Katarza Banke Slovenije

Katarza pomeni očiščenje; v tragediji gre po Aristotelu za duhovno očiščenje zaradi trpljenja, s katerim se junak odkupi krivde, pri čemer se tudi gledalec etično očisti. V medicini je katarza izpraznitev črevesja, pa tudi razrešitev kompleksov. V razkritjih o tem, kako je Banka Slovenije napačno ocenila višino bančnih izgub v NLB in NKBM, v posledici česar je Slovenija z dokapitalizacijo z razlastitvijo imetnikov podrejenih obveznic in predvsem z denarjem davkoplačevalcev zagotovila večjo kapitalsko ustreznost, kot je potrebna, ni pomembno, ali gre za zmoto zaradi nestrokovnosti in malomarnosti ali pa gre za neko goljufijo, s katero je Banka Slovenije namerno spravila slovensko vlado v zmoto, saj so posledice zmote v vsakem primeru zaradi napake v volji stranke enake. Če bi Banka Slovenije želela doseči stopnjo družbene katarze, bi morala najprej doživeti lastno očiščenje. Če že ne zmore dovolj etike, da bi ob drami slovenskega naroda doživela katarzo v Aristotelovem pomenu besede, bi vsaj lahko opravila katarzo v medicinskem pomenu tega pojma. Očistila bi lahko svoje črevesje in izločila vse svoje funkcionarje, ki ne zmorejo dojeti svoje soodgovornosti za bančno luknjo, temveč to luknjo zvijačno nalagajo davkoplačevalcem. S takšnim očiščenjem bi se Banka Slovenije tudi rešila svojih kompleksov zaradi katerih ne zmore opravljati svojih po zakonu naloženih pristojnosti in bi dojela, da mora slovenskemu narodu služiti, ne pa mu lagati, ga zavajati in mu škoditi.

katarza

Na svojem blogu je dr. Damijan opozoril slovensko strokovno javnost na odličen članek Tadeja Kotnika, ki v Financah v interesu razlaščenih imetnikov podrejenih obveznic razkriva, kako je Banka Slovenije napačno ocenila višino bančnih izgub v NLB in NKBM, v posledici česar je Slovenija z dokapitalizacijo z razlastitvijo imetnikov podrejenih obveznic in predvsem z denarjem davkoplačevalcev zagotovila večjo kapitalsko ustreznost, kot je potrebna. Gorenjska banka, ki se kljub ugotovitvam Banke Slovenije ni dokapitalizirala, je tudi brez dodatnega kapitala dosegla (celo večjo od nujno potrebne) kapitalsko ustreznost. Primer Gorenjske banke naj bi torej dokazal, da bi tudi NLB in NKBM morali doseči potrebno kapitalsko ustreznost, oziroma bi jo lahko tudi brez dokapitalizacije z javnim denarjem, ali vsaj z manjšo dokapitalizacijo od dejansko izvedene. Ne vem, ali ta Kotnikova teza drži, saj je usoda Gorenjske banke gotovo odvisna od usode Save in Merkurja, a nemara napačna predpostavka o Gorenjski banki ne izpodbija dejstva, da ocena višine bančne luknje ni bila strokovna in je gotovo bolj ali manj pretirana.

Tadej Kotnik se pri svojem pisanju ni skril v diskretni šarm občega, saj iz njegovega pisanja lahko skoraj v jeziku kazenskega prava povzamemo, da je Banka Slovenije ravnala strokovno napačno, kar je lahko posledica malomarnosti ali naklepnega ravnanja, ki je imelo za cilj zavesti slovensko vlado, da je ta na podlagi neodgovornega dela ministrstva za finance v škodo javnih financ izvedla dokapitalizacijo v višini bančne luknje, ki jo je ugotovila Banka Slovenije. Ne smemo pozabiti, da je bančno luknjo Banka Slovenije ugotovila s pomočjo izjemno dragih tujih svetovalcev in revizorjev, ki so za svoje nestrokovno delo, za katerega niso prevzeli odgovornosti, zaračunali astronomske honorarje. Zato je Slovenija utrpela škodo, ne le zaradi nepotrebne ali pretirane dokapitalizacije, temveč je drago plačala tudi neresnice, ki so jo zavedle, da je v škodo javnih financ plačala ali preplačala v takšnem obsegu gotovo nepotrebno dokapitalizacijo. Nedvomno bo škoda na javnem premoženju še večna, če bodo imetniki podrejenih obveznic pri ustavnem sodišču uspeli doseči razveljavitev odločitev, ki je del bremena dokapitalizacije iz javnega premoženja prenesla na imetnike podrejenih obveznic.

