Vzrok krize je v načinu ravnanja s financami

Zelo dober prispevek Bineta Kordeža, Menedžerski prevzemi – največja napaka slovenske osamosvojitve?, objavljen na Damijanovem blogu, kaže popačenost družbenega konsenza o vzrokih finančne krize. Lepo pokaže, da menedžerski prevzemi niso bili edini in niti dominanten vzrok krize. Nekaj drugega je res; v slovenskem prostoru generirana nesorazmerna zadolženost in posledična prezadolženost je praktično edina skupna izhodiščna točka finančni krizi[i]. Pretežni skupni imenovalec raznim aktivnostim, ki so ustvarile podlago za našo finančno krizo, upam si trditi, ni v vrstah aktivnosti, ampak v načinu ravnanja s financami – v finančni malomarnosti glede na Kodeks poslovnofinančnih načel (KPFN) v podjetjih in glede na bančne standarde v bankah.

Seveda nastajajo napake pri ocenah in presojah raznih parametrov in tveganj pri strokovnem delu priprave finančnih in drugih podlag za odločanje, kot jih zahteva KPFN. Vendar pa se tveganje zanje močno poveča, če delo po principih profesionalnega finančnika in skrbnega in dobrega gospodarstvenika sploh ni opravljeno. To je malomarnost. Pojem finančne malomarnosti je zakonski pojem, opredeljen v ZFPIPP, načela dobrega in skrbnega gospodarstvenika pa omenja ZGD. Odgovornost za finančno malomarnost je odškodninska, za hujšo malomarnost pa tudi kazenska, oboje z obratnim dokaznim bremenom.

Preganjanje samih prevzemov in drugih podobnih aktivnosti je torej čisto zavajanje. S temi aktivnostmi kot takšnimi ni nič narobe. Pomembno je, da so profesionalno pripravljene. Če bi bile res profesionalno opravljene v letih 2002 -2005 – 2008 potem finančne krize, kot smo jo imeli, sploh ne bi bilo, oziroma bi bila veliko milejša, ker bi bilo prevzemov in čudnih poslovnih ter investicijskih podvigov veliko manj. Podjetja se jih ne bi lotevala in banke kreditov ne bi dajale, če bi bila spoštovana strokovnost in profesionalnost. Neskončna dostopnost poceni kratkoročnih kreditov, ob sicer omalovaževanih (po načelu »lako ćemo«) trdih pogodbenih zavezah, so omogočile razne poslovne podvige. Tam, kjer finance z »delom in nedelom« »sledijo« idejam vodilnih, imajo vsebinsko gledano po definiciji »šibko finančno funkcijo«.

V devetdesetih letih in prvih letih po letu 2000 so v Sloveniji po podatkih Banke Slovenije prevladovala načela konservativnega finančništva. Nekaj let pred nastopom krize pa so se zdrava razmerja med viri financiranja v korist dolgov in kratkoročnih dolgov izjemno porušila. Ti primeri so po KPFN izjemoma in situacijsko sicer dopustni, vendar z jasno zastavljenim načrtom, kako bodo upravljana tveganja v obdobju, ko bo podjetje močno izpostavljeno in kako se bo podjetje vrnilo v normalna razmerja. Svoje bi morali reči tudi razni deležniki v podjetju, ki jih večja izpostavljenost podjetja zadeva.

V podjetjih in bankah pa se stvari niso dogajale tako, kot bi se po profesionalnosti morale. Če je že popustila finančna profesionalnost v podjetjih, ne bi smel popustiti zunanji nadzor. Zunanji nadzor nad tem imajo v podjetjih revizorji, ki jih kriterij presoje po KPFN zavezuje. V bankah pa poleg revizorjev bank skrbi za stabilnost celotnega finančnega sistem še Banka Slovenije z močnim vpogledom in močnimi pristojnostmi. Da bi sistem delal profesionalno, ni glede predpisov ničesar manjkalo. Umanjkalo je profesionalnega obnašanja in nadziranja v samem sistemu. Razni »strokovnjaki« temu pravijo »veseljačenje«, »duh časa«, »vsi so tako delali« in podobne neumnosti in se izogibajo kvalifikaciji »finančna malomarnost« kot hudič križa. Takšne situacije se seveda ne da sanirati s tonami novih predpisov, ampak z jasno politiko po načelih »razbitih stekel«, kot je na svojem blogu že razlagal JPD. Primarno bi se morala vzpostaviti civilna odgovornost za finančne malomarnosti in nato še vse drugo. Kljub temu, da so ukrepi bili na voljo, se seveda ni zgodilo nič, razen veliko vetra ob brezplodnem iskanju in dokazovanju naklepa.

Vsa finančna znorelost se je dogajala po letu 2004 in nima nič opraviti s prvotnim lastninjenjem, kar Kordež na koncu dobro opiše. Da je krivo prvotno lastninjenje in osamosvojitev, je premeščanje krivde več kot 10 let v preteklost in opravičevanje neaktivnosti odgovornih, ker so bili baje nemočne žrtve preteklosti[ii], ne pa lastnega finančnega avanturizma in pomanjkljivega nadzora.


[i] Vir: Banka Slovenije, Finančni vzvod po panogah v odstotkih po letih skupaj je v letu 1995 znašal 78 odstotnih točk in je postopno naraščal, povprečno po 4 odstotne točke na leto, tako da je leta 2005 znašal 119 odstotnih točk. Leta 2008 pa je bil 165 odstotnih točk. Povprečno je zadnja tri leta letno pridobil več kot 15 odstotnih točk. V slovenskem prostoru nesorazmerno generirana zadolženost in posledična prezadolženost je tako praktično edina skupna izhodiščna točka finančni krizi pred 2009.

[ii] Vir: Finance 50/2010 14.03.2010 Kdo si upa: Ivan Ribnikar
Lastništvo nefinančnih podjetij, nastalo na podlagi zakona, katerega filozofija je bila, da kapitalski trg vse rešuje na najboljši možni način, je nujno privedlo do tega, da menedžment podjetij prej ali slej poskuša prevzeti lastništvo podjetij. Tako eden od starosti domačih ekonomskih teoretikov Ivan Ribnikar za poteze kordežev, rigelnikov, mermalov in podobnih krivi izključno zakon o lastniškem preoblikovanju podjetij, ki so ga v parlamentarno obravnavo vložili Mile Šetinc, Janko Deželak in Emil Milan Pintar.

Objektivna odgovornost je nekaj, kar si lahko zataknemo za klobuk

Objektivna odgovornost je odgovornost za škodo, ki jo mora kdo plačati, čeprav ni nič kriv. Čeprav ni ravnal namerno, ne z malomarnostjo, mora lastnik nevarne stvari plačati škodo, ki nastane zaradi delovanja te nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Kandidatka za viceguvernerko Banke Slovenije je tako denimo priznala, da je objektivno odgovorna, saj je bila v nad­zor­nem svetu Abanke v času, ko je ta odo­brila po­mem­ben del sla­bih po­so­jil, zaradi česar smo morali davkoplačevalci tudi to banko dokapitalizirati, obenem pa meni, da ni nič kriva, ker so bile pač okoliščine takšne, da je do škode prišlo. Po tej logiki odgovornosti za škodo sploh ni in je torej tudi uveljavljati ni treba, kajti vsi se trudijo delati po najboljših močeh. Povzamemo torej lahko, da je objektivna odgovornost nekaj, kar si lahko zataknemo za klobuk, ker ne pomeni ne dosti ne malo, saj sploh nič ne pomeni.

Slovenski mediji so oznanili, da je Ireno Vodopivec Jean na predlog predsednika Boruta Pahorja državnozborska mandatno–volilna komisija potrdila za kandidatko za viceguvernerko Banke Slovenije, o kateri naj bi ta teden odločal celotni državni zbor. Iz Dnevnika lahko povzamemo, da je Irena Vo­do­pi­vec Jean, kan­di­datka pred­se­dnika re­pu­blike Bo­ruta Pa­horja za vi­ce­gu­ver­nerko Banke Slo­ve­nije, ki je pre­stala prvo ka­dro­vsko sito v dr­žav­nem zboru, bila med le­toma 2006 in 2009 čla­nica nad­zor­nega sveta Abanke. Dr­žava je mo­rala Abanko ko­nec leta 2013 re­še­vati s sko­raj 600-mi­li­jon­sko injek­cijo. Po Dnevniku to od­pira vpra­ša­nje, ali je član­stvo Vo­do­pi­vec Je­a­nove v nad­zor­nem svetu Abanke v času, ko je ta odo­brila po­mem­ben del sla­bih po­so­jil, kljub njeni stro­kov­no­sti lahko ovira za po­lo­žaj v vrhu re­gu­la­torja do­ma­čega ban­čnega sis­tema. Verjetna bodoča viceguvernerka, ki je da­nes v Zdru­že­nju bank za­po­slena kot na­me­stnica di­rek­torja Fran­ceta Ar­harja, je za Dnevnik novinarske pomisleke odločno in na kratko odpravila, rekoč: »Svo­jega član­stva v nad­zor­nem svetu Abanke ne mo­rem iz­bri­sati. Pri­zna­vam objek­tivno od­go­vor­nost, a to je bilo dru­gačno ob­do­bje.« In še: »Ves čas sem se tru­dila de­lo­vati na pod­lagi za­kona o ban­čni­štvu. Če bi kdo leta 2006 na­po­ve­dal, da bo vre­dnost za­va­ro­vanj za po­so­jila tako pa­dla, mu ver­je­tno nihče ne bi ver­jel.« Na vprašanje o tem, ali je njena kan­di­da­tura za vi­ce­gu­ver­nerko lahko sporna za­radi nje­nega član­stva v nad­zor­nem svetu Abanke, pa je Vo­do­pi­vec Je­a­nova odgovorila: »To je bil čas vi­soke, celo ek­spo­nen­tne ra­sti. Kre­diti bi mo­rali biti ustre­zno za­va­ro­vani, a je pri­šlo do hkra­tnega padca vre­dno­sti pa­pir­jev in se­su­tja ne­pre­mič­nin­skega trga. Ni šlo za malomarnost ali lenobo, ampak okoliščine«.

Te razlage Dnevnik komentira in nam pojasni: »Kljub temu se po­mem­ben del očit­kov, ve­za­nih na čas kre­di­tne ek­s­pan­zije v ban­kah, ki jih je ob­vla­do­vala dr­žava, na­naša na nji­hove nad­zor­nike. Ti naj bi do­pu­stili, da so banke me­ne­džer­jem in fi­nanč­nim hol­din­gom za dol­go­ročne pro­jekte odo­bra­vale krat­ko­ročna po­so­jila, s či­mer so ve­li­ko­krat pri­kri­vale nji­hov de­jan­ski na­men. Spet v dru­gih pri­me­rih naj bi po­sa­me­zne uprave si­lili v po­ve­ča­nje tr­žnih de­le­žev. »Če bi banke upo­šte­vale za­kon o ban­čni­štvu, do tega ne bi pri­ha­jalo

Iz Dnevnikovega pisanja lahko povzamemo, da je objektivna odgovornost nekaj, kar si lahko zataknemo za klobuk, ker ne pomeni ne dosti ne malo, saj sploh nič ne pomeni. Namreč, objektivno odgovorne osebe za katastrofalno poslovanje naših bank nič ne odgovarjajo in lahko mirno zasedajo vodilne in najodgovornejše funkcije v Banki Slovenije. Mandatno volilna komisija očitno ni našla nobenega razloga, da bi podvomila v primernost kandidatke za viceguvernerko in jo je mirno potrdila. Kaj so naši poslanci imeli v mislih pri svoji odločitvi, ne vem, a oglejmo si, kako je odgovornost za škodo opredeljena v Obligacijskem zakoniku (OZ) in pretehtajmo, kaj nam je Irena Vodopivec Jean povedala s priznanjem objektivne odgovornosti.

Članico nadzornega sveta Abanke je nedvomno šteti za članico organa pravne osebe po 148. čl. OZ. Po tem členu pravna oseba, torej Abanka, odgovarja za škodo, ki jo je njen organ povzročil tretjim osebam, torej vsem državljanom Slovenije, ki smo preko proračuna morali pokriti škodo, ki so jo kot bančno luknjo povzročili uprava Abanke in njen nadzorni svet z Ireno Vodopivec Jean vred. Če bi Abanka poravnala škodo, ki jo je povzročila vsem slovenskim državljanom, bi lahko od svojih organov zahtevala povrnitev škode v 6. mesecih po plačilu, če bi lahko dokazala, da so organi škodljivo ravnali namenoma ali iz hude malomarnosti.

Objektivna odgovornost je odgovornost za škodo, ki jo mora kdo plačati, čeprav ni nič kriv. Čeprav ni ravnal namerno, ne z malomarnostjo, mora lastnik nevarne stvari plačati škodo, ki nastane zaradi delovanja te nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Torej, po tej logiki Irena Vodopivec Jean pove, da je objektivno dolžna poravnati škodo, čeprav je menda ni zakrivila in ni nič kriva. Kandidatka za viceguvernerko seveda nima v mislih, da bi komer koli karkoli povrnila, ker je ravnala malomarno in sedaj brez sramu javno prizna, da je objektivno odgovorna. Toda čeprav je objektivno odgovorna, meni, da ni nič kriva, ker so bile pač okoliščine takšne, da je do škode prišlo. A kaj je funkcija nadzornega sveta, v katerem sedijo vrhunski strokovnjaki, kot prav to, da glede na okoliščine ravnajo strokovno pravilno, torej tako, da škodo preprečijo? Huda malomarnost je izkazana že s tem, da nadzorni sveti pri svojih presojah poslovanja bank niso upoštevali določb Zakona o bankah, niti ne dobre bančne prakse in zlasti ne določb Kodeksa finančnoposlovnih načel, ki ga po Zakonu o gospodarskih družbah in Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, morajo kot pravila stroke obvezno uporabljati poslovodeči in nadzorni organi gospodarskih družb. Pravila stroke so za poslovanje bank še strožja in zahtevajo skrbno presojo vseh kreditnih in drugih bančnih poslov v okviru bančnega poslovanja, saj banke z malomarnostjo ogrožajo ne le sebe, temveč vse svoje komintente in je nesporno nujno, da država vzpostavi zadostne nadzorne mehanizme, ki preprečijo povzročanje enormnih škod. Tak zadosten nadzorni mehanizem bi moral biti Banka Slovenije. Njenega guvernerja in viceguvernerje pa imenuje na predlog predsednika države državni zbor. Prav zato pričakujemo, da bo državni zbor pri imenovanju viceguvernerke preveril, če že ne njene bivše malomarnosti, pa vsaj njeno strokovnost.

Pričakovali bi, da bo državni zbor preveril njene izjave in ocenil, če sploh ve, kaj govori, ko priznava objektivno odgovornost in hkrati pove, da ni nič kriva. Vendar so naša pričakovanja povsem neutemeljena, kajti očitno tudi državni zbor ne ve, kaj je to objektivna odgovornost, še manj, kaj je krivdno ravnanje kot namerno ravnanje ali kot malomarno ignoriranje predpisanih pravil stroke. Ne, očitno je, da državni zbor odloča po nekih skrivnostnih kriterijih in pokloni vero kandidatom, ki ne vedo, kaj govorijo, ki se nekaj sprenevedajo in nas imajo za tepce, ki ne znajo prebrati niti osnovnih zakonskih predpisov.

Ireni Vodopivec Jean gre očitno dobro, ko že leta zaseda pomembne funkcije, priznava objektivno odgovornost in je za nagrado predlagana za viceguvernerko, torej za nadzornico nadzornikov. Nauk je preprost. Kdor želi ugajati državnemu zboru in našemu predsedniku države, mora govoriti nesmisle, mora se sprenevedati in ustvarjati vtis visoko moralne osebe, a v resnici je s to moralo nekako tako, kot s strahom, ki je okrogel, notri pa ga nič ni. Kdor želi biti nadzornik, mora državnemu zboru izkazati, da svojih nadzornih funkcij do sedaj ni opravljal strokovno korektno in da je povzročal škodo. Če bi temu ne bilo tako, bi državni zbor predlog predsednika Boruta Pahorja kot neustrezen zavrnil. Toda, če bi se to zgodilo, bi državni zbor moral vedeti vsaj to, kaj je odgovornost, bi moral odgovornost zahtevati in bi moral uveljavljati odgovornost za ravnanje vseh pomembnih funkcionarjev na vseh nivojih in v vsakodnevni praksi. Toda, kako, naj državni zbor ravna drugače, če tudi sam o svoji odgovornosti meni, da ni nikoli nič kriv. Tudi vlada in vsi njeni ministri in predsedniki uprav, vsi enotno trdijo, da niso nikoli nič krivi, ker so za vse krive neke okoliščine, neka objektivnost.

Po tej logiki odgovornosti za škodo sploh ni in je torej tudi uveljavljati ni treba, kajti vsi se trudijo delati po najboljših močeh. Nedvomno bo verjetna nova viceguvernerka izpolnila pričakovanja državnega zbora in bo odlično opravljala bodočo funkcijo, kajti zagotovo ne bo nikoli nič kriva, čeprav bo objektivno odgovorna.

Naša verjetno bodoča viceguvernerka je še poudarila: »V vsa­kem pri­meru se pra­kse iz bank ne smejo več po­no­viti, ker ta dr­žava nima več mi­li­jard evrov za nji­hovo sa­ni­ra­nje. Tudi zato je da­nes skrb zbu­ja­joče spre­mljati iz­jave ban­kir­jev o ce­novni vojni.« Če bodo banke nadzorovali objektivno odgovorni nadzorniki v Banki Slovenije, ki niso nikoli nič krivi, se bo prav ta praksa, čeprav smo brez denarja, gotovo ponovila. Najboljši dokaz je prav odločitev mandatno volilne komisije državnega zbora, ki bi pri razumnih državljanih morala vzbuditi ne zaskrbljenost, temveč ogorčenje nad odločitvami, ki dajejo potuho neodgovornemu ravnanju, ki pomeni nadaljevanje opuščanja nadzora in nemoteno nadaljevanje finančnega primitivizma naših bank, ki je eden od ključnih vzrokov naše gospodarske in družbene krize, ki je prav zaradi takšnega razumevanja odgovornosti gotovo ne bomo presegli.

Katarza Banke Slovenije

Katarza pomeni očiščenje; v tragediji gre po Aristotelu za duhovno očiščenje zaradi trpljenja, s katerim se junak odkupi krivde, pri čemer se tudi gledalec etično očisti. V medicini je katarza izpraznitev črevesja, pa tudi razrešitev kompleksov. V razkritjih o tem, kako je Banka Slovenije napačno ocenila višino bančnih izgub v NLB in NKBM, v posledici česar je Slovenija z dokapitalizacijo z razlastitvijo imetnikov podrejenih obveznic in predvsem z denarjem davkoplačevalcev zagotovila večjo kapitalsko ustreznost, kot je potrebna, ni pomembno, ali gre za zmoto zaradi nestrokovnosti in malomarnosti ali pa gre za neko goljufijo, s katero je Banka Slovenije namerno spravila slovensko vlado v zmoto, saj so posledice zmote v vsakem primeru zaradi napake v volji stranke enake. Če bi Banka Slovenije želela doseči stopnjo družbene katarze, bi morala najprej doživeti lastno očiščenje. Če že ne zmore dovolj etike, da bi ob drami slovenskega naroda doživela katarzo v Aristotelovem pomenu besede, bi vsaj lahko opravila katarzo v medicinskem pomenu tega pojma. Očistila bi lahko svoje črevesje in izločila vse svoje funkcionarje, ki ne zmorejo dojeti svoje soodgovornosti za bančno luknjo, temveč to luknjo zvijačno nalagajo davkoplačevalcem. S takšnim očiščenjem bi se Banka Slovenije tudi rešila svojih kompleksov zaradi katerih ne zmore opravljati svojih po zakonu naloženih pristojnosti in bi dojela, da mora slovenskemu narodu služiti, ne pa mu lagati, ga zavajati in mu škoditi.

katarza

Na svojem blogu je dr. Damijan opozoril slovensko strokovno javnost na odličen članek Tadeja Kotnika, ki v Financah v interesu razlaščenih imetnikov podrejenih obveznic razkriva, kako je Banka Slovenije napačno ocenila višino bančnih izgub v NLB in NKBM, v posledici česar je Slovenija z dokapitalizacijo z razlastitvijo imetnikov podrejenih obveznic in predvsem z denarjem davkoplačevalcev zagotovila večjo kapitalsko ustreznost, kot je potrebna. Gorenjska banka, ki se kljub ugotovitvam Banke Slovenije ni dokapitalizirala, je tudi brez dodatnega kapitala dosegla (celo večjo od nujno potrebne) kapitalsko ustreznost. Primer Gorenjske banke naj bi torej dokazal, da bi tudi NLB in NKBM morali doseči potrebno kapitalsko ustreznost, oziroma bi jo lahko tudi brez dokapitalizacije z javnim denarjem, ali vsaj z manjšo dokapitalizacijo od dejansko izvedene. Ne vem, ali ta Kotnikova teza drži, saj je usoda Gorenjske banke gotovo odvisna od usode Save in Merkurja, a nemara napačna predpostavka o Gorenjski banki ne izpodbija dejstva, da ocena višine bančne luknje ni bila strokovna in je gotovo bolj ali manj pretirana.

Tadej Kotnik se pri svojem pisanju ni skril v diskretni šarm občega, saj iz njegovega pisanja lahko skoraj v jeziku kazenskega prava povzamemo, da je Banka Slovenije ravnala strokovno napačno, kar je lahko posledica malomarnosti ali naklepnega ravnanja, ki je imelo za cilj zavesti slovensko vlado, da je ta na podlagi neodgovornega dela ministrstva za finance v škodo javnih financ izvedla dokapitalizacijo v višini bančne luknje, ki jo je ugotovila Banka Slovenije. Ne smemo pozabiti, da je bančno luknjo Banka Slovenije ugotovila s pomočjo izjemno dragih tujih svetovalcev in revizorjev, ki so za svoje nestrokovno delo, za katerega niso prevzeli odgovornosti, zaračunali astronomske honorarje. Zato je Slovenija utrpela škodo, ne le zaradi nepotrebne ali pretirane dokapitalizacije, temveč je drago plačala tudi neresnice, ki so jo zavedle, da je v škodo javnih financ plačala ali preplačala v takšnem obsegu gotovo nepotrebno dokapitalizacijo. Nedvomno bo škoda na javnem premoženju še večna, če bodo imetniki podrejenih obveznic pri ustavnem sodišču uspeli doseči razveljavitev odločitev, ki je del bremena dokapitalizacije iz javnega premoženja prenesla na imetnike podrejenih obveznic.

O pomenu Kotnikovih razkritij sta bralcem Damijanovega bloga spregovorila komentatorja Marko Golob in Igor Umek. Prvi pojasnjuje, da v danem ravnanju ni šlo za stroko, temveč za namerno vzpostavljanje ubogljivega vazalnega razmerja Slovenije do tujega kapitala, ki preko ustvarjanja dolžniške krize zagotavlja pogoje za privatizacijo ključnih slovenskih podjetij in s tem omogoča kontrolo tujcev v Sloveniji, ki se tako spreminja iz moteče, potencialno samostojne ekonomije v vir dobičkov tujega kapitala in v deželo revežev. Igor Umek pa poudarja, da je na podlagi obstoječega pravnega reda v Sloveniji, pod pogojem, da država in njeni organi delujejo v skladu s svojimi pristojnostmi strokovno in odgovorno, možno preprečiti zlorabe v škodo javnega premoženja, zaradi česar vidi komentator ključen razlog slovenske krize natančno v dejstvu, da nadzorni sistemi pravne države v Sloveniji ne delujejo odgovorno, strokovno, da nihče ne odgovarja in nihče ne terja povračila škode, ki jo povzroča malomarno in nestrokovno ali celo namerno škodljivo ravnanje odločevalcev v javni in civilni sferi.

Vidimo, da je jasno, kaj pomeni in kakšne so posledice primitivnega delovanja pravne države, ki sicer ima sodoben pravni red, a ga ne spoštuje oziroma v praksi ne izvaja. Prav smešenje prava, ko vsi vemo kaj je dobro in prav za vse, a tega nočemo, ker raje upoštevamo, kaj je koristno za določene interese, pa čeprav v škodo javnega premoženja, je jasen dokaz primitivnosti, celo norosti vladajoče izvršne oblasti. Kakor koli želimo absurdnost sistemskega ignoriranja prava pojasniti, naletimo na vprašanja strokovnosti. Ni mogoče, da bi kdorkoli ravnal nestrokovno, če pri tem ne bi bil tudi vsaj malomaren. Seveda je možno, da kdo ravna naklepno škodljivo in s tem tudi nestrokovno, a je naklep težko dokazati. Zakon o finančnem poslovanju in zakon o gospodarskih družbah predpisujeta, da morajo v poslovnem prometu poslovodstva ravnati strokovno, da morajo torej upoštevati Kodeks poslovno finančnih načel. Enako tudi zakon o bankah nalaga upravam bank ravnati strokovno v skladu z dobro bančno prakso. Če je posledica odločitev nastanek škode, je ta škoda posledica malomarnega opravljanja dolžnosti, posledica malomarnosti pa je odškodninska odgovornost poslovodje, ki ni upošteval strokovnih pravil, predpisanih z zakonom. Če upoštevamo, da je pri uveljavljanju odškodninske odgovornosti po obligacijskem zakonu določeno obrnjeno dokazno breme, da mora torej tožena stranka dokazati, da škoda ni posledica njene malomarnosti, je prav neverjetno, zakaj pristojni organi izvršne oblasti, Banke Slovenije in lastniki oškodovanih družb ne zahtevajo povrnitve povzročene škode.

Očitno trpljenje slovenskega naroda še ni doseglo tragičnega praga, ki bi v tej drami pri junakih tragičnega dogajanja vzbudilo katarzo in potrebo po očiščenju. Vse kaže, da junakom drame slovenske krize v Banki Slovenije še vedno ni jasno, da bi kot nadzornik bančnega sistema morali slabo bančno prakso ne le ugotoviti, temveč jo tudi preprečiti in nato tudi predlagati slovenski vladi kot zastopniku lastninskih pravic Slovenije v NLB in NKBM pravilna pravna sredstva za povračilo škode. Še celo več. Banka Slovenije po Kotniku slabo bančno prakso nadgrajuje s svojimi cenitvami bančne luknje, ki že povzročene škodo ni sankcionirala, temveč nagradila z dokapitalizacijo v škodo javnega premoženja in z razlastitvijo imetnikov podrejenih obveznic, ki so s svojo izgubo plačali lastno špekulativno nerazsodnost.

Če ima Kotnik prav in so njegove ugotovitve točne, nam njegova logika narekuje sklep, da Banka Slovenije ne ravna z naklepno slepoto, kar sicer očita poslovnim bankam v množici kazenskih ovadb, ki jih tožilstvo ne procesuira, temveč da je namerno spravila slovensko vlado v zmoto, da je le ta v škodo javnega premoženja plačala dokapitalizacijo NLB in NKBM in da je pri tem še dodatno oškodovala imetnike podrejenih obveznic, kar naj bi prikazala, kot ukrep, ki je zmanjšal breme davkoplačevalcev. Ni pomembno, ali gre za zmoto zaradi nestrokovnosti in malomarnosti ali pa gre za neko goljufijo, s katero je Banka Slovenije namerno spravila slovensko vlado v zmoto, saj so posledice zmote v vsakem primeru zaradi napake v volji stranke enake. Posel, sklenjen v dejanski zmoti, je pač izpodbojen. Torej bi lahko slovenska vlada, zaradi zmote, v katero jo je spravila napačna ocena Banke Slovenije, zahtevala v ustrezni pravdi razveljavitev vplačanih dokapitalizacij in s tem tudi vračilo nepotrebno vplačanih milijard, nekako tako, kot zahtevajo imetniki podrejenih obveznic razveljavitev razlastitve pri ustavnem sodišču. Vidimo, da je vlada pri obrambi javnega interesa neprimerno manj aktivna (saj v smeri razveljavitve dokapitalizacij NLB in NKBM sploh ni aktivna), kot so za svoj interes povrniti razlaščene podrejene obveznice aktivni imetniki teh obveznic. Vrnjen javni denar bi v hipu lahko zmanjšal javni dolg za več, kot bodo v škodo državljanov zmanjšali javni dolg vsi ukrepi po zakonu o uravnoteženju javnih financ in vsi ostali varčevalni ukrepi skupaj. Toda ne, slovenska oblast raje ne uporabi ustreznih pravnih poti za zavarovanje javnega premoženja pred zlorabami, goljufijami in špekulacijami vseh vrst, temveč raje stopnjuje varčevanje. Bolje je povečevati brezposelnost, nižati pokojnine, oropati mlade bodočnosti, državljane zdravstvenega in socialnega varstva, v šolah odpravljati možnost dostojnega šolanja otrok, policistom, zdravnikom, učiteljem in ostalim javnim delavcem nižati plače, uničevati cele gospodarske panoge (gradbeništvo, lesna industrija) in kar je temu podobnega, vse za to, da bodo preko bančnih špekulacij nekateri domači tajkuni in tuj kapital imeli še več dobička, da bo še večje izčrpavanje slovenskih delavcev in našega premoženja. Prav zato si Banka Slovenije in njeni funkcionarji lahko privoščijo nestrokovno, malomarno ali celo namerno neizvajanje nadzornih funkcij Banke Slovenije. Prav zato Banka Slovenije in njena viceguvernerka Mejra Festič govori o naklepni slepoti, namesto da bi podvzeli ukrepe za zaščito javnega premoženja v slovenskih bankah.

Če kdo, potem Banka Slovenije preko bilančnih podatkov in preko plačilnega prometa v slovenskih bankah ve in vidi, kaj se dogaja v slovenskem gospodarstvu. Če kdo, potem mora Banka Slovenije, kot nadzornik bančnega sistema preprečiti finančne špekulacije (finančni primitivizem) in s tem zaščititi slovensko gospodarstvo pred napadi na naše premoženje in našo svobodo, kot to opredeljuje Marko Golob. Če kdo, potem Banka Slovenije ne sme služiti Vladi Republike Slovenije pri njenem hlapčevskem služenju tujih interesov in podpiranju domačih roparskih podvigov slovenskih tajkunov. Če kdo, potem mora vsaj Banka Slovenije zagotavljati podlage pravosodnim organom za vodenje ustreznih sodnih postopkov za zaščito javnega premoženja, ne pa zgolj vzbujati vtis, da si prizadeva preganjati kriminal naklepne slepote.

Če bi Banka Slovenije pri svojih ukrepih za zagotavljanje stabilnosti slovenskih bank ravnala strokovno in če bi njeni funkcionarji opravljali svoje naloge intelektualno pošteno, potem bi tudi slovenska vlada in njeno ministrstvo za finance morali pred sodišči uporabiti prava pravna sredstva in ne bi po nepotrebnem obremenjevali pravosodja z brezpredmetnimi kazenskimi postopki. V tem primeru tudi vrhovno in ustavno sodišče ne bi mogli s svojimi sodbami zagotavljati nepregonljivosti in nekaznivosti vseh, ki brez nadzora lahko bogatijo na račun javnega premoženja. Vse to so osnovna prizadevanja in ravnanja, s katerimi bi Banka Slovenije prispevala k očiščenju slovenskega finančnega sektorja in s tem vsega gospodarstva, saj je finančni primitivizem generator vseh ostalih primitivnosti v naši vsakodnevni gospodarski praksi, tako v javni kot v civilni sferi.

Seveda, če bi Banka Slovenije želela doseči to stopnjo družbene katarze, bi morala najprej doživeti lastno očiščenje. Če že ne zmore dovolj etike, da bi ob drami slovenskega naroda doživela katarzo v Aristotelovem pomenu besede, bi vsaj lahko opravila katarzo v medicinskem pomenu tega pojma. Očistila bi lahko svoje črevesje in izločila vse svoje funkcionarje, ki ne zmorejo dojeti svoje soodgovornosti za bančno luknjo, temveč to luknjo zvijačno nalagajo davkoplačevalcem. S takšnim očiščenjem bi se Banka Slovenije tudi rešila svojih kompleksov zaradi katerih ne zmore opravljati svojih po zakonu naloženih pristojnosti in bi dojela, da mora slovenskemu narodu služiti, ne pa mu lagati, ga zavajati in mu škoditi.

Ja, Banka Slovenije katarze še ni in vse kaže, da je tako kot Slovenija v celoti še dolgo ne bo doživela, pa čeprav bi bila katarza daleč najučinkovitejše zdravilo za preseganje gospodarske, moralne in politične krize v katero so Slovenijo pahnili brezvestni bančniki in menedžerji ter kapitalisti, ki so mirno, brez slabe vesti v spregi z zavrženimi slovenskimi vladajočimi politiki pripravljeni za drobiž v svojem žepu pahniti slovenski narod v revščino in odvisnost od tujega kapitala.

Triptih o naklepni slepoti bank: dajanje kreditov

Viceguvernerka Mejra Festić nam je razkrila, da so uprave in nadzorni sveti bank v obdobju pred in ob nastopu krize kršile določbe zakona o bančništvu. Po njenem mnenju ne gre zgolj za malomarnost ali nestrokovnost, temveč za naklepno kriminalno dejavnost odgovornih struktur upravljanja slovenskih bank. Mejra Festić strogo ugotavlja, da je »Vsaka kršitev nekega zakona ali predpisov naklepna slepota. Naklepna slepota je dejansko vsaka zloraba zakona o bančništvu«. Te kršitve so torej kazniva dejanja, ker so storjena naklepno in sicer kot »naklepna slepota«. Banka Slovenije sedaj prakso »naklepne slepote« preganja in je s kriminalistično policijo podpisala sporazum o sodelovanju tako, da sedaj strokovnjaki Banke Slovenije na čelu z viceguvernerko strokovno podpirajo specializirano kriminalistično policijo, raziskujejo bančni kriminal in množično vlagajo kazenske ovadbe. Koliko ovadb je že vloženih in koliko jih še bo, iz intervjuja viceguvernerke ne izvemo, nedvomno pa gre za veliko število ovadb, ki nalagajo državnemu tožilstvu dolžnost ukrepanja, torej sprožanja predkazenskih in kazenskih postopkov. Glede na dejstvo, da so tudi banke (kot na primer NKBM) menda vložile vse skupaj preko 100 kazenskih ovadb zaradi različnih zlorab pri bančnem poslovanju, ki je rezultiralo množico slabih kreditov in bančno luknjo, ki smo jo na ravni petih milijard evrov pokrili davkoplačevalci in imetniki podrejenih obveznic, če ne bo ustavno sodišče odločilo drugače, lahko ugotovimo, da ima tožilstvo v delu ovadb za naslednjih deset in več let. Toda tožilstvo ne naseda nekritično ovadbam in ne sprejme preloženega bremena na svojo grbo. Če so informacije naših medijev pravilne, je tožilstvo mirno ocenilo, da ovadbe bank in Banke Slovenije niso dovolj verodostojne, da bi lahko dale dovolj osnove za vodenje predkazenskih in kazenskih postopkov, zaradi česar tožilstvo zahteva, naj ovaditelji svoje ovadbe dopolnijo in argumentirajo, tako da bodo dajale zadosten izkaz utemeljenega suma kaznivih dejanj.

Če bi bilo drugače, bi viceguvernerka ne imela potrebe razvijati teorije o krivdi in naklepu na podlagi »naklepne slepote«. Karkoli naklepna slepota že je, tega instituta v slovenskem kazenskem zakonu ne najdemo. Če bo tožilska in sodna praksa sledila teoriji »naklepne slepote« kot obliki naklepnega kaznivega ravnanja, bomo dočakali kazenske sodbe, ki bodo glasile nekako takole:

Obtoženi Bančnik Kriminalec je kriv, da je z naklepno slepoto zlorabil položaj predsednika uprave banke in v škodo banke odobril Tajkunu Slovencu pet milijard evrov (znesek je v posameznem primeru pretiran, a v vsoti ustreza resnici) kredita, čeprav je kot dober strokovnjak vedel, da krši določbe zakona o bančništvu in čeprav je vedel, da Tajkun Slovenec kredita banki ne bo vrnil in s tem povzročil banki škodo, sorazmerno koristi Tajkuna Slovenca v višini petih milijard evrov.
S tem je Bančnik Kriminalec storil kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 2. odstavku 244 čl. KZ RS in se mu izreče kazen 8 let zapora.

Kakšna je verjetnost, da bo naše tožilstvo in sodstvo v naslednjih 16 letih, kolikor je zastaralni rok za prikazan hipotetični primer, izreklo takšno ali temu podobno sodbo? Odgovor je jasen. Verjetnost je nič, ker je nemogoče, da bi takšno teorijo pravosodje v 16. letih prebavilo, sprejelo in začelo uporabljati. Ali teorija »naklepne slepote« pomeni, da bi bilo smiselno opustiti možno množico odškodninskih zahtevkov, ki se v civilnih pravdnih postopkih obravnavajo, ali bi se lahko obravnavali neposredno po vloženih tožbah pristojnih državnih organov? Mar naj na primer pravobranilstvo prekvalificira možne pravdne postopke v premoženjskih sporih v kazenske postopke in jih prepusti tožilstvu, le-to pa verjetno takih kazenskih postopkov niti ne bi začelo, ker tožilstvo ni dovolj neuko, da bi vlagalo obtožnice in obtožne predloge, za katere ve, da ne bo uspeha. Če bi tožilci sledili teoriji viceguvernerke, bi celo sami ravnali z naklepno slepoto in bi povzročali državi veliko škodo z brezpredmetnim obtoževanjem, ki nima izgledov na uspeh, če tudi bi bilo celo utemeljeno.

Vse lepo in prav razlaga viceguvernerka Marja Festić, le njen govor je diskretni šarm občosti. Nesmiselno je govoriti o pravnih osebah (banke, Banka Slovenije, država itd..) če istočasno ne definiraš fizičnih oseb, ki te pravne osebe zastopajo in predstavljajo. Banka kot pravna oseba v vsej svoji abstraktnosti deluje le preko ravnanj njenih zastopnikov. Govor viceguvernerke Festić je še vedno zamegljevanje problemov, ker ne govori o dejanskih akterjih dogajanj, čeprav jih daje slutiti. Klinični center nič ne operira in nič ne zdravi. Operirajo tam zaposleni kirurgi in zdravijo tam zaposleni zdravniki. Tudi banka ne počne ničesar, delajo le njeni organi, predsedniki uprav, člani uprav, nadzorni sveti guvernerji in vice guvernerji vsi z znanimi imeni, ki jih viceguvernerka ne omenja. Ona razlaga, da je Banka Slovenije vložila veliko kazenskih ovadb, a tožilstvo ne ukrepa. Seveda ne, saj ni izkazanih dokazov o krivdi določenih fizičnih oseb, ker je kazensko pravno odgovornost (naklep in malomarnost, kadar je dejanje kaznivo že zaradi malomarnosti) zelo težko dokazati. Banka Slovenije z vlaganjem ovadb na temelju »naklepne slepote« ne uporablja pravih pravnih sredstev. Če že ugotavlja malomarnost v poslovanju, bi morala pozvati lastnike bank (v primeru NLB in NKBM, ali Banke Celje je to država Slovenije, ki jo zastopa vlada) naj v pravdnih postopkih tožijo na povrnitev škode osebe, ki so z malomarnostjo škodo povzročile. Civilna odgovornost za škodo je izkazana že, če je odgovorna oseba ravnala neskrbno, nestrokovno (ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka). Viceguvernerka izrecno trdi, da so banke zavestno kršile zakon o bančništvu in so opustile skrbno ravnanje. Če je temu tako, bi bilo najmanj malomarnost pri škodnem ravnanju, kjer velja v pravdi celo obrnjeno dokazno breme, nedvomno lahko in enostavno dokazati. Kljub tako jasni definiciji, pa v isti sapi viceguvernerka pove, da se odškodninske tožbe ne splačajo, saj so negotove, drage in še možnosti izterjave dosojenih odškodnin so majhne. Ja, ali za kazenske postopke vse to ne drži? Pa kljub temu kazensko preganjanje ja, vlaganje odškodninskih in povračilnih zahtevkov pa ne. Če je res, da vsega iztoženega ne bi bilo mogoče izterjati, pa je nek del, četudi nemara celo majhen, še vedno dosegljiv. Kordež je tako ob svojo povprečno hiško v velikosti 400 m2 in se bo moral iz nje izseliti, kot je sam povedal v svojem intervjuju z raziskovalnimi novinarji Dela. Že res, da je vrednost te hiše sorazmerno majhna v primerjavi s škodo, ki so jo utrpele banke, ki so kreditirale prevzem Merkurja, a je ta izguba za Kordeža nedvomno vsaj tako boleča, če ne bolj, kot nelagodnosti kazenskega preganjanja, ki ga trpi. Če bo v kazenskem postopku končno oproščen zaradi procesnih napak, ali pa bo pregon zastaral, pa mu kazenski postopek, razen že prestanega zapora, niti ne povzroča hudega trpljenja. Viceguvernerka Festić tako vzbuja vtis, kot da zelo radikalno preganja slabo prakso, a je v resnici vzpodbuja, saj je vlaganje brezpredmetnih kazenskih ovadb, namesto uveljavljanja odškodninskih zahtevkov v pravdnih postopkih sporočilo, ki sporoča, da se odgovornim osebam ne bo zgodilo nič posebej hudega. Celo več, če viceguvernerka vse to ve, ali po njeni logiki tudi sama ravna z »naklepno slepoto«, ker noče videti, da kazenski postopki na tak način niso smiselni, pravdne postopke, ki bi bili smiselni, pa zavestno noče uporabiti.

Ne glede na vse, pa se moramo viceguvernerki Mejri Festić zahvaliti, ker je prva javno in jasno povedala, da so uprave, nadzorni sveti in strokovne službe bank ravnali v nasprotju z določbami Zakona o bančništvu in v nasprotju s predpisi, ko so namerno ali malomarno odobravali kredite, za katere so vedeli, ali bi morali vedeti, da ne bodo nikoli vrnjeni. Toda, banke po zakonu o bančništvu in zakonu o Banki Slovenije nadzoruje Banka Slovenije. Ugotovitve viceguvernerke torej povedo še nekaj več. Povedo, da je odpovedal, da ni deloval nadzor, torej da Banka Slovenije ni opravila svoje naloge. Pri vprašanju odgovornosti bivših guvernerjev in njihovih viceguvernerjev in odgovornih vodij strokovnih služb Banke Slovenije viceguvernerka Mejra Festić ni tako radikalna, da bi vse te svoje predhodnike ovadila zaradi naklepne slepote, ker niso videli, da njihovi nadzorovanci množično kršijo veljavne predpise in ne upoštevajo Kodeksa poslovnih finančnih načel, ki ga je opredelil Slovenski inštitut za revizijo, čeprav bi kot dobri strokovnjaki to morali in mogli videti in vedeti. Ne, Banka Slovenije ni ukrepala, ko bi morala in tudi sedaj njenega ukrepanja, razen vlaganja brezpredmetnih ovadb, ki pomenijo le prelaganje odgovornosti za ukrepanje na pravosodje, ni opaziti. Ali mar sedaj banke ravnajo zakonito in pravilno, ko odirajo komitente s dejansko ničelnimi obrestmi na depozite in oderuškimi obrestmi na kredite? Mar je v skladu z zakonom o bančništvu, da banke odklanjajo finančno spremljanje gospodarstva, ker je lagodneje izkazovati poslovne rezultate na račun državnih obveznic in črpanja poceni denarja iz primarne emisije Evropske banke, kar ima za posledico, da ljudje jemljejo denar iz obtoka in ga nalagajo doma v nogavice in skušajo ohraniti njegovo vrednost z nakupom zlata ali kako drugače izničiti učinke inflacije, ali pa ga pač poženejo po grlu za svoj užitek? To pomeni povečevanje zunanjega dolga in nadaljnje izgubljanje gospodarske in politične suverenosti, kar se kaže predvsem kot povečevanje revščine državljanov Slovenije, ki mirno gleda svoje bančnike in Banko Slovenije, ki preko viceguvernerke razlaga, da se dogaja kriminal zaradi »naklepne slepote«. Banka Slovenije torej dejansko ne opravlja svoje osnovne dolžnosti z nadzorom in ukrepi zagotavljati nemoteno delovanje bančnega sistema.

Govorjenje viceguvernerke Festić je »mnogo hrupa za nič«, saj se bo, če upoštevamo vse kar nam viceguvernerka govori, »naklepna slepota« bank nadaljevala in bodo banke še naprej dajale kredite osebam, ki jim ne bi smele podeliti kreditov in še naprej očitno ne bodo finančno spremljale gospodarstva in tako izpolnile ključnega poslanstva, ki ga imajo pri upravljanju z javnim in zasebnim kapitalom, to je zagotoviti možnost zmanjševanja omejenosti sredstev, kar je smisel gospodarjenja, kot ga je razumel pokojni profesor Bajt. Ne, banke s potuho svojega nadzornika, Banke Slovenije, skrbijo za povečevanje omejenosti sredstev, saj je prav zaradi bančnega ravnanja v Sloveniji premalo kruha za vse in preveč denarja za zelo omejeno skupino, ki jo viceguvernerka označuje za kriminalce, ker so ti ljudje zavestno slepi za predpise, ki jih poznajo, ali bi jih morali poznati.

Kljub radikalnosti naše viceguvernerke se ne bo nič premaknilo na bolje, predpisi ne bodo nič bolj spoštovani, le zdelo se nam bo, da je bolje, ker se ukvarjamo z novimi kazensko pravnimi teorijami o krivdi, medtem ko bodo bančniki še naprej mirno igrali svojo igro in se norčevali iz prava, saj ne bodo odgovorni za svoje ravnanje storjeno z »naklepno slepoto«, Banka Slovenije pa še naprej ne bo opravljala svoje osnovne dolžnosti in bo še naprej skušala naložiti svoje pristojnosti tožilstvu in sodiščem.

(Vse tri prilike triptiha so bile 26.4.2015 integrirano objavljene tudi na http://damijan.org/2015/04/26/naklepna-slepota-bank-ali-prazen-govor-viceguvernerke-mejre-festic/)

Finančna veriga malomarnosti

V finančni verigi imamo opraviti z verigo nevestnosti, kjer je kljub vsemu simpatiziranju z nevestnimi posojilojemalci najbolj odgovoren zadnji člen predvsem v državah z »južnjaškim« poslovnim modelom. Če bi banke (verjetno tudi grške) delale finančno vestno, večino kreditov ne bi podelile (in s tem ne vzele) in pa tudi finančno vestni podjetniki bi se jih, v skladu s poslovno finančnimi pravili, branili. »Umazana” podrobnost za ubogo davkoplačevalsko rajo pa je v tem, da imajo vsi, razen končnih bančnih podeljevalcev kreditov, v rokah trdne pogodbene zaveze; trdne v tem, da bančni sistem načeloma ne more propasti, da so tako te zaveze “prenosljive” od bank do države in davkoplačevalcev. To »prenosljivost« so močne posojilodajalke tudi formalno dosegle. To je bilo možno zato, ker je pojav dosegel sistemsko pomemben obseg. Sistemska pomembnost obsega finančne malomarnosti in s tem finančnega primitivizma je eden od predpogojev za razvoj krize.

Ko Žižka interpretira Damijan, je Žižek celo prebavljiv, čeprav je ideja sadističnega uživaštva nategnjena na mednarodne ekonomske odnose za moj okus rahlo preveč. Delno poanto pa ima Žižek v dolgu kot instrumentu kontrole in v priliki o bankirjih. Pozabi pa povedati celotno zgodbo, da so močne posojilodajalke ščitile predvsem svoje lahkomiselne in goljufive bankirje, ki so finančno nevestno vlagali (v veliki meri nemške) viške. Močne posojilodajalke so njihovo odgovornost prenesle na grške banke (ki so enako lahkomiselno in nevestno posojila jemale in jih v isti maniri posojale naprej) in na grško državo. Ta pa je breme (ob asistenci trojke) prenesla na davkoplačevalce in predvsem na navadne in socialno občutljive ljudi. Zadeve torej niso tako zelo enostavne in niso pojasnjljive zgolj s frojdovskim pristopom. Izgubi se poanta, da je potrebno »južnjaške manire«, po katerih so ti dolgovi nastali, nujno sanirati, ter da zahteva po tem ni nujno frojdovsko sadistična.

V finančni verigi imamo namreč opraviti z verigo nevestnosti, kjer je kljub vsemu simpatiziranju z nevestnimi posojilojemalci najbolj odgovoren zadnji člen predvsem v državah z »južnjaškim« poslovnim modelom. Če bi banke (verjetno tudi grške) delale finančno vestno, večino kreditov ne bi podelile (in s tem ne vzele) in pa tudi finančno vestni podjetniki bi se jih, v skladu s poslovno finančnimi pravili, branili. To bi bil normalen sistem. Slab dolg namreč ni nastal iz stiske, ampak na osnovi malomarno interpretiranih poslovnih »priložnosti« (pri nas prevzemnih in investicijskih) v finančnem obilju in ob dopuščenih slabih finančnih manirah. V tem zadnjem finančnem členu banke – podjetniki se je podeljevalo kredite za slabe, pa tudi goljufive projekte (pri nas je bil bum predvsem času konjunkture po letu 2005). Kasneje, ko se je ugotovilo, da tako ne bo več šlo, pa se je sistem sprevrgel še v lopovski sistem prisvajanja in “prevažanja” tujih prihrankov v davčne oaze ali v druge skrite oblike bogastva. Takšen sistem nujno zaključuje stečaj projekta oziroma stečaj podjetja, ki je gornjemu namenu služil in nato odslužil, velikokrat na škodo »going on concerne« in delovnih mest. Pri nas smo tej fazi v razvoju krize, zaradi nesposobnosti hitrega saniranja, dali na razpolago ogromno časa.

»Umazana” podrobnost za ubogo davkoplačevalsko rajo pa je v tem, da imajo vsi, razen končnih bančnih podeljevalcev kreditov, v rokah trdne pogodbene zaveze, trdne v tem, da bančni sistem načeloma ne more propasti, da so tako te zaveze “prenosljive” od bank do države in davkoplačevalcev. To »prenosljivost« so močne posojilodajalke tudi formalno dosegle. To je bilo možno zato, ker je pojav dosegel sistemsko pomemben obseg. Sistemska pomembnost obsega finančne malomarnosti in s tem finančnega primitivizma je eden od predpogojev za razvoj krize.

Bistveno za prekinitev gornje verige je torej vestno finančno poslovanje in odsotnost sistemsko pomembnega obsega finančne malomarnosti. Vse skupaj postane nevarno za državo in davkoplačevalce takrat, ko finančni primitivizem postane sistemsko pomemben. Odsotnost sistemsko pomembnega obsega finančne malomarnosti in prisotnost dobrega načina funkcioniranja države in centralne banke, ki znata finančno malomarnost in finančni primitivizem v sistemsko pomembnem obsegu preprečiti, ter če se že pojavi, tudi hitro zdraviti, je bistvenega pomena za finančno stabilnost ter za ekonomsko suverenost.

Pojem finančne malomarnosti in finančne skrbnosti je že vseskozi vgrajen v našo zakonodajo. Če bi banke in podjetja spoštovala ta načela, in če bi Banka Slovenije to kontrolirala potem krize v Sloveniji sploh ne bi imeli. Posumiti ter reagirati bi morala takoj, ko je zaznala močno povečanje finančnih vzvodov predvsem v cikličnih panogah. Pri teh procesih ni bilo velike skrivnosti. Banka Slovenije bi morala brati vsaj svoja lastna poročila o stabilnosti finančnega sistema. To je za ekonomiste in finančnike ter vse institucije in podjetja pomembno gradivo. Pomembno je vsaj toliko, če ne celo bolj kot katerokoli poročilo UMAR in obravnavati bi jih morale vlada, banke, ekonomska stroka ter vsi finančniki. Pričakovalo bi se, da vsaj finančniki in ekonomisti to gradivo berejo. Po mojem vedenju pa jih velika večina teh gradiv sploh ne pozna, kot tudi Kodeksa poslovno finančnih načel (KPFN) ne. Še največ ekonomistov pozna napovedi UMAR, ki pa se s tveganji ne ukvarjajo. V kvalifikaciji neustreznega dajanja kreditov in neustreznega zadolževanja v konjunkturi pa še kar prevladujejo pojmi kot so »veselica, orgija, tovarišijskost …« in podobni nepomenski izrazi, začuda, tudi s strani akademske stroke.

Potem je v letu 2009 kriza postala očitna, a sanacija se je kar odmikala. Za to še danes nimamo dobrega opisa dogajanja. Interpretacija domače sanacijske nesposobnosti s strani Damijana:

S sanacijo bank je (zaradi politične nesposobnosti in zaradi strupene kadrovske kombinacije komunističnega finančnega ministra in ortoliberalnega guvernerja) politika odlašala tako dolgo, da je v likvidnostne težave zašla sama država; s čimer smo izgubili ekonomsko suverenost

je tudi precej “žižkovska”, pa čeprav je za telebane. Na osnovi takšne diagnoze res ni mogoče kreirati preventivnih in sanacijskih ukrepov, niti ni mogoče sklepati, kakšni bi morali biti. Upam, da ekonomska in pravna stroka zmoreta več kot to. Mogoče pa bo uspešnejša forenzika, ki naj bi segla do leta 2010.

Imamo torej vsaj dve stopnji razvoja naše finančne krize povezane z neustrezno reakcijo sistemskih institucij. Prva je odsotnost reakcije na presežno in finančno malomarno zadolževanje podjetij v bankah v sistemsko pomembnem obsegu v letih od 2005 do 2009. Druga stopnja v razvoju naše krize je nastopila v letu 2009, potem, ko je kriza postala očitna in institucije niso ustrezno sanacijsko reagirale. Tretja stopnja pa se kaže kot močno prekomerna sanacijska reakcija sistemskih institucij v letu 2013/14. Forenzika bo torej segla v drugo in v tretjo fazo, prva faza pa ostaja nedotaknjena. Forenzika bi morala za nazaj seči vsaj do leta 2005. Namreč, če bi takrat sistem reagiral že v hodu, krize sploh ne bi imeli.

Neomenjanje prve faze (od 2005 do 2009) ustvarja vtis, kot da je bilo prekomerno zadolževanje objektivno dejstvo ter del vsesplošnega optimizma in črednosti (kot to vidi Bine Kordež). Videti je, kot da dobro ter skrbno in profesionalno delo v Banki Slovenije, v vladi ter v bankah in v podjetjih skokovitega neustreznega zadolževanja v letih 2005-9 ne bi moglo preprečiti. Nič ni dlje od te resnice, a očitno se nočemo iz nje in iz malomarnosti v finančnem obilju ničesar naučiti.

(tekst je objavljen tudi kot komentar na http://damijan.org/2015/02/21/zizek-o-o-grski-dolzniski-podrejenosti-sadizmu-in-primitivnosti/)

Slika Tatjane Fink in malarija videza

Namesto solidarnosti je čaščen pohlep. Namesto vestnega in skrbnega dela častimo bogatenje in uspeh, ki temeljijo na izigravanju predpisov in ignoriranju načel dobre vere in poštenja. Dokler ne bo konca te malarije videza, dokler ne bo finančni primitivizem, kot ignoriranje strokovnih pravil finančnega poslovanja razkrit, toliko časa ne bo konca poglabljanja gospodarske in družbene krize.

Ali Žerdin je v Sobotni prilogi Dela 1.3.2014 objavil portret »generalice« Trimo Trebnje, bivše članice nadzornega sveta Krke in bivše članice sveta Banke  Slovenije, ki jo je nadzorni svet Trima po vseh  občudovanja vrednih uspehih razrešil, potem, ko je za neznano vsoto Trimo odkupil njen delež delnic in ji plačal neznano višino odpravnine, kar vse ji  verjetno zagotavlja dostojno življenje in brezskrbno starost do konca njenih živih dni. Slika vzbuja nekakšno nostalgijo po uspešnih  poslovnežih, ki jih ni več in izraža obžalovanje, da tako uspešna direktorica  pobere smetano, medtem, ko bo upnikom Trima in delavcem ostalo reševanje podjetja in njegovo finančno prestrukturiranje, da bi zagotovili finančno sposobnost, kot jo zahteva Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju. Vse kaže, da so največji upniki banke, kar pomeni, da bo prej ali slej potrebno prevaliti breme ohranitve uspešnega podjetja na pleča davkoplačevalcev, ki bodo  uživali v sreči, da lahko s svojo revščino pokrijejo blagostanje, ki ga bo po koncu uspešne kariere uživala Tatjana Fink.

Oscar Wilde je v znamenitem romanu Slika Doriana Greya portretiral lepotca in uspešneža, ki z leti  izgublja šarm mladosti, kar se na njegovem portretu  kaže kot sprevračanje lepote v odurnost. Vzrok je nenavadna povezava med sliko in Dorianovo duševnostjo. V resnici je njegova zunanjost v nasprotju z njegovo notranjostjo, slika pa odraža prav njegovo dušo, odraža vsebino in ne oblike v kateri se ta vsebina lažno prikazuje.

Slika Tatjane Fink, obratno, saj Ali Žerdin ni Oscar Wilde, slika le  videz in ne posega v  vsebino. Povedano drugače, temu opisu slike ni mar resnica, temveč  poizkuša ohranjati videz imenitnosti, poizkuša ustvariti vtis, kako je vse lepo in prav in kako v pogojih trenutne krize nadzorni sveti razrešujejo uspešne direktorice, ki bi si namesto razrešitve zaslužile zaupanje za nadaljnje uspešno delo.

V Sloveniji se je slovenski narod odpovedal socializmu in družbeni lastnini v zameno za malikovanje privatne lastnine. Namesto solidarnosti je čaščen pohlep. Namesto vestnega in skrbnega dela častimo bogatenje in uspeh, ki temeljijo na  izigravanju predpisov in ignoriranju načel dobre vere in poštenja. Predpisi, tako Zakon o gospodarskih družbah kot Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju izrecno nalagajo dolžnost poslovodnih in nadzornih organov ravnati po dobrih strokovnih pravilih finančnega poslovanja, torej po pravilih, kot so določena v Kodeksu poslovno finančnih načel, ki ga je  vsem poslovodjem v gospodarskih družbah in bankah predpisal slovenski Inštitut za revizijo. Spoštovanje teh načel pomeni, da gospodarska družba ne more zaiti v stanje insolventnosti ali nelikvidnosti zaradi opustitev, nestrokovnosti in malomarnosti, ali celo namernega škodovanja družbi, ker so vsi poslovodni, nadzorni organi in  lastniki dolžni pravočasno ukrepati in voditi finančno poslovanje gospodarske družbe tako, da  je gospodarska družba sposobna poravnavati svoje obveznosti do upnikov, delavcev, do države in ob tem še zagotavljati razvoj in ustvarjati dobiček in rezerve družbe za morebitne slabe čase. To pomeni, da družba lahko zaide v nesolventnost in nelikvidnost le zaradi vzrokov, ki jih skrbno, strokovno in pošteno poslovodenje dobrega strokovnjaka ne bi moglo preprečiti.

Dejstvo, da  le redki poslovodje in nadzorniki spoštujejo strokovna načela finančnega poslovanja, saj jih mnogi tudi poznajo ne, je dokazano z razpadanjem slovenskega gospodarstva, ki ga slovenska država in banke zgolj opazujejo. Ta razkroj država in banke nemara celo spodbujajo, vsekakor pa ga omogočajo,ker sistemsko opuščajo zadostne ukrepe uveljavljanja  nadzora in ukrepanja zoper vse, ki  ne ravnajo po dobrih načelih finančnega poslovanja. Celo več, prav sistemski varuhi teh načel v vladi, Banki  Slovenije, računskem sodišču, organih pregona s svojim ignoriranjem zakonskih pristojnosti omogočajo uspešnim »Generalicam« in »Generalom« poslovati tako, da so njihove opustitve nagrajene s stečajem podjetij, v katerih izgubijo davkoplačevalci, upniki in zaposleni,  dobijo pa uspešni  poslovneži (največkrat tudi hkrati solastniki podjetij), ki so uspešno izčrpali  in uničili lastno podjetje in  obogateli na račun osiromašenja delavcev, upnikov, davkoplačevalcev in države.

V čem je razrešena najuspešnejša direktorica in članica sveta Banke Slovenije in nadzornega sveta Krke drugačna, lepša, da si zasluži slikanje v Delu medtem, ko ta isti medij veselo objavlja novice o kazenskih postopkih zoper Bineta Kordeša, Hildo Tovšak, Ivana Zidarja, Dušana Črnigoja, Igorja Bavčarja, Boška Šrota in druge podobne osebe?  Odgovor je preprost. Ni različna v bistveni lastnosti, ker lahko domnevamo, da nesolventnost TRIMA kaže, da je gospa Tatjana Fink podobno kot vsi našteti izčrpavala na še neraziskan in še neugotovljen način lastno podjetje,  kar  enako, kot  ravnanje vseh naštetih vodi v stečaj družbe in povzroča izgube, škodo in revščino. Vse to  je sorazmerno koristim, ki si jih je s svojim uspešnim poslovanjem pridobila. Morebitni oškodovanci bodo lahko v verjetnih insolventnih postopkih terjali svoje terjatve in živeli v upanju, da bodo tudi kaj izterjali. Koliko bodo uspeli izterjati odškodnine in ali bodo pri tem uveljavljali odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom po pravilih insolventnega prava, bo pokazal čas. Do sedaj nismo bili priče kakršnim koli uspehom pri to vrstnih primerih na sodišču.

Sistemsko je zaradi opustitve nadzora in kolapsa pravne države objektivno soodgovorna tudi Banka Slovenije ki prav tako ni odigrala svoje nadzorne funkcije nad poslovanjem bank, pri čemer nosi del te soodgovornosti tudi bivša članica sveta Banke Slovenije, ki nam jo sedaj sobotna priloga slika v svojem portretu. Banka Slovenije je sodelovala pri omogočanju pridobivanja javnega denarja uspešnim direktorjem in lastnikom kapitala ob asistenci bank, ki svoja koruptivna ravnanja, skrita v slabih kreditih prenesenih na slabo banko, sedaj razglašajo za poslovno skrivnost. To ravnanje dejansko prikriva bogatenje uspešnih podjetnikov ,medtem ko država in njeni državljani zaradi brezposelnosti in uničenja sistemsko pomembnih družb tonejo v vse večjo revščino.

V  družbi, kjer je človek človeku volk in kjer država ne izvaja več svoje osnovne funkcije varovanja zakonitosti, poštenja in pravičnosti, je uspešnim poslovnežem dovoljeno vse, državljanom pa je dovoljeno le s svojo revščino prispevati k bogastvu izbrancev. Vsa načela naravnega prava in ideje družbene pogodbe ne štejejo nič več, saj jih kritični novinarji v medijih ne uporabljajo v slikanju resnice portretov ključnih  oseb, ki so s svojim načinom izkrivljanja predpisov pripeljale slovensko zgodbo o uspehu v zgodbo o neusmiljenem boju za preživetje, ne le posameznikov, temveč celotnega naroda.

Vse kaže, da sistemsko mediji nočejo slikati  portretov tako, da bi le-ti prikazovali vsebino in resnico, temveč v manirah žargona pravšnjosti raje slikajo podobe, ki nas zavajajo s skrivanjem ključnih vzrokov razpadanja gospodarstva ter umiranja socialne in pravne države. Dokler ne bo konca te malarije videza, dokler ne bo finančni primitivizem, kot ignoriranje strokovnih pravil finančnega poslovanja razkrit, toliko časa ne bo konca poglabljanja gospodarske in družbene krize, ki  lahko prav kmalu doseže prag, ki je že dosežen v Bosni in Ukrajini, kjer ljudje nimajo več kaj izgubiti, pa so se lotili požiganja in uničevanja premoženja, ki ni njihovo, ampak je v goljufivih igrah menjave in lastninjenja prešlo v last majhnega števila predstavnikov uspešnih poslovnežev, ki nam jih v barvah nostalgije slikajo kritični novinarji.

Slika Tatjane Fink, tako pravzaprav ni njena slika, saj na njej sploh ni prave Tatjane Fink, je le njena podoba, kakršna je všeč vladajoči politiki (desni in levi), ki s ciljem skrivanja resnice in ključnih vzrokov ljudske nesreče in sreče pohlepnežev, ki s pomočjo države potiskajo ljudstvo v bedo, da bo prisiljeno garati cele dneve za mezdo, ob kateri se bo izčrpalo dovolj hitro, da ne bo uživalo pokojnin.  Takšno za kapital idealno stanje bo doseženo tudi s stopnjevanjem preusmerjanja pozornosti na grešne kozle. Po kakšnih kriterijih je na primer za grešnega kozla izbrana uspešna direktorica Hilda Tovšak, medtem ko je Tatjana Fink deležna slikarske umetnosti slikanja videza brez vsebine, niti ni pomembno. Pomembno je le to, da obe slikarski tehniki zastirata resnico, preprečujeta odpravljanje finančnega primitivizma in omogočajo nadaljnje plenjenje pajdaškega kapitalizma, ki se norčuje iz pravne države in  jemlje večini državljanov pravico do dostojnega življenja.

Kaj nas čaka? Delaj več, manj porabi zase in več pusti državi in delodajalcu. To nam sporoča slovenska politika. To sporočilo pomeni, da smo čedalje manj vredni, saj ne moremo toliko prigarati in prihraniti, kot nam lahko uspešneži z blagoslovom politike poberejo in odnesejo v davčne oaze. Pri vhodu v Cankarjev dom stoji reklamni pano s sliko prekrasne lagune nekje na Karibih in nas vabi, naj zaupamo finančnim svetovalcem, ki nas popeljejo na svet davčnih oaz. Ta reklama pove pravo vsebino politike slovenske oblasti, je prava podoba vsebine njenega sporočila. Delajmo več, da bodo izbranci in uspešneži, generali in generalice lahko uživali v čudovitih lagunah davčnih oaz. Je pač tako, da tega užitka ni, če ni na drugi strani vsesplošne revščine. Ta užitek je možen le toliko časa, dokler bodo delavci, kmetje, brezposelni, skratka vsi davkoplačevalci živeli v prepričanju, da so take slike, kot je slika Tatjane Fink, slike resnice in dokler ne bodo v teh slikah prepoznali vso odurnost vsebine, ki jo ideologija na tak prikrit način vsiljuje ljudstvu.

Skratka, dokler je ljudstvo dovolj neumno, da v podobah slovenske ideologije ne prepozna  prave vsebine prikazane uspešnosti, toliko časa bomo še priče mnogim uspehom slovenskih poslovnežev za ceno človeka nevrednega življenja v socialni in pravni državi Republiki Sloveniji.

Kolikor nas sobotna priloga s svojim slikanjem namenoma ali nehote navaja k heretičnemu iskanju resnice in k spregledu ideologije, je ta članek odličen in smo Ali Žerdinu dolžni hvaležnost, da  nas spodbuja k odkrivanju primitivizma, ki je ključen vzrok slovenskega gospodarskega in družbenega razkroja, ki mu ni videti konca.

(tekst je bil napisan z namenom objave v Sobotni prilogi Dela kot komentar na portret Tatjane Fink; kljub telefonskemu zagotovilu odgovornega urednika Sobotne priloge Dela, da bo komentar tam objavljen, se to ni zgodilo; tudi to je eden od razlogov, da smo zagnali Prometeja)

Šibka finančna funkcija in finančni primitivizem v podjetjih

Veliko se govori o odgovornosti bank in Banke Slovenije pri oblikovanju velikega obsega »slabih« kreditov. Ne smemo pa pozabiti odgovornosti poslovodstev podjetij, saj v veliki večini primerov, če bi delala v skladu z načeli poslovno finančne stroke in v skladu z zakoni, kreditov glede na finančno stanje in položaj podjetja sploh ne bi smela vzeti. Posebno pa ne v takšnem obsegu in za tako rizične projekte. Nasprotno – finančno sanacijo in krepitev svojega finančnega položaja bi morala začeti veliko prej in predvsem v ta namen izkoristiti čas ugodne gospodarske rasti. V takšne strategije bi jih morale siliti tudi banke, če bi spremljale finančni položaj podjetij. Zato lahko način dogajanja, ki je »ignoriral« strokovnost na poslovno finančnem področju na raznih ravneh, imenujem finančni primitivizem. To je bilo tudi okolje, ki je omogočilo razcvet raznih finančnih malverzacij v sistemsko pomembnem obsegu.

Banke so po Kodeksu poslovno finančnih načel (KPFN)[1] ter svojih predpisih dolžne spremljati in obravnavati podjetja (kreditojemalce) glede na finančni položaj podjetja[2] in ne zgolj na osnovi poslovnih in računovodskih poročil. Če bi delale strokovno, skrbno in zakonito, sploh ne bi mogle odobriti velikega dela posojil ne glede na konjunkturo in obilico poceni zunanjih virov. Najmanj pa, da bi kredite skoraj »metale« za podjetji, kot se je nekdo slikovito izrazil. Opustitvena ravnanja so običajno odškodninsko pregonljiva (vsaj za podjetja), hujša malomarnost (kamor pomembne opustitve brez dvoma sodijo) pa tudi kazensko.

Podobno neobvladovanje strokovnih in drugih parametrov posla bi lahko našli tudi v ministrstvih in raznih strokovnih inštitucijah, ki analizirajo in pripravljajo različne elaborate za potrebe vlade.

Seveda situacija ni nič boljša v podjetjih, čeprav jih že Zakon o gospodarskih družbah (ZGD) zavezuje, da morajo poslovati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in so za to odškodninsko odgovorni. Še bolj izrecen v zahtevi po strokovnosti in skrbnosti pa je ZFPPIPP[3] (še posebej 2. poglavje) ter v skladu s zakonom še Kodeks poslovnofinančnih načel (KPFN), saj zakon v 28. členu kot temeljne obveznosti poslovodstva določa:

»(1) Poslovodstvo mora zagotoviti, da družba posluje v skladu s tem zakonom in pravili poslovnofinančne stroke.« Ta pravila so določena v KPFN.
»(2) Poslovodstvo mora pri vodenju poslov družbe ravnati s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in si pri tem prizadevati, da je družba vedno kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobna.« Tudi ti pojmi so opredeljeni v KPFN
»(3) Člani poslovodstva so solidarno odgovorni družbi za škodo, ki nastane zaradi kršitve njihovih obveznosti, določenih v 2. poglavju tega zakona
»(4) Člani poslovodstva so prosti odškodninske odgovornosti iz tretjega odstavka tega člena, če dokažejo, da so pri izpolnjevanju svojih obveznosti ravnali s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in stroke upravljanja podjetij.« Torej najmanj v skladu s KPFN in drugimi strokovnimi kodeksi in standardi. Zakon torej določa za poslovodstva obratno dokazno breme.

ZFPPIPP je predvsem zakon o finančnem poslovanju, katerega skrajni primer sta prisilna poravnava in stečaj. Drugo poglavje ZFPPIPP je torej osrednje, ne glede na dolžino posameznih poglavij, in govori o načinu poslovanja in odgovornostih v normalnih pogojih in preden nastopijo insolvenčna stanja.

Podjetja večinoma finančno ne poslujejo po zgornjih načelih niti v njihovih računovodskih in poslovnih poročilih ne najdemo poročil o finančnem položaju podjetja, kljub jasni zahtevi ZGD (pojem finančno stanje podjetja pa je opredeljen samo v KPFN). V glavnem se pri pojasnjevanju postavk prepisujejo definicije iz Slovenskih računovodskih standardov (ki ne opredeljujejo pojma finančni položaj – stanje podjetja, niti ne določajo poročevalskega standarda zanj) in revizorji to tolerirajo. Tudi revizorji bi lahko bili iz tega naslova odškodninsko odgovorni.

Ustrezno ravnanje in poslovanje po KPFN v podjetju pomeni, da mora finančna funkcija pripraviti vse vrste finančnih poročil, načrtov in predlogov. Zgolj računovodsko poročilo ni dovolj. Najmanj kar mora finančna funkcija narediti, v primeru da kot poročilo o finančnem stanju in položaju podjetja prevzame kar računovodsko poročilo, je utemeljena argumentacija, zakaj ni potrebe po pretvarjanju računovodskih kategorij v finančne kategorije ter računovodske slike v finančno sliko. Če smo natančnejši, računovodsko poročilo ne more biti kar poročilo družbe o finančnem položaju podjetja. To je nemogoče iz vsaj dveh zornih kotov. Prvič, finančni položaj podjetja zahteva pretvorbo vseh računovodskih kategorij v finančne in drugič, finančni položaj podjetja je veliko več in zajema niz drugih podatkov in informacij kot zgolj računovodsko poročilo.

Seveda se v večini slovenskih podjetij ne najde nič od naštetega. Finančna funkcija običajno opravlja zgolj plačilni promet, kar pa je absolutno premalo glede na njeno vlogo in širino opravil po KPFN. To omogoča poslovodstvu in obvladujočim lastnikom manipuliranje z realnim finančnim položajem podjetja, največkrat na škodo vseh ostalih deležnikov podjetja (tudi države). Torej v nobenem primeru ne bi smelo biti težko ugotoviti, da poslovodstva niso zagotovila poslovanja v skladu s ZFPPIPP in pravili poslovnofinančne stroke. In vendar nosilci javnih funkcij ali banke niso nikoli pravočasno ugotovili (ne poznam nobenega primera v Sloveniji po letu 1990), da je v podjetju kaj narobe, kaj šele, da bi kakor koli ukrepali.

Vse navedeno generira »šibko finančno funkcijo« in posledično finančni primitivizem v odločanju in upravljanju, oziroma manipuliranju s podjetjem in njegovimi denarnimi tokovi ter njegovim finančnim položajem. V glavnem pa se okoli denarnih tokov pletejo tudi vse vrste raznih zgodb o zlorabah, ki so večinoma mogoče ob netransparentnosti denarnih tokov in ob nedelu in nenadzoru ter ob »ignoriranju« 2. poglavja zakona o finančnem poslovanju (ZFPPIPP) in KPFN. Če začnemo presojati odgovornosti po vsebinskih zavezah glede načina in vsebine dela po ZGD, ZFPPIPP in KPFN, je večina primerov objavljenih v medijih skoraj z gotovostjo vsaj odškodninsko obsodljivih.

Vsi pomembni zakoni v Sloveniji se podredno sklicujejo na Kodeks poslovno finančnih načel. In kaj ta zbirka vsebuje? Nič drugega kot jasen popis, zbir ekonomskih pravil finančnega položaja podjetja, kaj in kako mora imeti urejena finančna razmerja pod svojo streho, kako mora uravnavati strukture virov, naložb, upravljati s tveganji. Vsak ekonomist to pozna oziroma bi moral poznati, finančnikom pa bi morala biti vsebina kot profesionalna Biblija (KPFN jih namreč zavezuje).

Toda ali je tudi bila? Glede na današnje čase bi lahko rekli, da ne. Toda zakaj? Morda zaradi nevednosti, nepoznavanja, zavestnega kršenja ali pa zaradi šibkosti »finančne funkcije«, »šibkega finančnika« v podjetju? Opozoriti moram, da oznaka »šibkost« ne pomeni osebne lastnosti, temveč podjetniško lastnost, ko se sile, razmerja med funkcijami v podjetjih tako uravnavajo, da profesionalna finančna funkcija nima nobene teže, vrednote, moči pri sprejemanju oziroma oblikovanju odločitev. Pravila poslovnofinančne stroke se je »ignoriralo. Samo da bo, pa čeprav strokovno pomanjkljiv in visoko tvegan »razvoj«, »napredek«, »projekt«, malverzacija, realiziran ne glede na posledice za finančni položaj podjetja.

Presojanje po profesionalnih in vsebinskih načelih gospodarjenja ima potencialno veliko moč v postopkih in vsebinskem urejanju odgovornosti, tako za nazaj, kot tudi za vzpostavljanje reda in strokovnosti za naprej. V stroki in med finančniki je poznavanje drugega poglavja ZFPPIPP, da ne govorim o KPFN, na žalost minimalno ali sploh neprisotno (kljub jasni zakonski zahtevi in obveznosti). Zato je namen tega zapisa tudi »streznitev« za velik del »srenje«. Kodeksa poklicne etike poslovnega finančnika[4] – tudi objavljen na internetu – pa raje sploh nikjer ne omenjam, ker vsi samo debelo gledajo.

Strokovni profesionalizem, izvajan že samo v skladu z zakoni (torej v sistemu, kjer bi bil finančni primitivizem in šibka finančna funkcija zgolj občasen in sistemsko nepomemben pojav), bi pripeljal do čisto drugačnih rezultatov in mnogo boljšega gospodarskega položaja Slovenije, ker se nikakor ne bi mogle trdovratno generirati sistematično večinoma slabe odločitve in generirati tako plodno okolje za finančne malverzacije. Vse skupaj je v Sloveniji dobilo sistemsko pomembne razsežnosti in dinamiko »začaranega« kroga.

Dobro delovanje sistema na vsakodnevni in praktični ravni (temu posvečajo Nordijci veliko pozornost) je temelj tudi za ekonomske politike, saj ekonomska stroka kot predpostavko jemlje pretežno delovanje sistema v smislu deležniških vlog kot jih v uvodnem delu lepo opiše že KPFN. Če pa je prisvajanje denarnih tokov, ne glede na usodo podjetja in deležnikov, pretežno oziroma sistemsko pomembno, potem je tudi vsebina delovanja ekonomskega sistema popolnoma drugačna. Vsaka makroekonomska politika bi morala vzeti to v obzir, če naj bi bila uspešna. Dobra makroekonomska politika v slabo delujočem sistemu (sistemu pretežnega ropanja denarnih tokov in ne sistemu ustvarjanja vrednosti za lastnike) samo dodatno »futra« prisvajanje in ne more dobro delovati (razen če nadaljnje »futranje« ni namen – če še jaz malo podležem teoriji zarote).

Ali ni po svoje žalostno, da je obsežen, interesno vzdrževan finančni primitivizem ekonomske stroke v praksi omogočil in pripeljal do vsega tega? Ne pravim, da je to vzrok, je pa posledica, ki je kot vzrok generirala svoje naprej. Vrh ekonomske stroke pa nič.

V postopkih obremenjevanja denarnih tokov podjetij, ki jih je omogočala ohromljena primitivna finančna funkcija in nadzor, so poslovodstva skoraj vedno sodelovala z različnimi pravnimi strokovnjaki, ki so poskrbeli za proceduralno pravilne postopke. Sedaj pa tožilci in stečajni upravitelji …., ki so pravniki (in ne finančniki), iščejo pomanjkljivosti v teh postopkih, ki pa so jih pravniki podjetji s stališča pravne stroke že dodobra preverili. Poslovodstva bi se torej bilo potrebno lotiti na vsebinskih vprašanjih poslovnofinančne stroke, ki jih določajo načela KPFN. Ker pa te postopke (stečajni upravitelji, tožilci … itd.) vodijo pravniki brez sodelovanja profesionalnih finančnikov, seveda nimajo ne znanja, ne sposobnosti učinkovitega vsebinskega preganjanja navedenih malverzacij. Na enak problem »neznanja« naletimo tudi v sodnem sistemu. Zato se pogosto ustvari občutek, da vsi vedo za malverzacije, hkrati pa jim ne znajo ali celo nočejo stopiti na prste.

Tragikomično je, da že obstoječi pravni sistem, praktično brez sprememb, omogoča enostavno ugotavljanje odškodninske odgovornosti poslovodstev. Potrebno je samo preklopiti iz iskanja zgolj osebne kazenske odgovornosti, kjer je potrebno dokazovati stroge znake kaznivih dejanj (z dokaznim standardom gotovosti in načelom »v dvomu v korist obdolženega«), na ugotavljanje zgoraj navedenih malomarnosti in opustitvenih ravnanj poslovodstev. Pravno prakso, ki je zašla v primarno iskanje kazenske odgovornosti, temelječe na dokazovanju storitvenih ravnanj poslovodstev, je potrebno obrniti v primarno iskanje odškodninske odgovornosti poslovodstev in dokazovanje njihovih opustitvenih ravnanj. Te malomarnosti in opustitve so »hujše« in pomenijo za akterje neomejeno odškodninsko odgovornost ter obratno dokazno breme za škode, ki so jo družbe in upniki utrpeli zaradi takšnih malomarnih opustitev dolžnih ravnanj poslovodstev po pravilih poslovnofinančne stroke in opustitve ravnanj s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in stroke upravljanja podjetij.

Igor Umek in Stanko Štrajn

Opombe:

[1] Kodeks poslovno finančnih načel – 14.2. točka kodeksa: »Ta kodeks je sprejel Slovenski inštitut za revizijo s sklepom strokovnega sveta Inštituta dne 11. decembra 1997. S sprejetjem tega kodeksa neha veljati kodeks poslovnofinančnih načel iz leta 1989.« In še točka 14.3. kodeksa; »Ta kodeks zavezuje vse člane Slovenskega inštituta za revizijo in tiste, ki so vpisani v njegov register. Ko postanejo člani Slovenskega inštituta za revizijo ali se vpišejo v njegov register, se zavežejo, da bodo delovali po načelih tega kodeksa. Prav tako morajo delovati po njegovih načelih tudi vsi drugi strokovnjaki, ki delajo na področju finančne funkcije.«

[2] Finančni položaj je stanje podjetja tako glede na preteklo doseganje njegovih finančnih ciljev kot tudi glede na sposobnost prihodnjega doseganja teh ciljev. Posebej je pomembno obravnavanje finančnega položaja glede na ročnost (kratkoročni in dolgoročni) in glede na informacijsko osnovo (bilančni in zunaj-bilančni). V tekstu KPFN je pojem finančni položaj in finančni položaj podjetja še na mnogih mestih dodatno razdelan in podrobneje opredeljen v vsaki njegovi sestavini.

[3] Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) Št. 450-01/07-7/1, Ljubljana, dne 17. decembra 2007, EPA 1662-IV

[4] Kodeks poklicne etike poslovnega finančnika – izpis dela točke 6. Kodeksa:

6.2. Ta kodeks je sprejel Slovenski inštitut za revizijo s sklepom sveta Inštituta dne 17. aprila 1998. S sprejetjem tega kodeksa neha veljati kodeks poklicne etike finančnika iz leta 1989.

6.3. Ta kodeks zavezuje vse člane Slovenskega inštituta za revizijo in tiste, ki so vpisani v njegov register. Ko postanejo člani Slovenskega inštituta za revizijo ali se vpišejo v njegov register, se zavežejo, da bodo delovali po načelih tega kodeksa. Prav tako morajo delovati po njegovih načelih tudi vsi drugi strokovnjaki, ki delajo na področju finančne funkcije.

6.4. Kodeks poslovnofinančnih načel in kodeks poklicne etike poslovnega finančnika sestavljata celoto.

(besedilo je bilo objavljeno na http://damijan.org/2013/02/27/sibka-financna-funkcija-in-financni-primitivizem-v-podjetjih/#more-33073)