Diskreten šarm občega in cena neumnosti

Če je bil vzrok Don Kihotovega napada na mline na veter njegova norost, je vzrok slovenskih napadov na pravne osebe zdrava pamet, ki v svoji kratkovidnosti ne uvidi, da je namerna opustitev soočanja s pokvarjenimi in zavrženimi, a pomembnimi posamezniki, za Slovenijo dolgoročno pogubna. Trditi, da je na primer Banka Slovenije kriva in odgovorna, ker naj bi goljufala, je nesmisel, ker bi bilo smiselno in pomensko pomembno reči: guverner banke Slovenije in njegovi namestniki in pomočniki in odgovorni vodje oddelkov in strokovni delavci poimensko navedeni so goljufali in povzročili škodo, se okoristili, zlorabili položaj in kar je temu podobnega. Šele tedaj bi jasno razvidno vedeli, kdo je pravzaprav ravnal malomarno in nestrokovno, kdo je bil intelektualno nepošten, kdo je namerno za lastno korist povzročil škodo. Šele tedaj bi lahko zahtevali od konkretnih ljudi, naj plačajo svoje packarije, s katerimi rinejo Slovenijo in njene državljane v bedo in človeka ne vredno življenje.

V Sloveniji smo že ves čas priča pojavu, ki sem ga imenoval “diskretni šarm občega”. Skupna značilnost Banke Slovenije, Države, NLB, SCT, Primorja, Ministrstev itd. je, da so vse to “pravne osebe”. Pravne osebe so abstraktne, saj sploh ne obstajajo kot fizične osebe, temveč jim le pravni red priznava subjektivnost v procesnem smislu, ker so lahko nosilci pravic in obveznosti. Pravne osebe manifestirajo svojo realnost preko svojih zakonitih zastopnikov in preko pooblaščencev. Napad na pravno osebo je torej napad na abstraktnega nosilca pravic in obveznosti, obratno pa je napad na zakonitega zastopnika ali na pooblaščenca napad na konkretno fizično osebo, ki je v imenu in za račun pravne osebe delovala ali opuščala dolžno delovanje. Takšna oseba je torej lahko ravnala v skladu z njenimi dolžnostmi, lahko pa je malomarno svoje dolžnosti ignorirala ali pa (kot se to vse bolj kaže pri bankah, Banki Slovenije in vladi) ravnala namerno – z naklepom škodljivo.

Moderno in množično se pri nas napada pravne osebe, napadov na fizične osebe, razen redkih kazenskih pregonov, ki pa se dogajajo po logiki iskanja grešnih kozlov in odvračanja pozornosti, ne pa po logiki sistemskega preganjanja kriminalne prakse, tako tiste, ki je storjena z naklepom, kot tiste, ki je posledica malomarnosti in opustitve, pa ni zaslediti. Nihče se noče zameriti. Organi pregona so za dosledno in korektno delo kaznovani s sodbami ustavnega sodišča, za opustitve pregona pa nagrajeni s plačo za ležerno delo. Če se kakšen organ, kot na primer KPK, za spremembo odloči ravnati radikalno, doživi devalvacijo in ga predsednik države spremeni v lutkovno gledališče za državljane. Dokler se ne bo najprej v medijih, nato v praksi pristojnih organov in zlasti v glavah ljudi nehalo ukvarjanje z pravnimi osebami in dokler ne bomo začeli pisati in ukrepati zoper dejanske izvajalce uničevanja slovenskega gospodarstva in javne ter civilne sfere naše družbe, toliko časa bomo priče specifično slovenski obliki boja z mlini na veter.

Don Kihot je v svoji zmedenosti napadel mline na veter, ker je bil prepričan, da ima opravka s hudobnimi čarovniki. Slovenski boj z abstraktnimi osebami pa prav tako ne napada krivcev naše recesije, ker bi mislili, da so abstraktne osebe karkoli mislile, delovale in povzročale škodo, temveč jih napadamo zato, da bi se izognili obračunu s fizičnimi osebami, ki so s svojimi bravurami ropale in še vedno ropajo povprečne državljane, da se lahko milijarde stekajo na zasebne račune slovenskih in tujih kriminalnih elit, vse v mejah zakonito dovoljenih, a izigravanih pravil igre menjav kapitalističnih špekulacij. Če je bil vzrok Don Kihotovega napada na mline na veter njegova norost, je vzrok slovenskih napadov na pravne osebe zdrava pamet, ki v svoji kratkovidnosti ne uvidi, da je namerno opuščanje soočanja s pokvarjenimi in zavrženimi, a pomembnimi posamezniki, za Slovenijo dolgoročno pogubno.