O pomenu Kotnikovih razkritij sta bralcem Damijanovega bloga spregovorila komentatorja Marko Golob in Igor Umek. Prvi pojasnjuje, da v danem ravnanju ni šlo za stroko, temveč za namerno vzpostavljanje ubogljivega vazalnega razmerja Slovenije do tujega kapitala, ki preko ustvarjanja dolžniške krize zagotavlja pogoje za privatizacijo ključnih slovenskih podjetij in s tem omogoča kontrolo tujcev v Sloveniji, ki se tako spreminja iz moteče, potencialno samostojne ekonomije v vir dobičkov tujega kapitala in v deželo revežev. Igor Umek pa poudarja, da je na podlagi obstoječega pravnega reda v Sloveniji, pod pogojem, da država in njeni organi delujejo v skladu s svojimi pristojnostmi strokovno in odgovorno, možno preprečiti zlorabe v škodo javnega premoženja, zaradi česar vidi komentator ključen razlog slovenske krize natančno v dejstvu, da nadzorni sistemi pravne države v Sloveniji ne delujejo odgovorno, strokovno, da nihče ne odgovarja in nihče ne terja povračila škode, ki jo povzroča malomarno in nestrokovno ali celo namerno škodljivo ravnanje odločevalcev v javni in civilni sferi.

Vidimo, da je jasno, kaj pomeni in kakšne so posledice primitivnega delovanja pravne države, ki sicer ima sodoben pravni red, a ga ne spoštuje oziroma v praksi ne izvaja. Prav smešenje prava, ko vsi vemo kaj je dobro in prav za vse, a tega nočemo, ker raje upoštevamo, kaj je koristno za določene interese, pa čeprav v škodo javnega premoženja, je jasen dokaz primitivnosti, celo norosti vladajoče izvršne oblasti. Kakor koli želimo absurdnost sistemskega ignoriranja prava pojasniti, naletimo na vprašanja strokovnosti. Ni mogoče, da bi kdorkoli ravnal nestrokovno, če pri tem ne bi bil tudi vsaj malomaren. Seveda je možno, da kdo ravna naklepno škodljivo in s tem tudi nestrokovno, a je naklep težko dokazati. Zakon o finančnem poslovanju in zakon o gospodarskih družbah predpisujeta, da morajo v poslovnem prometu poslovodstva ravnati strokovno, da morajo torej upoštevati Kodeks poslovno finančnih načel. Enako tudi zakon o bankah nalaga upravam bank ravnati strokovno v skladu z dobro bančno prakso. Če je posledica odločitev nastanek škode, je ta škoda posledica malomarnega opravljanja dolžnosti, posledica malomarnosti pa je odškodninska odgovornost poslovodje, ki ni upošteval strokovnih pravil, predpisanih z zakonom. Če upoštevamo, da je pri uveljavljanju odškodninske odgovornosti po obligacijskem zakonu določeno obrnjeno dokazno breme, da mora torej tožena stranka dokazati, da škoda ni posledica njene malomarnosti, je prav neverjetno, zakaj pristojni organi izvršne oblasti, Banke Slovenije in lastniki oškodovanih družb ne zahtevajo povrnitve povzročene škode.

Očitno trpljenje slovenskega naroda še ni doseglo tragičnega praga, ki bi v tej drami pri junakih tragičnega dogajanja vzbudilo katarzo in potrebo po očiščenju. Vse kaže, da junakom drame slovenske krize v Banki Slovenije še vedno ni jasno, da bi kot nadzornik bančnega sistema morali slabo bančno prakso ne le ugotoviti, temveč jo tudi preprečiti in nato tudi predlagati slovenski vladi kot zastopniku lastninskih pravic Slovenije v NLB in NKBM pravilna pravna sredstva za povračilo škode. Še celo več. Banka Slovenije po Kotniku slabo bančno prakso nadgrajuje s svojimi cenitvami bančne luknje, ki že povzročene škodo ni sankcionirala, temveč nagradila z dokapitalizacijo v škodo javnega premoženja in z razlastitvijo imetnikov podrejenih obveznic, ki so s svojo izgubo plačali lastno špekulativno nerazsodnost.

Če ima Kotnik prav in so njegove ugotovitve točne, nam njegova logika narekuje sklep, da Banka Slovenije ne ravna z naklepno slepoto, kar sicer očita poslovnim bankam v množici kazenskih ovadb, ki jih tožilstvo ne procesuira, temveč da je namerno spravila slovensko vlado v zmoto, da je le ta v škodo javnega premoženja plačala dokapitalizacijo NLB in NKBM in da je pri tem še dodatno oškodovala imetnike podrejenih obveznic, kar naj bi prikazala, kot ukrep, ki je zmanjšal breme davkoplačevalcev. Ni pomembno, ali gre za zmoto zaradi nestrokovnosti in malomarnosti ali pa gre za neko goljufijo, s katero je Banka Slovenije namerno spravila slovensko vlado v zmoto, saj so posledice zmote v vsakem primeru zaradi napake v volji stranke enake. Posel, sklenjen v dejanski zmoti, je pač izpodbojen. Torej bi lahko slovenska vlada, zaradi zmote, v katero jo je spravila napačna ocena Banke Slovenije, zahtevala v ustrezni pravdi razveljavitev vplačanih dokapitalizacij in s tem tudi vračilo nepotrebno vplačanih milijard, nekako tako, kot zahtevajo imetniki podrejenih obveznic razveljavitev razlastitve pri ustavnem sodišču. Vidimo, da je vlada pri obrambi javnega interesa neprimerno manj aktivna (saj v smeri razveljavitve dokapitalizacij NLB in NKBM sploh ni aktivna), kot so za svoj interes povrniti razlaščene podrejene obveznice aktivni imetniki teh obveznic. Vrnjen javni denar bi v hipu lahko zmanjšal javni dolg za več, kot bodo v škodo državljanov zmanjšali javni dolg vsi ukrepi po zakonu o uravnoteženju javnih financ in vsi ostali varčevalni ukrepi skupaj. Toda ne, slovenska oblast raje ne uporabi ustreznih pravnih poti za zavarovanje javnega premoženja pred zlorabami, goljufijami in špekulacijami vseh vrst, temveč raje stopnjuje varčevanje. Bolje je povečevati brezposelnost, nižati pokojnine, oropati mlade bodočnosti, državljane zdravstvenega in socialnega varstva, v šolah odpravljati možnost dostojnega šolanja otrok, policistom, zdravnikom, učiteljem in ostalim javnim delavcem nižati plače, uničevati cele gospodarske panoge (gradbeništvo, lesna industrija) in kar je temu podobnega, vse za to, da bodo preko bančnih špekulacij nekateri domači tajkuni in tuj kapital imeli še več dobička, da bo še večje izčrpavanje slovenskih delavcev in našega premoženja. Prav zato si Banka Slovenije in njeni funkcionarji lahko privoščijo nestrokovno, malomarno ali celo namerno neizvajanje nadzornih funkcij Banke Slovenije. Prav zato Banka Slovenije in njena viceguvernerka Mejra Festič govori o naklepni slepoti, namesto da bi podvzeli ukrepe za zaščito javnega premoženja v slovenskih bankah.

Če kdo, potem Banka Slovenije preko bilančnih podatkov in preko plačilnega prometa v slovenskih bankah ve in vidi, kaj se dogaja v slovenskem gospodarstvu. Če kdo, potem mora Banka Slovenije, kot nadzornik bančnega sistema preprečiti finančne špekulacije (finančni primitivizem) in s tem zaščititi slovensko gospodarstvo pred napadi na naše premoženje in našo svobodo, kot to opredeljuje Marko Golob. Če kdo, potem Banka Slovenije ne sme služiti Vladi Republike Slovenije pri njenem hlapčevskem služenju tujih interesov in podpiranju domačih roparskih podvigov slovenskih tajkunov. Če kdo, potem mora vsaj Banka Slovenije zagotavljati podlage pravosodnim organom za vodenje ustreznih sodnih postopkov za zaščito javnega premoženja, ne pa zgolj vzbujati vtis, da si prizadeva preganjati kriminal naklepne slepote.

Če bi Banka Slovenije pri svojih ukrepih za zagotavljanje stabilnosti slovenskih bank ravnala strokovno in če bi njeni funkcionarji opravljali svoje naloge intelektualno pošteno, potem bi tudi slovenska vlada in njeno ministrstvo za finance morali pred sodišči uporabiti prava pravna sredstva in ne bi po nepotrebnem obremenjevali pravosodja z brezpredmetnimi kazenskimi postopki. V tem primeru tudi vrhovno in ustavno sodišče ne bi mogli s svojimi sodbami zagotavljati nepregonljivosti in nekaznivosti vseh, ki brez nadzora lahko bogatijo na račun javnega premoženja. Vse to so osnovna prizadevanja in ravnanja, s katerimi bi Banka Slovenije prispevala k očiščenju slovenskega finančnega sektorja in s tem vsega gospodarstva, saj je finančni primitivizem generator vseh ostalih primitivnosti v naši vsakodnevni gospodarski praksi, tako v javni kot v civilni sferi.

Seveda, če bi Banka Slovenije želela doseči to stopnjo družbene katarze, bi morala najprej doživeti lastno očiščenje. Če že ne zmore dovolj etike, da bi ob drami slovenskega naroda doživela katarzo v Aristotelovem pomenu besede, bi vsaj lahko opravila katarzo v medicinskem pomenu tega pojma. Očistila bi lahko svoje črevesje in izločila vse svoje funkcionarje, ki ne zmorejo dojeti svoje soodgovornosti za bančno luknjo, temveč to luknjo zvijačno nalagajo davkoplačevalcem. S takšnim očiščenjem bi se Banka Slovenije tudi rešila svojih kompleksov zaradi katerih ne zmore opravljati svojih po zakonu naloženih pristojnosti in bi dojela, da mora slovenskemu narodu služiti, ne pa mu lagati, ga zavajati in mu škoditi.

Ja, Banka Slovenije katarze še ni in vse kaže, da je tako kot Slovenija v celoti še dolgo ne bo doživela, pa čeprav bi bila katarza daleč najučinkovitejše zdravilo za preseganje gospodarske, moralne in politične krize v katero so Slovenijo pahnili brezvestni bančniki in menedžerji ter kapitalisti, ki so mirno, brez slabe vesti v spregi z zavrženimi slovenskimi vladajočimi politiki pripravljeni za drobiž v svojem žepu pahniti slovenski narod v revščino in odvisnost od tujega kapitala.

Slika Tatjane Fink in malarija videza

Namesto solidarnosti je čaščen pohlep. Namesto vestnega in skrbnega dela častimo bogatenje in uspeh, ki temeljijo na izigravanju predpisov in ignoriranju načel dobre vere in poštenja. Dokler ne bo konca te malarije videza, dokler ne bo finančni primitivizem, kot ignoriranje strokovnih pravil finančnega poslovanja razkrit, toliko časa ne bo konca poglabljanja gospodarske in družbene krize.

Ali Žerdin je v Sobotni prilogi Dela 1.3.2014 objavil portret »generalice« Trimo Trebnje, bivše članice nadzornega sveta Krke in bivše članice sveta Banke  Slovenije, ki jo je nadzorni svet Trima po vseh  občudovanja vrednih uspehih razrešil, potem, ko je za neznano vsoto Trimo odkupil njen delež delnic in ji plačal neznano višino odpravnine, kar vse ji  verjetno zagotavlja dostojno življenje in brezskrbno starost do konca njenih živih dni. Slika vzbuja nekakšno nostalgijo po uspešnih  poslovnežih, ki jih ni več in izraža obžalovanje, da tako uspešna direktorica  pobere smetano, medtem, ko bo upnikom Trima in delavcem ostalo reševanje podjetja in njegovo finančno prestrukturiranje, da bi zagotovili finančno sposobnost, kot jo zahteva Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju. Vse kaže, da so največji upniki banke, kar pomeni, da bo prej ali slej potrebno prevaliti breme ohranitve uspešnega podjetja na pleča davkoplačevalcev, ki bodo  uživali v sreči, da lahko s svojo revščino pokrijejo blagostanje, ki ga bo po koncu uspešne kariere uživala Tatjana Fink.

Oscar Wilde je v znamenitem romanu Slika Doriana Greya portretiral lepotca in uspešneža, ki z leti  izgublja šarm mladosti, kar se na njegovem portretu  kaže kot sprevračanje lepote v odurnost. Vzrok je nenavadna povezava med sliko in Dorianovo duševnostjo. V resnici je njegova zunanjost v nasprotju z njegovo notranjostjo, slika pa odraža prav njegovo dušo, odraža vsebino in ne oblike v kateri se ta vsebina lažno prikazuje.

Slika Tatjane Fink, obratno, saj Ali Žerdin ni Oscar Wilde, slika le  videz in ne posega v  vsebino. Povedano drugače, temu opisu slike ni mar resnica, temveč  poizkuša ohranjati videz imenitnosti, poizkuša ustvariti vtis, kako je vse lepo in prav in kako v pogojih trenutne krize nadzorni sveti razrešujejo uspešne direktorice, ki bi si namesto razrešitve zaslužile zaupanje za nadaljnje uspešno delo.

V Sloveniji se je slovenski narod odpovedal socializmu in družbeni lastnini v zameno za malikovanje privatne lastnine. Namesto solidarnosti je čaščen pohlep. Namesto vestnega in skrbnega dela častimo bogatenje in uspeh, ki temeljijo na  izigravanju predpisov in ignoriranju načel dobre vere in poštenja. Predpisi, tako Zakon o gospodarskih družbah kot Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju izrecno nalagajo dolžnost poslovodnih in nadzornih organov ravnati po dobrih strokovnih pravilih finančnega poslovanja, torej po pravilih, kot so določena v Kodeksu poslovno finančnih načel, ki ga je  vsem poslovodjem v gospodarskih družbah in bankah predpisal slovenski Inštitut za revizijo. Spoštovanje teh načel pomeni, da gospodarska družba ne more zaiti v stanje insolventnosti ali nelikvidnosti zaradi opustitev, nestrokovnosti in malomarnosti, ali celo namernega škodovanja družbi, ker so vsi poslovodni, nadzorni organi in  lastniki dolžni pravočasno ukrepati in voditi finančno poslovanje gospodarske družbe tako, da  je gospodarska družba sposobna poravnavati svoje obveznosti do upnikov, delavcev, do države in ob tem še zagotavljati razvoj in ustvarjati dobiček in rezerve družbe za morebitne slabe čase. To pomeni, da družba lahko zaide v nesolventnost in nelikvidnost le zaradi vzrokov, ki jih skrbno, strokovno in pošteno poslovodenje dobrega strokovnjaka ne bi moglo preprečiti.

Dejstvo, da  le redki poslovodje in nadzorniki spoštujejo strokovna načela finančnega poslovanja, saj jih mnogi tudi poznajo ne, je dokazano z razpadanjem slovenskega gospodarstva, ki ga slovenska država in banke zgolj opazujejo. Ta razkroj država in banke nemara celo spodbujajo, vsekakor pa ga omogočajo,ker sistemsko opuščajo zadostne ukrepe uveljavljanja  nadzora in ukrepanja zoper vse, ki  ne ravnajo po dobrih načelih finančnega poslovanja. Celo več, prav sistemski varuhi teh načel v vladi, Banki  Slovenije, računskem sodišču, organih pregona s svojim ignoriranjem zakonskih pristojnosti omogočajo uspešnim »Generalicam« in »Generalom« poslovati tako, da so njihove opustitve nagrajene s stečajem podjetij, v katerih izgubijo davkoplačevalci, upniki in zaposleni,  dobijo pa uspešni  poslovneži (največkrat tudi hkrati solastniki podjetij), ki so uspešno izčrpali  in uničili lastno podjetje in  obogateli na račun osiromašenja delavcev, upnikov, davkoplačevalcev in države.

V čem je razrešena najuspešnejša direktorica in članica sveta Banke Slovenije in nadzornega sveta Krke drugačna, lepša, da si zasluži slikanje v Delu medtem, ko ta isti medij veselo objavlja novice o kazenskih postopkih zoper Bineta Kordeša, Hildo Tovšak, Ivana Zidarja, Dušana Črnigoja, Igorja Bavčarja, Boška Šrota in druge podobne osebe?  Odgovor je preprost. Ni različna v bistveni lastnosti, ker lahko domnevamo, da nesolventnost TRIMA kaže, da je gospa Tatjana Fink podobno kot vsi našteti izčrpavala na še neraziskan in še neugotovljen način lastno podjetje,  kar  enako, kot  ravnanje vseh naštetih vodi v stečaj družbe in povzroča izgube, škodo in revščino. Vse to  je sorazmerno koristim, ki si jih je s svojim uspešnim poslovanjem pridobila. Morebitni oškodovanci bodo lahko v verjetnih insolventnih postopkih terjali svoje terjatve in živeli v upanju, da bodo tudi kaj izterjali. Koliko bodo uspeli izterjati odškodnine in ali bodo pri tem uveljavljali odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom po pravilih insolventnega prava, bo pokazal čas. Do sedaj nismo bili priče kakršnim koli uspehom pri to vrstnih primerih na sodišču.

Sistemsko je zaradi opustitve nadzora in kolapsa pravne države objektivno soodgovorna tudi Banka Slovenije ki prav tako ni odigrala svoje nadzorne funkcije nad poslovanjem bank, pri čemer nosi del te soodgovornosti tudi bivša članica sveta Banke Slovenije, ki nam jo sedaj sobotna priloga slika v svojem portretu. Banka Slovenije je sodelovala pri omogočanju pridobivanja javnega denarja uspešnim direktorjem in lastnikom kapitala ob asistenci bank, ki svoja koruptivna ravnanja, skrita v slabih kreditih prenesenih na slabo banko, sedaj razglašajo za poslovno skrivnost. To ravnanje dejansko prikriva bogatenje uspešnih podjetnikov ,medtem ko država in njeni državljani zaradi brezposelnosti in uničenja sistemsko pomembnih družb tonejo v vse večjo revščino.

V  družbi, kjer je človek človeku volk in kjer država ne izvaja več svoje osnovne funkcije varovanja zakonitosti, poštenja in pravičnosti, je uspešnim poslovnežem dovoljeno vse, državljanom pa je dovoljeno le s svojo revščino prispevati k bogastvu izbrancev. Vsa načela naravnega prava in ideje družbene pogodbe ne štejejo nič več, saj jih kritični novinarji v medijih ne uporabljajo v slikanju resnice portretov ključnih  oseb, ki so s svojim načinom izkrivljanja predpisov pripeljale slovensko zgodbo o uspehu v zgodbo o neusmiljenem boju za preživetje, ne le posameznikov, temveč celotnega naroda.

Vse kaže, da sistemsko mediji nočejo slikati  portretov tako, da bi le-ti prikazovali vsebino in resnico, temveč v manirah žargona pravšnjosti raje slikajo podobe, ki nas zavajajo s skrivanjem ključnih vzrokov razpadanja gospodarstva ter umiranja socialne in pravne države. Dokler ne bo konca te malarije videza, dokler ne bo finančni primitivizem, kot ignoriranje strokovnih pravil finančnega poslovanja razkrit, toliko časa ne bo konca poglabljanja gospodarske in družbene krize, ki  lahko prav kmalu doseže prag, ki je že dosežen v Bosni in Ukrajini, kjer ljudje nimajo več kaj izgubiti, pa so se lotili požiganja in uničevanja premoženja, ki ni njihovo, ampak je v goljufivih igrah menjave in lastninjenja prešlo v last majhnega števila predstavnikov uspešnih poslovnežev, ki nam jih v barvah nostalgije slikajo kritični novinarji.

Slika Tatjane Fink, tako pravzaprav ni njena slika, saj na njej sploh ni prave Tatjane Fink, je le njena podoba, kakršna je všeč vladajoči politiki (desni in levi), ki s ciljem skrivanja resnice in ključnih vzrokov ljudske nesreče in sreče pohlepnežev, ki s pomočjo države potiskajo ljudstvo v bedo, da bo prisiljeno garati cele dneve za mezdo, ob kateri se bo izčrpalo dovolj hitro, da ne bo uživalo pokojnin.  Takšno za kapital idealno stanje bo doseženo tudi s stopnjevanjem preusmerjanja pozornosti na grešne kozle. Po kakšnih kriterijih je na primer za grešnega kozla izbrana uspešna direktorica Hilda Tovšak, medtem ko je Tatjana Fink deležna slikarske umetnosti slikanja videza brez vsebine, niti ni pomembno. Pomembno je le to, da obe slikarski tehniki zastirata resnico, preprečujeta odpravljanje finančnega primitivizma in omogočajo nadaljnje plenjenje pajdaškega kapitalizma, ki se norčuje iz pravne države in  jemlje večini državljanov pravico do dostojnega življenja.

Kaj nas čaka? Delaj več, manj porabi zase in več pusti državi in delodajalcu. To nam sporoča slovenska politika. To sporočilo pomeni, da smo čedalje manj vredni, saj ne moremo toliko prigarati in prihraniti, kot nam lahko uspešneži z blagoslovom politike poberejo in odnesejo v davčne oaze. Pri vhodu v Cankarjev dom stoji reklamni pano s sliko prekrasne lagune nekje na Karibih in nas vabi, naj zaupamo finančnim svetovalcem, ki nas popeljejo na svet davčnih oaz. Ta reklama pove pravo vsebino politike slovenske oblasti, je prava podoba vsebine njenega sporočila. Delajmo več, da bodo izbranci in uspešneži, generali in generalice lahko uživali v čudovitih lagunah davčnih oaz. Je pač tako, da tega užitka ni, če ni na drugi strani vsesplošne revščine. Ta užitek je možen le toliko časa, dokler bodo delavci, kmetje, brezposelni, skratka vsi davkoplačevalci živeli v prepričanju, da so take slike, kot je slika Tatjane Fink, slike resnice in dokler ne bodo v teh slikah prepoznali vso odurnost vsebine, ki jo ideologija na tak prikrit način vsiljuje ljudstvu.

Skratka, dokler je ljudstvo dovolj neumno, da v podobah slovenske ideologije ne prepozna  prave vsebine prikazane uspešnosti, toliko časa bomo še priče mnogim uspehom slovenskih poslovnežev za ceno človeka nevrednega življenja v socialni in pravni državi Republiki Sloveniji.

Kolikor nas sobotna priloga s svojim slikanjem namenoma ali nehote navaja k heretičnemu iskanju resnice in k spregledu ideologije, je ta članek odličen in smo Ali Žerdinu dolžni hvaležnost, da  nas spodbuja k odkrivanju primitivizma, ki je ključen vzrok slovenskega gospodarskega in družbenega razkroja, ki mu ni videti konca.

(tekst je bil napisan z namenom objave v Sobotni prilogi Dela kot komentar na portret Tatjane Fink; kljub telefonskemu zagotovilu odgovornega urednika Sobotne priloge Dela, da bo komentar tam objavljen, se to ni zgodilo; tudi to je eden od razlogov, da smo zagnali Prometeja)