O grškem prerokovanju in nemškem svetovanju v realni tragediji

V trenutno nadvse modernem ukvarjanju medijev z Grčijo lahko preberemo množico razlag makroekonomistov in politikov, ki se trudijo prevesti v razumljiv jezik sporočila nove grške oblasti. Komentatorji se delijo na vnete zagovornike grškega upora zoper vsiljeno vladavino neoliberalnega kapitala nad Grčijo in zoper globalno logiko neokapitalizma in na zagrizene zagovornike spoštovanja sprejetih pravil v dolžniško upniških razmerij. Obe skupini komentatorjev upirata svoje teorije na ideološke temelje in skušata argumentirati svoje teze z lastnimi predpostavkami, ne pa z analizo tega, kar nam v svojih napovedih govorita grški premier in njegov finančni minister. Komentarji se tako ukvarjajo z vprašanji, kaj se bo zgodilo, če Grčija ne vrne svojih dolgov, čeprav je jasno, da vračilo dolgov – ne glede na to, ali so na oblasti leve ali desne politične strukture – enostavno ni možno.

Ob branju Herodotovih zgodb lahko vidimo, kako so antični Grki ob vsaki odločitvi, še zlasti o usodnih zadevah, upoštevali prerokbe preročišč. Preročišča so bila za svoja prerokovanja tudi kraljevsko nagrajena v zlatu in srebru, ker so bistveno prispevala k razreševanju najtežjih in za Grke usodnih vprašanj. Danes pretežno prerokovanje štejemo za izraz praznoverja, za početje, ki nima nič skupnega z znanostjo in stroko, nič skupnega z znanstvenim mišljenjem , ki temelji na razumevanju razmerja med vzroki in posledicami. To antično praznoverje nekako nima nič skupnega s logiko znanosti, ki temelji na empirizmu in racionalizmu.

Vendar, ne smemo spregledati dejstva, da so bile antične prerokbe izrečene kot uganke in ne kot napovedi bodočega dogajanja, ki bi ga bilo mogoče neposredno razumeti. Prav zato so antični Grki v svoji modrosti prerokbe razlagali in v skrivnostni vsebini iskali pomen, iskali so napotek, kaj storiti, da bo njihovo ukrepanje dobro in bo prispevalo k razrešitvi zagat časa. Interpretacija prerokb (danes bi to imenovali znanstvena analiza) je temeljila na pravilih sklepanja, na logičnem iskanju resnice, ki ima cilj spoznati stvarnost in opredeliti zakonitosti dogajanja, vse z namenom obvladovanja procesov in izboljšanja razmer, ali preprečitve katastrof.

V trenutno nadvse modernem ukvarjanju medijev z Grčijo lahko preberemo množico razlag makroekonomistov in politikov, ki se trudijo prevesti v razumljiv jezik sporočila nove grške oblasti. Komentatorji se delijo na vnete zagovornike grškega upora zoper vsiljeno vladavino neoliberalnega kapitala nad Grčijo in zoper globalno logiko neokapitalizma in na zagrizene zagovornike spoštovanja sprejetih pravil v dolžniško upniških razmerij. Obe skupini komentatorjev upirata svoje teorije na ideološke temelje in skušata argumentirati svoje teze s lastnimi predpostavkami, ne pa s analizo tega, kar nam v svojih napovedih govorita grški premier in njegov finančni minister. Komentarji se tako ukvarjajo s vprašanji, kaj se bo zgodilo, če Grčija ne vrne svojih dolgov, čeprav je jasno, da vračilo dolgov – ne glede na to, ali so na oblasti leve ali desne politične strukture – enostavno ni možno. Prav smešno je, kako politike in makroekonomiste skrbi, ali bo Grčija ohranila evro, ali pa bo spet prešla na drahmo in bo izstopila iz evro-območja ali celo iz EU. Vneti razlagalci se ukvarjajo z Evropsko unijo in dokazujejo, kako Nemčija uničuje s svojimi zahtevami o varčevanju bodočnost Evrope in zaradi vztrajanja na vračilu dolgov priliva olje na ogenj evroskepticizma. Nenavadno je, kako se nihče ne vpraša, kako bodo živeli državljani v EU z Grki ali brez njih.

Pred časom je Angela Merkel svetovala Sloveniji, naj spremeni svoj poslovni model. Naš poslovni model je soroden grškemu, italijanskemu, španskemu, portugalskemu in irskemu in je drugačen od modela poslovanja uveljavljenega v Nemčiji, skandinavskih državah, Beneluksu, Švici in še kje. Vse naštete ekonomije temeljijo na spoštovanju zasebne lastnine in imajo uzakonjeno kapitalistično družbeno ureditev. V vseh ekonomijah je prisotna korupcija, klientelizem, zloraba oblasti, goljufanje in špekuliranje, saj so ti pojavi pravzaprav naravna lastnost kapitalizma. Vendar pa imamo poslovne modele, v katerih pravna država s svojimi mehanizmi nadzora zagotavlja spoštovanje prava in uspeva vzdrževati znosno ravnotežje v družbi, kar omogoča dostojno življenje večini državljanov in modele, kjer vse oblike izkrivljenja in zlorabljanja oblasti presežejo vse razumne meje. Zmagovita grška stranka je že pred zmago na volitvah jasno napovedala, kar je Aleksis Cipras povzel v svojem nagovoru svoji vladi na njeni prvi seji, ko je poudaril:

»Tu smo zato, da radikalno spremenimo način, na katerega se je do zdaj vodilo državo. Prišli smo z določenimi pravili in omejitvami, s katerimi hočemo končati režim korupcije in klientelistično državo. Moč, ki nam je bila zaupana, ne pripada nam. Pripada tistim, ki so jo dali nam v upravljanje.«

Pomena te napovedi ni mogoče razumeti drugače, kot da je Cipras v celoti prevzel nasvet, ki ga je Angela Merkel namenila Sloveniji. Grčija, ki govori preko jezika Ciprasa, je jasno povedala, da vidi rešitev v preseganju svojega poslovnega modela in v uvajanju za Grčijo drugačnega (imenujmo ga nemškega) poslovnega modela. V praksi napoved pomeni radikalno preprečevanje korupcije, klientelizma, malomarnosti na vseh področjih in strogo terjanje odgovornosti. Pristojne državne institucije od pravosodja in organov pregona do izvršne in zakonodajne oblasti bodo vsakodnevno v praksi izvajale svoje pristojnosti in mukotrpno dan za dnevom spreminjale grški poslovni model. Povedano enostavno, pričele bodo Grčijo spreminjati v Nemčijo. Ko bo Grčija izenačena z Nemčijo, njen dolg ne bo več težava, kakor tudi ni težava nemški javni dolg, ki je po obsegu na državljana celo večji od grškega.

Prav tega pomena slovenski komentatorji ne uvidijo. Zato se moramo vprašati, ali je sprememba poslovnega modela, kar svetuje Nemčija in Grčija obljublja, resnično zaželena pri upnikih in ali grške upnice res želijo, da bi se nekoč v doglednem času Grčija izenačila z Nemčijo. Če bi bilo temu tako, bi grško odločitev pozdravili in podprli ter v pogajanjih z Grčijo zagotovili možnost poenotenja poslovnih modelov v Evropi. V praksi to ne bi pomenilo zgolj podporo Grčiji, ampak vseevropsko prizadevanje za vzpostavitev odgovornega in v javno dobro usmerjenega gospodarstva, ki v civilni družbi upošteva pravna pravila in zagotavlja temelj materialnega standarda in možnost civiliziranega kulturnega življena vseh državljanov Evropske unije, namesto perspektive bede, ki jo vsekakor producira sistem, ki brez nadzora omogoča širitev ( imenujmo ga balkanskega ), poslovnega modela, ki sistemsko izigrava vsa temeljna načela pravne in socialne države in pelje v stanje, kjer je človek človeku volk.

Nemara je političen način sporočil v govorih politikov res nekakšno prerokovanje, ki je lahko bolj ali manj zagonetno, bolj ali manj razumljivo. Vsekakor pa so makroekonomisti kot komentatorji teh prerokb dolžni razvozlati skrivnosti in dati političnemu govoru vsebino. Prav tu pa vsaka stroka odpove, če ne analizira povedanega, temveč presoja vse povedano s svojimi predpostavkami in v povedanem ne razkrije pomena. Nemara je prava vsebina nemškega nasveta pravzaprav ravno obratna dobesednemu smislu stavka: »Spremenite poslovni model« in je njegov pravi smisel stavek: »Ne smete spremeniti poslovnega sistema«. Le tako boste ostali dolžniki, le tako vam bomo lahko še ukazovali in črpali dobičke iz vašega truda, saj boste le tako vedno bolj lačni, zato vedno bolj odvisni in vedno bolj hlapci, mi pa vedno bolj gospodarji.

Tu ne gre za logiko Heglove dialektike gospodarja in sužnja, temveč za logiko, ki obratno pomeni, da je gospodar čedalje močnejši in suženj čedalje bednejši, zato vedno bolj obvladljiv, vedno bolj odvisen in vedno bolj nor. V tej točki se vsa razmerja iz zgolj gospodarskega razmerja prevesijo v razmerja svobode, v razmerja odvisnosti. V tržnem sistemu, ki ga poudarja neoliberalizem, ima torej Grk svobodo, da poceni proda vse svoje imetje in na koncu še samega sebe. Grki so to nekoč že izkusili, pa so ukrepali tako, da je Solon pred 2500 leti izbrisal dolgove in dal kamne, ki so ustanavljali hipoteke, zmetati v morje. Vse kaže, da Cipras nekako sledi Solonovemu vzgledu in s tem rešuje ne le demokracijo in svobodo, temveč tudi upnike, saj bo Grčija osvobojena neznosnih dolgov v pogojih normalnega funkcioniranja gospodarstva spet sposobna razumno gospodariti in biti posloven partner v nemškem poslovnem modelu. Prav te možnosti komentatorji – zlasti slovenski – ne uvidijo, ne razumejo prerokbe in zato sami prerokujejo, ko bi morali razlagati in najti pomen in predlagati, kako ravnati, namesto da nam napovedujejo, kaj vse se bo katastrofičnega zgodilo, ker so Grki končno dojeli pravila igre globalnega kapitalizma in se odločili ravnati po nasvetu Angele Merkel Sloveniji.

Oglejmo si še ilustracijo vsega navedenega, kaj se zgodi, če ne razumemo prerokovanja.

Predsednik naše vlade, Miro Cerar, je v televizijskem intervjuju izrazil upanje, da bo Grčija vrnila Sloveniji, kar ji dolguje. Kot je mogoče razbrati iz pisanja na Damijanovem blogu je pri tem zanimiva vloga Slovenije. Bine Kordeš piše: »Po podatkih Banke Slovenije ima Slovenija trenutno približno milijardo več terjatev do Grčije, kot jih je imela pred letom 2008 in povečanje nedvomno v celoti izhaja iz naslova sodelovanja Slovenije v paketu reševanja. Po izjavi finančnega ministra Mramorja (Delo, 27.1.2015) pa naj bi bila Slovenija v Grčiji izpostavljena z 1,55 milijarde evrov poroštev ter 264 milijona dvostranskih posojil, skupaj torej kar 1,8 milijarde (6 % našega javnega dolga). Ta številka je vsekakor presenetljiva glede na skupni grški dolg. Slovenija namreč v Evropski monetarni uniji predstavlja 0,35 % in glede na ta delež bi bil naš prispevek lahko največ 900 milijonov evrov. Pri teh razhajanjih bi bilo vsekakor dobrodošlo točno pojasnilo o vlogi in izpostavljenosti Slovenije pri reševanju terjatev tujih bank v Grčiji (ne Grčije!). Kako je možno, da naš dolg tako visok (če drži navedba ministra in razlogov za dvom ni).«

Ne moremo trditi, kaj je res, saj ministrstvo za finance trdovratno skriva podatke, toda zdravi razum nam pove, da Grčija očitno Sloveniji kot upnici ne odplačuje zapadlih obresti in zato Slovenija, ki ne more izterjati zapadlih dolgov, pripisuje obresti in zamudne obresti h glavnici in upa, da bo nekoč Grčija poravnala svoj dolg, ki trenutno presega višino, ki si jo Cerarjeva vlada obeta iztržiti s prodajo donosnih slovenskih družb. Višina te terjatve presega tudi letošnji z rebalansom določeni proračunski primanjkljaj slovenskega proračuna.

Upnik uspe izterjati dolžnika, če ima v rokah ustrezne instrumente varovanja, če takih instrumentov, ki bi omogočili izterjavo nima, pa lahko, kot naš predsednik vlade, le upa in sam sebi vzbuja iluzijo, da bo dolžnik nekoč plačal, kar je dolžan. Pameten upnik, ki realno oceni, da ni zmožen ničesar izterjati, svoje terjatve proda po čim višji ceni tistemu, ki ima možnost izterjave, ali tistemu, ki je dovolj neumen, da misli, da bo uspel izterjati neizterljiv dolg. Slovenija ne ravna tako, temveč pravoverno financira grški dolg v mnogo višjem znesku, kot bi glede na evropska pravila bila dolžna. Vse kaže, da v lastno škodo financiramo našemu enak poslovni model in si obetamo naklonjenost nemškega kapitala, kljub temu, da smo priče skrajnim grožnjam Grčiji, ker si drzne ravnati po dobrem nasvetu Angele Merkel Sloveniji.

Če kdo, potem slovenski politiki in makroekonomisti ne upoštevajo grškega prerokovanja in nemškega svetovanja. Če bi pravilno razumeli pomen vsega, kar se plete, bi vlada Mira Cerarja urgentno pristopila k spreminjanju našega poslovnega modela. V vsakodnevni praksi bi morala začeti uveljavljati odgovornost vseh javnih funkcionarjev in preko nadzornih institucij v kapitalskih družbah zahtevati poslovanje v skladu s Zakonom o gospodarskih družbah, Zakonom o finančnem poslovanju, vse ob upoštevanju strokovnih pravil, kot jih določa Kodeks finančno poslovnih načel finančnega poslovanja, ki ga je pri Slovenskem inštitutu za revizijo sokreiral tudi naš finančni minister dr. Mramor. Urgentno bi vlada morala urediti tako enostavne primere, kot je TEŠ 6 in zahtevati ničnost vseh pogodb za izgradnjo te termoelektrarne, ker je TEŠ vsa naročila oddal nezakonito, ker ni ravnal po postopku javnega naročanja, kot je določen v evropski direktivi in slovenskem zakonu. Samo pri TEŠ 6 bi Slovenija lahko prihranila več, kot bo dobila s prodajo svojih kapitalskih deležev v 15. pomembnih gospodarskih družbah od Telekoma do Aerodroma Ljubljana in Heliosa. Takoj bi vlada morala začeti terjati vse, ki so si protipravno prilastili gotovino iz tako imenovane »trgovine z orožjem«. Naj vrnejo, kar so pokradli.

