Slovenija na drugem tiru

Državni zbor je mirno po sedemurni predstavi za javnost sprejel Zakon o izgradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom železniške proge Divača – Koper, ki sistemsko uzakonja možnost razpolaganja z javnim denarjem brez nadzora, kar pomeni, da se nujno zgodi natančno to, kar se je zgodilo s TEŠ 6.

Civilna družba in stroka sta v preteklem letu slovenski javnosti dokazala, da vlada z gradnjo drugega tira Divača – Koper na način, kot ga določa vladni predlog zakona, uzakonja netransparentno odločanje in omogoča sistemsko negospodarno trošenje proračunskega denarja. Vlada in državni zbor se nista pustila zmesti in državni zbor je mirno po sedemurni predstavi za javnost sprejel Zakon o izgradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom železniške proge Divača – Koper (v nadaljevanju zakon)

Glede na javno predstavljeno argumentirano kritiko stroke in civilne družbe in zlasti glede na dejstvo, da so člani Sveta za civilni nadzor nad gradnjo drugega tira v osebnih razgovorih z poslanci obrazložili razloge zakaj ugotavljajo, da je dosedanje vodenje tega projekta nestrokovno in na način, kot ga zagovarja Vlada za državo škodljivo ravnanje, ni mogoče misliti, da je bil zakon sprejet zaradi zmote ali nerazumevanja njegove vsebine. Ne, zakon je sprejet natančno v takšni vsebini, kot sta jo vlada in državni zbor želela in hotela sprejeti. Tu ne gre za psihoanalizo akterjev, temveč gre za presojo po kriterijih zdravega razuma, ki tehta zgolj dejstva o katerih ne moremo dvomiti.

Zakon podeljuje družbi 2TDK d.o.o. koncesijo za gradnjo in za upravljanje drugega tira Divača – Koper in tej družbi zagotavlja:

  • do konca tega leta dokapitalizacijo iz proračuna v višini 200 milijonov evrov;
  • za ves čas gradnje in ves čas koncesije prilive iz nove pristaniške takse, iz novega nadomestila pri cestninah tovornih vozil na avtocestah in iz proračunskih virov v višini, ki bo omogočila odplačevanje dolgov, dobičkov Madžarski republiki skriti za pojmom zalednih držav, za njen predviden vložek, ki je dejansko drag kredit in izplačevanje visokih plač zaposlenih v 2TDK;
  • nadaljevanje vodenja projekta s strani notranjega inženirja DRI d. o. o. , ki sicer v zakonu ni omenjen, a je jasno, da neposredno investitorstvo 2TDK nujno pomeni, da bo vse posle namesto dveh vodenja takšnih projektov neveščih mož dejansko izvajal DRI, ki že vse od leta 2013 dalje pripravlja vse odločitve, ki jih sprejemajo resorno ministrstvo, vlada in državni zbor;
  • izključitev nadzora javnosti, saj so vsi notranji organi nadzora organi vlade kot skupščine ali organi resornega ministra;
  • možnost nadaljevanja gradnje v nasprotju s sistemskimi predpisi, ki urejajo vodenje javnih investicij, saj za pričetek del 2TDK ne potrebuje investicijskega načrta, pač pa le potrditev nedoločene višine nepovratnih sredstev iz evropskih skladov;
  • možnost drugim državam posegati v slovensko suverenost s prevzemom položaja družbenikov v 2TDK kot upravljalca infrastrukture s statusom grajenega javnega dobra Republike Slovenije;
  • možnost 2TDK nadaljevati s naročanjem študij in financiranjem pripravljalnih dejanj, za kar lahko porabi vseh 200 milijonov proračunskega denarja, ne da bi moral progo dejansko začeti graditi, saj po zakonu celo ne sme pričeti z gradnjo, če ne bo željenih evropskih nepovratnih sredstev;
  • možnost povečanja slovenskega javnega dolga, saj 2TDK nima nikakršnih investicijskih sredstev, če nepovratnih sredstev evropske unije ne bo, ali pa bodo dodeljena v mnogo manjši višini od višine, ki jo napoveduje Vlada, razen državnega denarja in denarja, ki ga bo pridobil s krediti z državnim jamstvom.

Vse navedeno pomeni, da bomo za drugi tir porabili poleg že porabljenih 55 milijonov še dodatnih 200 milijonov evrov.

Kaj bomo za ta denar dobili je jasno. Poleg gradbenega dovoljenja, ki mu bo veljavnost nemara potekla prej, kot se bo začela gradnja bomo imeli za več tovornjakov fasciklov študij in projektov. Mogoče bo zgrajena še kakšna dostopna pot, a drugi tir Divača – Koper ne kot enojna in ne kot dvojna proga gotovo ne. Če pa se vendar zgodi, da nam evropski skladi odobrijo 300 milijonov evrov in da Madžarska vloži 200 milijonov evrov in da nato 2TDK z državno garancijo najame še 300 milijonov evrov kreditov, bomo v naslednjih letih soočeni z dejstvom, da je potrebno vložek Slovenije na škodo davkoplačevalcev še podvojiti ali potrojiti, da bomo končno dobili tako željenih in potrebnih 27 km sodobne železnice za tovorni promet.

Uresničitev napovedanega ni le možnost, temveč gre prav za nujnost. Namreč, če zakon sistemsko uzakonja možnost razpolaganja z javnim denarjem brez nadzora, se nujno zgodi natančno to, kar se je zgodilo s TEŠ 6. Investitor, ki neomejeno in brez nadzora razpolaga z javnim denarjem, je stimuliran porabiti čim več, saj ne zapravlja svojega denarja. Več kot javnega denarja porabi in večje kot so razlike med porabljenim in dejansko vrednostjo narejenega, slajši je kolač vodenja investicije izpostavljene korupcijskemu tveganju. Koliko se iz tako vodenih investicij pretoči v nagrade za nestrokovno in intelektualno nepošteno delo inženirjev, koliko gre k političnim strankam in kakšne so te skrivnostne poti plačilnega prometa ni mogoče izvedeti, ker so vse to strogo varovane državne skrivnosti. Vidimo le posledice, izražene v obliki revnega življenja večine državljanov, ki s svojo revščino plačujejo razkošno potrato države, njenih organov in vseh organiziranih projektantov, inženirjev, pravnikov, ekonomistov, svetovalcev, menedžerjev, nadzornikov in še vseh ostalih brezvestnežev, ki veselo in lagodno uživajo življenje na račun javnega denarja. Če ob tej prijetnosti uspe komu še kaj pridobiti na primer za usluge pri javnem naročanju gradbenih del, je to še razlog več, da se vsa srenja lobistov in svetovalcev prizadeva razlagati natančno to, kar si  ministri na čelu z njihovim predsednikom in poslanci želijo.

In vendar je projekt drugega tira Divača – Koper v eni podrobnosti drugačen od primera TEŠ 6.

Iz javno objavljenih poročil preiskovalne komisije, ki jo vodi poslanec Matjaž Hanžek je razvidno, da se vsi akterji TEŠ 6 od Boruta Pahorja do Petra Kotarja izmotavajo tako, da so se pač zanesli na strokovna poročila, da so zaupali ministru, da ni bilo mogoče predvideti gibanja cen elektrike, da niso vedeli da je ta investicija vodena nezakonito, ker naročila niso bila oddana po postopku javnega naročanja. Torej nihče ni nič kriv, ker pač ni vedel ali ni mogel vedeti, kako zelo narobe je zastavljen ves projekt TEŠ 6. Obratno pa pri drugem tiru Divača – Koper nihče, ne predsednik vlade, ne njegov minister za infrastrukturo, ne predsednik državnega zbora, ne poslanci koalicije, ne poslanci opozicije, ki so glasovali za sprejem zakona ne bodo mogli nikoli razlagati, da niso bili opozorjeni, da niso vedeli, da imata stroka in civilna družba, ki argumentirano dokazujeta, da se investicije ne vodi na tak način, razen, če ne želimo škodovati javnim interesom enostavno prav. Vsi odgovorni so sprejeli zakon in z njim omogočili sistemsko izčrpavanje proračuna v škodo države in njenih državljanov, ki bodo plačali to potratnost in v škodo gospodarstva, ki bo ostalo brez potrebne infrastrukturne prometne povezave in bo trpelo škodo zaradi odtekanja prometnih tokov v Italijo in Avstrijo mimo Slovenije. Že res, da so krivi strokovnjaki, ki so mirno pripravili tak zakon in ki mirno že vse od leta 2013 dalje vodijo ta projekt tako, da se porablja denar, čeprav se projekt ne premakne iz položaja možnega v stanje izvedenega, toda nedvomno so odgovorni predsednik vlade, prometni minister in vsi ostali voljeni in imenovani funkcionarji zaslužni za sprejem tega zakona, ki so predlagane odločitve sprejeli in odločili. Vsi ti po imensko znani ne bodo mogli razlagati, da niso vedeli in da so bili v zmoti, kajti stališčem stroke in civilne družbe so celo priznali, da vladni zakon res ni namenjen varovanju javnih interesov, a so kljub temu sprejeli zakon, čeprav vedo kakšno škodo bo ta zakon povzročil Sloveniji in vsem njenim državljanom.

Kako je vse to mogoče?

Odgovor je zelo enostaven. Oblast si dovoli ignorirati stroko in proteste civilne družbe, ker v Sloveniji ne delujejo institucionalni organi nadzora. Predsednik računskega sodišča ve, da je ta zakon hudo sporen in kljub temu ne opravi revizije in ne razkrije dejstev o vodenju tega projekta, ki jih civilna družba ne more ugotoviti, ker ji pristojni organi skrivajo informacije javnega značaja. Predsednik protikorupcijske komisije razlaga da je sprejem zakona po nujnem postopku, dejansko brez javne obravnave nedopusten, a ne uvede nikakršnega postopka proti akterjem ravnanja, ki pomeni korupcijsko tveganje, niti ne vloži nikakršne pobude pri pravosodnih organih v smeri preprečitve korupcijsko tveganih ravnanj. Tarča na javni TV prikaže vrsto dejstev, ki vzbujajo utemeljen sum, da je pri dosedanjem vodenju tega projekta prišlo do zlorab oblasti, a državno tožilstvo ne zahteva nikakršne preiskave, kaj šele da bi razmišljalo o vodenju kazenskih postopkov zoper vse, ki neodgovorno in negospodarno trošijo javen denar in zlorabljajo oblast. Ministrstvo za finance in proračunska inšpekcija ne preprečita trošenje proračunskega denarja v projektu, ki nima niti investicijskega programa, ki nima niti približno znanih virov financiranja, kaj šele da bi imel zagotovljena investicijska sredstva. Nadzorni svet 2TDK, v katerem pet eminentnih članov nadzoruje dva moža v 2TDK ne opravlja svoje funkcije, saj dela 2TDK ne nadzoruje ne dosti, ne malo, ker ga sploh ne nadzoruje. Državni zbor, v katerem poslanci javno razlagajo, da ministri zavajajo (kar je le lepši sinonim za lažejo), pa zoper te lažnive kljukce ne ukrepa, kaj šele, da bi jih razrešil.

Vse navedeno slovenska javnost mirno spremlja in se ne razburja. Povprečen Slovenec bi bil pripravljen tatiča, ki mu na njegovi njivi izkoplje par krompirjev obesiti na prve gavge, a zoper funkcionarje, ki brez sramu zlorabljajo oblast in nas tlačijo v revščino ni pripravljen nit protestirati, kaj šele, da bi uporabil legalna sredstva in bi šel overit kakšno svojo izjavo o podpori zahtevam na preprečitev zlorab na upravno enoto.

Ob vsem tem mi pride v misel pesem redko poštenega in srčno dobrega, žal že pokojnega pesnika Ivana Volariča Feota z naslovom Poskočnica, ki glasi: »Fašisti so poskakovali po svojih žrtvah.« Pesem bi lahko parafrazirali v pesem z naslovom Veselica, ki glasi: »Oblastniki veselo gazijo po lastnem ljudstvu.«

Če bi bila Slovenija na prvem tiru, vse navedeno ne bi bilo mogoče. Toda Slovenija je na drugem tiru in je vse navedeno ne le mogoče, ampak naravnost nujno.

Strah pred javnim dolgom ali vlado?

Očitno je, da naša vlada noče zagnati izgradnje drugega tira Divača – Koper na najugodnejši način, temveč razširja neutemeljen strah pred javnim dolgom in skuša degradirati korektno analizo, ki jasno definira, kaj bi bilo za Slovenijo koristno v pomanjkanju argumentov z neke vrste obrekovanjem.

Zakaj naša vlada tako trdovratno vzbuja strah pred dobrimi predlogi in zakaj trdovratno vztraja pri škodljivih odločitvah ni mogoče racionalno pojasniti, ker nam ni dopuščeno poznati skrivnosti razmišljanja naše vlade in njenih ministrov, zlasti pa nismo seznanjeni z njihovimi motivi in interesi, ki se razkrijejo le sem in tja, ko izbruhne kakšna afera.

V Državnem zboru, vladi in slovenskih medijih zasledimo mnogo razpravljanja o grozečih nevarnostih, ki grozijo Sloveniji in njenemu prebivalstvu. Prav neverjetno je, kako se kar naprej bojimo vsega, razen zavajanja, laži ali neznanja najvišjih predstavnikov slovenske izvršne in zakonodajne oblasti.

V Dnevnikovem članku »Država: drugega tira z javnim denarjem ne bo« preberemo, da je rezultat pet urne razprave na združenih odborih za infrastrukturo in za gospodarstvo spoznanje, da drugi tir Divača – Koper nujno potrebujemo in da se ga torej splača zgraditi, vendar se tega projekta ne bomo lotili na način, ki je za državo najugodnejši, ker je najenostavnejši, najcenejši in najhitrejši. Predlogu, ki jasno sledi iz ekonomske študije, ki so jo pripravili ekonomisti na čelu z dr. Jožetom P. Damijanom, da naj drugi tir zgradi država na enak način kot avtoceste, to je po modelu naročila v mandatnem razmerju s prevzemnikom naročila, na primer Darsom, odločno nasprotujeta ministrstvo za infrastrukturo in ministrstvo za finance, ker se bojita, da bi z gradnjo na način, kot smo zgradili avtoceste, povečali javni dolg.

Državni sekretar na ministrstvu za finance Metod Dragonja očita Damijanovi študiji, da je »dobro plačana študija, za katero je bilo naročeno, kako se naj konča« in da bi naj imela tudi neke metodološke napake, pa nam ni razkril, katere ne kako velike so. Ni znano, kako dobro je bila študija, ki jo je naročila Gospodarska zbornica plačana, a ne glede na višino plačila, bi bilo zavračanje predloga te študije intelektualno pošteno le s strokovnimi argumenti, ne pa z diskvalifikacijami, ki so vrhu vsega še verjetno neutemeljene vrednostne sodbe. Vsekakor je temelj zavračanja strah, da se bo povečal javni dolg, če bi Dars dodatno obremenili s krediti, pridobljenimi z garancijo države. Ta strah je povsem neutemeljen in služi podobno kot strah pred begunci zavajanju in prikrivanju pravih razlogov za odločitve, ki jih izvršna oblast skriva pred lastnimi državljani, ki tako lahko le domnevajo in špekulirajo, kaj za vraga narekuje odločitve, ki so škodljive in nerazumne, kar je nenehen izvor in podlaga množičnim pojavom teorij zarot o zlorabah, izčrpavanjih, okoriščanjih in tatvinah, ki se v Sloveniji med ljudmi upravičeno širijo in dodatno prispevajo k razširjanju vsesplošne zaskrbljenosti in strahu.

Darsovi dolgovi niso javni dolg vse do tedaj, dokler ne bodo upniki zahtevali vnovčenje državnih garancij. Upniki ne morejo unovčiti garancij, če Dars redno in tekoče ob zapadlosti plačuje svoje kreditne obveznosti, obresti in glavnice. Dars bo svoje kreditne obveznosti tekoče poravnaval, dokler bo iz pobrane cestnine in drugih prihodkov zbral zadostne vire za odplačilo zapadlih kreditnih obveznosti. Prav to dejstvo je pred leti zelo jasno v svojem poročilu razložila komisija Svetovne banke, ki je na ministrstvu za finance revidirala javne finance Republike Slovenije in posebno pozornost namenila tudi gradnji avtocest. Stališča komisije svetovne banke so opora EIB, EBRD in vsem poslovnim bankam ter mednarodnim denarnim trgom, kako kvalificirati Darsove dolgove glede na vprašanje, ali so ti dolgovi javni dolg Slovenije, ki odplačilo dolgov jamči s svojimi garancijami. Poročilo komisije izrecno poudarja, da je cestnina plačilo storitev in ne dajatev, zaradi česar je zagotovljen vir za odplačilo kreditov izven javno finančnih virov v višini več kot 50 %, kar pomeni, da Darsovih kreditov ni mogoče šteti za javni dolg Slovenije. Če bi ministrstvi za infrastrukturo in finance, ter njuna ministra Peter Gašperšič in Dušan Mramor to vedela, potem državni sekretar, ki kot bivši minister za gospodarstvo to ve, gotovo ne bi širil neosnovan strah in ne bi zavajal javnosti.

Če bi Dars za financiranje gradnje najel dodatne kredite z državno garancijo, bi se povečal njegov, ne pa državni javni dolg, ker bi tudi za to investicijo imel zadostne, več kot 50 % vire zagotovljene v plačilu storitev in ne iz javno finančnih virov. Iz Damijanove študije jasno sledi, da bi imel Dars iz povečane koncesnine Luke Koper, ki bi sledila povečanemu prometu in iz povečane višine uporabnine, ki bi jo plačevali uporabniki slovenskih prog, enako kot pri cestnini dovolj virov za odplačilo kreditnih obveznosti tudi za te dodane novo najete kredite, ki zato nikakor ne bi prešli v javni dolg, česar se neutemeljeno in brez argumentov boji državni sekretar Metod Dragonja. Očitno je, da na ministrstvu za finance poročila Svetovne banke in vseh temeljitih analiz o modelu, po katerem je Dars uspešno zgradil avtoceste, ne poznajo, ker so vse te stvari založili in pozabili in sedaj širijo strahove, ki dokazujejo predvsem pomanjkanje znanja ali pa pomenijo namerno zavajanje z namenom prebuditi strah in z njim upravičiti svojo nepripravljenost koristno in odgovorno delati v javnem interesu Slovenije in njenih državljanov. Možno je tudi domnevati, da s parolo o preprečevanju povečevanja javnega dolga minister za finance pridobiva simpatije volivcev, ki se gotovo bojijo povečevanja javnega dolga, ki je narastel do te mere, da se ga še dolgo ne mi, ne naši otroci ne bomo otresli.

Če kaj, potem bi morali razmišljati predvsem o tem, kako bomo več prigospodarili in kako bomo čim bolje izkoristili naravne danosti, kot je na primer prometni položaj Slovenije, da si olajšamo naš gospodarski položaj in da se izvijemo iz gospodarske in družbene krize, v katero smo padli po zaslugi nerazumne ekonomske politike zlasti od leta 2005 dalje. Očitno je, da naša vlada noče zagnati izgradnje drugega tira Divača-Koper na najugodnejši način, temveč razširja neutemeljen strah pred javnim dolgom in skuša degradirati korektno analizo, ki jasno definira, kaj bi bilo za Slovenijo koristno v pomanjkanju argumentov z neke vrste obrekovanjem.

Na drugi strani nam vlada ponuja financiranje preko nekakšnega »projektnega podjetja«, za katerega nihče ne ve, kaj to pravzaprav je in za katerega še ni jasno, kako in od kje bo to podjetje zbralo finančne vire za financiranje izgradnje drugega tira Divača – Koper. Jasno je le to, da bo Slovenija iz proračuna za projektno podjetje zagotovila dvesto milijonov evrov, čeprav ni znano, ali bo ta denar pridobljen z najetjem državnega kredita, ali pa bo zagotovljen kot proračunska postavka iz davkov in drugih javnih virov. Vidimo, da se minister boji povečanja Darsovih kreditov, ki niso javni dolg, ne boji pa se sodelovanja v nekajkrat dražjem financiranju gradnje drugega tira Divača – Koper z neposrednimi plačili iz proračuna Slovenije. Zakaj naša vlada tako trdovratno vzbuja strah pred dobrimi predlogi in zakaj trdovratno vztraja pri škodljivih odločitvah ni mogoče racionalno pojasniti, ker nam ni dopuščeno poznati skrivnosti razmišljanja naše vlade in njenih ministrov, zlasti pa nismo seznanjeni z njihovimi motivi in interesi, ki se razkrijejo le sem in tja, ko izbruhne kakšna afera. Če upoštevamo, da je skupni imenovalec vseh afer težnja po neupravičenem prisvajanju premoženja, ministrov samih ali ljudi iz krogov vladajoče elite, lahko domnevamo, da je tudi nasprotovanje drugemu tiru Divača – Koper motivirano z nekim interesom priti do zaslužka, pa čeprav na račun velikega oškodovanja javnega premoženja.

Če so odločitve naše vlade in njenih ministrov res pogojene s političnimi kalkulacijami, kako pridobiti in ohraniti oblast z namenom, da se tako omogočijo možnosti bogatenja na račun javnega denarja, je zelo razumljivo, da se slovenskih državljanov polašča strah, toda morali bi se bati naše vlade in njenih ministrov, ki širijo neosnovan strah namesto, da bi v skladu s svojimi pristojnostmi odgovorno opravljali svoje funkcije v javno korist.

Vsekakor bi moralo našo vlado in njene ministre skrbeti kar nekaj zelo grozečih nevarnosti, a zaradi zares perečih zadev niso zaskrbljeni, ker se nevarnosti ne zavedajo, ker dejansko ne vedo, ali nevarnosti poznajo, pa o njih namerno molčijo.

Ministrstvo za finance bi moralo biti strah, kaj bo odločila arbitraža mednarodnega centra za reševanje sporov v Washingtonu, ki sodi o zahtevku Imprese Graseto , ker naj bi Slovenija kršila pravico tuje družbe v investicijskem projektu do pravnega varstva. V najslabšem primeru, se lahko zgodi, da bo Slovenija morala plačati cc. Sto milijonov evrov, kolikor zahtevajo tožniki, ker slovensko sodišče o njihovih zahtevkih ne sodi v razumnih rokih. Slovenija se v predmetni pravdi brani slabo in v obrambi slovenskih interesov ni aktivna, zaradi česar je možen za Slovenijo katastrofalen izid. Takšna obveznost bi gotovo mnogo huje povečala javni dolg kot gradnja drugega tira Divača-Koper po naročilu Darsu , saj morebitna dodatna Darsova zadolžitev za koristen projekt javnega dolga sploh ne bi povečala.

Minister za infrastrukturo in minister za finance in njegov državni sekretar tudi ne vedo, ali pa vedo, pa o tem molčijo, da je Slovenija z Italijo 12.10.2010 sklenila mednaroden sporazum za izvajanje odločbe Evropske komisije C(2008)772 za projekt skupnega interesa izgradnje hitre proge Trst – Divača, kot del 6. železničarskega koridorja Barcelona – Kijev. Za ta projekt sta Italijanske železnice in slovenska DRI 16.7.2013 ustanovili Evropsko gospodarsko interesno združenje EGIZ v Trstu, ki naj bi umestilo to mednarodno progo v prostor, pripravilo potrebne projekte in pridobilo gradbena dovoljenja. Dejavnost EGIZ se financira po odločbi C(2008)772 z evropskimi sredstvi v višini 101,4 milijona evrov. EGIZ je ustanovljena za določen čas za izvedbo njenih nalog in mora do konca leta 2016 končati projektiranje. Evropska komisija je v svoji odločbi jasno odločila, da za izpolnitev obveznosti EGIZ odgovarjajo njeni ustanovitelji in da bo morala EGIZ vrniti črpana evropska sredstva, če ne bo izdelala potrebnih projektov v predvidenih rokih. Še več, evropska komisija lahko zaradi neizpolnitve naročila kaznuje EGIZ in njene ustanovitelje z denarno kaznijo do višine 10% predvidenih stroškov v evropskem proračunu namenjenih za namen projektiranja proge Divača – Trst.

Če je EGIZ svoje naloge izpolnilo, je jasno, zakaj vlada ne želi graditi drugega tira Divača – Koper, saj bo morala Slovenija z javnim denarjem sofinancirati mednarodno progo Trst – Divača. Če projekti niso pripravljeni, pa bo morala Slovenija (DRI pač ne, ker denarja, kolikor ga je že porabil, nima več) porabljen denar vrniti in še plačati denarno kazen, ki jo bo določila evropska komisija.

Vidimo, da so strahovi o povečanju javnega dolga realni in oprijemljivi, toda ne zaradi razlogov, ki jih navaja državni sekretar Metod Dragonja.

Takšnih in podobnih primerov bi gotovo lahko našli še veliko, a ker pisec teksta nima božjih atributov, da bi bil ves oko, ves uho in ves duh, da bi vse videl, vse slišal in vse vedel, je lahko navedel le dva konkretna primera, ki pojasnjujeta dovolj logično, zakaj naša vlada sprejema škodljive odločitve, oziroma, zakaj ne sprejema koristnih predlogov. Odgovor je jasen. Preprosto zato, ker vlada ne dela, kar bi morala in za kar smo ji volivci podelili mandat vladanja, pač pa počne, kar ne bi smela in za kar je gotovo ni nihče pooblastil. Ker je temu tako, smo priče nenehnemu zavajanju, izmotavanju, izmišljevanju in norčevanju.

Ja, strah pred javnim dolgom je upravičen, vendar se nam ni bati povečanja dolga zaradi povečanja Darsovih kreditov, bati se moramo naše vlade in njenih ministrov.