Šibka finančna funkcija in finančni primitivizem v podjetjih

Veliko se govori o odgovornosti bank in Banke Slovenije pri oblikovanju velikega obsega »slabih« kreditov. Ne smemo pa pozabiti odgovornosti poslovodstev podjetij, saj v veliki večini primerov, če bi delala v skladu z načeli poslovno finančne stroke in v skladu z zakoni, kreditov glede na finančno stanje in položaj podjetja sploh ne bi smela vzeti. Posebno pa ne v takšnem obsegu in za tako rizične projekte. Nasprotno – finančno sanacijo in krepitev svojega finančnega položaja bi morala začeti veliko prej in predvsem v ta namen izkoristiti čas ugodne gospodarske rasti. V takšne strategije bi jih morale siliti tudi banke, če bi spremljale finančni položaj podjetij. Zato lahko način dogajanja, ki je »ignoriral« strokovnost na poslovno finančnem področju na raznih ravneh, imenujem finančni primitivizem. To je bilo tudi okolje, ki je omogočilo razcvet raznih finančnih malverzacij v sistemsko pomembnem obsegu.

Banke so po Kodeksu poslovno finančnih načel (KPFN)[1] ter svojih predpisih dolžne spremljati in obravnavati podjetja (kreditojemalce) glede na finančni položaj podjetja[2] in ne zgolj na osnovi poslovnih in računovodskih poročil. Če bi delale strokovno, skrbno in zakonito, sploh ne bi mogle odobriti velikega dela posojil ne glede na konjunkturo in obilico poceni zunanjih virov. Najmanj pa, da bi kredite skoraj »metale« za podjetji, kot se je nekdo slikovito izrazil. Opustitvena ravnanja so običajno odškodninsko pregonljiva (vsaj za podjetja), hujša malomarnost (kamor pomembne opustitve brez dvoma sodijo) pa tudi kazensko.

Podobno neobvladovanje strokovnih in drugih parametrov posla bi lahko našli tudi v ministrstvih in raznih strokovnih inštitucijah, ki analizirajo in pripravljajo različne elaborate za potrebe vlade.

Seveda situacija ni nič boljša v podjetjih, čeprav jih že Zakon o gospodarskih družbah (ZGD) zavezuje, da morajo poslovati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in so za to odškodninsko odgovorni. Še bolj izrecen v zahtevi po strokovnosti in skrbnosti pa je ZFPPIPP[3] (še posebej 2. poglavje) ter v skladu s zakonom še Kodeks poslovnofinančnih načel (KPFN), saj zakon v 28. členu kot temeljne obveznosti poslovodstva določa:

»(1) Poslovodstvo mora zagotoviti, da družba posluje v skladu s tem zakonom in pravili poslovnofinančne stroke.« Ta pravila so določena v KPFN.
»(2) Poslovodstvo mora pri vodenju poslov družbe ravnati s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in si pri tem prizadevati, da je družba vedno kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobna.« Tudi ti pojmi so opredeljeni v KPFN
»(3) Člani poslovodstva so solidarno odgovorni družbi za škodo, ki nastane zaradi kršitve njihovih obveznosti, določenih v 2. poglavju tega zakona
»(4) Člani poslovodstva so prosti odškodninske odgovornosti iz tretjega odstavka tega člena, če dokažejo, da so pri izpolnjevanju svojih obveznosti ravnali s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in stroke upravljanja podjetij.« Torej najmanj v skladu s KPFN in drugimi strokovnimi kodeksi in standardi. Zakon torej določa za poslovodstva obratno dokazno breme.

ZFPPIPP je predvsem zakon o finančnem poslovanju, katerega skrajni primer sta prisilna poravnava in stečaj. Drugo poglavje ZFPPIPP je torej osrednje, ne glede na dolžino posameznih poglavij, in govori o načinu poslovanja in odgovornostih v normalnih pogojih in preden nastopijo insolvenčna stanja.

