Objektivna odgovornost je nekaj, kar si lahko zataknemo za klobuk

Objektivna odgovornost je odgovornost za škodo, ki jo mora kdo plačati, čeprav ni nič kriv. Čeprav ni ravnal namerno, ne z malomarnostjo, mora lastnik nevarne stvari plačati škodo, ki nastane zaradi delovanja te nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Kandidatka za viceguvernerko Banke Slovenije je tako denimo priznala, da je objektivno odgovorna, saj je bila v nad­zor­nem svetu Abanke v času, ko je ta odo­brila po­mem­ben del sla­bih po­so­jil, zaradi česar smo morali davkoplačevalci tudi to banko dokapitalizirati, obenem pa meni, da ni nič kriva, ker so bile pač okoliščine takšne, da je do škode prišlo. Po tej logiki odgovornosti za škodo sploh ni in je torej tudi uveljavljati ni treba, kajti vsi se trudijo delati po najboljših močeh. Povzamemo torej lahko, da je objektivna odgovornost nekaj, kar si lahko zataknemo za klobuk, ker ne pomeni ne dosti ne malo, saj sploh nič ne pomeni.

Slovenski mediji so oznanili, da je Ireno Vodopivec Jean na predlog predsednika Boruta Pahorja državnozborska mandatno–volilna komisija potrdila za kandidatko za viceguvernerko Banke Slovenije, o kateri naj bi ta teden odločal celotni državni zbor. Iz Dnevnika lahko povzamemo, da je Irena Vo­do­pi­vec Jean, kan­di­datka pred­se­dnika re­pu­blike Bo­ruta Pa­horja za vi­ce­gu­ver­nerko Banke Slo­ve­nije, ki je pre­stala prvo ka­dro­vsko sito v dr­žav­nem zboru, bila med le­toma 2006 in 2009 čla­nica nad­zor­nega sveta Abanke. Dr­žava je mo­rala Abanko ko­nec leta 2013 re­še­vati s sko­raj 600-mi­li­jon­sko injek­cijo. Po Dnevniku to od­pira vpra­ša­nje, ali je član­stvo Vo­do­pi­vec Je­a­nove v nad­zor­nem svetu Abanke v času, ko je ta odo­brila po­mem­ben del sla­bih po­so­jil, kljub njeni stro­kov­no­sti lahko ovira za po­lo­žaj v vrhu re­gu­la­torja do­ma­čega ban­čnega sis­tema. Verjetna bodoča viceguvernerka, ki je da­nes v Zdru­že­nju bank za­po­slena kot na­me­stnica di­rek­torja Fran­ceta Ar­harja, je za Dnevnik novinarske pomisleke odločno in na kratko odpravila, rekoč: »Svo­jega član­stva v nad­zor­nem svetu Abanke ne mo­rem iz­bri­sati. Pri­zna­vam objek­tivno od­go­vor­nost, a to je bilo dru­gačno ob­do­bje.« In še: »Ves čas sem se tru­dila de­lo­vati na pod­lagi za­kona o ban­čni­štvu. Če bi kdo leta 2006 na­po­ve­dal, da bo vre­dnost za­va­ro­vanj za po­so­jila tako pa­dla, mu ver­je­tno nihče ne bi ver­jel.« Na vprašanje o tem, ali je njena kan­di­da­tura za vi­ce­gu­ver­nerko lahko sporna za­radi nje­nega član­stva v nad­zor­nem svetu Abanke, pa je Vo­do­pi­vec Je­a­nova odgovorila: »To je bil čas vi­soke, celo ek­spo­nen­tne ra­sti. Kre­diti bi mo­rali biti ustre­zno za­va­ro­vani, a je pri­šlo do hkra­tnega padca vre­dno­sti pa­pir­jev in se­su­tja ne­pre­mič­nin­skega trga. Ni šlo za malomarnost ali lenobo, ampak okoliščine«.

Te razlage Dnevnik komentira in nam pojasni: »Kljub temu se po­mem­ben del očit­kov, ve­za­nih na čas kre­di­tne ek­s­pan­zije v ban­kah, ki jih je ob­vla­do­vala dr­žava, na­naša na nji­hove nad­zor­nike. Ti naj bi do­pu­stili, da so banke me­ne­džer­jem in fi­nanč­nim hol­din­gom za dol­go­ročne pro­jekte odo­bra­vale krat­ko­ročna po­so­jila, s či­mer so ve­li­ko­krat pri­kri­vale nji­hov de­jan­ski na­men. Spet v dru­gih pri­me­rih naj bi po­sa­me­zne uprave si­lili v po­ve­ča­nje tr­žnih de­le­žev. »Če bi banke upo­šte­vale za­kon o ban­čni­štvu, do tega ne bi pri­ha­jalo

Iz Dnevnikovega pisanja lahko povzamemo, da je objektivna odgovornost nekaj, kar si lahko zataknemo za klobuk, ker ne pomeni ne dosti ne malo, saj sploh nič ne pomeni. Namreč, objektivno odgovorne osebe za katastrofalno poslovanje naših bank nič ne odgovarjajo in lahko mirno zasedajo vodilne in najodgovornejše funkcije v Banki Slovenije. Mandatno volilna komisija očitno ni našla nobenega razloga, da bi podvomila v primernost kandidatke za viceguvernerko in jo je mirno potrdila. Kaj so naši poslanci imeli v mislih pri svoji odločitvi, ne vem, a oglejmo si, kako je odgovornost za škodo opredeljena v Obligacijskem zakoniku (OZ) in pretehtajmo, kaj nam je Irena Vodopivec Jean povedala s priznanjem objektivne odgovornosti.

Članico nadzornega sveta Abanke je nedvomno šteti za članico organa pravne osebe po 148. čl. OZ. Po tem členu pravna oseba, torej Abanka, odgovarja za škodo, ki jo je njen organ povzročil tretjim osebam, torej vsem državljanom Slovenije, ki smo preko proračuna morali pokriti škodo, ki so jo kot bančno luknjo povzročili uprava Abanke in njen nadzorni svet z Ireno Vodopivec Jean vred. Če bi Abanka poravnala škodo, ki jo je povzročila vsem slovenskim državljanom, bi lahko od svojih organov zahtevala povrnitev škode v 6. mesecih po plačilu, če bi lahko dokazala, da so organi škodljivo ravnali namenoma ali iz hude malomarnosti.

Objektivna odgovornost je odgovornost za škodo, ki jo mora kdo plačati, čeprav ni nič kriv. Čeprav ni ravnal namerno, ne z malomarnostjo, mora lastnik nevarne stvari plačati škodo, ki nastane zaradi delovanja te nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Torej, po tej logiki Irena Vodopivec Jean pove, da je objektivno dolžna poravnati škodo, čeprav je menda ni zakrivila in ni nič kriva. Kandidatka za viceguvernerko seveda nima v mislih, da bi komer koli karkoli povrnila, ker je ravnala malomarno in sedaj brez sramu javno prizna, da je objektivno odgovorna. Toda čeprav je objektivno odgovorna, meni, da ni nič kriva, ker so bile pač okoliščine takšne, da je do škode prišlo. A kaj je funkcija nadzornega sveta, v katerem sedijo vrhunski strokovnjaki, kot prav to, da glede na okoliščine ravnajo strokovno pravilno, torej tako, da škodo preprečijo? Huda malomarnost je izkazana že s tem, da nadzorni sveti pri svojih presojah poslovanja bank niso upoštevali določb Zakona o bankah, niti ne dobre bančne prakse in zlasti ne določb Kodeksa finančnoposlovnih načel, ki ga po Zakonu o gospodarskih družbah in Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, morajo kot pravila stroke obvezno uporabljati poslovodeči in nadzorni organi gospodarskih družb. Pravila stroke so za poslovanje bank še strožja in zahtevajo skrbno presojo vseh kreditnih in drugih bančnih poslov v okviru bančnega poslovanja, saj banke z malomarnostjo ogrožajo ne le sebe, temveč vse svoje komintente in je nesporno nujno, da država vzpostavi zadostne nadzorne mehanizme, ki preprečijo povzročanje enormnih škod. Tak zadosten nadzorni mehanizem bi moral biti Banka Slovenije. Njenega guvernerja in viceguvernerje pa imenuje na predlog predsednika države državni zbor. Prav zato pričakujemo, da bo državni zbor pri imenovanju viceguvernerke preveril, če že ne njene bivše malomarnosti, pa vsaj njeno strokovnost.

Pričakovali bi, da bo državni zbor preveril njene izjave in ocenil, če sploh ve, kaj govori, ko priznava objektivno odgovornost in hkrati pove, da ni nič kriva. Vendar so naša pričakovanja povsem neutemeljena, kajti očitno tudi državni zbor ne ve, kaj je to objektivna odgovornost, še manj, kaj je krivdno ravnanje kot namerno ravnanje ali kot malomarno ignoriranje predpisanih pravil stroke. Ne, očitno je, da državni zbor odloča po nekih skrivnostnih kriterijih in pokloni vero kandidatom, ki ne vedo, kaj govorijo, ki se nekaj sprenevedajo in nas imajo za tepce, ki ne znajo prebrati niti osnovnih zakonskih predpisov.

Ireni Vodopivec Jean gre očitno dobro, ko že leta zaseda pomembne funkcije, priznava objektivno odgovornost in je za nagrado predlagana za viceguvernerko, torej za nadzornico nadzornikov. Nauk je preprost. Kdor želi ugajati državnemu zboru in našemu predsedniku države, mora govoriti nesmisle, mora se sprenevedati in ustvarjati vtis visoko moralne osebe, a v resnici je s to moralo nekako tako, kot s strahom, ki je okrogel, notri pa ga nič ni. Kdor želi biti nadzornik, mora državnemu zboru izkazati, da svojih nadzornih funkcij do sedaj ni opravljal strokovno korektno in da je povzročal škodo. Če bi temu ne bilo tako, bi državni zbor predlog predsednika Boruta Pahorja kot neustrezen zavrnil. Toda, če bi se to zgodilo, bi državni zbor moral vedeti vsaj to, kaj je odgovornost, bi moral odgovornost zahtevati in bi moral uveljavljati odgovornost za ravnanje vseh pomembnih funkcionarjev na vseh nivojih in v vsakodnevni praksi. Toda, kako, naj državni zbor ravna drugače, če tudi sam o svoji odgovornosti meni, da ni nikoli nič kriv. Tudi vlada in vsi njeni ministri in predsedniki uprav, vsi enotno trdijo, da niso nikoli nič krivi, ker so za vse krive neke okoliščine, neka objektivnost.

Po tej logiki odgovornosti za škodo sploh ni in je torej tudi uveljavljati ni treba, kajti vsi se trudijo delati po najboljših močeh. Nedvomno bo verjetna nova viceguvernerka izpolnila pričakovanja državnega zbora in bo odlično opravljala bodočo funkcijo, kajti zagotovo ne bo nikoli nič kriva, čeprav bo objektivno odgovorna.

Naša verjetno bodoča viceguvernerka je še poudarila: »V vsa­kem pri­meru se pra­kse iz bank ne smejo več po­no­viti, ker ta dr­žava nima več mi­li­jard evrov za nji­hovo sa­ni­ra­nje. Tudi zato je da­nes skrb zbu­ja­joče spre­mljati iz­jave ban­kir­jev o ce­novni vojni.« Če bodo banke nadzorovali objektivno odgovorni nadzorniki v Banki Slovenije, ki niso nikoli nič krivi, se bo prav ta praksa, čeprav smo brez denarja, gotovo ponovila. Najboljši dokaz je prav odločitev mandatno volilne komisije državnega zbora, ki bi pri razumnih državljanih morala vzbuditi ne zaskrbljenost, temveč ogorčenje nad odločitvami, ki dajejo potuho neodgovornemu ravnanju, ki pomeni nadaljevanje opuščanja nadzora in nemoteno nadaljevanje finančnega primitivizma naših bank, ki je eden od ključnih vzrokov naše gospodarske in družbene krize, ki je prav zaradi takšnega razumevanja odgovornosti gotovo ne bomo presegli.

Katarza Banke Slovenije

Katarza pomeni očiščenje; v tragediji gre po Aristotelu za duhovno očiščenje zaradi trpljenja, s katerim se junak odkupi krivde, pri čemer se tudi gledalec etično očisti. V medicini je katarza izpraznitev črevesja, pa tudi razrešitev kompleksov. V razkritjih o tem, kako je Banka Slovenije napačno ocenila višino bančnih izgub v NLB in NKBM, v posledici česar je Slovenija z dokapitalizacijo z razlastitvijo imetnikov podrejenih obveznic in predvsem z denarjem davkoplačevalcev zagotovila večjo kapitalsko ustreznost, kot je potrebna, ni pomembno, ali gre za zmoto zaradi nestrokovnosti in malomarnosti ali pa gre za neko goljufijo, s katero je Banka Slovenije namerno spravila slovensko vlado v zmoto, saj so posledice zmote v vsakem primeru zaradi napake v volji stranke enake. Če bi Banka Slovenije želela doseči stopnjo družbene katarze, bi morala najprej doživeti lastno očiščenje. Če že ne zmore dovolj etike, da bi ob drami slovenskega naroda doživela katarzo v Aristotelovem pomenu besede, bi vsaj lahko opravila katarzo v medicinskem pomenu tega pojma. Očistila bi lahko svoje črevesje in izločila vse svoje funkcionarje, ki ne zmorejo dojeti svoje soodgovornosti za bančno luknjo, temveč to luknjo zvijačno nalagajo davkoplačevalcem. S takšnim očiščenjem bi se Banka Slovenije tudi rešila svojih kompleksov zaradi katerih ne zmore opravljati svojih po zakonu naloženih pristojnosti in bi dojela, da mora slovenskemu narodu služiti, ne pa mu lagati, ga zavajati in mu škoditi.

katarza

Na svojem blogu je dr. Damijan opozoril slovensko strokovno javnost na odličen članek Tadeja Kotnika, ki v Financah v interesu razlaščenih imetnikov podrejenih obveznic razkriva, kako je Banka Slovenije napačno ocenila višino bančnih izgub v NLB in NKBM, v posledici česar je Slovenija z dokapitalizacijo z razlastitvijo imetnikov podrejenih obveznic in predvsem z denarjem davkoplačevalcev zagotovila večjo kapitalsko ustreznost, kot je potrebna. Gorenjska banka, ki se kljub ugotovitvam Banke Slovenije ni dokapitalizirala, je tudi brez dodatnega kapitala dosegla (celo večjo od nujno potrebne) kapitalsko ustreznost. Primer Gorenjske banke naj bi torej dokazal, da bi tudi NLB in NKBM morali doseči potrebno kapitalsko ustreznost, oziroma bi jo lahko tudi brez dokapitalizacije z javnim denarjem, ali vsaj z manjšo dokapitalizacijo od dejansko izvedene. Ne vem, ali ta Kotnikova teza drži, saj je usoda Gorenjske banke gotovo odvisna od usode Save in Merkurja, a nemara napačna predpostavka o Gorenjski banki ne izpodbija dejstva, da ocena višine bančne luknje ni bila strokovna in je gotovo bolj ali manj pretirana.

Tadej Kotnik se pri svojem pisanju ni skril v diskretni šarm občega, saj iz njegovega pisanja lahko skoraj v jeziku kazenskega prava povzamemo, da je Banka Slovenije ravnala strokovno napačno, kar je lahko posledica malomarnosti ali naklepnega ravnanja, ki je imelo za cilj zavesti slovensko vlado, da je ta na podlagi neodgovornega dela ministrstva za finance v škodo javnih financ izvedla dokapitalizacijo v višini bančne luknje, ki jo je ugotovila Banka Slovenije. Ne smemo pozabiti, da je bančno luknjo Banka Slovenije ugotovila s pomočjo izjemno dragih tujih svetovalcev in revizorjev, ki so za svoje nestrokovno delo, za katerega niso prevzeli odgovornosti, zaračunali astronomske honorarje. Zato je Slovenija utrpela škodo, ne le zaradi nepotrebne ali pretirane dokapitalizacije, temveč je drago plačala tudi neresnice, ki so jo zavedle, da je v škodo javnih financ plačala ali preplačala v takšnem obsegu gotovo nepotrebno dokapitalizacijo. Nedvomno bo škoda na javnem premoženju še večna, če bodo imetniki podrejenih obveznic pri ustavnem sodišču uspeli doseči razveljavitev odločitev, ki je del bremena dokapitalizacije iz javnega premoženja prenesla na imetnike podrejenih obveznic.

O pomenu Kotnikovih razkritij sta bralcem Damijanovega bloga spregovorila komentatorja Marko Golob in Igor Umek. Prvi pojasnjuje, da v danem ravnanju ni šlo za stroko, temveč za namerno vzpostavljanje ubogljivega vazalnega razmerja Slovenije do tujega kapitala, ki preko ustvarjanja dolžniške krize zagotavlja pogoje za privatizacijo ključnih slovenskih podjetij in s tem omogoča kontrolo tujcev v Sloveniji, ki se tako spreminja iz moteče, potencialno samostojne ekonomije v vir dobičkov tujega kapitala in v deželo revežev. Igor Umek pa poudarja, da je na podlagi obstoječega pravnega reda v Sloveniji, pod pogojem, da država in njeni organi delujejo v skladu s svojimi pristojnostmi strokovno in odgovorno, možno preprečiti zlorabe v škodo javnega premoženja, zaradi česar vidi komentator ključen razlog slovenske krize natančno v dejstvu, da nadzorni sistemi pravne države v Sloveniji ne delujejo odgovorno, strokovno, da nihče ne odgovarja in nihče ne terja povračila škode, ki jo povzroča malomarno in nestrokovno ali celo namerno škodljivo ravnanje odločevalcev v javni in civilni sferi.

Vidimo, da je jasno, kaj pomeni in kakšne so posledice primitivnega delovanja pravne države, ki sicer ima sodoben pravni red, a ga ne spoštuje oziroma v praksi ne izvaja. Prav smešenje prava, ko vsi vemo kaj je dobro in prav za vse, a tega nočemo, ker raje upoštevamo, kaj je koristno za določene interese, pa čeprav v škodo javnega premoženja, je jasen dokaz primitivnosti, celo norosti vladajoče izvršne oblasti. Kakor koli želimo absurdnost sistemskega ignoriranja prava pojasniti, naletimo na vprašanja strokovnosti. Ni mogoče, da bi kdorkoli ravnal nestrokovno, če pri tem ne bi bil tudi vsaj malomaren. Seveda je možno, da kdo ravna naklepno škodljivo in s tem tudi nestrokovno, a je naklep težko dokazati. Zakon o finančnem poslovanju in zakon o gospodarskih družbah predpisujeta, da morajo v poslovnem prometu poslovodstva ravnati strokovno, da morajo torej upoštevati Kodeks poslovno finančnih načel. Enako tudi zakon o bankah nalaga upravam bank ravnati strokovno v skladu z dobro bančno prakso. Če je posledica odločitev nastanek škode, je ta škoda posledica malomarnega opravljanja dolžnosti, posledica malomarnosti pa je odškodninska odgovornost poslovodje, ki ni upošteval strokovnih pravil, predpisanih z zakonom. Če upoštevamo, da je pri uveljavljanju odškodninske odgovornosti po obligacijskem zakonu določeno obrnjeno dokazno breme, da mora torej tožena stranka dokazati, da škoda ni posledica njene malomarnosti, je prav neverjetno, zakaj pristojni organi izvršne oblasti, Banke Slovenije in lastniki oškodovanih družb ne zahtevajo povrnitve povzročene škode.

Očitno trpljenje slovenskega naroda še ni doseglo tragičnega praga, ki bi v tej drami pri junakih tragičnega dogajanja vzbudilo katarzo in potrebo po očiščenju. Vse kaže, da junakom drame slovenske krize v Banki Slovenije še vedno ni jasno, da bi kot nadzornik bančnega sistema morali slabo bančno prakso ne le ugotoviti, temveč jo tudi preprečiti in nato tudi predlagati slovenski vladi kot zastopniku lastninskih pravic Slovenije v NLB in NKBM pravilna pravna sredstva za povračilo škode. Še celo več. Banka Slovenije po Kotniku slabo bančno prakso nadgrajuje s svojimi cenitvami bančne luknje, ki že povzročene škodo ni sankcionirala, temveč nagradila z dokapitalizacijo v škodo javnega premoženja in z razlastitvijo imetnikov podrejenih obveznic, ki so s svojo izgubo plačali lastno špekulativno nerazsodnost.

Če ima Kotnik prav in so njegove ugotovitve točne, nam njegova logika narekuje sklep, da Banka Slovenije ne ravna z naklepno slepoto, kar sicer očita poslovnim bankam v množici kazenskih ovadb, ki jih tožilstvo ne procesuira, temveč da je namerno spravila slovensko vlado v zmoto, da je le ta v škodo javnega premoženja plačala dokapitalizacijo NLB in NKBM in da je pri tem še dodatno oškodovala imetnike podrejenih obveznic, kar naj bi prikazala, kot ukrep, ki je zmanjšal breme davkoplačevalcev. Ni pomembno, ali gre za zmoto zaradi nestrokovnosti in malomarnosti ali pa gre za neko goljufijo, s katero je Banka Slovenije namerno spravila slovensko vlado v zmoto, saj so posledice zmote v vsakem primeru zaradi napake v volji stranke enake. Posel, sklenjen v dejanski zmoti, je pač izpodbojen. Torej bi lahko slovenska vlada, zaradi zmote, v katero jo je spravila napačna ocena Banke Slovenije, zahtevala v ustrezni pravdi razveljavitev vplačanih dokapitalizacij in s tem tudi vračilo nepotrebno vplačanih milijard, nekako tako, kot zahtevajo imetniki podrejenih obveznic razveljavitev razlastitve pri ustavnem sodišču. Vidimo, da je vlada pri obrambi javnega interesa neprimerno manj aktivna (saj v smeri razveljavitve dokapitalizacij NLB in NKBM sploh ni aktivna), kot so za svoj interes povrniti razlaščene podrejene obveznice aktivni imetniki teh obveznic. Vrnjen javni denar bi v hipu lahko zmanjšal javni dolg za več, kot bodo v škodo državljanov zmanjšali javni dolg vsi ukrepi po zakonu o uravnoteženju javnih financ in vsi ostali varčevalni ukrepi skupaj. Toda ne, slovenska oblast raje ne uporabi ustreznih pravnih poti za zavarovanje javnega premoženja pred zlorabami, goljufijami in špekulacijami vseh vrst, temveč raje stopnjuje varčevanje. Bolje je povečevati brezposelnost, nižati pokojnine, oropati mlade bodočnosti, državljane zdravstvenega in socialnega varstva, v šolah odpravljati možnost dostojnega šolanja otrok, policistom, zdravnikom, učiteljem in ostalim javnim delavcem nižati plače, uničevati cele gospodarske panoge (gradbeništvo, lesna industrija) in kar je temu podobnega, vse za to, da bodo preko bančnih špekulacij nekateri domači tajkuni in tuj kapital imeli še več dobička, da bo še večje izčrpavanje slovenskih delavcev in našega premoženja. Prav zato si Banka Slovenije in njeni funkcionarji lahko privoščijo nestrokovno, malomarno ali celo namerno neizvajanje nadzornih funkcij Banke Slovenije. Prav zato Banka Slovenije in njena viceguvernerka Mejra Festič govori o naklepni slepoti, namesto da bi podvzeli ukrepe za zaščito javnega premoženja v slovenskih bankah.

Če kdo, potem Banka Slovenije preko bilančnih podatkov in preko plačilnega prometa v slovenskih bankah ve in vidi, kaj se dogaja v slovenskem gospodarstvu. Če kdo, potem mora Banka Slovenije, kot nadzornik bančnega sistema preprečiti finančne špekulacije (finančni primitivizem) in s tem zaščititi slovensko gospodarstvo pred napadi na naše premoženje in našo svobodo, kot to opredeljuje Marko Golob. Če kdo, potem Banka Slovenije ne sme služiti Vladi Republike Slovenije pri njenem hlapčevskem služenju tujih interesov in podpiranju domačih roparskih podvigov slovenskih tajkunov. Če kdo, potem mora vsaj Banka Slovenije zagotavljati podlage pravosodnim organom za vodenje ustreznih sodnih postopkov za zaščito javnega premoženja, ne pa zgolj vzbujati vtis, da si prizadeva preganjati kriminal naklepne slepote.

Če bi Banka Slovenije pri svojih ukrepih za zagotavljanje stabilnosti slovenskih bank ravnala strokovno in če bi njeni funkcionarji opravljali svoje naloge intelektualno pošteno, potem bi tudi slovenska vlada in njeno ministrstvo za finance morali pred sodišči uporabiti prava pravna sredstva in ne bi po nepotrebnem obremenjevali pravosodja z brezpredmetnimi kazenskimi postopki. V tem primeru tudi vrhovno in ustavno sodišče ne bi mogli s svojimi sodbami zagotavljati nepregonljivosti in nekaznivosti vseh, ki brez nadzora lahko bogatijo na račun javnega premoženja. Vse to so osnovna prizadevanja in ravnanja, s katerimi bi Banka Slovenije prispevala k očiščenju slovenskega finančnega sektorja in s tem vsega gospodarstva, saj je finančni primitivizem generator vseh ostalih primitivnosti v naši vsakodnevni gospodarski praksi, tako v javni kot v civilni sferi.

Seveda, če bi Banka Slovenije želela doseči to stopnjo družbene katarze, bi morala najprej doživeti lastno očiščenje. Če že ne zmore dovolj etike, da bi ob drami slovenskega naroda doživela katarzo v Aristotelovem pomenu besede, bi vsaj lahko opravila katarzo v medicinskem pomenu tega pojma. Očistila bi lahko svoje črevesje in izločila vse svoje funkcionarje, ki ne zmorejo dojeti svoje soodgovornosti za bančno luknjo, temveč to luknjo zvijačno nalagajo davkoplačevalcem. S takšnim očiščenjem bi se Banka Slovenije tudi rešila svojih kompleksov zaradi katerih ne zmore opravljati svojih po zakonu naloženih pristojnosti in bi dojela, da mora slovenskemu narodu služiti, ne pa mu lagati, ga zavajati in mu škoditi.

Ja, Banka Slovenije katarze še ni in vse kaže, da je tako kot Slovenija v celoti še dolgo ne bo doživela, pa čeprav bi bila katarza daleč najučinkovitejše zdravilo za preseganje gospodarske, moralne in politične krize v katero so Slovenijo pahnili brezvestni bančniki in menedžerji ter kapitalisti, ki so mirno, brez slabe vesti v spregi z zavrženimi slovenskimi vladajočimi politiki pripravljeni za drobiž v svojem žepu pahniti slovenski narod v revščino in odvisnost od tujega kapitala.

Iz dežele Vikingov

Nacionalni letalski prevoznik Adria Ariways nas je presenetil in v promocijske namene omogočil povratne vozovnice po razumni ceni z brniškega letališča v trgovsko pristanišče København/Kopenhagen in nazaj. Tako sem se znašel na letalu polnem Skandinavcev, saj sem bil, kot se mi je zdelo, med potniki edini Slovenec. No ja, Slovenci očitno ne letimo množično na Dansko, obratno pa Danci nedvomno množično obiskujejo lepote Slovenije, kjer lahko, nekako tako, kot mi v Makedoniji, dobro jedo in pijejo, poceni prenočujejo in sploh ugodno uživajo in veseljačijo.

Danska je imenitna dežela. Njeno glavno mesto København in še vsa ostala manjša mesta, ki sem jih videl, so neverjetno lepo urejena. Parki polni cvetočih grmovnic in drobnega cvetja. Mestni in ostali javni promet se odvija natančno po voznih redih in popotnika v nadvse prijetnih vlakih, avtobusih in trajektih pripelje prav tja, kamor si želi, pri čemer ni treba dolgo čakati na odhod. Ljudje so izjemno prijazni, prav nič vsiljivi in tujcu pripravljeni pomagati, da se znajde v tujem mestu. Povsod se veliko gradi, toda zaradi tega ni kakšnih prometnih zastojev in tudi emisije hrupa, praha in smradu so nekako znosne in ne preveč moteče. Prebivalstvo na Danskem daje videz zdravja in zadovoljstva. Svetlolasa dekleta niso suha, a tudi debela ne, fantje pa izgledajo športno in dajejo videz krepkih rokometašev, ki na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah segajo po kolajnah. Muzeji in galerije z bogatimi zbirkami ne pobirajo vstopnine, temveč so vrata odprta brezplačno. V muzejih srečaš več otrok kot turistov, saj je otrok dovolj, turistov pa malo. Otrokom v muzejih razlagajo slavno zgodovino danskih prednikov Vikingov, ki so na svojih preprostih ladjah pluli po vsem tedaj znanem in neznanem svetu, ter v roparskih napadih strahovali evropsko prebivalstvo od Rusije na vzhodu, do Anglije na zahodu celine. Te svoje roparske preteklosti se Danci ne sramujejo, temveč so nanjo ponosni, čeprav so svoje roparske navade opustili, le ostalim Evropejcem, Američanom, Kitajcem in Japoncem, ki pridejo tja kot turisti, poberejo denarce na način, ki nima nič skupnega s starodavno vikinško tradicijo.

Na Danskem je namreč vse strahovito drago. Če prenočuješ v tretjerazrednem hotelu, si privoščiš kakšno kavo ali pivo, potem v nekaj dnevih zapraviš znesek, enak minimalni slovenski plači, s katero naši delavci tolčejo revščino cel mesec. Ker na Danskem ne srečaš beračev ali na prvi pogled revežev, ki bi na ulicah živeli človeka nevredno življenje, je nujna ugotovitev, da ljudje na Danskem pač dovolj zaslužijo, da si lahko privoščijo dostojno življenje in da še veselo letijo v Slovenijo, kjer se lahko s svojimi plačami po mili volji gostijo in uživajo. Nedvomno si Danci, tudi tisti najrevnejši, lahko v Sloveniji privoščijo, kar jim srce poželi in za to ne porabijo svoje minimalne plače ne v nekaj dnevih, ne v celem mesecu. Vidimo, da velja neko popolno obratno sorazmerje. Kar si lahko privošči Danec v Sloveniji, si tega ne more privoščiti Slovenec na Danskem. Celo premožen Slovenec, ki zasluži večkratno povprečno plačo v Sloveniji, ne more na Danskem uživati blagodati dobre hrane in vsega, kar nudi počitniško potepanje. Takšno razkošje je prihranjeno samo za najbogatejše Slovence, tiste, ki so obogateli na račun množice revežev z minimalnimi plačami. Kar velja za zaposlene, še toliko bolj velja za brezposelne in upokojence. Danski socialni podpiranci in upokojenci bi bili po moji oceni pri nas premožnejši sloj prebivalstva, če bi se odločili s svojimi socialnimi nadomestili in pokojninami vred preselit v Slovenijo in tu živeti po slovenskih cenah, a z danskimi prihodki.

Kako je vse to mogoče, če upoštevamo, da je Danska kmetijska in ribiška ter kmetijsko-ribiško predelovalna država (brez velikih naravnih znamenitosti, z najvišjim vrhom vsega 173 metrov nadmorske višine)? Razen lego kock in piva ni med pomembnejšimi proizvajalkami dobrin v globalnem svetu. Ima razvit promet in infrastrukturo, a nima kakšne velike proizvodne ali finančne industrije. Po podatkih wikipedije dela v javnem sektorju tretjina zaposlenih, 44 % odraslih pa koristi katero izmed oblik državnih storitev in pomoči.

Kako je pri svojih cenah dela in življenja lahko med desetimi najbolj konkurenčnimi gospodarstvi sveta? Kako je mogoče, da ta država kljub svoji majhnosti igra pomembno vlogo v evropski uniji in svoje krone menjuje za evre v očitnem nesorazmerju kupne moči obeh valut? Kako lahko Danci v miru živijo in uživajo, ne da bi jim bilo treba delati več kot 8 ur na dan, medtem, ko pri nas ljudje niti v 12. urah ne zaslužijo dovolj, da bi brezskrbno živeli v Sloveniji, kaj šele, da bi lahko živeli na Danskem in to kljub temu, da smo vsi v srečni Evropski uniji, kjer velja prost pretok dela, kapitala in lahko vsi prodajamo in kupujemo po načelih svobodnega trga?

Ker sta Slovenija in Danska članici Evropske unije, ni mogoče, da bi bila pravna in družbena reda po veljavnih predpisih bistveno različna, saj je harmonizacija prava znotraj Evropske unije osnovni pogoj življenja v Evropski skupnosti. Po vsej logiki bi morali Slovenci živeti celo bolje kot Danci, saj so naše naravne danosti prijaznejše kot na Danskem. Naše podnebje je prijetnejše, sonce nas bolj greje kot na mrzlem, vetrovnem in oblačnem skandinavskem podnebju. Naše kmetijstvo bi lahko zato pridelalo več biološko pridelane zelenjave in sadja kot Danci, le pri žitih imajo Danci s svojimi ravninami nekaj prednosti. Lega Slovenije na presečišču transportnih poti nam daje možnosti dobro služiti s cestninami in drugo logistiko v prometu. Naše bogastvo v gozdovih je večje kot Dansko in tudi naša industrija, kolikor je nismo uničili kakor smo gradbeništvo, tekstilno in lesno industrijo, bi ob ceneni in dobri delovni sili morala biti konkurenčnejša na svetovnih trgih kot Danska. Naš šolski sistem, kljub vsem kritikam, še vedno po neki inerciji iz časov socializma daje po statističnih primerjavah nič slabše strokovnjake, inženirje, ekonomiste in zdravnike kot Danske šole, pa še enako ali več ljudi pri nas študira in konča univerzitetno šolanje.

Kje je razlog, ki nas v nasprotju z logiko postavlja v položaj revežev v primerjavi z Danci po vsem po nepotrebnem? Odgovora ne morem podati z gotovostjo, saj nekaj dni potepanja po deželi Vikingov ni dovolj, da bi človek spoznal skrivnosti uspeha te dežele, zakaj je tam vse tako lepo urejeno in dobro za javnost, pri nas pa ne. Toda, če pomislimo, kaj vse je pri nas narobe, potem po trdnih zakonih Aristotelove silogistične logike, kjer lahko opredeliš kaj nekaj je, če poveš, kaj to nekaj ni, z veliko verjetnostjo lahko sklepamo, da je na Danskem dobro zato, ker tam država in njeni organi opravljajo svoje pristojnosti. Očitno ne more nihče v pogojih neoliberalističnega kapitalizma škoditi javnemu interesu, če organi nadzora v državi opravljajo svojo funkcijo. Dobički iz gospodarstva se očitno v večji meri kot pri nas na Danskem porabijo za javno dobro, zaradi česar več ostane za ljudi, za javne potrebe in manj za bogatenje špekulantov. Nedvomno mora izvršna oblast na Danskem zasledovati le javni in ne privatnih interesov in prav gotovo danska centralna banka ne bi prezrla, da poslovne banke množično s »naklepno slepoto« (kot ta pojav imenuje viceguvernerka Banke Slovenije Mejra Festič) kradejo davkoplačavalcem njihove težko prigarane zaslužke in v nekaj letih ustvarijo izgube, ki presegajo pet milijard evrov. Tudi si ni mogoče predstavljati, da bi danska oblast mirno opazovala ali celo vzpodbujala početje delodajalcev, ki bi s kriminalnim ravnanjem izčrpali lastna podjetja tako, kot se je to zgodilo in se še dogaja pri nas. Na Danskem predsednik vlade gotovo ne moralizira, temveč ukrepa in s svojim klepetanjem ne sodeluje pri razprodaji državnega premoženja. Sodniki gotovo sodijo v razumnih rokih in ne dvomijo o dejstvih, kot to počne pri nas ustavno sodišče, ki s svojimi odločitvami potepta še tisto nekaj malo volje, kolikor je premorejo naši organi pregona pri opravljanju njihove družbene funkcije zaščite zakonitosti in poštenja.

Ne moremo si predstavljati, da bi na Danskem lahko kdo zgradil termoelektrarno na premog za trikrat več denarja, kot je res vredna in da bi pri tem porabil javni denar brez javnega naročanja, kot je to primer pri našem TEŠ 6, nato pa še uničil dobro utečen star rudnik, kot se bo to verjetno primerilo našemu rudniku rjavega premoga v Velenju. Ne vem, kako je mogoče, da naša vlada sprejme obvezo, da bo pokrila slabe kredite bank, nato pa, da bo banke reducirala na račun zniževanja gospodarske aktivnosti, ki je brez kreditiranja pač ni, vse za to, da bo potem lahko te banke pod vsako razumno ceno prodala tujim špekulativnim skladom. Na Danskem je kaj takega povsem izključeno, saj tam zgoraj potomci Vikingov niso tako primitivni kot njihovi slavni predniki.

Nedvomno so Danci doumeli, da je čas primitivnega gospodarstva minil, da stare metode ropanja niso več smiselne in so brez perspektive. Zato so raje svoje življenje uredili tako, da je vse prijazno, da so za cel svet svetel vzor, da vlada red in spoštovanje razuma in je vse urejeno tako, kot njihovi parki in mesta.

Obratno pa pri nas še vedno živimo nekako v času starih Vikingov in še vedno mislimo, da bomo z nekim primitivnim ropanjem lahko dobro živeli. Vikingi so ropali druge narode, slovenski oblastniki in kapitalisti pa ropajo lasten narod. Zato, če hočeš videti, kaj je v Sloveniji narobe, pojdi v deželo potomcev Vikingov na Dansko in si zlasti oglej muzej Vikingov, ki slavi roparske podvige že davno presežene primitivne družbe.

Triptih o naklepni slepoti bank: privatizacija

V dolgem intervjuju v Dnevniku sta nam viceguvernerka Mejra Festić, Bine Kordež pa v intervjuju v Delu in v mnogih prispevkih objavljenih v Damijanovem blogu, spregovorila o mnogih aktualnih temah slovenskega gospodarskega dogajanja od osamosvojitve do danes, o katerih je zlasti v zadnjih nekaj mesecih v slovenskih medijih možno zaslediti burno razpravljanje makroekonomistov, politikov, bančnikov, managerjev, ogorčenih predstavnikov civilne družbe, skratka vseh ljudi, ki se ukvarjajo z razmislekom o vprašanju zakaj Slovenija gospodarsko propada, zakaj tonemo v revščino in kdo je kriv, da prebivalci prelepe dežele Slovenije dojemamo svoje življenje vedno bolj kot splet »norosti in bolečine«. Pozabimo sofistične teorije makroekonomije, ideološko zamegljevanje politikov in sprenevedanje menedžerjev, ki razlagajo, da delajo za javni blagor, ne pa za svoj dobiček in ignorirajmo stroko revizorjev in inšpektorjev, ki vsi po vrsti razlagajo, da ne morejo videti računovodskih dejstev, če jim knjigovodskih podatkov nihče ne razkrije. Uprimo se le na presojo razuma, kolikor ga premoremo in uporabljajmo zgolj klasično aristotelsko logiko pravilnih oblik sklepanja, ki vodi k pravilnim zaključkom, saj se resnica lahko izkaže le v oblikah pravilnega mišljenja. Pravilno mišljenje nima nič skupnega z interesi, ni odvisno od dogem, ni podvrženo iluzijam in ne more biti zmotno, če je rešeno vseh vplivov semnja ničevosti, ki v igrah menjav v mejah veljavnih predpisov omogočajo legalno bogatenje manjšine in siromašenje ogromne večine slovenskih državljanov.
Pretehtajmo tri ključne pojme vseh razprav, o katerih razmišljamo, in sicer: privatizacija, dajanje kreditov in jemanje kreditov. V tem prvem delu triptiha bomo tako pretehtali privatizacijo.

Po osamosvojitvi in po iz prehodu samoupravljanja v demokracijo je Slovenija odpravila družbeno lastnino kot pravico upravljanja na proizvodnih sredstvih in jo pretvorila v privatno lastnino, to je pravico razpolaganja lastnikov, ki v pogojih kapitalističnega družbenega reda svoj kapital upravljajo tako, da bogatijo, medtem ko vsi, ki kapitala ne premorejo, preživijo le s prodajanjem svojega dela. Če je delo poceni, so dobički kapitala visoki, če je delo drago, pa so dobički majhni. Če kapitala ni, ker so ga lastniki naložili v davčne oaze, ni dela in njegova vrednost strmo pada tako, da možnosti povečevanja dobičkov rastejo. Če bi se ti dobički kot investicije vračale v gospodarstvo, bi morala v tem ciklu rasti tudi vrednost dela, saj bi se naj na trgu zaradi investicij pojavilo zmanjševanje brezposelnosti. Če dobički odtekajo v davčne oaze in še nekaj malega ponikne v nogavice srednjega sloja, ki prihranke ne zaupa več bankam, se ta proces stopnjuje v vedno večjo revščino in vedno večjo gospodarsko recesijo. V procesih privatizacije se je družbena lastnina preselila pretežno na račune špekulantov, ki so s odkupom certifikatov, z bančnimi krediti, ki jih ni treba vrniti, z izčrpavanjem pridobljenih družb in na podlagi drugih domiselnih načinov, ki jih omogočajo prevzemi podjetij in različni špekulativni in fiktivni posli, prigrabili, kar si že ob začetku ni odrezala država in kar nista dobila paradržavna sklada SOD in KAD. Dober kos pogače je prešel tudi v roke denacionalizacijskih upravičencev, od katerih pa le manjšina ve, kaj s tem premoženjem početi, večina neubogljenih potomcev bivših slovenskih bogatašev pa je tarča špekulantov, ki jim ne zmanjka domišljije, kako koga opetnajstiti in mu pobrati, kar mu je bilo vrnjeno. Denacionaliziranci tako hitro izgubijo, kar so nekoč že izgubili, toda ta druga izguba je dokončna in ne bo še ene denacionalizacije. Kar je dobila država, je prav tako postalo predmet poželenja množice ambicioznih spretnežev, ki s lobiranjem, podkupovanjem, izsiljevanjem dosežejo prodajo po smešnih cenah, medtem ko moralni teologi razmišljajo o poštenju in zaščiti svobode posameznika.

Nedvomno je privatizacija prenesla odločanje o gospodarjenju s kapitalom iz javne v privatno sfero tako, da sedaj o čedalje večjem delu ekonomskih odločitev odločajo interesi novih lastnikov in ne več potreba zagotavljati javno dobrino. Država kot nosilec javnega interesa nima več (ali pa še to kar ima, želi prodati) kapitala, s katerim bi v javno korist gospodarila in zagotavljala ne le dobiček, temveč tudi dostojno življenje svojih državljanov, zaradi česar svojega osnovnega poslanstva preko kapitalskega upravljanja državnega premoženja ne more več in ga tudi ne želi več zagotavljati. Državi ostane le še kreiranje ekonomske politike, ki s svojimi instrumenti lahko in bi morala uravnovesiti osnovna nasprotja med kapitalom in delom. Ne glede na lastnino, mora država, ki je po ustavi pravna in socialna, uravnotežiti dobičke kapitala in vrednost dela tako, da državljani lahko dostojno živijo in da ima kapital primeren dobiček. Država (zakonodajna in izvršna oblast ob podpori sodne oblasti) mora s predpisi zagotoviti gospodarsko okolje, ki ne omogoča oderuštva, ki spodbuja k poštenemu delu, k ustvarjanju nove vrednosti in ki preprečuje špekulacije in zlasti preprečuje kriminal. Predvsem mora država dosledno sankcionirati kršitve predpisov in vsakodnevno preprečevati zlorabe. Dosledno mora država preganjati neupravičeno bogatenje in izterjati vračilo neupravičeno pridobljenega premoženja, zlasti pa mora država preprečiti odliv kapitala iz države, saj gre za vrednost, ki mora služiti gospodarskemu razvoju, ne pa propadanju zakladov v zlatu ali gotovini deponirani na skritih računih davčnih oaz.

Vidimo, da ni toliko pomembno, kdo je lastnik, temveč, da je predvsem pomembno, kako lastnik z lastnino ravna. Ali je to država, ali je to kdo od razvpitih tajkunov, ali je to škofijski ordinariat, ali je to levi, ali desni pidovec ali trgovec z orožjem, nihče nima pravice kapitala uporabljati tako, da le ta ne služi tudi svojemu družbenemu namenu. Nihče nima pravice uporabljati premoženje tako, da sili v bedo večino Slovencev.

Povsem razumljivo in logično je, da ljudje nimamo potrebe ravnati po Kantovem kategoričnem silogizmu in da raje v nasprotju z zapovedmi razuma ravnamo nasprotno, torej tako, kot ne želimo, da bi drugi ravnali proti nam. Ne želim, da bi me kdo okradel, toda ne bom zamudil priložnosti, da bi jaz ne okradel drugih, če se mi ponudi priložnost. To je slovenska pamet, ali norost, na katero prisega večina povprečnih Slovencev. Prav to norost mora država nadzorovati in preprečevati, saj je to nujen pogoj, da gospodarstvo opravlja svojo funkcijo in zagotavlja materialno podstat za dostojno življenje in omogoča uživanje kulturnih pridobitev civilizirane družbe, torej srečno in kreativno življenje večini državljanov ali vsaj možnost takšnega življenja za vse državljane, saj smo prav vsi, od starčkov v domovih za ostarele, do brezdomcev, mladih nezaposlenih doktorjev znanosti, javnih delavcev, kmetov in delavcev vredni dostojnega življenja in imamo pravico terjati, da nam država naše ustavne pravice ne le simbolično deklarira v ustavi, temveč tudi v vsakdanjem življenju omogoči. Ne gre za floskulo o tem, da je država slab upravljavec kapitala, saj pri upravljanju kapitala ravna enako kot vsak drug kapitalist. Ključno je, da država ne opravlja svoje funkcije in v vsakodnevni praksi ne zagotavlja spoštovanja predpisov in ne skrbi, da bi bili predpisi dobri in bi varovali javni interes pred neobrzdano grabežljivostjo kapitalistov. Tudi če bi bil ves kapital privaten ali če bi bilo vse državno, Slovenci ne bi živeli nič bolje in nič slabše, kot živimo sedaj, če bi enako odpovedali vsi nadzorni mehanizmi države, če bi enako kot sedaj imeli izvršno oblast, ki moralizira in razmišlja, namesto da bi vsakodnevno bdela nad doslednim spoštovanjem predpisov. Nobene sprememb ne moremo pričakovati, če bi enako kot sedaj zakonodajno oblast predstavljal skup plagiatorjev, obsojencev, trgovcev z javnim interesom, skratka intelektualno pokvarjenih politikov, ki so za lastno korist v vsakem trenutku pripravljeni sprejemati predpise v škodo volivcev, ki smo jih v svoji neumnosti izvolili. Tudi ne bi bilo nič bolje, če bi še naprej imeli resignirano sodstvo, ki se mu ne izplača soditi po zakonu, ker še tisto, kar je razsojeno razvrednoti ustavno sodišče, ki se norčuje iz prava. Razprave o privatizaciji so seveda pomembne, saj kažejo na celo vrsto odstopanj od pameti, na katera opozarjata na primer Janez Damijan in Marko Golob, vendar te razprave ne razkrivajo dejstva, da je vprašanje privatizacije drugotnega pomena, ker je prvotnega pomena vprašanje funkcioniranja oblasti, torej vprašanje spoštovanja pravil in vprašanja ali veljavni predpisi uveljavljajo dobro in prav, ne pa dobro in prav za kapital in slabo in krivično za ljudi.

(Vse tri prilike triptiha so bile 26.4.2015 integrirano objavljene tudi na http://damijan.org/2015/04/26/naklepna-slepota-bank-ali-prazen-govor-viceguvernerke-mejre-festic/)

Konec varčevanja je začetek odiranja

Bančno poslovanje je tipičen primer oderuštva, ker banke izkoriščajo svoj položaj in privilegije po zakonu o bančništvu, zato da svojim kreditojemalcem za svoje storitve zaračunavajo nesorazmerno več, kot same priznavajo svojim depozitarjem oziroma nesorazmerno več, kot znaša cena denarja iz primarne emisije ali iz kreditov na finančnih trgih. Makroekonomisti, ki se ukvarjajo z usodnimi vprašanji narodnih gospodarstev in razvoja materialne podstati Evropske unije, ne morejo več skrivati, da je varčevanje v prezadolženih držav evropskega juga nekako zgrešen ukrep, ki gospodarstev Evropske unije ne oživlja, pač pa dodatno poglablja gospodarsko recesijo in bliskovito širi bedo evropskega prebivalstva. Evropska centralna banka je zato s soglasjem vladajočih oblasti v državah EU radikalno pričela z emisijo po 60 milijard evrov na mesec. Če je denarja na trgu več, je njegova cena nižja, je manj vreden in vse kaže, da se je trend varčevanja sprevrgel v svoje nasprotje, torej v trend trošenja. Pustimo na stran teorijo in njen žargon, ki nam razlaga, da bomo živeli bolje, ker bomo več trošili, manj prihranili in ker bomo tudi več delali, manj počivali, manj razmišljali in več špekulirali. Pretehtajmo raje preprosto vprašanje, kako bomo živeli in kaj vse to pomeni za državljane, za reveže, srednji sloj, kolikor ga je še preostalo in za premožne lastnike kapitala, ne glede na to, ali so premoženje pridobili pošteno, ali so do denarja prišli z goljufijami, krajo in zlorabami v pogojih kapitalističnega gospodarjenja.

Bežen pogled na spletne strani slovenskih bank nam pove, da banke nudijo za dolgoročne vezave depozitov, za različne dolgoročne oblike rentnega varčevanja in za različna dolgoročna vlaganja v obveznice, razne sklade in druge oblike deponiranih sredstev na bančnih računih, obresti, ki limitirajo k ničli. Seveda, zakaj bi banka priznala varčevalcu za vezavo vloge nad 10.000 evrov na več kot leto dni obresti višje od na primer 0,40 %, če pa na finančnih trgih lahko dobi kredite iz sveže emitiranih milijard praktično brez obresti? Zato slovenske banke depozitov prislovično varčnih Slovencev pravzaprav ne potrebujejo in so pripravljene sprejeti depozite le, če so tako rekoč zastonj.

Povsem drugačna slika je, ko človek preveri, kakšne obresti zahtevajo banke za najetje kreditov za nakup stanovanja, za potrošniške kredite, za investicije v gospodarstvu ali za likvidnostna obratna sredstva gospodarskih družb za financiranje proizvodnje ali za kapitalske naložbe. Tu banke zahtevajo obresti, ki v nekaterih primerih celo presegajo zakonito zamudno obrestno mero, največkrat pa se gibljejo med tremi in osmimi odstotki. Seveda je ta obrestna mera skrita v različnih formulah evriborja s pribitki in oplemenitena s stroški odobritve kredita, stroški zavarovanja, stroški morebitnega predčasnega vračila in stroški pripravljenosti na črpanje. Za izračun obresti za dane kredite uporabljajo banke seveda konformni obračun in tečejo tudi obresti od obresti, obratno pa pri obračunu na depozite banke uporabljajo navaden obrestni račun in je zato razlika v višini pasivnih in aktivnih obresti dejansko še mnogo višja, kot to izgleda po površni primerjavi spletnih objav mamljivih ponudb, s katerimi banke vabijo komitente, naj zaupajo svoj težko prigarani in prihranjeni denar bankam, oziroma, naj si denar pri bankah izposodijo, da ga bodo težko z garanjem in svojo revščino morali vrniti, da ne bodo izgubili strehe nad glavo, zapravili varno starost v domovih za ostarele ali obsodili svoje otroke na životarjenje brez dediščine, ki so jo varčni Slovenci spravljali skupaj več rodov.

Vidimo, da banke za denar, ki ga dobijo praktično zastonj, bodisi iz primarne emisije, bodisi od varčevalcev, zahtevajo za denar, ki ga posojajo, nekako desetkratnik cene, ki jo same morajo plačati za tuj denar, ki ga obračajo v lastno korist. Bančno poslovanje je tipičen primer oderuštva, ker banke izkoriščajo svoj položaj in privilegije po zakonu o bančništvu, zato da svojim kreditojemalcem za svoje storitve zaračunavajo nesorazmerno več, kot same priznavajo svojim depozitarjem oziroma nesorazmerno več, kot znaša cena denarja iz primarne emisije ali iz kreditov na finančnih trgih. Če bi ne bilo zakona o bančništvu, bi vse poslovanje slovenskih bank izpolnjevalo vse pogoje iz 119. člen Obligacijskega zakonika in bi bile vse bančne pogodbe, tako depozitne kot kreditne, pravno nične, saj obligacijski zakonik izrecno določa, da je pravna sankcija za oderuštvo ničnost s vsemi posledicami, ki jih ima ničnost po obligacijskem zakoniku.

Razlog, da nosimo svoje prihranke v banke pa ni le prizadevanje za varčno ravnanje, s katerim si slovenski državljani skušajo zagotoviti dostojno življenje in se izogniti perspektivi bede v starosti ali še kaj pomagati svojim otrokom, saj moramo upoštevati, da pri vsej stvari »za otroke gre«, temveč skušamo s tem tudi preprečiti, da bi nas oropali morebitni ne bodi jih treba vlomilci. Nekako vlada prepričanje, da je denar na bankah do višine 100.000 evrov varen, saj zanj jamči Banka Slovenije. Toda prisiljeni smo bili slišati neprikrito grožnjo gospoda guvernerja Banke Slovenije, ki je na javni TV opozoril, da bo za reševanje slabih kreditov, če bodo banke prisiljene vrniti podrejene obveznice, če bo tako odločilo nadvse modro in pravično ustavno sodišče, Banka Slovenije po ciprskem vzgledu posegla tudi na bančne depozite. Torej ne zadošča, da smo kot davkoplačevalci vsi državljani prevzeli škodo, ki je posledica nestrokovnega, malomarnega ali namerno škodljivega ravnanja slovenskih bank, ki ga Banka Slovenije pravočasno ni preprečila, čeprav je vedela, da banke dobesedno omogočajo ropanje v lastno škodo in v korist poslovnih in političnih elit. To ropanje, imenovano slabi krediti, plačujemo z brezposelnostjo, nižanjem realnih plač in pokojnin in zlasti z nižanjem socialnih pravic, slabšim zdravstvom in padanjem kvalitete našega šolskega sistema, da o zaustavitvi investicij v javno infrastrukturo niti ne govorimo. Ne, dodatno bo potrebno pobrati še del prihrankov prebivalstva, kolikor ga še imamo na bankah.

Sporočilo je jasno. Normalen državljan, nima nobenega razloga, da bi še naprej imel prihranke na bančnih računih. Torej konec varčevanja, saj banke naših prihrankov niti ne potrebujejo več, ker se lahko neomejeno zadolžijo pri Evropski centralni banki in na finančnih trgih. Pričakujemo lahko, da se bodo depoziti v slovenskih bankah bistveno zmanjšali, banke pa bodo odliv nadomestile s poceni denarjem, najetim na finančnih trgih. Samo vprašanje časa je, kdaj bodo finančni trgi ponovno zvišali obresti za slovenski dolg in zopet bodo potrebne nove strukturne reforme, da bomo državljani še enkrat plačali finančne špekulacije, ki jih v svoji kratkovidnosti in neumnosti počne slovenska izvršna oblast v spregi z našimi bančniki na čelu z guvernerjem Banke Slovenije. Vsekakor je katastrofa, če prihranki, kolikor jih imamo, odtečejo iz bank v nogavice, ali v tujino, ali se kakor koli izključijo iz denarnih tokov, ki poganjajo gospodarstvo. Modra in moralna vlada bi morala pravočasno ukrepati in na primer vezati višino obresti na kredite na določen večkratnik, na primer trikratnik obresti na depozite. Če bi torej banke želele dajati obresti na depozite na primer v višini 0.30 % bi to pomenilo, da bi morale odobravati kredite po 0.90 % obrestni meri. To bi pomenilo konec oderuštva in bi stimuliralo banke, ne glede na ceno denarja, ravnati v skladu z osnovnimi načeli obligacijskega prava, zlasti v skladu z načelom sorazmernosti in enakovrednosti v dvostranskih obligacijskih razmerjih.

Brezposelni, študentje, upokojenci z minimalnimi pokojninami, fizikalni delavci, javni delavci nižjih plačilnih razredov, majhni kmetje, invalidi, vojaki in policisti, gasilci, prekarni delavci, samozaposleni pesniki, prevajalci, slikarji, fotografi, obrtniki v storitvenih dejavnostih z nizkim kapitalom in podobni ljudje, ki vsi skupaj predstavljajo vsaj 70 % celotnega slovenskega naroda, nimajo prihodkov, ki bi jim omogočali kakršno koli varčevanje, saj še za sproti za življenje nimajo dovolj. Vsi ti lahko dajo kaj na stran, le če zadenejo na loteriji, če kaj podedujejo po premožnem stricu iz Amerike, ali če na kakšnem razpadajočem podstrešju najdejo lonec s cekini. Seveda so takšni primeri tako redki, da jih lahko zanemarimo. Vsi ti si gotovo pri bankah tudi ne izposojajo denarja, saj niso kreditno sposobni. Kaže, da ta ogromna večina Slovencev, ki se s propadanjem srednjega sloja hitro veča, ne bo prizadeta s končanjem varčevanja, saj ta skupina nima prihrankov na bankah in kjer ni, še banka ne vzame. To seveda ni res. Ravno ti ljudje bodo najbolj čutili oderuštvo, ki je naravno nadaljevanje konca varčevanja. Vrednost denarja bo zaradi inflacije, ki je ob napovedani emisiji naravnost neizbežna, bo seveda hitro padala, zaradi česar bodo skromni dohodki teh skupin revežev še manjši in bodo zato še bolj revni in bodo morali še bolj garati in še bolj gladovati. To je nekako tako kot pri homeopatiji. Manj je več. Manj kruha za množice, je več denarja za kapital, saj bo zaradi načrtnega odiranja še več stečajev, še več brezposelnih in še več bo ljudi, ki bodo prisiljeni garati za skorjo kruha.

Tako imenovani srednji sloji, kamor lahko prištevamo zaposlene v javnih službah iz višjih plačilnih razredov (zdravnike, sodnike, svetovalce, sekretarje, načelnike upravnih enot, redne profesorje, kolikor ne gre za privilegirane podjetnike iz vrst univerzitetne elite, ki honorarno zasluži trikrat toliko, kot njihovi neprivilegirani kolegi, samostojne podjetnike na donosnih dejavnostih, in podobne), ki predstavlja nemara 29% slovenskega naroda, še vedno kaj prihrani in da na stran za težke čase. Ta skupina ima po navedbah Banke Slovenije skupaj z dobro poslujočimi gospodarskimi družbami, kolikor jih premoremo, za kar zajeten delež javnega dolga Slovenije bančnih depozitov. Ta skupina ljudi in gospodarske družbe, ki so likvidne in solventne in poslujejo v skladu z Zakonom o finančnem poslovanju, ima tudi kreditno sposobnost in si lahko pri bankah izposoja denar. Ta skupina prebivalstva bo prišla v slabši položaj, saj bo inflacija tudi tem ljudem znižala njihove dohodke, poleg tega pa bodo njihovi prihranki na bankah nosili praktično nič obresti. Če bo Banka Slovenije uresničila grožnje svojega guvernerja, saj je možno, da bo ustavno sodišče verjetno prisluhnilo ustavni pobudi razlaščenih imetnikov podrejenih obveznic, tako, kot mu veleva pravo in izostreni čut za pravičnost, ki ga imajo ustavni sodniki na pretek, bodo ti ljudje verjetno izgubili del prihrankov, če jih že prej ne bodo v izogib izgubi dvignili iz svojih računov in denar hranili doma. V tem primeru ne bodo trpeli izgube zaradi oderuško nizkih obresti na njihove depozite, saj teh ne bo več, ker bodo skriti v nogavicah, ali pa jih bodo žrtvovali za sanacijo bank, namesto imetnikov podrejenih obveznic. Nemara bodo kupili kakšen zlatnik ali pa kakšno nepremičnino v tujini, ali pa bodo v upanju, da bodo tako pripomogli h gospodarskemu razcvetu Slovenije svoj denar, še preden bo izgubil vrednost zapili ali pa porabili za popotovanja v daljne dežele. Nedvomno bo cvetela tudi prostitucija, saj je, kot je to nekoč zapisal veliki sodobni slovenski pisatelj Blaž Ogorevc v Mladini, kranjcu fuk v veselje. Logika je enostavna. Če že moram porabiti prihranke, da mi jih ne bo pobrala inflacija, potem ga raje porabim za užitek, saj se le enkrat živi in človek mora vzeti vse, kar mu nudi življenje, ki je danes cvet, a jutri uvela roža.

Seveda imajo ti ljudje še eno možnost. Svoje prihranke lahko investirajo v gospodarsko dejavnost. Toda ali to pomeni, da bo ogromno ljudi poleg svoje službe še streglo kavo in žganje v nekih lokalčkih, da bodo učitelji poleg službe odpirali jezikovne šole, da bodo sodniki izdelovali ključe ali popravljali raztrgane čevlje, ali bodo zdravniki nabirali zdravilna zelišča, policisti pa organizirali prostitucijo v javnih hišah. Ne, seveda ne. Možnosti takšnih drobnih poslov so izredno omejene, pa še nesmiselno bi bilo poleg službe voditi še nek dodaten posel in konkurirati množici samozaposlenih, ki na napol legalen način nekako služijo svoj vsakdanji kruhek. Če ob vsem tem upoštevamo še, kako omejuje gospodarsko pobudo okostenelost naše birokracije pri pridobivanju gradbenih dovoljenj in kako finančna uprava brez milosti terja, kar je cesarjevega, hitro ugotovimo, da kakšnih množičnih produktivnih naložb prihrankov pač ni pričakovati.

Ja, možno bi bilo s prihranki na Ljubljanski borzi kupiti delnice ali kakšne druge vrednostne papirje. Toda, kdo je toliko neumen, da bo to počel, če pa je verjetnost izgube denarja pri nakupu vrednostnih papirjev, če nimaš insajderskih informacij, gotovo večja, kot verjetnost, da vlomilec oropa prihranke, skrbno skrite kje v nogavici v najbolj zaprašenem kotu podstrešja. Ni pričakovati, da bodo po logiki, da gre osel samo enkrat na led, slovenski verniki ponovno kupovali delnice kakšnih zvonov, ali delnice NKBM, če ljudje celo pokojninske prihranke v shemah drugega stebra dvigujejo, ker imajo raje vrabca v roki, kot goloba na strehi. Ne, ljudje gotovo ne bodo v pomembnem obsegu vlagali denar na trgu vrednostnih papirjev.

Preostane še slab odstotek slovenskih bogatašev, tako poštenih, kot nepoštenih iz privatizacije in iz vrst menedžerjev, ki so ob sodelovanju lastnikov in nadzornih svetov ob odpovedi vseh družbenih nadzornih mehanizmov izčrpali slovensko gospodarstvo, ob sodelovanju bank in izvršne ter zakonodajne oblasti ustvarili 5 evrskih milijard težko bančno luknjo slabih kreditov in denar naložili v davčnih oazah; kaj se bo zgodilo tem ljudem, tej manjšini, ki je za razliko od večine, ki je obsojena na revščino po uvedbi demokracije na območju slovenske republike uspela enormno obogateti in nakazati na svoje račune v davčnih oazah, po vzoru bivših finančnih in sedanjih ministrov med 10 in 20 milijard evrov. Tudi ti bodo utrpeli izgubo, zaradi padanja vrednosti denarja in nižanja obresti. Toda te ogromne denarce bodo ti ljudje obrnili, nemara tako, da bodo preko prikritih labirintov iger menjave na kapitalskem trgu prav za nizko ceno kupili slovenska podjetja in svojo izgubo nadomestili z novim ciklom ožemanja slovenskih državljanov in davkoplačevalcev, ki so prisiljeni nehati varčevati.

Konec varčevanja je nedvomno začetek odiranja.

((Tekst je bil  dne 4.4.2015 objavljen tudi na http://www.had.si/blog/2015/04/04/konec-varcevanja-je-zacetek-odiranja-stanko-strajn/)

Diskreten šarm občega in cena neumnosti

Če je bil vzrok Don Kihotovega napada na mline na veter njegova norost, je vzrok slovenskih napadov na pravne osebe zdrava pamet, ki v svoji kratkovidnosti ne uvidi, da je namerna opustitev soočanja s pokvarjenimi in zavrženimi, a pomembnimi posamezniki, za Slovenijo dolgoročno pogubna. Trditi, da je na primer Banka Slovenije kriva in odgovorna, ker naj bi goljufala, je nesmisel, ker bi bilo smiselno in pomensko pomembno reči: guverner banke Slovenije in njegovi namestniki in pomočniki in odgovorni vodje oddelkov in strokovni delavci poimensko navedeni so goljufali in povzročili škodo, se okoristili, zlorabili položaj in kar je temu podobnega. Šele tedaj bi jasno razvidno vedeli, kdo je pravzaprav ravnal malomarno in nestrokovno, kdo je bil intelektualno nepošten, kdo je namerno za lastno korist povzročil škodo. Šele tedaj bi lahko zahtevali od konkretnih ljudi, naj plačajo svoje packarije, s katerimi rinejo Slovenijo in njene državljane v bedo in človeka ne vredno življenje.

V Sloveniji smo že ves čas priča pojavu, ki sem ga imenoval “diskretni šarm občega”. Skupna značilnost Banke Slovenije, Države, NLB, SCT, Primorja, Ministrstev itd. je, da so vse to “pravne osebe”. Pravne osebe so abstraktne, saj sploh ne obstajajo kot fizične osebe, temveč jim le pravni red priznava subjektivnost v procesnem smislu, ker so lahko nosilci pravic in obveznosti. Pravne osebe manifestirajo svojo realnost preko svojih zakonitih zastopnikov in preko pooblaščencev. Napad na pravno osebo je torej napad na abstraktnega nosilca pravic in obveznosti, obratno pa je napad na zakonitega zastopnika ali na pooblaščenca napad na konkretno fizično osebo, ki je v imenu in za račun pravne osebe delovala ali opuščala dolžno delovanje. Takšna oseba je torej lahko ravnala v skladu z njenimi dolžnostmi, lahko pa je malomarno svoje dolžnosti ignorirala ali pa (kot se to vse bolj kaže pri bankah, Banki Slovenije in vladi) ravnala namerno – z naklepom škodljivo.

Moderno in množično se pri nas napada pravne osebe, napadov na fizične osebe, razen redkih kazenskih pregonov, ki pa se dogajajo po logiki iskanja grešnih kozlov in odvračanja pozornosti, ne pa po logiki sistemskega preganjanja kriminalne prakse, tako tiste, ki je storjena z naklepom, kot tiste, ki je posledica malomarnosti in opustitve, pa ni zaslediti. Nihče se noče zameriti. Organi pregona so za dosledno in korektno delo kaznovani s sodbami ustavnega sodišča, za opustitve pregona pa nagrajeni s plačo za ležerno delo. Če se kakšen organ, kot na primer KPK, za spremembo odloči ravnati radikalno, doživi devalvacijo in ga predsednik države spremeni v lutkovno gledališče za državljane. Dokler se ne bo najprej v medijih, nato v praksi pristojnih organov in zlasti v glavah ljudi nehalo ukvarjanje z pravnimi osebami in dokler ne bomo začeli pisati in ukrepati zoper dejanske izvajalce uničevanja slovenskega gospodarstva in javne ter civilne sfere naše družbe, toliko časa bomo priče specifično slovenski obliki boja z mlini na veter.

Don Kihot je v svoji zmedenosti napadel mline na veter, ker je bil prepričan, da ima opravka s hudobnimi čarovniki. Slovenski boj z abstraktnimi osebami pa prav tako ne napada krivcev naše recesije, ker bi mislili, da so abstraktne osebe karkoli mislile, delovale in povzročale škodo, temveč jih napadamo zato, da bi se izognili obračunu s fizičnimi osebami, ki so s svojimi bravurami ropale in še vedno ropajo povprečne državljane, da se lahko milijarde stekajo na zasebne račune slovenskih in tujih kriminalnih elit, vse v mejah zakonito dovoljenih, a izigravanih pravil igre menjav kapitalističnih špekulacij. Če je bil vzrok Don Kihotovega napada na mline na veter njegova norost, je vzrok slovenskih napadov na pravne osebe zdrava pamet, ki v svoji kratkovidnosti ne uvidi, da je namerno opuščanje soočanja s pokvarjenimi in zavrženimi, a pomembnimi posamezniki, za Slovenijo dolgoročno pogubno.

Poudarjam, da sem zadnji, ki bi naivno mislil, da je rešitev Slovenije v obračunu z nekaj sto ali nekaj tisoč posamezniki namesto z nekaj grešnimi kozli, kot so Zidar, Tovšakova ali Kordeš. To bi bilo preveč enostavno, saj bi nam ne bilo treba nič drugega, kot zaprositi Evropsko unijo za financiranje izgradnje zapora za nekaj tisoč oseb (slovenski proračun namreč ni sposoben financirati gradnje zaporov). Toda, sem prvi, ki je prepričan, da je obračun s fizičnimi in ne abstraktnimi nosilci kriminala pogoj, da začnemo spreminjati naš družben (poslovni) model urejanja medsebojnih odnosov. To je prvi korak v smeri preventivnega delovanja sistema, ki se izkazuje kot nenehno prizadevanje za strokovno, racionalno, gospodarno, smiselno ravnanje, kot težnja po odgovornem delu in kot odgovornost za malomarnost in namerno škodovanje.

Dokler stvari ali pojava ne imenuješ s pravim imenom, je nemogoče dojeti pomen česar koli, kar imaš v mislih, a to nekaj ni razgaljeno, ker ni imenovano. Smisel filozofije jezikovnih iger, kot jo je odkril Ludwig Wittgenstein, je prav ozaveščanje pomena v jeziku. Dokler pomen ni izražen v jeziku na način, ki ga nedvoumno in enoznačno razume vsak govorec in poslušalec, je misel, ki je vsebina govorjenega, nesmisel. Trditi, da je na primer Banka Slovenije kriva in odgovorna, ker naj bi goljufala, je nesmisel, ker bi bilo smiselno in pomensko pomembno reči: guverner banke Slovenije in njegovi namestniki in pomočniki in odgovorni vodje oddelkov in strokovni delavci poimensko navedeni so goljufali in povzročili škodo, se okoristili, zlorabili položaj in kar je temu podobnega. Šele tedaj bi jasno razvidno vedeli, kdo je pravzaprav ravnal malomarno in nestrokovno, kdo je bil intelektualno nepošten, kdo je namerno za lastno korist povzročil škodo. Šele tedaj bi lahko zahtevali od konkretnih ljudi, naj plačajo svoje packarije, s katerimi rinejo Slovenijo in njene državljane v bedo in človeka ne vredno življenje.

Vse navedeno nam lepo ilustrira položaj “odgovornega vodje del” po 77. čl. zakona o graditvi objektov. Odgovorni vodja del je fizična oseba, ki moralno, kazensko in materialno odgovarja za to, da se določena gradnja izvaja v skladu z gradbenim dovoljenjem, varno in v skladu s predpisi in standardi. Nadzorujejo ga nadzorni inženir, investitor in ne nazadnje še gradbeni inšpektor. Če ravna odgovorni vodja del nestrokovno, malomarno ali namerno škodljivo, plača škodo, ki jo je povzročil, lahko je kaznovan zaradi prekrška ali pa celo spoznan za krivega v kazenskem postopku. Zato vsak odgovorni vodja del, ki ne želi ogroziti svoje svobode in svojega premoženja ter ugleda, pri čemer je njegova strokovnost in ugled njegovo največje premoženje, od katerega živi, ravna pri opravljanju njegovih dolžnosti skrbno in odgovorno. Zato so gradnje v Sloveniji več ali manj trdne, nesreče pri delu redke, goljufije pri vodenju investicij pa relativno redke. Takšnega odgovornega vodjo del je pravni red sprejel zaradi potrebe, ker se je prav v gradbeništvu posebej očitno kazal interes in možnost okoriščanja z nestrokovnim, malomarnim in namerno goljufivim ravnanjem. Gradbeništvo je torej le zelo očitno manifestiralo vse pojave, ki jih čedalje očitneje manifestira bančništvo, podjetništvo na sploh, javna uprava in predvsem politika v najširšem smislu (vse to seveda preko fizičnih oseb, ki vodijo, organizirajo, odločajo v imenu in za račun pravnih oseb). Odgovor družbe na negativne pojave v gradbeništvu je bil zakonsko opredeljen “odgovorni vodja del”, odgovor na vse ostalo v slovenski družbi pa je napadanje na abstraktne pravne osebe, ki s svojo nesmiselnostjo samo dodatno pomaga omogočati nadaljevanje prakse, ki terja spremembo poslovnega modela.

Povedano drugače: dokler ne bomo na odgovorne funkcionarje v javni in civilni sferi (politične funkcionarje in menedžerje ter nadzornike v gospodarskih družbah) gledali kot na odgovorne vodje del v gradbeništvu, dokler jih ne bomo nadzorovali in terjali strokovno in odgovorno delo brez opustitev in malomarnosti, dokler ti zavrženi odločevalci ne bodo plačevali odškodnin in jedli ričet na Dobu, temveč se bodo javno šopirili v medijih in parlamentu in uživali v svojem protipravno in nemoralno pridobljenem premoženju, toliko časa bomo vsi plačevali kazen za lastno neumnost. To je cena za abstraktni šarm občega, ki nam omogoča iluzijo misliti, da so nesmisli realni. Realna je le revščina, materialna in duhovna, na katero pristajamo v svoji naivnosti.

Zakaj me razglabljanje o baje že neproblematičnem obsegu prezadolženosti slovenskega gospodarstva (še) ne prepriča

Bine Kordež je pred dnevi objavil zanimivo razmišljanje z naslovom Mogoče pa zadolženost ni ključni problem slovenskega gospodarstva. Članek me metodološko povsem ne prepriča. Kot tak lahko spodbudi napačne poglede na našo krizo in na začetne vzroke njenega nastanka ter na njihovo sistemsko in pravno obvladljivost. Celo vidni ekonomisti o začetnih vzrokih razmišljajo kot o malo večji »veselici« oziroma jih vidijo izključno v »zategnitvi« Banke Slovenije.

Kordež pride do svojih številk, s katerimi utemeljuje tezo, da mogoče zadolženost ni ključni problem slovenskega gospodarstva, tako da izloči določene dejavnosti. Z izločitvijo finančne dejavnosti in DARS-a, zaradi njunih specifik ne greši, izločitev nepremičninarjev pa je po mojem mnenju vsaj deloma napačna. Nepremičninske firme so bile pretežno hčerinske firme raznih proizvodnih in storitvenih podjetij, ki so posredno garantirala zanje. Ko so nepremičninski posli namesto dobička ustvarili velike izgube, so banke najprej planile po denarnih tokovih tudi pri garantorjih (ne pa po zastavljenih nepremičninah). Tako so garantorje – bilančno celo mogoče kolikor toliko solidne, zabilančno pa močno izpostavljene – pahnile v težave.

Zato menim, da ni ustrezno delati analiz in sklepov na agregatni ravni zgolj na osnovi bilančnih podatkov, kot to počne g. Kordež, ampak je potrebno vsepovsod pogledati tudi zabilančne obveznosti in verjetnosti njihove unovčitve. Najprej je potrebno pogledati mrežni zabilančni efekt na agregatni ravni in ga izločiti oziroma ustrezno upoštevati. Kolikšen je in ali ga lahko izločimo, iz prispevka g. Kordeža ni mogoče ugotoviti. Zaradi vsega navedenega menim, da g. Kordež ne ravna prav, ko v celoti izloči nepremičninarje in ko tudi pri ostalih podjetjih ne upošteva raznih zabilančnih obveznosti in seveda tako dobi boljšo sliko kot verjetno dejansko je (če ni podatkov, ki bi podprli pravo metodo, je to treba pač omeniti).

Zabilančne obveznosti in druge lastnosti podjetja so jasno razvidne iz finančnega položaja podjetja, ne pa iz njegovega bilančnega položaja. Poznavanje bilančnega položaja podjetja je premalo. Še več, da je potrebno opisati in razumeti ter upravljati finančni položaj podjetja in ne upoštevati samo bilančnega, določa že ZGD. Opis finančnega položaja podjetja je tudi eno od osnovnih napotil pri sestavi poslovnih poročil. Finančni položaj podjetja pa je nedvomno osrednji pojem, ki ga banke pri obravnavi podjetja upoštevajo, če ravnajo skrbno v skladu z dobro bančno prakso. Če temu ni tako, banka ravna najmanj malomarno in so njeni upravni in nadzorni organi za svojo malomarnost moralno in materialno, če ne celo kazensko odgovorni.

Brez razumevanja in poznavanja finančnega položaja podjetij (katerega del so tudi zabilančne povezave h kateremu nas zavezujeta ZGD ter KPFN (Kodeks poslovno finančnih načel) finančne krize in še posebej naše krize niti ni mogoče dobro razumeti niti videti njene razsežnosti niti priti do pravilnih zaključkov. Na parcialnih bilančnih osnovah (brez poznavanja finančnega položaja podjetij) tudi ni mogoče graditi ustreznih sanacijskih politik. To je popolnoma jasno na podjetniški ravni, kjer v celovito finančno sanacijo sodi tudi saniranje šibke finančne funkcije. Za večino makroekonomistov pa je pojem finančni položaj podjetij očitno še velika »skrivnost«, kot so zanje »skrivnost« finančna malomarnost in finančni primitivizem, čeprav so že v konjunkturnem času dopuščena finančno primitivna obnašanja v sistemsko pomembnem obsegu (»veselice« v nepovednem žargonu vidnih ekonomistov), bila v veliki meri vzrok za nastanek posebno globoke dodatne dimenzije naše krize.

Da gornja trditev o šibkih finančnih funkcijah in finančni malomarnosti ter finančnem primitivizmu v sistemsko pomembnem obsegu ne bo ostala nepojasnjena in da kriza ne bo pripisana zgolj spremembi obnašanja bank v letu 2009 in sanacijskim nesposobnežem po letu 2009, si oglejmo še sledeči graf iz gradiv Banke Slovenije, ki za razliko od grafa, ki ga predstavi g. Kordež, nazorno kaže problematično dinamiko rasti zadolženosti podjetij.

zadolzenost_umek

Iz grafa je razvidno, da imamo tri izrazite skoke strukture financiranja (modra črta – njena skala se nahaja desno) glede na stanje izpred leta 2004. Prvi je bil v 2004 – 2005, drugi v 2006 -2007 in tretji v 2007 – 2008. Skok leta 2007-2008 je naravnost grozljiv.

Zanesljivo lahko trdimo, da je bil hiter porast zadolženosti, zlasti 2007 – 2008, v velikem nesorazmerju z rastno in razvojno absorbcijsko sposobnostjo slovenskega gospodarstva. Zato je bila trditev iz leta 2009 (tedanji guverner BS Marko Kranjec) o zgolj nekaj čez 3% obsegu slabih kreditov vsebinsko gledano absurdna. Potencial slabih kreditov je bil gotovo v znatnem delu hitrega porasta kreditov.

Zastavlja se vprašanje, kako je mogoče, da sistem tega ni opazil in ni reagiral ? Le kaj vse se je pletlo v glavah bankirjev, centralnih bankirjev, menedžerjev, nadzornikov, ministrov in drugih, ki so povzročili in/ali dopustili navedene skoke, predvsem pa zadnjega? To obnašanje po mojem mnenju meji na norost. Vsakogar, ki je gledal dejstva iz graf bi moralo močno skrbeti, neodvisno od tega, da smo od takega obnašanja vsi nekaj imeli, kot pravi g. Kordež.

Vprašanje je tud kako to, da izvršna in druge oblasti ter razni finančniki in makroekonomisti ter pravniki vsaj sedaj detajlno ne analizirajo, kako je do takšnega obnašanja in njegove dopustitve ter nereagiranja sistema sploh lahko prišlo? Saniranje teh vprašanj bi gotovo moralo biti eno od jeder sanacije sistema. Očitno pa se vsi raje ukvarjajo z »velikimi idejami« in ideologijami ter z izkoriščanjem nastale situacije za ideološke in druge materialne cilje in obračune!

Način obnašanja ter finančni primitivizem, ki je dopustil te skoke, pa tudi kasnejše reševalno »nereševanje« krize, je nujno potrebno sanirati in – mogoče pa misel ni preostra – akterje teh obdobij in obnašanja umakniti čim dlje od vpliva na gospodarstvo in politiko. Makroekonomske politike pač ne morejo biti polno uspešne, če prej ne saniramo našega finančno malomarnega poslovnega modela in tudi vse njegove zavožene »sanacijske« nadgradnje.

(prispevek je bil objavljen na http://damijan.org/2015/01/07/zakaj-me-razglabljanje-o-baje-ze-neproblematicnem-obsegu-prezadolzenosti-slovenskega-gospodarstva-se-ne-preprica/, 7. januarja 2015)