Naj raje molčijo, ki ne govorijo resnice: Alenka Bratušek o preplačilih avtocest

Poslanka Alenka Bratušek je v intervjuju v Dnevniku podtaknila, da »vsi vemo, da je bila gradnja avtocest preplačana«. Zakaj podtaknila? Podtaknila zato, ker avtoceste niso bile preplačane in ker ljudje, ki v Sloveniji o gradnji avtocest kaj vemo, ker smo pri tem projektu sodelovali in zanj dober del svojih najboljših let delali vemo, da politiki, ki to laž papagajsko ponavljajo že precej let, namerno lažejo, ker ne želijo, da bi Slovenija še kdaj kaj gradila tako gospodarno in smotrno, kot je zgradila avtoceste, ki nam vsak dan služijo in so povezale Slovenijo v urbano celoto, v kateri razdalje niso več ovira za dnevne migracije državljanov.

Prav tako ni res, da bi bili investicijski stroški gradnje drugega tira železnice Divača – Koper ocenjeni po kriterijih »ostrega svinčnika«, ki so bili uporabljani pri ocenjevanju investicijskih vrednosti pri gradnji avtocest. Ravno obratno. Investicijski program za drugi tir Divača – Koper je pripravljen s ciljem predvideti čim dražjo varianto in jo izvesti z – za državo – najbolj neugodnim načinom financiranja. Samo pri visokih preplačilih se lahko nasitijo interesi prečrpavanja javnega denarja v privatne žepe in je dovolj prostora za pokrivanje korupcijskih interesov oblasti.

Zakaj trdim, da je Alenka Bratušek podtaknila neresnico o »preplačilu gradnje avtocest«, kot da bi ta trditev bila splošno znano dejstvo? Preprosto zato, ker je bila Alenka Bratušek v času intenzivne gradnje avtocest visoka uradnica na ministrstvu za finance in kar dober čas tudi državna sekretarka, zadolžena za proračun in so ji zato vsa dejstva o cenah avtocestnega programa znana in mora vedeti, da tu ni prišlo do preplačil, saj če bi preplačila bila, bi jih morala kot državna sekretarka, zadolžena za proračun, preprečiti in zaščititi javni interes in preprečiti zlorabe javnega denarja.

Gradnjo avtoceste je v imenu in za račun države organiziral in vodil Dars. Vse ključne odločitve, od katerih je bila odvisna cena gradnje, sta sprejemala vlada in državni zbor. Državni zbor je sprejel nacionalni program izgradnje avtocest z vsemi novelacijami in rebalansi vred in s tem tudi določil stroške gradnje, ki so bili utemeljeni z natančnimi izkazi stroškov po posameznih odsekih avtocest. Državni zbor je letno potrjeval letne plane razvoja in vzdrževanja avtocest. Vsako leto posebej sta vlada in državni zbor preverila realizacijo programa in vsako leto posebej je Dars za vsako investicijo posebej obrazložil, koliko stane in zakaj je strošek gradnje natančno tak, kot je, in ne drugačen. Gradnje posameznih odsekov so bile izvedene po sprejetih uredbah o lokacijskih načrtih, ki jih je sprejemala vlada na predlog ministrstva za okolje in prostor. Lokacijske uredbe niso urejale zgolj umestitve avtocestnih odsekov v prostor, temveč so te uredbe bile pravzaprav uredbe o urejanju celotnega območja vpliva avtoceste na okolje. Tako so v strošku avtocest zajete tudi vse priključne ceste, obvoznice z vsemi podvozi in nadvozi, prestavitve plinovodov in daljnovodov, protipoplavni ukrepi, gradnje vodovodnih omrežij, sofinanciranje psihiatrične bolnišnice, gradnje osnovnih šol, financiranje slovenske arheologije, prestavitve letališke steze na letališču Lesce, in tako naprej v nedogled. Tudi pri sami umestitvi avtoceste v prostor slovenska vlada ni zamudila niti ene priložnosti, da bi izbrala cenejše variante, ki jih je predlagal Dars, temveč je dosledno izbrala vedno najdražje možne rešitve. Tako imamo denimo avtocesto mimo Trebnjega speljano čez drn in strn, namesto da bi dogradili še en pas ob avtocesti bratstva in edinstva, ki sedaj služi zgolj lokalnemu prometu. Namesto nekaj kilometrov avtoceste preko Trojan, ki bi bila speljana po ovinkih, ki bi omogočali nekaj nižje hitrosti, imamo sistem viaduktov in predorov, ki je za teh 20 km stal skoraj toliko, kot sedaj vlada namerava porabiti za 5 km proge drugega tira železnice Divača – Koper. Namesto razširjene ceste čez kraški rob imamo viadukt Črni Kal, ki slavi uspehe propadlega slovenskega gradbeništva. Skratka, če govorimo o »preplačanih avtocestah«, so bile te res preplačane, glede na dejstvo, da bi bile lahko precej cenejše, če bi vlada avtoceste umestila racionalno in predvsem, če na račun avtocest ne bi urejala infrastrukture celih pokrajin. Prav tako bi se lahko precej prihranilo, če zaradi enormnih skokov intenzitete gradenj pred vsakimi volitvami ne bi hiteli in noreli brez potrebe, temveč bi avtoceste gradili po vnaprej znani dinamiki brez prevelikih skokov in padcev, ki so tudi imeli pomemben vpliv na propad slovenskega gradbeništva. Toda, nikakor niso bile avtoceste preplačane, ker bi po tem modelu gradnje po naročilu države ob vseh nadzornih mehanizmih Dars organiziral gradnjo avtocest potratno, ali ker bi kdor koli oddajal dela brez javnega naročanja, ali ker bi kdorkoli karkoli privatiziral. Nikakor ni bilo preplačevanja izvedenih del, ki jih je večinoma opravilo slovensko gradbeništvo, ker nam primerjava cen po enoti mere, kot je natančno prikazana v knjigi »Gradnja slovenskih avtocest v obdobju 1994-2009 : analitični podatki in dejstva o 15-letni gradnji slovenskega avtocestnega križa«, zelo natančno dokaže, da je DARS gradil avtoceste glede na evropske primerljive države zelo gospodarno in da Slovenija avtocest po tem kriteriju ni preplačala.

Zakaj je torej potrebno nenehno laganje o gradnji avtocest, ki se ga naši politiki nenehno in lahkotno poslužujejo, kadar koli želijo državljanom dopovedati, da je gradnja velikih infrastrukturnih projektov, na način, kot so bile zgrajene avtoceste, za Slovenijo predvsem zloraba in ropanje proračuna? V tem pogledu Alenka Bratušek ni izjema, temveč pravilo, saj ne poznam politika, ki bi objektivno priznal, da so bile avtoceste zgrajene korektno in da je ta projekt pomenil ne le zadovoljitev nujnih potreb državljanov, temveč je bil tudi najpomembnejši generator gospodarskega razvoja, ki je od leta 1993 do leta 2009 prispeval več kot polovico rasti BDP. V povprečju se je ob 1 % vložku BDP v izgradnjo avtoceste rast BDP povečala za 0,65 % nad rastjo, kot bi bila dosežena brez preusmerjanja sredstev v gradnjo avtocest, zaradi gradnje avtocest se je zaposlenost povečala za 0,7 % letno itd.

Kakor koli razmišljam, pridem do preprostega zaključka in odgovora na preprosto vprašanje, čemu je namenjeno laganje politikov. O pravilnosti odgovora ne morem dvomiti ob primeru študije skupine strokovnjakov pod vodstvom Jožeta Damijana o drugem tiru Divača – Koper. Študija je primerjala stroške gradnje po modelu naročila države, torej po modelu, po katerem je Dars organiziral gradnjo avtocest z modelom gradnje z angažiranjem privatnega kapitala, ki bi ga naj izvedlo projektno podjetje 2TDK d. o. o., ki ga ni, ker ni vpisano v sodni register, čeprav je vlada že 31. 3. 2016 sprejela sklep o njegovi ustanovitvi in tudi že imenovala začasnega direktorja Žarka Sajiča. Študija je dokazala, da bodo stroški po modelu 2TDK najmanj tri do štirikrat dražji, kot bi bili, če bi gradili po naročilu države in vodenje investicije nadzorovali vsaj tako, kot je bil nadzorovan Dars pri gradnji avtocest. Seveda bi bili prihranki lahko še večji, če bi bil nadzor boljši in zlasti, če bi vlada racionalizirala umestitev proge v prostor in če bi gradili drugi tir Divača – Koper po standardih za tovorni promet in ne kot hitro progo za potniški promet s 160 km/h in če na ta projekt ne bi obesili še različne ureditve in bi gradili samo železnico in nič drugega kot železnico. Vlada in minister Gašperšič, podprt s upravo DRI d. o. o., upravo Slovenskih železnic in z upravo SDH na čelu z danes že samoodstopljenim Markom Jazbecem in ministrom za finance Dušanom Mramorjem, ki tako kot minister Gregor v Martinu Krpanu ne reče nič, ter njegovim državnim sekretarjem Metodom Dragonjem, ki se opravičuje za širjenje neresnic o Luki Koper v državnem zboru – vsi navedeni to študijo ignorirajo in jo brez kakršnih koli argumentov zavračajo. Očitno je torej, da vlada na čelu z njenim predsednikom ne želi graditi racionalno, temveč hoče privatnemu kapitalu omogočiti ropanje proračuna. Ministrstvo za finance, ki bi moralo biti varuh proračuna, v projekcijah, usmerjenih na gradnjo na najdražji možni način, teh zavrženih aspiracij naših političnih strank na čelu s SMC, ob sodelovanju Desusa, SD, SDS, NSI in nepovezanih poslancev ne le ne prepreči, temveč jih z nespretnimi zavajanji državnega sekretarja podpira in za ta projekt celo žrtvuje izgubo strokovnjaka Žarka Sajiča, ki se bo prej ali slej iz pisarn ministrstva za finance preselil v pisarne 2TDK, ko bo le-ta pravna oseba ustanovljena in ko bo podpisal z ministrom Gašperšičem pogodbo o delu, ki mu bo po poslovnem načrtu zagotovila vsaj 150.000 evrov letne bruto plače, kar za javnega uslužbenca sploh ni slabo. Tako je svoj lonček primaknila še Alenka Bratušek in prisedla na vlak pljuvanja po projektu gradnje avtocest, namesto, da bi kot dober poznavalec proračuna podprla gradnjo drugega tira Divača – Koper na gospodaren način, kot ga predlaga študija Damijanove skupine strokovnjakov.

Toda ne, slovenska politika ima značilnost, da se vedno, kadar gre za interes prečrpavanja javnega denarja v zasebne žepe, ali ko gre za interes iz proračuna prejemati lepe plače za nič delati, kot je to bil primer sodelovanja DRI v Evropskem gospodarskem združenju v Trstu (EGIZA), ali ko gre za gradnjo z javnim denarjem brez oddaje naročil po zakonu o javnem naročanju kot je to primer TEŠ6, vedno poenoti in družno ščiti vse variacije zlorab, pri katerih se tudi brez večjih zapletov stranke dogovorijo o delitvi pogače. Če ti zavrženi načrti pridejo na dan, ker se neki lobiji med seboj vendarle spopadejo, pa politika družno pomirja razvnete strasti in pomete pod predpražnik vse, kar bi lahko razbesnelo ljudske množice, ki služijo le polnjenju državnega proračuna, ki je nato predmet poželenja pokvarjenih lobijev, namesto da bi služil za kritje stroškov dobro delujoče socialne in pravne države.

O preplačilu govorimo, kadar kdo nekaj plača več kot je vredno. Ali smo za gradnjo avtocest plačali več, kot so vredne, kot to trdi Alenka Bratušek, lahko sodimo vsi, ki se dnevno vozimo po avtocestah po vsej Sloveniji in s cestnino odplačujemo Darsove kredite, ker se bencinski tolar, ki ga plačujemo pri vsakem litru prodanih motornih goriv, steka v proračun, kjer se nenamensko porabi, recimo za ograje iz bodeče žice na Kolpi, ki jih predsednik vlade Miro Cerar najprej postavi, nato pa zaradi estetskih razlogov odstranjuje tako, da jih ne odstrani, enako kot ustanavlja 2TDK d. o. o., ki ga nato ne registrira in ga torej dejansko ne ustanovi. Pri preplačilih utrpimo škodo v višini razlike med realno vrednostjo stvari in višino preveč plačanega zneska. Pri prečrpavanju javnega denarja pa utrpimo škodo v višini celotnega plačanega zneska. Seveda je preplačevanje iz proračuna kot preveč plačilo nedopustno, a še zdaleč ni toliko škodljivo in tako zelo zavrženo kot prečrpavanje javnega denarja v privatne žepe, ki ga sistemsko izvaja naša politika, ki trdovratno ignorira še tako trdne argumente zdravega razuma, zavrača dobre in koristne predloge, a z veseljem sprejema vse predloge, če le zasluti možnost okoriščanja na škodo države in s tem vseh njenih državljanov.

Alenka Bratušek in vsi njeni kolegi v državnem zboru bi morali jasno razmejiti v svojih glavah, da je vsako preplačevanje škodljivo in ga je treba preprečiti. Preprečiti pa bi še bolj kot preplačevanje v pravem pomenu besede morali zlorabe, tatvine, korupcijo, klientelizem, politično trgovanje in kadrovanje naših in vaših zaradi uravnoteženih delitev vpliva in skrivanja resnice. Skratka, hvalevredno je, da poslanci opozarjajo da je preplačevanje nedopustno, toda zares nujno bi bilo, da bi poslanci zahtevali delovanje nadzornih mehanizmov, ki bi preprečevali ne le preplačevanje, temveč predvsem preprečili prečrpavanje javnega denarja v privatne žepe. Nujno bi se morali poslanci angažirati za preprečevanje neumnosti, kot je Cerarjeva ograja in izvajati bi morali nadzor nad izvršno oblastjo, da le ta ne bi mogla zlorabljati oblast, ampak delati za javno dobro in v korist vseh državljanov. Mislim, da takšnega zares koristnega delovanja poslancev ne bomo doživeli, nemara pa bomo uspeli poslancem vsaj dopovedati, naj raje molčijo, če ne govorijo resnice, ker nismo toliko neumni, da bi ne razumeli, kaj nam govorijo in kaj nam skrivajo s svojim leporečenjem in zavajanjem.