Podjetja večinoma finančno ne poslujejo po zgornjih načelih niti v njihovih računovodskih in poslovnih poročilih ne najdemo poročil o finančnem položaju podjetja, kljub jasni zahtevi ZGD (pojem finančno stanje podjetja pa je opredeljen samo v KPFN). V glavnem se pri pojasnjevanju postavk prepisujejo definicije iz Slovenskih računovodskih standardov (ki ne opredeljujejo pojma finančni položaj – stanje podjetja, niti ne določajo poročevalskega standarda zanj) in revizorji to tolerirajo. Tudi revizorji bi lahko bili iz tega naslova odškodninsko odgovorni.

Ustrezno ravnanje in poslovanje po KPFN v podjetju pomeni, da mora finančna funkcija pripraviti vse vrste finančnih poročil, načrtov in predlogov. Zgolj računovodsko poročilo ni dovolj. Najmanj kar mora finančna funkcija narediti, v primeru da kot poročilo o finančnem stanju in položaju podjetja prevzame kar računovodsko poročilo, je utemeljena argumentacija, zakaj ni potrebe po pretvarjanju računovodskih kategorij v finančne kategorije ter računovodske slike v finančno sliko. Če smo natančnejši, računovodsko poročilo ne more biti kar poročilo družbe o finančnem položaju podjetja. To je nemogoče iz vsaj dveh zornih kotov. Prvič, finančni položaj podjetja zahteva pretvorbo vseh računovodskih kategorij v finančne in drugič, finančni položaj podjetja je veliko več in zajema niz drugih podatkov in informacij kot zgolj računovodsko poročilo.

Seveda se v večini slovenskih podjetij ne najde nič od naštetega. Finančna funkcija običajno opravlja zgolj plačilni promet, kar pa je absolutno premalo glede na njeno vlogo in širino opravil po KPFN. To omogoča poslovodstvu in obvladujočim lastnikom manipuliranje z realnim finančnim položajem podjetja, največkrat na škodo vseh ostalih deležnikov podjetja (tudi države). Torej v nobenem primeru ne bi smelo biti težko ugotoviti, da poslovodstva niso zagotovila poslovanja v skladu s ZFPPIPP in pravili poslovnofinančne stroke. In vendar nosilci javnih funkcij ali banke niso nikoli pravočasno ugotovili (ne poznam nobenega primera v Sloveniji po letu 1990), da je v podjetju kaj narobe, kaj šele, da bi kakor koli ukrepali.

Vse navedeno generira »šibko finančno funkcijo« in posledično finančni primitivizem v odločanju in upravljanju, oziroma manipuliranju s podjetjem in njegovimi denarnimi tokovi ter njegovim finančnim položajem. V glavnem pa se okoli denarnih tokov pletejo tudi vse vrste raznih zgodb o zlorabah, ki so večinoma mogoče ob netransparentnosti denarnih tokov in ob nedelu in nenadzoru ter ob »ignoriranju« 2. poglavja zakona o finančnem poslovanju (ZFPPIPP) in KPFN. Če začnemo presojati odgovornosti po vsebinskih zavezah glede načina in vsebine dela po ZGD, ZFPPIPP in KPFN, je večina primerov objavljenih v medijih skoraj z gotovostjo vsaj odškodninsko obsodljivih.

Vsi pomembni zakoni v Sloveniji se podredno sklicujejo na Kodeks poslovno finančnih načel. In kaj ta zbirka vsebuje? Nič drugega kot jasen popis, zbir ekonomskih pravil finančnega položaja podjetja, kaj in kako mora imeti urejena finančna razmerja pod svojo streho, kako mora uravnavati strukture virov, naložb, upravljati s tveganji. Vsak ekonomist to pozna oziroma bi moral poznati, finančnikom pa bi morala biti vsebina kot profesionalna Biblija (KPFN jih namreč zavezuje).

