Nenormalno je v NLB normalno

Bivši predsednik uprave NLB Draško Veselinovič pravi, da je bilo kar 98 % vseh kreditov odobrenih izven kriterijev internega cenika NLB, ker je obstajala verjetnost, da bodo ti komitenti šli po kredit k kakšni drugi slovenski banki. NLB ki je torej poslovala tako, da je bilo zanjo normalno odobravanje slabih kreditov in je le izjemoma odobrila komu kredit po njenem internem ceniku in po pogojih, ki bi jih lahko šteli za normalno bančno prakso. Ob tem obtoženi nekdanji člani uprave NLB menijo, da niso nič krivi, ker so “le” podpisovali pogodbe, niso pa jih sestavljali ali – bog ne daj – prebrali.

V Delovem poročilu o kazenskem postopku proti obtoženim članom uprave NLB Drašku Veselinoviču, Mateju Naratu in Miranu Vičiču zaradi odobritve izjemno ugodnega stanovanjskega kredita bivši vodji kabineta predsednika vlade Simoni Dimic in njenemu očetu, preberemo, da je bivši predsednik uprave NLB Draško Veselinovič pojasnil, da je bilo kar 98 % vseh kreditov odobrenih izven kriterijev internega cenika NLB. Logično lahko sklepamo, da je samo 2 % odobrenih kreditov upoštevalo cene iz internega cenika NLB.

Očitno želijo obtoženi povedati, da niso storili nič ekscesnega, če so tudi Simoni Dimic in njenemu očetu odobrili visoka kredita po neprimerno ugodnejših pogojih, kot jih je določal interni cenik. Te pogoje državno tožilstvo kvalificira kot oškodovanje banke in kot pridobitev neupravičene koristi za kreditojemalca. Iz poročila Dela ni mogoče razbrati, kako to obrambo obtoženih razume državno tožilstvo, kako bo razumelo sodišče, pa bomo videli, ko bo izrečena sodba. Če bo sodišče sprejelo logiko obtoženih, bo izreklo oprostilno sodbo, saj ni kaznivo dejanje, če nekdo stori nekaj, kar je bila normalna utečena praksa poslovanja NLB pri odobravanju stanovanjskih kreditov. Glede na dejstvo, da kreditojemalca kredit odobren na 30 let redno odplačujeta, tega kredita celo ne moremo šteti za neizterljiv kredit, ki bi sodil v bančno luknjo v kateri je upoštevanih za 1,6 milijarde slabih kreditov NLB, ki so preneseni na DUTB. Nujno je, da so bili ostali slabi krediti NLB odobreni kreditojemalcem po za banko še slabših pogojih, s še slabšimi instrumenti zavarovanja in v še večjem nasprotju z internim cenikom in dobro bančno prakso. NLB je torej poslovala tako, da je bilo zanjo normalno odobravanje slabih kreditov in je le izjemoma odobrila komu kredit po njenem internem ceniku in po pogojih, ki bi jih lahko šteli za normalno bančno prakso. Normalna bančna praksa je odobravanje kreditov, ki so za banko dobičkonosni, ki so tako dobro zavarovani, da jih kreditojemalec ali kdo drug zanj gotovo vrne, ali pa da ima banka na razpolago dovolj zastavljenega premoženja iz katerega se gotovo lahko poplača. Drugačna bančna praksa je za banko slaba, zoper pričakovanje pa ni dobra niti za njene komitente. Namreč komitenti smo slovenski državljani, ki sedaj preko povečanega javnega dolga pokrivamo bančno luknjo. Praksa podeljevanja slabih kreditov je tako nek poseben primer prerazporejanja BDP, ki se v pomembnem delu na podlagi bančnega poslovanja na tak način preseli iz gospodarskega kroženja v igrah vsakdanje menjave v nakazila v davčne oaze, kamor so ga prenesli vsi, ki so iz normalne bančne prakse NLB preselili denar v svoje žepe, ne da bi ga bili dolžni vrniti.

Če kaj, je nenavadno, da tožilstvo preganja normalen primer oškodovanja, ne zazna pa, da je bila škodljiva prav normalna praksa, ker je bilo normalno pravzaprav nenormalno. Spomnimo se znamenitega odgovora Ericha Fromma, ki je na vprašanje, ali se mu zdi nenavadno, da je v Združenih državah Amerike kar 2 % ljudi norih, odgovoril, da je nenavadno, da jih je kar 98 % normalnih.

Državno tožilstvo in naši pristojni organi od Banke Slovenije do vlade in kriminalistične policije ter državnega tožilstva očitno ne opazijo, da je kar 98 % odobrenih kreditov pri NLB bilo odobrenih v nasprotju s standardi bančnega poslovanja in kot kaznivo dejanje obravnavajo zgolj posamezen primer, ki je vzbudil pozornost izključno zaradi položaja kreditojemalca in dejstva, da sta ta dva komitenta bila deležna ugodnejšega obravnavanja, ki je za bil za državljane, ki sedaj plačujemo bančno luknjo povsem popolnoma izključen. Če bi bilo drugače, bi Državno tožilstvo preganjalo akterje slabe bančne prakse ne le zaradi posameznih primerov, ampak predvsem zato, ker so pri opravljanju svojega dela opustili dolžno profesionalno skrbnost in so malomarno ali namenoma oškodovali premoženje banke in s tem povzročili v korist privilegirane elite ogromen primanjkljaj, ki ga je bila država v breme vseh državljanov prisiljena sanirati in s sanacijo preprečiti še večjo škodo, saj bi se nadaljevanje te prakse nedvomno končalo s stečajem slovenskih bank in bankrotom proračuna.

Prelivanje nenormalnega v normalno ima svoje nadaljevanje v preganjanju tega pojava, saj je nekako samo po sebi umevno, da se je tožilstvo lotilo preganjati nek normalen posamičen primer, namesto da bi preganjalo nenormalno prakso, v kateri se predmeten pregon kaže celo kot normalna praksa. Prav ta normalnost je pojav, ki ga viceguvernerka Mejra Festić šteje za posebno obliko krivde, ki jo imenuje »naklepna slepota«. To je slepota dobrega bančnega strokovnjaka, ki ne vidi, da ravna v 98% svojega ravnanja v nasprotju s veljavnimi internimi pravili in torej v nasprotju s strokovnimi pravili zdravega finančnega poslovanja, ki določajo, da banka upošteva svoje interne predpise. Toda, če to ignoriranje strokovnih pravil finančnega bančnega poslovanja sprejmemo za normalno, potem ne gre več zgolj za kaznivo dejanje v konkretni zadevi zaradi Simone Dimic in njenega očeta, temveč gre za sistemsko vgrajen način poslovanja, ki neposredno vodi v enormna oškodovanja, saj je bilo tako poslovanje normalno v kar 98 % kreditnih poslov na področju stanovanjskih kreditov. Normalno bi torej bilo, da bi bili akterji takšnega poslovanja preganjani zaradi sistemskega škodovanja banki in davkoplačevalcem in nenormalno je, da Državno tožilstvo preganja zgolj ekscesen primer. Vsekakor to pomeni, da Državno tožilstvo ravna nenormalno, ker s takšno prakso ne preganja ključnih vzrokov povzročanja škode v sistemsko pomembnem obsegu in tako daje jasno sporočilo, da je nenormalna praksa bank prav za prav normalna in se je ne preganja. Če bo sodišče sledilo zagovoru, bodo obtoženci lahko celo v tako ekscesnem primeru oproščeni. V tem primeru bomo dobili jasno sporočilo, da je normalno nenormalno poslovanje naših bank in da Slovenija ravna nenormalno, ker takšne normalnosti ne preganja, preprečuje in ne sankcionira. In značilno tudi ne stori ničesar, da bi akterji takšne bančne prakse odškodninsko odgovarjali, tako, da bi morali poravnati povzročeno škodo – če že ne v celoti, pa vsaj simbolno, da bi čutili posledice svojega neodgovornega škodljivega ravnanja v obliki zmanjšanja njihovega premoženja. Če bi ravnali v Sloveniji normalno, bi bila bančna luknja gotovo manjša in državljani bi bili manj obremenjeni s pokrivanjem javnih dolgov in bi živeli bistveno dostojneje kot živimo sedaj.

Draško Veselinovič nas tudi pouči, da je NLB ravnala kot je, ker je sicer obstajala verjetnost, da bo tak komitent šel po kredit k kakšni drugi slovenski banki. No, to bi bila za NLB res huda izguba, če bi imela enega komitenta, ki mu mora posojati po za banko škodljivih pogojih manj. Toda ni šlo le za enega komitenta. NLB je želela obdržati množico takšnih komitentov, saj bi v primeru izgube te srenje ostala brez možnosti izvajanja svoje normalne prakse podeljevanja kreditov v 98 % po za banko škodljivih pogojih in tako NLB ne bi več mogla koristiti svojim komitentom in ne bi več mogla škodovati Sloveniji kot svojemu lastniku in posredno ne bi mogla več ropati praktično vseh državljanov preko kreiranja bančne luknje.

Kakor koli, vse kaže, da še dolgo ne bomo priče normalnega obravnavanja nenormalnosti. Tako bo še dolgo nenavadno, da je samo 2 % kreditov normalnih, vsi ostali pa bodo še naprej nenormalni, tako kot je v Ameriki nenavadno, da je samo 2 % ljudi norih, je pri nas nenavadno, da je samo 2 % bančnih kreditov po Drašku Veselinoviču normalnih.

Poslovodje »le« podpisujejo, ne da bi prebrali, zato niso krivi?

Zagovor obtoženih Draška Veselinoviča, Mateja Narata in Mirana Vičiča zasleduje zgolj cilj, kako bi se obtoženci rešili kazenske odgovornosti za svoja dejanja v času, ko so vodili poslovanje največje slovenske banke. Zato se izgovarjajo, da niso nič krivi, ker so samo podpisovali, kar so pripravile strokovne službe, ker so svojim službam zaupali, ali pa celo, da so podpisovali, ne da bi prebrali, kaj podpisujejo. Po takšni logiki so za vse krivi in odgovorni podrejeni delavci banke, ki so za vse skrbeli kot pripravljavci gradiv in odločitev. Po tej logiki za morebitne napake in škode niso krivi poslovodje, ki so sprejemali odločitve, ne da bi vedeli, kaj sprejemajo.

Pri takšnem zagovoru obtoženi bivši člani uprave NLB pozabljajo, da zakon o gospodarskih družbah, ki se po določbah zakona o bančništvu uporablja, če zakon o bančništvu ne določa drugače, jasno določa, da je uprava odgovorna za zakonito in gospodarno poslovanje družbe. Zakon o bančništvu (Zban) odgovornost uprave banke še dodatno in podrobneje opredeljuje in določa, da so člani uprave odgovorni za zakonito in s tem tudi profesionalno delovanje banke in vseh njenih sistemov. Poleg zakona dodatno določajo odgovornost pri vodenju bank še predpisi Banke Slovenije, ki poslovanje bank nadzoruje in bdi nad obvladovanjem tveganj v bankah. Zato je odgovornost članov uprave bila zagotovo tudi ustrezno in skladno s predpisi določena v njihovih individualnih pogodbah o zaposlitvah. Če je uprava NLB mirno kršila v 98 % odobrenih kreditih svoj cenik, zagovor obtoženih pomeni, da obtoženci priznavajo, da pri svojem delu niso ravnali skrbno, tako, kot to od njih zahteva Zban, zaradi česar so člani uprave odškodninsko odgovorni po 66.čl. Zban in odgovarjajo za škodo, razen če dokažejo, da so ravnali skrbno in v skladu z pravili stroke. Nedvomno so bivši člani uprave NLB ravnali v nasprotju s svojo dolžnostjo, če sploh niso gledali, kaj podpisujejo, če pa so že gledali, kaj podpisujejo, pa vsebine niso strokovno preverili, ker je sploh niso preverjali.

Bančno poslovanje zahteva, da uprava banke nenehno preverja tveganja, ki se jim banka s svojim bančnim poslovanjem izpostavlja in da s tveganji po določbah Zban ter pravilih stroke skrbno upravlja, vse s ciljem zagotoviti varnost depozitov in plačilno sposobnost banke.

Že dejstvo, da so po zagovoru obtožencev pripravljavci gradiv predlagali svoji upravi 98 % zadev mimo cenika, da o drugih tveganostih ne govorimo, pomeni da sami sploh niso upravljali tveganj banke, pomeni da so odločali pripravljavci predlogov na nižjih bančnih ravneh in so že zaradi tega člani uprave odgovorni, saj med sistemske tveganosti, ki jih določata neposredno Zban in enako po ZFPPIPP (Zakon o finančnem poslovanju in postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju) sodijo vse odločitve, ki vplivajo na finančno sposobnost banke.

Upravljanje tveganj zajema ugotavljanje, merjenje oziroma ocenjevanje, obvladovanje in spremljanje tveganj, vključno s poročanjem o tveganjih, ki jim je ali bi jim lahko bila banka izpostavljena pri svojem poslovanju. Poslovodstvo mora zagotoviti, da banka redno izvaja ukrepe upravljanja tveganj po določbah Zban ter da izvaja tudi vse druge ukrepe upravljanja tveganj, ki so po pravilih poslovno finančne stroke potrebni in primerni glede na vrsto in obseg poslov, ki jih banka opravlja. Poslovodstvo banke mora pri izpolnjevanju svojih obveznosti upoštevati vsa tveganja, ki jim je ali bi jim lahko bila banka izpostavljena pri svojem poslovanju in vključujejo zlasti kreditno tveganje, tržno tveganje, operativno tveganje in likvidnostno tveganje. Kreditno tveganje je tveganje nastanka izgube zaradi neizpolnitve obveznosti dolžnika do banke. Tržno tveganje je tveganje nastanka izgub zaradi spremembe cen blaga, valut ali finančnih instrumentov ali spremembe obrestnih mer.

Operativno tveganje je tveganje nastanka izgube skupaj s pravnim tveganjem zaradi:

  1. neustreznosti ali nepravilnega izvajanja notranjih postopkov,
  2. drugega nepravilnega ravnanja ljudi, ki spadajo v notranje poslovno področje družbe,
  3. neustreznosti ali nepravilnega delovanja sistemov, ki spadajo v notranjo poslovno področje banke, ali
  4. zunanjih dogodkov ali dejanj.

Likvidnostno tveganje je tveganje nastanka izgube zaradi kratkoročne plačilne nesposobnosti.

Upravljanje tveganj je osnova bančne profesionalnosti. Torej so, kakor je razvidno iz zapisanih dejstev, bivši člani uprave NLB odgovorni za škodo, ki izvira iz njihovega neskrbnega in malomarnega ravnanja. Če so odgovorni za škodo, pa so tudi kazensko odgovorni in bi, če njihovo priznavanje malomarnega in nestrokovnega poslovanja drži morali biti obsojeni. Če pa so obtoženi bivši člani uprave res žrtev nestrokovnega dela njihovih podrejenih uslužbencev, imajo seveda vso pravico do regresnega zahtevka proti tem delavcem, seveda, če so jim ti zadeve res podtaknili in ne delali po navodilih obtoženih bivših članih uprave.

Glede sklicevanja na argument: “ji bo dal kredit pa kdo drug”, pa obtoženi člani uprave NLB niso osamljeni. Tak argument sta uporabila za opravičevanje svojih ravnanj že veliko preje (in je v časopisih bilo večkrat citirano) že Mitja Gaspari kot tedaj guverner Banke Slovenije in član sveta (menda celo predsednik sveta Banke Slovenije) Ivan Ribnikar. Ugledni ekonomisti, kot je Ivan Ribnikar, so se leta 2007 v svetu Banke Slovenije pogovarjali, ali naj Kordežu odobrijo prevzem Merkurja ali ne. Takrat sta Ribnikar in tedanji guverner Banke Slovenije Mitja Gaspari povedala, da če slovenske banke ne bodo financirale Kordeževega prevzema, ga bodo pa tuje, in tako bo nekdo drug zaslužil namesto, da bi zaslužile domače banke (povzeto iz: Jože P. Damijan: Levica in desnica podpirali menedžerske prevzeme, Delo, 5. 9. 2015).

Če je zaslužkarski argument poslovodstva še morda razumljiv (nerazumljiv je ob kršenju vseh ostalih parametrov tveganosti in cene odobritve kredita Dimičevi) pa je popolnoma nerazumljiv iz ust centralnih bankirjev, saj njihova funkcija ni delati posel, ampak zagotavljati stabilnost bančnega sistema.

Preveriti je treba še vidik, kako so banke prišle do denarja – veliko – res ogromno, so si ga sposodile v tujini po (razen cene) zelo trdih pogojih (med drugim so bili to kratkoročni krediti). Te pogoje so potem banke prenašala na podjetja in v njih obsežno – res obsežno, kreditirale (poudarjamo) dolgoročne projekte (ki so bili nestvarni – in tudi te nestvarnosti – ker so bile v nebo vpijoče – bi morali bankirji identificirati) z neformalno obljubo (kot pravi Kordež) podaljševanja teh kratkoročnih kreditov, ki pa je nehala veljati takoj, ko je nastopila zunanja finančna kriza in so tuje banke zahtevale vrnitev denarja od domačih bank. Domače banke so seveda zahtevale vračila kreditov naprej od svojih kreditojemalcev in so hitro pozabile obljubo o podaljševanju kreditov in drastično spremenile prakso revolvinga. Ta vidik tveganja so vsi pravočasno registrirali – v svojih gradivih tudi Banka Slovenije – pa ga nihče ni jemal resno.

Ne glede na vse, pa so obtoženi bivši člani uprave NLB vendar Dimičevi odobrili dolgoročni (in še poceni) kredit, kar je tudi odstopalo od siceršnje kratkoročne in “revolving” prakse, ki je sicer veljala za podjetja in na primer za Kordeža.

Na tem mestu seveda ne smemo pozabiti na odgovornost članov nadzornih svetov banke, ki morajo nadzorovati delo uprav in skrbno nadzorovati zlasti upravljanje s tveganji. Če je, kar trdijo obtoženi člani uprave res, bo državno tožilstvo nujno moralo razširiti svoj pregon še na člane nadzornih svetov, ki niso škodljivega poslovanja preprečili, čeprav je njihova odgovornost po Zbanu opredeljena enako natančno in jasno, kot odgovornost uprav. Če bo državno tožilstvo dosledno, pa bo preverilo še poslovanje Banke Slovenije, ki bi morala vse te normalne nenormalnosti pravočasno ugotoviti in preprečiti pa jih ni.

Dokler bo v Sloveniji glede bančnega poslovanja veljalo, da med normalnim in nenormalnim ni razlike, dela za državno tožilstvo ne bo zmanjkalo. Glede na dejstvo, da vlada pripravlja po predlogih pravosodnega ministra še reorganizacijo pravobranilstva, pa bo nemara dovolj dela tudi za pravobranilce, da bodo na podlagi obrnjenega dokaznega bremena iztožili povračilo škod, ki so jih v času normalno nenormalnega poslovanja davkoplačevalcem prizadejali obtoženi in še neobtoženi bančniki. Banka Slovenije namreč pridno vlaga kazenske ovadbe. Upajmo, da bo nekoč začela vlagati še pobude za vlaganje odškodninskih tožb proti vsem akterjem v naših bankah, ki so s svojim malomarnim poslovanjem povzročili škodo vsem državljanom Slovenije in omogočili korist izbranim komitentom, ki so bili privilegirani uživati ugodne kredite, ki so jih delile državne banke na čelu z NLB.