Vzrok krize je v načinu ravnanja s financami

Zelo dober prispevek Bineta Kordeža, Menedžerski prevzemi – največja napaka slovenske osamosvojitve?, objavljen na Damijanovem blogu, kaže popačenost družbenega konsenza o vzrokih finančne krize. Lepo pokaže, da menedžerski prevzemi niso bili edini in niti dominanten vzrok krize. Nekaj drugega je res; v slovenskem prostoru generirana nesorazmerna zadolženost in posledična prezadolženost je praktično edina skupna izhodiščna točka finančni krizi[i]. Pretežni skupni imenovalec raznim aktivnostim, ki so ustvarile podlago za našo finančno krizo, upam si trditi, ni v vrstah aktivnosti, ampak v načinu ravnanja s financami – v finančni malomarnosti glede na Kodeks poslovnofinančnih načel (KPFN) v podjetjih in glede na bančne standarde v bankah.

Seveda nastajajo napake pri ocenah in presojah raznih parametrov in tveganj pri strokovnem delu priprave finančnih in drugih podlag za odločanje, kot jih zahteva KPFN. Vendar pa se tveganje zanje močno poveča, če delo po principih profesionalnega finančnika in skrbnega in dobrega gospodarstvenika sploh ni opravljeno. To je malomarnost. Pojem finančne malomarnosti je zakonski pojem, opredeljen v ZFPIPP, načela dobrega in skrbnega gospodarstvenika pa omenja ZGD. Odgovornost za finančno malomarnost je odškodninska, za hujšo malomarnost pa tudi kazenska, oboje z obratnim dokaznim bremenom.

Preganjanje samih prevzemov in drugih podobnih aktivnosti je torej čisto zavajanje. S temi aktivnostmi kot takšnimi ni nič narobe. Pomembno je, da so profesionalno pripravljene. Če bi bile res profesionalno opravljene v letih 2002 -2005 – 2008 potem finančne krize, kot smo jo imeli, sploh ne bi bilo, oziroma bi bila veliko milejša, ker bi bilo prevzemov in čudnih poslovnih ter investicijskih podvigov veliko manj. Podjetja se jih ne bi lotevala in banke kreditov ne bi dajale, če bi bila spoštovana strokovnost in profesionalnost. Neskončna dostopnost poceni kratkoročnih kreditov, ob sicer omalovaževanih (po načelu »lako ćemo«) trdih pogodbenih zavezah, so omogočile razne poslovne podvige. Tam, kjer finance z »delom in nedelom« »sledijo« idejam vodilnih, imajo vsebinsko gledano po definiciji »šibko finančno funkcijo«.

V devetdesetih letih in prvih letih po letu 2000 so v Sloveniji po podatkih Banke Slovenije prevladovala načela konservativnega finančništva. Nekaj let pred nastopom krize pa so se zdrava razmerja med viri financiranja v korist dolgov in kratkoročnih dolgov izjemno porušila. Ti primeri so po KPFN izjemoma in situacijsko sicer dopustni, vendar z jasno zastavljenim načrtom, kako bodo upravljana tveganja v obdobju, ko bo podjetje močno izpostavljeno in kako se bo podjetje vrnilo v normalna razmerja. Svoje bi morali reči tudi razni deležniki v podjetju, ki jih večja izpostavljenost podjetja zadeva.

V podjetjih in bankah pa se stvari niso dogajale tako, kot bi se po profesionalnosti morale. Če je že popustila finančna profesionalnost v podjetjih, ne bi smel popustiti zunanji nadzor. Zunanji nadzor nad tem imajo v podjetjih revizorji, ki jih kriterij presoje po KPFN zavezuje. V bankah pa poleg revizorjev bank skrbi za stabilnost celotnega finančnega sistem še Banka Slovenije z močnim vpogledom in močnimi pristojnostmi. Da bi sistem delal profesionalno, ni glede predpisov ničesar manjkalo. Umanjkalo je profesionalnega obnašanja in nadziranja v samem sistemu. Razni »strokovnjaki« temu pravijo »veseljačenje«, »duh časa«, »vsi so tako delali« in podobne neumnosti in se izogibajo kvalifikaciji »finančna malomarnost« kot hudič križa. Takšne situacije se seveda ne da sanirati s tonami novih predpisov, ampak z jasno politiko po načelih »razbitih stekel«, kot je na svojem blogu že razlagal JPD. Primarno bi se morala vzpostaviti civilna odgovornost za finančne malomarnosti in nato še vse drugo. Kljub temu, da so ukrepi bili na voljo, se seveda ni zgodilo nič, razen veliko vetra ob brezplodnem iskanju in dokazovanju naklepa.

Vsa finančna znorelost se je dogajala po letu 2004 in nima nič opraviti s prvotnim lastninjenjem, kar Kordež na koncu dobro opiše. Da je krivo prvotno lastninjenje in osamosvojitev, je premeščanje krivde več kot 10 let v preteklost in opravičevanje neaktivnosti odgovornih, ker so bili baje nemočne žrtve preteklosti[ii], ne pa lastnega finančnega avanturizma in pomanjkljivega nadzora.


[i] Vir: Banka Slovenije, Finančni vzvod po panogah v odstotkih po letih skupaj je v letu 1995 znašal 78 odstotnih točk in je postopno naraščal, povprečno po 4 odstotne točke na leto, tako da je leta 2005 znašal 119 odstotnih točk. Leta 2008 pa je bil 165 odstotnih točk. Povprečno je zadnja tri leta letno pridobil več kot 15 odstotnih točk. V slovenskem prostoru nesorazmerno generirana zadolženost in posledična prezadolženost je tako praktično edina skupna izhodiščna točka finančni krizi pred 2009.

[ii] Vir: Finance 50/2010 14.03.2010 Kdo si upa: Ivan Ribnikar
Lastništvo nefinančnih podjetij, nastalo na podlagi zakona, katerega filozofija je bila, da kapitalski trg vse rešuje na najboljši možni način, je nujno privedlo do tega, da menedžment podjetij prej ali slej poskuša prevzeti lastništvo podjetij. Tako eden od starosti domačih ekonomskih teoretikov Ivan Ribnikar za poteze kordežev, rigelnikov, mermalov in podobnih krivi izključno zakon o lastniškem preoblikovanju podjetij, ki so ga v parlamentarno obravnavo vložili Mile Šetinc, Janko Deželak in Emil Milan Pintar.

Marija pomagaj ali: o Darsovi demagogiji

Onega dne sem se dobre volje, trezen, a nekoliko raztresen, z avtom vozil po prelepi domovini in užival v opazovanju njenih naravnih lepot. Na lepem se mi je zazdelo, da ob kapelici ob cesti stoji prelepa svetlolaska in mi vabljivo maha naj se ustavim. Spreletelo me je, da imam videnje naše gospe, Marije matere božje, ki v ljudski zavesti Slovencev pomaga vsem ubogim in pomoči potrebnim. Toda, ni bilo videnje. Ob kapelici v vsej svetlosti ni stala sveta mati, temveč čedna policistka. Mahala mi je, ker je izmerila, da vozim prehitro in me je ustavila, da bi mi v imenu Slovenije pobrala kakšnih 10 % moje pokojnine. Lepa policistka mi je predočila radarsko meritev, ki je pokazala, da sem namesto dovoljenih 50 km na uro drvel s hitrostjo 58 km na uro. Pod vtisom svoje zmote o tem kaj gledam, sem vzkliknil: »Marija pomagaj« in upal, da bo Marija pomagala in policistki vdahnila usmiljenje in da mi bo greh odpuščen. Toda Marija se me ni usmilila, še manj policistka in znaten del moje pokojnine sem prispeval za ublažitev stiske javnih financ oziroma, proračun si je od izplačane pokojnine vzel kar lep znesek nazaj.

Ja, pogosto smo si sami krivi za svoje zmote in vidimo nekaj, česar ni namesto, da bi videli tisto, kar je. Tako nas pač varajo naša čutila. Še pogosteje nas vara naša pamet in smo prepričani, da je res nekaj, kar je pravzaprav laž. Toda zmote in lažne predstave največkrat niso posledica varljivosti naših čutil ali omejenosti naše pameti. Največkrat smo zavedeni in prevarani, ker nas hudič v osebah institucij javnega in zasebnega prava namerno vara. Sebe ne prištevam med blazneže, saj se trudim preverjati in spoznavati, kaj je dobro in prav in kaj je slabo in nasprotuje pravu in pravici. Prepričan sem, da mnogih stvari, podatkov in informacij ne poznam in živim v zmotah, za katere nisem nič kriv. Gotovo marsikaj o DUTB ne vem in mi je prikrito, kakor tudi ne poznam vseh okoliščin Volkswagnovega goljufanja kupcev njihovih avtomobilov. Vendar pa imam srečo kakšno stvar tudi poznati in o njej kljub pomanjkljivostim informacij javnega značaja vidim, kaj je res, tako, da imam možnost pretehtati, kako me hudič vara. Drznem si trditi, da kot član prve uprave Darsa, ki je uspela uresničiti program tedanje vlade in je realizirala program izgradnje slovenskih avtocest, kot ga je zastavil tedanji minister za promet Igor Umek, vem o Darsu dovolj, da lahko razkrivam demagoško informiranje javnosti, ki ga širijo pristojni organi izvršne oblasti in DARS.

Stroški gradnje slovenskih avtocest

Predsednik vlade in predsednik uprave Darsa nista zamudila priložnosti, da ob priliki začetka del na 13 kilometrskem odseku AC Draženci – Gruškovje ne bi v oddaji Odmevi na prvem programu RTV Slovenija hvalila, kako Slovenija uspešno gradi svojo infrastrukturo. Predsednik uprave Darsa mag. Matjaž Knez je na vprašanja pronicljivega voditelja Odmevov g. Bobovnika v razgovoru pojasnil, kako sedanja uprava DARS ne ponavlja starih napak in kako se investicije ne dražijo. Med vrsticami je torej predsednik uprave Darsa javnosti povedal, da so prejšnje uprave razmetavale javen denar, obratno pa sedanja uprava skrbno in gospodarno opravlja svoje poslanstvo. Slovenci si torej lahko končno oddahnemo in se veselimo srečne prihodnosti, ki je bomo deležni spričo odgovornega in poštenega dela naše oblasti in uprave Darsa.

Če razdelimo predvidenih 230 milijonov, kolikor naj bi stal odsek AC Draženci – Gruškovje z njegovo dolžino 13 km, vidimo, da bo kilometer tega odseka stal 17,7 milijonov evrov. Toda če bodo nastopila kakšna dodatna dela ali kakšni dodatni zapleti, bo kilometer hitro zlezel na recimo vrednost 20 milijonov evrov. Iz natančne analize stroškov gradnje slovenskih avtocest, ki jo je z natančnimi podatki o dokončanih odsekih avtocest in ne na podlagi investicijskih ocen pripravil v svoji študiji DDC d.o.o. (sedaj DRI d.o.o.) je razvidno, da bo odsek Draženci – Gruškovje, ki ni posebej zahteven, po kilometru nekako enkrat dražji od povprečne cene kilometra avtocest v Sloveniji in da bo dva do trikrat dražji od najcenejših odsekov in bo stal nekako toliko kot kilometer najzahtevnejših odsekov preko Trojan, spusta na morje (Socerb – Srmin) ali obvoznice Ljubljane. Prikazovanja, kako je sedaj vse v redu in blatenje vsega, kar je delal DARS v preteklosti, ni mogoče razumeti drugače, kot da gre za namerno varanje slovenske javnosti, ki pod vtisom tovrstne propagande hitro pozabi, da je DARS v dobrih starih časih (prvih dvanajstih letih obstoja, od 1994 do 2006) v enem letu povprečno zgradil več avtocest, kot so jih zgradile kasnejše uprave (od uprave Rajka Siročiča, preko uprave Tomislava Nemca, uprave Mateje Duhovnik in sedaj Matjaža Kneza) v skoraj desetletju svojega dela. Dejstvo je, da sta strogo Računsko sodišče in Kosova komisija, kljub svojim prizadevanjem izreči Darsu negativno mnenje vse do leta 2006 bila prisiljena priznati, da pri izgradnji preko 300 km avtocest nista odkrili omembe vrednih nepravilnosti ali negospodarnosti. Obratno pa je Računsko sodišče po letu 2006 izreklo najmanj dve izjemno obtožujoči in obremenjujoči negativni mnenji, pri čemer je v tem času DARS zgradil manj kot 100 km avtocest.

Razveljavljanje javnih razpisov

Državna revizijska komisija je v času do leta 2006 razveljavila Darsu le nekaj manjših razpisov javnih naročil, v času po letu 2006 pa je komaj kakšen razpis zaključen brez razveljavitve in zapletov, ki podaljšujejo roke gradnje v nedogled. Sedaj smo priče že tretjemu razpisu za izvedbo elektronskega cestninjenja tovornjakov, vrednega skupaj z desetletnim vzdrževanjem približno 250 milijonov evrov. Tovornjaki (domači in tuji) še vedno veselo vozijo po avtocestah in se množično izogibajo plačevanju cestnine, ker imajo premeteni šoferji natančno razdelano, kje in kako je treba voziti, da se v odprtem cestninskem režimu izognejo plačilu cestnine. Na letnem nivoju se verjetno tako izgublja več deset milijonov evrov, slišal pa sem tudi že podatek, da je država zaradi neurejenega sistema cestninjenja tovornjakov pustila na cesti že kar milijardo evrov. Ko je DARS nekoč uvedel uspešen ABC sistem cestninjenja za osebna vozila na podlagi razvoja, ki ga je financiral DARS in izvedel Traffic Design, je bil deležen hudih kritik in očitkov javnosti, češ, kako razsipno ravna, čeprav je dosegel visok odstotek pobrane cestnine in kljub visokim zaslužkom Traffic Designa za razvoj sistema porabil mnogo manj sredstev, kot ga bo plačal Italijanom ali Avstrijcem za nakup sistema, ki ga DARS trenutno razpisuje. Zakaj bodo uspešni ponudniki Italijani ali Avstrijci? Preprosto zato, ker so razpisni pogoji napisani tako, da slovenski ponudniki samostojno ne morejo konkurirati in s svojimi ponudbami ne morejo uspeti. Kdor ne verjame, naj na Darsovih spletnih straneh sam prebere razpisne pogoje in to trditev preveri. Razlika je očitna. Sedaj bo odtekel denar v tujino, prej pa je ostal v Sloveniji, pa še nekaj slovenskih računalniških strokovnjakov je v praksi lahko delalo, pridobilo reference in izkušnje in razvilo znanja na podlagi lastnega razvoja in slovenske pameti, kar vse bo po sedanjem modelu povsem ne mogoče.

Pravdni stroški Darsa

DARS se v vsem času od svoje ustanovitve tudi pravda in brani ali uveljavlja pravno varstvo svojih interesov na sodišču. Od svoje ustanovitve konec leta 1993 pa do konca 1998 DARS ni izgubil nobene pravde, zastopala pa sta ga takratni član uprave in direktor za pravno področje Stanko Štrajn in njegova pomočnica Majda Peterlin. V tem času je prva uprava DARS zgradila uspešen model projektnega vodenja največje slovenske investicije od osamosvojitve Slovenije do sedaj in tudi začela in dokončala pretežni del slovenskih avtocest. Pravd je bilo malo, ker je v začetnem obdobju Darsova uprava korektno odločala in odgovorno vodila investicijo.

število Darsovih pravd

Po letu 1999, še zlasti pa po letu 2006, je uprava DARS v različnih sestavah vedno manj odločala in vedno bolj prepuščala odločitve v spornih vprašanjih sodiščem, v posledici česar so pravdni stroški bliskovito naraščali in dosegli vrh v letu 2014, ko je DARS za pravde porabil 456.294,84 EUR za stroške svojih odvetnikov, 177.722,27 EUR je plačal za sodne takse in še 76.735,80 EUR je povrnil stroškov nasprotnim strankam. Skupaj je torej DARS za pravdanje samo v letu 2014 porabil več kot 710 tisoč evrov, v obdobju od leta 2005 do avgusta 2015 pa celo več kot 3 milijone evrov.

Darsovi stroški sodnih taks

Darsovi stroški odvetniških storitev

Vir: DARS, odločba 010-2/15-mkk-52 z dne 9.10.2015

Vir podatkov za vse grafe: DARS, odločba 010-2/15-mkk-52 z dne 9.10.2015

To seveda še zdaleč ni končno in realno stanje, saj je v teku še več pravd iz preteklega leta z zelo visokimi zahtevki, ki bodo stroške pravdanja gotovo še močno dvignili. Trenutno denimo samo stečajni upravitelj SCT toži DARS za skoraj 10 milijonov evrov glavnice, kar bi moral DARS plačati v stečajno maso SCT po priznanih in potrjenih situacijah za opravljeno, a še ne plačano delo. Teh zneskov DARS ne plača, ker se izgovarja, da ne ve, ali naj plača SCT v stečajno maso, ali naj plača podizvajalcem SCT, ki prav tako tožijo DARS, ker jim SCT ni plačal opravljenega dela. Nekateri podizvajalci uveljavljajo svoje zahtevke zoper DARS, ker DARS ni pravočasno vnovčil garancij za dobro izpolnitev pogodbenih obveznosti proti NLB in Novi KBM. Sodišče je v dveh primerih enkrat na prvi, drugič pa tudi že na drugi stopnji zahtevku podizvajalca zaradi izogibanja vnočitve garancij že ugodilo. Tako bo DARS zaradi svojega ignoriranja prava plačal določene zneske dvakrat. Enkrat v stečajno maso, drugič pa podizvajalcem, pri čemer ne bo mogel plačil povrniti z vnočenjem garancij, ki so že potekle.

Iz odločbe, s katero DARS zavrača korektno posredovati podatke o pravdnih stroških, kot so razvidni iz arhiva pravdnih spisov in iz sicer zelo pomanjkljivih podatkov, ki jih je kljub zavrnitvi priložil k svoji odločbi, lahko razberemo neko obratno sorazmerje. Več in bolje kot DARS dela, manj je pravdnih stroškov in obratno, kadar dela manj in slabše, pravdni stroški so mnogo večji. Slabši, kot so rezultati dela, bolj je DARS pohvaljen s strani izvršne oblasti, ki hvali svojega konja, kot ga hvali Cigan v znani pesmi Jovana Jovanoviča Zmaja, da ne veš, ali je to konj, ali ptica lastovica.

Koliko je stanje kritično pokaže primer, ko v postopku mednarodne arbitraže, v kateri Impresa Grasseto toži Slovenijo, ker le ta ne spoštuje obveze zagotoviti sojenja v razumnem roku v pravdi, v kateri Impresa Grasseto sicer povsem neutemeljeno toži DARS za 53 milijonov evrov, za katere Impresa Grasseto meni, da jih je zaslužil pri gradnji predora Trojane, predstavniki resornih ministrstev zbirajo informacije in preverjajo, zakaj v tej pravdi sploh gre pri ljudeh, ki so nekoč za DARS pisali odgovor na tožbo, ne pa pri Darsu in njegovih odvetnikih, ki sedaj skrbijo za vodenje tega spora. Prav lahko se zgodi, da Slovenija v arbitraži pogori, če ne bo ustrezno parirala zahtevkom tožnika, kar pa je zelo verjetno, če odgovorne osebe ne zagotovijo pristojnim organom države vseh in zadostnih informacij o tem, za slovenske razmere ogromnem zahtevku.

Nadzor Darsovih nadzornikov

Gotovo je težko najti sposobne, delovne, zagnane in poštene uprave, kot je tudi težko najti sposobne ministre naštetih lastnosti. Toda kapitalistična civilizacija in država sta izumila mehanizem, ki zagotavlja preprečevanje zlorab in je znan kot spoštovanje veljavnih predpisov, dosledno izvajanje pristojnosti in delovanje kontrolnih mehanizmov. Prav tu si je Slovenija kot država in njena civilna družba dovolila največjo možno napako, ker se nikakor ne streznimo in ne začnemo ravnati tako, kot je dobro in prav, ampak raje ignoriramo osnovna načela dobre vere in poštenja.

Pri imenovanju novega nadzornega sveta DARS, to je organa, ki mora nadzirati ravnanje uprave, je (gotovo po diktatu in soglasju vlade in resornega ministra) SDH imenoval člane iz kvote vladajoče politike, ne pa ljudi, ki bi o Darsu kaj vedeli in imeli potrebo z osebnim angažmajem v javnem interesu varovati premoženjske interese Slovenije in njenih državljanov. Ne predstavljam si, ob vsem spoštovanju, da bo novi predsednik nadzornega sveta DARS, ki je hkrati predsednik GZS ob vseh njegovih zadolžitvah imel voljo, čas in energijo poglobljeno nadzorovati odločanje v DARS. Tudi za njegovega podpredsednika, uglednega profesorja civilnega prava si ne predstavljam, da bo poleg obveznosti na pravni fakulteti in poleg raziskovalne dejavnosti ki je opravlja, zmogel poglobljeno na primer pregledati vse pravdne spise in preveriti odločanje uprave, ki na pravdnem področju povzroča enormno oškodovanje javnih sredstev, s katerimi DARS upravlja. Ne. Veliko bolj verjetno je, da bo nov nadzorni svet, enako kot dosedanji nadzorni sveti mirno pobiral sejnine in pri tem skrbno pazil, da si ne bi nakopal odgovornega dela ali pa kakšnih hudih zamer. Vladi je očitno po volji, da se v Darsu izvaja nadzor po uglednih in avtoritativnih ljudeh zgolj navidezno. Ustvarja se zgolj vtis nadzora, ki pa v resnici ne deluje. Če bi temu ne bilo tako, bi vlada preko SDH imenovala v nadzorni svet vsaj koga od ljudi, ki o Darsu veliko vedo, ki so s svojim delom v preteklosti dokazali kako se mora delati, da se dosežejo uspehi, da se ne dela škoda in da ima korist javni interes in ne zasebni žepi.

Sklepne misli

Bolje kot kdo dela, manj je vreden. Boljše ko delaš, manj si zaželen in bolj si odrinjen, kajti sedaj ni več čas, ko bi želeli dobro in koristno delati, pač pa je čas, ko je treba poskrbeti, da vsi oblasti ljubi priskledniki polnijo svoje žepe in na račun javnega denarja bogatijo.

Z veliko mero gotovosti lahko domnevamo, da je DARS Slovenija v malem, da se tudi v Sloveniji na veliko dogajajo vodenje, odločanje, upravljanje podobno tako kot v Darsu. Zato ni nenavadno, če vrli Slovenci zaupajo le še v božjo pomoč in naslavljajo na Marijo prošnje za pomoč. Toda Marija nam ne pomaga, saj imamo le privid in se motimo, ko mislimo, da imamo opravka z milostno materjo božjo. Enako, kot sem imel opravka s policistko, imamo opravka s trdim in neizprosnim sistemom kapitalizma, v katerem pogoltni, pokvarjeni in nepošteni bogatijo, naivni in pošteni pa nujno tonejo v revščino. Sistem, v katerem živimo, ni milostljiv ne lep, pač pa je grd in neizprosen. Zato si ne moremo privoščiti nikakršnih iluzij. Ne moremo si dovoliti skrivanja resnice, ne moremo sami sebi lagati. In ker vendar ravno to počnemo, plačujemo kazen za svoje grehe.

Ja, policistka me je pripravila voziti po pravilih, saj je moja pokojnina premajhna, da bi jo lahko vračal v proračun. Kdo pa bo prisilil državo in DARS in vse, ki odločajo v bankah, našo vlado in poslance, naše politične stranke, naše nadzornike in pravosodje, da bodo začeli spoštovati pravila, da bodo cenili in nagradili korektne in poštene ljudi in preganjali vse, ki s svojo malomarnostjo ali zlonamernostjo povzročajo škodo in nas pehajo v revščino?

Objektivna odgovornost je nekaj, kar si lahko zataknemo za klobuk

Objektivna odgovornost je odgovornost za škodo, ki jo mora kdo plačati, čeprav ni nič kriv. Čeprav ni ravnal namerno, ne z malomarnostjo, mora lastnik nevarne stvari plačati škodo, ki nastane zaradi delovanja te nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Kandidatka za viceguvernerko Banke Slovenije je tako denimo priznala, da je objektivno odgovorna, saj je bila v nad­zor­nem svetu Abanke v času, ko je ta odo­brila po­mem­ben del sla­bih po­so­jil, zaradi česar smo morali davkoplačevalci tudi to banko dokapitalizirati, obenem pa meni, da ni nič kriva, ker so bile pač okoliščine takšne, da je do škode prišlo. Po tej logiki odgovornosti za škodo sploh ni in je torej tudi uveljavljati ni treba, kajti vsi se trudijo delati po najboljših močeh. Povzamemo torej lahko, da je objektivna odgovornost nekaj, kar si lahko zataknemo za klobuk, ker ne pomeni ne dosti ne malo, saj sploh nič ne pomeni.

Slovenski mediji so oznanili, da je Ireno Vodopivec Jean na predlog predsednika Boruta Pahorja državnozborska mandatno–volilna komisija potrdila za kandidatko za viceguvernerko Banke Slovenije, o kateri naj bi ta teden odločal celotni državni zbor. Iz Dnevnika lahko povzamemo, da je Irena Vo­do­pi­vec Jean, kan­di­datka pred­se­dnika re­pu­blike Bo­ruta Pa­horja za vi­ce­gu­ver­nerko Banke Slo­ve­nije, ki je pre­stala prvo ka­dro­vsko sito v dr­žav­nem zboru, bila med le­toma 2006 in 2009 čla­nica nad­zor­nega sveta Abanke. Dr­žava je mo­rala Abanko ko­nec leta 2013 re­še­vati s sko­raj 600-mi­li­jon­sko injek­cijo. Po Dnevniku to od­pira vpra­ša­nje, ali je član­stvo Vo­do­pi­vec Je­a­nove v nad­zor­nem svetu Abanke v času, ko je ta odo­brila po­mem­ben del sla­bih po­so­jil, kljub njeni stro­kov­no­sti lahko ovira za po­lo­žaj v vrhu re­gu­la­torja do­ma­čega ban­čnega sis­tema. Verjetna bodoča viceguvernerka, ki je da­nes v Zdru­že­nju bank za­po­slena kot na­me­stnica di­rek­torja Fran­ceta Ar­harja, je za Dnevnik novinarske pomisleke odločno in na kratko odpravila, rekoč: »Svo­jega član­stva v nad­zor­nem svetu Abanke ne mo­rem iz­bri­sati. Pri­zna­vam objek­tivno od­go­vor­nost, a to je bilo dru­gačno ob­do­bje.« In še: »Ves čas sem se tru­dila de­lo­vati na pod­lagi za­kona o ban­čni­štvu. Če bi kdo leta 2006 na­po­ve­dal, da bo vre­dnost za­va­ro­vanj za po­so­jila tako pa­dla, mu ver­je­tno nihče ne bi ver­jel.« Na vprašanje o tem, ali je njena kan­di­da­tura za vi­ce­gu­ver­nerko lahko sporna za­radi nje­nega član­stva v nad­zor­nem svetu Abanke, pa je Vo­do­pi­vec Je­a­nova odgovorila: »To je bil čas vi­soke, celo ek­spo­nen­tne ra­sti. Kre­diti bi mo­rali biti ustre­zno za­va­ro­vani, a je pri­šlo do hkra­tnega padca vre­dno­sti pa­pir­jev in se­su­tja ne­pre­mič­nin­skega trga. Ni šlo za malomarnost ali lenobo, ampak okoliščine«.

Te razlage Dnevnik komentira in nam pojasni: »Kljub temu se po­mem­ben del očit­kov, ve­za­nih na čas kre­di­tne ek­s­pan­zije v ban­kah, ki jih je ob­vla­do­vala dr­žava, na­naša na nji­hove nad­zor­nike. Ti naj bi do­pu­stili, da so banke me­ne­džer­jem in fi­nanč­nim hol­din­gom za dol­go­ročne pro­jekte odo­bra­vale krat­ko­ročna po­so­jila, s či­mer so ve­li­ko­krat pri­kri­vale nji­hov de­jan­ski na­men. Spet v dru­gih pri­me­rih naj bi po­sa­me­zne uprave si­lili v po­ve­ča­nje tr­žnih de­le­žev. »Če bi banke upo­šte­vale za­kon o ban­čni­štvu, do tega ne bi pri­ha­jalo

Iz Dnevnikovega pisanja lahko povzamemo, da je objektivna odgovornost nekaj, kar si lahko zataknemo za klobuk, ker ne pomeni ne dosti ne malo, saj sploh nič ne pomeni. Namreč, objektivno odgovorne osebe za katastrofalno poslovanje naših bank nič ne odgovarjajo in lahko mirno zasedajo vodilne in najodgovornejše funkcije v Banki Slovenije. Mandatno volilna komisija očitno ni našla nobenega razloga, da bi podvomila v primernost kandidatke za viceguvernerko in jo je mirno potrdila. Kaj so naši poslanci imeli v mislih pri svoji odločitvi, ne vem, a oglejmo si, kako je odgovornost za škodo opredeljena v Obligacijskem zakoniku (OZ) in pretehtajmo, kaj nam je Irena Vodopivec Jean povedala s priznanjem objektivne odgovornosti.

Članico nadzornega sveta Abanke je nedvomno šteti za članico organa pravne osebe po 148. čl. OZ. Po tem členu pravna oseba, torej Abanka, odgovarja za škodo, ki jo je njen organ povzročil tretjim osebam, torej vsem državljanom Slovenije, ki smo preko proračuna morali pokriti škodo, ki so jo kot bančno luknjo povzročili uprava Abanke in njen nadzorni svet z Ireno Vodopivec Jean vred. Če bi Abanka poravnala škodo, ki jo je povzročila vsem slovenskim državljanom, bi lahko od svojih organov zahtevala povrnitev škode v 6. mesecih po plačilu, če bi lahko dokazala, da so organi škodljivo ravnali namenoma ali iz hude malomarnosti.

Objektivna odgovornost je odgovornost za škodo, ki jo mora kdo plačati, čeprav ni nič kriv. Čeprav ni ravnal namerno, ne z malomarnostjo, mora lastnik nevarne stvari plačati škodo, ki nastane zaradi delovanja te nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Torej, po tej logiki Irena Vodopivec Jean pove, da je objektivno dolžna poravnati škodo, čeprav je menda ni zakrivila in ni nič kriva. Kandidatka za viceguvernerko seveda nima v mislih, da bi komer koli karkoli povrnila, ker je ravnala malomarno in sedaj brez sramu javno prizna, da je objektivno odgovorna. Toda čeprav je objektivno odgovorna, meni, da ni nič kriva, ker so bile pač okoliščine takšne, da je do škode prišlo. A kaj je funkcija nadzornega sveta, v katerem sedijo vrhunski strokovnjaki, kot prav to, da glede na okoliščine ravnajo strokovno pravilno, torej tako, da škodo preprečijo? Huda malomarnost je izkazana že s tem, da nadzorni sveti pri svojih presojah poslovanja bank niso upoštevali določb Zakona o bankah, niti ne dobre bančne prakse in zlasti ne določb Kodeksa finančnoposlovnih načel, ki ga po Zakonu o gospodarskih družbah in Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, morajo kot pravila stroke obvezno uporabljati poslovodeči in nadzorni organi gospodarskih družb. Pravila stroke so za poslovanje bank še strožja in zahtevajo skrbno presojo vseh kreditnih in drugih bančnih poslov v okviru bančnega poslovanja, saj banke z malomarnostjo ogrožajo ne le sebe, temveč vse svoje komintente in je nesporno nujno, da država vzpostavi zadostne nadzorne mehanizme, ki preprečijo povzročanje enormnih škod. Tak zadosten nadzorni mehanizem bi moral biti Banka Slovenije. Njenega guvernerja in viceguvernerje pa imenuje na predlog predsednika države državni zbor. Prav zato pričakujemo, da bo državni zbor pri imenovanju viceguvernerke preveril, če že ne njene bivše malomarnosti, pa vsaj njeno strokovnost.

Pričakovali bi, da bo državni zbor preveril njene izjave in ocenil, če sploh ve, kaj govori, ko priznava objektivno odgovornost in hkrati pove, da ni nič kriva. Vendar so naša pričakovanja povsem neutemeljena, kajti očitno tudi državni zbor ne ve, kaj je to objektivna odgovornost, še manj, kaj je krivdno ravnanje kot namerno ravnanje ali kot malomarno ignoriranje predpisanih pravil stroke. Ne, očitno je, da državni zbor odloča po nekih skrivnostnih kriterijih in pokloni vero kandidatom, ki ne vedo, kaj govorijo, ki se nekaj sprenevedajo in nas imajo za tepce, ki ne znajo prebrati niti osnovnih zakonskih predpisov.

Ireni Vodopivec Jean gre očitno dobro, ko že leta zaseda pomembne funkcije, priznava objektivno odgovornost in je za nagrado predlagana za viceguvernerko, torej za nadzornico nadzornikov. Nauk je preprost. Kdor želi ugajati državnemu zboru in našemu predsedniku države, mora govoriti nesmisle, mora se sprenevedati in ustvarjati vtis visoko moralne osebe, a v resnici je s to moralo nekako tako, kot s strahom, ki je okrogel, notri pa ga nič ni. Kdor želi biti nadzornik, mora državnemu zboru izkazati, da svojih nadzornih funkcij do sedaj ni opravljal strokovno korektno in da je povzročal škodo. Če bi temu ne bilo tako, bi državni zbor predlog predsednika Boruta Pahorja kot neustrezen zavrnil. Toda, če bi se to zgodilo, bi državni zbor moral vedeti vsaj to, kaj je odgovornost, bi moral odgovornost zahtevati in bi moral uveljavljati odgovornost za ravnanje vseh pomembnih funkcionarjev na vseh nivojih in v vsakodnevni praksi. Toda, kako, naj državni zbor ravna drugače, če tudi sam o svoji odgovornosti meni, da ni nikoli nič kriv. Tudi vlada in vsi njeni ministri in predsedniki uprav, vsi enotno trdijo, da niso nikoli nič krivi, ker so za vse krive neke okoliščine, neka objektivnost.

Po tej logiki odgovornosti za škodo sploh ni in je torej tudi uveljavljati ni treba, kajti vsi se trudijo delati po najboljših močeh. Nedvomno bo verjetna nova viceguvernerka izpolnila pričakovanja državnega zbora in bo odlično opravljala bodočo funkcijo, kajti zagotovo ne bo nikoli nič kriva, čeprav bo objektivno odgovorna.

Naša verjetno bodoča viceguvernerka je še poudarila: »V vsa­kem pri­meru se pra­kse iz bank ne smejo več po­no­viti, ker ta dr­žava nima več mi­li­jard evrov za nji­hovo sa­ni­ra­nje. Tudi zato je da­nes skrb zbu­ja­joče spre­mljati iz­jave ban­kir­jev o ce­novni vojni.« Če bodo banke nadzorovali objektivno odgovorni nadzorniki v Banki Slovenije, ki niso nikoli nič krivi, se bo prav ta praksa, čeprav smo brez denarja, gotovo ponovila. Najboljši dokaz je prav odločitev mandatno volilne komisije državnega zbora, ki bi pri razumnih državljanih morala vzbuditi ne zaskrbljenost, temveč ogorčenje nad odločitvami, ki dajejo potuho neodgovornemu ravnanju, ki pomeni nadaljevanje opuščanja nadzora in nemoteno nadaljevanje finančnega primitivizma naših bank, ki je eden od ključnih vzrokov naše gospodarske in družbene krize, ki je prav zaradi takšnega razumevanja odgovornosti gotovo ne bomo presegli.

Iz dežele Vikingov

Nacionalni letalski prevoznik Adria Ariways nas je presenetil in v promocijske namene omogočil povratne vozovnice po razumni ceni z brniškega letališča v trgovsko pristanišče København/Kopenhagen in nazaj. Tako sem se znašel na letalu polnem Skandinavcev, saj sem bil, kot se mi je zdelo, med potniki edini Slovenec. No ja, Slovenci očitno ne letimo množično na Dansko, obratno pa Danci nedvomno množično obiskujejo lepote Slovenije, kjer lahko, nekako tako, kot mi v Makedoniji, dobro jedo in pijejo, poceni prenočujejo in sploh ugodno uživajo in veseljačijo.

Danska je imenitna dežela. Njeno glavno mesto København in še vsa ostala manjša mesta, ki sem jih videl, so neverjetno lepo urejena. Parki polni cvetočih grmovnic in drobnega cvetja. Mestni in ostali javni promet se odvija natančno po voznih redih in popotnika v nadvse prijetnih vlakih, avtobusih in trajektih pripelje prav tja, kamor si želi, pri čemer ni treba dolgo čakati na odhod. Ljudje so izjemno prijazni, prav nič vsiljivi in tujcu pripravljeni pomagati, da se znajde v tujem mestu. Povsod se veliko gradi, toda zaradi tega ni kakšnih prometnih zastojev in tudi emisije hrupa, praha in smradu so nekako znosne in ne preveč moteče. Prebivalstvo na Danskem daje videz zdravja in zadovoljstva. Svetlolasa dekleta niso suha, a tudi debela ne, fantje pa izgledajo športno in dajejo videz krepkih rokometašev, ki na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah segajo po kolajnah. Muzeji in galerije z bogatimi zbirkami ne pobirajo vstopnine, temveč so vrata odprta brezplačno. V muzejih srečaš več otrok kot turistov, saj je otrok dovolj, turistov pa malo. Otrokom v muzejih razlagajo slavno zgodovino danskih prednikov Vikingov, ki so na svojih preprostih ladjah pluli po vsem tedaj znanem in neznanem svetu, ter v roparskih napadih strahovali evropsko prebivalstvo od Rusije na vzhodu, do Anglije na zahodu celine. Te svoje roparske preteklosti se Danci ne sramujejo, temveč so nanjo ponosni, čeprav so svoje roparske navade opustili, le ostalim Evropejcem, Američanom, Kitajcem in Japoncem, ki pridejo tja kot turisti, poberejo denarce na način, ki nima nič skupnega s starodavno vikinško tradicijo.

Na Danskem je namreč vse strahovito drago. Če prenočuješ v tretjerazrednem hotelu, si privoščiš kakšno kavo ali pivo, potem v nekaj dnevih zapraviš znesek, enak minimalni slovenski plači, s katero naši delavci tolčejo revščino cel mesec. Ker na Danskem ne srečaš beračev ali na prvi pogled revežev, ki bi na ulicah živeli človeka nevredno življenje, je nujna ugotovitev, da ljudje na Danskem pač dovolj zaslužijo, da si lahko privoščijo dostojno življenje in da še veselo letijo v Slovenijo, kjer se lahko s svojimi plačami po mili volji gostijo in uživajo. Nedvomno si Danci, tudi tisti najrevnejši, lahko v Sloveniji privoščijo, kar jim srce poželi in za to ne porabijo svoje minimalne plače ne v nekaj dnevih, ne v celem mesecu. Vidimo, da velja neko popolno obratno sorazmerje. Kar si lahko privošči Danec v Sloveniji, si tega ne more privoščiti Slovenec na Danskem. Celo premožen Slovenec, ki zasluži večkratno povprečno plačo v Sloveniji, ne more na Danskem uživati blagodati dobre hrane in vsega, kar nudi počitniško potepanje. Takšno razkošje je prihranjeno samo za najbogatejše Slovence, tiste, ki so obogateli na račun množice revežev z minimalnimi plačami. Kar velja za zaposlene, še toliko bolj velja za brezposelne in upokojence. Danski socialni podpiranci in upokojenci bi bili po moji oceni pri nas premožnejši sloj prebivalstva, če bi se odločili s svojimi socialnimi nadomestili in pokojninami vred preselit v Slovenijo in tu živeti po slovenskih cenah, a z danskimi prihodki.

Kako je vse to mogoče, če upoštevamo, da je Danska kmetijska in ribiška ter kmetijsko-ribiško predelovalna država (brez velikih naravnih znamenitosti, z najvišjim vrhom vsega 173 metrov nadmorske višine)? Razen lego kock in piva ni med pomembnejšimi proizvajalkami dobrin v globalnem svetu. Ima razvit promet in infrastrukturo, a nima kakšne velike proizvodne ali finančne industrije. Po podatkih wikipedije dela v javnem sektorju tretjina zaposlenih, 44 % odraslih pa koristi katero izmed oblik državnih storitev in pomoči.

Kako je pri svojih cenah dela in življenja lahko med desetimi najbolj konkurenčnimi gospodarstvi sveta? Kako je mogoče, da ta država kljub svoji majhnosti igra pomembno vlogo v evropski uniji in svoje krone menjuje za evre v očitnem nesorazmerju kupne moči obeh valut? Kako lahko Danci v miru živijo in uživajo, ne da bi jim bilo treba delati več kot 8 ur na dan, medtem, ko pri nas ljudje niti v 12. urah ne zaslužijo dovolj, da bi brezskrbno živeli v Sloveniji, kaj šele, da bi lahko živeli na Danskem in to kljub temu, da smo vsi v srečni Evropski uniji, kjer velja prost pretok dela, kapitala in lahko vsi prodajamo in kupujemo po načelih svobodnega trga?

Ker sta Slovenija in Danska članici Evropske unije, ni mogoče, da bi bila pravna in družbena reda po veljavnih predpisih bistveno različna, saj je harmonizacija prava znotraj Evropske unije osnovni pogoj življenja v Evropski skupnosti. Po vsej logiki bi morali Slovenci živeti celo bolje kot Danci, saj so naše naravne danosti prijaznejše kot na Danskem. Naše podnebje je prijetnejše, sonce nas bolj greje kot na mrzlem, vetrovnem in oblačnem skandinavskem podnebju. Naše kmetijstvo bi lahko zato pridelalo več biološko pridelane zelenjave in sadja kot Danci, le pri žitih imajo Danci s svojimi ravninami nekaj prednosti. Lega Slovenije na presečišču transportnih poti nam daje možnosti dobro služiti s cestninami in drugo logistiko v prometu. Naše bogastvo v gozdovih je večje kot Dansko in tudi naša industrija, kolikor je nismo uničili kakor smo gradbeništvo, tekstilno in lesno industrijo, bi ob ceneni in dobri delovni sili morala biti konkurenčnejša na svetovnih trgih kot Danska. Naš šolski sistem, kljub vsem kritikam, še vedno po neki inerciji iz časov socializma daje po statističnih primerjavah nič slabše strokovnjake, inženirje, ekonomiste in zdravnike kot Danske šole, pa še enako ali več ljudi pri nas študira in konča univerzitetno šolanje.

Kje je razlog, ki nas v nasprotju z logiko postavlja v položaj revežev v primerjavi z Danci po vsem po nepotrebnem? Odgovora ne morem podati z gotovostjo, saj nekaj dni potepanja po deželi Vikingov ni dovolj, da bi človek spoznal skrivnosti uspeha te dežele, zakaj je tam vse tako lepo urejeno in dobro za javnost, pri nas pa ne. Toda, če pomislimo, kaj vse je pri nas narobe, potem po trdnih zakonih Aristotelove silogistične logike, kjer lahko opredeliš kaj nekaj je, če poveš, kaj to nekaj ni, z veliko verjetnostjo lahko sklepamo, da je na Danskem dobro zato, ker tam država in njeni organi opravljajo svoje pristojnosti. Očitno ne more nihče v pogojih neoliberalističnega kapitalizma škoditi javnemu interesu, če organi nadzora v državi opravljajo svojo funkcijo. Dobički iz gospodarstva se očitno v večji meri kot pri nas na Danskem porabijo za javno dobro, zaradi česar več ostane za ljudi, za javne potrebe in manj za bogatenje špekulantov. Nedvomno mora izvršna oblast na Danskem zasledovati le javni in ne privatnih interesov in prav gotovo danska centralna banka ne bi prezrla, da poslovne banke množično s »naklepno slepoto« (kot ta pojav imenuje viceguvernerka Banke Slovenije Mejra Festič) kradejo davkoplačavalcem njihove težko prigarane zaslužke in v nekaj letih ustvarijo izgube, ki presegajo pet milijard evrov. Tudi si ni mogoče predstavljati, da bi danska oblast mirno opazovala ali celo vzpodbujala početje delodajalcev, ki bi s kriminalnim ravnanjem izčrpali lastna podjetja tako, kot se je to zgodilo in se še dogaja pri nas. Na Danskem predsednik vlade gotovo ne moralizira, temveč ukrepa in s svojim klepetanjem ne sodeluje pri razprodaji državnega premoženja. Sodniki gotovo sodijo v razumnih rokih in ne dvomijo o dejstvih, kot to počne pri nas ustavno sodišče, ki s svojimi odločitvami potepta še tisto nekaj malo volje, kolikor je premorejo naši organi pregona pri opravljanju njihove družbene funkcije zaščite zakonitosti in poštenja.

Ne moremo si predstavljati, da bi na Danskem lahko kdo zgradil termoelektrarno na premog za trikrat več denarja, kot je res vredna in da bi pri tem porabil javni denar brez javnega naročanja, kot je to primer pri našem TEŠ 6, nato pa še uničil dobro utečen star rudnik, kot se bo to verjetno primerilo našemu rudniku rjavega premoga v Velenju. Ne vem, kako je mogoče, da naša vlada sprejme obvezo, da bo pokrila slabe kredite bank, nato pa, da bo banke reducirala na račun zniževanja gospodarske aktivnosti, ki je brez kreditiranja pač ni, vse za to, da bo potem lahko te banke pod vsako razumno ceno prodala tujim špekulativnim skladom. Na Danskem je kaj takega povsem izključeno, saj tam zgoraj potomci Vikingov niso tako primitivni kot njihovi slavni predniki.

Nedvomno so Danci doumeli, da je čas primitivnega gospodarstva minil, da stare metode ropanja niso več smiselne in so brez perspektive. Zato so raje svoje življenje uredili tako, da je vse prijazno, da so za cel svet svetel vzor, da vlada red in spoštovanje razuma in je vse urejeno tako, kot njihovi parki in mesta.

Obratno pa pri nas še vedno živimo nekako v času starih Vikingov in še vedno mislimo, da bomo z nekim primitivnim ropanjem lahko dobro živeli. Vikingi so ropali druge narode, slovenski oblastniki in kapitalisti pa ropajo lasten narod. Zato, če hočeš videti, kaj je v Sloveniji narobe, pojdi v deželo potomcev Vikingov na Dansko in si zlasti oglej muzej Vikingov, ki slavi roparske podvige že davno presežene primitivne družbe.

Triptih o naklepni slepoti bank: dajanje kreditov

Viceguvernerka Mejra Festić nam je razkrila, da so uprave in nadzorni sveti bank v obdobju pred in ob nastopu krize kršile določbe zakona o bančništvu. Po njenem mnenju ne gre zgolj za malomarnost ali nestrokovnost, temveč za naklepno kriminalno dejavnost odgovornih struktur upravljanja slovenskih bank. Mejra Festić strogo ugotavlja, da je »Vsaka kršitev nekega zakona ali predpisov naklepna slepota. Naklepna slepota je dejansko vsaka zloraba zakona o bančništvu«. Te kršitve so torej kazniva dejanja, ker so storjena naklepno in sicer kot »naklepna slepota«. Banka Slovenije sedaj prakso »naklepne slepote« preganja in je s kriminalistično policijo podpisala sporazum o sodelovanju tako, da sedaj strokovnjaki Banke Slovenije na čelu z viceguvernerko strokovno podpirajo specializirano kriminalistično policijo, raziskujejo bančni kriminal in množično vlagajo kazenske ovadbe. Koliko ovadb je že vloženih in koliko jih še bo, iz intervjuja viceguvernerke ne izvemo, nedvomno pa gre za veliko število ovadb, ki nalagajo državnemu tožilstvu dolžnost ukrepanja, torej sprožanja predkazenskih in kazenskih postopkov. Glede na dejstvo, da so tudi banke (kot na primer NKBM) menda vložile vse skupaj preko 100 kazenskih ovadb zaradi različnih zlorab pri bančnem poslovanju, ki je rezultiralo množico slabih kreditov in bančno luknjo, ki smo jo na ravni petih milijard evrov pokrili davkoplačevalci in imetniki podrejenih obveznic, če ne bo ustavno sodišče odločilo drugače, lahko ugotovimo, da ima tožilstvo v delu ovadb za naslednjih deset in več let. Toda tožilstvo ne naseda nekritično ovadbam in ne sprejme preloženega bremena na svojo grbo. Če so informacije naših medijev pravilne, je tožilstvo mirno ocenilo, da ovadbe bank in Banke Slovenije niso dovolj verodostojne, da bi lahko dale dovolj osnove za vodenje predkazenskih in kazenskih postopkov, zaradi česar tožilstvo zahteva, naj ovaditelji svoje ovadbe dopolnijo in argumentirajo, tako da bodo dajale zadosten izkaz utemeljenega suma kaznivih dejanj.

Če bi bilo drugače, bi viceguvernerka ne imela potrebe razvijati teorije o krivdi in naklepu na podlagi »naklepne slepote«. Karkoli naklepna slepota že je, tega instituta v slovenskem kazenskem zakonu ne najdemo. Če bo tožilska in sodna praksa sledila teoriji »naklepne slepote« kot obliki naklepnega kaznivega ravnanja, bomo dočakali kazenske sodbe, ki bodo glasile nekako takole:

Obtoženi Bančnik Kriminalec je kriv, da je z naklepno slepoto zlorabil položaj predsednika uprave banke in v škodo banke odobril Tajkunu Slovencu pet milijard evrov (znesek je v posameznem primeru pretiran, a v vsoti ustreza resnici) kredita, čeprav je kot dober strokovnjak vedel, da krši določbe zakona o bančništvu in čeprav je vedel, da Tajkun Slovenec kredita banki ne bo vrnil in s tem povzročil banki škodo, sorazmerno koristi Tajkuna Slovenca v višini petih milijard evrov.
S tem je Bančnik Kriminalec storil kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 2. odstavku 244 čl. KZ RS in se mu izreče kazen 8 let zapora.

Kakšna je verjetnost, da bo naše tožilstvo in sodstvo v naslednjih 16 letih, kolikor je zastaralni rok za prikazan hipotetični primer, izreklo takšno ali temu podobno sodbo? Odgovor je jasen. Verjetnost je nič, ker je nemogoče, da bi takšno teorijo pravosodje v 16. letih prebavilo, sprejelo in začelo uporabljati. Ali teorija »naklepne slepote« pomeni, da bi bilo smiselno opustiti možno množico odškodninskih zahtevkov, ki se v civilnih pravdnih postopkih obravnavajo, ali bi se lahko obravnavali neposredno po vloženih tožbah pristojnih državnih organov? Mar naj na primer pravobranilstvo prekvalificira možne pravdne postopke v premoženjskih sporih v kazenske postopke in jih prepusti tožilstvu, le-to pa verjetno takih kazenskih postopkov niti ne bi začelo, ker tožilstvo ni dovolj neuko, da bi vlagalo obtožnice in obtožne predloge, za katere ve, da ne bo uspeha. Če bi tožilci sledili teoriji viceguvernerke, bi celo sami ravnali z naklepno slepoto in bi povzročali državi veliko škodo z brezpredmetnim obtoževanjem, ki nima izgledov na uspeh, če tudi bi bilo celo utemeljeno.

Vse lepo in prav razlaga viceguvernerka Marja Festić, le njen govor je diskretni šarm občosti. Nesmiselno je govoriti o pravnih osebah (banke, Banka Slovenije, država itd..) če istočasno ne definiraš fizičnih oseb, ki te pravne osebe zastopajo in predstavljajo. Banka kot pravna oseba v vsej svoji abstraktnosti deluje le preko ravnanj njenih zastopnikov. Govor viceguvernerke Festić je še vedno zamegljevanje problemov, ker ne govori o dejanskih akterjih dogajanj, čeprav jih daje slutiti. Klinični center nič ne operira in nič ne zdravi. Operirajo tam zaposleni kirurgi in zdravijo tam zaposleni zdravniki. Tudi banka ne počne ničesar, delajo le njeni organi, predsedniki uprav, člani uprav, nadzorni sveti guvernerji in vice guvernerji vsi z znanimi imeni, ki jih viceguvernerka ne omenja. Ona razlaga, da je Banka Slovenije vložila veliko kazenskih ovadb, a tožilstvo ne ukrepa. Seveda ne, saj ni izkazanih dokazov o krivdi določenih fizičnih oseb, ker je kazensko pravno odgovornost (naklep in malomarnost, kadar je dejanje kaznivo že zaradi malomarnosti) zelo težko dokazati. Banka Slovenije z vlaganjem ovadb na temelju »naklepne slepote« ne uporablja pravih pravnih sredstev. Če že ugotavlja malomarnost v poslovanju, bi morala pozvati lastnike bank (v primeru NLB in NKBM, ali Banke Celje je to država Slovenije, ki jo zastopa vlada) naj v pravdnih postopkih tožijo na povrnitev škode osebe, ki so z malomarnostjo škodo povzročile. Civilna odgovornost za škodo je izkazana že, če je odgovorna oseba ravnala neskrbno, nestrokovno (ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka). Viceguvernerka izrecno trdi, da so banke zavestno kršile zakon o bančništvu in so opustile skrbno ravnanje. Če je temu tako, bi bilo najmanj malomarnost pri škodnem ravnanju, kjer velja v pravdi celo obrnjeno dokazno breme, nedvomno lahko in enostavno dokazati. Kljub tako jasni definiciji, pa v isti sapi viceguvernerka pove, da se odškodninske tožbe ne splačajo, saj so negotove, drage in še možnosti izterjave dosojenih odškodnin so majhne. Ja, ali za kazenske postopke vse to ne drži? Pa kljub temu kazensko preganjanje ja, vlaganje odškodninskih in povračilnih zahtevkov pa ne. Če je res, da vsega iztoženega ne bi bilo mogoče izterjati, pa je nek del, četudi nemara celo majhen, še vedno dosegljiv. Kordež je tako ob svojo povprečno hiško v velikosti 400 m2 in se bo moral iz nje izseliti, kot je sam povedal v svojem intervjuju z raziskovalnimi novinarji Dela. Že res, da je vrednost te hiše sorazmerno majhna v primerjavi s škodo, ki so jo utrpele banke, ki so kreditirale prevzem Merkurja, a je ta izguba za Kordeža nedvomno vsaj tako boleča, če ne bolj, kot nelagodnosti kazenskega preganjanja, ki ga trpi. Če bo v kazenskem postopku končno oproščen zaradi procesnih napak, ali pa bo pregon zastaral, pa mu kazenski postopek, razen že prestanega zapora, niti ne povzroča hudega trpljenja. Viceguvernerka Festić tako vzbuja vtis, kot da zelo radikalno preganja slabo prakso, a je v resnici vzpodbuja, saj je vlaganje brezpredmetnih kazenskih ovadb, namesto uveljavljanja odškodninskih zahtevkov v pravdnih postopkih sporočilo, ki sporoča, da se odgovornim osebam ne bo zgodilo nič posebej hudega. Celo več, če viceguvernerka vse to ve, ali po njeni logiki tudi sama ravna z »naklepno slepoto«, ker noče videti, da kazenski postopki na tak način niso smiselni, pravdne postopke, ki bi bili smiselni, pa zavestno noče uporabiti.

Ne glede na vse, pa se moramo viceguvernerki Mejri Festić zahvaliti, ker je prva javno in jasno povedala, da so uprave, nadzorni sveti in strokovne službe bank ravnali v nasprotju z določbami Zakona o bančništvu in v nasprotju s predpisi, ko so namerno ali malomarno odobravali kredite, za katere so vedeli, ali bi morali vedeti, da ne bodo nikoli vrnjeni. Toda, banke po zakonu o bančništvu in zakonu o Banki Slovenije nadzoruje Banka Slovenije. Ugotovitve viceguvernerke torej povedo še nekaj več. Povedo, da je odpovedal, da ni deloval nadzor, torej da Banka Slovenije ni opravila svoje naloge. Pri vprašanju odgovornosti bivših guvernerjev in njihovih viceguvernerjev in odgovornih vodij strokovnih služb Banke Slovenije viceguvernerka Mejra Festić ni tako radikalna, da bi vse te svoje predhodnike ovadila zaradi naklepne slepote, ker niso videli, da njihovi nadzorovanci množično kršijo veljavne predpise in ne upoštevajo Kodeksa poslovnih finančnih načel, ki ga je opredelil Slovenski inštitut za revizijo, čeprav bi kot dobri strokovnjaki to morali in mogli videti in vedeti. Ne, Banka Slovenije ni ukrepala, ko bi morala in tudi sedaj njenega ukrepanja, razen vlaganja brezpredmetnih ovadb, ki pomenijo le prelaganje odgovornosti za ukrepanje na pravosodje, ni opaziti. Ali mar sedaj banke ravnajo zakonito in pravilno, ko odirajo komitente s dejansko ničelnimi obrestmi na depozite in oderuškimi obrestmi na kredite? Mar je v skladu z zakonom o bančništvu, da banke odklanjajo finančno spremljanje gospodarstva, ker je lagodneje izkazovati poslovne rezultate na račun državnih obveznic in črpanja poceni denarja iz primarne emisije Evropske banke, kar ima za posledico, da ljudje jemljejo denar iz obtoka in ga nalagajo doma v nogavice in skušajo ohraniti njegovo vrednost z nakupom zlata ali kako drugače izničiti učinke inflacije, ali pa ga pač poženejo po grlu za svoj užitek? To pomeni povečevanje zunanjega dolga in nadaljnje izgubljanje gospodarske in politične suverenosti, kar se kaže predvsem kot povečevanje revščine državljanov Slovenije, ki mirno gleda svoje bančnike in Banko Slovenije, ki preko viceguvernerke razlaga, da se dogaja kriminal zaradi »naklepne slepote«. Banka Slovenije torej dejansko ne opravlja svoje osnovne dolžnosti z nadzorom in ukrepi zagotavljati nemoteno delovanje bančnega sistema.

Govorjenje viceguvernerke Festić je »mnogo hrupa za nič«, saj se bo, če upoštevamo vse kar nam viceguvernerka govori, »naklepna slepota« bank nadaljevala in bodo banke še naprej dajale kredite osebam, ki jim ne bi smele podeliti kreditov in še naprej očitno ne bodo finančno spremljale gospodarstva in tako izpolnile ključnega poslanstva, ki ga imajo pri upravljanju z javnim in zasebnim kapitalom, to je zagotoviti možnost zmanjševanja omejenosti sredstev, kar je smisel gospodarjenja, kot ga je razumel pokojni profesor Bajt. Ne, banke s potuho svojega nadzornika, Banke Slovenije, skrbijo za povečevanje omejenosti sredstev, saj je prav zaradi bančnega ravnanja v Sloveniji premalo kruha za vse in preveč denarja za zelo omejeno skupino, ki jo viceguvernerka označuje za kriminalce, ker so ti ljudje zavestno slepi za predpise, ki jih poznajo, ali bi jih morali poznati.

Kljub radikalnosti naše viceguvernerke se ne bo nič premaknilo na bolje, predpisi ne bodo nič bolj spoštovani, le zdelo se nam bo, da je bolje, ker se ukvarjamo z novimi kazensko pravnimi teorijami o krivdi, medtem ko bodo bančniki še naprej mirno igrali svojo igro in se norčevali iz prava, saj ne bodo odgovorni za svoje ravnanje storjeno z »naklepno slepoto«, Banka Slovenije pa še naprej ne bo opravljala svoje osnovne dolžnosti in bo še naprej skušala naložiti svoje pristojnosti tožilstvu in sodiščem.

(Vse tri prilike triptiha so bile 26.4.2015 integrirano objavljene tudi na http://damijan.org/2015/04/26/naklepna-slepota-bank-ali-prazen-govor-viceguvernerke-mejre-festic/)

Triptih o naklepni slepoti bank: privatizacija

V dolgem intervjuju v Dnevniku sta nam viceguvernerka Mejra Festić, Bine Kordež pa v intervjuju v Delu in v mnogih prispevkih objavljenih v Damijanovem blogu, spregovorila o mnogih aktualnih temah slovenskega gospodarskega dogajanja od osamosvojitve do danes, o katerih je zlasti v zadnjih nekaj mesecih v slovenskih medijih možno zaslediti burno razpravljanje makroekonomistov, politikov, bančnikov, managerjev, ogorčenih predstavnikov civilne družbe, skratka vseh ljudi, ki se ukvarjajo z razmislekom o vprašanju zakaj Slovenija gospodarsko propada, zakaj tonemo v revščino in kdo je kriv, da prebivalci prelepe dežele Slovenije dojemamo svoje življenje vedno bolj kot splet »norosti in bolečine«. Pozabimo sofistične teorije makroekonomije, ideološko zamegljevanje politikov in sprenevedanje menedžerjev, ki razlagajo, da delajo za javni blagor, ne pa za svoj dobiček in ignorirajmo stroko revizorjev in inšpektorjev, ki vsi po vrsti razlagajo, da ne morejo videti računovodskih dejstev, če jim knjigovodskih podatkov nihče ne razkrije. Uprimo se le na presojo razuma, kolikor ga premoremo in uporabljajmo zgolj klasično aristotelsko logiko pravilnih oblik sklepanja, ki vodi k pravilnim zaključkom, saj se resnica lahko izkaže le v oblikah pravilnega mišljenja. Pravilno mišljenje nima nič skupnega z interesi, ni odvisno od dogem, ni podvrženo iluzijam in ne more biti zmotno, če je rešeno vseh vplivov semnja ničevosti, ki v igrah menjav v mejah veljavnih predpisov omogočajo legalno bogatenje manjšine in siromašenje ogromne večine slovenskih državljanov.
Pretehtajmo tri ključne pojme vseh razprav, o katerih razmišljamo, in sicer: privatizacija, dajanje kreditov in jemanje kreditov. V tem prvem delu triptiha bomo tako pretehtali privatizacijo.

Po osamosvojitvi in po iz prehodu samoupravljanja v demokracijo je Slovenija odpravila družbeno lastnino kot pravico upravljanja na proizvodnih sredstvih in jo pretvorila v privatno lastnino, to je pravico razpolaganja lastnikov, ki v pogojih kapitalističnega družbenega reda svoj kapital upravljajo tako, da bogatijo, medtem ko vsi, ki kapitala ne premorejo, preživijo le s prodajanjem svojega dela. Če je delo poceni, so dobički kapitala visoki, če je delo drago, pa so dobički majhni. Če kapitala ni, ker so ga lastniki naložili v davčne oaze, ni dela in njegova vrednost strmo pada tako, da možnosti povečevanja dobičkov rastejo. Če bi se ti dobički kot investicije vračale v gospodarstvo, bi morala v tem ciklu rasti tudi vrednost dela, saj bi se naj na trgu zaradi investicij pojavilo zmanjševanje brezposelnosti. Če dobički odtekajo v davčne oaze in še nekaj malega ponikne v nogavice srednjega sloja, ki prihranke ne zaupa več bankam, se ta proces stopnjuje v vedno večjo revščino in vedno večjo gospodarsko recesijo. V procesih privatizacije se je družbena lastnina preselila pretežno na račune špekulantov, ki so s odkupom certifikatov, z bančnimi krediti, ki jih ni treba vrniti, z izčrpavanjem pridobljenih družb in na podlagi drugih domiselnih načinov, ki jih omogočajo prevzemi podjetij in različni špekulativni in fiktivni posli, prigrabili, kar si že ob začetku ni odrezala država in kar nista dobila paradržavna sklada SOD in KAD. Dober kos pogače je prešel tudi v roke denacionalizacijskih upravičencev, od katerih pa le manjšina ve, kaj s tem premoženjem početi, večina neubogljenih potomcev bivših slovenskih bogatašev pa je tarča špekulantov, ki jim ne zmanjka domišljije, kako koga opetnajstiti in mu pobrati, kar mu je bilo vrnjeno. Denacionaliziranci tako hitro izgubijo, kar so nekoč že izgubili, toda ta druga izguba je dokončna in ne bo še ene denacionalizacije. Kar je dobila država, je prav tako postalo predmet poželenja množice ambicioznih spretnežev, ki s lobiranjem, podkupovanjem, izsiljevanjem dosežejo prodajo po smešnih cenah, medtem ko moralni teologi razmišljajo o poštenju in zaščiti svobode posameznika.

Nedvomno je privatizacija prenesla odločanje o gospodarjenju s kapitalom iz javne v privatno sfero tako, da sedaj o čedalje večjem delu ekonomskih odločitev odločajo interesi novih lastnikov in ne več potreba zagotavljati javno dobrino. Država kot nosilec javnega interesa nima več (ali pa še to kar ima, želi prodati) kapitala, s katerim bi v javno korist gospodarila in zagotavljala ne le dobiček, temveč tudi dostojno življenje svojih državljanov, zaradi česar svojega osnovnega poslanstva preko kapitalskega upravljanja državnega premoženja ne more več in ga tudi ne želi več zagotavljati. Državi ostane le še kreiranje ekonomske politike, ki s svojimi instrumenti lahko in bi morala uravnovesiti osnovna nasprotja med kapitalom in delom. Ne glede na lastnino, mora država, ki je po ustavi pravna in socialna, uravnotežiti dobičke kapitala in vrednost dela tako, da državljani lahko dostojno živijo in da ima kapital primeren dobiček. Država (zakonodajna in izvršna oblast ob podpori sodne oblasti) mora s predpisi zagotoviti gospodarsko okolje, ki ne omogoča oderuštva, ki spodbuja k poštenemu delu, k ustvarjanju nove vrednosti in ki preprečuje špekulacije in zlasti preprečuje kriminal. Predvsem mora država dosledno sankcionirati kršitve predpisov in vsakodnevno preprečevati zlorabe. Dosledno mora država preganjati neupravičeno bogatenje in izterjati vračilo neupravičeno pridobljenega premoženja, zlasti pa mora država preprečiti odliv kapitala iz države, saj gre za vrednost, ki mora služiti gospodarskemu razvoju, ne pa propadanju zakladov v zlatu ali gotovini deponirani na skritih računih davčnih oaz.

Vidimo, da ni toliko pomembno, kdo je lastnik, temveč, da je predvsem pomembno, kako lastnik z lastnino ravna. Ali je to država, ali je to kdo od razvpitih tajkunov, ali je to škofijski ordinariat, ali je to levi, ali desni pidovec ali trgovec z orožjem, nihče nima pravice kapitala uporabljati tako, da le ta ne služi tudi svojemu družbenemu namenu. Nihče nima pravice uporabljati premoženje tako, da sili v bedo večino Slovencev.

Povsem razumljivo in logično je, da ljudje nimamo potrebe ravnati po Kantovem kategoričnem silogizmu in da raje v nasprotju z zapovedmi razuma ravnamo nasprotno, torej tako, kot ne želimo, da bi drugi ravnali proti nam. Ne želim, da bi me kdo okradel, toda ne bom zamudil priložnosti, da bi jaz ne okradel drugih, če se mi ponudi priložnost. To je slovenska pamet, ali norost, na katero prisega večina povprečnih Slovencev. Prav to norost mora država nadzorovati in preprečevati, saj je to nujen pogoj, da gospodarstvo opravlja svojo funkcijo in zagotavlja materialno podstat za dostojno življenje in omogoča uživanje kulturnih pridobitev civilizirane družbe, torej srečno in kreativno življenje večini državljanov ali vsaj možnost takšnega življenja za vse državljane, saj smo prav vsi, od starčkov v domovih za ostarele, do brezdomcev, mladih nezaposlenih doktorjev znanosti, javnih delavcev, kmetov in delavcev vredni dostojnega življenja in imamo pravico terjati, da nam država naše ustavne pravice ne le simbolično deklarira v ustavi, temveč tudi v vsakdanjem življenju omogoči. Ne gre za floskulo o tem, da je država slab upravljavec kapitala, saj pri upravljanju kapitala ravna enako kot vsak drug kapitalist. Ključno je, da država ne opravlja svoje funkcije in v vsakodnevni praksi ne zagotavlja spoštovanja predpisov in ne skrbi, da bi bili predpisi dobri in bi varovali javni interes pred neobrzdano grabežljivostjo kapitalistov. Tudi če bi bil ves kapital privaten ali če bi bilo vse državno, Slovenci ne bi živeli nič bolje in nič slabše, kot živimo sedaj, če bi enako odpovedali vsi nadzorni mehanizmi države, če bi enako kot sedaj imeli izvršno oblast, ki moralizira in razmišlja, namesto da bi vsakodnevno bdela nad doslednim spoštovanjem predpisov. Nobene sprememb ne moremo pričakovati, če bi enako kot sedaj zakonodajno oblast predstavljal skup plagiatorjev, obsojencev, trgovcev z javnim interesom, skratka intelektualno pokvarjenih politikov, ki so za lastno korist v vsakem trenutku pripravljeni sprejemati predpise v škodo volivcev, ki smo jih v svoji neumnosti izvolili. Tudi ne bi bilo nič bolje, če bi še naprej imeli resignirano sodstvo, ki se mu ne izplača soditi po zakonu, ker še tisto, kar je razsojeno razvrednoti ustavno sodišče, ki se norčuje iz prava. Razprave o privatizaciji so seveda pomembne, saj kažejo na celo vrsto odstopanj od pameti, na katera opozarjata na primer Janez Damijan in Marko Golob, vendar te razprave ne razkrivajo dejstva, da je vprašanje privatizacije drugotnega pomena, ker je prvotnega pomena vprašanje funkcioniranja oblasti, torej vprašanje spoštovanja pravil in vprašanja ali veljavni predpisi uveljavljajo dobro in prav, ne pa dobro in prav za kapital in slabo in krivično za ljudi.

(Vse tri prilike triptiha so bile 26.4.2015 integrirano objavljene tudi na http://damijan.org/2015/04/26/naklepna-slepota-bank-ali-prazen-govor-viceguvernerke-mejre-festic/)

Finančna veriga malomarnosti

V finančni verigi imamo opraviti z verigo nevestnosti, kjer je kljub vsemu simpatiziranju z nevestnimi posojilojemalci najbolj odgovoren zadnji člen predvsem v državah z »južnjaškim« poslovnim modelom. Če bi banke (verjetno tudi grške) delale finančno vestno, večino kreditov ne bi podelile (in s tem ne vzele) in pa tudi finančno vestni podjetniki bi se jih, v skladu s poslovno finančnimi pravili, branili. »Umazana” podrobnost za ubogo davkoplačevalsko rajo pa je v tem, da imajo vsi, razen končnih bančnih podeljevalcev kreditov, v rokah trdne pogodbene zaveze; trdne v tem, da bančni sistem načeloma ne more propasti, da so tako te zaveze “prenosljive” od bank do države in davkoplačevalcev. To »prenosljivost« so močne posojilodajalke tudi formalno dosegle. To je bilo možno zato, ker je pojav dosegel sistemsko pomemben obseg. Sistemska pomembnost obsega finančne malomarnosti in s tem finančnega primitivizma je eden od predpogojev za razvoj krize.

Ko Žižka interpretira Damijan, je Žižek celo prebavljiv, čeprav je ideja sadističnega uživaštva nategnjena na mednarodne ekonomske odnose za moj okus rahlo preveč. Delno poanto pa ima Žižek v dolgu kot instrumentu kontrole in v priliki o bankirjih. Pozabi pa povedati celotno zgodbo, da so močne posojilodajalke ščitile predvsem svoje lahkomiselne in goljufive bankirje, ki so finančno nevestno vlagali (v veliki meri nemške) viške. Močne posojilodajalke so njihovo odgovornost prenesle na grške banke (ki so enako lahkomiselno in nevestno posojila jemale in jih v isti maniri posojale naprej) in na grško državo. Ta pa je breme (ob asistenci trojke) prenesla na davkoplačevalce in predvsem na navadne in socialno občutljive ljudi. Zadeve torej niso tako zelo enostavne in niso pojasnjljive zgolj s frojdovskim pristopom. Izgubi se poanta, da je potrebno »južnjaške manire«, po katerih so ti dolgovi nastali, nujno sanirati, ter da zahteva po tem ni nujno frojdovsko sadistična.

V finančni verigi imamo namreč opraviti z verigo nevestnosti, kjer je kljub vsemu simpatiziranju z nevestnimi posojilojemalci najbolj odgovoren zadnji člen predvsem v državah z »južnjaškim« poslovnim modelom. Če bi banke (verjetno tudi grške) delale finančno vestno, večino kreditov ne bi podelile (in s tem ne vzele) in pa tudi finančno vestni podjetniki bi se jih, v skladu s poslovno finančnimi pravili, branili. To bi bil normalen sistem. Slab dolg namreč ni nastal iz stiske, ampak na osnovi malomarno interpretiranih poslovnih »priložnosti« (pri nas prevzemnih in investicijskih) v finančnem obilju in ob dopuščenih slabih finančnih manirah. V tem zadnjem finančnem členu banke – podjetniki se je podeljevalo kredite za slabe, pa tudi goljufive projekte (pri nas je bil bum predvsem času konjunkture po letu 2005). Kasneje, ko se je ugotovilo, da tako ne bo več šlo, pa se je sistem sprevrgel še v lopovski sistem prisvajanja in “prevažanja” tujih prihrankov v davčne oaze ali v druge skrite oblike bogastva. Takšen sistem nujno zaključuje stečaj projekta oziroma stečaj podjetja, ki je gornjemu namenu služil in nato odslužil, velikokrat na škodo »going on concerne« in delovnih mest. Pri nas smo tej fazi v razvoju krize, zaradi nesposobnosti hitrega saniranja, dali na razpolago ogromno časa.

»Umazana” podrobnost za ubogo davkoplačevalsko rajo pa je v tem, da imajo vsi, razen končnih bančnih podeljevalcev kreditov, v rokah trdne pogodbene zaveze, trdne v tem, da bančni sistem načeloma ne more propasti, da so tako te zaveze “prenosljive” od bank do države in davkoplačevalcev. To »prenosljivost« so močne posojilodajalke tudi formalno dosegle. To je bilo možno zato, ker je pojav dosegel sistemsko pomemben obseg. Sistemska pomembnost obsega finančne malomarnosti in s tem finančnega primitivizma je eden od predpogojev za razvoj krize.

Bistveno za prekinitev gornje verige je torej vestno finančno poslovanje in odsotnost sistemsko pomembnega obsega finančne malomarnosti. Vse skupaj postane nevarno za državo in davkoplačevalce takrat, ko finančni primitivizem postane sistemsko pomemben. Odsotnost sistemsko pomembnega obsega finančne malomarnosti in prisotnost dobrega načina funkcioniranja države in centralne banke, ki znata finančno malomarnost in finančni primitivizem v sistemsko pomembnem obsegu preprečiti, ter če se že pojavi, tudi hitro zdraviti, je bistvenega pomena za finančno stabilnost ter za ekonomsko suverenost.

Pojem finančne malomarnosti in finančne skrbnosti je že vseskozi vgrajen v našo zakonodajo. Če bi banke in podjetja spoštovala ta načela, in če bi Banka Slovenije to kontrolirala potem krize v Sloveniji sploh ne bi imeli. Posumiti ter reagirati bi morala takoj, ko je zaznala močno povečanje finančnih vzvodov predvsem v cikličnih panogah. Pri teh procesih ni bilo velike skrivnosti. Banka Slovenije bi morala brati vsaj svoja lastna poročila o stabilnosti finančnega sistema. To je za ekonomiste in finančnike ter vse institucije in podjetja pomembno gradivo. Pomembno je vsaj toliko, če ne celo bolj kot katerokoli poročilo UMAR in obravnavati bi jih morale vlada, banke, ekonomska stroka ter vsi finančniki. Pričakovalo bi se, da vsaj finančniki in ekonomisti to gradivo berejo. Po mojem vedenju pa jih velika večina teh gradiv sploh ne pozna, kot tudi Kodeksa poslovno finančnih načel (KPFN) ne. Še največ ekonomistov pozna napovedi UMAR, ki pa se s tveganji ne ukvarjajo. V kvalifikaciji neustreznega dajanja kreditov in neustreznega zadolževanja v konjunkturi pa še kar prevladujejo pojmi kot so »veselica, orgija, tovarišijskost …« in podobni nepomenski izrazi, začuda, tudi s strani akademske stroke.

Potem je v letu 2009 kriza postala očitna, a sanacija se je kar odmikala. Za to še danes nimamo dobrega opisa dogajanja. Interpretacija domače sanacijske nesposobnosti s strani Damijana:

S sanacijo bank je (zaradi politične nesposobnosti in zaradi strupene kadrovske kombinacije komunističnega finančnega ministra in ortoliberalnega guvernerja) politika odlašala tako dolgo, da je v likvidnostne težave zašla sama država; s čimer smo izgubili ekonomsko suverenost

je tudi precej “žižkovska”, pa čeprav je za telebane. Na osnovi takšne diagnoze res ni mogoče kreirati preventivnih in sanacijskih ukrepov, niti ni mogoče sklepati, kakšni bi morali biti. Upam, da ekonomska in pravna stroka zmoreta več kot to. Mogoče pa bo uspešnejša forenzika, ki naj bi segla do leta 2010.

Imamo torej vsaj dve stopnji razvoja naše finančne krize povezane z neustrezno reakcijo sistemskih institucij. Prva je odsotnost reakcije na presežno in finančno malomarno zadolževanje podjetij v bankah v sistemsko pomembnem obsegu v letih od 2005 do 2009. Druga stopnja v razvoju naše krize je nastopila v letu 2009, potem, ko je kriza postala očitna in institucije niso ustrezno sanacijsko reagirale. Tretja stopnja pa se kaže kot močno prekomerna sanacijska reakcija sistemskih institucij v letu 2013/14. Forenzika bo torej segla v drugo in v tretjo fazo, prva faza pa ostaja nedotaknjena. Forenzika bi morala za nazaj seči vsaj do leta 2005. Namreč, če bi takrat sistem reagiral že v hodu, krize sploh ne bi imeli.

Neomenjanje prve faze (od 2005 do 2009) ustvarja vtis, kot da je bilo prekomerno zadolževanje objektivno dejstvo ter del vsesplošnega optimizma in črednosti (kot to vidi Bine Kordež). Videti je, kot da dobro ter skrbno in profesionalno delo v Banki Slovenije, v vladi ter v bankah in v podjetjih skokovitega neustreznega zadolževanja v letih 2005-9 ne bi moglo preprečiti. Nič ni dlje od te resnice, a očitno se nočemo iz nje in iz malomarnosti v finančnem obilju ničesar naučiti.

(tekst je objavljen tudi kot komentar na http://damijan.org/2015/02/21/zizek-o-o-grski-dolzniski-podrejenosti-sadizmu-in-primitivnosti/)

Kako bi lahko preprečili tudi finančni hazard državnih bank

Kaj storiti, da se v našem gospodarstvu in državi trend obrne tako, da bo v proračunu brez dodatnega zadolževanja denarja več in da nam bo počasi šlo na bolje, nam lepo pove četrti odstavek 229. čl. Kazenskega zakonika, le njegovo sporočilo moramo vzeti zares in prenehati moramo ignorirati zdravo pamet, kolikor je pač še premoremo; za razliko od ostalih kaznivih dejanj zoper gospodarstvo, Slovenija v kazenskih postopkih po 229 čl. ne preganja zgolj storilcev goljufije, ampak tudi odgovorne osebe podjetij, ki so goljufala, če omogočijo ali ne preprečijo goljufanja Evropske unije. Možnost, da bi naš zakonodajalec takšno določbo uzakonil na lastno pobudo, je neverjetna, saj ni razloga misliti, da se nam splača razširiti kazensko odgovornost tudi na osebe, ki bi goljufanje lahko onemogočile ali ga preprečile, pa tega niso storile, ker bi v tem primeru smiselno enako razširitev zakonodajalec moral uzakoniti praktično v vseh kaznivih dejanjih iz poglavja kaznivih dejan zoper gospodarstvo.

Ni razumljivo, da v kazenski zakonodaji ščitimo pred goljufanjem Evropsko unijo, ne ščitimo pa sami sebe pred pokvarjenimi, podkupljivimi in pogoltnimi lastniki gospodarskih družb, menedžerji in državnimi funkcionarji. Če bi ministri, državni sekretarji, guverner Banke Slovenije, računski sodniki, tožilci in kriminalisti odgovarjali, ker oškodovanja javnih financ niso preprečili, ali so ga z opustitvijo dolžnega skrbnega izvajanja njihovih pristojnosti celo omogočili, bi se nedvomno množica oškodovanj javnega premoženja bistveno zmanjšala.

Kazniva dejanja zoper gospodarstvo so v Kazenskem zakoniku (KZ) opredeljena v členih od 225 do 251. Med kaznivimi dejanji iz tega poglavja vsebuje kaznivo dejanje Goljufija na škodo Evropske unije v 4. odstavku določbo, ki jo ostali členi tega poglavja nimajo. Goljufijo na škodo Evropske unije stori:

»kdor se izogne odhodkom, s tem da uporabi ali predloži lažne, nepravilne ali nepopolne izjave ali dokumente ali ne razkrije podatkov in tako poneveri ali neupravičeno zadržuje ali neustrezno uporabi sredstva splošnega proračuna Evropske unije ali proračunov, ki jih upravlja unija ali se upravljajo v njihovem imenu.«

Takšna goljufija se kaznuje z zaporom od treh mesecev do treh let. Enako kot goljuf se po 4. odstavku 229. čl. kaznuje:

»vodje podjetij ali druge osebe, ki so pooblaščene za sprejemanje odločitev ali nadzor v podjetjih, če omogočijo ali ne preprečijo kaznivih dejanj iz prejšnjih odstavkov, ki so jim podrejeni in delujejo v imenu podjetja.«

Za razliko od ostalih kaznivih dejanj zoper gospodarstvo, Slovenija v kazenskih postopkih po 229 čl. ne preganja zgolj storilcev goljufije, ampak tudi odgovorne osebe podjetij, ki so goljufala, če omogočijo ali ne preprečijo goljufanja Evropske unije.

Določba »omogočijo« se nanaša na primere, ko odgovorne osebe vedo za goljufanje in je njihovo ravnanje delovanje z direktnim naklepom, saj ima za cilj doseči korist z goljufanjem Evropske unije. Opredelitev »ne preprečijo« pomeni, da so odgovorne osebe v podjetjih pooblaščene za odločanje odgovorne tudi če ravnajo pri opravljanju svojega dela z eventualnim naklepom. Gre za vprašanje, ali so takšne osebe ravnale odgovorno s skrbnostjo dobrega poslovodje in strokovno tako, da so goljufije preprečile. Torej, ali so delo v svojem podjetju organizirale in nadzorovale tako, da goljufanje Evropske unije ni možno. Odgovorna oseba je odgovorna le, če ji tožilstvo dokaže, da je namerno dopustila ali pristala na goljufanje na škodo Evropske unije. Če se izkaže, da je odgovorna oseba opravljala svoje poslovodne naloge malomarno in ni ravnala strokovno skrbno, odgovorno tako, da bi mogla in morala opaziti nepravilnosti skratka, če je ravnala takšna oseba malomarno, kazensko ni odgovorna.

Ni mi znano (in se s tem tudi nisem ukvarjal, saj je nepomembno), kako je četrti odstavek 229. čl. KZ prišel v naš zakon. Domnevati je mogoče, da je to posledica kakšne evropske direktive ali pa pritiska bruseljske birokracije, ki je zaznala, da smo v Sloveniji močno nagnjeni h goljufanju pri koriščenju evropskih sredstev pri vodenju investicij ali izplačevanju subvencij. Možnost, da bi naš zakonodajalec takšno določbo uzakonil na lastno pobudo, je neverjetna, saj ni razloga misliti, da se nam splača razširiti kazensko odgovornost tudi na osebe, ki bi goljufanje lahko onemogočile ali ga preprečile, pa tega niso storile, ker bi v tem primeru smiselno enako razširitev zakonodajalec moral uzakoniti praktično v vseh kaznivih dejanjih iz poglavja kaznivih dejan zoper gospodarstvo.

Če je prevencija eden od osnovnih ciljev kazenskega prava, bi imela razširitev odgovornosti za storjene goljufije, zlorabe, podkupovanje in okoriščanje vseh vrst tudi na osebe, ki bi tovrsten kriminal mogle preprečiti, ali pa so ga celo omogočile, nedvomno pozitiven vpliv na zmanjšanje gospodarske kriminalitete v Sloveniji. Enako širitev kazenske odgovornosti bi kazalo uporabiti tudi pri kaznivih dejanjih v poglavju kaznivih dejanj zoper uradno dolžnost in javna pooblastila, saj imajo javni funkcionarji pri odločanju v okvirju njihovih pooblastil položaj, primerljiv s poslovodji v gospodarstvu. Če bi ministri, državni sekretarji, guverner Banke Slovenije, računski sodniki, tožilci in kriminalisti odgovarjali, ker oškodovanja javnih financ niso preprečili, ali so ga z opustitvijo dolžnega skrbnega izvajanja njihovih pristojnosti celo omogočili, bi se nedvomno množica oškodovanj javnega premoženja bistveno zmanjšala.

Finančni hazard državnih bank bi Banka Slovenije in vlada ter ministrstvo za finance lahko preprečili, če bi opravljali svoje pristojnosti skrbno in strokovno. Ker so svojo dolžnost skrbnega in strokovnega opravljanja pristojnosti namerno opustili, ali zaradi malomarnosti spregledali, so slovenske banke neomejeno odobravale slaba posojila, ki jih sedaj plačujemo davkoplačevalci s svojo revščino, brezposelnostjo, nizkimi pokojninami, čakalnimi vrstami v bolnišnicah, drago elektriko in dragimi motornimi gorivi, prekernim delom, podhranjenimi otroki v šolah in vsem ostalim, kar ima skupni imenovalec poglabljanja revščine v Sloveniji.

Ni razumljivo, da v kazenski zakonodaji ščitimo pred goljufanjem Evropsko unijo, ne ščitimo pa sami sebe pred pokvarjenimi, podkupljivimi in pogoltnimi lastniki gospodarskih družb, menedžerji in državnimi funkcionarji. Glede na dejstvo, da je ravnanje z direktnim in eventualnim naklepom težko dokazljivo, saj je v tovrstnih kaznivih dejanjih meja med naklepom in malomarnostjo zelo zabrisana in glede na dejstvo, da je prav malomarnost v Sloveniji nepresahljiv vir oškodovanj državnega premoženja in kapitala gospodarskih družb, bi za naše razmere bilo vsekakor dobrodošlo razširiti kazensko odgovornost tudi na vse oblike malomarnosti in tako javne funkcionarje, lastnike, nadzornike in upravljalce v gospodarskih družbah prisiliti k strokovnemu in odgovornemu opravljanju njihovih funkcij.

Vse navedeno je možno lepo ilustrirati z propadom slovenskega gradbeništva, ki so ga brez dvoma povzročili po izvedeni privatizaciji tako imenovani tajkuni z izčrpavanjem lastnih podjetij. Banke in vlada so vedele, da zidarji, tovšakove, černigoji, škoberneti in njim enaki, a manj »pomembni« tajkuni uničujejo eno najpomembnejših gospodarskih panog v državi, ki je dajala delo ne le tam zaposlenim, ampak tudi množici kooperantov in industriji gradbenega materiala, pa tega niso preprečili, niso ukrepali, ko je bil še čas. Tako sedaj sicer preganjamo tajkune, a ničesar ne razkrijemo o odgovornosti funkcionarjev in institucij, ki so dopustili ali omogočili uničenje gradbene panoge, kar je nedvomno bistveno prispevalo k poglabljanju recesije, iz katere se nikakor ne izvijemo.

Variacij na temo malomarnega in neodgovornega opravljanja funkcij imamo pri vseh deležnikih odločanja v civilni in javni sferi pravzaprav neskončno, pa vendar zakonodajna, izvršna in sodna oblast ne storijo ničesar, da bi spremenili poslovni model, ki nas očitno vodi na obrobje civiliziranih držav. Želimo imeti z Avstrijo primerljivo zdravstvo, a ga ne moremo plačati. Hočemo imeti odlične univerze, pa jih ne bi financirali. Radi bi se vozili po lepih cestah, pa se cijazimo po luknjastem asfaltu in makadamu, želeli bi dihati čist zrak, pa bomo goltali nesnago iz TEŠ 6. Odgovor na vprašanje, zakaj Slovenija, ki bi bila lahko kot Švica, kot radi sanjamo, je vedno enak: ni denarja v proračunu za financiranje potreb, ki jih moramo zadovoljiti, če hočemo dostojno živeti. Kaj storiti, da se v našem gospodarstvu in državi trend obrne tako, da bo v proračunu brez dodatnega zadolževanja denarja več in da nam bo počasi šlo na bolje, nam lepo pove četrti odstavek 229. čl. kazenskega zakonika, le njegovo sporočilo moramo vzeti zares in prenehati moramo ignorirati zdravo pamet, kolikor je pač še premoremo.

(Tekst je bil 18.4.2015 objavljen tudi na http://www.had.si/blog/2015/04/18/kako-bi-lahko-preprecili-tudi-financni-hazard-drzavnih-bank-stanko-strajn/)

Železniški obvoz Slovenije: zgodovina neke napačne odločitve

Koncem januarja sta Jože P. Damijan in Aleš Groznik na tem in tem mestu objavila “Avstrijski železniški obvoz okrog Slovenije in slovenska nesposobnost”. Članek ponazarja veliko sterilnost slovenske politike (in to ne glede na barvo), ki po prevzemu evra ne ve, kaj bi sama s seboj. Edini, a za nas usoden »projekt«, ki se ji je potem zgodil zaradi opustitve nadzora in vsaj finančne malomarnosti v konjunkturi, je naša izvorno globoka kriza. Ukvarjanje politike same s seboj in njena servilnost tujini pa je v doolgi »sanaciji« samo njeno po-konjunkturno nadaljevanje. Dogajanje v zvezi z železnicami je žalosten primer te sterilnosti.

Vse  se je namreč formalno vedelo že leta 1995 in težišče bi moralo počasi iz avtocestnega prehajati na pripravljene železničarske projekte najkasneje 2008 oziroma že prej. Pa se ni dogajalo nič pomembnega, še priprava projektov ne, kot bi se spodobilo. Vsaka vlada, tudi sedanja, je stvari začenjala tako rekoč od začetka, pa čeprav so bile grožnje iz mednarodnega konkurenčnega okolja spoznane kot zelo resne že leta 1995 v Državnem zboru Republike Slovenije.

Naj mi bodo dovoljeni štirje citati iz dokumenta Nacionalni program razvoja slovenske železniške infrastrukture (NPRSZI), ki ga je Državni zbor Republike Slovenije skladno s 166. členom svojega poslovnika na seji dne 25. oktobra 1995 sprejel. Podčrtavanja so dodana.

Prvi citat

3.0. Položaj Slovenije v primerjavi s tujimi konkurenčnimi železniškimi smermi

Položaj slovenskih železnic in pristanišča Koper je v primerjavi s tujimi konkurenčnimi železniškimi smermi in tujimi pristanišči kot najpomembnejšimi za prevoz tovora razviden s slike 3/1.

Strateška prednost Slovenije je njen prometni položaj, kar pa še ne pomeni, da bodo prometni tokovi v resnici izbrali poti čeznjo. Tudi sosednje države si namreč prizadevajo prevzeti čim več prometa in s tem povečati tranzit in prihodek.

Na sliki 3/1 so prikazane možne obvozne visoko zmogljive železniške smeri mimo Slovenije. Z njihovo uresničitvijo bi Slovenija izgubila glavnino svojih prevoznih prihodkov iz železniškega in pristaniškega prometa. Ker gre za visoko kakovosten izvoz storitev, ki ne onesnažujejo okolja, in za dejavnost, v kateri ima Slovenija s svojim železniškim in pristaniškim sistemom realne primerjalne prednosti, bi bila to nepopravljiva škoda. To možno nevarnost je treba v tem programu najresneje upoštevati. V nadaljevanju so opisani interesi posameznih držav na tem področju.

Interesi Avstrije

Pri povezavi Avstrije z Italijo, južno Francijo in Španijo sta si konkurenčni predvsem progi: Nova Gorica–Sežana–Koper–Ljubljana–Jesenice–Šentilj in Trst–Trbiž–Beljak–Gradec–Dunaj.

Avstrija bo slovenske proge za tranzit svojega blaga uporabljala le, ko bodo storitve v slovenski smeri bistveno konkurenčnejše od smeri Trst–Beljak. Želi namreč čim več prevažati po svojih progah, in seveda po čim kakovostnejši infrastrukturi, ki jo že posodablja.

Prav tako je možno, da bo Avstrija zaradi prekinjene glavne proge Ljubljana–Zagreb–Beograd za pot proti jugovzhodu uveljavila smer Dunaj–Budimpešta–Beograd.

Avstrija namreč pripravlja projekte za gradnjo proge za visoke hitrosti (200–250 km/h) v smeri Beljak–Gradec–Dunaj, od tu naprej pa se pripravljajo načrti za hitro progo Dunaj–Budimpešta in Budimpešta–Beograd. V povezavi z novo italijansko progo Videm–Beljak bi to lahko bila sodobna povezava avstrijskega železniškega omrežja v smeri jugozahodne Evrope.

Interesi Italije

Italija vidi prihodnost svoje gospodarske rasti v prodoru v Vzhodno Evropo. Iz tega izvira pobuda za posodobitev prometnih koridorjev, tako cestnih kot železniških, v smeri Trst–Ljubljana–Budimpešta. Pri tem pa je treba poudariti, da so za Italijo zanimive tudi druge smeri. Najrealnejša je smer Videm–Trbiž–Beljak–Dunaj, saj poteka precejšen del te proge po italijanskem ozemlju, celotna proga pa se pospešeno posodablja. Ob ustrezni prometni politiki Italija lahko preusmeri tranzitne tokove na to smer, ki je neposredna konkurenca smeri Sežana–Ljubljana–Šentilj in smeri Sežana–Nova Gorica–Jesenice. Da so razmišljanja o tem resna, kaže gradnja nove dvotirne proge za hitrost 160 km/h na odseku med Vidmom in Trbižem. Proga bo omogočala kakovostno povezavo tržaškega pristanišča z avstrijskimi železnicami. Še nevarnejši za tranzit preko naših prog iz Italije proti Budimpešti sta predvidena gradnja ravninske proge Reka–Zagreb in želja Hrvaške za povezavo Reke s Trstom čez naše ozemlje.

Interesi Hrvaške

V svojih razvojnih načrtih Hrvaška načrtuje gradnjo dveh novih prog za hitrost od 160 do 200 km/h, ki naj bi potekali tudi čez ozemlje Slovenije. Ti progi sta: Trst–Lupoglav (istrske proge)–Reka–Zagreb–Budimpešta in Zagreb–Pragersko–Gradec–Dunaj.

Z zgraditvijo teh dveh prog bi bila ustvarjena nova tehnološko izredno ugodna, sodobna povezava vzhoda z zahodom, ki bi obšla Slovenijo (Trst–Reka–Zagreb–Dunaj–Budimpešta).

Slovenija bi ob takem razvoju in počasni posodobitvi svojih glavnih železniških smeri postala osamljen otok v mednarodnem železniškem sistemu, pristanišče Koper pa bi popolnoma izgubilo svojo perspektivno vlogo med severnojadranskimi pristanišči.

Interesi Madžarske

Z Madžarsko Slovenija nima neposredne železniške povezave in je odvisna od prog čez Avstrijo in Hrvaško. Glede na prometne tokove, ki potekajo v smeri od vzhoda na zahod, sta Madžarska in Hrvaška v odnosu na Slovenijo filter, kjer se odloča, ali bo šel tovor na zahod čez Avstrijo, čez Hrvaško ali Slovenijo v slovensko, hrvaško ali italijansko pristanišče. Gradnja nove proge Murska Sobota–Hodoš bi pomenila prednost za Slovenijo zlasti zato, ker bi bila najkrajša zveza med Koprom in izvori ter ponori tovora v Češki, Slovaški in deloma Poljski.

Neposredna železniška zveza med Slovenijo in Madžarsko bi bila pomembna tudi zato, ker bi bil na tej progi le en mejni prehod, kar bi omogočalo hitrejši pretok blaga in potnikov. Z novo progo bi ustvarili tudi boljše komercialne možnosti za pritegnitev tovora v pristanišče Koper po slovenskih progah.

Slika 3/1 iz priloge dokumenta

Slika 3/1 iz priloge dokumenta

Drugi citat

5.2.2. Nove proge, gradnja drugega tira

Pri dograditvi obstoječe mreže prog je v letih 1997 in 1998 predvidena gradnja slovenskega dela nove enotirne proge za neposredno povezavo Slovenije z Madžarsko v smeri Puconci–Hodoš v dolžini 25,0 km. Proga je namenjena pritegnitvi tranzitnega tovora iz Češke, Slovaške, Poljske, vzhodne Nemčije, Madžarske in Ukrajine v smeri proti pristanišču Koper, ima pa tudi velik politični pomen zaradi tesnejše povezave Slovencev, ki živijo na madžarski strani meje, z matično domovino. Proga je projektirana za hitrost do 160 km/h.

Da bi se mesto Lendava povezalo s slovenskim železniškim omrežjem po našem ozemlju, se do leta 2000 zgradi železniška proga Beltinci–Lendava v dolžini približno 20 km.

V obdobju od leta 1998 do leta 2000 je predvidena gradnja drugega tira Divača–Koper v dolžini 45,8 km. S tem se bo na tem enotirnem odseku bistveno povečala zmogljivost proge in s tem izboljšala zaledna povezava pristanišča Koper. V obdobju od leta 2001 do 2005 je predvidena tudi gradnja obvoznih prog ljubljanskega prometnega vozlišča in s tem povezanega sistema mestnega in primestnega prometa v Ljubljani. Za bolj pospešen razvoj primestnega prometa na železnici in s tem povezanim nakupom novih voznih sredstev bo do leta 2000 treba zgraditi dodatna postajališča na vpadnicah, zlasti v ljubljanski regiji.

Gradnja drugega tira Ljubljana–Jesenice v dolžini 71,2 km je zaradi spremenjenih prometnih tokov predvidena šele po letu 2005 in ni vključena v program naložb v obravnavanem obdobju. Prav tako je po letu 2005 načrtovana gradnja na sliki 4/2 predvidenih novih regionalnih prog, ki dopolnjujejo obstoječi železniški sistem.

Tretji citat – sklep iz dokumenta, ki je v zadnjem odstavku po 20 letih na žalost čedalje bolj aktualen.

6.0. Sklep

Nacionalni program razvoja slovenske železniške infrastrukture opredeljuje glavne smeri slovenskega železniškega omrežja in hkrati daje grobo finančno oceno potrebnih sredstev, ki bi omogočila ta razvoj.

Dinamika in obseg tega razvoja sta v tem programu sicer v grobem prilagojena dolgoročnim načrtom evropskih držav in najnujnejšim potrebam ter interesom našega gospodarstva in družbe, vendar ju bo treba še sproti prilagajati nadaljnjemu razvoju prometnih tokov v tem delu Evrope.

Ustrezen razvoj slovenske železniške infrastrukture je odločilen pogoj za vključenost slovenskih železnic in pristanišča Koper v evropske prometne tokove. Zaostanek na tem področju bo v prihodnosti nenadomestljiv in ima lahko usodne posledice ne le za slovensko prometno gospodarstvo, pač pa tudi za gospodarstvo Slovenije kot celoto, saj gre za področje, kjer ima Slovenija objektivne primerjalne prednosti in jih mora izkoristiti.

(besedilo je bilo objavljeno na http://damijan.org/2015/02/08/zgodovina-neke-napacne-neodlocitve/)