Toda ali je tudi bila? Glede na današnje čase bi lahko rekli, da ne. Toda zakaj? Morda zaradi nevednosti, nepoznavanja, zavestnega kršenja ali pa zaradi šibkosti »finančne funkcije«, »šibkega finančnika« v podjetju? Opozoriti moram, da oznaka »šibkost« ne pomeni osebne lastnosti, temveč podjetniško lastnost, ko se sile, razmerja med funkcijami v podjetjih tako uravnavajo, da profesionalna finančna funkcija nima nobene teže, vrednote, moči pri sprejemanju oziroma oblikovanju odločitev. Pravila poslovnofinančne stroke se je »ignoriralo. Samo da bo, pa čeprav strokovno pomanjkljiv in visoko tvegan »razvoj«, »napredek«, »projekt«, malverzacija, realiziran ne glede na posledice za finančni položaj podjetja.

Presojanje po profesionalnih in vsebinskih načelih gospodarjenja ima potencialno veliko moč v postopkih in vsebinskem urejanju odgovornosti, tako za nazaj, kot tudi za vzpostavljanje reda in strokovnosti za naprej. V stroki in med finančniki je poznavanje drugega poglavja ZFPPIPP, da ne govorim o KPFN, na žalost minimalno ali sploh neprisotno (kljub jasni zakonski zahtevi in obveznosti). Zato je namen tega zapisa tudi »streznitev« za velik del »srenje«. Kodeksa poklicne etike poslovnega finančnika[4] – tudi objavljen na internetu – pa raje sploh nikjer ne omenjam, ker vsi samo debelo gledajo.

Strokovni profesionalizem, izvajan že samo v skladu z zakoni (torej v sistemu, kjer bi bil finančni primitivizem in šibka finančna funkcija zgolj občasen in sistemsko nepomemben pojav), bi pripeljal do čisto drugačnih rezultatov in mnogo boljšega gospodarskega položaja Slovenije, ker se nikakor ne bi mogle trdovratno generirati sistematično večinoma slabe odločitve in generirati tako plodno okolje za finančne malverzacije. Vse skupaj je v Sloveniji dobilo sistemsko pomembne razsežnosti in dinamiko »začaranega« kroga.

Dobro delovanje sistema na vsakodnevni in praktični ravni (temu posvečajo Nordijci veliko pozornost) je temelj tudi za ekonomske politike, saj ekonomska stroka kot predpostavko jemlje pretežno delovanje sistema v smislu deležniških vlog kot jih v uvodnem delu lepo opiše že KPFN. Če pa je prisvajanje denarnih tokov, ne glede na usodo podjetja in deležnikov, pretežno oziroma sistemsko pomembno, potem je tudi vsebina delovanja ekonomskega sistema popolnoma drugačna. Vsaka makroekonomska politika bi morala vzeti to v obzir, če naj bi bila uspešna. Dobra makroekonomska politika v slabo delujočem sistemu (sistemu pretežnega ropanja denarnih tokov in ne sistemu ustvarjanja vrednosti za lastnike) samo dodatno »futra« prisvajanje in ne more dobro delovati (razen če nadaljnje »futranje« ni namen – če še jaz malo podležem teoriji zarote).

Ali ni po svoje žalostno, da je obsežen, interesno vzdrževan finančni primitivizem ekonomske stroke v praksi omogočil in pripeljal do vsega tega? Ne pravim, da je to vzrok, je pa posledica, ki je kot vzrok generirala svoje naprej. Vrh ekonomske stroke pa nič.

V postopkih obremenjevanja denarnih tokov podjetij, ki jih je omogočala ohromljena primitivna finančna funkcija in nadzor, so poslovodstva skoraj vedno sodelovala z različnimi pravnimi strokovnjaki, ki so poskrbeli za proceduralno pravilne postopke. Sedaj pa tožilci in stečajni upravitelji …., ki so pravniki (in ne finančniki), iščejo pomanjkljivosti v teh postopkih, ki pa so jih pravniki podjetji s stališča pravne stroke že dodobra preverili. Poslovodstva bi se torej bilo potrebno lotiti na vsebinskih vprašanjih poslovnofinančne stroke, ki jih določajo načela KPFN. Ker pa te postopke (stečajni upravitelji, tožilci … itd.) vodijo pravniki brez sodelovanja profesionalnih finančnikov, seveda nimajo ne znanja, ne sposobnosti učinkovitega vsebinskega preganjanja navedenih malverzacij. Na enak problem »neznanja« naletimo tudi v sodnem sistemu. Zato se pogosto ustvari občutek, da vsi vedo za malverzacije, hkrati pa jim ne znajo ali celo nočejo stopiti na prste.

