Mirno trpi in gladuj brez miru

V nadvse poučnih filmih Walta Disneya za otroke o življenju v naravi smo videli, kako levinja pokonča antilopo in kako takoj na mrhovino planejo hijene in gologlavi jastrebi, okoli pa se plazijo še kojoti in drugi mrhovinarji, vsi z neprikrito namero pograbiti zase kakšen grižljaj. Od antilope prav hitro ne ostane ničesar, kar bi bilo mogoče pokopati, saj različni mrhovinarji pohrustajo še kosti. Tako za kralja živali ne ostane ničesar za pod zob in ostane lačen. Sam si je kriv, če uplenjene antilope ne vzame pravočasno v svoj nadzor in če jo ne požre, še preden si jo prilastijo ogabni in pogoltni mrhovinarji.

Slabe terjatve slovenskih bank je vlada, ki jo je takrat vodila Alenka Bratušek, po natančno pripravljenem scenariju vlade, ki jo je pred tem vodil Janez Janša, prenesla na DUTB in jih plačala z drago izposojenim denarjem, ki ga sedaj s svojo revščino, kljub izkazani in zatrjevani rasti BDP, plačujemo slovenski državljani. Smisel vseh vladnih bravur je upanje, da bo DUTB s prevzetimi terjatvami dobro upravljala, da bo sanirala kakšno prezadolženo podjetje in predvsem, da bo slabe terjatve unovčila in z izkupičkom pokrila vsaj del, če ne že celotno realno vrednost prevzetih terjatev, oziroma, naj bi bila to celo možnost kreiranja dobička za državo. Skratka, levinja Slovenija je uplenila antilopo slabih terjatev, da bi lev, slovenski narod iz črede narodnega bogastva pohrustal uplenjeno truplo. Toda to truplo je vlada prepustila na milost in nemilost mrhovinarjem, ki jih nihče ne nadzoruje. Seveda je povsem logično, da mrhovinarji v medsebojnih bojih za mrhovino, vredno 5,5 milijarde evrov, ta plen hitro žrejo in prav kmalu ne bo od te mrhovine ostalo ne mesa ne kosti za slovenski narod, ki je dovolj neumen, da ne upošteva, da je za odganjanje mrhovinarjev potrebno uporabiti vsa razpoložljiva sredstva nadzora in jih brez milosti preganjati in tolči, sicer ne odnehajo, dokler je mogoče karkoli še požreti.

Ob zadnjih medijskih objavah o negotovi usodi predsednika upravnega odbora DUTB dr. Marka Simonitija so zopet aktualna vprašanja o višini plač DUTB menedžerjev in zdi se, kot da so za slovenske razmere enormne plače po skandinavskih kriterijih edini problem in edino zgražanja vredno ravnanje. Dr. Marka Simonitija, ki se je nekoč skupaj z mag. Urošem Koržetom že proslavil z računovodskimi bravurami pri reševanju bankrotiranih podjetij po razpadu jugoslovanskega trga, ki so se praviloma končale s stečaji podjetij, ki jih je strokovna ekipa reševala, a ne rešila pred propadom, sedaj politiki populistično obtožujejo nemoralnega ravnanja, ker je razmišljal, kako obiti Lahovnikov zakon in omogočiti zakonito izplačevanje za slovenske razmere absurdno visokih plač.

Predsednik vlade in pravno dosledna ministrica za finance seveda ne bosta podlegla populističnim zahtevam slovenskega ljudstva, ki strpno opazuje, kako dnevno izginjajo in hlapijo v nič slabe terjatve v upravljanju DUTB. Ker se predsednik vlade in njegova ministrica za finance zavedata, da je poslanstvo DUTB zagotoviti kritje za odplačilo državnih dolgov, povzročenih z dokapitalizacijo slovenskih bank, bosta gotovo preverila in ugotovila, koliko je DUTB iz upravljanja slabih terjatev že prigospodarila in koliko je že DUTB nakazal denarja za prevzete terjatve. Prepričani smo lahko, da bosta, če se bosta tega res lotila ugotovila, da DUTB do sedaj še ni plačal za prevzete terjatve niti počenega groša, saj se je DUTB celo še dodatno zadolžila za kritje svojih stroškov poslovanja, se pravi za plačevanje plač svojih uslužbencev. Povedano drugače, dosežene kupnine pri razprodaji slabih terjatev ne krijejo niti stroškov poslovanja DUTB, v posledici česar tudi državni proračun ne more dobiti nikakršnega prihodka za odplačilo kreditov za pokritje bančne luknje.

Glede na dejstvo, da ministrstvo za finance ne ve, kaj se na DUTB dogaja, saj če bi kaj vedelo, ne bi ob vsakem škandalu, ki ga sprožijo novinarji, ko jim po pomoti ali po nalogu političnih spletkarjev uide kakšna škandalozna vest, zahtevalo poročila o zadevi in se ne bi šele dalo podučiti, kako novinarji širijo krivo vero. Tako ima sedaj Marko Simoniti možnost dokazovati, kako ni storil nič protizakonitega in da je zagotovil s svojim ravnanjem zakonito izplačevanje plač v mnogokratniku možnosti po Lahovnikovem zakonu. Z gotovostjo lahko ugotovimo, da vlada in njeni resorni organi, kakor tudi institucije, ki so po zakonu dolžne prisluškovati in nadzirati upravljalce javnega premoženja (SOVA, Računsko sodišče, FURS, NPU, Urad za preprečevanje pranja denarja, Protikorupcijska komisija in še kakšen takšen organ) ne opravljajo nadzora in ne čuvajo javnega premoženja. Zato lahko z gotovostjo domnevamo, da se bo slovenskim državljanom zgodilo natančno to, kar doleti leva kralja živali, to pa je, da bodo ostali lačni. Namreč, kakor ne moremo pričakovati, da bi se mrhovinarji odpovedali žretju mrhovine v korist leva, tako z gotovostjo lahko predvidevamo, da upravljalci slabih terjatev v DUTB, nad katerimi ni kakršnegakoli nadzora, ne bodo zamudili niti ene priložnosti, da si ne bi odgriznili kolikor mogoče velik kos od plena, ki ga upravljajo in od katerega bo na koncu ostal le še spomin na prazno upanje. Zakaj ta plen ne more biti tako velik, da ga ne bi mogli prebaviti s kostmi in kožo vred. Tako z gotovostjo lahko sklepamo, da za državljane ne bo ostalo ne dosti, ne malo, ker bo ostalo natančno nič.

Sicer pa počakajmo, kaj se bo odločila vlada na današnji seji in bomo videli, ali bo obelodanila:

Koliko je DUTB do sedaj že vplačala na enotni zakladniški račun Republike Slovenije?

Kako uspešno poteka upravljanje s slabimi terjatvami in koliko teh terjatev je še ostalo?

Kolikšen odstotek bančne luknje bo DUTB pokrila s svojim upravljanjem?

Koliko stane poslovanje DUTB in od kod se ti stroški krijejo?

Koliko DUTB dosega poslovne cilje, ki jih je opredelila Vlada z ustanovitvijo DUTB?

Kdo in kako nadzira delovanje DUTB in kdo je odgovoren za opustitev nadzora?

Obratno, verjetno o vseh ključnih vprašanjih ne bomo karkoli izvedeli, saj teh vprašanj vlada na jutrišnji seji ne bo obravnavala, ker se bo verjetno ukvarjala le z vprašanjem zaupanja v bravure dr. Marka Simonitija.

Prav vseeno je, ali je na čelu DUTB dr. Marko Simoniti ali kdorkoli drug, ljub ministrici za finance ali predsedniku vlade, kajti kdorkoli že bo, se bo plenjenje plena nadaljevalo, če bo vlada še naprej opuščala dolžno skrbnost varovanja javnega premoženja in ga bo še naprej prepuščala žretju mrhovinarjev ob hkratnem gladovanju na primer naših otrok v šolah.

Tako pač je, da slovenski državljani ostanejo lačni in delijo usodo leva, ki ne pride do plena, če nihče ne nadzoruje in ne preganja mrhovinarjev. Zato ne sprašuj, kdo je kriv, če si lačen, saj ničesar ne storiš, da bi prisilil za varovanje zadolžene organe opravljati njihovo dolžnost. Mirno gladuj in trpi brez miru.

Poslovanje DUTB kot plenjenje izplena

Ali je DUTB res slaba banka? Da, je če gledamo s stališča davkoplačevalcev. Toda gledano s pozicije njenega upravnega odbora in izvršnih direktorjev, to ni slaba, temveč izvrstna banka. Kdo je torej slab in zakaj?

Slovenska javnost je razburjena in se zgraža nad poslovanjem DUTB – slabe banke, ki izterjuje slabe kredite slovenskih bank, ki so jih le-te po sprejetem zakonu in pod nadzorstvom ministrstva za finance in Banke Slovenije prenesle na slabo banko. Slovenija je z davkoplačevalskim denarjem prevzela za 5,5 milijarde slabih bančnih kreditov in jih prenesla v prodajo in izterjavo na DUTB. Pričakovali bi, da bo DUTB nagrajena za svoje delo v odvisnosti od uspeha. Več, ko bo iztržila, več in bolje bodo nagrajeni njena uprava in obratno, manj kot bo DUTB izterjala, manj bodo plačani njeni poslovodje.

Rezultat izterjave DUTB je svojevrstna razprodaja slovenskega premoženja tujemu in domačemu kapitalu po nerazumnih cenah in dodatno pospešeno uničevanje podjetij v stečajnih postopkih. Iz dosežene izterjave se poplačujejo astronomske plače vodilnim delavcem DUTB, ki se jim priznavajo še velikanski materialni stroški in še stroški poslovanja, v kar so všteta plačila zunanjih svetovalcev. Poslovanje DUTB je tako zreducirano na plenjenje izplena in davkoplačevalci od plačila za prevzete milijardne terjatve ne bodo dobili ne dosti, ne malo, ker bodo dobili natančno nič. Še več, na koncu bo potrebno pokriti še izgubo DUTB, saj le-ta ne more toliko izterjati in iztržiti, kolikor lahko zapravi in kolikor lahko plača svojim direktorjem. V slovenski javnosti se je zato razširilo prepričanje, da je vodstvo DUTB neka plenilska združba, ki naj bi veselo kradla in se norčevala iz slovenskih davkoplačevalcev. V tem oziru je slaba banka res slaba za Slovenijo, toda dobra za vse, ki imajo od njenega poslovanja korist, zlasti pa je dobra za njene vrhunske direktorje, ki so nadvse sposobni predstavniki opevanega nordijskega poštenja.

Iz medijsko obravnavanih vprašanj o DUTB je razbrati, da našo vlado in državni zbor ne skrbi vsebina in se naša zakonodajna in izvršna oblast ne posvečata preverjanju ugotovitev računskega sodišča o delovanju te katastrofe za slovenske davkoplačevalce, temveč da so se naši politiki razživeli predvsem ob informacijah, da si direktorji DUTB v skladu z njihovimi veljavnimi pogodbami mirno izplačujejo vse, kar jim po pogodbah gre. Tako nekako izgubljamo iz presoje bistvena vprašanja, ker se ukvarjamo z manj pomembnimi, a toliko bolj škandaloznimi dejstvi.

Profesor dr. Miha Juhart je natočil preko javne TV čistega vina in nam vsem lepo razložil, da izplačevanje plač, ne glede na njihovo višino, ni pravno sporno, če imajo ta plačila oporo v veljavnih pogodbah. Kdor vpije, da je takšno enormno, a pogodbeno določeno izplačevanje zloraba, kraja in kar je temu podobnega, se moti. Spoštovanje pogodb ni kaznivo dejanje, niti ne povzročanje škode. Seveda smo lahko vsi davkoplačevalci zgroženi, ker je reševanje slovenskih bank naša zakonodajna in izvršna oblast uporabila kot odlično priložnost, da omogoči še dodatno okoriščanje določenih srečnežev v DUTB in dodatno oškodovanje javnega denarja.

Najprej ministrstvo za finance na podlagi zakona ustanovi DUTB in mu omogoči, da si sam uredi svoj status in pravila poslovanja, ker ima upravni odbor pravico z izvršnimi direktorji v upravi skleniti poljubne pogodbe in določiti plače po želji direktorjev, ne da bi bila jasno določena njihova odgovornost in kriteriji za presojo uspešnosti njihovega dela. Seveda je upravni odbor svojim direktorjem v pogodbah določil vse možne beneficije in sanjske plače, ki v normalnem življenju v naših razmerah pomenijo izkoriščanje priložnosti brez vsakega občutka za pravo mero. Minister za finance sedaj prosi, kot je sam javno pojasnil, za pojasnila namesto, da bi ukrepal. Namesto, da bi naša vlada prisluhnila strokovnim mnenjem in namesto da bi državni zbor po hitrem postopku sprejel spremembe zakona, s katerim bi za naprej preprečil anomalije, sedaj državni zbor sklicuje izredne seje, ministri pa kar tekmujejo, kdo bo bolj zmerjal direktorje slabe banke, kdo jim bo izrekel hujše očitke in kdo se bo pred narodom izkazal kot najbolj vnet zagovornik pravičnosti.

Vidimo, da se nihče ne loti preverjanja, zakaj je do tega norčevanja iz slovenskega naroda prišlo in kdo je za to kriv. Nihče se ne loti preverjanja, katere nadzorne institucije v državi so zatajile, ali pa katere institucije, kot na primer računsko sodišče, opravijo svoje naloge prepozno. Kje je bilo računsko sodišče, ko je bilo v zakonodajnem postopku možno opozoriti državni zbor, da sprejeti zakon, ki omogoča zlorabe pravzaprav pomeni zlorabljanje oblasti. Kaj je počelo ministrstvo za finance, ko bi moralo pred podpisom pogodb z direktorji upravnemu odboru jasno določiti obseg in meje pravic bodočih izvršnih direktorjev? Kaj počne slepa Banka Slovenije, da ne ve, koliko so vredne prenesene terjatve. Zakaj vlada ni pravočasno preverila, kakšne pogodbe naklepa upravni odbor podpisati z izvršnimi direktorji DUTB? Ne, nihče ne govori o odgovornosti vlade in njenih ministrov, še manj kdor koli opazi, da so krivi predvsem naši poslanci v državnem zboru, ki so s sprejemom zakona sistemsko omogočili izvršnim direktorjem škoditi ugledu poštenih nordijcev. Zlasti nihče ne odgovori, kaj storiti, da se kaj takega več ne zgodi in kaj storiti, da se škoda minimalizira.

Dr. Miha Juhart jasno pove, da je predčasna razveza pogodb možna, seveda ob upoštevanju vseh finančnih posledic, ki sledijo in priporoča preveriti, kaj je večje zlo – pogodbe razvezati in plačati, ali še naprej gledati garnituro, kako bo do konca mandata bajno nagrajena tudi za svoje domnevno škodljivo poslovanje. Če bi se pristojni organi izvršne oblasti potrudili, bi nemara uspeli dokazati obstoj krivdnih razlogov za razvezo pogodbe, zaradi kršitev pogodbe in zaradi nedoseganja predvidenih rezultatov. V primeru ugotovitve krivdnih razlogov na strani organov DUTB, bi nemara brez večje škode pogodbe lahko razvezali in dosegli, kar slovenski narod v svojih sanjah želi. Nemara bi lahko celo zahtevali povrnitev kakšne škode. Seveda bi za kaj takega morali pristojni organi delati strokovno in odgovorno, ne pa le lahkotno čakati, da bo njihovo delo opravil kdo drug. Res pa je, da bi bil nemara njihov napor brezpredmeten, če imajo pravno podkovani direktorji DUTB v pogodbah določbe, ki jih celo v primeru namernega ali malomarnega ravnanja odrešijo zanje škodnih posledic in jim celo v tem primeru zagotavljajo odpravnine in beneficije, kot jih uživa na primer direktor Volkswagna, ki bo za goljufanje celega sveta nagrajen z milijonskimi odpravninami, milijonsko rento in še ogromno pokojnino. Tako je to z tovrstno gospodo. Bolj, ko jo stiskaš v roki, bolj ti spolzi skozi prste in razen smradu ti v roki ne ostane nič drugega.

Ali je DUTB res slaba banka? Da, je če gledamo s stališča davkoplačevalcev. Toda gledano s pozicije njenega upravnega odbora in izvršnih direktorjev, to ni slaba, temveč izvrstna banka; iz slabega v dobro, kot že slogan DUTB pove. Kdo je torej slab in zakaj? Odgovor je preprost. Slaba nam je država Slovenija, ker njeni poslanci v državnem zboru in njeni ministri v vladi dovolijo vse to, četudi imajo vse vzvode, da ne bi.