O politiki in upravljanju, ki ni “techne”

V intervjuju v Delu 20.4.2015 je dekan ljubljanske Fakultete za gradbeništvo in geodezijo Matjaž Mikoš opozoril, da je naveza politikov in posameznikov zlorabila gradbeništvo kot panogo in bi politiki, ki so s svojim ravnanjem povzročili propad gradbeništva, morali odgovarjati. Politiki in menedžerji so tehniki, saj se na umetnost politike in vodenja gospodarskih družb spoznajo, o svojem predmetu veliko vedo, toda namerno uničujejo lastno državo in lastno podjetje, ker imajo od svojega zavrženega ravnanja materialno korist in bogatijo. Politiki in menedžerji niso sprejemali katastrofalnih odločitev za državo in njeno prebivalstvo ker bi bili neuki in neumni ali nesposobni, ker niso bili tehniki, temveč je do sprejemanja povsem zgrešenih odločitev tako v javni, kot v civilni sferi prišlo zaradi malomarnosti ali namerne zlonamernosti, kar vse je bilo omogočeno, ker so odpovedali nadzorni sistemi v Sloveniji. Ker nihče ne odgovarja, si v vsakodnevni praksi lahko vsakdo, ki odloča privošči neodgovorno in škodljivo ravnanje na vseh nivojih odločanja.

Povsem racionalna stališča dr. Mikoša vzpodbujajo razpravo razmišljajočih gradbenih inženirjev, ki vidijo vzrok, ne le propada gradbeništva, temveč tudi vsesplošne krize našega gospodarstva in družbe nasploh prav v dejstvu, da je večina politikov in vodilnih menedžerjev v podjetjih po izobrazbi družboslovcev in ne tehnikov. Če bi bili politiki in menedžerji tehniki, po tem mnenju Slovenija ne bi bila v gospodarski in moralni krizi, gradbeništvo ne bi propadlo, saj bi tehniki s svojo pridnostjo, intelektualno močjo in znanjem zagotovili pravilnost vseh pomembnih odločitev vodenja gospodarstva in urejanja družbenih razmerij v pogojih parlamentarne demokracije in kapitalistične ureditve.

Nekaj družboslovcev je takšno stališče seveda takoj negiralo in razložilo, da politiki in menedžerji družboslovci niso sprejemali katastrofalnih odločitev za državo in njeno prebivalstvo ker bi bili neuki in neumni ali nesposobni, ker niso bili tehniki, temveč, da je do sprejemanja povsem zgrešenih odločitev tako v javni, kot v civilni sferi prišlo zaradi malomarnosti ali namerne zlonamernosti, kar vse je bilo omogočeno, ker so odpovedali nadzorni sistemi v Sloveniji. Ker nihče ne odgovarja, si v vsakodnevni praksi lahko vsakdo, ki odloča privošči neodgovorno in škodljivo ravnanje na vseh nivojih odločanja.

Nihče med vnetimi razpravljavci ne najde nič dobrega pri naših politikih in vodilnih menedžerjih, saj v njihovem ravnanju po mnenju razpravljavcev ni zaslediti ne znanja ne poštenja. Če kdor koli odloča, lahko to dela strokovno in razumno, kdor znanja nima nujno zaradi neznanja, odloča napačno. Kdor pa znanje ima, pa kljub temu sprejema napačne odločitve, zaradi svoje pokvarjenosti namerno povzroča škodo vsem, razen samemu sebi.

Pokojni Miha Marinko je nekoč prostodušno priznal, da je prišlo takoj po drugi svetovni vojni pri nas do množičnega sprejemanja slabih in škodljivih odločitev, ker revolucionarni politiki niso imeli znanja, da bi lahko sprejemali koristne odločitve. Počeli so neumnosti, ker so bili sicer dobronamerni, a neuki.

Dan danes našim vodilnim politikom, ki so v povprečju doktorji znanosti, in družboslovno ali tehnično visoko izobraženi menedžerski eliti v gospodarstvu ni mogoče očitati neukosti, zaradi česar lahko z veliko gotovostjo trdimo, da so bile za Slovenijo katastrofalne odločitve posledica zlonamernosti. Uničenje gradbene panoge je nedvomno lep primer, kako so uprave in direktorji v spregi z bančniki in vrhovi izvršne oblasti uničili pomemben del slovenskega gospodarstva s tem, da so vodilna gradbena podjetja izčrpali tako daleč, da so končala v stečajih. Vlada in banke bi proces uničevanja gradbeništva lahko preprečili in pravočasno zagotovili sanacijo in pravočasno preprečili izčrpavanje, a tega niso storili. Tako smo izgubili mnoga delovna mesta in kar nekaj velikih davkoplačevalcev. Nimamo več sposobnih gradbenih podjetij, ki bi lahko gradila pomembne inženirske objekte, v posledici česar še tisto malo investicij, kolikor jih imamo, izvajajo tuja gradbena podjetja, ki ne zamudijo priložnosti pograbiti dobičke tudi na račun domačih podizvajalcev in mizerno plačanih prekernih delavcev.

Namesto da bi se ukvarjali s preverjanjem odgovornosti deležnikov odločanja v gospodarskih družbah in odgovornosti izvršne oblasti (vlade) in bank skupaj z Banko Slovenije, se razpravljavci raje pregovarjajo o vprašanju, ali bi bilo kaj bolje in drugače, če bi vodilne položaje v gospodarstvu in politiki zasedli inženirji in ne družboslovci. To je v Sloveniji nekako splošen in množičen pojav. Ker se ne lotimo razmisleka o razlogih dogajanj v naši vsakodnevni praksi in ker očitno ne razumemo pomena besed, o katerih se prepiramo, se nam slaba praksa mirno nadaljuje in nič ne zdravimo, ker tudi ničesar ne diagnosticiramo.

Izvorno izhaja pojem tehnika s vsemi izpeljankami iz grškega pojma techne, ki pomeni sposobnost, spretnost, umetnost spoznavanja resnice. Techne je pot do vednosti, je vednost v posameznih znanostih. Tehnik je torej strokovnjak, ki se na svoj predmet spozna, ki o njem kaj ve in ki je izveden v uporabi tega znanja. Tudi glasbenik, ali slikar, ali pravnik, ali ekonomist, ali politik je tehnik, če se na svoj predmet spozna, če je izveden in spreten pri uporabi svojega znanja. Zato ni mogoče očitati politikom in menedžerjem, da niso strokovno usposobljeni za opravljanje njihovih funkcij, ker niso tehniki, temveč so mnogi med njim družboslovci. Vsekakor pa bi morali politikom in menedžerjem očitati, da niso tehniki, ker se – ne glede na to, ali so inženirji ali družboslovci – na svoj posel ne spoznajo, ker ga opravljajo slabo, sicer ne bi propadlo toliko podjetij in Slovenija ne bi preživljala tako hude krize in ne bi se tako zelo povečevala revščina.

Možna pa je seveda tudi povsem nasprotna situacija. Politiki in menedžerji so tehniki, saj se na umetnost politike in vodenja gospodarskih družb spoznajo, o svojem predmetu veliko vedo, toda namerno uničujejo lastno državo in lastno podjetje, ker imajo od svojega zavrženega ravnanja materialno korist in bogatijo. Vidimo, da je težava ni skrita v tem, da politiki in menedžerji ne bi bili tehniki, ne glede na njihovo izobrazbo. Težava je v tem, da svojo vednost zlorabljajo, da so nepošteni, ker ne zamudijo nobene priložnosti, da bi se ne okoristili na račun države oziroma družb, ki jih vodijo. To, kar je njihova korist, je na koncu koncev škoda in osiromašenje vseh državljanov Slovenije.

V nobenem primeru ne moremo misliti, da vodilni upravljalci Holdinga Slovenskih elektrarn in Termoelektrarne Šoštanj, ki so ob pomoči politikov – tako levih, kot desnih – izvedli investicijo v TEŠ 6 tako, da so Slovenijo oškodovali za kakšnih 800 milijonov evrov, saj bi ta investicija morala stati največ 600 milijonov evrov in nikakor ne milijardo in štiristo milijonov evrov, ne bi bili tehniki. Nedvomno so morali biti vpleteni menedžerji in politiki vrhunski tehniki, da so na očeh vse slovenske javnosti elegantno porabili za gradnjo TEŠ 6 skoraj trikrat več, kot bi smeli. Prav vseeno je, kaj so ti ljudje po izobrazbi. Dejstvo je, da so gradnjo izvedli ne da bi oddajali naročila po postopku javnega naročanja najugodnejšim ponudnikom, temveč so raje po postopku zbiranja ponudb oddali naročila po cenah, ki so omogočile delitev dobička in provizij na račun slovenskih porabnikov električne energije. Takšnih primerov zlorabe tehnike odločanja bi lahko našteli mnogo, a prepustimo opredelitev teh primerov pristojnim organom pregona, ki se bodo zagnali v urejanje stvari takoj, ko bodo pri nas na odločilne položaje prišli pošteni tehniki in ne tehniki izvedeni v korupciji, goljufijah in zlorabah vseh vrst.

Ni pomembno, ali naši politiki in vodilni menedžerji upravljajo z državo in podjetji slabo, ker premalo vedo in niso tehniki, ali ker dovolj vedo, da so sposobni škoditi, saj so posledice neznanja in pokvarjenosti natanko enake – Slovenija je vse manj dežela, v kateri bi bilo lepo in prijetno živeti.

Kakor koli. Kdor ne govori o poštenju, naj molči o politiki in upravljanju, ki ni, a bi morala biti, techne za dobro Slovenije in vseh njenih državljanov.

Kako ministrstva s svojimi stališči sledijo interesom tujih ponudnikov

Ključen razlog, da slovenski ponudniki gradbenih del nastopajo v skupnih ponudbah s tujimi je določba Zakona o graditvi objektov, ki zahteva, da mora biti odgovorni vodja del inženir z licenco inženirske zbornice Slovenije. Takšnih odgovornih vodij del tuji ponudniki nimajo, zaradi česar dovolijo sodelovanje slovenskih partnerjev, ki prispevajo odgovorne vodje del in tako prisedejo na reference in finančne sposobnosti tujih ponudnikov. Ta element, ki daje neko pogajalsko pozicijo slovenskim ponudnikom dogovoriti s tujimi partnerji dostojen partnerski odnos Republika Slovenija z mnenjem ministrstva za finance, direktorata za javno naročanje št. 007-509/2014/3 z dne 10. 7. 2014 učinkovito izniči za ponudnike iz EU. Ministrstvo namreč zaradi varstva konkurence v območju EU razlaga v nasprotju z določbami 77. čl. Zakona ograditvi objektov, da je pri nas lahko odgovorni vodja del tudi oseba, ki ima ustrezne kvalifikacije, tudi če nima slovenske licence in tudi če ne zna slovenščine in tudi če ne pozna slovenskih predpisov. V svoji pravovernosti, ministrstvo ni znalo, ali ni hotelo zavrniti očitkov nižjih uradnikov iz Bruslja, da zahteva izkaza slovenske licence ne krši konkurence, ker ob načelu prostega pretoka delovne sile, nihče ne preprečuje tujim ponudnikom zaposliti slovenskih inženirjev, ki izpolnjujejo pogoje za samostojnega vodjo del po slovenskih predpisih. Očitno je torej, da je ministrstvo za finance s svojim stališčem sledilo interesu tujih ponudnikov in tako še dodatno oslabilo možnosti sodelovanja domačih ponudnikov, kolikor so le ti sploh še sposobni sodelovati kaj več, kot nuditi fizično nekvalificirano delo prekarnih delavcev.

Dnevnik se 26.2.2015 navdušeno razpiše, da je Darsu končno uspelo odpreti ponudbe izvajalcev za gradnjo avtocestnega odseka Slivnica- Gruškovje, čeprav je zoper razpisne pogoje vložena revizija. Če bo Državna revizijska komisija (D-kom) revizijo zoper razpisne pogoje zavrnila, bo Dars lahko sprejel najugodnejšo ponudbo, če je prejel vsaj eno popolno ponudbo, ki ustreza vsem pogojem javnega razpisa. Če je takšnih popolnih ponudb več, bo lahko izbral najugodnejšo ponudbo med vsemi prispelimi popolnimi ponudbami. Seveda se bodo neizbrani ponudniki po pregledu izbranih ponudb pritožili in v revizijskih postopkih pred D-kom dokazovali napačnost in nezakonitost Darsove odločitve o sprejemu izbrane ponudbe.

Če simuliramo, da so vse prispele ponudbe pravilne in popolne, torej ustrezne razpisnim pogojem, nam primerjava vseh trinajstih prispelih ponudb nazorno pokaže nivo, na katerega je Slovenija padla po tem, ko je zaradi slaboumnega, gotovo pa malomarnega in nestrokovnega odločanja vlade, državnega zbora, ministrstva za infrastrukturo in slovenskih bank uspela uničiti lastno gradbeno operativo kot eno najpomembnejših gospodarskih panog.

Med 13 ponudbami sta le dve ponudbi »čisto« slovenski. To sta skupna ponudba SGP Pomgrad, Gorenjske gradbene družbe, CGP in Cestnega podjetja Ptuj ter samostojna ponudba Riko Ribnica. Ostalih enajst ponudb so ponudbe tujih podjetij ali kombinacije tujih in slovenskih skupnih ponudb.

Najcenejšo ponudbo je predložil konzorcij italijanskega Impresa Mantovani s slovenskim Kolektor kolingom. Ta ponudbena cena dosega nivo nekaj več kot polovico ocenjene vrednosti obeh sklopov, ki sta po Darsovi limitirani vrednosti ocenjena na nekaj manj kot 90 milijonov evrov (sklop I. približno 80 in sklop II. slabih 10 milijonov evrov). Če bo ta ponudba izbrana, bo to pomenilo, da bo slovenski Kolektor koling kot inženiring za Impreso Mantovani organiziral slovenske podizvajalce, lokalne samostojne podjetnike in majhne družbe z omejeno odgovornostjo, da bodo izvedli dela za manj kot znaša polovica ocenjene limitirane vrednosti. Lahko domnevamo, da bo kvaliteta sorazmerna plačilu, če ga bodo sploh prejeli, namesto zaslužka pa bodo nekateri med njim končali v stečaju, preživeli pa bodo tisti, ki se bodo nekako znašli in na primer privarčevali pri stroških tako, da bodo kurili v delovnih strojih kurilno olje namesto nafte in pozabili plačati najete delavce iz Romunije ali Bosne. Seveda, cement in železo ne bo nabavljeno pri slovenskih proizvajalcih gradbenega materiala, temveč bo uvoženo od koder koli, samo, da bo poceni in čim slabše kvalitete. Slovenija bo imela dobiček, ker bo ta odsek narejen poceni, toda izgubila bo vse multiplikativne učinke, ki jih je nekoč Ekonomski inštitut pri pravni fakulteti ocenil v višini ene polovice letne rasti BDP.

Drugo najugodnejšo ponudbo je predložila skupina, ki na čelu s Pomgradom predstavlja ostanke slovenskega gradbeništva, ki je nekoč bilo sposobno izločiti tujo konkurenco in za nižje cene od tujih ponudnikov, a vendar z ugodnimi vplivi na slovensko gospodarstvo izgraditi 80% slovenskih avtocest. Če je ta ponudba popolna, bodo tudi ti ponudniki velik del naročila izvajali s podizvajalci, na katere bodo skušali prenesti čim večji del ekonomskega bremena nizke cene, ki so jo ponudili. Ker gre za podjetja, ki si ne morejo privoščiti goljufij na nivoju samostojnih podjetnikov in ne morejo graditi konkurenčnosti na nekorektnem poslovanju, se tem ponudnikom lahko kaj hitro pripeti, da bodo pri tem projektu ustvarili izgubo, ki jo bodo morali kriti na primer s krediti slovenskih bank, ki bodo tako nadaljevale porazno prakso podeljevanja slabih kreditov. Skratka: ta kombinacija verjetno pomeni nek prenos bremena nizke cene na davkoplačevalce. Dars ima v rokah garancije. Če dela ne bodo izvedena pravočasno in kvalitetno, bo garancije lahko vnovčil in plačale jih bodo banke, zopet iz dokapitalizacije slovenskih davkoplačevalcev. Skratka, ostanki slovenske gradbene operative verjetno pomenijo nadaljevanje iluzije, da gradimo poceni s slabimi krediti.

Edina samostojna slovenska ponudba lepo prikaže, da majhni gradbeniki niso sposobni pripraviti ponudbe in zadostiti zahtevnim pogojem razpisa. Zato imamo inženirska podjetja, ki zaposlujejo nekaj strokovnjakov za izpolnjevanje ponudbenih obrazcev. Takšna podjetja tudi razpolagajo z referencami, saj so njihovi podizvajalci v preteklih petih letih zgradili vse, kar je bilo pomembnejših in večjih naročil, bodisi v imenu in za račun tujih ponudnikov, bodisi v imenu in za račun inženirjev tipa Riko Ribnica. Tak način ponujanja očitno pomeni cenovno nekonkurenčnost, saj je ta ponudba skoraj najdražja. Višjo ceno je ponudila le hčerinska družba avstrijskega Strabaga, ki kaže, po kakšnih cenah bodo pri nas gradili tuji ponudniki potem, ko bomo uspešno uničili še te ostanke gradbeništva, kolikor jih še imamo. Seveda tudi inženiring ponudniki in dejansko tuji ponudniki ne gradijo v lastni režiji, temveč dejansko delajo zopet najcenejši podizvajalci, v njihovem imenu in za njihov račun. Skratka: ta način gradnje je natančno slika modela gradnje dolenjske železnice leta 1914, ki jo je gradila dunajska gradbena družba, ki je najela dva tisoč slovenskih, hrvaških in bosanskih delavcev. Vsa oprema je prišla na Kranjsko iz Avstrije, na otvoritvi proge pa je 14 povabljencev (zastopnikov cesarja in ministri cesarsko-kraljeve vlade) na pogostitvi požrlo in popilo vrednostno trikrat toliko kot več tisoč Belokranjcev, ki so imeli čast slaviti avstrijsko delavno zmago. (Podatki o gradnji dolenske železnice izpred stotih let so vzorno zbrani v publikaciji, ki so jo izdale slovenske železnice in nam kažejo, kako napredujemo na mesto, ki smo ga že imeli pred stotimi leti.)

Vse ostale ponudbe so samostojne ponudbe tujih podjetij ali skupne ponudbe tujih in domačih podjetij, za katere velja v pretežni meri že vse navedeno. Ključen razlog, da slovenski ponudniki nastopajo v skupnih ponudbah s tujimi je določba Zakona o graditvi objektov, ki zahteva, da mora biti odgovorni vodja del inženir z licenco inženirske zbornice Slovenije. Takšnih odgovornih vodij del tuji ponudniki nimajo, zaradi česar dovolijo sodelovanje slovenskih partnerjev, ki prispevajo odgovorne vodje del in tako prisedejo na reference in finančne sposobnosti tujih ponudnikov. Ta element, ki daje neko pogajalsko pozicijo slovenskim ponudnikom dogovoriti s tujimi partnerji dostojen partnerski odnos Republika Slovenija z mnenjem ministrstva za finance, direktorata za javno naročanje št. 007-509/2014/3 z dne 10. 7. 2014 učinkovito izniči za ponudnike iz EU. Ministrstvo namreč zaradi varstva konkurence v območju EU razlaga v nasprotju z določbami 77. čl. Zakona ograditvi objektov, da je pri nas lahko odgovorni vodja del tudi oseba, ki ima ustrezne kvalifikacije, tudi če nima slovenske licence in tudi če ne zna slovenščine in tudi če ne pozna slovenskih predpisov. V svoji pravovernosti, ministrstvo ni znalo, ali ni hotelo zavrniti očitkov nižjih uradnikov iz Bruslja, da zahteva izkaza slovenske licence ne krši konkurence, ker ob načelu prostega pretoka delovne sile, nihče ne preprečuje tujim ponudnikom zaposliti slovenskih inženirjev, ki izpolnjujejo pogoje za samostojnega vodjo del po slovenskih predpisih. Očitno je torej, da je ministrstvo za finance s svojim stališčem sledilo interesu tujih ponudnikov in tako še dodatno oslabilo možnosti sodelovanja domačih ponudnikov, kolikor so le ti sploh še sposobni sodelovati kaj več, kot nuditi fizično nekvalificirano delo prekarnih delavcev.

Ta postopek javnega naročanja je oddaljen od postopkov, ko so nekoč sposobna slovenska podjetja (SCT, Primorje, CPL, Kraški Zidar, CMC, CPG in drugi) izločala na Darsovih razpisih tuje ponudnike približno toliko, kolikor je rast slovenskega BDP v preteklem letu oddaljena od rasti BDP v letih, ko je Slovenija bila sposobna v lastni režiji graditi svoje avtoceste. Namesto, da bi se vsaj preiskovalni novinarji, če se že ne slovenska vlada in pristojna ministrstva, SDH, banke in Dars, zamislili nad žalostnim stanjem in v svojem pisanju prikazali resnico v vsej njeni razsežnosti, raje navdušeno pišejo o uspešnem odpiranju ponudb, ki bo prispevalo, če bo res uspešno, še drobec pospeška na naši poti v revščino.

(Tekst je bil 11.4.2015 v celoti objavljen tudi na http://www.had.si/blog/2015/04/11/kako-ministrstva-s-svojimi-stalisci-sledijo-interesom-tujih-ponudnikov-stanko-strajn/)