Nobenega razloga ni, da vlada in Banka Slovenije ne bi pristopili k razčiščevanju malomarnega razmetavanja denarja, kolikor so ga uspele razdeliti na škodo davkoplačevalcev slovenske banke. Neverjetno je, kako minister za pravosodje ne želi nadzorovati stečajnih upraviteljev in vsaj v stečajih zaščititi male upnike, zlasti delavce, temveč mirno gleda, kako pod nadzorom sodišč stečajni upravitelji v soglasju z upniškim odborom, ki ga sestavljajo predstavniki slovenskih bank, kradejo, kar je ostalo in niso mogli pred stečajem pokrasti lastniki in menedžerji stečajnih dolžnikov. Kako je mogoče, da naša moralno teološka vlada ne zmore dovolj moči, da bi kadrovala sposobne in poštene strokovnjake, namesto intelektualno nepoštenih in nesposobnih karieristov, ki nimajo druge kvalitete, kot da hinavsko spletkarijo in pri tem veselo kradejo in dušijo kakršen koli napredek v smeri javne koristi. Mar res ni mogoče pričeti zmanjševati korupcije pri urejanju prostora? Ali je odprava dodatnega zdravstvenega zavarovanja, ki jo je Cerar napovedal v volilnem programu res tako zapleten projekt, da bomo prej nanj pozabili, kot bo uresničen? Kdaj bo vlada upravi DUTB plačala delo v odvisnosti od rezultatov in ne po načelu »več, kot je škode, višje so plače«? Ali je res tako nemogoče doseči, da bi birokrati v javni upravi začeli odgovorno izvajati svoje pristojnosti? Ali je res tako težko zagnati investicijske projekte in črpati evropska sredstva kolikor jih je na razpolago in tako zagnati slovensko gospodarstvo in predvsem bistveno zmanjšati brezposelnost.

Vse navedeno in mnogo temu podobnega pomeni uveljaviti spremembo načina delovanja sistema, o kateri pa smo pri nas večinoma ne vsebinski in zgolj moralistični. Kolikor se v slovenskih medijih sramežljivo tu in tam pojavi razmišljanje o kriterijih finančnega profesionalizma in o razkrivanju enostavnih in potencialno zelo učinkovitih orodij razkrivanja malomarnosti, kar je že opredeljeno v našem pravnem sistemu, se takšna razmišljanja in predlogi po spremembi načina delovanja države spregledajo in ignorirajo. Strokovnost in dolžnost skrbnega ravnanja vseh deležnikov odločanja v javni in zasebni sferi je vgrajena v Zakon o gospodarskih družbah, Zakon o finančnem poslovanju in v Kodeks poslovno finančnih načel. Opustitev nadzora in toleriranje malomarnosti in opustitev terjanja odgovornosti za škodno ravnanje je osnoven razlog propadanja gospodarstva in posledično negiranja osnovnih načel pravne in socialne države v vsakdanjem življenju.

Možno je, da slovenska politika in makroekonomija grškega prerokovanja ne razumejo, a bolj verjetno nočejo razumeti, sicer ne bi v en glas razlagali vse, razen tistega, kar nam Siriza jasno sporoča. Potem ne bi pisali komentarjev in papagajsko ponavljali opozoril bruseljskih birokratov, izrečenih pod nemškim diktatom, temveč bi po grškem vzgledu takoj začeli odpravljati vse pojavne oblike finančnega in družbenega primitivizma in kljub zahtevam bruseljske birokracije začeli dosledno spreminjati poslovni model, tako, kot nam je to svetovala Angela Merkel, čeprav je verjetno mislila ravno nasprotno, kot je izjavila.

Grki ravnajo obratno. Očitno se je Siriza dobro in stvarno pripravila na politično tekmo in tudi na zmago in njeni predstavniki (vsaj predsednik vlade in finančni minister Varufakis) govorijo jasno in vedo, kaj govorijo. Naš predsednik vlade in njegov finančni minister se vsekakor ne izražata tako, da bi vzbujala vtis, da vesta kaj govorita. Ne glede na to, pa nam jasno dokazujeta, da ne mislita slediti radikalnosti grških sprememb in nam prerokujeta, da bomo do nadaljnjega ohranili poslovni model po okusu Angele Merkel, ki smo ga prevzeli z juga Balkana in še naprej veselo nadaljevali pot v revščino.

Čas bo pokazal, ali je prerokovanje avtorja tega besedila slovenska realnost. Vsekakor pa je o Grčiji treba molčati, če nisi pripravljen intelektualno pošteno govoriti o Sloveniji.

(Prispevek je bil objavljen na http://damijan.org/2015/02/03/o-grskem-prerokovanju-in-nemskem-svetovanju-v-realni-tragediji/ in http://www.mladina.si/163969/o-grskem-prerokovanju-in-nemskem-svetovanju/)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja