Iz dežele Vikingov

Nacionalni letalski prevoznik Adria Ariways nas je presenetil in v promocijske namene omogočil povratne vozovnice po razumni ceni z brniškega letališča v trgovsko pristanišče København/Kopenhagen in nazaj. Tako sem se znašel na letalu polnem Skandinavcev, saj sem bil, kot se mi je zdelo, med potniki edini Slovenec. No ja, Slovenci očitno ne letimo množično na Dansko, obratno pa Danci nedvomno množično obiskujejo lepote Slovenije, kjer lahko, nekako tako, kot mi v Makedoniji, dobro jedo in pijejo, poceni prenočujejo in sploh ugodno uživajo in veseljačijo.

Danska je imenitna dežela. Njeno glavno mesto København in še vsa ostala manjša mesta, ki sem jih videl, so neverjetno lepo urejena. Parki polni cvetočih grmovnic in drobnega cvetja. Mestni in ostali javni promet se odvija natančno po voznih redih in popotnika v nadvse prijetnih vlakih, avtobusih in trajektih pripelje prav tja, kamor si želi, pri čemer ni treba dolgo čakati na odhod. Ljudje so izjemno prijazni, prav nič vsiljivi in tujcu pripravljeni pomagati, da se znajde v tujem mestu. Povsod se veliko gradi, toda zaradi tega ni kakšnih prometnih zastojev in tudi emisije hrupa, praha in smradu so nekako znosne in ne preveč moteče. Prebivalstvo na Danskem daje videz zdravja in zadovoljstva. Svetlolasa dekleta niso suha, a tudi debela ne, fantje pa izgledajo športno in dajejo videz krepkih rokometašev, ki na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah segajo po kolajnah. Muzeji in galerije z bogatimi zbirkami ne pobirajo vstopnine, temveč so vrata odprta brezplačno. V muzejih srečaš več otrok kot turistov, saj je otrok dovolj, turistov pa malo. Otrokom v muzejih razlagajo slavno zgodovino danskih prednikov Vikingov, ki so na svojih preprostih ladjah pluli po vsem tedaj znanem in neznanem svetu, ter v roparskih napadih strahovali evropsko prebivalstvo od Rusije na vzhodu, do Anglije na zahodu celine. Te svoje roparske preteklosti se Danci ne sramujejo, temveč so nanjo ponosni, čeprav so svoje roparske navade opustili, le ostalim Evropejcem, Američanom, Kitajcem in Japoncem, ki pridejo tja kot turisti, poberejo denarce na način, ki nima nič skupnega s starodavno vikinško tradicijo.

Na Danskem je namreč vse strahovito drago. Če prenočuješ v tretjerazrednem hotelu, si privoščiš kakšno kavo ali pivo, potem v nekaj dnevih zapraviš znesek, enak minimalni slovenski plači, s katero naši delavci tolčejo revščino cel mesec. Ker na Danskem ne srečaš beračev ali na prvi pogled revežev, ki bi na ulicah živeli človeka nevredno življenje, je nujna ugotovitev, da ljudje na Danskem pač dovolj zaslužijo, da si lahko privoščijo dostojno življenje in da še veselo letijo v Slovenijo, kjer se lahko s svojimi plačami po mili volji gostijo in uživajo. Nedvomno si Danci, tudi tisti najrevnejši, lahko v Sloveniji privoščijo, kar jim srce poželi in za to ne porabijo svoje minimalne plače ne v nekaj dnevih, ne v celem mesecu. Vidimo, da velja neko popolno obratno sorazmerje. Kar si lahko privošči Danec v Sloveniji, si tega ne more privoščiti Slovenec na Danskem. Celo premožen Slovenec, ki zasluži večkratno povprečno plačo v Sloveniji, ne more na Danskem uživati blagodati dobre hrane in vsega, kar nudi počitniško potepanje. Takšno razkošje je prihranjeno samo za najbogatejše Slovence, tiste, ki so obogateli na račun množice revežev z minimalnimi plačami. Kar velja za zaposlene, še toliko bolj velja za brezposelne in upokojence. Danski socialni podpiranci in upokojenci bi bili po moji oceni pri nas premožnejši sloj prebivalstva, če bi se odločili s svojimi socialnimi nadomestili in pokojninami vred preselit v Slovenijo in tu živeti po slovenskih cenah, a z danskimi prihodki.

Kako je vse to mogoče, če upoštevamo, da je Danska kmetijska in ribiška ter kmetijsko-ribiško predelovalna država (brez velikih naravnih znamenitosti, z najvišjim vrhom vsega 173 metrov nadmorske višine)? Razen lego kock in piva ni med pomembnejšimi proizvajalkami dobrin v globalnem svetu. Ima razvit promet in infrastrukturo, a nima kakšne velike proizvodne ali finančne industrije. Po podatkih wikipedije dela v javnem sektorju tretjina zaposlenih, 44 % odraslih pa koristi katero izmed oblik državnih storitev in pomoči.

Kako je pri svojih cenah dela in življenja lahko med desetimi najbolj konkurenčnimi gospodarstvi sveta? Kako je mogoče, da ta država kljub svoji majhnosti igra pomembno vlogo v evropski uniji in svoje krone menjuje za evre v očitnem nesorazmerju kupne moči obeh valut? Kako lahko Danci v miru živijo in uživajo, ne da bi jim bilo treba delati več kot 8 ur na dan, medtem, ko pri nas ljudje niti v 12. urah ne zaslužijo dovolj, da bi brezskrbno živeli v Sloveniji, kaj šele, da bi lahko živeli na Danskem in to kljub temu, da smo vsi v srečni Evropski uniji, kjer velja prost pretok dela, kapitala in lahko vsi prodajamo in kupujemo po načelih svobodnega trga?

Ker sta Slovenija in Danska članici Evropske unije, ni mogoče, da bi bila pravna in družbena reda po veljavnih predpisih bistveno različna, saj je harmonizacija prava znotraj Evropske unije osnovni pogoj življenja v Evropski skupnosti. Po vsej logiki bi morali Slovenci živeti celo bolje kot Danci, saj so naše naravne danosti prijaznejše kot na Danskem. Naše podnebje je prijetnejše, sonce nas bolj greje kot na mrzlem, vetrovnem in oblačnem skandinavskem podnebju. Naše kmetijstvo bi lahko zato pridelalo več biološko pridelane zelenjave in sadja kot Danci, le pri žitih imajo Danci s svojimi ravninami nekaj prednosti. Lega Slovenije na presečišču transportnih poti nam daje možnosti dobro služiti s cestninami in drugo logistiko v prometu. Naše bogastvo v gozdovih je večje kot Dansko in tudi naša industrija, kolikor je nismo uničili kakor smo gradbeništvo, tekstilno in lesno industrijo, bi ob ceneni in dobri delovni sili morala biti konkurenčnejša na svetovnih trgih kot Danska. Naš šolski sistem, kljub vsem kritikam, še vedno po neki inerciji iz časov socializma daje po statističnih primerjavah nič slabše strokovnjake, inženirje, ekonomiste in zdravnike kot Danske šole, pa še enako ali več ljudi pri nas študira in konča univerzitetno šolanje.

Kje je razlog, ki nas v nasprotju z logiko postavlja v položaj revežev v primerjavi z Danci po vsem po nepotrebnem? Odgovora ne morem podati z gotovostjo, saj nekaj dni potepanja po deželi Vikingov ni dovolj, da bi človek spoznal skrivnosti uspeha te dežele, zakaj je tam vse tako lepo urejeno in dobro za javnost, pri nas pa ne. Toda, če pomislimo, kaj vse je pri nas narobe, potem po trdnih zakonih Aristotelove silogistične logike, kjer lahko opredeliš kaj nekaj je, če poveš, kaj to nekaj ni, z veliko verjetnostjo lahko sklepamo, da je na Danskem dobro zato, ker tam država in njeni organi opravljajo svoje pristojnosti. Očitno ne more nihče v pogojih neoliberalističnega kapitalizma škoditi javnemu interesu, če organi nadzora v državi opravljajo svojo funkcijo. Dobički iz gospodarstva se očitno v večji meri kot pri nas na Danskem porabijo za javno dobro, zaradi česar več ostane za ljudi, za javne potrebe in manj za bogatenje špekulantov. Nedvomno mora izvršna oblast na Danskem zasledovati le javni in ne privatnih interesov in prav gotovo danska centralna banka ne bi prezrla, da poslovne banke množično s »naklepno slepoto« (kot ta pojav imenuje viceguvernerka Banke Slovenije Mejra Festič) kradejo davkoplačavalcem njihove težko prigarane zaslužke in v nekaj letih ustvarijo izgube, ki presegajo pet milijard evrov. Tudi si ni mogoče predstavljati, da bi danska oblast mirno opazovala ali celo vzpodbujala početje delodajalcev, ki bi s kriminalnim ravnanjem izčrpali lastna podjetja tako, kot se je to zgodilo in se še dogaja pri nas. Na Danskem predsednik vlade gotovo ne moralizira, temveč ukrepa in s svojim klepetanjem ne sodeluje pri razprodaji državnega premoženja. Sodniki gotovo sodijo v razumnih rokih in ne dvomijo o dejstvih, kot to počne pri nas ustavno sodišče, ki s svojimi odločitvami potepta še tisto nekaj malo volje, kolikor je premorejo naši organi pregona pri opravljanju njihove družbene funkcije zaščite zakonitosti in poštenja.

Ne moremo si predstavljati, da bi na Danskem lahko kdo zgradil termoelektrarno na premog za trikrat več denarja, kot je res vredna in da bi pri tem porabil javni denar brez javnega naročanja, kot je to primer pri našem TEŠ 6, nato pa še uničil dobro utečen star rudnik, kot se bo to verjetno primerilo našemu rudniku rjavega premoga v Velenju. Ne vem, kako je mogoče, da naša vlada sprejme obvezo, da bo pokrila slabe kredite bank, nato pa, da bo banke reducirala na račun zniževanja gospodarske aktivnosti, ki je brez kreditiranja pač ni, vse za to, da bo potem lahko te banke pod vsako razumno ceno prodala tujim špekulativnim skladom. Na Danskem je kaj takega povsem izključeno, saj tam zgoraj potomci Vikingov niso tako primitivni kot njihovi slavni predniki.

Nedvomno so Danci doumeli, da je čas primitivnega gospodarstva minil, da stare metode ropanja niso več smiselne in so brez perspektive. Zato so raje svoje življenje uredili tako, da je vse prijazno, da so za cel svet svetel vzor, da vlada red in spoštovanje razuma in je vse urejeno tako, kot njihovi parki in mesta.

Obratno pa pri nas še vedno živimo nekako v času starih Vikingov in še vedno mislimo, da bomo z nekim primitivnim ropanjem lahko dobro živeli. Vikingi so ropali druge narode, slovenski oblastniki in kapitalisti pa ropajo lasten narod. Zato, če hočeš videti, kaj je v Sloveniji narobe, pojdi v deželo potomcev Vikingov na Dansko in si zlasti oglej muzej Vikingov, ki slavi roparske podvige že davno presežene primitivne družbe.

Ko poslovodje ne odločajo, vlada pa ne vlada: logika Jupitra in vola po slovensko

V latinskih pravnih pravilih, izrekih in definicijah najdemo znan izrek: »Quod licet Iovi, non licet bovi«, kar prevajamo »Kar je dovoljeno Jupitru, ni dovoljeno volu«. Pomen navedenega znanega izreka je bil jasen že starim Rimljanom in jasen je tudi sodobnim Evropejcem, seveda z izjemo Slovencev, ki ta izrek razumemo po svoje in odstopamo od standardnega razumevanja, da vol ne sme početi tistega, kar sme početi Jupiter v vsej njegovi božanskosti in seveda tudi obratno, da ni primerno, da bi Jupiter počel, kar je sicer rezervirano za vola.

Iz afere Kovačičliks, ki zadnje dneve buri duhove Slovencev, lahko povzamemo, da predsednik uprave NKBM Matjaž Kovačič ni počel, kar bi kot predsednik uprave NKBM moral. Ni opravljal svoje funkcije, ker ni odločal in ni poslovodil NKBM, torej se ni obnašal kot Jupiter, ker je rajši kot vol zgolj spraševal takratnega predsednika vlade, kaj naj počne. Toda, to kar, je dovoljeno Jupitru, ne sme opravljati nihče drug. Povedano drugače: predsednik uprave NKBM ne more prenašati svojih pristojnosti na nikogar, tudi na predsednika vlade ne, temveč mora v dobro banke, ki jo vodi, odgovorno odločati in za svoje odločitve tudi odgovarjati. Toda, kako naj odgovarja, če ne odloča in kako naj odloča, če se odpoveduje svojim pristojnostim in je raje v vlogi vola, kot bi bil v vlogi Jupitra?

Predsednik vlade na dopise in mejle večinoma naj ne bi odgovarjal, ker jih menda niti prebral ni. Seveda, saj predsednik vlade ni želel nastopati kot vol, kar bi se zgodilo, če bi začel odločati o stvareh, za katere ni pristojen. Gotovo predsednik vlade ni pristojen poslovoditi NKBM. Če predsednik vlade želi ohraniti pozicijo Jupitra, mora odločati o vsem, saj mu je to tudi dovoljeno, toda če noče biti vol, mora odločati le v okvirju svojih pristojnosti. Zagato je predsednik vlade elegantno razrešil, ker je ohranil vzvišeno božansko pozicijo in je vlogo vola namesto njega prevzel njegov tajnik. Tako imamo tipično slovensko situacijo popolne zamegljenosti odgovornosti, saj ne vemo, kdo dejansko odloča, ne vemo, kdo je za kaj pristojen, ker poslovodje ne odločajo, vlada pa ne vlada, ker ne more odločati o poslovodenju banke ali gospodarske družbe, čeprav gre za osebe v večinski lasti države, ki jo zastopa vlada. Zato vlada odloča neuradno, odloča tako, da predsednik vlade preko tajnika sporoča odločitve, za katere ne odgovarja, ker se sploh ne ve, da je te odločitve dejansko sprejel, predsednik uprave banke pa nam po televiziji pojasni, da ni za nič kriv, saj je o najpomembnejših stvareh odločal pravzaprav predsednik vlade.

V preteklih letih smo ničkolikokrat slišali predsednike vlad in predsednico vlade ter ministre, ki so nam zatrjevali, da niso pristojni odločati na primer o imenovanjih uprav in nadzornih svetov gospodarskih družb in bank v večinski lasti Republike Slovenije, ker je to pristojnost Slovenskega državnega holdinga. Vlada si je tudi oprala roke in ni ničesar sklepala o prodaji Mercatorja, Telekom pa sedaj menda prodaje SDH, čeprav ima o tem predsednik vlade veliko za povedati. Pretekle vlade se niso pustile motiti in so mirno gledale, kako propada gradbeništvo, saj niso štele za svojo dolžnost preprečiti propada pomembne gospodarske panoge in niso zaščitile tisoče delovnih mest. Ne vlada, ne državni zbor nista ničesar ukrenila, da bi Banka Slovenije opravila svojo pristojnost in preprečila prakso podeljevanja slabih kreditov, ki jih moramo sedaj preko državne dokapitalizacije socializirati vsi državljani. Tudi pri TEŠ6, ki je stal skoraj trikrat več, kot bi smel, resorni ministri in vlada niso opazili, da TEŠ oddaja naročila po pretirano previsokih cenah izbranim ponudnikom nezakonito, ker ni oddajal naročil po postopku javnega naročanja. O vseh teh in drugih podobnih zadevah ni bilo pravočasnega ukrepanja, ker ukrepanja sploh ni bilo. Obratno pa so si vlade na čelu s predsedniki vlad in predsednico vlade dajale dovolj opravka z odločanjem v zadevah, o katerih ne bi smele odločati vlade in njeni ministri. Pri javnih naročilih bi morali javni naročniki, kot so DARS, Slovenske železnice, Univerze, skratka vsi neposredni in posredni proračunski uporabniki, odločati povsem neodvisno. Ponudnike bi morali določati zgolj na podlagi kriterijev in meril določanja najugodnejše ponudbe, pa nam vsi zapleti z oddajo javnih naročil dokazujejo, da se zapleta predvsem zaradi vpletanja nepristojnih odločevalcev, ki brez odgovornosti diktirajo, kdo bo dobil kakšno naročilo.

Kadrovska politika v družbah v večinski lasti države in v vseh organih javnih služb je eno samo norčevanje iz stroke in sposobnosti kandidatov, ker je edini kriterij politična pripadnost in vodljivost kandidatov in njihova pripravljenost, da odigrajo svojo vlogo v komediji slovenskega upravljanja gospodarstva in države. Zlasti so kot kandidati za vodilne funkcije nezaželeni sposobni in pošteni strokovnjaki, ki so v preteklosti z delom in rezultati dokazali, da niso voli, temveč Jupitri, ki bi bili sposobni narediti red in povleči Slovenijo iz krize, v kateri smo in ki še zdaleč ni končana, čeprav nam prav to naš politiki zadnje čase vneto zatrjujejo.

Odkar obstaja zahodna civilizacija, ki temelji na rimskem pravu, velja, da morajo osebe, ki dejansko odločajo, za svoje odločitve tudi odgovarjati. Če ni odgovornosti, če se ne ve, kdo dejansko odloča in ali je tisti, ki odloča za sprejemanje odločitev tudi pooblaščen in pristojen, je nujno, da je upravljanje bank in gospodarskih družb, ter upravljanje v javni upravi ena sama velika zmeda. Ta zmeda se kaže kot popolna nesposobnost sprejemanja družbeno koristnih in pravočasnih odločitev, v posledici česar vodi Slovenija zmedeno ekonomsko politiko in se življenje pri nas spreminja v neke vrste komedijo dell’ arte, v kateri vsak igralec brez nadzora improvizira svojo vlogo. Slovenija tako izgublja ugled urejene pravne in socialne države, v kateri velja: »Kar je dovoljeno volu, ni dovoljeno Jupitru«.

Takšne so slovenske vladovalne interakcije (governance interactions) in korporativno upravljanje (corporate governance).

Takšna je slovenska logika Jupitra in vola.

O politiki in upravljanju, ki ni “techne”

V intervjuju v Delu 20.4.2015 je dekan ljubljanske Fakultete za gradbeništvo in geodezijo Matjaž Mikoš opozoril, da je naveza politikov in posameznikov zlorabila gradbeništvo kot panogo in bi politiki, ki so s svojim ravnanjem povzročili propad gradbeništva, morali odgovarjati. Politiki in menedžerji so tehniki, saj se na umetnost politike in vodenja gospodarskih družb spoznajo, o svojem predmetu veliko vedo, toda namerno uničujejo lastno državo in lastno podjetje, ker imajo od svojega zavrženega ravnanja materialno korist in bogatijo. Politiki in menedžerji niso sprejemali katastrofalnih odločitev za državo in njeno prebivalstvo ker bi bili neuki in neumni ali nesposobni, ker niso bili tehniki, temveč je do sprejemanja povsem zgrešenih odločitev tako v javni, kot v civilni sferi prišlo zaradi malomarnosti ali namerne zlonamernosti, kar vse je bilo omogočeno, ker so odpovedali nadzorni sistemi v Sloveniji. Ker nihče ne odgovarja, si v vsakodnevni praksi lahko vsakdo, ki odloča privošči neodgovorno in škodljivo ravnanje na vseh nivojih odločanja.

Povsem racionalna stališča dr. Mikoša vzpodbujajo razpravo razmišljajočih gradbenih inženirjev, ki vidijo vzrok, ne le propada gradbeništva, temveč tudi vsesplošne krize našega gospodarstva in družbe nasploh prav v dejstvu, da je večina politikov in vodilnih menedžerjev v podjetjih po izobrazbi družboslovcev in ne tehnikov. Če bi bili politiki in menedžerji tehniki, po tem mnenju Slovenija ne bi bila v gospodarski in moralni krizi, gradbeništvo ne bi propadlo, saj bi tehniki s svojo pridnostjo, intelektualno močjo in znanjem zagotovili pravilnost vseh pomembnih odločitev vodenja gospodarstva in urejanja družbenih razmerij v pogojih parlamentarne demokracije in kapitalistične ureditve.

Nekaj družboslovcev je takšno stališče seveda takoj negiralo in razložilo, da politiki in menedžerji družboslovci niso sprejemali katastrofalnih odločitev za državo in njeno prebivalstvo ker bi bili neuki in neumni ali nesposobni, ker niso bili tehniki, temveč, da je do sprejemanja povsem zgrešenih odločitev tako v javni, kot v civilni sferi prišlo zaradi malomarnosti ali namerne zlonamernosti, kar vse je bilo omogočeno, ker so odpovedali nadzorni sistemi v Sloveniji. Ker nihče ne odgovarja, si v vsakodnevni praksi lahko vsakdo, ki odloča privošči neodgovorno in škodljivo ravnanje na vseh nivojih odločanja.

Nihče med vnetimi razpravljavci ne najde nič dobrega pri naših politikih in vodilnih menedžerjih, saj v njihovem ravnanju po mnenju razpravljavcev ni zaslediti ne znanja ne poštenja. Če kdor koli odloča, lahko to dela strokovno in razumno, kdor znanja nima nujno zaradi neznanja, odloča napačno. Kdor pa znanje ima, pa kljub temu sprejema napačne odločitve, zaradi svoje pokvarjenosti namerno povzroča škodo vsem, razen samemu sebi.

Pokojni Miha Marinko je nekoč prostodušno priznal, da je prišlo takoj po drugi svetovni vojni pri nas do množičnega sprejemanja slabih in škodljivih odločitev, ker revolucionarni politiki niso imeli znanja, da bi lahko sprejemali koristne odločitve. Počeli so neumnosti, ker so bili sicer dobronamerni, a neuki.

Dan danes našim vodilnim politikom, ki so v povprečju doktorji znanosti, in družboslovno ali tehnično visoko izobraženi menedžerski eliti v gospodarstvu ni mogoče očitati neukosti, zaradi česar lahko z veliko gotovostjo trdimo, da so bile za Slovenijo katastrofalne odločitve posledica zlonamernosti. Uničenje gradbene panoge je nedvomno lep primer, kako so uprave in direktorji v spregi z bančniki in vrhovi izvršne oblasti uničili pomemben del slovenskega gospodarstva s tem, da so vodilna gradbena podjetja izčrpali tako daleč, da so končala v stečajih. Vlada in banke bi proces uničevanja gradbeništva lahko preprečili in pravočasno zagotovili sanacijo in pravočasno preprečili izčrpavanje, a tega niso storili. Tako smo izgubili mnoga delovna mesta in kar nekaj velikih davkoplačevalcev. Nimamo več sposobnih gradbenih podjetij, ki bi lahko gradila pomembne inženirske objekte, v posledici česar še tisto malo investicij, kolikor jih imamo, izvajajo tuja gradbena podjetja, ki ne zamudijo priložnosti pograbiti dobičke tudi na račun domačih podizvajalcev in mizerno plačanih prekernih delavcev.

Namesto da bi se ukvarjali s preverjanjem odgovornosti deležnikov odločanja v gospodarskih družbah in odgovornosti izvršne oblasti (vlade) in bank skupaj z Banko Slovenije, se razpravljavci raje pregovarjajo o vprašanju, ali bi bilo kaj bolje in drugače, če bi vodilne položaje v gospodarstvu in politiki zasedli inženirji in ne družboslovci. To je v Sloveniji nekako splošen in množičen pojav. Ker se ne lotimo razmisleka o razlogih dogajanj v naši vsakodnevni praksi in ker očitno ne razumemo pomena besed, o katerih se prepiramo, se nam slaba praksa mirno nadaljuje in nič ne zdravimo, ker tudi ničesar ne diagnosticiramo.

Izvorno izhaja pojem tehnika s vsemi izpeljankami iz grškega pojma techne, ki pomeni sposobnost, spretnost, umetnost spoznavanja resnice. Techne je pot do vednosti, je vednost v posameznih znanostih. Tehnik je torej strokovnjak, ki se na svoj predmet spozna, ki o njem kaj ve in ki je izveden v uporabi tega znanja. Tudi glasbenik, ali slikar, ali pravnik, ali ekonomist, ali politik je tehnik, če se na svoj predmet spozna, če je izveden in spreten pri uporabi svojega znanja. Zato ni mogoče očitati politikom in menedžerjem, da niso strokovno usposobljeni za opravljanje njihovih funkcij, ker niso tehniki, temveč so mnogi med njim družboslovci. Vsekakor pa bi morali politikom in menedžerjem očitati, da niso tehniki, ker se – ne glede na to, ali so inženirji ali družboslovci – na svoj posel ne spoznajo, ker ga opravljajo slabo, sicer ne bi propadlo toliko podjetij in Slovenija ne bi preživljala tako hude krize in ne bi se tako zelo povečevala revščina.

Možna pa je seveda tudi povsem nasprotna situacija. Politiki in menedžerji so tehniki, saj se na umetnost politike in vodenja gospodarskih družb spoznajo, o svojem predmetu veliko vedo, toda namerno uničujejo lastno državo in lastno podjetje, ker imajo od svojega zavrženega ravnanja materialno korist in bogatijo. Vidimo, da je težava ni skrita v tem, da politiki in menedžerji ne bi bili tehniki, ne glede na njihovo izobrazbo. Težava je v tem, da svojo vednost zlorabljajo, da so nepošteni, ker ne zamudijo nobene priložnosti, da bi se ne okoristili na račun države oziroma družb, ki jih vodijo. To, kar je njihova korist, je na koncu koncev škoda in osiromašenje vseh državljanov Slovenije.

V nobenem primeru ne moremo misliti, da vodilni upravljalci Holdinga Slovenskih elektrarn in Termoelektrarne Šoštanj, ki so ob pomoči politikov – tako levih, kot desnih – izvedli investicijo v TEŠ 6 tako, da so Slovenijo oškodovali za kakšnih 800 milijonov evrov, saj bi ta investicija morala stati največ 600 milijonov evrov in nikakor ne milijardo in štiristo milijonov evrov, ne bi bili tehniki. Nedvomno so morali biti vpleteni menedžerji in politiki vrhunski tehniki, da so na očeh vse slovenske javnosti elegantno porabili za gradnjo TEŠ 6 skoraj trikrat več, kot bi smeli. Prav vseeno je, kaj so ti ljudje po izobrazbi. Dejstvo je, da so gradnjo izvedli ne da bi oddajali naročila po postopku javnega naročanja najugodnejšim ponudnikom, temveč so raje po postopku zbiranja ponudb oddali naročila po cenah, ki so omogočile delitev dobička in provizij na račun slovenskih porabnikov električne energije. Takšnih primerov zlorabe tehnike odločanja bi lahko našteli mnogo, a prepustimo opredelitev teh primerov pristojnim organom pregona, ki se bodo zagnali v urejanje stvari takoj, ko bodo pri nas na odločilne položaje prišli pošteni tehniki in ne tehniki izvedeni v korupciji, goljufijah in zlorabah vseh vrst.

Ni pomembno, ali naši politiki in vodilni menedžerji upravljajo z državo in podjetji slabo, ker premalo vedo in niso tehniki, ali ker dovolj vedo, da so sposobni škoditi, saj so posledice neznanja in pokvarjenosti natanko enake – Slovenija je vse manj dežela, v kateri bi bilo lepo in prijetno živeti.

Kakor koli. Kdor ne govori o poštenju, naj molči o politiki in upravljanju, ki ni, a bi morala biti, techne za dobro Slovenije in vseh njenih državljanov.

Triptih o naklepni slepoti bank: dajanje kreditov

Viceguvernerka Mejra Festić nam je razkrila, da so uprave in nadzorni sveti bank v obdobju pred in ob nastopu krize kršile določbe zakona o bančništvu. Po njenem mnenju ne gre zgolj za malomarnost ali nestrokovnost, temveč za naklepno kriminalno dejavnost odgovornih struktur upravljanja slovenskih bank. Mejra Festić strogo ugotavlja, da je »Vsaka kršitev nekega zakona ali predpisov naklepna slepota. Naklepna slepota je dejansko vsaka zloraba zakona o bančništvu«. Te kršitve so torej kazniva dejanja, ker so storjena naklepno in sicer kot »naklepna slepota«. Banka Slovenije sedaj prakso »naklepne slepote« preganja in je s kriminalistično policijo podpisala sporazum o sodelovanju tako, da sedaj strokovnjaki Banke Slovenije na čelu z viceguvernerko strokovno podpirajo specializirano kriminalistično policijo, raziskujejo bančni kriminal in množično vlagajo kazenske ovadbe. Koliko ovadb je že vloženih in koliko jih še bo, iz intervjuja viceguvernerke ne izvemo, nedvomno pa gre za veliko število ovadb, ki nalagajo državnemu tožilstvu dolžnost ukrepanja, torej sprožanja predkazenskih in kazenskih postopkov. Glede na dejstvo, da so tudi banke (kot na primer NKBM) menda vložile vse skupaj preko 100 kazenskih ovadb zaradi različnih zlorab pri bančnem poslovanju, ki je rezultiralo množico slabih kreditov in bančno luknjo, ki smo jo na ravni petih milijard evrov pokrili davkoplačevalci in imetniki podrejenih obveznic, če ne bo ustavno sodišče odločilo drugače, lahko ugotovimo, da ima tožilstvo v delu ovadb za naslednjih deset in več let. Toda tožilstvo ne naseda nekritično ovadbam in ne sprejme preloženega bremena na svojo grbo. Če so informacije naših medijev pravilne, je tožilstvo mirno ocenilo, da ovadbe bank in Banke Slovenije niso dovolj verodostojne, da bi lahko dale dovolj osnove za vodenje predkazenskih in kazenskih postopkov, zaradi česar tožilstvo zahteva, naj ovaditelji svoje ovadbe dopolnijo in argumentirajo, tako da bodo dajale zadosten izkaz utemeljenega suma kaznivih dejanj.

Če bi bilo drugače, bi viceguvernerka ne imela potrebe razvijati teorije o krivdi in naklepu na podlagi »naklepne slepote«. Karkoli naklepna slepota že je, tega instituta v slovenskem kazenskem zakonu ne najdemo. Če bo tožilska in sodna praksa sledila teoriji »naklepne slepote« kot obliki naklepnega kaznivega ravnanja, bomo dočakali kazenske sodbe, ki bodo glasile nekako takole:

Obtoženi Bančnik Kriminalec je kriv, da je z naklepno slepoto zlorabil položaj predsednika uprave banke in v škodo banke odobril Tajkunu Slovencu pet milijard evrov (znesek je v posameznem primeru pretiran, a v vsoti ustreza resnici) kredita, čeprav je kot dober strokovnjak vedel, da krši določbe zakona o bančništvu in čeprav je vedel, da Tajkun Slovenec kredita banki ne bo vrnil in s tem povzročil banki škodo, sorazmerno koristi Tajkuna Slovenca v višini petih milijard evrov.
S tem je Bančnik Kriminalec storil kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 2. odstavku 244 čl. KZ RS in se mu izreče kazen 8 let zapora.

Kakšna je verjetnost, da bo naše tožilstvo in sodstvo v naslednjih 16 letih, kolikor je zastaralni rok za prikazan hipotetični primer, izreklo takšno ali temu podobno sodbo? Odgovor je jasen. Verjetnost je nič, ker je nemogoče, da bi takšno teorijo pravosodje v 16. letih prebavilo, sprejelo in začelo uporabljati. Ali teorija »naklepne slepote« pomeni, da bi bilo smiselno opustiti možno množico odškodninskih zahtevkov, ki se v civilnih pravdnih postopkih obravnavajo, ali bi se lahko obravnavali neposredno po vloženih tožbah pristojnih državnih organov? Mar naj na primer pravobranilstvo prekvalificira možne pravdne postopke v premoženjskih sporih v kazenske postopke in jih prepusti tožilstvu, le-to pa verjetno takih kazenskih postopkov niti ne bi začelo, ker tožilstvo ni dovolj neuko, da bi vlagalo obtožnice in obtožne predloge, za katere ve, da ne bo uspeha. Če bi tožilci sledili teoriji viceguvernerke, bi celo sami ravnali z naklepno slepoto in bi povzročali državi veliko škodo z brezpredmetnim obtoževanjem, ki nima izgledov na uspeh, če tudi bi bilo celo utemeljeno.

Vse lepo in prav razlaga viceguvernerka Marja Festić, le njen govor je diskretni šarm občosti. Nesmiselno je govoriti o pravnih osebah (banke, Banka Slovenije, država itd..) če istočasno ne definiraš fizičnih oseb, ki te pravne osebe zastopajo in predstavljajo. Banka kot pravna oseba v vsej svoji abstraktnosti deluje le preko ravnanj njenih zastopnikov. Govor viceguvernerke Festić je še vedno zamegljevanje problemov, ker ne govori o dejanskih akterjih dogajanj, čeprav jih daje slutiti. Klinični center nič ne operira in nič ne zdravi. Operirajo tam zaposleni kirurgi in zdravijo tam zaposleni zdravniki. Tudi banka ne počne ničesar, delajo le njeni organi, predsedniki uprav, člani uprav, nadzorni sveti guvernerji in vice guvernerji vsi z znanimi imeni, ki jih viceguvernerka ne omenja. Ona razlaga, da je Banka Slovenije vložila veliko kazenskih ovadb, a tožilstvo ne ukrepa. Seveda ne, saj ni izkazanih dokazov o krivdi določenih fizičnih oseb, ker je kazensko pravno odgovornost (naklep in malomarnost, kadar je dejanje kaznivo že zaradi malomarnosti) zelo težko dokazati. Banka Slovenije z vlaganjem ovadb na temelju »naklepne slepote« ne uporablja pravih pravnih sredstev. Če že ugotavlja malomarnost v poslovanju, bi morala pozvati lastnike bank (v primeru NLB in NKBM, ali Banke Celje je to država Slovenije, ki jo zastopa vlada) naj v pravdnih postopkih tožijo na povrnitev škode osebe, ki so z malomarnostjo škodo povzročile. Civilna odgovornost za škodo je izkazana že, če je odgovorna oseba ravnala neskrbno, nestrokovno (ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka). Viceguvernerka izrecno trdi, da so banke zavestno kršile zakon o bančništvu in so opustile skrbno ravnanje. Če je temu tako, bi bilo najmanj malomarnost pri škodnem ravnanju, kjer velja v pravdi celo obrnjeno dokazno breme, nedvomno lahko in enostavno dokazati. Kljub tako jasni definiciji, pa v isti sapi viceguvernerka pove, da se odškodninske tožbe ne splačajo, saj so negotove, drage in še možnosti izterjave dosojenih odškodnin so majhne. Ja, ali za kazenske postopke vse to ne drži? Pa kljub temu kazensko preganjanje ja, vlaganje odškodninskih in povračilnih zahtevkov pa ne. Če je res, da vsega iztoženega ne bi bilo mogoče izterjati, pa je nek del, četudi nemara celo majhen, še vedno dosegljiv. Kordež je tako ob svojo povprečno hiško v velikosti 400 m2 in se bo moral iz nje izseliti, kot je sam povedal v svojem intervjuju z raziskovalnimi novinarji Dela. Že res, da je vrednost te hiše sorazmerno majhna v primerjavi s škodo, ki so jo utrpele banke, ki so kreditirale prevzem Merkurja, a je ta izguba za Kordeža nedvomno vsaj tako boleča, če ne bolj, kot nelagodnosti kazenskega preganjanja, ki ga trpi. Če bo v kazenskem postopku končno oproščen zaradi procesnih napak, ali pa bo pregon zastaral, pa mu kazenski postopek, razen že prestanega zapora, niti ne povzroča hudega trpljenja. Viceguvernerka Festić tako vzbuja vtis, kot da zelo radikalno preganja slabo prakso, a je v resnici vzpodbuja, saj je vlaganje brezpredmetnih kazenskih ovadb, namesto uveljavljanja odškodninskih zahtevkov v pravdnih postopkih sporočilo, ki sporoča, da se odgovornim osebam ne bo zgodilo nič posebej hudega. Celo več, če viceguvernerka vse to ve, ali po njeni logiki tudi sama ravna z »naklepno slepoto«, ker noče videti, da kazenski postopki na tak način niso smiselni, pravdne postopke, ki bi bili smiselni, pa zavestno noče uporabiti.

Ne glede na vse, pa se moramo viceguvernerki Mejri Festić zahvaliti, ker je prva javno in jasno povedala, da so uprave, nadzorni sveti in strokovne službe bank ravnali v nasprotju z določbami Zakona o bančništvu in v nasprotju s predpisi, ko so namerno ali malomarno odobravali kredite, za katere so vedeli, ali bi morali vedeti, da ne bodo nikoli vrnjeni. Toda, banke po zakonu o bančništvu in zakonu o Banki Slovenije nadzoruje Banka Slovenije. Ugotovitve viceguvernerke torej povedo še nekaj več. Povedo, da je odpovedal, da ni deloval nadzor, torej da Banka Slovenije ni opravila svoje naloge. Pri vprašanju odgovornosti bivših guvernerjev in njihovih viceguvernerjev in odgovornih vodij strokovnih služb Banke Slovenije viceguvernerka Mejra Festić ni tako radikalna, da bi vse te svoje predhodnike ovadila zaradi naklepne slepote, ker niso videli, da njihovi nadzorovanci množično kršijo veljavne predpise in ne upoštevajo Kodeksa poslovnih finančnih načel, ki ga je opredelil Slovenski inštitut za revizijo, čeprav bi kot dobri strokovnjaki to morali in mogli videti in vedeti. Ne, Banka Slovenije ni ukrepala, ko bi morala in tudi sedaj njenega ukrepanja, razen vlaganja brezpredmetnih ovadb, ki pomenijo le prelaganje odgovornosti za ukrepanje na pravosodje, ni opaziti. Ali mar sedaj banke ravnajo zakonito in pravilno, ko odirajo komitente s dejansko ničelnimi obrestmi na depozite in oderuškimi obrestmi na kredite? Mar je v skladu z zakonom o bančništvu, da banke odklanjajo finančno spremljanje gospodarstva, ker je lagodneje izkazovati poslovne rezultate na račun državnih obveznic in črpanja poceni denarja iz primarne emisije Evropske banke, kar ima za posledico, da ljudje jemljejo denar iz obtoka in ga nalagajo doma v nogavice in skušajo ohraniti njegovo vrednost z nakupom zlata ali kako drugače izničiti učinke inflacije, ali pa ga pač poženejo po grlu za svoj užitek? To pomeni povečevanje zunanjega dolga in nadaljnje izgubljanje gospodarske in politične suverenosti, kar se kaže predvsem kot povečevanje revščine državljanov Slovenije, ki mirno gleda svoje bančnike in Banko Slovenije, ki preko viceguvernerke razlaga, da se dogaja kriminal zaradi »naklepne slepote«. Banka Slovenije torej dejansko ne opravlja svoje osnovne dolžnosti z nadzorom in ukrepi zagotavljati nemoteno delovanje bančnega sistema.

Govorjenje viceguvernerke Festić je »mnogo hrupa za nič«, saj se bo, če upoštevamo vse kar nam viceguvernerka govori, »naklepna slepota« bank nadaljevala in bodo banke še naprej dajale kredite osebam, ki jim ne bi smele podeliti kreditov in še naprej očitno ne bodo finančno spremljale gospodarstva in tako izpolnile ključnega poslanstva, ki ga imajo pri upravljanju z javnim in zasebnim kapitalom, to je zagotoviti možnost zmanjševanja omejenosti sredstev, kar je smisel gospodarjenja, kot ga je razumel pokojni profesor Bajt. Ne, banke s potuho svojega nadzornika, Banke Slovenije, skrbijo za povečevanje omejenosti sredstev, saj je prav zaradi bančnega ravnanja v Sloveniji premalo kruha za vse in preveč denarja za zelo omejeno skupino, ki jo viceguvernerka označuje za kriminalce, ker so ti ljudje zavestno slepi za predpise, ki jih poznajo, ali bi jih morali poznati.

Kljub radikalnosti naše viceguvernerke se ne bo nič premaknilo na bolje, predpisi ne bodo nič bolj spoštovani, le zdelo se nam bo, da je bolje, ker se ukvarjamo z novimi kazensko pravnimi teorijami o krivdi, medtem ko bodo bančniki še naprej mirno igrali svojo igro in se norčevali iz prava, saj ne bodo odgovorni za svoje ravnanje storjeno z »naklepno slepoto«, Banka Slovenije pa še naprej ne bo opravljala svoje osnovne dolžnosti in bo še naprej skušala naložiti svoje pristojnosti tožilstvu in sodiščem.

(Vse tri prilike triptiha so bile 26.4.2015 integrirano objavljene tudi na http://damijan.org/2015/04/26/naklepna-slepota-bank-ali-prazen-govor-viceguvernerke-mejre-festic/)

Triptih o naklepni slepoti bank: privatizacija

V dolgem intervjuju v Dnevniku sta nam viceguvernerka Mejra Festić, Bine Kordež pa v intervjuju v Delu in v mnogih prispevkih objavljenih v Damijanovem blogu, spregovorila o mnogih aktualnih temah slovenskega gospodarskega dogajanja od osamosvojitve do danes, o katerih je zlasti v zadnjih nekaj mesecih v slovenskih medijih možno zaslediti burno razpravljanje makroekonomistov, politikov, bančnikov, managerjev, ogorčenih predstavnikov civilne družbe, skratka vseh ljudi, ki se ukvarjajo z razmislekom o vprašanju zakaj Slovenija gospodarsko propada, zakaj tonemo v revščino in kdo je kriv, da prebivalci prelepe dežele Slovenije dojemamo svoje življenje vedno bolj kot splet »norosti in bolečine«. Pozabimo sofistične teorije makroekonomije, ideološko zamegljevanje politikov in sprenevedanje menedžerjev, ki razlagajo, da delajo za javni blagor, ne pa za svoj dobiček in ignorirajmo stroko revizorjev in inšpektorjev, ki vsi po vrsti razlagajo, da ne morejo videti računovodskih dejstev, če jim knjigovodskih podatkov nihče ne razkrije. Uprimo se le na presojo razuma, kolikor ga premoremo in uporabljajmo zgolj klasično aristotelsko logiko pravilnih oblik sklepanja, ki vodi k pravilnim zaključkom, saj se resnica lahko izkaže le v oblikah pravilnega mišljenja. Pravilno mišljenje nima nič skupnega z interesi, ni odvisno od dogem, ni podvrženo iluzijam in ne more biti zmotno, če je rešeno vseh vplivov semnja ničevosti, ki v igrah menjav v mejah veljavnih predpisov omogočajo legalno bogatenje manjšine in siromašenje ogromne večine slovenskih državljanov.
Pretehtajmo tri ključne pojme vseh razprav, o katerih razmišljamo, in sicer: privatizacija, dajanje kreditov in jemanje kreditov. V tem prvem delu triptiha bomo tako pretehtali privatizacijo.

Po osamosvojitvi in po iz prehodu samoupravljanja v demokracijo je Slovenija odpravila družbeno lastnino kot pravico upravljanja na proizvodnih sredstvih in jo pretvorila v privatno lastnino, to je pravico razpolaganja lastnikov, ki v pogojih kapitalističnega družbenega reda svoj kapital upravljajo tako, da bogatijo, medtem ko vsi, ki kapitala ne premorejo, preživijo le s prodajanjem svojega dela. Če je delo poceni, so dobički kapitala visoki, če je delo drago, pa so dobički majhni. Če kapitala ni, ker so ga lastniki naložili v davčne oaze, ni dela in njegova vrednost strmo pada tako, da možnosti povečevanja dobičkov rastejo. Če bi se ti dobički kot investicije vračale v gospodarstvo, bi morala v tem ciklu rasti tudi vrednost dela, saj bi se naj na trgu zaradi investicij pojavilo zmanjševanje brezposelnosti. Če dobički odtekajo v davčne oaze in še nekaj malega ponikne v nogavice srednjega sloja, ki prihranke ne zaupa več bankam, se ta proces stopnjuje v vedno večjo revščino in vedno večjo gospodarsko recesijo. V procesih privatizacije se je družbena lastnina preselila pretežno na račune špekulantov, ki so s odkupom certifikatov, z bančnimi krediti, ki jih ni treba vrniti, z izčrpavanjem pridobljenih družb in na podlagi drugih domiselnih načinov, ki jih omogočajo prevzemi podjetij in različni špekulativni in fiktivni posli, prigrabili, kar si že ob začetku ni odrezala država in kar nista dobila paradržavna sklada SOD in KAD. Dober kos pogače je prešel tudi v roke denacionalizacijskih upravičencev, od katerih pa le manjšina ve, kaj s tem premoženjem početi, večina neubogljenih potomcev bivših slovenskih bogatašev pa je tarča špekulantov, ki jim ne zmanjka domišljije, kako koga opetnajstiti in mu pobrati, kar mu je bilo vrnjeno. Denacionaliziranci tako hitro izgubijo, kar so nekoč že izgubili, toda ta druga izguba je dokončna in ne bo še ene denacionalizacije. Kar je dobila država, je prav tako postalo predmet poželenja množice ambicioznih spretnežev, ki s lobiranjem, podkupovanjem, izsiljevanjem dosežejo prodajo po smešnih cenah, medtem ko moralni teologi razmišljajo o poštenju in zaščiti svobode posameznika.

Nedvomno je privatizacija prenesla odločanje o gospodarjenju s kapitalom iz javne v privatno sfero tako, da sedaj o čedalje večjem delu ekonomskih odločitev odločajo interesi novih lastnikov in ne več potreba zagotavljati javno dobrino. Država kot nosilec javnega interesa nima več (ali pa še to kar ima, želi prodati) kapitala, s katerim bi v javno korist gospodarila in zagotavljala ne le dobiček, temveč tudi dostojno življenje svojih državljanov, zaradi česar svojega osnovnega poslanstva preko kapitalskega upravljanja državnega premoženja ne more več in ga tudi ne želi več zagotavljati. Državi ostane le še kreiranje ekonomske politike, ki s svojimi instrumenti lahko in bi morala uravnovesiti osnovna nasprotja med kapitalom in delom. Ne glede na lastnino, mora država, ki je po ustavi pravna in socialna, uravnotežiti dobičke kapitala in vrednost dela tako, da državljani lahko dostojno živijo in da ima kapital primeren dobiček. Država (zakonodajna in izvršna oblast ob podpori sodne oblasti) mora s predpisi zagotoviti gospodarsko okolje, ki ne omogoča oderuštva, ki spodbuja k poštenemu delu, k ustvarjanju nove vrednosti in ki preprečuje špekulacije in zlasti preprečuje kriminal. Predvsem mora država dosledno sankcionirati kršitve predpisov in vsakodnevno preprečevati zlorabe. Dosledno mora država preganjati neupravičeno bogatenje in izterjati vračilo neupravičeno pridobljenega premoženja, zlasti pa mora država preprečiti odliv kapitala iz države, saj gre za vrednost, ki mora služiti gospodarskemu razvoju, ne pa propadanju zakladov v zlatu ali gotovini deponirani na skritih računih davčnih oaz.

Vidimo, da ni toliko pomembno, kdo je lastnik, temveč, da je predvsem pomembno, kako lastnik z lastnino ravna. Ali je to država, ali je to kdo od razvpitih tajkunov, ali je to škofijski ordinariat, ali je to levi, ali desni pidovec ali trgovec z orožjem, nihče nima pravice kapitala uporabljati tako, da le ta ne služi tudi svojemu družbenemu namenu. Nihče nima pravice uporabljati premoženje tako, da sili v bedo večino Slovencev.

Povsem razumljivo in logično je, da ljudje nimamo potrebe ravnati po Kantovem kategoričnem silogizmu in da raje v nasprotju z zapovedmi razuma ravnamo nasprotno, torej tako, kot ne želimo, da bi drugi ravnali proti nam. Ne želim, da bi me kdo okradel, toda ne bom zamudil priložnosti, da bi jaz ne okradel drugih, če se mi ponudi priložnost. To je slovenska pamet, ali norost, na katero prisega večina povprečnih Slovencev. Prav to norost mora država nadzorovati in preprečevati, saj je to nujen pogoj, da gospodarstvo opravlja svojo funkcijo in zagotavlja materialno podstat za dostojno življenje in omogoča uživanje kulturnih pridobitev civilizirane družbe, torej srečno in kreativno življenje večini državljanov ali vsaj možnost takšnega življenja za vse državljane, saj smo prav vsi, od starčkov v domovih za ostarele, do brezdomcev, mladih nezaposlenih doktorjev znanosti, javnih delavcev, kmetov in delavcev vredni dostojnega življenja in imamo pravico terjati, da nam država naše ustavne pravice ne le simbolično deklarira v ustavi, temveč tudi v vsakdanjem življenju omogoči. Ne gre za floskulo o tem, da je država slab upravljavec kapitala, saj pri upravljanju kapitala ravna enako kot vsak drug kapitalist. Ključno je, da država ne opravlja svoje funkcije in v vsakodnevni praksi ne zagotavlja spoštovanja predpisov in ne skrbi, da bi bili predpisi dobri in bi varovali javni interes pred neobrzdano grabežljivostjo kapitalistov. Tudi če bi bil ves kapital privaten ali če bi bilo vse državno, Slovenci ne bi živeli nič bolje in nič slabše, kot živimo sedaj, če bi enako odpovedali vsi nadzorni mehanizmi države, če bi enako kot sedaj imeli izvršno oblast, ki moralizira in razmišlja, namesto da bi vsakodnevno bdela nad doslednim spoštovanjem predpisov. Nobene sprememb ne moremo pričakovati, če bi enako kot sedaj zakonodajno oblast predstavljal skup plagiatorjev, obsojencev, trgovcev z javnim interesom, skratka intelektualno pokvarjenih politikov, ki so za lastno korist v vsakem trenutku pripravljeni sprejemati predpise v škodo volivcev, ki smo jih v svoji neumnosti izvolili. Tudi ne bi bilo nič bolje, če bi še naprej imeli resignirano sodstvo, ki se mu ne izplača soditi po zakonu, ker še tisto, kar je razsojeno razvrednoti ustavno sodišče, ki se norčuje iz prava. Razprave o privatizaciji so seveda pomembne, saj kažejo na celo vrsto odstopanj od pameti, na katera opozarjata na primer Janez Damijan in Marko Golob, vendar te razprave ne razkrivajo dejstva, da je vprašanje privatizacije drugotnega pomena, ker je prvotnega pomena vprašanje funkcioniranja oblasti, torej vprašanje spoštovanja pravil in vprašanja ali veljavni predpisi uveljavljajo dobro in prav, ne pa dobro in prav za kapital in slabo in krivično za ljudi.

(Vse tri prilike triptiha so bile 26.4.2015 integrirano objavljene tudi na http://damijan.org/2015/04/26/naklepna-slepota-bank-ali-prazen-govor-viceguvernerke-mejre-festic/)

Protikorupcijska komisija prevzema pristojnosti proračunske inšpekcije

Javne univerze in fakultete članice so kot javni zavodi neposredni proračunski uporabniki. Vsi prihodki neposrednih proračunskih uporabnikov so v skladu s prvim odstavkom 43. člena Zakona o javnih financah namenski prihodki proračuna:

»Namenski prejemki proračuna so donacije, namenski prejemki proračunskega sklada, prihodki od lastne dejavnosti neposrednih uporabnikov, prihodki od prodaje…”

Torej so tudi “prihodki iz tržnih dejavnosti” javnih fakultet neposredni prihodki proračuna. Pika. Zato jih Urad Republike Slovenije za nadzor proračuna nadzira. Nadzor se izvaja zaradi zagotavljanja zakonite, gospodarne in učinkovite porabe javnih sredstev. Po določilih Zakona o javnih financah (glej 2. in 43. člen) so vsi prihodki, tudi nakazila iz pogodbenih razmerij za storitve fakultet na trgu javni denar, ki ga neposredni proračunski uporabniki uporabljajo za dosego zastavljenih ciljev. Zastavljene cilje morajo neposredni proračunski uporabniki doseči z učinkovito, zakonito in gospodarno rabo javnih sredstev, o čemer morajo voditi računovodske izkaze tako, da vsaka transakcija pusti računovodsko sled, po kateri je mogoče inšpektorju in revizorju preveriti, ali je bil javni denar zakonito porabljen skladno z njegovim namenom.

Oglejmo si, kaj objavlja Urad Republike Slovenije za nadzor proračuna na svoji javno dostopni spletni strani:

»O URADU

Urad RS za nadzor proračuna je centralni organ za harmonizacijo in koordinacijo sistema notranjega nadzora javnih financ. Zadolžen je za razvoj, usklajevanje in preverjanje finančnega poslovodenja in notranjih kontrol ter notranjega revidiranja pri neposrednih in posrednih uporabnikih državnega in občinskih proračunov.

Na področju porabe sredstev EU skladov deluje kot neodvisni organ za finančni nadzor tako, da, med drugim, izvaja predakreditacijske preglede, certificira letne izjave o izdatkih in izjave ob zaključku projektov ali programov in izvaja neodvisno kontrolo pravilnosti porabe

Kot koordinacijska točka za sodelovanje z Uradom Evropske komisije za boj proti goljufijam (OLAF) usklajuje aktivnosti na področju zaščite finančnih interesov EU in obravnava ter posreduje Evropski komisiji poročila o nepravilnostih.

Tradicionalno pomemben del aktivnosti predstavlja proračunska inšpekcija

V nadaljevanju pa še:

NOTRANJI NADZOR JAVNIH FINANC

Notranji nadzor javnih financ obsega na enotnem sistemu zasnovano finančno poslovodenje, kontrole in notranje revidiranje, ki ga vzpostavi proračunski uporabnik, da s tem obvladuje poslovanje in zagotovi zakonito, gospodarno in učinkovito porabo javnih sredstev ter doseganje zastavljenih ciljev.

Finančno poslovodenje obsega vzpostavitev in izvajanje načrtovanja in izvrševanja proračunov in finančnih načrtov, računovodenja in poročanja zato, da se zagotovi zakonita, gospodarna in učinkovita poraba javnih sredstev, ter dosežejo zastavljeni cilji.

Notranje kontrole obsegajo sistem postopkov in metod za obvladovanje tveganja, ki lahko vplivajo na zakonito, gospodarno in učinkovito porabo javnih sredstev, ter doseganje zastavljenih ciljev.

Notranje revidiranje je neodvisna in nepristranska dejavnost dajanja zagotovil in svetovanja; namenjena je povečevanju koristi in izboljševanju poslovanja proračunskega uporabnika. Pomaga mu uresničevati njegove cilje s spodbujanjem premišljenega, urejenega načina vrednotenja in izboljševanja uspešnosti postopkov ravnanja s tveganji ter njihovega obvladovanja in upravljanja.

Ni mi znano, koliko, če sploh, je proračunska inšpekcija izvajala svoje pristojnosti. Še manj mi je znano. koliko in kako glede porabe sredstev javne univerze in njihove fakultete v skladu z Zakonom o visokem šolstvu nadzira ministrstvo za šolstvo. Vsekakor »super nadzor« proračunske porabe, ki ga izvaja izjemno usposobljeno in strokovno Računsko sodišče, ni ugotovil, da bi proračunska inšpekcija, ali še kakšen drug pristojen organ nadzora, svoje pristojnosti izvajali ležerno, malomarno, ali bog ne daj celo sploh ne izvajali. Tako nimamo osnove misliti, da nadzora ni bilo, ali da le-ta ni bil dovolj učinkovit in strokoven. Če je temu tako, je povsem nerazumljivo, kako so fakultete, kot neposredni proračunski uporabnike vse od daljnega leta 2003 nemoteno uporabljale javna sredstva, tako prilive iz proračuna, kot prilive iz naslova opravljenih storitev, ne da bi pristojni organi ministrstva za finance, ministrstva za šolstvo in vlada ukrepali in preprečili odklone, ki jih je obelodanil dosledni predsednik protikorupcijske komisije g. Štefanec.

Možno je, da so proračunski inšpektorji in nadzorniki ministrstva za šolstvo pri svojem delu zaznali nepravilnosti pri uporabi javnega denarja in da so celo o svojih ugotovitvah obvestili ministra, pristojnega za finance, možno pa je seveda tudi, da so inšpekcije in revizije bile površne, opravljene malomarno in da nepravilnosti niso odkrile. Gotovo ni mogoče prejudicirati, ali bo KPK pri svojem nadaljnjem delu ugotovila, kar je pristojna inšpekcija spregledala, ali ni opravila, ali pa je ugotovila, a ni ukrepala, ali pa po njenih opozorilih ni ukrepal ne resorni minister za finance, ne njegovo ministrstvo, ne minister za šolstvo, ne vlada RS.

Kdo bi vedel in se znašel v labirintih pristojnosti, odgovornosti, dela in opustitev naših organov, ki transparentno oglašajo, kaj vse počnejo, čeprav tega ne počnejo, če pa že počnejo, ni nobene koristi od njihovega truda, ker organi, ki bi morali ukrepati ne ukrepajo. Skratka, kdo ve, kdo zna razložiti dvome, ki tarejo duha slovenskega naroda, ko po medijih spremlja besedne dvoboje predsednika KPK in njegovih razkrinkanih žrtev, ki so stranke preiskave zaradi ravnanj, ki bi nemara predstavljala korupcijska tveganja.

KPK je namreč organ pristojen za razkrivanje korupcijskih tveganj in ravnanj, ne pa organ, ki bi bil pristojen za revizije in inšpekcije neposrednih proračunskih uporabnikov. Vse kaže, da KPK počne nekaj, kar ni njegova dolžnost in pristojnost in da celo presega svoje naloge ter tako skuša popraviti napake organov proračunskega nadzora, ki očitno ne zaznajo nikakršnih sistemskih odklonov od zakonsko opredeljene ureditve delovanja sistema javnega financiranja javnih storitev, v danem primeru sistema izobraževanja na slovenskih javnih fakultetah.

Kaj se bo zgodilo po vsem razburjanju, ki ga je razvnelo razkritje KPK, je mogoče predvideti in z gotovostjo trditi, da se bo zgodilo, da se ne bo nič spremenilo. KPK namreč nima pristojnosti kar koli odločati. Ne more nikogar razrešiti, ga klicati na odgovornost ali v pravdi zahtevati odškodnino. Vse to so naloge drugih pristojnih inštitucij, ki bi po zakonu morale ukrepati že mnogo prej, preden je g. Štefanec v svoji zagnanosti sprožil vihar javnega zgražanja in pogrom na »oderuške« profesorje slovenskih fakultet na čelu z zdaj že odstopljeno ministrico za izobraževanje, rektorjem univerze v Ljubljani, bivšim ministrom za delo in socialo ter dekanjo Ekonomske fakultete v Ljubljani. Toda, če vsi pristojni organi vse od leta 2003 dalje niso storili nič, da bi preprečili zlorabo javnega denarja za bogatenje, namesto za doseganje proračunskih ciljev, lahko z gotovostjo napovemo, da tudi po ugotovitvah KPK ne bodo ukrepali.

Ključno vprašanje je, kdo je kriv, odgovoren, da v Sloveniji pristojni državni organi nadzora ne delujejo, oziroma, da od njihovega dela ni koristi. Če gre za vprašanje javnih financ, so to nedvomno ministri za finance od leta 2003 do danes in predsedniki vlad v tem obdobju. Vsaj enak, če ne večji delež odgovornosti nosijo poslanci odborov za nadzor javnih financ v državnem zboru, ki bi morali nadzorovati delo vlad in resornih ministrov. Vsekakor nosijo težko breme odgovornosti tudi državni sekretarji na ministrstvu za finance in pristojne strokovne službe ministrstva za finance. Davčni urad je vedel in zaznal preko spremljanja dohodkov državljanov in pravnih oseb, koliko kdo in iz kakšnega naslova zasluži, saj je ves ta čas vsem davkoplačevalcem izdajal odločbe o dohodnini in davkih od osebnih dohodkov. Zato ni mogoče misliti, da pristojne službe ministrstva za finance niso bile seznanjene z odkloni, na katere je opozoril g. Štefanec. Računovodstvo enotnega zakladniškega računa podrobno izkazuje vse prilive in odlive za vsakega proračunskega porabnika posebej in ob vsakem sestavljanju proračuna se pregleda poraba preteklega proračuna, z Zakonom o izvrševanju proračuna (ZIPRO) pa se vsako leto določno določijo vsi pogoji porabe javnega denarja v okviru sprejetega proračuna. Danes vemo, kdo vse je bil minister in državni sekretar na ministrstvu za finance, kdo je vodil davčni urad in proračunsko inšpekcijo in kdo je bil predsednik vlad in kdo so bili poslanci v državnem zboru, zadolženi za nadzor nad javnimi financami.

Takrat in samo takrat, ko bodo pristojni organi Republike Slovenije zmogli ukrepati v skladu z njihovimi zakonskimi pooblastili in bodo uveljavljali odgovornost zoper vse odgovorne javne funkcionarje, ki so dopustili v sistemsko pomembnem obsegu primitivno poslovanje z javnim denarjem, se bo v Sloveniji zgodila sprememba poslovnega modela, ki nas uvršča na nivo primitivnih pravnih sistemov, ne pa v družbo civiliziranih, demokratičnih, pravnih držav, kamor se neupravičeno prištevamo. Povedano drugače: vsak organ naj dosledno izvaja svoje pristojnosti in naj v javno korist zagotavlja spoštovanje predpisov in to ne glede na to, kateri pridigar, minister, rektor, dekan, predsednik, bivši ali sedanji, je prizadet, ker je pohodil vsa načela dobre vere in poštenja, ki bi jih kot javni funkcionar v skladu z njegovo prisego moral spoštovati ne le po črki zakona, temveč tudi po logiki zdravega razuma in intelektualnega poštenja in tako upravičiti zaupanje, ki so mu ga podelili volivci.

(Tekst je bil  dne 19.3.2015 objavljen tudi na http://www.had.si/blog/2015/03/19/protikorupcijska-komisija-prevzema-pristojnosti-proracunske-inspekcije-stanko-strajn/)

O učinkovitosti uprav v investicijskih procesih novogradnje avtocest

Politično kadrovanje v zadnjih desetih letih je Sloveniji prineslo veliko slabega in neučinkovito delovanje pomembnih državnih segmentov. To, da v Sloveniji vsaka nova politična oblastna garnitura zavrača vse, kar je bilo storjenega prej in začenja vse „drugače“ in na novo, nas na krivulji pridobivanja znanja, vedno znova vrača na začetek in onemogoča rast in napredovanje. Takšen način dela najodgovornejših politikov kaže na veliko neodgovornost do tako pomembnega sistema kot je denimo Dars in do neoptimalne porabe velikega dela davkoplačevalskega denarja. To je poleg finančnega primitivizma tudi neke vrste organizacijski primitivizem, ki danes bremeni vse pore naše družbe. Odgovorni politiki se ne bi smeli v svojem kadrovskem peskovniku, igrati s tako pomembnimi zadevami. Prav je, da je pogled uperjen naprej, prav pa je tudi, da se učimo iz preteklih pozitivnih in negativnih izkušenj ter tako napredujemo.

Veliki sistemi in velika finančna sredstva so bila v Sloveniji vedno velik magnet za politiko, ki je želela imeti vpliv in kontrolo nad temi sistemi. V zadnjih desetih letih se je tako vse bolj razvilo politično kadrovanje na ključnih mestih v državni upravi in državnih podjetjih. Vsaka politična opcija je pripeljala svoje zveste kadre na odgovorna strokovna mesta. Praviloma ti kadri niso imeli ne strokovnih kompetenc ne izkušenj na področjih, ki so jih vodili. Prejšnje garniture so se praviloma likvidirale ali odstranile na druga področja. To je povzročalo, da so se sistemi na krivulji pridobivanja izkušenj in znanj vedno znova vračali na začetek namesto, da bi napredovali. Vse to je eden ključnih razlogov za izjemno nazadovanje Slovenije v zadnjih 10 letih.

Takšen način dela najodgovornejših politikov kaže na veliko neodgovornost do tako pomembnega sistema kot je npr. Dars in do neoptimalne porabe velikega dela davkoplačevalskega denarja. To je poleg finančnega primitivizma tudi neke vrste organizacijski primitivizem, ki danes bremeni vse pore naše družbe.

Ob vsem tem se je v navedenem obdobju z medijskimi in politikantskimi vplivi na javno mnenje vse bolj stigmatiziralo tehnično inteligenco pri vodenju zahtevnih sistemov. V ospredje so prihajali družboslovci, ki pač niso imeli ustreznih služb na svojih področjih. Vse bolj se je fetiširalo poučevanje, svetovanje, pravdanje in finančne malverzacije. Torej področja, ki praviloma ne dajejo dodane otipljive vrednosti na konkretnem produktu. Zadnja afera z zaslužki profesorjev kaže, kaj so največje vrednote v Sloveniji. Npr. vzgajanje državne birokracije, ki je eden glavnih krivcev za trenutno stanje države in razprodajo državnih podjetij. Glavni razlog razprodaje je slabo vodenje in nadziranje državnih podjetij, ki se napajajo s kadri, ki jih vzgajajo prav najbolje plačani profesorji v Sloveniji.

Tipičen primer političnega kadrovanja, ki je ustvarilo kadrovsko erozijo v zadnjih 10 letih, je DARS d.d.. Gre za velik sistem s preko tisoč zaposlenimi in veliko finančno realizacijo. V dobrih 20 letih je vodil edini uspešno zaključen veliki infrastrukturni projekt v Sloveniji. Njegova temeljna naloga ob ustanovitvi leta 1993 je bila izgradnja avtocest (v različnih projektnih fazah gradnje – od zagona, t.i. „project driven“ do „money driven“). Prav za slednjo fazo („money driven“) je pomembna Darsova naslednja naloga – skrb za upravljanje in vzdrževanje zgrajenih avtocest. Avtoceste so posebnega pomena za državo in predstavljajo eno redkih primerjalnih prednosti Slovenije.

Preko delovanja Darsa se pretakajo ogromna finančna sredstva, ki jih napajajo proračun, posojila, cestnina in nekateri ostali prihodki kot so najemnine in zakupnine (počivališča, telekomunikacijski vodi, itd). Takšne sisteme praviloma v uspešnih državah vodijo kompetentne, strokovne in izkušene ekipe z dolgoletnimi izkušnjami. Resne države si ne morejo privoščiti na tako zahtevnih položajih stalne menjave vodilnih kadrov, ki potrebujejo vedno znova čas za učenje in pridobivanje izkušenj.

Zato sem napravil kratko analizo učinkovitosti delovanja uprav v 20 letih. Podobna situacija je tudi v državnem podjetju DRI in na ministrstvu. Od leta 1994 do danes se je zamenjalo šest uprav Darsa ali v povprečju na vsaka dobra 3 leta. Celoten mandat 5 let je zdržala le prva uprava Darsa pod vodstvom Jožeta Brodnika. Več kot pet let je zdržala druga uprava (čeprav s spremembami, saj je bila najprej šestčlanska, od julija 2001 pa tričlanska), ki jo je z odhodom na ministrski položaj zapustil predsednik, mag. Janez Božič. Preostala člana uprave, Jože Zimšek in mag. Stanko Debeljak, sta skoraj eno leto delovala brez predsednika kot nekakšna „prehodna uprava“. Naslednja uprava pod vodstvom Rajka Siročiča (čeprav ne v enaki sestavi) je zdržala dve leti, enako tudi peta, pod vodstvom mag. Tomislava Nemca. Šesta uprava pod vodstvom Mateje Duhovnik je delovala tri leta, trenutna, sedma uprava, pod vodstvom Matjaža Kneza, pa deluje že več kot dve leti (čeprav prav tako z eno notranjo spremembo). Če jih upoštevaje navedene omejitve vendarle personificiramo, so tako uprave DARS d.d. delovale v naslednjih obdobjih: Brodnikova 1994 do 1999, Božičeva 1999 do 2004, Zimšek-Debeljakova 2004 do 2005, Siročičeva 2005 do 2007, Nemčeva 2007 do 2009, Duhovničina 2009 do 2012 in Knezova od 2012 naprej.

Za vse analize sem podatke pridobil iz uradnih spletnih strani DARS d.d. in Ministrstva za okolje in prostor. Ugotovitve so naslednje:

  1. Prva uprava Darsa, pod vodstvom Jožeta Brodnika, je bila izrazito strokovna brez velikega vpliva politike. Uprava je bila tudi zelo uspešna kombinacija tehnične, ekonomske in pravne stroke z zelo izkušenimi strokovnjaki s teh področjih. V upravi so bili ljudje z veliko kilometrino na področju gradnje, vzdrževanja in upravljanja cest, vodenja velikih projektov, ekonomike investicij, finančnega inženiringa ter na področju pravnih poslov. V poznejših upravah so se vse bolj kadrovali ljudje, ki niso imeli nobenih operativnih izkušenj na področju cest, gradbeništva in vodenja velikih investicij.
  2. Druga uprava pod vodstvom mag. Janeza Božiča je še držala strokovno in organizacijsko kontinuiteto iz prvega obdobja. So se pa že začele kazati tendence po vse večjem vplivu politike na delovanje Darsa. Kljub temu je Božič zdržal več kot pet let, mandat te uprave pa sta Zimšek in Debeljak tudi zaključila.
  3. Vse naslednje uprave so imele vse bolj političen značaj. Prihajali so ljudje iz povsem drugih področij, brez poznavanja cest in cestne problematike. Noben ni imel izkušenj na področju vodenja velikih investicij, na ekonomiki velikih investicijskih sistemov in na zakonodajnih in pravnih opravilih.

Kot sem že omenil, je bila osnovna naloga Darsa organizacija (tehnična, pravna, finančna, organizacijska) izgradnje novih avtocest. Danes se je ta vloga povsem spremenila. Gradnja ni več v ospredju, saj se že šest let po prvem roku za izgradnjo še vedno izvaja edina Darsova večja investicija – gradnja obalne ceste med Koprom in Izolo. Velik poudarek se daje tudi vzdrževanju avtocest. To pa je naloga, ki jo je pred pripojitvijo Darsu povsem uspešno izvajalo Podjetje za vzdrževanje avtocest. Čedalje bolj postaja pomembno tudi upravljanje avtocest, pobiranje cestnine, itd. Eden glavnih kriterijev ugotavljanja uspešnosti uprave Darsa je tako dobičkonosnost, ki se pa ustvarja pretežno s podražitvami vinjet, o čemer odloča vlada.

Zelo pomembna Darsova naloga je finančni inženiring, ki zajema zelo pomembna opravila pri zagotavljanju finančnih virov. Tu je izjemno pomembno delo na pridobivanju bančnih posojil tujih in domačih bank in inštitucij ter servisiranju vračila finančnih obveznosti. Sodelovanje z EBRD in EIB ter konzorcijem domačih bank je bilo uspešno zastavljeno v prvi upravi in se je pozneje nadaljevalo.

Ne glede na današnje kriterije sem ob vseh omejitvah (npr. cilji posameznih projektnih faz) pri analizi učinkovitosti uprav upošteval predvsem naslednje tri segmente:

  • Pridobivanje državnih uredb o lokacijskih načrtih za novo avtocesto. To je eden ključnih dokumentov, ki omogoča gradnjo. Postopek je dolgotrajen in traja več let z veliko strokovnega in organizacijskega usklajevanja. Postopek sicer formalno vodi ministrstvo za okolje in prostor, Dars pa mora pripraviti veliko strokovnih osnov, gradiv, usklajevanj in odločitev v tem postopku.
  • Začetek gradnje je faza, ko se zaključi papirni del investicije. Vendar moram poudariti, da pri tem ne gre samo za neko birokracijo. Samo odkupi in priprava zemljišč zahtevajo ogromno dela na terenu z ljudmi, geodetskimi izmerami in zapletenimi pravnimi postopki. Zelo zahtevna faza je tudi priprava izvedbene projektne dokumentacije. Razpisni postopki so v izjemno zakompliciranem sistemu javnih naročil v Sloveniji prave doktorske disertacije za posamezno gradnjo. Ne nazadnje mora biti takrat zaključena tudi trdna finančna konstrukcija. Darsu se – vsaj v času največje intenzivnosti realizacije gradnje avtocest – ni zgodilo, da ne bi imel vseh investicij predhodno finančno pokritih, zaprtih, zagotovljenih sredstvih in da ne bi mogel plačevati pogodbenih obveznosti.
  • Zaključek gradnje je trenutek, ko uporabniki dobijo novo avtocesto in jo začnejo uporabljati. Zaključi se gradnja, uredijo vsi potrebni papirji za uporabno dovoljenje in praviloma se zaključijo tudi pogodbeni odnosi. Na žalost se ta zaključitev vleče še leta po otvoritvi. Kljub temu je tudi to kazalec uspeh neke uprave, ko pripelje investicijo do otvoritve.

V spodnjem grafičnem prikazu je prikazana učinkovitost posamezne uprave glede na zgoraj opisane dogodke:

Graf1Številčni podatki so prikazani v naslednji tabeli:

»personificirane« uprave Darsa uredbe o lokacijskih načrtih začetki gradnje otvoritve avtocest
Brodnik 1994 -1999 31 32 26
Božič 1999 – 2004 20 32 38
Zimšek, Debeljak 2004 – 2005 5 4 5
Siročič 2005 – 2007 4 15 7
Nemec 2007 – 2009 3 4 16
Duhovnik 2009 – 2012 3 1 5
Knez 2012- 0 0 0
skupaj 66 88 97

Komentar zgornjih prikazov: Daleč najbolj učinkoviti sta bili prvi dve upravi. Pri tem je potrebno dodati, da je druga uprava podedovala veliko začetih investicij iz prve uprave. Prva uprava je bila najbolj učinkovita, saj je morala poleg vzpostavitve vodenja investicijskih procesov na novo pripraviti kompleten organizacijski in pravni sistem delovanja Darsa. Da ne govorim o tehničnih specifikacijah in ostali tehničnih, pravnih in finančnih sistemskih predpisih, ki jih je bilo potrebo povsem na novo pripraviti za avtocestni program in delovanje v novi državi.

Prva uprava je začela praktično skoraj vse lokacijske postopke na avtocestnem programu. Največ jih je tudi zaključila. Zelo uspešna pri zaključevanju teh postopkov je bila tudi Božičeva uprava.

Siročičeva uprava je bila uspešna pri številu začetkov novih gradenj. To je tudi posledica delovanja Brodnikove in Božičeve uprave na pripravi lokacijskih načrtov, zagotavljanju potrebnih zemljišč in projektne dokumentacije. Siročičevi začetki se lepo kažejo v dokončanjih, ki so padla v delovanje Nemčeve uprave.

Otvoritev je več kot začetkov gradenj zato, ker so se nekateri odseki odpirali po delih. Prav tako je več začetkov gradenj kot uredb o lokacijskih načrtih, ker je lahko ena lokacija pokrivala več gradbenih odsekov.

Vse uprave po letu 2004, ko se je intenziviralo politično kadrovanje na DARSu, so bile bistveno manj učinkovite. Res je, da je bilo vse manj neizgrajenih avtocest, na drugi strani je pa še veliko nezaključenih lokacijskih postopkov, ki se vlečejo že dolga leta, brez rezultata kot npr. Tretja razvojna os, avtocesta proti Reki, obalna hitra cesta itd. Tudi primer predora Markovec je vse prej kot dokaz učinkovitosti uprav, ki so se ukvarjale s to investicijo.

Pri analizi sem ugotovil, da samo podatki o ključnih treh mejnikih v investicijskem procesu ne dajejo povsem realne slike učinkovitosti uprav. Zato sem v naslednjem prikazu upošteval vpliv posamezne uprave tudi na ključne dogodke naslednjih uprav. Tako sem upošteval, da je za državno uredbo o lokacijskem načrtu zaslužna tudi uprava pred obdobjem ko je bila ta uredba sprejeta. Podobno tudi za postopke pred pričetkom gradnje. Rezultat tovrstnega analiziranja je naslednji:

grafKomentar zgornjega prikaza: Grafikon pokaže, da je bila najbolj učinkovita prva, Brodnikova uprava Darsa. Upošteval sem samo zaključene faze. Zato sodelovanje pri izgradnji hitre ceste Koper – Izola nisem upošteval pri nobeni upravi. Posledično zato tudi zadnja uprava nima nobenih učinkov v investicijskih procesih novogradnje avtocest.

Zavedam se, da je pričujoči pogled samo ena od možnih ocen učinkovitosti uprav Darsa. Je pa ena najpomembnejših, saj je bilo osnovno poslanstvo Darsa izgradnja novih avtocest. Ne nazadnje si ne znam predstavljati življenja v današnji Sloveniji brez zgrajenega avtocestnega sistema. Tudi tujina nam priznava, da je avtocestni sistem ena redkih primerjalnih prednosti Slovenije.

Dopuščam tudi možnost, da se kje kakšna številka ne ujema popolnoma z dejanskim stanjem (v kateri upravi je bilo kaj narejeno ali koliko je bilo narejenega). V analizi sem upošteval le leta delovanja posamezne uprave, ne pa točnih datumov. Vendar pa kakršnekoli netočnosti ne morejo spremeniti rezultata. Jasno je, da če se je npr. neka gradnja začela po izteku mandata neke uprave (vendar v istem letu), je imela ta uprava glavnino zaslug za njen začetek.

Iz prikazanega predvsem sledi, da je politično kadrovanje v Sloveniji prineslo veliko slabega in neučinkovito delovanje pomembnih državnih segmentov. Dejstva v zvezi z Darsom temeljijo na realnih številkah, na pa na politikantskih in gostilniških debatah. Odgovorni politiki se ne bi smeli, v svojem kadrovskem peskovniku, igrati s tako pomembnimi zadevami. Pričujoče gradivo naj bo eden od prispevkov o kritičnemu premisleku stanja Slovenije, predvsem pa bi morali bodoči voditelji bolj vedeti in upoštevati kaj je res, kaj je prav in kaj je koristno za slovenske državljane.

Prav je, da je pogled uperjen naprej, prav pa tudi je, da se učimo iz preteklih pozitivnih in negativnih izkušenj ter tako napredujemo. To, da v Sloveniji vsaka nova politična oblastna garnitura zavrača vse, kar je bilo storjenega prej in začenja vse „drugače“ in na novo, nas na krivulji pridobivanja znanja, vedno znova vrača na začetek in onemogoča rast in napredovanje.

Nevzdržno omalovaževanje odvetništva: od nobilisa do imobilisa

Državni zbor je presenetljivo enotno sprejel z glasovi vseh prisotnih poslancev odločitev, da zavrne predlog sodnega sveta za imenovanje odvetnice Anite Dolinšek za višjo sodnico. Kaj je državni zbor pripeljalo do presenetljivo enotnega stališča, ne vem, saj bi bilo za Državni zbor bolj pričakovano, da bi takšno kandidatko soglasno imenoval za višjo sodnico. Takšna pričakovanja izhajajo tudi iz sporočila za javnost Odvetniške zbornice Slovenije, ki meni, da razlogi za neimenovanje predstavljajo nevzdržno omalovaževanje in problematiziranje odvetništva, ki je samostojna in neodvisna služba, zato celotno dogajanje spremlja z zaskrbljenostjo. Če odvetnik zanemari stroko in naredi, kar mu tisti, ki ga plača pač naroči, vsekakor prispeva k nižanju ugledu odvetništva kot samostojne in neodvisne službe. Odvetniška zbornica bi zato morala biti zgrožena, če bi Državni zbor odvetnico, ki je s svojim ravnanjem bistveno pripomogla oddati naročila za TEŠ 6 brez javnih naročil, imenoval za višjo sodnico, ne pa, da je ogorčena, ker se to ni zgodilo, ne glede na to, da ni znano, kaj je botrovalo k temu, da so zakulisne politične spletke v Državnem zboru izjemoma in presenetljivo skuhale odločitev, ki je v javnem interesu in celo prispeva k ugledu odvetništva, česar celo Odvetniška zbornica ne zazna, ali pa ne razume.

Lex-novice so 19.2.2015 posredovale opozorilo Odvetniške zbornice Slovenije, da razlogi za neimenovanje odvetnice Anite Dolinšek za višjo sodnico na celjskem višjem sodišču predstavljajo nevzdržno omalovaževanje in problematiziranje odvetništva, ki je samostojna in neodvisna služba. Odvetniška zbornica je v sporočilu za javnost zapisala, da celotno dogajanje spremlja z zaskrbljenostjo.

Državni zbor je presenetljivo enotno sprejel z glasovi vseh prisotnih poslancev odločitev, da zavrne predlog sodnega sveta za imenovanje odvetnice Anite Dolinšek za višjo sodnico. Kaj je državni zbor pripeljalo do presenetljivo enotnega stališča, ne vem, saj bi bilo za Državni zbor bolj pričakovano, da bi takšno kandidatko soglasno imenoval za višjo sodnico. Moje presenečenje pojasnjujem z dejstvi, ki so mi znana, seveda pa ne morem ničesar povedati o vsem, kar mi ni znano.

Odvetnice Anite Dolinšek ne poznam, je nisem nikoli srečal ali se z njo pogovarjal. Ukvarjal pa sem se le z razpisno dokumentacijo za blok 6 v projektu TEŠ 6, ki ga je pripravila skupina avtorjev, v kateri so delali inženirji, ekonomisti in pravnica, odvetnica Anita Dolinšek. Razpisni pogoji bili so pripravljeni tako, da so v tehničnih določbah favorizirali vnaprej znane ponudnike in dajali podlago za sklepanje ničnih pogodb v enajstih sklopih oddanih del za izgradnjo TEŠ 6. Nedvomno je prav Anita Dolinšek kot soavtorica razpisnih pogojev in kot odvetnica odgovorna za pravno napačnost predmetnih razpisnih pogojev, ki jih je podpisal in odobril takratni direktor TEŠ Uroš Rotnik.

Iz javno dostopnih podatkov v poslovnem registru na spletni strani AJPES je razvidno, da je Termoelektrarna Šoštanj TEŠ d.o.o. gospodarska družba v 100% lasti Holdinga slovenskih elektrarn HSE d.o.o., ki je v 100% lasti Republike Slovenije. Republika Slovenija je torej posredno 100% lastnik TEŠ d.o.o. in posredno preko HSE d.o.o. v celoti obvladuje TEŠ d.o.o., ki je po ZGD gospodarska družba civilnega prava. Dejavnost TEŠ d.o.o. je proizvodnja električne energije, ki je namenjena zagotavljanju javnih storitev v zvezi s proizvodnjo, transportom in distribucijo električne energije. Zato je po Zakonu o javnem naročanju na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev (ZJNVETPS Ur. l. RS št. 16/2008, v nadaljevanju »zakon«) TEŠ d.o.o kot investitor zavezan oddajati naročila po postopku javnega naročanja.

Zakon določa v skladu z Direktivo 2004/17/ES[1], da je javno podjetje po tem zakonu podjetje, v katerem ima javni naročnik (v tem primeru Republika Slovenija) neposredno ali posredno prevladujoč vpliv zaradi lastništva, finančne udeležbe ali upravljanja. Republika Slovenija je posredno preko HSE d.o.o. 100% lastnik TEŠ d.o.o. in posredno imenuje vse poslovodne in nadzorne organe v TEŠ d.o.o. Projekt TEŠ 6 je investicija, ki se v celoti financira iz javnih sredstev, to je iz osnovnega kapitala, ki ga iz prispevkov za zanesljivost oskrbe z električno energijo po 23.a čl. Energetskega zakona zagotavlja HSE d.o.o. in iz kreditov, najetih na podlagi državne garancije pri EIB in pri EBRD. TEŠ d.o.o. je zato po definiciji 10. odstavku 2. čl. zakona zavezan oddajati naročila kot javni naročnik, saj investicijo vodi posredno s javnimi sredstvi, z namenom zagotavljanja energije za javno distribucijo in je pravna oseba civilnega prava v posredni 100% lasti Republike Slovenije.

Kot oseba javnega prava se štejejo tudi vse osebe po 2. odstavku, točka c iz 3. čl. zakona, ki vodijo investicijo na elektro energetskem področju z več kot 50% udeležbo javnih sredstev ali osebe, pri katerih druge osebe javnega prava (v tem primeru Republika Slovenija preko HSE d.o.o.) opravljajo nadzor nad poslovanjem ali so člani uprav in nadzornih organov imenovani v nad polovičnem deležu s strani Republike Slovenije ali drugih oseb javnega prava.

Evidentno je, da investicija TEŠ 6 v celoti izpolnjuje ne le enega od potrebnih pogojev, temveč izpolnjuje vse pogoje po zakonu in direktivi, da bi morala biti vodena z oddajo naročil po postopku javnega naročanja. Spregled takšnega pravnega dejstva ne more biti posledica površnosti, temveč gre za ignoriranje zakonskih določb, zaradi česar je bila razpisna dokumentacija pripravljena kot javni poziv k oddaji ponudb na podlagi določb Obligacijskega zakona, ne pa na podlagi zakona o javnih naročilih, ki kot poseben zakon (lex specialis) izključuje uporabnost določb Obligacijskega zakonika.

Seznam naročnikov, ki nimajo status osebe javnega prava po splošnih predpisih, vendar imajo status javnega naročila po zakonu, mora po 3. odstavku 3. čl. zakona sprejeti vlada, seznam pa vodi ministrstvo za finance. Iz javno objavljenega seznama naročnikov zavezanih oddaji naročil po postopku javnega naročanja, ki ga vodi ministrstvo za finance je razvidno, da TEŠ d.o.o. ni uvrščen na seznam javnih naročnikov, zaradi česar javnost napačno sklepa, da TEŠ d.o.o. lahko oddaja naročila v projektu TEŠ 6 brez javnega naročanja. Če vlada in ministrstvo za finance ne upoštevata zakona in direktive, to še ne pomeni, da TEŠ d.o.o. ni javni naročnik, saj seznam po uredbi vlade nima konstitutivnega učinka, temveč služi le preglednosti in ima namen poenostaviti zapleteno preverjanje obveznosti javnega naročanja na energetskem področju. Konstitutiven učinek imata pač zakon in direktiva, ne glede na to, ali te predpise vlada in ministrstvo za finance spoštujeta ali ne. Enako velja tudi za EIB, ki ne bi smela odobriti črpanje kreditov za TEŠ 6, če so naročila izvedena v nasprotju z zakonom in direktivo, saj se tako javni denar preko EIB uporablja nezakonito in v nasprotju z osnovnimi principi evropskega prava.

Iz pisma Protikorupcijske komisije, ki je v javnosti vzbudila široko polemiko, je razvidno, da KPK šteje projekt TEŠ 6 za enega od ključnih primerov, ki bi jih bilo potrebno raziskati zaradi preverjanja korupcijskega tveganja. Vendar iz pisma sledi, da tudi KPK ne ve, da je projekt TEŠ 6 že v osnovi voden nezakonito, ker se naročila niso oddajala po postopku javnega naročanja. Tudi predsednik računskega sodišča Tomaž Vesel je v oddaji Odmevi javno zatrdil, da računsko sodišče ni pristojno revidirati tega projekta, ker TEŠ d.o.o ni v neposredni lasti države. Pri tem predsednik računskega sodišča očitno ni želel uporabiti določb 20.čl. Zakona o računskem sodišču (Ur. l. RS št. 11/2001), ker bi moral upoštevati, da je TEŠ d.o.o po 3. čl. zakona druga oseba javnega prava, ker bi morala oddajati naročila po postopku javnega naročanja. Najmanj, kar je evidentno je, da bi računsko sodišče, glede na strogost in doslednost njegovega predsednika, moralo revidirati vlado in ministrstvo za finance, ker na seznam javnih naročnikov nista uvrstili daleč najpomembnejše investicije v Sloveniji v času recesije, ki glede na javno dostopne informacije vzbuja sum, da pomeni negospodarno rabo javnih sredstev v višini cca. 1.000.000.000 evrov.

Poudariti moram, da so vse pogodbe, ki jih je TEŠ d.o.o. sklenil za naročilo opreme in gradnjo pravno nične (86. čl. Obligacijskega zakona določa, da so pogodbe, ki nasprotujejo prisilnim predpisom, ali moralnim načelom, nične), ker naročila niso bila oddano po postopku javnega naročanja. Posledica ničnosti je možnost razveze pogodbe, pri kateri vsaka stranka vrne oziroma plača, kar je prejela, izključena pa je odškodninska odgovornost za razvezo pogodbe.

TEŠ 6 je torej nazoren primer primitivnosti oblasti, ki ji ni mar, kako bomo živeli, temveč ji gre zgolj za to, da ustvarja sistem, ki omogoča ropanje javnega denarja. Prav zato bi bilo logično pričakovati, da bi Državni zbor avtorico pravne podlage za enega največjih oškodovanj javnih sredstev v Sloveniji nagradil z imenovanjem za višjo sodnico, a je nagrado zavrnil in si s tem nakopal javno zgražanje odvetniške zbornice.

Že pokojni odvetnik, ki ga izjemno cenim zaradi njegove izjemne strokovnosti in človeške poštenosti (ne morem ga imenovati, saj mi za javno navajanje njegovega mnenja ne more več dati soglasja), mi je po neki obravnavi v prijateljskem razgovoru dejal: »Veste, tovariš sodnik, odvetniki smo imeli nekoč status nobilis, sedaj pa imamo status imobilis«. Odvetnica Anita Dolinšek je s svojim pravnim znanjem zagotovila protipravno podlago za nezakonito ravnanje TEŠ, ki je vsa naročila oddal v nasprotju z zakonom o javnih naročilih, v posledici česar je prišlo do skoraj potrojitve investicijske vrednosti. Če odvetnik zanemari stroko in naredi, kar mu tisti, ki ga plača pač naroči, vsekakor prispeva k nižanju ugledu odvetništva kot samostojne in neodvisne službe. Kdor krni ugled odvetniške službe, nima kvalifikacije, da bi bil imenovan za sodnika, saj grozi nevarnost, da bi sodil na podoben način, kot je opravljal samostojno odvetniško službo. Odvetniška zbornica bi zato morala biti zgrožena, če bi Državni zbor odvetnico, ki je s svojim ravnanjem bistveno pripomogla oddati naročila za TEŠ 6 brez javnih naročil imenoval za višjo sodnico, ne pa, da je ogorčena, ker se to ni zgodilo, ne glede na to, da ni znano, kaj je botrovalo k temu, da so zakulisne politične spletke v Državnem zboru izjemoma in presenetljivo skuhale odločitev, ki je v javnem interesu in celo prispeva k ugledu odvetništva, česar celo Odvetniška zbornica ne zazna, ali pa ne razume.

[1] Direktiva 2004/17/ ES o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev.

Kuga in (brezposelni) izbranci ljudstva

Idealizirani predstavi Slovenije iz nedeljske nadaljevanke »Naš vsakdanji kruhek«, postavi Dnevnik z dne 5. 2. 2015 ogledalo v članku »Izbranci ljudstva na zavodu za zaposlovanje«, kjer se nam kaže prava podoba Slovenije in njenega vsakdanjega kruhka. Kdorkoli je brez dela, je ne le materialno eksistenčno ogrožen, oropan dostojnega življenja, temveč je tudi psihično in socialno izpostavljen vsem tegobam izgube samozavesti in občutka družbene in osebne potrebnosti. V tej stiski nam v Dnevniku bivša izbranka potoži nad lastno brezposelnostjo in nato (retorično?) vpraša: »Smo torej bivši poslanci kužni?«

Kuga je nedvomno ena najhujših nalezljivih bolezni, ki je v preteklosti tako zelo zaznamovala strah človeštva pred njo, da je v jezikovnem pomenu postala simbol nalezljivosti, saj nam kužnost označuje grdo lastnost bolezni, ki se lahko preseli na človeka. Prav zato so v srednjem veku za kugo obolele izolirali, se pred njimi zapirali v gradove in počeli vse, kar je duhovito opisano v Boccacciejevem Dekameronu. Trditi, da je nekdo kužen, pomeni dobesedno, da prenaša klice črne smrti in se ga zato vsak pameten izogne kolikor mogoče na daleč in zlasti s takšno osebo noče imeti nobenega opravka. Zlasti takšna kužna oseba ne more dobiti dela in je obsojena svojo kužnost pasti na zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba.

Toda mnogi brezposelni sebe ne dojemajo, kot za kugo obolele ljudi, pač pa se štejejo za osebe oropane možnosti dostojnega življenja. Takšni ljudje upajo na boljši jutri in se trudijo nekako preživeti, pa čeprav s prekernim delom, delom na črno ali beračenjem. Nemara kot kralji ulice prodajajo časopise ali pa na javnih mestih brenkajo na kitaro, prepevajo ali vlečejo meh, vse v upanju, da si bodo prislužili svoj vsakdanji kruhek. Ja, niso vsi tako srečni, kot je srečen Cene v slovenski nedeljski nadaljevanki »Naš vsakdanji kruhek«, ki si služi kruh tako, da ga razvaža in prodaja svojim strankam. Ta idilična nadaljevanka kaže Slovenijo kot prelepo deželo, kjer živijo normalni ljudje svoje srečno življenje, prepleteno z drobnimi dogodki, vsakdanjimi prepiri, zgodami in nezgodami, ki polnijo njihov vsakdan. Nihče ni brez dela, nihče ni lačen, več ali manj so vsi lepo rejeni in po zaslugi vaškega župnika še duševno potolaženi.

Tej idealizirani predstavi Slovenije postavi ogledalo Dnevnik z dne 5. 2. 2015 v članku »Izbranci ljudstva na zavodu za zaposlovanje«, kjer se nam kaže prava podoba Slovenije in njenega vsakdanjega kruhka. Naslov članka je – tako kot večina pisanja naših medijev – zavajajoč. Ni res, da bi bili vsi izbranci ljudstva (mišljeni so bivši poslanci, ministri, evropski poslanci, skratka lahko rečemo kar politiki, ki so izgubili dobro plačane funkcije) na zavodu za zaposlovanje. Nekateri med izbranci ljudstva namreč dobijo diplomatske službe, eni zastopajo Slovenijo v NATU, pač drugi čakajo upokojitev na kakšnem ministrstvu, ali pa se zaposlijo v kakšnem podjetju ali banki v pretežni lasti države. Glede na število tistih izbrancev ljudstva, ki jim po preteku mandata in izgubi funkcije ni nič hudega, so izbranci ljudstva, ki na zavodu za zaposlovanje delijo usodo brezposelnih iskalcev zaposlitve verjetno celo v veliki manjšini. Dnevnik v svojem članku našteva 6 imen, kar je glede na vsesplošno brezposelnost in ne(z)možnost najti zaposlitev, ker delodajalci delavce odpuščajo in namesto redne zaposlitve po pogojih fleksibilnosti dajejo delo le še različnim prekernim delavcem, gotovo zanemarljiva številka, ki ne vpliva na statistične izkaze stopnje brezposelnosti v Sloveniji.

Seveda pa je treba vsakega brezposelnega razumeti po človeški plati v vsej njegovi stiski. Kdorkoli je brez dela, je ne le materialno eksistenčno ogrožen, oropan dostojnega življenja, temveč je tudi psihično in socialno izpostavljen vsem tegobam izgube samozavesti in občutka družbene in osebne potrebnosti. V tej stiski nam v Dnevniku bivša izbranka ljudstva Maja Dimitrovski potoži: »Očitno nisem več primerna za nobeno delovno mesto v Sloveniji. Niti na mesta, za katera je potrebna srednješolska izobrazba, me ne želijo zaposliti. Smo torej bivši poslanci kužni?«

Dramatično vprašanje bivše izbranke ljudstva terja temeljito preveritev brezposelnosti bivših izbrancev ljudstva, saj bo le tako možno presoditi, ali se jim godi krivica, ker so neutemeljeno obravnavani, kot bi bili prenašalci kuge.

Najprej moramo ugotoviti, da je prav zakonodajna oblast – državni zbor po izbrancih ljudstva – kreiral zakonsko ureditev na področju delovnih razmerij. Prav ti kužni izbranci ljudstva so v imenu in za račun ljudstva sprejeli sistemske ukrepe, ki so sledili interesu kapitala in s ciljem zagotoviti konkurenčnost Slovenije na mednarodnem trgu dela, skreirali delovno zakonodajo, ki je redno zaposlovanje rezervirala samo še za privilegirane elite, od otrok politikov, do odsluženih izbrancev ljudstva, ki jim zavod za zaposlovanje ni usojen. Sedaj pa nam s vso prizadetostjo ti izbranci razlagajo, kako naj bi bili kužni, ker so bili poslanci, pri tem pa ne vidijo, da so odgovorni, ker je v Sloveniji vsaj 200.000 mladih za delo sposobnih in izobraženih ljudi izgubljena generacija brez vsake perspektive. Ne vidijo ti kužni izbranci ljudstva revščine množice delavcev, ki garajo za svoj vsakdanji kruhek in ne zaslužijo za dostojno življenje, medtem ko špekulanti, ki so po zaslugi izbrancev ljudstva izčrpali in uničili cele gospodarske panoge in je sedaj njihova edina skrb kako skriti protipravno pridobljene milijone v davčnih oazah ali dobesedno v vrečkah pod blazino na svoji postelji. Nihče ne vidi revščine pol milijona upokojencev, ki prejemajo minimalne pokojnine, ki ne zadoščajo niti za plačilo vseh položnic.

Nadalje ni nobenega razloga, da kužni izbranci ljudstva ne bi sledili nasvetom naše ministrice za delo Kopač Mrakove, ki naj bi si izjemno prizadevala izboljšati položaj brezposelnih in je izborila nekaj milijonov za financiranje javnih del in programov usposabljanja. Nihče ne preprečuje brezposelnim izbrancem ljudstva, da bi se ne angažirali pri javnih delih, še manj pa, da bi se usposobili za iskane poklice, kot so šofer avtobusov, gradbeni delavec, kuhar, natakar, gozdni delavec, strugar, varilec, ključavničar, mizar in kar je temu podobnega.

Dejstvo, da položaj bivših izbrancev ljudstva ni tako zelo brezizhoden, da bi nam vzbujali usmiljenje, nam potrjuje primer Riharda Branislja, ki bo po šestih mesecih prejemanja nadomestila v višini 80% poslanske plače nadaljeval z odvetniško prakso in primer Tine Komel, ki je namesto na zavod za zaposlovanje raje vzela usodo v svoje roke in bo poslej preko lastnega podjetja nudila poslovno svetovanje, za povrh pa bo še neprofesionalno opravljala funkcijo generalne sekretarke v Jankovičevi Pozitivni Sloveniji. Vidimo, da si po izteku prejemanja nadomestil, nekateri izbranci ljudstva, kljub kužnosti, ki jo zaznava Maja Dimitrovski, le najdejo svoj prostor pod soncem in se zaposlijo, če ne drugače pa se samozaposlijo in pri tem najdejo še moči da v javno korist opravljajo delo brezplačno in svoje znanje, moči in sposobnosti žrtvujejo v neutrudnem političnem delu.

Po logiki Maje Dimitrovski so kužni vsi, ki ne morejo dobiti dela, čeprav so zdravi, sposobni, izobraženi, delovni in ambiciozni in čeprav so v zadnjih nekaj letih naslovili po več sto prošenj za sprejem na razpisano delovno mesto. Že po zakonih fizike ni mogoče, da se bodo sto tisoči brezposelnih zaposlili, če pa je na razpolago le nekaj tisoč delovnih mest. Sistemsko je nemogoče, da bi vsi brezposelni imeli teoretične možnosti najti delo, razen občasnega prekernega dela, ki omogoča večanje dobička kapitalu in jemlje človeško dostojanstvo brezposelnim.

Ni kužnost to, da ni dela, kužna je pokvarjenost izbrancev ljudstva, ki so z reformami trga dela poslabšali možnost zaposlovanja delavcem, ki so ostali brez dela zaradi stečajev v podjetjih, ki so jih izčrpali njihovi lastniki s tihim soglasjem bank in izvršne oblasti. Malomarne opustitve nadzora pristojnih državnih institucij so nedvomno ključen razlog, ki je omogočil milijardna oškodovanja slovenskih davkoplačevalcev.

Izbranci ljudstva so mirno opazovali, kako nam propadajo velika podjetja v gradbeništvu, ni jih motil propad lesne industrije, še manj jih je motilo nezakonito vodenje investicije TEŠ 6, kjer je vrednost elektrarne preplačana skoraj za trikrat, ker TEŠ ni oddajal naročil po postopku javnega naročanja.

Ni mogoče zaslediti niti enega primera, da bi naši poslanci preverili odgovornost javnih funkcionarjev v izvršnih organih po ministrstvih zaradi neodgovornega dela ali zaradi neopravljanja njihovih pristojnosti. Državni zbor nikoli ni vprašal Banko Slovenije, ali je v okviru svojih pristojnosti storila vse v skladu z dobro bančno prakso, da bi bankam v državni lasti preprečila finančni hazard, ki je slovensko gospodarstvo pripeljal v recesijo, ki spreminja Slovence v narod hlapcev in revežev z nekaj kralji na Betajnovi.

Nikoli niso izbranci ljudstva preverjali, kako se spoštujejo v vsakdanjem življenju veljavni predpisi. Obratno, celo državni zbor je po ugotovitvah ustavnega sodišča v javno škodo pogosto ravnal neustavno in nezakonito.

In po vsem tem, ko se našim izbrancem vrne kot bumerang, kar so sami zakuhali, nam razlagajo, da so izpostavljeni šikaniranju, ker delijo usodo brezposelnih državljanov. Priča smo svojevrstnemu pojavu izgube občutka sramu, ko bivši izbranci ljudstva požanjejo, kar so sejali.

Na koncu odgovorimo na vprašanje Maje Dimitrovski, ali so izbranci ljudstva (in to ne le bivši, temveč tudi sedanji, in ne le poslanci, temveč kar na splošno politiki) kužni?

Da, so kužni, saj so celo Slovenijo okužili s kugo sistemske korupcije, finančne in družbene primitivnosti, malomarnosti in neodgovornosti, skratka z vsem, kar moralna teologija označuje s pojmom »razpada vrednot«. Kljub temu, da se celo trenutni predsednik vlade te kuge z vso resnostjo zaveda, saj je o njej v predvolilnem času pogosto pridigal, v vsakdanji praksi naša politika pa ne stori ničesar, da bi začela spreminjati ta naš kužni poslovni model. Nedvomno je nekatere bivše izbrance doletela žalostna usoda brezposelnih. Čeprav jim te usode ne privoščimo, pa moramo upati, da bo naraščanje nesreče brezposelnih izbrancev ljudstva nemara nekoč vladajočo oblast primoralo, da končno odgovorno izvaja oblast, ki jim jo je zaupalo ljudstvo in bodo bivši poslanci, tako kot to idealno kaže nadaljevanka »Naš vsakdanji kruhek« srečno živeli v prekrasni deželi, kjer se pod Alpami vsem lepo in dobro godi, ker v potu svojih obrazov služijo z delom svoj vsakdanji kruhek.

O grškem prerokovanju in nemškem svetovanju v realni tragediji

V trenutno nadvse modernem ukvarjanju medijev z Grčijo lahko preberemo množico razlag makroekonomistov in politikov, ki se trudijo prevesti v razumljiv jezik sporočila nove grške oblasti. Komentatorji se delijo na vnete zagovornike grškega upora zoper vsiljeno vladavino neoliberalnega kapitala nad Grčijo in zoper globalno logiko neokapitalizma in na zagrizene zagovornike spoštovanja sprejetih pravil v dolžniško upniških razmerij. Obe skupini komentatorjev upirata svoje teorije na ideološke temelje in skušata argumentirati svoje teze z lastnimi predpostavkami, ne pa z analizo tega, kar nam v svojih napovedih govorita grški premier in njegov finančni minister. Komentarji se tako ukvarjajo z vprašanji, kaj se bo zgodilo, če Grčija ne vrne svojih dolgov, čeprav je jasno, da vračilo dolgov – ne glede na to, ali so na oblasti leve ali desne politične strukture – enostavno ni možno.

Ob branju Herodotovih zgodb lahko vidimo, kako so antični Grki ob vsaki odločitvi, še zlasti o usodnih zadevah, upoštevali prerokbe preročišč. Preročišča so bila za svoja prerokovanja tudi kraljevsko nagrajena v zlatu in srebru, ker so bistveno prispevala k razreševanju najtežjih in za Grke usodnih vprašanj. Danes pretežno prerokovanje štejemo za izraz praznoverja, za početje, ki nima nič skupnega z znanostjo in stroko, nič skupnega z znanstvenim mišljenjem , ki temelji na razumevanju razmerja med vzroki in posledicami. To antično praznoverje nekako nima nič skupnega s logiko znanosti, ki temelji na empirizmu in racionalizmu.

Vendar, ne smemo spregledati dejstva, da so bile antične prerokbe izrečene kot uganke in ne kot napovedi bodočega dogajanja, ki bi ga bilo mogoče neposredno razumeti. Prav zato so antični Grki v svoji modrosti prerokbe razlagali in v skrivnostni vsebini iskali pomen, iskali so napotek, kaj storiti, da bo njihovo ukrepanje dobro in bo prispevalo k razrešitvi zagat časa. Interpretacija prerokb (danes bi to imenovali znanstvena analiza) je temeljila na pravilih sklepanja, na logičnem iskanju resnice, ki ima cilj spoznati stvarnost in opredeliti zakonitosti dogajanja, vse z namenom obvladovanja procesov in izboljšanja razmer, ali preprečitve katastrof.

V trenutno nadvse modernem ukvarjanju medijev z Grčijo lahko preberemo množico razlag makroekonomistov in politikov, ki se trudijo prevesti v razumljiv jezik sporočila nove grške oblasti. Komentatorji se delijo na vnete zagovornike grškega upora zoper vsiljeno vladavino neoliberalnega kapitala nad Grčijo in zoper globalno logiko neokapitalizma in na zagrizene zagovornike spoštovanja sprejetih pravil v dolžniško upniških razmerij. Obe skupini komentatorjev upirata svoje teorije na ideološke temelje in skušata argumentirati svoje teze s lastnimi predpostavkami, ne pa s analizo tega, kar nam v svojih napovedih govorita grški premier in njegov finančni minister. Komentarji se tako ukvarjajo s vprašanji, kaj se bo zgodilo, če Grčija ne vrne svojih dolgov, čeprav je jasno, da vračilo dolgov – ne glede na to, ali so na oblasti leve ali desne politične strukture – enostavno ni možno. Prav smešno je, kako politike in makroekonomiste skrbi, ali bo Grčija ohranila evro, ali pa bo spet prešla na drahmo in bo izstopila iz evro-območja ali celo iz EU. Vneti razlagalci se ukvarjajo z Evropsko unijo in dokazujejo, kako Nemčija uničuje s svojimi zahtevami o varčevanju bodočnost Evrope in zaradi vztrajanja na vračilu dolgov priliva olje na ogenj evroskepticizma. Nenavadno je, kako se nihče ne vpraša, kako bodo živeli državljani v EU z Grki ali brez njih.

Pred časom je Angela Merkel svetovala Sloveniji, naj spremeni svoj poslovni model. Naš poslovni model je soroden grškemu, italijanskemu, španskemu, portugalskemu in irskemu in je drugačen od modela poslovanja uveljavljenega v Nemčiji, skandinavskih državah, Beneluksu, Švici in še kje. Vse naštete ekonomije temeljijo na spoštovanju zasebne lastnine in imajo uzakonjeno kapitalistično družbeno ureditev. V vseh ekonomijah je prisotna korupcija, klientelizem, zloraba oblasti, goljufanje in špekuliranje, saj so ti pojavi pravzaprav naravna lastnost kapitalizma. Vendar pa imamo poslovne modele, v katerih pravna država s svojimi mehanizmi nadzora zagotavlja spoštovanje prava in uspeva vzdrževati znosno ravnotežje v družbi, kar omogoča dostojno življenje večini državljanov in modele, kjer vse oblike izkrivljenja in zlorabljanja oblasti presežejo vse razumne meje. Zmagovita grška stranka je že pred zmago na volitvah jasno napovedala, kar je Aleksis Cipras povzel v svojem nagovoru svoji vladi na njeni prvi seji, ko je poudaril:

»Tu smo zato, da radikalno spremenimo način, na katerega se je do zdaj vodilo državo. Prišli smo z določenimi pravili in omejitvami, s katerimi hočemo končati režim korupcije in klientelistično državo. Moč, ki nam je bila zaupana, ne pripada nam. Pripada tistim, ki so jo dali nam v upravljanje.«

Pomena te napovedi ni mogoče razumeti drugače, kot da je Cipras v celoti prevzel nasvet, ki ga je Angela Merkel namenila Sloveniji. Grčija, ki govori preko jezika Ciprasa, je jasno povedala, da vidi rešitev v preseganju svojega poslovnega modela in v uvajanju za Grčijo drugačnega (imenujmo ga nemškega) poslovnega modela. V praksi napoved pomeni radikalno preprečevanje korupcije, klientelizma, malomarnosti na vseh področjih in strogo terjanje odgovornosti. Pristojne državne institucije od pravosodja in organov pregona do izvršne in zakonodajne oblasti bodo vsakodnevno v praksi izvajale svoje pristojnosti in mukotrpno dan za dnevom spreminjale grški poslovni model. Povedano enostavno, pričele bodo Grčijo spreminjati v Nemčijo. Ko bo Grčija izenačena z Nemčijo, njen dolg ne bo več težava, kakor tudi ni težava nemški javni dolg, ki je po obsegu na državljana celo večji od grškega.

Prav tega pomena slovenski komentatorji ne uvidijo. Zato se moramo vprašati, ali je sprememba poslovnega modela, kar svetuje Nemčija in Grčija obljublja, resnično zaželena pri upnikih in ali grške upnice res želijo, da bi se nekoč v doglednem času Grčija izenačila z Nemčijo. Če bi bilo temu tako, bi grško odločitev pozdravili in podprli ter v pogajanjih z Grčijo zagotovili možnost poenotenja poslovnih modelov v Evropi. V praksi to ne bi pomenilo zgolj podporo Grčiji, ampak vseevropsko prizadevanje za vzpostavitev odgovornega in v javno dobro usmerjenega gospodarstva, ki v civilni družbi upošteva pravna pravila in zagotavlja temelj materialnega standarda in možnost civiliziranega kulturnega življena vseh državljanov Evropske unije, namesto perspektive bede, ki jo vsekakor producira sistem, ki brez nadzora omogoča širitev ( imenujmo ga balkanskega ), poslovnega modela, ki sistemsko izigrava vsa temeljna načela pravne in socialne države in pelje v stanje, kjer je človek človeku volk.

Nemara je političen način sporočil v govorih politikov res nekakšno prerokovanje, ki je lahko bolj ali manj zagonetno, bolj ali manj razumljivo. Vsekakor pa so makroekonomisti kot komentatorji teh prerokb dolžni razvozlati skrivnosti in dati političnemu govoru vsebino. Prav tu pa vsaka stroka odpove, če ne analizira povedanega, temveč presoja vse povedano s svojimi predpostavkami in v povedanem ne razkrije pomena. Nemara je prava vsebina nemškega nasveta pravzaprav ravno obratna dobesednemu smislu stavka: »Spremenite poslovni model« in je njegov pravi smisel stavek: »Ne smete spremeniti poslovnega sistema«. Le tako boste ostali dolžniki, le tako vam bomo lahko še ukazovali in črpali dobičke iz vašega truda, saj boste le tako vedno bolj lačni, zato vedno bolj odvisni in vedno bolj hlapci, mi pa vedno bolj gospodarji.

Tu ne gre za logiko Heglove dialektike gospodarja in sužnja, temveč za logiko, ki obratno pomeni, da je gospodar čedalje močnejši in suženj čedalje bednejši, zato vedno bolj obvladljiv, vedno bolj odvisen in vedno bolj nor. V tej točki se vsa razmerja iz zgolj gospodarskega razmerja prevesijo v razmerja svobode, v razmerja odvisnosti. V tržnem sistemu, ki ga poudarja neoliberalizem, ima torej Grk svobodo, da poceni proda vse svoje imetje in na koncu še samega sebe. Grki so to nekoč že izkusili, pa so ukrepali tako, da je Solon pred 2500 leti izbrisal dolgove in dal kamne, ki so ustanavljali hipoteke, zmetati v morje. Vse kaže, da Cipras nekako sledi Solonovemu vzgledu in s tem rešuje ne le demokracijo in svobodo, temveč tudi upnike, saj bo Grčija osvobojena neznosnih dolgov v pogojih normalnega funkcioniranja gospodarstva spet sposobna razumno gospodariti in biti posloven partner v nemškem poslovnem modelu. Prav te možnosti komentatorji – zlasti slovenski – ne uvidijo, ne razumejo prerokbe in zato sami prerokujejo, ko bi morali razlagati in najti pomen in predlagati, kako ravnati, namesto da nam napovedujejo, kaj vse se bo katastrofičnega zgodilo, ker so Grki končno dojeli pravila igre globalnega kapitalizma in se odločili ravnati po nasvetu Angele Merkel Sloveniji.

Oglejmo si še ilustracijo vsega navedenega, kaj se zgodi, če ne razumemo prerokovanja.

Predsednik naše vlade, Miro Cerar, je v televizijskem intervjuju izrazil upanje, da bo Grčija vrnila Sloveniji, kar ji dolguje. Kot je mogoče razbrati iz pisanja na Damijanovem blogu je pri tem zanimiva vloga Slovenije. Bine Kordeš piše: »Po podatkih Banke Slovenije ima Slovenija trenutno približno milijardo več terjatev do Grčije, kot jih je imela pred letom 2008 in povečanje nedvomno v celoti izhaja iz naslova sodelovanja Slovenije v paketu reševanja. Po izjavi finančnega ministra Mramorja (Delo, 27.1.2015) pa naj bi bila Slovenija v Grčiji izpostavljena z 1,55 milijarde evrov poroštev ter 264 milijona dvostranskih posojil, skupaj torej kar 1,8 milijarde (6 % našega javnega dolga). Ta številka je vsekakor presenetljiva glede na skupni grški dolg. Slovenija namreč v Evropski monetarni uniji predstavlja 0,35 % in glede na ta delež bi bil naš prispevek lahko največ 900 milijonov evrov. Pri teh razhajanjih bi bilo vsekakor dobrodošlo točno pojasnilo o vlogi in izpostavljenosti Slovenije pri reševanju terjatev tujih bank v Grčiji (ne Grčije!). Kako je možno, da naš dolg tako visok (če drži navedba ministra in razlogov za dvom ni).«

Ne moremo trditi, kaj je res, saj ministrstvo za finance trdovratno skriva podatke, toda zdravi razum nam pove, da Grčija očitno Sloveniji kot upnici ne odplačuje zapadlih obresti in zato Slovenija, ki ne more izterjati zapadlih dolgov, pripisuje obresti in zamudne obresti h glavnici in upa, da bo nekoč Grčija poravnala svoj dolg, ki trenutno presega višino, ki si jo Cerarjeva vlada obeta iztržiti s prodajo donosnih slovenskih družb. Višina te terjatve presega tudi letošnji z rebalansom določeni proračunski primanjkljaj slovenskega proračuna.

Upnik uspe izterjati dolžnika, če ima v rokah ustrezne instrumente varovanja, če takih instrumentov, ki bi omogočili izterjavo nima, pa lahko, kot naš predsednik vlade, le upa in sam sebi vzbuja iluzijo, da bo dolžnik nekoč plačal, kar je dolžan. Pameten upnik, ki realno oceni, da ni zmožen ničesar izterjati, svoje terjatve proda po čim višji ceni tistemu, ki ima možnost izterjave, ali tistemu, ki je dovolj neumen, da misli, da bo uspel izterjati neizterljiv dolg. Slovenija ne ravna tako, temveč pravoverno financira grški dolg v mnogo višjem znesku, kot bi glede na evropska pravila bila dolžna. Vse kaže, da v lastno škodo financiramo našemu enak poslovni model in si obetamo naklonjenost nemškega kapitala, kljub temu, da smo priče skrajnim grožnjam Grčiji, ker si drzne ravnati po dobrem nasvetu Angele Merkel Sloveniji.

Če kdo, potem slovenski politiki in makroekonomisti ne upoštevajo grškega prerokovanja in nemškega svetovanja. Če bi pravilno razumeli pomen vsega, kar se plete, bi vlada Mira Cerarja urgentno pristopila k spreminjanju našega poslovnega modela. V vsakodnevni praksi bi morala začeti uveljavljati odgovornost vseh javnih funkcionarjev in preko nadzornih institucij v kapitalskih družbah zahtevati poslovanje v skladu s Zakonom o gospodarskih družbah, Zakonom o finančnem poslovanju, vse ob upoštevanju strokovnih pravil, kot jih določa Kodeks finančno poslovnih načel finančnega poslovanja, ki ga je pri Slovenskem inštitutu za revizijo sokreiral tudi naš finančni minister dr. Mramor. Urgentno bi vlada morala urediti tako enostavne primere, kot je TEŠ 6 in zahtevati ničnost vseh pogodb za izgradnjo te termoelektrarne, ker je TEŠ vsa naročila oddal nezakonito, ker ni ravnal po postopku javnega naročanja, kot je določen v evropski direktivi in slovenskem zakonu. Samo pri TEŠ 6 bi Slovenija lahko prihranila več, kot bo dobila s prodajo svojih kapitalskih deležev v 15. pomembnih gospodarskih družbah od Telekoma do Aerodroma Ljubljana in Heliosa. Takoj bi vlada morala začeti terjati vse, ki so si protipravno prilastili gotovino iz tako imenovane »trgovine z orožjem«. Naj vrnejo, kar so pokradli.

Nobenega razloga ni, da vlada in Banka Slovenije ne bi pristopili k razčiščevanju malomarnega razmetavanja denarja, kolikor so ga uspele razdeliti na škodo davkoplačevalcev slovenske banke. Neverjetno je, kako minister za pravosodje ne želi nadzorovati stečajnih upraviteljev in vsaj v stečajih zaščititi male upnike, zlasti delavce, temveč mirno gleda, kako pod nadzorom sodišč stečajni upravitelji v soglasju z upniškim odborom, ki ga sestavljajo predstavniki slovenskih bank, kradejo, kar je ostalo in niso mogli pred stečajem pokrasti lastniki in menedžerji stečajnih dolžnikov. Kako je mogoče, da naša moralno teološka vlada ne zmore dovolj moči, da bi kadrovala sposobne in poštene strokovnjake, namesto intelektualno nepoštenih in nesposobnih karieristov, ki nimajo druge kvalitete, kot da hinavsko spletkarijo in pri tem veselo kradejo in dušijo kakršen koli napredek v smeri javne koristi. Mar res ni mogoče pričeti zmanjševati korupcije pri urejanju prostora? Ali je odprava dodatnega zdravstvenega zavarovanja, ki jo je Cerar napovedal v volilnem programu res tako zapleten projekt, da bomo prej nanj pozabili, kot bo uresničen? Kdaj bo vlada upravi DUTB plačala delo v odvisnosti od rezultatov in ne po načelu »več, kot je škode, višje so plače«? Ali je res tako nemogoče doseči, da bi birokrati v javni upravi začeli odgovorno izvajati svoje pristojnosti? Ali je res tako težko zagnati investicijske projekte in črpati evropska sredstva kolikor jih je na razpolago in tako zagnati slovensko gospodarstvo in predvsem bistveno zmanjšati brezposelnost.

Vse navedeno in mnogo temu podobnega pomeni uveljaviti spremembo načina delovanja sistema, o kateri pa smo pri nas večinoma ne vsebinski in zgolj moralistični. Kolikor se v slovenskih medijih sramežljivo tu in tam pojavi razmišljanje o kriterijih finančnega profesionalizma in o razkrivanju enostavnih in potencialno zelo učinkovitih orodij razkrivanja malomarnosti, kar je že opredeljeno v našem pravnem sistemu, se takšna razmišljanja in predlogi po spremembi načina delovanja države spregledajo in ignorirajo. Strokovnost in dolžnost skrbnega ravnanja vseh deležnikov odločanja v javni in zasebni sferi je vgrajena v Zakon o gospodarskih družbah, Zakon o finančnem poslovanju in v Kodeks poslovno finančnih načel. Opustitev nadzora in toleriranje malomarnosti in opustitev terjanja odgovornosti za škodno ravnanje je osnoven razlog propadanja gospodarstva in posledično negiranja osnovnih načel pravne in socialne države v vsakdanjem življenju.

Možno je, da slovenska politika in makroekonomija grškega prerokovanja ne razumejo, a bolj verjetno nočejo razumeti, sicer ne bi v en glas razlagali vse, razen tistega, kar nam Siriza jasno sporoča. Potem ne bi pisali komentarjev in papagajsko ponavljali opozoril bruseljskih birokratov, izrečenih pod nemškim diktatom, temveč bi po grškem vzgledu takoj začeli odpravljati vse pojavne oblike finančnega in družbenega primitivizma in kljub zahtevam bruseljske birokracije začeli dosledno spreminjati poslovni model, tako, kot nam je to svetovala Angela Merkel, čeprav je verjetno mislila ravno nasprotno, kot je izjavila.

Grki ravnajo obratno. Očitno se je Siriza dobro in stvarno pripravila na politično tekmo in tudi na zmago in njeni predstavniki (vsaj predsednik vlade in finančni minister Varufakis) govorijo jasno in vedo, kaj govorijo. Naš predsednik vlade in njegov finančni minister se vsekakor ne izražata tako, da bi vzbujala vtis, da vesta kaj govorita. Ne glede na to, pa nam jasno dokazujeta, da ne mislita slediti radikalnosti grških sprememb in nam prerokujeta, da bomo do nadaljnjega ohranili poslovni model po okusu Angele Merkel, ki smo ga prevzeli z juga Balkana in še naprej veselo nadaljevali pot v revščino.

Čas bo pokazal, ali je prerokovanje avtorja tega besedila slovenska realnost. Vsekakor pa je o Grčiji treba molčati, če nisi pripravljen intelektualno pošteno govoriti o Sloveniji.

(Prispevek je bil objavljen na http://damijan.org/2015/02/03/o-grskem-prerokovanju-in-nemskem-svetovanju-v-realni-tragediji/ in http://www.mladina.si/163969/o-grskem-prerokovanju-in-nemskem-svetovanju/)