakona ustanovi DUTB in mu omogoči, da si sam uredi svoj status in pravila poslovanja, ker ima upravni odbor pravico z izvršnimi direktorji v upravi skleniti poljubne pogodbe in določiti plače po želji direktorjev, ne da bi bila jasno določena njihova odgovornost in kriteriji za presojo uspešnosti njihovega dela. Seveda je upravni odbor svojim direktorjem v pogodbah določil vse možne beneficije in sanjske plače, ki v normalnem življenju v naših razmerah pomenijo izkoriščanje priložnosti brez vsakega občutka za pravo mero. Minister za finance sedaj prosi, kot je sam javno pojasnil, za pojasnila namesto, da bi ukrepal. Namesto, da bi naša vlada prisluhnila strokovnim mnenjem in namesto da bi državni zbor po hitrem postopku sprejel spremembe zakona, s katerim bi za naprej preprečil anomalije, sedaj državni zbor sklicuje izredne seje, ministri pa kar tekmujejo, kdo bo bolj zmerjal direktorje slabe banke, kdo jim bo izrekel hujše očitke in kdo se bo pred narodom izkazal kot najbolj vnet zagovornik pravičnosti.

Vidimo, da se nihče ne loti preverjanja, zakaj je do tega norčevanja iz slovenskega naroda prišlo in kdo je za to kriv. Nihče se ne loti preverjanja, katere nadzorne institucije v državi so zatajile, ali pa katere institucije, kot na primer računsko sodišče, opravijo svoje naloge prepozno. Kje je bilo računsko sodišče, ko je bilo v zakonodajnem postopku možno opozoriti državni zbor, da sprejeti zakon, ki omogoča zlorabe pravzaprav pomeni zlorabljanje oblasti. Kaj je počelo ministrstvo za finance, ko bi moralo pred podpisom pogodb z direktorji upravnemu odboru jasno določiti obseg in meje pravic bodočih izvršnih direktorjev? Kaj počne slepa Banka Slovenije, da ne ve, koliko so vredne prenesene terjatve. Zakaj vlada ni pravočasno preverila, kakšne pogodbe naklepa upravni odbor podpisati z izvršnimi direktorji DUTB? Ne, nihče ne govori o odgovornosti vlade in njenih ministrov, še manj kdor koli opazi, da so krivi predvsem naši poslanci v državnem zboru, ki so s sprejemom zakona sistemsko omogočili izvršnim direktorjem škoditi ugledu poštenih nordijcev. Zlasti nihče ne odgovori, kaj storiti, da se kaj takega več ne zgodi in kaj storiti, da se škoda minimalizira.

Dr. Miha Juhart jasno pove, da je predčasna razveza pogodb možna, seveda ob upoštevanju vseh finančnih posledic, ki sledijo in priporoča preveriti, kaj je večje zlo – pogodbe razvezati in plačati, ali še naprej gledati garnituro, kako bo do konca mandata bajno nagrajena tudi za svoje domnevno škodljivo poslovanje. Če bi se pristojni organi izvršne oblasti potrudili, bi nemara uspeli dokazati obstoj krivdnih razlogov za razvezo pogodbe, zaradi kršitev pogodbe in zaradi nedoseganja predvidenih rezultatov. V primeru ugotovitve krivdnih razlogov na strani organov DUTB, bi nemara brez večje škode pogodbe lahko razvezali in dosegli, kar slovenski narod v svojih sanjah želi. Nemara bi lahko celo zahtevali povrnitev kakšne škode. Seveda bi za kaj takega morali pristojni organi delati strokovno in odgovorno, ne pa le lahkotno čakati, da bo njihovo delo opravil kdo drug. Res pa je, da bi bil nemara njihov napor brezpredmeten, če imajo pravno podkovani direktorji DUTB v pogodbah določbe, ki jih celo v primeru namernega ali malomarnega ravnanja odrešijo zanje škodnih posledic in jim celo v tem primeru zagotavljajo odpravnine in beneficije, kot jih uživa na primer direktor Volkswagna, ki bo za goljufanje celega sveta nagrajen z milijonskimi odpravninami, milijonsko rento in še ogromno pokojnino. Tako je to z tovrstno gospodo. Bolj, ko jo stiskaš v roki, bolj ti spolzi skozi prste in razen smradu ti v roki ne ostane nič drugega.

Ali je DUTB res slaba banka? Da, je če gledamo s stališča davkoplačevalcev. Toda gledano s pozicije njenega upravnega odbora in izvršnih direktorjev, to ni slaba, temveč izvrstna banka; iz slabega v dobro, kot že slogan DUTB pove. Kdo je torej slab in zakaj? Odgovor je preprost. Slaba nam je država Slovenija, ker njeni poslanci v državnem zboru in njeni ministri v vladi dovolijo vse to, četudi imajo vse vzvode, da ne bi.