Poudarjam, da sem zadnji, ki bi naivno mislil, da je rešitev Slovenije v obračunu z nekaj sto ali nekaj tisoč posamezniki namesto z nekaj grešnimi kozli, kot so Zidar, Tovšakova ali Kordeš. To bi bilo preveč enostavno, saj bi nam ne bilo treba nič drugega, kot zaprositi Evropsko unijo za financiranje izgradnje zapora za nekaj tisoč oseb (slovenski proračun namreč ni sposoben financirati gradnje zaporov). Toda, sem prvi, ki je prepričan, da je obračun s fizičnimi in ne abstraktnimi nosilci kriminala pogoj, da začnemo spreminjati naš družben (poslovni) model urejanja medsebojnih odnosov. To je prvi korak v smeri preventivnega delovanja sistema, ki se izkazuje kot nenehno prizadevanje za strokovno, racionalno, gospodarno, smiselno ravnanje, kot težnja po odgovornem delu in kot odgovornost za malomarnost in namerno škodovanje.

Dokler stvari ali pojava ne imenuješ s pravim imenom, je nemogoče dojeti pomen česar koli, kar imaš v mislih, a to nekaj ni razgaljeno, ker ni imenovano. Smisel filozofije jezikovnih iger, kot jo je odkril Ludwig Wittgenstein, je prav ozaveščanje pomena v jeziku. Dokler pomen ni izražen v jeziku na način, ki ga nedvoumno in enoznačno razume vsak govorec in poslušalec, je misel, ki je vsebina govorjenega, nesmisel. Trditi, da je na primer Banka Slovenije kriva in odgovorna, ker naj bi goljufala, je nesmisel, ker bi bilo smiselno in pomensko pomembno reči: guverner banke Slovenije in njegovi namestniki in pomočniki in odgovorni vodje oddelkov in strokovni delavci poimensko navedeni so goljufali in povzročili škodo, se okoristili, zlorabili položaj in kar je temu podobnega. Šele tedaj bi jasno razvidno vedeli, kdo je pravzaprav ravnal malomarno in nestrokovno, kdo je bil intelektualno nepošten, kdo je namerno za lastno korist povzročil škodo. Šele tedaj bi lahko zahtevali od konkretnih ljudi, naj plačajo svoje packarije, s katerimi rinejo Slovenijo in njene državljane v bedo in človeka ne vredno življenje.

Vse navedeno nam lepo ilustrira položaj “odgovornega vodje del” po 77. čl. zakona o graditvi objektov. Odgovorni vodja del je fizična oseba, ki moralno, kazensko in materialno odgovarja za to, da se določena gradnja izvaja v skladu z gradbenim dovoljenjem, varno in v skladu s predpisi in standardi. Nadzorujejo ga nadzorni inženir, investitor in ne nazadnje še gradbeni inšpektor. Če ravna odgovorni vodja del nestrokovno, malomarno ali namerno škodljivo, plača škodo, ki jo je povzročil, lahko je kaznovan zaradi prekrška ali pa celo spoznan za krivega v kazenskem postopku. Zato vsak odgovorni vodja del, ki ne želi ogroziti svoje svobode in svojega premoženja ter ugleda, pri čemer je njegova strokovnost in ugled njegovo največje premoženje, od katerega živi, ravna pri opravljanju njegovih dolžnosti skrbno in odgovorno. Zato so gradnje v Sloveniji več ali manj trdne, nesreče pri delu redke, goljufije pri vodenju investicij pa relativno redke. Takšnega odgovornega vodjo del je pravni red sprejel zaradi potrebe, ker se je prav v gradbeništvu posebej očitno kazal interes in možnost okoriščanja z nestrokovnim, malomarnim in namerno goljufivim ravnanjem. Gradbeništvo je torej le zelo očitno manifestiralo vse pojave, ki jih čedalje očitneje manifestira bančništvo, podjetništvo na sploh, javna uprava in predvsem politika v najširšem smislu (vse to seveda preko fizičnih oseb, ki vodijo, organizirajo, odločajo v imenu in za račun pravnih oseb). Odgovor družbe na negativne pojave v gradbeništvu je bil zakonsko opredeljen “odgovorni vodja del”, odgovor na vse ostalo v slovenski družbi pa je napadanje na abstraktne pravne osebe, ki s svojo nesmiselnostjo samo dodatno pomaga omogočati nadaljevanje prakse, ki terja spremembo poslovnega modela.

Povedano drugače: dokler ne bomo na odgovorne funkcionarje v javni in civilni sferi (politične funkcionarje in menedžerje ter nadzornike v gospodarskih družbah) gledali kot na odgovorne vodje del v gradbeništvu, dokler jih ne bomo nadzorovali in terjali strokovno in odgovorno delo brez opustitev in malomarnosti, dokler ti zavrženi odločevalci ne bodo plačevali odškodnin in jedli ričet na Dobu, temveč se bodo javno šopirili v medijih in parlamentu in uživali v svojem protipravno in nemoralno pridobljenem premoženju, toliko časa bomo vsi plačevali kazen za lastno neumnost. To je cena za abstraktni šarm občega, ki nam omogoča iluzijo misliti, da so nesmisli realni. Realna je le revščina, materialna in duhovna, na katero pristajamo v svoji naivnosti.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja