Epilog še ene moralne teologije

Ministrica za kulturo je obmolknila, kajti, če kaj, je v naši stvarnosti korak čez rob dopustnega povedati resnico in jasno povedati, kdo se na račun javnega denarja okorišča in kateri javni funkcionarji to podpirajo; bodisi ker delajo usluge, bodisi, ker imajo od izčrpavanja javnega denarja korist. Tako je bivša ministrica pred javnostjo naredila lažen vtis, da je sama (in njena stranka) načelen borec za kulturo in da brani javne interese, hkrati pa je zagotovila, da se v kulturi moralne teologije ni in se tudi ne bo nič spremenilo. Lobiji so vnovič ostali neimenovani in bodo še naprej veselo plenili proračun in polnili svoje žepe tako, kot sedaj na primer slovenski pop glasbeniki polnijo svoje avtorske honorarje, ker je bivša ministrica izposlovala, da moramo davkoplačevalci 60% radijskega programa uživati v njihovem kulturnem ustvarjanju novo komponirane narodno zabavne glasbe.

Ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar je v ponedeljek v parlamentu nepreklicno odstopila sama odstopila, v skladu z napovedjo iz zadnjega odstavka Kulture moralne teologije, ki sem ga pred dnevi zaključil z naslednjimi besedami:

Če ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar ne bo podlegla dobronamernemu pritisku svojega strankarskega predsednika in bo vztrajala pri svoji odločitvi, da odbrani svojo čast pred državnim zborom, bomo nemara izvedeli, zakaj dejansko gre. No, da, možnosti so majhne, kajti verjetno se bo premislila in bo v postopku prepričevanja svojo odpoved razkrivanja resnice verjetno dobro vnovčila. Kakor koli, prav kmalu bomo priče razrešitvi, ki pa gotovo ne bo v prid slovenskih davkoplačevalcev, ki bodo še naprej pridno s svojo revščino plačevali kulturo moralne teologije naše politike. Sicer pa prav kmalu razrešeni ministrici Julijani Bizjak Mlakar svetujem po Prešernu:

‘Kako hočeš bit poet

In ti pretežko v prsih je nosit

Al pekel, al nebo?

Stanu se svojega spomni,

Trpi brez miru.’

Ministrica za kulturo v odstopu je, kot vidimo, pozabila svoj stan in se ni odločila trpeti brez miru, pač pa je raje v postopku prepričevanja sledila nasvetu svojega predsednika stranke in odstopila. Tako smo bili prikrajšani za resnico in ne vemo za kaj in za koliko denarja je šlo in kdo bi dobil. Z gotovostjo lahko vemo le to, da smo tako kot vedno nastradali davkoplačevalci.

Toda uporniški duh bivše ministrice za kulturo je vseeno razkril resnico o lobijih, ki so zaradi njenega upiranja prevzeti odgovornost za predsednika vlade dosegli, da je morala v izogib razrešitvi sama odstopiti. Seveda pri svojem na videz načelnem stališču, da noče sodelovati pri ropanju javnega denarja, ni povedala, kateri vrli Slovenci (Pepeti, Janezi, Miroslavi, Poldeti….) kot lobiji zmorejo izposlovati črpanje proračuna za kulturo za upravljanje rudnikov v likvidaciji, kar naj bi bilo varovanje kulturne dediščine. Tudi po izzivanju predsednika vlade, ki je novinarjem naknadno razložil, da bivša ministrica ni povedala imen, če pa imena že pozna, je kriva, ker teh zavrženih lobijev ne razkrije, je bivša ministrica ostala ženska besede in v ponedeljkovih Odmevih po izrecnih vprašanjih TV voditeljice ni izdala skrivnosti in javnosti ni povedala, komu in za koliko je njen strah pred odgovornostjo stopil na prste.

Seveda je ministrica za kulturo v odstopu obmolknila, kajti, če kaj, je v naši stvarnosti korak čez rob dopustnega povedati resnico in jasno povedati, kdo se na račun javnega denarja okorišča in kateri javni funkcionarji to podpirajo; bodisi ker delajo usluge, bodisi, ker imajo od izčrpavanja javnega denarja korist. Poleg tega moramo upoštevati, da je bila poslanska skupina Desusa vesela in je svojo bivšo ministrico navdušeno zopet sprejela med svoje vrste. Tako je bivša ministrica pred javnostjo naredila lažen vtis, da je sama (in njena stranka) načelen borec za kulturo in da brani javne interese, hkrati pa je zagotovila, da se v kulturi moralne teologije ni in se tudi ne bo nič spremenilo. Lobiji so vnovič ostali neimenovani in bodo še naprej veselo plenili proračun in polnili svoje žepe tako, kot sedaj na primer slovenski pop glasbeniki polnijo svoje avtorske honorarje, ker je bivša ministrica izposlovala, da moramo davkoplačevalci 60 % radijskega programa uživati v njihovem kulturnem ustvarjanju novo komponirane narodno zabavne glasbe. Ja, lobiji so res nekaj, kar se ne razkrije, temveč se za ceno prikrivanja raje pridobi nagrado za 46. glas vladajoče koalicije tako, da mora tretji koalicijski partner SD lepo pohlevno ubogati in mu lobiji naklonijo le kakšno drobtino v obliki gozdov, ki se izvzamejo iz fevda SLS in NS.

Ja, bivša ministrica res ne bo trpela brez miru, trpeli bomo davkoplačevalci, zlasti tisti, ki bodo naivno sledili moralni teologiji slovenskega vladanja pod lobiji. V naslednji revoluciji bo znamenit pozdrav »smrt fašizmu – svoboda narodu« nemara zamenjan s »smrt lobijem – svoboda narodu«.

O revščini

Italijani premorejo nadvse primerno kletvino »porca miseria«, dobesedno »prasica revščina«. Ta italijanska kletvina natančno definira naš odnos, naše sovraštvo, strah, jezo do revščine. Revščina pomeni fizično in duševno trpljenje, ki poniža človeka in mu vzame voljo do življenja, ki v revščini jemlje človeku njegovo dostojanstvo. Prekleta revščina je zrcalo naše oblasti.

V zadnjih tridesetih letih se revščina, kot je to ugotovil Piketty v znameniti knjigi Kapital v 21. stoletju kot povečevanje neenakosti hitro stopnjuje. Nedvomno človeštvo še nikoli v svoji zgodovini globalno ni proizvedlo toliko dobrin, kot jih trenutno proizvede globalni kapitalizem, v posledici česar bi bila revščina lahko izkoreninjena, saj je vseh dobrin za dostojno življenje vseh zemljanov dovolj in bi ne bilo potrebno nikomur stradati in vsi bi lahko bili primerno oblečeni, imeli streho nad glavo in uživali v kulturnih dobrinah sodobne civilizacije. Vsi bi lahko služili svoj kruh s svojim delom, vsi bi lahko bili deležni kvalitetnega zdravstvenega varstva in vsi bi se lahko šolali in dosegli svojemu intelektu primerno izobrazbo. Nikomer ne bi bilo treba krasti in ropati, saj boja za dobrine, ki bi bile pravično porazdeljene, ne bi bilo.

Na preprosto vprašanje, ali je civilizacija globalnega kapitalizma izboljšala življenje povprečnega človeka nam z nazorno primerjavo primitivnega plemena Inuitov z Aljaske in civiliziranega plemena Angležev že pred sto leti odgovori Jack London v svoji zbirki poročil z naslovom »Ljudje na dnu«. Jack London ne le da prikaže revščino v civiliziranem svetu, temveč nam daje tudi odgovor, zakaj v civilizaciji globalnega kapitalizma kljub povečanju proizvodne moči povprečnega človeka tudi ni izboljšanja življenja povprečnega človeka. Razlog je enostavno slaba uprava. To je razlog, ki ga v svojih pisarijah skušam kolikor mogoče nazorno prikazati. Prepričan sem, da je naloga demokracije prav ustvarjanje sistema, ki prisili upravo – zakonodajno in izvršno oblast – da zagotovi izboljšanje življenja povprečnega človeka, ali povedano drugače, da zagotovi sistem odpravljanja revščine, to je sistem zmanjševanja in ne povečevanja neenakosti.

http://www.stat.si/StatWeb/prikazi-novico?id=5426&idp=10&headerbar=8

http://www.stat.si/StatWeb/pregled-podrocja?idp=39&headerbar=8
Osebe pod pragom tveganja revščine v Sloveniji, vir: http://www.stat.si/StatWeb/prikazi-novico?id=5426&idp=10&headerbar=8

Seveda smo Slovenci manj revni kot na primer nomadi v podsaharski Afriki, ki se borijo s sušo in umirajo od žeje in lakote, toda zaradi bogatenja majhne skupine privilegirancev, ki uživajo zaščito oblasti, se število ljudi v Sloveniji, ki živijo pod pragom revščine nenehno povečuje. Siromašenje je v Sloveniji nadpovprečno hitro, ker imamo tudi nadpovprečno nesposobno in pokvarjeno oblast, ali z drugo besedo – politiko. Naša zakonodajna in izvršna oblast še mnogo nazorneje kot večina oblasti v svetu globalnega kapitalizma demonstrira svojo pripravljenost za lastno korist izdati interese vseh državljanov in za lastno korist za drobiž prodati možnost dostojnega življenja slovenskih državljanov. Tako naša oblast v vsakodnevni praksi ne uveljavlja odgovornosti za namerno škodljivo ravnanje vseh, ki odločajo v javni in civilni sferi. Organi oblasti ne opravljajo svojih pristojnosti in ne zagotavljajo spoštovanja prava v vsakodnevni praksi. Pravosodje se utaplja v zamudah in dejansko ne zagotavlja pravne varnosti državljanov v obsegu, ki se zahteva za urejeno civilizirano državo. Zaradi brezposelnosti, ki jo stopnjujejo strukturne reforme, pada vrednost dela in rastejo dobički kapitala. Ljudje brez dela živijo od prodaje podedovanega premoženja prednikov, ki so ga pridobili v socializmu ali pa so odvisni od čedalje skromnejših socialnih pomoči.

Nedvomno je vprašanje revščine predvsem vprašanje nacionalnega gospodarstva. Prav tu je slovenska oblast najbolj zatajila, ker nič ne stori, da bi ustavila trende propadanja pomembnih podjetij in trende razprodajanja gospodarskih družb in bank zlasti tujim špekulantskim investitorjem, za katerimi se pogosto skriva denar privilegiranih Slovencev, kolikor so ga uspeli prenesti in oprati v davčnih oazah. Proces siromašenja se v vsej svoji brutalnosti kaže v postopnem razgrajevanju zdravstvenega in pokojninskega varstva. Razumljivo je, da množica brezposelnih Slovencev ne more zagotavljati dovolj sredstev za ustrezno zdravstveno oskrbo in za dostojne pokojnine vedno večjega števila ostarelih ljudi. To je cena, ki jo je slovenska politika pripravljena plačati kot stransko škodo za sistem povečevanja revščine.

Zgolj preklinjanje in zmerjanje revščine nam ne bo pomagalo. Pomaga lahko le nenehen pritisk vedno večjega števila državljanov na našo oblast da se preneha obnašati brezumno in da prične opravljati svojo osnovno nalogo, to je sistemsko odpravljati prekleto revščino. Ne glede na globalno vpetost Slovenije v svetovne trende, ni nobenega razloga, da trpimo manj sposobno in bolj pokvarjeno oblast kot na primer Grki, ki premorejo bivšega ministra za finance, ki lahko smeši našega ministra za finance. Gotovo ni nujno, da naše pravosodje ne preganja korupcije in najrazličnejših zlorab v gospodarstvu, kvalificiranih kot gospodarski kriminal. Prav nobenega razloga ni, da država ne ščiti premoženjskih interesov države in mirno tolerira tok odliva kapitala v davčne oaze in ne ukrepa zoper velike utaje davkov, ne preprečuje dela na črno. Ni mogoče razumeti, da proračun gradi žične ograde na slovensko-hrvaški meji, ne gradi pa nujno potrebne javne infrastrukture. Res ni mogoče razumeti, da se naša javna naročila sprevračajo v sistem ropanja javnega denarja.

Prekleta revščina je zrcalo naše oblasti in vsi moramo storiti, kar je v naših močeh, da se bo oblast v tem ogledalu videla in dojela, kako neumna in pokvarjena je, ker nič ne stori, da bi to svinjarijo revščine kolikor mogoče v Sloveniji zmanjšala in končno tudi odpravila.

Kultura moralne teologije

Če bi ministrstvo za kulturo v skladu z najširšim pojmovanjem kulture bilo zadolženo predvsem zagotoviti kulturen nivo, ki bi nas uvrščal v skupino civiliziranih sistemov, bi lahko šteli, da ministrica Julijana Bizjak Mlakar izpolnjuje svoje poslanstvo in si za dosežen nivo kulture v Sloveniji zasluži vse priznanje. Toda že ravnanje aktualnega predsednika vlade dokazuje, da v Sloveniji ni kulture v najširšem pomenu besede. Namreč, če bi takšna kultura bila, bi najmanj predsednik vlade, če že ne piscu tega razmisleka, pa vsaj ministrici Julijani Bizjak Mlakarjevi in državnemu zboru argumentirano dokazal, da je ministrica odgovorna za pojav vsesplošnega primitivizma v Sloveniji.

Kmalu po prvih sramežljivo objavljenih informacijah, da namerava aktualni predsednik vlade zaradi neposlušnosti ministrice za kulturo Julijane Bizjak Mlakar, ki se ne želi ukvarjati z upravljanjem rudnikov v likvidaciji, kar ji je menda naložila vlada, je za razliko od ostalih medijev, ki so v žargonu pravšnjosti pohiteli z zavajanjem slovenske javnosti o vzrokih za odstranitev kulturne ministrice, Damijanov blog objavil članek Ministrstvo za kulturo in rudarstvo, ki duhovito razkriva moralno teologijo naše vlade.

Damijanovo pisanje me je spodbudilo, da sem v želji izvedeti kaj več in v upanju, da bom v skladu s principi moralne teologije izvedel resnico, za kaj pravzaprav gre, sem zaprosil vladni urad za komuniciranje, naj mi odgovorijo na vprašanja, ki so se mi ob branju Damijanovega bloga vsilila v moje razmisleke o kulturi, gospodarstvu, revščini, morali, teologiji, odgovornosti in ostalih pomembnih vprašanjih slovenskega vsakdana. Vladnemu uradu za komuniciranje (UKOM) sem poslal e-pošto (klikni za celotno besedilo), v kateri sem uvodoma ugotovil, da ob prebiranju informacij o napovedanem predlogu predsednika vlade za razrešitev ministrice za kulturo Julijane Bizjak Mlakar ni mogoče razbrati, kateri sklep vlade ministrica za kulturo ni in tudi ne namerava izvršiti, še manj pa je mogoče ugotoviti, kaj ta sklep vlade ministrstvu za kulturo nalaga. Kot državljan želim vedeti, zakaj v tem sporu dejansko gre, ker je to očitno nazoren primer zamegljevanja odgovornosti pri sprejemanju pomembnih odločitev, zato sem jim zastavil naslednja vprašanja:

Kateri sklep vlade ministrica za kulturo ne izvrši in kaj je vsebina tega sklepa? Prosim, da mi pošljete besedilo tega sklepa. Na podlagi katerega zakona je Vlada sprejela sklep, ki je neizvršen? Kolikšni so finančni učinki neizvršenega sklepa o Rudniku živega srebra v Idriji in iz katere proračunske postavke naj bi bila javna sredstva nakazana Centru za upravljanje dediščine živega srebra Idrija? Kakšen je pravni status Centra za upravljanje dediščine živega srebra Idrija in kako je ta center financiran? Kdo nadzira in preverja finančno poslovanje Centra za upravljanje dediščine živega srebra Idrija in kaj za prejeti javni denar ta center res opravi in ali vlada preverja in kako preverja zakonitost in gospodarnost rabe proračunskih sredstev v tem centru?

Še isti dan sem prejel odgovor, ki me je najprej zaradi hitrosti prijetno presenetil, ko sem ga prebral, pa me je razjezil, ker sem ugotovil, da se UKOM iz mene kot državljana norčuje, saj mi odgovarja, kar ga sploh nisem vprašal. Skratka, UKOM dela natančno po vzoru ravnanja, ki ga predsednik vlade očita Julijani Bizjak Mlakar, namreč, da ne deluje. Bralci lahko sami presodijo, ali sem bil upravičeno jezen in tudi užaljen, če preberejo odgovor UKOM-a z dne 19. 4. 2016 (klikni za odgovor).

Svoje stališče, nejevoljo in sitnost sem nemudoma naslovil spoštovani Andreji Sonc, ki je za svojo plačo javnega uslužbenca delala tako, da ni delala. V ponazoritev, kaj pravzaprav razmišljajo slovenski državljani sem UKOM-u posredoval še zgoraj navedeno pisanje na Damijanovem blogu, ker ne vem, ali UKOM spremlja javno objavljene bloge, ki izražajo vse, kar ljudje zares mislijo, za razliko od medijev, ki pišejo več ali manj le to, kar od njih zahteva naša oblast. Uradne medije UKOM spremlja in zato ima očitno nerealno predstavo o tem, kaj državljani mislimo, zlasti pa je gotovo prepričan, da smo državljani tako zelo neumni, da mislimo, da je vse res, kar naši mediji in urad Vlade za informiranje pišejo. Navedeni gospe sem v pisanju uvodoma ugotovil, da na moja vprašanja sploh ni odgovorila in jo ponovno prosil, da odgovori, kar sem vprašal, saj sporočilo kabineta predsednika vlade, katerega mi je posredovala, ne odgovarja na vprašanja, ki se vsiljujejo slovenskim državljanom glede na informacije objavljene v medijih.

Po tem dopisu me je UKOM ponovno presenetil ponovno s hitrim in izčrpnim odgovorom (za vsebino odgovora klikni tukaj).

Iz prejetih odgovorov in citiranih sklepov vlade jasno razberemo, da ministrica za kulturo ne želi prevzeti monitoringa nad nezalitim delom rudnika živega srebra v Idriji in v rudnikih v zapiranju Zagorje, Senovo in Kanižarica. Monitoring rudniških rovov v rudnikih, naštetih v sklepu vlade, res nima nič skupnega s pojmom kulture, kot ga ozko pojmuje ministrstvo za kulturo, niti nima nič skupnega z najširšim pojmovanjem kulture, kot ga razume predsednik vlade v svojem predlogu za razrešitev ministrice za kulturo. Vsekakor pa iz odgovorov UKOM-a nedvomno sledi, da ne gre za spor o kulturi, temveč za spor o delitvi pristojnosti, za spor o denarju in za spor o tem, katero ministrstvo mora kaj delati. Po pozornem branju odgovora in po primerjavi določb zakonov, ki so pravna podlaga za sprejem sklepov vlade, ki jih ministrica za kulturo odklanja izvršiti, ni mogoče razbrati, kaj je jabolko spora.

Če so v državnem proračunu zagotovljena sredstva za zapiranje rudnikov, nekako ni verjetno, da bi ministrica tvegala svojo razrešitev zgolj zato, ker bi menila, da ni pristojna financirati monitoringa v štirih rudnikih v zapiranju, ker naj bi Center za upravljanje z dediščino živega srebra v Idriji prevzel funkcijo upravljalca zapiranja rudnikov rjavega premoga v Zagorju, Kanižarici in Senovem. Spor je gotovo v nečem, kar iz odgovorov ni mogoče razbrati. Odgovore bo podala ministrica za kulturo, če bo vztrajala pri svoji odločitvi, da se upre diktatu vlade, ki verjetno pomeni, da bo ministrstvo za kulturo moralo odščipniti nekaj proračunskega denarja svojim tradicionalnim uporabnikom, to je različnim ustvarjalcem slovenske umetniške produkcije in ga prerazporediti novemu uporabniku za upravljanje rudnikov v zapiranju, kar je za kulturo in za naš proračun nedvomno jama brez dna. Ministrica je tako postavljena pod kladivo na nakovalu. Umetniki jo bodo seveda napadli in zahtevali njen odstop za vsak izgubljen evro za kulturo, predsednik vlade pa zahteva njen odstop, ker noče ministrica vzeti nase odgovornost pred umetniki za prelivanje proračunskega denarja na nova področja javnega financiranja, ki res ne sodijo v okvir ne široko, ne ozko razumljenega pojma kultura.

Če upoštevamo, kaj ministrstvo za kulturo počne, moramo ugotoviti, da je kultura razumljena v Sloveniji jako ozko in nikakor ne tako, kot jo razume aktualni predsednik vlade. Ministrstvo za kulturo dejansko igra le vlogo organiziranja financiranja izvajanja umetniških programov iz proračuna. Proračun tako financira delovanje ustanov od Slovenskega narodnega gledališča do Slovenske filharmonije, zagotavlja denar za muzeje, galerije, financira filmski sklad in plačuje prispevke za delavno dobo nekaterim svobodnim umetnikom. Proračun nekaj malega prispeva še za založniško dejavnost naših založb. Tako se ukvarjanje s kulturo reducira na financiranje umetniških dejavnosti.

Toda pojem kultura ne zajema le umetniškega delovanja, temveč se nanaša, kot nam to lepo opredeli Slovar slovenskega knjižnega jezika pravzaprav na vsa področja človeškega delovanja. V tem pogledu je kultura celo nekako sinonim za civilizacijo. Gre za razumevanje načina medsebojnega delovanja, človeškega spoštovanja. V civiliziranih sistemih se ljudje med seboj vedejo kulturno, omikano, imajo bonton. V barbarskih sistemih se človeško dostojanstvo ne spoštuje. Kulturen človek se v kulturnem okolju vede omikano. Trudi se biti pozoren do drugih ljudi, jih ne žali, jim ne laže in predvsem dobrohotno pomaga soljudem v stiski. Skratka, kulture nikakor ne moremo meriti le z estetskimi merili, temveč nujno tudi z etičnimi merili, ki nam jasno razmejujejo, kaj je dobro in prav, za razliko od estetike, ki nam pove, kaj je lepo. Tako široko razumljena kultura, kot jo razume tudi slovar slovenskega knjižnega jezika, ki ga je skrbno pripravila Slovenska akademija znanosti in umetnosti, je nedvomno v tem najširšem pomenu, kot to trdi aktualni predsednik vlade, nadvse pomembna za slovensko identiteto. Gotovo se Slovenija lahko šteje med civilizirane sisteme, samo in samo v tem primeru, če Slovenci med seboj in če naše institucije javne in civilne sfere do ljudi ravnajo kulturno. To pomeni, da moramo biti iskreni, pošteni, vljudni, pravno korektni, spoštljivi, odgovorni. Skratka, vsi moramo delovati tako, kot je lepo, dobro in prav.

Če bi ministrstvo za kulturo v skladu z najširšim pojmovanjem kulture bilo zadolženo predvsem zagotoviti kulturen nivo, ki bi nas uvrščal v skupino civiliziranih sistemov, bi lahko šteli, da ministrica Julijana Bizjak Mlakar izpolnjuje svoje poslanstvo in si za dosežen nivo kulture v Sloveniji zasluži vse priznanje. Toda že ravnanje aktualnega predsednika vlade dokazuje, da v Sloveniji ni kulture v tem najširšem pomenu besede. Namreč, če bi takšna kultura bila, bi najmanj predsednik vlade, če že ne piscu tega razmisleka, pa vsaj ministrici Julijani Bizjak Mlakarjevi in državnemu zboru argumentirano dokazal, da je ministrica odgovorna za pojav vsesplošnega primitivizma v Sloveniji. Kamor koli pogledaš, povsod, v gospodarstvu, javni upravi, šolstvu, zdravstvu, policiji, pravosodju, naletiš na neodgovorno, malomarno ali celo namerno škodljivo izpolnjevanje dolžnosti in na zlorabe pri uveljavljanju pravic. Gotovo ni dneva, da v državi, kjer policaji zmerjajo vlado in njene ministre z izrazom: »lopovi«, to je v Sloveniji, ne bi mediji objavili več škandaloznih primerov izrazito nekulturnega ravnanja.

Že sam predlog razrešitve kulturne ministrice je lep primer nekulturnega ravnanja, saj ne vsebuje nikakršne vsebinske razlage, kaj je pravzaprav razlog, zaradi katerega je potrebno ministrico za kulturo razrešiti. Ni mogoče dvomiti, da bi zaradi nedelovanja, zaradi neizpolnjevanja osnovnih pristojnosti ministrico za kulturo morali razrešiti, toda iz tega razloga bi morali razrešiti najprej predsednika vlade in za njim še vse ostale ministre, saj celotna vlada na čelu z njenim predsednikom ne izpolnjuje svojih nalog in tej državi povzroča le škodo. Namesto, da bi vlada skrbela za odpravljanje neenakosti s sistemskim urejanjem možnosti za zaposlovanje in odpravljanje brezposelnosti, namesto da bi pristopila k urejanju razmer v zdravstvu, šolstvu, policiji, pravosodju, namesto da bi uveljavljala odgovorno izpolnjevanje pristojnosti vseh organov v vsakodnevni praksi, spoštovanje prava in namesto da bi zagotavljala možnosti uveljavljanja socialne države, se naš predsednik vlade raje ubada z razrešitvijo ministrice, ki noče na svojo grbo sprejeti odgovornosti za nezakonite transferje proračunskih sredstev za upravljanje rudnikov v likvidaciji.

Naša vlada gradi ograje na meji s Hrvaško, ki povzročajo škodo državljanom, vsekakor pa dokazujejo, da Slovenija ni kulturna država, saj je ograjevanje Slovenije padlo na nivo Ljubljane v bodeči žici med drugo svetovno vojno, ki si ga lahko ogledamo v mestnem muzeju v Ljubljani na razstavi ob praznovanju osvoboditve 9. maja. Če že hodimo po poteh okupirane Ljubljane, bomo po zaslugi kulture naše vlade lahko hodili še po poteh ograjene Slovenije, na katerih bomo lahko nazorno videli, koliko je naša vlada kulturna in koliko si zasluži, da jo državni zbor razreši, ker ne deluje kulturno, ker sploh ne deluje. Kadar naša vlada deluje, deluje izrazito nekulturno, saj kar naprej nekaj zavaja, skriva, se nespoštljivo norčuje iz slovenskih državljanov, se pretvarja, da deluje v javnem interesu in preganja kriminal, pa dejansko nič ne stori, da bi Slovenija uveljavila odškodninsko odgovornost zoper vse, ki so se nezakonito in na škodo javnih sredstev obogatili in skrili denar v davčnih oazah.

Kako je mogoče, da se slovenska izvršna oblast na očeh naroda lahko obnaša tako nekulturno? Odgovor se skriva v moralni teologiji našega aktualnega predsednika vlade. Moralna teologija je omogočila njegovi politični stranki in tej koaliciji priti na oblast, saj so volivci nekako verjeli, da bo novoizvoljena oblast delovala kulturno, da ne bo lagala, ampak bo spoštovala vsaj deset božjih zapovedi, če že ne tudi slovenskega prava.

Tudi predlog za razrešitev kulturne ministrice, kot je obrazložen v odgovoru UKOM-a, je lep primer moralne teologije, ki je v resnici nasprotje vsega, kar si pod moralo predstavljamo. Prav tej negaciji morale pa večina ljudi očitno verjame, saj je ta morala govorjena v jeziku teologije, to je v jeziku, ki mu ljudje verjamejo ne zato, ker bi bil to jezik resnice, temveč mu verjamejo, ker gre za jezik zapovedi. To je jezik, ki nam pove: »Moli in delaj. Trpi in nič ne razmišljaj. Bodi hvaležen za kruh tvoj vsakdanji. Oprosti grehe grešnikom, ker ne vedo kaj delajo. Veruj, čeprav ne razumeš in razumi, da ne smeš misliti. Izvršuj povelja nadrejenih in teptaj pravice drugih in ne upiraj se oblasti, ki tepta tvoje pravice. Če te oblast klofuta po levem licu, ji nastavi še desnega. Itd.«

Primer razrešitve ministrice za kulturo, ki je le še vprašanje časa, nam torej dokazuje, da moralna teorija naše oblasti ni kulturna nič bolj in nič manj, kot naše ministrstvo za kulturo, saj oba pravzaprav sploh nista kulturna.

Če sledim obrazložitvi predloga predsednika vlade za razrešitev ministrice za kulturo, ta predlog podpiram pod pogojem, da naš državni zbor razreši vse ministre s predsednikom vlade vred, ker dejansko vsi skupaj ne delajo kulturno, zaradi česar je življenje v Sloveniji čedalje revnejše, čedalje manj dostojno, skratka v najširšem pomenu te besede čedalje manj kulturno. Za to vsesplošno stanje v naši kulturi sta v prvi vrsti odgovorni zakonodajna in izvršna oblast, ki kreirata sistemski primitivizem v vseh pojavnih oblikah našega družbenega življenja.

Ker Državni zbor verjetno ne bo izpolnil mojega pogoja za podporo razrešitvi kulturne ministrice, pa dajem Julijani Bizjak Mlakar priznanje za njeno uporniško držo, čeprav razlog ni skrit v kulturi, ampak preprosto v dejstvu, da se ministrica brani prevzeti na svojo grbo odgovornost za najverjetneje nezakonit in netransparenten način financiranja upravljanja z rudniki v likvidaciji, ki bi jo morala prevzeti po skrivnostnem sklepu vlade, ki ga omenjajo mediji, UKOM pa ga posreduje šele po zelo odločni zahtevi in to kljub temu, da iz tega sklepa ni mogoče razbrati, za kaj pravzaprav gre. Če ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar ne bo podlegla dobronamernemu pritisku svojega strankarskega predsednika in bo vztrajala pri svoji odločitvi, da odbrani svojo čast pred državnim zborom, bomo nemara izvedeli zakaj dejansko gre.

No, da, možnosti so majhne, kajti verjetno se bo premislila in bo v postopku prepričevanja svojo odpoved razkrivanja resnice verjetno dobro unovčila. Kakor koli, prav kmalu bomo priče razrešitvi, ki pa gotovo ne bo v prid slovenskih davkoplačevalcev, ki bodo še naprej pridno s svojo revščino plačevali kulturo moralne teologije naše politike. Sicer pa prav kmalu razrešeni ministrici Julijani Bizjak Mlakar svetujem po Prešernu:

»Kako hočeš bit poet

In ti pretežko v prsih je nosit

Al pekel, al nebo?

Stanu se svojega spomni,

Trpi brez miru.«

 

Nenormalno je v NLB normalno

Bivši predsednik uprave NLB Draško Veselinovič pravi, da je bilo kar 98 % vseh kreditov odobrenih izven kriterijev internega cenika NLB, ker je obstajala verjetnost, da bodo ti komitenti šli po kredit k kakšni drugi slovenski banki. NLB ki je torej poslovala tako, da je bilo zanjo normalno odobravanje slabih kreditov in je le izjemoma odobrila komu kredit po njenem internem ceniku in po pogojih, ki bi jih lahko šteli za normalno bančno prakso. Ob tem obtoženi nekdanji člani uprave NLB menijo, da niso nič krivi, ker so “le” podpisovali pogodbe, niso pa jih sestavljali ali – bog ne daj – prebrali.

V Delovem poročilu o kazenskem postopku proti obtoženim članom uprave NLB Drašku Veselinoviču, Mateju Naratu in Miranu Vičiču zaradi odobritve izjemno ugodnega stanovanjskega kredita bivši vodji kabineta predsednika vlade Simoni Dimic in njenemu očetu, preberemo, da je bivši predsednik uprave NLB Draško Veselinovič pojasnil, da je bilo kar 98 % vseh kreditov odobrenih izven kriterijev internega cenika NLB. Logično lahko sklepamo, da je samo 2 % odobrenih kreditov upoštevalo cene iz internega cenika NLB.

Očitno želijo obtoženi povedati, da niso storili nič ekscesnega, če so tudi Simoni Dimic in njenemu očetu odobrili visoka kredita po neprimerno ugodnejših pogojih, kot jih je določal interni cenik. Te pogoje državno tožilstvo kvalificira kot oškodovanje banke in kot pridobitev neupravičene koristi za kreditojemalca. Iz poročila Dela ni mogoče razbrati, kako to obrambo obtoženih razume državno tožilstvo, kako bo razumelo sodišče, pa bomo videli, ko bo izrečena sodba. Če bo sodišče sprejelo logiko obtoženih, bo izreklo oprostilno sodbo, saj ni kaznivo dejanje, če nekdo stori nekaj, kar je bila normalna utečena praksa poslovanja NLB pri odobravanju stanovanjskih kreditov. Glede na dejstvo, da kreditojemalca kredit odobren na 30 let redno odplačujeta, tega kredita celo ne moremo šteti za neizterljiv kredit, ki bi sodil v bančno luknjo v kateri je upoštevanih za 1,6 milijarde slabih kreditov NLB, ki so preneseni na DUTB. Nujno je, da so bili ostali slabi krediti NLB odobreni kreditojemalcem po za banko še slabših pogojih, s še slabšimi instrumenti zavarovanja in v še večjem nasprotju z internim cenikom in dobro bančno prakso. NLB je torej poslovala tako, da je bilo zanjo normalno odobravanje slabih kreditov in je le izjemoma odobrila komu kredit po njenem internem ceniku in po pogojih, ki bi jih lahko šteli za normalno bančno prakso. Normalna bančna praksa je odobravanje kreditov, ki so za banko dobičkonosni, ki so tako dobro zavarovani, da jih kreditojemalec ali kdo drug zanj gotovo vrne, ali pa da ima banka na razpolago dovolj zastavljenega premoženja iz katerega se gotovo lahko poplača. Drugačna bančna praksa je za banko slaba, zoper pričakovanje pa ni dobra niti za njene komitente. Namreč komitenti smo slovenski državljani, ki sedaj preko povečanega javnega dolga pokrivamo bančno luknjo. Praksa podeljevanja slabih kreditov je tako nek poseben primer prerazporejanja BDP, ki se v pomembnem delu na podlagi bančnega poslovanja na tak način preseli iz gospodarskega kroženja v igrah vsakdanje menjave v nakazila v davčne oaze, kamor so ga prenesli vsi, ki so iz normalne bančne prakse NLB preselili denar v svoje žepe, ne da bi ga bili dolžni vrniti.

Če kaj, je nenavadno, da tožilstvo preganja normalen primer oškodovanja, ne zazna pa, da je bila škodljiva prav normalna praksa, ker je bilo normalno pravzaprav nenormalno. Spomnimo se znamenitega odgovora Ericha Fromma, ki je na vprašanje, ali se mu zdi nenavadno, da je v Združenih državah Amerike kar 2 % ljudi norih, odgovoril, da je nenavadno, da jih je kar 98 % normalnih.

Državno tožilstvo in naši pristojni organi od Banke Slovenije do vlade in kriminalistične policije ter državnega tožilstva očitno ne opazijo, da je kar 98 % odobrenih kreditov pri NLB bilo odobrenih v nasprotju s standardi bančnega poslovanja in kot kaznivo dejanje obravnavajo zgolj posamezen primer, ki je vzbudil pozornost izključno zaradi položaja kreditojemalca in dejstva, da sta ta dva komitenta bila deležna ugodnejšega obravnavanja, ki je za bil za državljane, ki sedaj plačujemo bančno luknjo povsem popolnoma izključen. Če bi bilo drugače, bi Državno tožilstvo preganjalo akterje slabe bančne prakse ne le zaradi posameznih primerov, ampak predvsem zato, ker so pri opravljanju svojega dela opustili dolžno profesionalno skrbnost in so malomarno ali namenoma oškodovali premoženje banke in s tem povzročili v korist privilegirane elite ogromen primanjkljaj, ki ga je bila država v breme vseh državljanov prisiljena sanirati in s sanacijo preprečiti še večjo škodo, saj bi se nadaljevanje te prakse nedvomno končalo s stečajem slovenskih bank in bankrotom proračuna.

Prelivanje nenormalnega v normalno ima svoje nadaljevanje v preganjanju tega pojava, saj je nekako samo po sebi umevno, da se je tožilstvo lotilo preganjati nek normalen posamičen primer, namesto da bi preganjalo nenormalno prakso, v kateri se predmeten pregon kaže celo kot normalna praksa. Prav ta normalnost je pojav, ki ga viceguvernerka Mejra Festić šteje za posebno obliko krivde, ki jo imenuje »naklepna slepota«. To je slepota dobrega bančnega strokovnjaka, ki ne vidi, da ravna v 98% svojega ravnanja v nasprotju s veljavnimi internimi pravili in torej v nasprotju s strokovnimi pravili zdravega finančnega poslovanja, ki določajo, da banka upošteva svoje interne predpise. Toda, če to ignoriranje strokovnih pravil finančnega bančnega poslovanja sprejmemo za normalno, potem ne gre več zgolj za kaznivo dejanje v konkretni zadevi zaradi Simone Dimic in njenega očeta, temveč gre za sistemsko vgrajen način poslovanja, ki neposredno vodi v enormna oškodovanja, saj je bilo tako poslovanje normalno v kar 98 % kreditnih poslov na področju stanovanjskih kreditov. Normalno bi torej bilo, da bi bili akterji takšnega poslovanja preganjani zaradi sistemskega škodovanja banki in davkoplačevalcem in nenormalno je, da Državno tožilstvo preganja zgolj ekscesen primer. Vsekakor to pomeni, da Državno tožilstvo ravna nenormalno, ker s takšno prakso ne preganja ključnih vzrokov povzročanja škode v sistemsko pomembnem obsegu in tako daje jasno sporočilo, da je nenormalna praksa bank prav za prav normalna in se je ne preganja. Če bo sodišče sledilo zagovoru, bodo obtoženci lahko celo v tako ekscesnem primeru oproščeni. V tem primeru bomo dobili jasno sporočilo, da je normalno nenormalno poslovanje naših bank in da Slovenija ravna nenormalno, ker takšne normalnosti ne preganja, preprečuje in ne sankcionira. In značilno tudi ne stori ničesar, da bi akterji takšne bančne prakse odškodninsko odgovarjali, tako, da bi morali poravnati povzročeno škodo – če že ne v celoti, pa vsaj simbolno, da bi čutili posledice svojega neodgovornega škodljivega ravnanja v obliki zmanjšanja njihovega premoženja. Če bi ravnali v Sloveniji normalno, bi bila bančna luknja gotovo manjša in državljani bi bili manj obremenjeni s pokrivanjem javnih dolgov in bi živeli bistveno dostojneje kot živimo sedaj.

Draško Veselinovič nas tudi pouči, da je NLB ravnala kot je, ker je sicer obstajala verjetnost, da bo tak komitent šel po kredit k kakšni drugi slovenski banki. No, to bi bila za NLB res huda izguba, če bi imela enega komitenta, ki mu mora posojati po za banko škodljivih pogojih manj. Toda ni šlo le za enega komitenta. NLB je želela obdržati množico takšnih komitentov, saj bi v primeru izgube te srenje ostala brez možnosti izvajanja svoje normalne prakse podeljevanja kreditov v 98 % po za banko škodljivih pogojih in tako NLB ne bi več mogla koristiti svojim komitentom in ne bi več mogla škodovati Sloveniji kot svojemu lastniku in posredno ne bi mogla več ropati praktično vseh državljanov preko kreiranja bančne luknje.

Kakor koli, vse kaže, da še dolgo ne bomo priče normalnega obravnavanja nenormalnosti. Tako bo še dolgo nenavadno, da je samo 2 % kreditov normalnih, vsi ostali pa bodo še naprej nenormalni, tako kot je v Ameriki nenavadno, da je samo 2 % ljudi norih, je pri nas nenavadno, da je samo 2 % bančnih kreditov po Drašku Veselinoviču normalnih.

Poslovodje »le« podpisujejo, ne da bi prebrali, zato niso krivi?

Zagovor obtoženih Draška Veselinoviča, Mateja Narata in Mirana Vičiča zasleduje zgolj cilj, kako bi se obtoženci rešili kazenske odgovornosti za svoja dejanja v času, ko so vodili poslovanje največje slovenske banke. Zato se izgovarjajo, da niso nič krivi, ker so samo podpisovali, kar so pripravile strokovne službe, ker so svojim službam zaupali, ali pa celo, da so podpisovali, ne da bi prebrali, kaj podpisujejo. Po takšni logiki so za vse krivi in odgovorni podrejeni delavci banke, ki so za vse skrbeli kot pripravljavci gradiv in odločitev. Po tej logiki za morebitne napake in škode niso krivi poslovodje, ki so sprejemali odločitve, ne da bi vedeli, kaj sprejemajo.

Pri takšnem zagovoru obtoženi bivši člani uprave NLB pozabljajo, da zakon o gospodarskih družbah, ki se po določbah zakona o bančništvu uporablja, če zakon o bančništvu ne določa drugače, jasno določa, da je uprava odgovorna za zakonito in gospodarno poslovanje družbe. Zakon o bančništvu (Zban) odgovornost uprave banke še dodatno in podrobneje opredeljuje in določa, da so člani uprave odgovorni za zakonito in s tem tudi profesionalno delovanje banke in vseh njenih sistemov. Poleg zakona dodatno določajo odgovornost pri vodenju bank še predpisi Banke Slovenije, ki poslovanje bank nadzoruje in bdi nad obvladovanjem tveganj v bankah. Zato je odgovornost članov uprave bila zagotovo tudi ustrezno in skladno s predpisi določena v njihovih individualnih pogodbah o zaposlitvah. Če je uprava NLB mirno kršila v 98 % odobrenih kreditih svoj cenik, zagovor obtoženih pomeni, da obtoženci priznavajo, da pri svojem delu niso ravnali skrbno, tako, kot to od njih zahteva Zban, zaradi česar so člani uprave odškodninsko odgovorni po 66.čl. Zban in odgovarjajo za škodo, razen če dokažejo, da so ravnali skrbno in v skladu z pravili stroke. Nedvomno so bivši člani uprave NLB ravnali v nasprotju s svojo dolžnostjo, če sploh niso gledali, kaj podpisujejo, če pa so že gledali, kaj podpisujejo, pa vsebine niso strokovno preverili, ker je sploh niso preverjali.

Bančno poslovanje zahteva, da uprava banke nenehno preverja tveganja, ki se jim banka s svojim bančnim poslovanjem izpostavlja in da s tveganji po določbah Zban ter pravilih stroke skrbno upravlja, vse s ciljem zagotoviti varnost depozitov in plačilno sposobnost banke.

Že dejstvo, da so po zagovoru obtožencev pripravljavci gradiv predlagali svoji upravi 98 % zadev mimo cenika, da o drugih tveganostih ne govorimo, pomeni da sami sploh niso upravljali tveganj banke, pomeni da so odločali pripravljavci predlogov na nižjih bančnih ravneh in so že zaradi tega člani uprave odgovorni, saj med sistemske tveganosti, ki jih določata neposredno Zban in enako po ZFPPIPP (Zakon o finančnem poslovanju in postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju) sodijo vse odločitve, ki vplivajo na finančno sposobnost banke.

Upravljanje tveganj zajema ugotavljanje, merjenje oziroma ocenjevanje, obvladovanje in spremljanje tveganj, vključno s poročanjem o tveganjih, ki jim je ali bi jim lahko bila banka izpostavljena pri svojem poslovanju. Poslovodstvo mora zagotoviti, da banka redno izvaja ukrepe upravljanja tveganj po določbah Zban ter da izvaja tudi vse druge ukrepe upravljanja tveganj, ki so po pravilih poslovno finančne stroke potrebni in primerni glede na vrsto in obseg poslov, ki jih banka opravlja. Poslovodstvo banke mora pri izpolnjevanju svojih obveznosti upoštevati vsa tveganja, ki jim je ali bi jim lahko bila banka izpostavljena pri svojem poslovanju in vključujejo zlasti kreditno tveganje, tržno tveganje, operativno tveganje in likvidnostno tveganje. Kreditno tveganje je tveganje nastanka izgube zaradi neizpolnitve obveznosti dolžnika do banke. Tržno tveganje je tveganje nastanka izgub zaradi spremembe cen blaga, valut ali finančnih instrumentov ali spremembe obrestnih mer.

Operativno tveganje je tveganje nastanka izgube skupaj s pravnim tveganjem zaradi:

  1. neustreznosti ali nepravilnega izvajanja notranjih postopkov,
  2. drugega nepravilnega ravnanja ljudi, ki spadajo v notranje poslovno področje družbe,
  3. neustreznosti ali nepravilnega delovanja sistemov, ki spadajo v notranjo poslovno področje banke, ali
  4. zunanjih dogodkov ali dejanj.

Likvidnostno tveganje je tveganje nastanka izgube zaradi kratkoročne plačilne nesposobnosti.

Upravljanje tveganj je osnova bančne profesionalnosti. Torej so, kakor je razvidno iz zapisanih dejstev, bivši člani uprave NLB odgovorni za škodo, ki izvira iz njihovega neskrbnega in malomarnega ravnanja. Če so odgovorni za škodo, pa so tudi kazensko odgovorni in bi, če njihovo priznavanje malomarnega in nestrokovnega poslovanja drži morali biti obsojeni. Če pa so obtoženi bivši člani uprave res žrtev nestrokovnega dela njihovih podrejenih uslužbencev, imajo seveda vso pravico do regresnega zahtevka proti tem delavcem, seveda, če so jim ti zadeve res podtaknili in ne delali po navodilih obtoženih bivših članih uprave.

Glede sklicevanja na argument: “ji bo dal kredit pa kdo drug”, pa obtoženi člani uprave NLB niso osamljeni. Tak argument sta uporabila za opravičevanje svojih ravnanj že veliko preje (in je v časopisih bilo večkrat citirano) že Mitja Gaspari kot tedaj guverner Banke Slovenije in član sveta (menda celo predsednik sveta Banke Slovenije) Ivan Ribnikar. Ugledni ekonomisti, kot je Ivan Ribnikar, so se leta 2007 v svetu Banke Slovenije pogovarjali, ali naj Kordežu odobrijo prevzem Merkurja ali ne. Takrat sta Ribnikar in tedanji guverner Banke Slovenije Mitja Gaspari povedala, da če slovenske banke ne bodo financirale Kordeževega prevzema, ga bodo pa tuje, in tako bo nekdo drug zaslužil namesto, da bi zaslužile domače banke (povzeto iz: Jože P. Damijan: Levica in desnica podpirali menedžerske prevzeme, Delo, 5. 9. 2015).

Če je zaslužkarski argument poslovodstva še morda razumljiv (nerazumljiv je ob kršenju vseh ostalih parametrov tveganosti in cene odobritve kredita Dimičevi) pa je popolnoma nerazumljiv iz ust centralnih bankirjev, saj njihova funkcija ni delati posel, ampak zagotavljati stabilnost bančnega sistema.

Preveriti je treba še vidik, kako so banke prišle do denarja – veliko – res ogromno, so si ga sposodile v tujini po (razen cene) zelo trdih pogojih (med drugim so bili to kratkoročni krediti). Te pogoje so potem banke prenašala na podjetja in v njih obsežno – res obsežno, kreditirale (poudarjamo) dolgoročne projekte (ki so bili nestvarni – in tudi te nestvarnosti – ker so bile v nebo vpijoče – bi morali bankirji identificirati) z neformalno obljubo (kot pravi Kordež) podaljševanja teh kratkoročnih kreditov, ki pa je nehala veljati takoj, ko je nastopila zunanja finančna kriza in so tuje banke zahtevale vrnitev denarja od domačih bank. Domače banke so seveda zahtevale vračila kreditov naprej od svojih kreditojemalcev in so hitro pozabile obljubo o podaljševanju kreditov in drastično spremenile prakso revolvinga. Ta vidik tveganja so vsi pravočasno registrirali – v svojih gradivih tudi Banka Slovenije – pa ga nihče ni jemal resno.

Ne glede na vse, pa so obtoženi bivši člani uprave NLB vendar Dimičevi odobrili dolgoročni (in še poceni) kredit, kar je tudi odstopalo od siceršnje kratkoročne in “revolving” prakse, ki je sicer veljala za podjetja in na primer za Kordeža.

Na tem mestu seveda ne smemo pozabiti na odgovornost članov nadzornih svetov banke, ki morajo nadzorovati delo uprav in skrbno nadzorovati zlasti upravljanje s tveganji. Če je, kar trdijo obtoženi člani uprave res, bo državno tožilstvo nujno moralo razširiti svoj pregon še na člane nadzornih svetov, ki niso škodljivega poslovanja preprečili, čeprav je njihova odgovornost po Zbanu opredeljena enako natančno in jasno, kot odgovornost uprav. Če bo državno tožilstvo dosledno, pa bo preverilo še poslovanje Banke Slovenije, ki bi morala vse te normalne nenormalnosti pravočasno ugotoviti in preprečiti pa jih ni.

Dokler bo v Sloveniji glede bančnega poslovanja veljalo, da med normalnim in nenormalnim ni razlike, dela za državno tožilstvo ne bo zmanjkalo. Glede na dejstvo, da vlada pripravlja po predlogih pravosodnega ministra še reorganizacijo pravobranilstva, pa bo nemara dovolj dela tudi za pravobranilce, da bodo na podlagi obrnjenega dokaznega bremena iztožili povračilo škod, ki so jih v času normalno nenormalnega poslovanja davkoplačevalcem prizadejali obtoženi in še neobtoženi bančniki. Banka Slovenije namreč pridno vlaga kazenske ovadbe. Upajmo, da bo nekoč začela vlagati še pobude za vlaganje odškodninskih tožb proti vsem akterjem v naših bankah, ki so s svojim malomarnim poslovanjem povzročili škodo vsem državljanom Slovenije in omogočili korist izbranim komitentom, ki so bili privilegirani uživati ugodne kredite, ki so jih delile državne banke na čelu z NLB.

Strah pred javnim dolgom ali vlado?

Očitno je, da naša vlada noče zagnati izgradnje drugega tira Divača – Koper na najugodnejši način, temveč razširja neutemeljen strah pred javnim dolgom in skuša degradirati korektno analizo, ki jasno definira, kaj bi bilo za Slovenijo koristno v pomanjkanju argumentov z neke vrste obrekovanjem.

Zakaj naša vlada tako trdovratno vzbuja strah pred dobrimi predlogi in zakaj trdovratno vztraja pri škodljivih odločitvah ni mogoče racionalno pojasniti, ker nam ni dopuščeno poznati skrivnosti razmišljanja naše vlade in njenih ministrov, zlasti pa nismo seznanjeni z njihovimi motivi in interesi, ki se razkrijejo le sem in tja, ko izbruhne kakšna afera.

V Državnem zboru, vladi in slovenskih medijih zasledimo mnogo razpravljanja o grozečih nevarnostih, ki grozijo Sloveniji in njenemu prebivalstvu. Prav neverjetno je, kako se kar naprej bojimo vsega, razen zavajanja, laži ali neznanja najvišjih predstavnikov slovenske izvršne in zakonodajne oblasti.

V Dnevnikovem članku »Država: drugega tira z javnim denarjem ne bo« preberemo, da je rezultat pet urne razprave na združenih odborih za infrastrukturo in za gospodarstvo spoznanje, da drugi tir Divača – Koper nujno potrebujemo in da se ga torej splača zgraditi, vendar se tega projekta ne bomo lotili na način, ki je za državo najugodnejši, ker je najenostavnejši, najcenejši in najhitrejši. Predlogu, ki jasno sledi iz ekonomske študije, ki so jo pripravili ekonomisti na čelu z dr. Jožetom P. Damijanom, da naj drugi tir zgradi država na enak način kot avtoceste, to je po modelu naročila v mandatnem razmerju s prevzemnikom naročila, na primer Darsom, odločno nasprotujeta ministrstvo za infrastrukturo in ministrstvo za finance, ker se bojita, da bi z gradnjo na način, kot smo zgradili avtoceste, povečali javni dolg.

Državni sekretar na ministrstvu za finance Metod Dragonja očita Damijanovi študiji, da je »dobro plačana študija, za katero je bilo naročeno, kako se naj konča« in da bi naj imela tudi neke metodološke napake, pa nam ni razkril, katere ne kako velike so. Ni znano, kako dobro je bila študija, ki jo je naročila Gospodarska zbornica plačana, a ne glede na višino plačila, bi bilo zavračanje predloga te študije intelektualno pošteno le s strokovnimi argumenti, ne pa z diskvalifikacijami, ki so vrhu vsega še verjetno neutemeljene vrednostne sodbe. Vsekakor je temelj zavračanja strah, da se bo povečal javni dolg, če bi Dars dodatno obremenili s krediti, pridobljenimi z garancijo države. Ta strah je povsem neutemeljen in služi podobno kot strah pred begunci zavajanju in prikrivanju pravih razlogov za odločitve, ki jih izvršna oblast skriva pred lastnimi državljani, ki tako lahko le domnevajo in špekulirajo, kaj za vraga narekuje odločitve, ki so škodljive in nerazumne, kar je nenehen izvor in podlaga množičnim pojavom teorij zarot o zlorabah, izčrpavanjih, okoriščanjih in tatvinah, ki se v Sloveniji med ljudmi upravičeno širijo in dodatno prispevajo k razširjanju vsesplošne zaskrbljenosti in strahu.

Darsovi dolgovi niso javni dolg vse do tedaj, dokler ne bodo upniki zahtevali vnovčenje državnih garancij. Upniki ne morejo unovčiti garancij, če Dars redno in tekoče ob zapadlosti plačuje svoje kreditne obveznosti, obresti in glavnice. Dars bo svoje kreditne obveznosti tekoče poravnaval, dokler bo iz pobrane cestnine in drugih prihodkov zbral zadostne vire za odplačilo zapadlih kreditnih obveznosti. Prav to dejstvo je pred leti zelo jasno v svojem poročilu razložila komisija Svetovne banke, ki je na ministrstvu za finance revidirala javne finance Republike Slovenije in posebno pozornost namenila tudi gradnji avtocest. Stališča komisije svetovne banke so opora EIB, EBRD in vsem poslovnim bankam ter mednarodnim denarnim trgom, kako kvalificirati Darsove dolgove glede na vprašanje, ali so ti dolgovi javni dolg Slovenije, ki odplačilo dolgov jamči s svojimi garancijami. Poročilo komisije izrecno poudarja, da je cestnina plačilo storitev in ne dajatev, zaradi česar je zagotovljen vir za odplačilo kreditov izven javno finančnih virov v višini več kot 50 %, kar pomeni, da Darsovih kreditov ni mogoče šteti za javni dolg Slovenije. Če bi ministrstvi za infrastrukturo in finance, ter njuna ministra Peter Gašperšič in Dušan Mramor to vedela, potem državni sekretar, ki kot bivši minister za gospodarstvo to ve, gotovo ne bi širil neosnovan strah in ne bi zavajal javnosti.

Če bi Dars za financiranje gradnje najel dodatne kredite z državno garancijo, bi se povečal njegov, ne pa državni javni dolg, ker bi tudi za to investicijo imel zadostne, več kot 50 % vire zagotovljene v plačilu storitev in ne iz javno finančnih virov. Iz Damijanove študije jasno sledi, da bi imel Dars iz povečane koncesnine Luke Koper, ki bi sledila povečanemu prometu in iz povečane višine uporabnine, ki bi jo plačevali uporabniki slovenskih prog, enako kot pri cestnini dovolj virov za odplačilo kreditnih obveznosti tudi za te dodane novo najete kredite, ki zato nikakor ne bi prešli v javni dolg, česar se neutemeljeno in brez argumentov boji državni sekretar Metod Dragonja. Očitno je, da na ministrstvu za finance poročila Svetovne banke in vseh temeljitih analiz o modelu, po katerem je Dars uspešno zgradil avtoceste, ne poznajo, ker so vse te stvari založili in pozabili in sedaj širijo strahove, ki dokazujejo predvsem pomanjkanje znanja ali pa pomenijo namerno zavajanje z namenom prebuditi strah in z njim upravičiti svojo nepripravljenost koristno in odgovorno delati v javnem interesu Slovenije in njenih državljanov. Možno je tudi domnevati, da s parolo o preprečevanju povečevanja javnega dolga minister za finance pridobiva simpatije volivcev, ki se gotovo bojijo povečevanja javnega dolga, ki je narastel do te mere, da se ga še dolgo ne mi, ne naši otroci ne bomo otresli.

Če kaj, potem bi morali razmišljati predvsem o tem, kako bomo več prigospodarili in kako bomo čim bolje izkoristili naravne danosti, kot je na primer prometni položaj Slovenije, da si olajšamo naš gospodarski položaj in da se izvijemo iz gospodarske in družbene krize, v katero smo padli po zaslugi nerazumne ekonomske politike zlasti od leta 2005 dalje. Očitno je, da naša vlada noče zagnati izgradnje drugega tira Divača-Koper na najugodnejši način, temveč razširja neutemeljen strah pred javnim dolgom in skuša degradirati korektno analizo, ki jasno definira, kaj bi bilo za Slovenijo koristno v pomanjkanju argumentov z neke vrste obrekovanjem.

Na drugi strani nam vlada ponuja financiranje preko nekakšnega »projektnega podjetja«, za katerega nihče ne ve, kaj to pravzaprav je in za katerega še ni jasno, kako in od kje bo to podjetje zbralo finančne vire za financiranje izgradnje drugega tira Divača – Koper. Jasno je le to, da bo Slovenija iz proračuna za projektno podjetje zagotovila dvesto milijonov evrov, čeprav ni znano, ali bo ta denar pridobljen z najetjem državnega kredita, ali pa bo zagotovljen kot proračunska postavka iz davkov in drugih javnih virov. Vidimo, da se minister boji povečanja Darsovih kreditov, ki niso javni dolg, ne boji pa se sodelovanja v nekajkrat dražjem financiranju gradnje drugega tira Divača – Koper z neposrednimi plačili iz proračuna Slovenije. Zakaj naša vlada tako trdovratno vzbuja strah pred dobrimi predlogi in zakaj trdovratno vztraja pri škodljivih odločitvah ni mogoče racionalno pojasniti, ker nam ni dopuščeno poznati skrivnosti razmišljanja naše vlade in njenih ministrov, zlasti pa nismo seznanjeni z njihovimi motivi in interesi, ki se razkrijejo le sem in tja, ko izbruhne kakšna afera. Če upoštevamo, da je skupni imenovalec vseh afer težnja po neupravičenem prisvajanju premoženja, ministrov samih ali ljudi iz krogov vladajoče elite, lahko domnevamo, da je tudi nasprotovanje drugemu tiru Divača – Koper motivirano z nekim interesom priti do zaslužka, pa čeprav na račun velikega oškodovanja javnega premoženja.

Če so odločitve naše vlade in njenih ministrov res pogojene s političnimi kalkulacijami, kako pridobiti in ohraniti oblast z namenom, da se tako omogočijo možnosti bogatenja na račun javnega denarja, je zelo razumljivo, da se slovenskih državljanov polašča strah, toda morali bi se bati naše vlade in njenih ministrov, ki širijo neosnovan strah namesto, da bi v skladu s svojimi pristojnostmi odgovorno opravljali svoje funkcije v javno korist.

Vsekakor bi moralo našo vlado in njene ministre skrbeti kar nekaj zelo grozečih nevarnosti, a zaradi zares perečih zadev niso zaskrbljeni, ker se nevarnosti ne zavedajo, ker dejansko ne vedo, ali nevarnosti poznajo, pa o njih namerno molčijo.

Ministrstvo za finance bi moralo biti strah, kaj bo odločila arbitraža mednarodnega centra za reševanje sporov v Washingtonu, ki sodi o zahtevku Imprese Graseto , ker naj bi Slovenija kršila pravico tuje družbe v investicijskem projektu do pravnega varstva. V najslabšem primeru, se lahko zgodi, da bo Slovenija morala plačati cc. Sto milijonov evrov, kolikor zahtevajo tožniki, ker slovensko sodišče o njihovih zahtevkih ne sodi v razumnih rokih. Slovenija se v predmetni pravdi brani slabo in v obrambi slovenskih interesov ni aktivna, zaradi česar je možen za Slovenijo katastrofalen izid. Takšna obveznost bi gotovo mnogo huje povečala javni dolg kot gradnja drugega tira Divača-Koper po naročilu Darsu , saj morebitna dodatna Darsova zadolžitev za koristen projekt javnega dolga sploh ne bi povečala.

Minister za infrastrukturo in minister za finance in njegov državni sekretar tudi ne vedo, ali pa vedo, pa o tem molčijo, da je Slovenija z Italijo 12.10.2010 sklenila mednaroden sporazum za izvajanje odločbe Evropske komisije C(2008)772 za projekt skupnega interesa izgradnje hitre proge Trst – Divača, kot del 6. železničarskega koridorja Barcelona – Kijev. Za ta projekt sta Italijanske železnice in slovenska DRI 16.7.2013 ustanovili Evropsko gospodarsko interesno združenje EGIZ v Trstu, ki naj bi umestilo to mednarodno progo v prostor, pripravilo potrebne projekte in pridobilo gradbena dovoljenja. Dejavnost EGIZ se financira po odločbi C(2008)772 z evropskimi sredstvi v višini 101,4 milijona evrov. EGIZ je ustanovljena za določen čas za izvedbo njenih nalog in mora do konca leta 2016 končati projektiranje. Evropska komisija je v svoji odločbi jasno odločila, da za izpolnitev obveznosti EGIZ odgovarjajo njeni ustanovitelji in da bo morala EGIZ vrniti črpana evropska sredstva, če ne bo izdelala potrebnih projektov v predvidenih rokih. Še več, evropska komisija lahko zaradi neizpolnitve naročila kaznuje EGIZ in njene ustanovitelje z denarno kaznijo do višine 10% predvidenih stroškov v evropskem proračunu namenjenih za namen projektiranja proge Divača – Trst.

Če je EGIZ svoje naloge izpolnilo, je jasno, zakaj vlada ne želi graditi drugega tira Divača – Koper, saj bo morala Slovenija z javnim denarjem sofinancirati mednarodno progo Trst – Divača. Če projekti niso pripravljeni, pa bo morala Slovenija (DRI pač ne, ker denarja, kolikor ga je že porabil, nima več) porabljen denar vrniti in še plačati denarno kazen, ki jo bo določila evropska komisija.

Vidimo, da so strahovi o povečanju javnega dolga realni in oprijemljivi, toda ne zaradi razlogov, ki jih navaja državni sekretar Metod Dragonja.

Takšnih in podobnih primerov bi gotovo lahko našli še veliko, a ker pisec teksta nima božjih atributov, da bi bil ves oko, ves uho in ves duh, da bi vse videl, vse slišal in vse vedel, je lahko navedel le dva konkretna primera, ki pojasnjujeta dovolj logično, zakaj naša vlada sprejema škodljive odločitve, oziroma, zakaj ne sprejema koristnih predlogov. Odgovor je jasen. Preprosto zato, ker vlada ne dela, kar bi morala in za kar smo ji volivci podelili mandat vladanja, pač pa počne, kar ne bi smela in za kar je gotovo ni nihče pooblastil. Ker je temu tako, smo priče nenehnemu zavajanju, izmotavanju, izmišljevanju in norčevanju.

Ja, strah pred javnim dolgom je upravičen, vendar se nam ni bati povečanja dolga zaradi povečanja Darsovih kreditov, bati se moramo naše vlade in njenih ministrov.

Volskwagen nam je prodajal blago z napako

Med več kot 11 milijoni prevaranih kupcev Volkswagnovih vozil naj bi bilo okoli 35.000 slovenskih državljanov. S podpisom kupne pogodbe so le-ti prevzeli v last in posest kupljen avtomobil v prepričanju, da ima kupljen avtomobil prav tiste lastnosti in odlike, ki so zapisane v potrdilu o homologiranem tipu vozila. Toda v ocenjenem primeru 30 tisoč kupcev določenih Volkswagnovih dizelskih motorjev temu ni tako; ti avtomobili imajo drugačne, dejansko bistveno večje izpuhe škodljivih izpuhov od navedenih in dogovorjenih s sklenitvijo pogodbe. Zato je ta avtomobil blago z napako. Kaj je posledica, ki doleti prodajalca avtomobila, prodanega kot blago z napako, nam Zakon o varstvu potrošnikov zelo jasno pove v 37. c členu, v katerem je določeno, da ima kupec, ki je pravočasno pravilno obvestil prodajalca o napaki, pravico zahtevati, da prodajalec napako odpravi, ali pravico zahtevati, da ob vrnitvi avtomobila prodajalec vrne prejeto kupnino, ali pa da zamenja avtomobil z napako z novim, torej takim, ki napake nima in ki ustreza lastnostim avtomobila, ki je bil prodan. Zakon tudi jasno določa roke, v katerih mora kupec ukrepati, če želi zaščititi svoje pravne in premoženjske interese: potrošnik mora kot kupec prodajalca obvestiti o napaki v roku dveh mesecev po tem, ko je napaka bila odkrita (to je po prejemu obvestila o tem, da imajo avtomobil z vgrajeno »sporno programsko opremo« kot to napako imenuje Porsche Slovenija, ekskluzivni uvoznik Volkswagnovih vozil – blaga z napako.

Volkswagen je opeharil kupce po vsem svetu. Tudi pri nas.

V septembru in oktobru so svetovni mediji, od najbolj gledanih TV programov do najbolj branih ameriških, angleških, francoskih in nemških časopisov, da o internetnih virih ne govorimo, objavili množico informacij, mnenj in razlag, kako je Volkswagen prevaral 11 milijonov kupcev avtomobilov, v katere je bil vgrajen njegov čisti dizel motor. Slovenski mediji o tem škandalu globalnih dimenzij sicer poročajo in omenjajo, da gre za prevaro z vgrajevanjem elektronike, ki omogoča dvojen način delovanja motorja tako, da so izpuhi škodljivih plinov pri mirujočem avtomobilu pri laboratorijskih meritvah mnogo manjši od dejanskih izpuhov med normalno vožnjo avtomobila, ki onesnažujejo okolje mnogo bolj, kot nam to kažejo varljivi podatki v homologacijskih potrdilih. Tu velja pohvaliti intelektualno poštenje profesorjev Fakultete za strojništvo, ki so Volkswagnovo početje v intervjujih objavljenih v Delu in Dnevniku jasno označili za goljufijo. Tudi Mladina je s svojim prevodom Spieglovega članka »Konec nekega mita« prispevala k pravilnemu dojemanju teže te globalne prevare. Kaj več od navedenega, zlasti pa pravne kvalifikacije te prevare in njene posledice za slovenskega potrošnika v slovenskih medijih ni bilo zaslediti.

enc-clean-diesel-640x348

V Ameriki, kjer so prevaro razkrili in prisilili Volkswagen priznati njegovo nepošteno in nemoralno ravnanje, bo pristojen državni urad zaradi goljufanja Volkswagnu izrekel do 18 milijard USD težko denarno kazen, ob tem pa se v Ameriki pripravljajo preko odvetniških pisarn še kolektivne odškodninske tožbe, ki bi utegnile naložiti Volkswagnu še do 10 milijard USD odškodnin. Nekaj podobnega se pripravlja tudi v Avstraliji, Švica pa je začasno ustavila uvoz Volkswagnovih dizel avtomobilov, dokler se vsa odprta vprašanja ne uredijo in dokler se ne razčisti, kdo je komu kaj dolžan in kdo komu kaj odgovarja.

V Sloveniji je Porsche Slovenija d. o. o., ki je pooblaščeni uvoznik in zastopnik vseh avtomobilov iz Volkswagnove skupine, pod težo javno znanih škandaloznih dejstev omogočil kupcem njihovih avtomobilov preveriti, ali določen avtomobil nima v homologacijskem potrdilu deklariranih lastnosti. Kupcem, ki so preveritev opravili prek spleta, je Porsche Slovenija, če določen avtomobil ima vgrajeno elektronsko programsko prevaro, pri priči posredoval sladko in prilizujoče opravičilo z zagotovilom, da bo v roku nekaj mesecev Volkswagnovo napako odpravil in na svoje stroške sporno elektronsko opremo uredil tako, da bo vse v najlepšem redu in da kupci ne bodo nič oškodovani. Pri takšnem potrdilu je nato seveda Porsche Slovenija poudaril, da zagotavlja, da so njihovi avtomobili brezhibni in da ustrezajo vsem predpisanim pogojem za uporabo avtomobilov v Sloveniji. Kakšnih 35.000 Slovencev je tako že ali pa še bo potolaženih, saj jim je izrecno zagotovljeno, da je vse v najlepšem redu in jim ni treba nič skrbeti, ker bo Volkswagen že postoril vse, kar je treba.

Zakaj se Porsche Slovenija trudi biti tako servilen in zakaj skuša Volkswagnovo goljufijo menda nadvse moralnih in poštenih nemških kapitalistov prikazati zgolj kot neko vgradnjo sporne programske opreme in zakaj ne pove resnice, da so bili vsi avtomobili, ki imajo vgrajeno to »sporno programsko opremo«, prodani kot blago z napako?

Kaj storiti z blagom z napako?

Po definiciji 37. čl. Zakona o varstvu potrošnikov (Uradni list. RS št. 98/2004-uradno prečiščeno besedilo) je blago z napako tudi blago, torej predmet, v danem primeru avtomobil, ki nima lastnosti in odlik, ki so bile pri sklenitvi nakupa izrecno ali molče dogovorjene. Kdor koli je kupil avtomobil, je pogledal najprej njegove tehnične lastnosti, opredeljene v različnih prospektih in reklamnih gradivih. Nato si je kupec avtomobil, ki nekako ustreza njegovim potrošniškim željam in zmožnostim pri trgovcih ogledal, nemara še preizkusil in se seznanil z njegovimi lastnostmi, kot so navedene v potrdilih o homologiranih tipih vozil. S podpisom kupne pogodbe in ureditvijo vseh formalnosti je kupec prevzel v last in posest kupljen avtomobil v prepričanju, da ima kupljen avtomobil prav tiste lastnosti in odlike, ki so zapisane v potrdilu o homologiranem tipu vozila. Toda v primeru določenih Volkswagnovih dizelskih motorjih temu ni tako. Ti avtomobili imajo pač drugačne, dejansko bistveno večje izpuhe škodljivih izpuhov od navedenih in dogovorjenih s sklenitvijo pogodbe. Zato je ta avtomobil blago z napako, ne glede na to, da je lahko povsem uporaben in celo dober avtomobil, ki ob mnogo večjem onesnaževanju okolja od deklariranega onesnaževanja sicer služi prevaranemu kupcu.

Kaj je posledica, ki doleti prodajalca avtomobila, prodanega kot blago z z napako, nam Zakon o varstvu potrošnikov zelo jasno pove v 37. c členu, v katerem je določeno, da ima kupec, ki je pravočasno pravilno obvestil prodajalca o napaki, pravico zahtevati, da prodajalec napako odpravi, ali pravico zahtevati, da ob vrnitvi avtomobila prodajalec vrne prejeto kupnino, ali pa da zamenja avtomobil z napako z novim, torej takim, ki napake nima in ki ustreza lastnostim avtomobila, ki je bil prodan. Zakon tudi jasno določa roke, v katerih mora kupec ukrepati, če želi zaščititi svoje pravne in premoženjske interese. Potrošnik kot kupec mora, če želi svoje pravice uveljaviti po 37. a členu navedenega zakona, prodajalca obvestiti o napaki v roku dveh mesecev po tem, ko je napaka bila odkrita. To pomeni, da bodo le tisti potrošniki, ki bodo v roku 2. (dveh) mesecev po prejemu obvestila o tem, da imajo avtomobil z vgrajeno »sporno programsko opremo« (kot to napako imenuje Porsche Slovenija) zahtevali vračilo kupnine ali zamenjavo avtomobila lahko uveljavljali sodno varstvo in bodo lahko prodajalca avtomobilov z napako v roku nadaljnjih dveh let tudi iztožili s tožbo na vračilo kupnine ali na zamenjavo avtomobila. Seveda prodajalcu ne bi bilo nujno vrniti kupnine ali zamenjati avtomobila, če bi napako lahko odpravil, vendar ni mogoče izpuhov odpraviti za nazaj, ampak le za naprej, pa še to je zelo dvomljivo, ker še Volkswagen ne ve, kako bo napako sploh mogoče odpraviti in bo šele po nekaj mesečnih študijah oznanil, kaj namerava postoriti.

Kupcu seveda ni treba sprejeti odprave napake, zlasti če ne ve kdaj bo odprava mogoča, če sploh bo mogoča, temveč lahko zahteva vračilo kupnine ali zamenjavo takoj, po tem, ko je ugotovljeno napako grajal in ko je prodajalcu omogočil, da se je prepričal, da je določen avtomobil blago z napako. Porsche Slovenija je z izdajo potrdila o vgrajeni »sporni programski opremi« s preveritvijo svoje evidence že ugotovil, da je določen avtomobil blago z napako, zaradi česar neko dodatno preverjanje niti ni več potrebno, seveda pa prodajalec lahko opravlja na svoje stroške preveritve, kolikor jih želi, le svoje obveznosti mora poravnati in se vračilu kupnine ali zamenjavi avtomobila ne more izogniti, ker mu sicer grozi še dodatno povečanje njegove škode, če se bo spustil v nepotrebno pravdanje.

Povsem jasno je, zakaj Porsche Slovenija skuša preveslati z medenim prilizovanjem kupcem dvomesečni rok, v katerem lahko ogoljufani kupci zahtevajo vračilo kupnine ali zamenjavo avtomobila. Porsche Slovenija ima interes vse morebitne zahtevke na vračilo kupnine ali zamenjavo avtomobila pomesti v koš zastaralnega roka dveh mesecev, ker se bo le tako ubranil grozeči nevarnosti 30.000 zahtevkov. V tem pogledu je ravnanje Porsche Slovenija pravzaprav nadaljevanje Volkswagnovih prevar, saj se Volkswagen le na videz posipa s pepelom, v resnici pa ob pomoči zvitih odvetnikov zasleduje prevaro sanirati z novo prevaro, saj se zaveda, da se klin izbija s klinom in nič drugače.

Slovenija v obrambi Volkswagna pred prevaranimi potrošniki

Vir: http://www.houstonchronicle.com/business/energy/article/What-we-know-the-Volkswagen-emissions-test-fraud-6531773.php
Vir: http://www.houstonchronicle.com/business/energy/article/What-we-know-the-Volkswagen-emissions-test-fraud-6531773.php

Slovenski državljani v prepričanju, da izvršna oblast naše države ščiti pravni red in brani svoje državljane pred zlorabami mogočnih mednarodnih korporacij, naivno živijo v prepričanju, kako ni pravzaprav nič hudega in da bodo pošteni Nemci že uredili »sporno programsko opremo« tako, da bomo lahko vsi skupaj dihali svež alpski zrak na južni strani Alp. Slovenski mediji so vsekakor pohiteli z interpretacijami Zveze potrošnikov, da se ne izplača terjati pravice na sodiščih, ker bo v vsakem primeru Volkswagen na sporazumni podlagi poravnal, kar je dolžan in bo tudi popravil, kar je narobe. Državni zbor menda že razmišlja, kako bi dopolnil in spremenil Zakon o varstvu potrošnikov tako, da bi ne prišlo do množičnega pravdanja, ampak da bi z zakonom omogočili kolektivno tožbo potrošnikov na odpravo napak, ne pa na vračilo kupnin ali na zamenjavo blaga z napako. Nadalje našo oblast skrbi, kaj se bo zgodilo s slovenskimi proizvajalci sestavnih delov za avtomobilsko industrijo, če bo Volkswagen zmanjšal svojo proizvodnjo.

Čudaška pamet vlada v Sloveniji. Zakaj bi se dobava sestavnih delov zmanjšala, če bi Volkswagen na primer 35.000 Slovencem zamenjal star avtomobil z napako z novim brez napake? Kaj bi bilo narobe, če bi 35.000 Slovencev izterjalo vračilo kupnine? Je v ozadju strah, da bo zašel Volkswagen v nelikvidnost in stečaj? Kaj je bilo Nemčiji mar, ko je grozila nelikvidnost slovenskih bank in slovenskega proračuna? Davkoplačevalci smo prevzeli breme grozljivega finančnega primitivizma in se nismo nikomer smilili, še najmanj slovenski vladi, ali Banki Slovenije ali poslancem državnega zbora. A obratno, že zgolj teoretična možnost finančnih težav Volkswagna, ki bodo posledica goljufanja celotnega sveta navdaja slovensko politiko s skrbjo za bogate nemške davkoplačevalce, ki jih bo nemara doletela podobna usoda za Volkswagen, kot je doletela Slovence za državne banke. Vse kaže, da slovensko oblast bolj skrbi usoda Nemčije, kot usoda slovenskega ljudstva, sicer ne bi slovenski mediji tako blagohotno pisarili in poročali o goljufiji stoletja, namesto, da bi podučili slovenske davkoplačevalce, kaj lahko storijo in kako naj zaščitijo svoje pravne in premoženjske interese. Očitno je, da slovenska oblast, če jemljemo za kriterij pisanje medijev, brani interese Volkswagna, da ga ne bi ogoljufani potrošniki terjali vrniti kupnino ali zamenjati avtomobile z napako z novimi avtomobili. Naj to razume, kdor more.

Če upoštevamo, da bi bila za slovenski BDP povečana poraba ob zamenjavi 35.000 avtomobilov v povprečni vrednosti med 20.000 in 30. 000 EUR blagodejen obliž na rano gospodarske recesije, saj bi šlo za obrat do 100.000.000 EUR z vsemi blagodejnimi posledicami davčnih prilivov v proračun na podlagi davkov od prodanih avtomobilov, bi bilo logično pričakovati, da bi pristojni organi države od ministrstva za okolje in prostor in ministrstva za gospodarstvo in združenja, kot je slovenska gospodarska zbornica, odvetniška zbornica in oblike varstva potrošnikov nekako državljane pravno podučili in jim organizirali pravno varovanje njihovih zasebnih in v vsoti javnih interesov, ne pa obratno, da dejansko pomagajo zamegljevati jasne zakonske določbe z vsemi posledicami, ki jih le te pomenijo v pravni državi .

Seveda bi v primeru ravnanja po ameriškem ali po švicarskem vzoru slovenska oblast na čelu z vlado ščitila javni interes Republike Slovenije in interese njenih državljanov, a se je kot vidimo, raje odločila obratno in v škodo svojih državljanov in proračuna raje ščiti Volkswagen in njegovo goljufanje. To je primer ljudske modrosti, ki pravi: »Gliha skup štriha«. Seveda to ni prvič in žal tudi zadnjič ne, da v Slovenji oblast ravna ravno nasprotno, kot bi bilo dobro in prav. Zakaj je temu tako, si naj razmišljujoči bralci tega pisanja odgovorijo sami, po svoji presoji, saj avtor ne želi kar naprej ponavljati svoje krive vere o finančnem in družbenem primitivizmu, ki vlada v Sloveniji in preprečuje Slovencem, da bi živeli približno tako, kot naši sosedje Avstrijci in nas raje hitro približuje balkanskemu standardu, ki smo mu z osamosvojitvijo rekli le na svidenje, čeprav smo bili prepričani, da smo rekli adijo za vedno.

Marija pomagaj ali: o Darsovi demagogiji

Onega dne sem se dobre volje, trezen, a nekoliko raztresen, z avtom vozil po prelepi domovini in užival v opazovanju njenih naravnih lepot. Na lepem se mi je zazdelo, da ob kapelici ob cesti stoji prelepa svetlolaska in mi vabljivo maha naj se ustavim. Spreletelo me je, da imam videnje naše gospe, Marije matere božje, ki v ljudski zavesti Slovencev pomaga vsem ubogim in pomoči potrebnim. Toda, ni bilo videnje. Ob kapelici v vsej svetlosti ni stala sveta mati, temveč čedna policistka. Mahala mi je, ker je izmerila, da vozim prehitro in me je ustavila, da bi mi v imenu Slovenije pobrala kakšnih 10 % moje pokojnine. Lepa policistka mi je predočila radarsko meritev, ki je pokazala, da sem namesto dovoljenih 50 km na uro drvel s hitrostjo 58 km na uro. Pod vtisom svoje zmote o tem kaj gledam, sem vzkliknil: »Marija pomagaj« in upal, da bo Marija pomagala in policistki vdahnila usmiljenje in da mi bo greh odpuščen. Toda Marija se me ni usmilila, še manj policistka in znaten del moje pokojnine sem prispeval za ublažitev stiske javnih financ oziroma, proračun si je od izplačane pokojnine vzel kar lep znesek nazaj.

Ja, pogosto smo si sami krivi za svoje zmote in vidimo nekaj, česar ni namesto, da bi videli tisto, kar je. Tako nas pač varajo naša čutila. Še pogosteje nas vara naša pamet in smo prepričani, da je res nekaj, kar je pravzaprav laž. Toda zmote in lažne predstave največkrat niso posledica varljivosti naših čutil ali omejenosti naše pameti. Največkrat smo zavedeni in prevarani, ker nas hudič v osebah institucij javnega in zasebnega prava namerno vara. Sebe ne prištevam med blazneže, saj se trudim preverjati in spoznavati, kaj je dobro in prav in kaj je slabo in nasprotuje pravu in pravici. Prepričan sem, da mnogih stvari, podatkov in informacij ne poznam in živim v zmotah, za katere nisem nič kriv. Gotovo marsikaj o DUTB ne vem in mi je prikrito, kakor tudi ne poznam vseh okoliščin Volkswagnovega goljufanja kupcev njihovih avtomobilov. Vendar pa imam srečo kakšno stvar tudi poznati in o njej kljub pomanjkljivostim informacij javnega značaja vidim, kaj je res, tako, da imam možnost pretehtati, kako me hudič vara. Drznem si trditi, da kot član prve uprave Darsa, ki je uspela uresničiti program tedanje vlade in je realizirala program izgradnje slovenskih avtocest, kot ga je zastavil tedanji minister za promet Igor Umek, vem o Darsu dovolj, da lahko razkrivam demagoško informiranje javnosti, ki ga širijo pristojni organi izvršne oblasti in DARS.

Stroški gradnje slovenskih avtocest

Predsednik vlade in predsednik uprave Darsa nista zamudila priložnosti, da ob priliki začetka del na 13 kilometrskem odseku AC Draženci – Gruškovje ne bi v oddaji Odmevi na prvem programu RTV Slovenija hvalila, kako Slovenija uspešno gradi svojo infrastrukturo. Predsednik uprave Darsa mag. Matjaž Knez je na vprašanja pronicljivega voditelja Odmevov g. Bobovnika v razgovoru pojasnil, kako sedanja uprava DARS ne ponavlja starih napak in kako se investicije ne dražijo. Med vrsticami je torej predsednik uprave Darsa javnosti povedal, da so prejšnje uprave razmetavale javen denar, obratno pa sedanja uprava skrbno in gospodarno opravlja svoje poslanstvo. Slovenci si torej lahko končno oddahnemo in se veselimo srečne prihodnosti, ki je bomo deležni spričo odgovornega in poštenega dela naše oblasti in uprave Darsa.

Če razdelimo predvidenih 230 milijonov, kolikor naj bi stal odsek AC Draženci – Gruškovje z njegovo dolžino 13 km, vidimo, da bo kilometer tega odseka stal 17,7 milijonov evrov. Toda če bodo nastopila kakšna dodatna dela ali kakšni dodatni zapleti, bo kilometer hitro zlezel na recimo vrednost 20 milijonov evrov. Iz natančne analize stroškov gradnje slovenskih avtocest, ki jo je z natančnimi podatki o dokončanih odsekih avtocest in ne na podlagi investicijskih ocen pripravil v svoji študiji DDC d.o.o. (sedaj DRI d.o.o.) je razvidno, da bo odsek Draženci – Gruškovje, ki ni posebej zahteven, po kilometru nekako enkrat dražji od povprečne cene kilometra avtocest v Sloveniji in da bo dva do trikrat dražji od najcenejših odsekov in bo stal nekako toliko kot kilometer najzahtevnejših odsekov preko Trojan, spusta na morje (Socerb – Srmin) ali obvoznice Ljubljane. Prikazovanja, kako je sedaj vse v redu in blatenje vsega, kar je delal DARS v preteklosti, ni mogoče razumeti drugače, kot da gre za namerno varanje slovenske javnosti, ki pod vtisom tovrstne propagande hitro pozabi, da je DARS v dobrih starih časih (prvih dvanajstih letih obstoja, od 1994 do 2006) v enem letu povprečno zgradil več avtocest, kot so jih zgradile kasnejše uprave (od uprave Rajka Siročiča, preko uprave Tomislava Nemca, uprave Mateje Duhovnik in sedaj Matjaža Kneza) v skoraj desetletju svojega dela. Dejstvo je, da sta strogo Računsko sodišče in Kosova komisija, kljub svojim prizadevanjem izreči Darsu negativno mnenje vse do leta 2006 bila prisiljena priznati, da pri izgradnji preko 300 km avtocest nista odkrili omembe vrednih nepravilnosti ali negospodarnosti. Obratno pa je Računsko sodišče po letu 2006 izreklo najmanj dve izjemno obtožujoči in obremenjujoči negativni mnenji, pri čemer je v tem času DARS zgradil manj kot 100 km avtocest.

Razveljavljanje javnih razpisov

Državna revizijska komisija je v času do leta 2006 razveljavila Darsu le nekaj manjših razpisov javnih naročil, v času po letu 2006 pa je komaj kakšen razpis zaključen brez razveljavitve in zapletov, ki podaljšujejo roke gradnje v nedogled. Sedaj smo priče že tretjemu razpisu za izvedbo elektronskega cestninjenja tovornjakov, vrednega skupaj z desetletnim vzdrževanjem približno 250 milijonov evrov. Tovornjaki (domači in tuji) še vedno veselo vozijo po avtocestah in se množično izogibajo plačevanju cestnine, ker imajo premeteni šoferji natančno razdelano, kje in kako je treba voziti, da se v odprtem cestninskem režimu izognejo plačilu cestnine. Na letnem nivoju se verjetno tako izgublja več deset milijonov evrov, slišal pa sem tudi že podatek, da je država zaradi neurejenega sistema cestninjenja tovornjakov pustila na cesti že kar milijardo evrov. Ko je DARS nekoč uvedel uspešen ABC sistem cestninjenja za osebna vozila na podlagi razvoja, ki ga je financiral DARS in izvedel Traffic Design, je bil deležen hudih kritik in očitkov javnosti, češ, kako razsipno ravna, čeprav je dosegel visok odstotek pobrane cestnine in kljub visokim zaslužkom Traffic Designa za razvoj sistema porabil mnogo manj sredstev, kot ga bo plačal Italijanom ali Avstrijcem za nakup sistema, ki ga DARS trenutno razpisuje. Zakaj bodo uspešni ponudniki Italijani ali Avstrijci? Preprosto zato, ker so razpisni pogoji napisani tako, da slovenski ponudniki samostojno ne morejo konkurirati in s svojimi ponudbami ne morejo uspeti. Kdor ne verjame, naj na Darsovih spletnih straneh sam prebere razpisne pogoje in to trditev preveri. Razlika je očitna. Sedaj bo odtekel denar v tujino, prej pa je ostal v Sloveniji, pa še nekaj slovenskih računalniških strokovnjakov je v praksi lahko delalo, pridobilo reference in izkušnje in razvilo znanja na podlagi lastnega razvoja in slovenske pameti, kar vse bo po sedanjem modelu povsem ne mogoče.

Pravdni stroški Darsa

DARS se v vsem času od svoje ustanovitve tudi pravda in brani ali uveljavlja pravno varstvo svojih interesov na sodišču. Od svoje ustanovitve konec leta 1993 pa do konca 1998 DARS ni izgubil nobene pravde, zastopala pa sta ga takratni član uprave in direktor za pravno področje Stanko Štrajn in njegova pomočnica Majda Peterlin. V tem času je prva uprava DARS zgradila uspešen model projektnega vodenja največje slovenske investicije od osamosvojitve Slovenije do sedaj in tudi začela in dokončala pretežni del slovenskih avtocest. Pravd je bilo malo, ker je v začetnem obdobju Darsova uprava korektno odločala in odgovorno vodila investicijo.

število Darsovih pravd

Po letu 1999, še zlasti pa po letu 2006, je uprava DARS v različnih sestavah vedno manj odločala in vedno bolj prepuščala odločitve v spornih vprašanjih sodiščem, v posledici česar so pravdni stroški bliskovito naraščali in dosegli vrh v letu 2014, ko je DARS za pravde porabil 456.294,84 EUR za stroške svojih odvetnikov, 177.722,27 EUR je plačal za sodne takse in še 76.735,80 EUR je povrnil stroškov nasprotnim strankam. Skupaj je torej DARS za pravdanje samo v letu 2014 porabil več kot 710 tisoč evrov, v obdobju od leta 2005 do avgusta 2015 pa celo več kot 3 milijone evrov.

Darsovi stroški sodnih taks

Darsovi stroški odvetniških storitev

Vir: DARS, odločba 010-2/15-mkk-52 z dne 9.10.2015
Vir podatkov za vse grafe: DARS, odločba 010-2/15-mkk-52 z dne 9.10.2015

To seveda še zdaleč ni končno in realno stanje, saj je v teku še več pravd iz preteklega leta z zelo visokimi zahtevki, ki bodo stroške pravdanja gotovo še močno dvignili. Trenutno denimo samo stečajni upravitelj SCT toži DARS za skoraj 10 milijonov evrov glavnice, kar bi moral DARS plačati v stečajno maso SCT po priznanih in potrjenih situacijah za opravljeno, a še ne plačano delo. Teh zneskov DARS ne plača, ker se izgovarja, da ne ve, ali naj plača SCT v stečajno maso, ali naj plača podizvajalcem SCT, ki prav tako tožijo DARS, ker jim SCT ni plačal opravljenega dela. Nekateri podizvajalci uveljavljajo svoje zahtevke zoper DARS, ker DARS ni pravočasno vnovčil garancij za dobro izpolnitev pogodbenih obveznosti proti NLB in Novi KBM. Sodišče je v dveh primerih enkrat na prvi, drugič pa tudi že na drugi stopnji zahtevku podizvajalca zaradi izogibanja vnočitve garancij že ugodilo. Tako bo DARS zaradi svojega ignoriranja prava plačal določene zneske dvakrat. Enkrat v stečajno maso, drugič pa podizvajalcem, pri čemer ne bo mogel plačil povrniti z vnočenjem garancij, ki so že potekle.

Iz odločbe, s katero DARS zavrača korektno posredovati podatke o pravdnih stroških, kot so razvidni iz arhiva pravdnih spisov in iz sicer zelo pomanjkljivih podatkov, ki jih je kljub zavrnitvi priložil k svoji odločbi, lahko razberemo neko obratno sorazmerje. Več in bolje kot DARS dela, manj je pravdnih stroškov in obratno, kadar dela manj in slabše, pravdni stroški so mnogo večji. Slabši, kot so rezultati dela, bolj je DARS pohvaljen s strani izvršne oblasti, ki hvali svojega konja, kot ga hvali Cigan v znani pesmi Jovana Jovanoviča Zmaja, da ne veš, ali je to konj, ali ptica lastovica.

Koliko je stanje kritično pokaže primer, ko v postopku mednarodne arbitraže, v kateri Impresa Grasseto toži Slovenijo, ker le ta ne spoštuje obveze zagotoviti sojenja v razumnem roku v pravdi, v kateri Impresa Grasseto sicer povsem neutemeljeno toži DARS za 53 milijonov evrov, za katere Impresa Grasseto meni, da jih je zaslužil pri gradnji predora Trojane, predstavniki resornih ministrstev zbirajo informacije in preverjajo, zakaj v tej pravdi sploh gre pri ljudeh, ki so nekoč za DARS pisali odgovor na tožbo, ne pa pri Darsu in njegovih odvetnikih, ki sedaj skrbijo za vodenje tega spora. Prav lahko se zgodi, da Slovenija v arbitraži pogori, če ne bo ustrezno parirala zahtevkom tožnika, kar pa je zelo verjetno, če odgovorne osebe ne zagotovijo pristojnim organom države vseh in zadostnih informacij o tem, za slovenske razmere ogromnem zahtevku.

Nadzor Darsovih nadzornikov

Gotovo je težko najti sposobne, delovne, zagnane in poštene uprave, kot je tudi težko najti sposobne ministre naštetih lastnosti. Toda kapitalistična civilizacija in država sta izumila mehanizem, ki zagotavlja preprečevanje zlorab in je znan kot spoštovanje veljavnih predpisov, dosledno izvajanje pristojnosti in delovanje kontrolnih mehanizmov. Prav tu si je Slovenija kot država in njena civilna družba dovolila največjo možno napako, ker se nikakor ne streznimo in ne začnemo ravnati tako, kot je dobro in prav, ampak raje ignoriramo osnovna načela dobre vere in poštenja.

Pri imenovanju novega nadzornega sveta DARS, to je organa, ki mora nadzirati ravnanje uprave, je (gotovo po diktatu in soglasju vlade in resornega ministra) SDH imenoval člane iz kvote vladajoče politike, ne pa ljudi, ki bi o Darsu kaj vedeli in imeli potrebo z osebnim angažmajem v javnem interesu varovati premoženjske interese Slovenije in njenih državljanov. Ne predstavljam si, ob vsem spoštovanju, da bo novi predsednik nadzornega sveta DARS, ki je hkrati predsednik GZS ob vseh njegovih zadolžitvah imel voljo, čas in energijo poglobljeno nadzorovati odločanje v DARS. Tudi za njegovega podpredsednika, uglednega profesorja civilnega prava si ne predstavljam, da bo poleg obveznosti na pravni fakulteti in poleg raziskovalne dejavnosti ki je opravlja, zmogel poglobljeno na primer pregledati vse pravdne spise in preveriti odločanje uprave, ki na pravdnem področju povzroča enormno oškodovanje javnih sredstev, s katerimi DARS upravlja. Ne. Veliko bolj verjetno je, da bo nov nadzorni svet, enako kot dosedanji nadzorni sveti mirno pobiral sejnine in pri tem skrbno pazil, da si ne bi nakopal odgovornega dela ali pa kakšnih hudih zamer. Vladi je očitno po volji, da se v Darsu izvaja nadzor po uglednih in avtoritativnih ljudeh zgolj navidezno. Ustvarja se zgolj vtis nadzora, ki pa v resnici ne deluje. Če bi temu ne bilo tako, bi vlada preko SDH imenovala v nadzorni svet vsaj koga od ljudi, ki o Darsu veliko vedo, ki so s svojim delom v preteklosti dokazali kako se mora delati, da se dosežejo uspehi, da se ne dela škoda in da ima korist javni interes in ne zasebni žepi.

Sklepne misli

Bolje kot kdo dela, manj je vreden. Boljše ko delaš, manj si zaželen in bolj si odrinjen, kajti sedaj ni več čas, ko bi želeli dobro in koristno delati, pač pa je čas, ko je treba poskrbeti, da vsi oblasti ljubi priskledniki polnijo svoje žepe in na račun javnega denarja bogatijo.

Z veliko mero gotovosti lahko domnevamo, da je DARS Slovenija v malem, da se tudi v Sloveniji na veliko dogajajo vodenje, odločanje, upravljanje podobno tako kot v Darsu. Zato ni nenavadno, če vrli Slovenci zaupajo le še v božjo pomoč in naslavljajo na Marijo prošnje za pomoč. Toda Marija nam ne pomaga, saj imamo le privid in se motimo, ko mislimo, da imamo opravka z milostno materjo božjo. Enako, kot sem imel opravka s policistko, imamo opravka s trdim in neizprosnim sistemom kapitalizma, v katerem pogoltni, pokvarjeni in nepošteni bogatijo, naivni in pošteni pa nujno tonejo v revščino. Sistem, v katerem živimo, ni milostljiv ne lep, pač pa je grd in neizprosen. Zato si ne moremo privoščiti nikakršnih iluzij. Ne moremo si dovoliti skrivanja resnice, ne moremo sami sebi lagati. In ker vendar ravno to počnemo, plačujemo kazen za svoje grehe.

Ja, policistka me je pripravila voziti po pravilih, saj je moja pokojnina premajhna, da bi jo lahko vračal v proračun. Kdo pa bo prisilil državo in DARS in vse, ki odločajo v bankah, našo vlado in poslance, naše politične stranke, naše nadzornike in pravosodje, da bodo začeli spoštovati pravila, da bodo cenili in nagradili korektne in poštene ljudi in preganjali vse, ki s svojo malomarnostjo ali zlonamernostjo povzročajo škodo in nas pehajo v revščino?

Poslovanje DUTB kot plenjenje izplena

Ali je DUTB res slaba banka? Da, je če gledamo s stališča davkoplačevalcev. Toda gledano s pozicije njenega upravnega odbora in izvršnih direktorjev, to ni slaba, temveč izvrstna banka. Kdo je torej slab in zakaj?

Slovenska javnost je razburjena in se zgraža nad poslovanjem DUTB – slabe banke, ki izterjuje slabe kredite slovenskih bank, ki so jih le-te po sprejetem zakonu in pod nadzorstvom ministrstva za finance in Banke Slovenije prenesle na slabo banko. Slovenija je z davkoplačevalskim denarjem prevzela za 5,5 milijarde slabih bančnih kreditov in jih prenesla v prodajo in izterjavo na DUTB. Pričakovali bi, da bo DUTB nagrajena za svoje delo v odvisnosti od uspeha. Več, ko bo iztržila, več in bolje bodo nagrajeni njena uprava in obratno, manj kot bo DUTB izterjala, manj bodo plačani njeni poslovodje.

Rezultat izterjave DUTB je svojevrstna razprodaja slovenskega premoženja tujemu in domačemu kapitalu po nerazumnih cenah in dodatno pospešeno uničevanje podjetij v stečajnih postopkih. Iz dosežene izterjave se poplačujejo astronomske plače vodilnim delavcem DUTB, ki se jim priznavajo še velikanski materialni stroški in še stroški poslovanja, v kar so všteta plačila zunanjih svetovalcev. Poslovanje DUTB je tako zreducirano na plenjenje izplena in davkoplačevalci od plačila za prevzete milijardne terjatve ne bodo dobili ne dosti, ne malo, ker bodo dobili natančno nič. Še več, na koncu bo potrebno pokriti še izgubo DUTB, saj le-ta ne more toliko izterjati in iztržiti, kolikor lahko zapravi in kolikor lahko plača svojim direktorjem. V slovenski javnosti se je zato razširilo prepričanje, da je vodstvo DUTB neka plenilska združba, ki naj bi veselo kradla in se norčevala iz slovenskih davkoplačevalcev. V tem oziru je slaba banka res slaba za Slovenijo, toda dobra za vse, ki imajo od njenega poslovanja korist, zlasti pa je dobra za njene vrhunske direktorje, ki so nadvse sposobni predstavniki opevanega nordijskega poštenja.

Iz medijsko obravnavanih vprašanj o DUTB je razbrati, da našo vlado in državni zbor ne skrbi vsebina in se naša zakonodajna in izvršna oblast ne posvečata preverjanju ugotovitev računskega sodišča o delovanju te katastrofe za slovenske davkoplačevalce, temveč da so se naši politiki razživeli predvsem ob informacijah, da si direktorji DUTB v skladu z njihovimi veljavnimi pogodbami mirno izplačujejo vse, kar jim po pogodbah gre. Tako nekako izgubljamo iz presoje bistvena vprašanja, ker se ukvarjamo z manj pomembnimi, a toliko bolj škandaloznimi dejstvi.

Profesor dr. Miha Juhart je natočil preko javne TV čistega vina in nam vsem lepo razložil, da izplačevanje plač, ne glede na njihovo višino, ni pravno sporno, če imajo ta plačila oporo v veljavnih pogodbah. Kdor vpije, da je takšno enormno, a pogodbeno določeno izplačevanje zloraba, kraja in kar je temu podobnega, se moti. Spoštovanje pogodb ni kaznivo dejanje, niti ne povzročanje škode. Seveda smo lahko vsi davkoplačevalci zgroženi, ker je reševanje slovenskih bank naša zakonodajna in izvršna oblast uporabila kot odlično priložnost, da omogoči še dodatno okoriščanje določenih srečnežev v DUTB in dodatno oškodovanje javnega denarja.

Najprej ministrstvo za finance na podlagi zakona ustanovi DUTB in mu omogoči, da si sam uredi svoj status in pravila poslovanja, ker ima upravni odbor pravico z izvršnimi direktorji v upravi skleniti poljubne pogodbe in določiti plače po želji direktorjev, ne da bi bila jasno določena njihova odgovornost in kriteriji za presojo uspešnosti njihovega dela. Seveda je upravni odbor svojim direktorjem v pogodbah določil vse možne beneficije in sanjske plače, ki v normalnem življenju v naših razmerah pomenijo izkoriščanje priložnosti brez vsakega občutka za pravo mero. Minister za finance sedaj prosi, kot je sam javno pojasnil, za pojasnila namesto, da bi ukrepal. Namesto, da bi naša vlada prisluhnila strokovnim mnenjem in namesto da bi državni zbor po hitrem postopku sprejel spremembe zakona, s katerim bi za naprej preprečil anomalije, sedaj državni zbor sklicuje izredne seje, ministri pa kar tekmujejo, kdo bo bolj zmerjal direktorje slabe banke, kdo jim bo izrekel hujše očitke in kdo se bo pred narodom izkazal kot najbolj vnet zagovornik pravičnosti.

Vidimo, da se nihče ne loti preverjanja, zakaj je do tega norčevanja iz slovenskega naroda prišlo in kdo je za to kriv. Nihče se ne loti preverjanja, katere nadzorne institucije v državi so zatajile, ali pa katere institucije, kot na primer računsko sodišče, opravijo svoje naloge prepozno. Kje je bilo računsko sodišče, ko je bilo v zakonodajnem postopku možno opozoriti državni zbor, da sprejeti zakon, ki omogoča zlorabe pravzaprav pomeni zlorabljanje oblasti. Kaj je počelo ministrstvo za finance, ko bi moralo pred podpisom pogodb z direktorji upravnemu odboru jasno določiti obseg in meje pravic bodočih izvršnih direktorjev? Kaj počne slepa Banka Slovenije, da ne ve, koliko so vredne prenesene terjatve. Zakaj vlada ni pravočasno preverila, kakšne pogodbe naklepa upravni odbor podpisati z izvršnimi direktorji DUTB? Ne, nihče ne govori o odgovornosti vlade in njenih ministrov, še manj kdor koli opazi, da so krivi predvsem naši poslanci v državnem zboru, ki so s sprejemom zakona sistemsko omogočili izvršnim direktorjem škoditi ugledu poštenih nordijcev. Zlasti nihče ne odgovori, kaj storiti, da se kaj takega več ne zgodi in kaj storiti, da se škoda minimalizira.

Dr. Miha Juhart jasno pove, da je predčasna razveza pogodb možna, seveda ob upoštevanju vseh finančnih posledic, ki sledijo in priporoča preveriti, kaj je večje zlo – pogodbe razvezati in plačati, ali še naprej gledati garnituro, kako bo do konca mandata bajno nagrajena tudi za svoje domnevno škodljivo poslovanje. Če bi se pristojni organi izvršne oblasti potrudili, bi nemara uspeli dokazati obstoj krivdnih razlogov za razvezo pogodbe, zaradi kršitev pogodbe in zaradi nedoseganja predvidenih rezultatov. V primeru ugotovitve krivdnih razlogov na strani organov DUTB, bi nemara brez večje škode pogodbe lahko razvezali in dosegli, kar slovenski narod v svojih sanjah želi. Nemara bi lahko celo zahtevali povrnitev kakšne škode. Seveda bi za kaj takega morali pristojni organi delati strokovno in odgovorno, ne pa le lahkotno čakati, da bo njihovo delo opravil kdo drug. Res pa je, da bi bil nemara njihov napor brezpredmeten, če imajo pravno podkovani direktorji DUTB v pogodbah določbe, ki jih celo v primeru namernega ali malomarnega ravnanja odrešijo zanje škodnih posledic in jim celo v tem primeru zagotavljajo odpravnine in beneficije, kot jih uživa na primer direktor Volkswagna, ki bo za goljufanje celega sveta nagrajen z milijonskimi odpravninami, milijonsko rento in še ogromno pokojnino. Tako je to z tovrstno gospodo. Bolj, ko jo stiskaš v roki, bolj ti spolzi skozi prste in razen smradu ti v roki ne ostane nič drugega.

Ali je DUTB res slaba banka? Da, je če gledamo s stališča davkoplačevalcev. Toda gledano s pozicije njenega upravnega odbora in izvršnih direktorjev, to ni slaba, temveč izvrstna banka; iz slabega v dobro, kot že slogan DUTB pove. Kdo je torej slab in zakaj? Odgovor je preprost. Slaba nam je država Slovenija, ker njeni poslanci v državnem zboru in njeni ministri v vladi dovolijo vse to, četudi imajo vse vzvode, da ne bi.

Objektivna odgovornost je nekaj, kar si lahko zataknemo za klobuk

Objektivna odgovornost je odgovornost za škodo, ki jo mora kdo plačati, čeprav ni nič kriv. Čeprav ni ravnal namerno, ne z malomarnostjo, mora lastnik nevarne stvari plačati škodo, ki nastane zaradi delovanja te nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Kandidatka za viceguvernerko Banke Slovenije je tako denimo priznala, da je objektivno odgovorna, saj je bila v nad­zor­nem svetu Abanke v času, ko je ta odo­brila po­mem­ben del sla­bih po­so­jil, zaradi česar smo morali davkoplačevalci tudi to banko dokapitalizirati, obenem pa meni, da ni nič kriva, ker so bile pač okoliščine takšne, da je do škode prišlo. Po tej logiki odgovornosti za škodo sploh ni in je torej tudi uveljavljati ni treba, kajti vsi se trudijo delati po najboljših močeh. Povzamemo torej lahko, da je objektivna odgovornost nekaj, kar si lahko zataknemo za klobuk, ker ne pomeni ne dosti ne malo, saj sploh nič ne pomeni.

Slovenski mediji so oznanili, da je Ireno Vodopivec Jean na predlog predsednika Boruta Pahorja državnozborska mandatno–volilna komisija potrdila za kandidatko za viceguvernerko Banke Slovenije, o kateri naj bi ta teden odločal celotni državni zbor. Iz Dnevnika lahko povzamemo, da je Irena Vo­do­pi­vec Jean, kan­di­datka pred­se­dnika re­pu­blike Bo­ruta Pa­horja za vi­ce­gu­ver­nerko Banke Slo­ve­nije, ki je pre­stala prvo ka­dro­vsko sito v dr­žav­nem zboru, bila med le­toma 2006 in 2009 čla­nica nad­zor­nega sveta Abanke. Dr­žava je mo­rala Abanko ko­nec leta 2013 re­še­vati s sko­raj 600-mi­li­jon­sko injek­cijo. Po Dnevniku to od­pira vpra­ša­nje, ali je član­stvo Vo­do­pi­vec Je­a­nove v nad­zor­nem svetu Abanke v času, ko je ta odo­brila po­mem­ben del sla­bih po­so­jil, kljub njeni stro­kov­no­sti lahko ovira za po­lo­žaj v vrhu re­gu­la­torja do­ma­čega ban­čnega sis­tema. Verjetna bodoča viceguvernerka, ki je da­nes v Zdru­že­nju bank za­po­slena kot na­me­stnica di­rek­torja Fran­ceta Ar­harja, je za Dnevnik novinarske pomisleke odločno in na kratko odpravila, rekoč: »Svo­jega član­stva v nad­zor­nem svetu Abanke ne mo­rem iz­bri­sati. Pri­zna­vam objek­tivno od­go­vor­nost, a to je bilo dru­gačno ob­do­bje.« In še: »Ves čas sem se tru­dila de­lo­vati na pod­lagi za­kona o ban­čni­štvu. Če bi kdo leta 2006 na­po­ve­dal, da bo vre­dnost za­va­ro­vanj za po­so­jila tako pa­dla, mu ver­je­tno nihče ne bi ver­jel.« Na vprašanje o tem, ali je njena kan­di­da­tura za vi­ce­gu­ver­nerko lahko sporna za­radi nje­nega član­stva v nad­zor­nem svetu Abanke, pa je Vo­do­pi­vec Je­a­nova odgovorila: »To je bil čas vi­soke, celo ek­spo­nen­tne ra­sti. Kre­diti bi mo­rali biti ustre­zno za­va­ro­vani, a je pri­šlo do hkra­tnega padca vre­dno­sti pa­pir­jev in se­su­tja ne­pre­mič­nin­skega trga. Ni šlo za malomarnost ali lenobo, ampak okoliščine«.

Te razlage Dnevnik komentira in nam pojasni: »Kljub temu se po­mem­ben del očit­kov, ve­za­nih na čas kre­di­tne ek­s­pan­zije v ban­kah, ki jih je ob­vla­do­vala dr­žava, na­naša na nji­hove nad­zor­nike. Ti naj bi do­pu­stili, da so banke me­ne­džer­jem in fi­nanč­nim hol­din­gom za dol­go­ročne pro­jekte odo­bra­vale krat­ko­ročna po­so­jila, s či­mer so ve­li­ko­krat pri­kri­vale nji­hov de­jan­ski na­men. Spet v dru­gih pri­me­rih naj bi po­sa­me­zne uprave si­lili v po­ve­ča­nje tr­žnih de­le­žev. »Če bi banke upo­šte­vale za­kon o ban­čni­štvu, do tega ne bi pri­ha­jalo

Iz Dnevnikovega pisanja lahko povzamemo, da je objektivna odgovornost nekaj, kar si lahko zataknemo za klobuk, ker ne pomeni ne dosti ne malo, saj sploh nič ne pomeni. Namreč, objektivno odgovorne osebe za katastrofalno poslovanje naših bank nič ne odgovarjajo in lahko mirno zasedajo vodilne in najodgovornejše funkcije v Banki Slovenije. Mandatno volilna komisija očitno ni našla nobenega razloga, da bi podvomila v primernost kandidatke za viceguvernerko in jo je mirno potrdila. Kaj so naši poslanci imeli v mislih pri svoji odločitvi, ne vem, a oglejmo si, kako je odgovornost za škodo opredeljena v Obligacijskem zakoniku (OZ) in pretehtajmo, kaj nam je Irena Vodopivec Jean povedala s priznanjem objektivne odgovornosti.

Članico nadzornega sveta Abanke je nedvomno šteti za članico organa pravne osebe po 148. čl. OZ. Po tem členu pravna oseba, torej Abanka, odgovarja za škodo, ki jo je njen organ povzročil tretjim osebam, torej vsem državljanom Slovenije, ki smo preko proračuna morali pokriti škodo, ki so jo kot bančno luknjo povzročili uprava Abanke in njen nadzorni svet z Ireno Vodopivec Jean vred. Če bi Abanka poravnala škodo, ki jo je povzročila vsem slovenskim državljanom, bi lahko od svojih organov zahtevala povrnitev škode v 6. mesecih po plačilu, če bi lahko dokazala, da so organi škodljivo ravnali namenoma ali iz hude malomarnosti.

Objektivna odgovornost je odgovornost za škodo, ki jo mora kdo plačati, čeprav ni nič kriv. Čeprav ni ravnal namerno, ne z malomarnostjo, mora lastnik nevarne stvari plačati škodo, ki nastane zaradi delovanja te nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Torej, po tej logiki Irena Vodopivec Jean pove, da je objektivno dolžna poravnati škodo, čeprav je menda ni zakrivila in ni nič kriva. Kandidatka za viceguvernerko seveda nima v mislih, da bi komer koli karkoli povrnila, ker je ravnala malomarno in sedaj brez sramu javno prizna, da je objektivno odgovorna. Toda čeprav je objektivno odgovorna, meni, da ni nič kriva, ker so bile pač okoliščine takšne, da je do škode prišlo. A kaj je funkcija nadzornega sveta, v katerem sedijo vrhunski strokovnjaki, kot prav to, da glede na okoliščine ravnajo strokovno pravilno, torej tako, da škodo preprečijo? Huda malomarnost je izkazana že s tem, da nadzorni sveti pri svojih presojah poslovanja bank niso upoštevali določb Zakona o bankah, niti ne dobre bančne prakse in zlasti ne določb Kodeksa finančnoposlovnih načel, ki ga po Zakonu o gospodarskih družbah in Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, morajo kot pravila stroke obvezno uporabljati poslovodeči in nadzorni organi gospodarskih družb. Pravila stroke so za poslovanje bank še strožja in zahtevajo skrbno presojo vseh kreditnih in drugih bančnih poslov v okviru bančnega poslovanja, saj banke z malomarnostjo ogrožajo ne le sebe, temveč vse svoje komintente in je nesporno nujno, da država vzpostavi zadostne nadzorne mehanizme, ki preprečijo povzročanje enormnih škod. Tak zadosten nadzorni mehanizem bi moral biti Banka Slovenije. Njenega guvernerja in viceguvernerje pa imenuje na predlog predsednika države državni zbor. Prav zato pričakujemo, da bo državni zbor pri imenovanju viceguvernerke preveril, če že ne njene bivše malomarnosti, pa vsaj njeno strokovnost.

Pričakovali bi, da bo državni zbor preveril njene izjave in ocenil, če sploh ve, kaj govori, ko priznava objektivno odgovornost in hkrati pove, da ni nič kriva. Vendar so naša pričakovanja povsem neutemeljena, kajti očitno tudi državni zbor ne ve, kaj je to objektivna odgovornost, še manj, kaj je krivdno ravnanje kot namerno ravnanje ali kot malomarno ignoriranje predpisanih pravil stroke. Ne, očitno je, da državni zbor odloča po nekih skrivnostnih kriterijih in pokloni vero kandidatom, ki ne vedo, kaj govorijo, ki se nekaj sprenevedajo in nas imajo za tepce, ki ne znajo prebrati niti osnovnih zakonskih predpisov.

Ireni Vodopivec Jean gre očitno dobro, ko že leta zaseda pomembne funkcije, priznava objektivno odgovornost in je za nagrado predlagana za viceguvernerko, torej za nadzornico nadzornikov. Nauk je preprost. Kdor želi ugajati državnemu zboru in našemu predsedniku države, mora govoriti nesmisle, mora se sprenevedati in ustvarjati vtis visoko moralne osebe, a v resnici je s to moralo nekako tako, kot s strahom, ki je okrogel, notri pa ga nič ni. Kdor želi biti nadzornik, mora državnemu zboru izkazati, da svojih nadzornih funkcij do sedaj ni opravljal strokovno korektno in da je povzročal škodo. Če bi temu ne bilo tako, bi državni zbor predlog predsednika Boruta Pahorja kot neustrezen zavrnil. Toda, če bi se to zgodilo, bi državni zbor moral vedeti vsaj to, kaj je odgovornost, bi moral odgovornost zahtevati in bi moral uveljavljati odgovornost za ravnanje vseh pomembnih funkcionarjev na vseh nivojih in v vsakodnevni praksi. Toda, kako, naj državni zbor ravna drugače, če tudi sam o svoji odgovornosti meni, da ni nikoli nič kriv. Tudi vlada in vsi njeni ministri in predsedniki uprav, vsi enotno trdijo, da niso nikoli nič krivi, ker so za vse krive neke okoliščine, neka objektivnost.

Po tej logiki odgovornosti za škodo sploh ni in je torej tudi uveljavljati ni treba, kajti vsi se trudijo delati po najboljših močeh. Nedvomno bo verjetna nova viceguvernerka izpolnila pričakovanja državnega zbora in bo odlično opravljala bodočo funkcijo, kajti zagotovo ne bo nikoli nič kriva, čeprav bo objektivno odgovorna.

Naša verjetno bodoča viceguvernerka je še poudarila: »V vsa­kem pri­meru se pra­kse iz bank ne smejo več po­no­viti, ker ta dr­žava nima več mi­li­jard evrov za nji­hovo sa­ni­ra­nje. Tudi zato je da­nes skrb zbu­ja­joče spre­mljati iz­jave ban­kir­jev o ce­novni vojni.« Če bodo banke nadzorovali objektivno odgovorni nadzorniki v Banki Slovenije, ki niso nikoli nič krivi, se bo prav ta praksa, čeprav smo brez denarja, gotovo ponovila. Najboljši dokaz je prav odločitev mandatno volilne komisije državnega zbora, ki bi pri razumnih državljanih morala vzbuditi ne zaskrbljenost, temveč ogorčenje nad odločitvami, ki dajejo potuho neodgovornemu ravnanju, ki pomeni nadaljevanje opuščanja nadzora in nemoteno nadaljevanje finančnega primitivizma naših bank, ki je eden od ključnih vzrokov naše gospodarske in družbene krize, ki je prav zaradi takšnega razumevanja odgovornosti gotovo ne bomo presegli.

Država spodbuja samozaposlovanje in priporoča odpuščanje delavcev

Bine Kordež je na Damijanovem blogu objavil zanimiv prispevek o požrešni državi in o tem, kaj dobimo za plačane davke. Lepo zbrani podatke dokazujejo, da slovenski davkoplačevalci od države prejmemo več pokojnin in socialnih transferjev kot pa državi plačamo davkov in prispevkov. Zato ima proračun več izdatkov kot prihodkov, zaradi česar nam avtor nekako med vrsticami sugerira, da imamo očitno preveč sociale in da plačujemo premalo davkov in prispevkov. Zato nimamo prav, ko bentimo nad požrešno državo, pač pa bi morali raje razmišljati, kako bomo od države dobili manj, kot pa ji plačujemo.

Sicer zelo argumentirano razmišljanje vsiljuje še dimenzijo razmisleka, ki jo avtor sam ne vidi. Prispevki in davki zaposlenih in delodajalcev so v letu 2014 znašali skupaj 4,835 milijarde evrov, prispevki in davki samozaposlenih pa več kot desetkrat manj, to je 0,438 milijarde evrov.

Samozaposlenih je menda že nekako četrtina vseh aktivnih državljanov Slovenije, vendar le-ti prispevajo manj kot desetino davkov in prispevkov. Država z davčno politiko in opuščanjem inšpekcijskega nadzora delovnih inšpektorjev vzpodbuja samozaposlovanje in priporoča odpuščanje delavcev in stimulira sistem, v katerem majhno število delavcev za nizko plačo gara po 12 in več ur na dan namesto, da bi večje število zaposlenih delalo po 8 ur na dan. V tem primeru bi imeli manj samozaposlenih, ki plačajo majhne davke in več zaposlenih, ki plačujejo precej višje davke in prispevke. Seveda bi bil dobiček kapitala v tem primeru manjši, a bi bili prihodki proračuna večji in bi lahko pokrili potrebe pokojnin in z zakoni določene socialne pravice občanov.

Glede na ravnanje države se število velikih davkoplačevalcev, kot so bili SCT, Primorje, Mura in številna druga večja in srednja podjetja, ki so končala v stečajih konstantno krči, narašča pa število samozaposlenih in število brezposelnih. Če upoštevamo še primer značilnega obrtnika na storitvenem področju iz Kordeževega besedila, ki s težkim srcem plačuje davke, čeprav od države več dobi, kot ji plača, lahko zaključimo, da ima država velike težave od nepregledne množice majhnih s. p. in d. o. o. ter od množice samostojnih kulturnih delavcev, svobodnih prevajalcev, majhnih kmetov in zaposlenih študentov iztisniti toliko davkov, kot ima potreb za financiranje pokojnin in vseh ostalih socialnih transferjev.

Osnovni problem torej ni v tem, da plačujemo previsoke davke in da preveč zapravimo. Problem je v tem, da država mirno gleda, kako propadajo velika podjetja in da izpada davkov velikih davkoplačevalcev ne more nadomestiti z izterjavo množice revežev, ki lahko preživi le tako, da davke plačuje kolikor mogoče malo ali celo sploh ne, ker raje dela na črno, saj ji drugega ne preostane.

Interes kapitala je velika brezposelnost, nizka cena dela in čim večji in višji dobički. Ob socialni državi to pomeni, da ljudje živijo na račun sociale in tolčejo revščino ter da razliko, ki jo krije državni proračun z zadolževanjem davkoplačevalcev, v obliki dobičkov pobere kapital, ki se potem odlije neproduktivno verjetno v davčne oaze. Absurdnost te državne politike se mi je pokazala, ko sem od davčne uprave prejel na štirih straneh napisano odločbo, da moram plačati 10 centov (0,1 EUR) davka na promet zemljišč, ker sem zaradi ureditve meje kupil 5 m2 kmetijskega neplodnega sveta. Potem sem za provizijo nakazila plačal 1,15 EUR in za davek 0,1 EUR. Država je za pošiljko s povratnico plačala 1,5 EUR poštnine, koliko jo je stal davčni uradnik, ki je napisal 4 strani dolgo odločbo, ne vem, a gotovo je država s to izterjavo utrpela mnogo višje stroške, kot je znašal njen priliv v proračun in je davčna uprava v tem primeru povzročila državi škodo, čeprav sem odmerjen davek 10 centov brez ugovora plačal.

Skratka. Kordež nam lepo prikaže, da ne potrebujemo nekih velikih reform, pač pa potrebujemo predvsem razsodnost izvršne oblasti, ki bi morala prenehati s svojimi norostmi sodelovati pri uničevanju velikih davkoplačevalcev. Davčna politika bi morala siliti delodajalce k rednemu zaposlovanju, ne pa stimulirati povečevanje samozaposlenih in brezposelnih, saj te množice ne bo mogoče preživeti iz socialnih transferjev, ker se ob sprejetem zakonu o fiskalnem pravilu, država ne bo mogla več zadolževati in porabiti več, kot pobere davkov. Te razlike tudi ne bo mogoče pokriti s prodajo premoženja, kolikor ga je državi še preostalo. Nemara bi nekoliko zmanjšal primanjkljaj v proračunu davek na nepremičnine, a nič ne kaže, da bi ga bila država sposobna uvesti na pošten in racionalen način. Tudi ukinitev dodatnega zdravstvenega zavarovanja, ki zdravstvu odtegne menda 70 milijonov evrov, ki se prelijejo v stroške in dobičke zavarovalnic, bi nekoliko popravilo sliko, a tudi iz te moke ne bo kruha, saj ta vlada svojih predvolilnih obljub očitno noče uresničiti.

Povedano drugače. Dokler izvršna oblast ne bo začela ravnati skrbno in pametno v javnem interesu, toliko časa bo slovenski proračun v deficitu ne glede na to, kako malo bomo socialna država in ne glede na to, koliko davkov bo davkarija uspela iztisniti iz socialno ogroženega prebivalstva glede na dejstvo, da kapitala ne želi obremeniti, velike davkoplačevalce pa mirno prepušča njihovemu propadu.

Za konec naj povem, da je deset let nazaj 20 največjih davkoplačevalcev, ki jih je obravnaval posebni davčni urad prispevalo 80% vseh pobranih davkov, vsi ostali davkoplačevalci skupaj pa komaj 20% vseh pobranih davkov. Kljub temu pa naša izvršna oblast trdovratno nadaljuje z izvajanjem gospodarske politike reform zgolj v smeri krčenja proračuna z uničevanjem sociale in nenehnim nižanjem pokojnin in nič ne stori, da bi prekinila poslovni model špekuliranja, izčrpavanja, goljufanja in korupcije, ki je v 21. stoletju Slovenijo iz zgodbe o uspehu spremenil v primer razkroja gospodarstva in s tem tudi moralnega razkroja družbe, ki ima zgolj videz socialne in pravne države, čeprav si je prav to temeljno lastnost Slovenija zapisala v svoji ustavi.

Kordežev tokratni prispevek je vreden pohvale, ker daje iztočnico razmišljanju, ki pa ga on, kljub svoji doslednosti, z ostrino zdravega razuma ne izpelje in ostaja le na polovici poti presoje dejstev, ki jih sicer jasno navaja.