Tragikomično je, da že obstoječi pravni sistem, praktično brez sprememb, omogoča enostavno ugotavljanje odškodninske odgovornosti poslovodstev. Potrebno je samo preklopiti iz iskanja zgolj osebne kazenske odgovornosti, kjer je potrebno dokazovati stroge znake kaznivih dejanj (z dokaznim standardom gotovosti in načelom »v dvomu v korist obdolženega«), na ugotavljanje zgoraj navedenih malomarnosti in opustitvenih ravnanj poslovodstev. Pravno prakso, ki je zašla v primarno iskanje kazenske odgovornosti, temelječe na dokazovanju storitvenih ravnanj poslovodstev, je potrebno obrniti v primarno iskanje odškodninske odgovornosti poslovodstev in dokazovanje njihovih opustitvenih ravnanj. Te malomarnosti in opustitve so »hujše« in pomenijo za akterje neomejeno odškodninsko odgovornost ter obratno dokazno breme za škode, ki so jo družbe in upniki utrpeli zaradi takšnih malomarnih opustitev dolžnih ravnanj poslovodstev po pravilih poslovnofinančne stroke in opustitve ravnanj s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in stroke upravljanja podjetij.

Igor Umek in Stanko Štrajn

Opombe:

[1] Kodeks poslovno finančnih načel – 14.2. točka kodeksa: »Ta kodeks je sprejel Slovenski inštitut za revizijo s sklepom strokovnega sveta Inštituta dne 11. decembra 1997. S sprejetjem tega kodeksa neha veljati kodeks poslovnofinančnih načel iz leta 1989.« In še točka 14.3. kodeksa; »Ta kodeks zavezuje vse člane Slovenskega inštituta za revizijo in tiste, ki so vpisani v njegov register. Ko postanejo člani Slovenskega inštituta za revizijo ali se vpišejo v njegov register, se zavežejo, da bodo delovali po načelih tega kodeksa. Prav tako morajo delovati po njegovih načelih tudi vsi drugi strokovnjaki, ki delajo na področju finančne funkcije.«

[2] Finančni položaj je stanje podjetja tako glede na preteklo doseganje njegovih finančnih ciljev kot tudi glede na sposobnost prihodnjega doseganja teh ciljev. Posebej je pomembno obravnavanje finančnega položaja glede na ročnost (kratkoročni in dolgoročni) in glede na informacijsko osnovo (bilančni in zunaj-bilančni). V tekstu KPFN je pojem finančni položaj in finančni položaj podjetja še na mnogih mestih dodatno razdelan in podrobneje opredeljen v vsaki njegovi sestavini.

[3] Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) Št. 450-01/07-7/1, Ljubljana, dne 17. decembra 2007, EPA 1662-IV

[4] Kodeks poklicne etike poslovnega finančnika – izpis dela točke 6. Kodeksa:

6.2. Ta kodeks je sprejel Slovenski inštitut za revizijo s sklepom sveta Inštituta dne 17. aprila 1998. S sprejetjem tega kodeksa neha veljati kodeks poklicne etike finančnika iz leta 1989.

6.3. Ta kodeks zavezuje vse člane Slovenskega inštituta za revizijo in tiste, ki so vpisani v njegov register. Ko postanejo člani Slovenskega inštituta za revizijo ali se vpišejo v njegov register, se zavežejo, da bodo delovali po načelih tega kodeksa. Prav tako morajo delovati po njegovih načelih tudi vsi drugi strokovnjaki, ki delajo na področju finančne funkcije.

6.4. Kodeks poslovnofinančnih načel in kodeks poklicne etike poslovnega finančnika sestavljata celoto.

(besedilo je bilo objavljeno na http://damijan.org/2013/02/27/sibka-financna-funkcija-in-financni-primitivizem-v-podjetjih/#more-33073)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja