Odgovornost v ograji neumnosti II.: tisti, ki odločajo, ne odgovarjajo

V vseh dobro delujočih pravnih redih je natančno znano, kdo je kaj odločil in kdo je za kaj odgovoren. Kdor odloča, tudi odgovarja. V primitivnih in slabo delujočih pravnih redih pa tisti, ki odločajo, ne odgovarjajo, ker pravzaprav ni znano, kdo je kaj odločil, saj se imena skrivajo ali pa se posegi izvršijo brez konkretnih odločb ali pa se ukrepa na podlagi odločb nepristojnih organov. Tudi v gospodarstvu se ta vzorec iz javne sfere ponavlja, saj uprave pogosto ne odločajo transparentno in ni dokumentirano zapisanih odločitev.

Vladanje Cerarjeve vlade nedvomno označujejo sprenevedanje v zvezi z izgradnjo drugega tira Divača-Koper in neumnosti, ki jih ta vlada počne z ograjevanjem Hrvaško –Slovenske meje. Višino škode zaradi nerazumnega odklanjanja najugodnejšega načina gradnje drugega tir Divača – Koper je v svoji obsežni analizi natančno izračunala skupina strokovnjakov pod vodstvom dr. Jožeta Damijana. Škoda zaradi ograjevanja Slovenije bo za državo mnogo manjša od že povzročenih škod znamenitih primerov, kot je gradnja TEŠ6 ali primerov malomarnega bančnega poslovanja, toda to je aktualen primer, ki se odvija pred našimi očmi nazoren in razkriva logiko, zaradi katere se pri nas odgovornost v resnici sploh ne uveljavlja.

Dejstvo je, da je slovenska vojska ob pomoči češke vojske postavila več sto kilometrov bodeče žice v času, ko so begunci v tisočih prehajali Slovenijo organizirano in pod nadzorom z vlaki in avtobusi in nenadzorovanega prehajanja meje, razen nekaj primerov, ko je hrvaška oblast organizirala pregon beguncev mimo mejnih prehodov in tudi prek rek ni bilo. Namesto, da bi Cerarjeva vlada ukrepala proti hrvaškim kršitvam evropskih pravil nadzora nad prehajanjem meje, je brez potrebe na stroške proračuna postavila več sto kilometrov bodeče žične ograje (koliko km je bilo dejansko postavljenih in koliko je to stalo, je javnosti skrito, ker bi naj šlo za podatke, ki naj bi bili vojaška skrivnost, čeprav gre za pristojnosti policije). Po tem, ko se je organizirano prehajanje meje ustavilo, ker je Evropa po predlogu Mira Cerarja organizirala brutalno pretepanje beguncev na grško-makedonski meji, je vojska žične ograje, ki so bile plačane iz proračuna v neznani višini, odstranila in sedaj postavlja tako imenovane panelne ograje, ki prav tako kot žične ograje nimajo drugega namena, kot omogočiti pretok javnega denarja iz proračuna na račun podjetja, ki je pridobilo državno naročilo brez postopka javnega naročanja. Te panelne ograje so gotovo še mnogo dražje od žičnih ograj. Ograje dejansko postavljajo različni podizvajalci, ki za svoje delo prejmejo mnogo manj kot njihov naročnik, ki gradi ograje za državo. Ne bi bil presenečen, če se bo naknadno izkazalo, da so postavljali ograje dejansko neki delavci podizvajalcev tako rekoč zastonj, prav tako pa ne bom presenečen, če se bo kdaj izkazalo, da je država za panele in drugi potrebni material plačala nekajkrat več, kot stane ta material v maloprodaji v trgovinah z gradbenim materialom.

Na terenu skušajo policaji vzbuditi pri državljanih simpatijo za postavljanje te neumnosti v obliki ograje in ponujajo ljudem v podpis nekakšne izjave o soglasju za postavitev ograje na njihovih parcelah. Lastniki parcel seveda razlagajo policajem, da se s takšno neumnostjo ne morejo strinjati in da se naj sramujejo, ker sodelujejo v očitnem oškodovanju javnih sredstev. Policaji pojasnjujejo, da sami niso nič krivi in da morajo ravnati po ukazih svojih nadrejeni organov. Na vprašanje, kdo je sklenil, da se ograje postavijo, dobi državljan odgovor, da je sklep sprejela vlada. Toda Vlada po 8. členu Zakona o nadzoru nad državno mejo sploh ni pristojen organ za odločanje, temveč zakon podeljuje pooblastilo za postavljanje tehničnih ovir na meje policiji. Sklep, ki ga sprejme po zakonu nepristojen organ je pravno ničen in nikogar ne obvezuje. Sploh pa splošen sklep, da se ogradi meja, še ne pomeni, da se postavi ograja natančno na določeni parceli, na primer nekje ob Kolpi. Zato bi policija morala realizirati svojo pristojnost po političnem sklepu vlade z izdajo ustreznih odločb lastnikom in ne z zbiranjem brezpredmetnih soglasij, ki vrhu vsega nimajo nikakršnih posledic. Tudi, če se kdo ne strinja z ograjo na svoji parceli, jo vseeno dobi za kazen enako kot tisti, ki je za svoje strinjanje nagrajen z ograjo. Če kdo zahteva izdajo odločbe kot konkretnega pravnega akta, mu policija pojasni, da takšnih odločb ne izdaja, temveč, da ograjo kar postavi, kar so lastniki dolžni trpeti, kar je svojevrsten izbris lastninske pravice in nato še odvzem ustavne pravice do sodnega varstva, saj se zoper odločbo, ki je ni, niti ne moreš pritožiti. Neizdana odločba tudi ni molk organa, saj ne gre za postopek na vlogo stranke, temveč za uradno ravnanje pristojnega organa, ki brez odločbe posega v ustavno zavarovano lastninsko pravico. Če državljan policaja, ki mu razlaga, naj bo hvaležen, da z ograjo, ki kot v konkretnem primeru ob Kolpi na 200 metrih vsebuje kar 8 odprtih vrat širokih 3,5, 2,5 ali 1,2 metra varuje njegovo premoženje pred begunci, prijazno zaprosi, naj mu vsaj pove, kdo je dejansko odločil, da se na tak neumen način porablja javen denar in se ljudem povzroča škoda, dobi odgovor, da je to odločila nekakšna komisija pri ministrstvu za notranje zadeve. Ko državljan sitnari dalje in želi izvedeti imena  članov komisije, ki sprejema nezakonite in bebave odločitve, s katerimi se namerno povzroča škoda proračunu in prizadetim občanom, mu terenski policaj zaupa, da imen pač ne more povedati, ker jih ne pozna. Ni pomembno, ali terenski policaj imen res ne pozna, ali pa laže in ta imena namerno prekriva. Pomembno je, da državljan ne more izvedeti, kdo je dejansko odločil z postavitvijo ograje na njegovi parceli povzročiti škodo in torej škode ne more terjati od osebe, ki je dejansko s svojo odločitvijo škodo povzročila, temveč lahko toži le državo, ki odgovarja za ravnanje svojih organov. Toda tudi v tem smislu, je državljan v težavah, saj ne ve, ali mu je škodo povzročila vlada, ali ministrstvo za notranje zadeve, ali neka uprava znotraj policije.

Vidimo, da za škodljivo ravnanje ne moremo klicati na odgovornost podizvajalce prevzemnika naročila, niti ne policije, saj je sklep o ograji sprejela vlada, toda tudi vlada ni odgovorna za odločitve komisije, neznanih imen odločevalcev. Tako je to v Sloveniji genialno urejeno, da ne vemo, kdo je pravzaprav kaj odločil in zato ne moremo vedeti, kdo je za kaj odgovoren. Kdor počne neumnosti in povzroča škodo ni odgovoren, če dela po nalogu drugih, ti drugi pa niso ravnali krivdno, če je odločila komisija, ki skriva svoja imena. Četudi komisija ne bi uspela prikriti svojih imen, saj odločb ne izdaja, pa ne bi bila kriva, saj je izvajala sklep vlade, ta pa seveda ne odgovarja, če ščiti varnost državljanov s tem, da jim povzroča škodo. Nemara je edina sankcija izguba kredibilnosti v očeh javnosti, kar se izkaže na naslednjih volitvah, če propaganda s spretno demagogijo, ki jo širijo naši mediji ne uspe zamegliti in skriti vsa zavržena ravnanja oblasti, s katerimi je bila povzročena škoda, za katero nihče ne odgovarja in se je socializirala v siromašenje prebivalstva, ki potrpežljivo prenaša vse bolj samovoljno in čedalje manj ravnanje države in njenih organov.

Ta vzorec skrivanja odgovornosti se ponavlja praktično v vseh primerih, ko raziskovalni novinarji po nalogu politikov v prerivanju za oblast razkrijejo kakšno veliko oškodovanje in packarijo naše izvršne in zakonodajne oblasti. Če že pride do uveljavljanja odgovornosti v kazenskih in v pravdnih postopkih, je rezultat teh prizadevanj praktično ničen, ker sodišča, ki morajo spoštovati veljavno pravo, ne najdejo podlage za obsodilne obsodbe, še manj pa dovolj podlage, da bi komu naložile povrniti, kar je neupravičeno pridobil, ali plačati odškodnino za škodo, ki jo je povzročil.

V vseh dobro delujočih pravnih redih je natančno znano, kdo je kaj odločil in kdo je za kaj odgovoren. Kdor odloča, tudi odgovarja. V primitivnih in slabo delujočih pravnih redih pa tisti, ki odločajo, ne odgovarjajo, ker pravzaprav ni znano, kdo je kaj odločil, saj se imena skrivajo ali pa se posegi izvršijo brez konkretnih odločb ali pa se ukrepa na podlagi odločb nepristojnih organov. Tudi v gospodarstvu se ta vzorec iz javne sfere ponavlja, saj uprave pogosto ne odločajo transparentno in ni dokumentirano zapisanih odločitev. Uprave bank, tako naj ne bi odgovarjale za odločitve kreditnih odborov, uprava DARS oddaja javna naročila po odločitvah strokovne komisije za javna naročanja, lastniki preko nadzornih svetov upravljajo družbe, namesto da bi jih nadzorovale in nadzorni sveti neuradno nalagajo upravam škodljive odločitve, za kar nimajo kritja v skupščinskih sklepih. Povedano drugače, če v urejenih družbah vemo, da pije tisti, ki tudi plača, je za Slovenijo značilno, da vemo le to, da tisti, ki pije ne plača in da plačamo zapitek odločevalcev državljani s svojim garanjem in odrekanjem vsega, kar si kot ljudje zaslužimo in kar kot normalni ljudje želimo, a nam naš politični in civilni sistem primitivnega upravljanja ne privošči, sami pa nismo dovolj odločni, da bi si svoje pravice izborili in preprečili našim brezvestnim politikom in menedžerjem pijančevati na naš račun. Tako je odgovornost ograjena z ograjo neumnosti.

Odgovornost v ograji neumnosti I.

Gospodarski kriminal je vedno ravnanje, ki povzroča nekomu, največkrat javnemu premoženju, škodo, ni pa vsako oškodovanje tudi že kriminalno ravnanje. Če oškodovanci ne zahtevajo odškodnin in če država ne preganja protipravnega prilaščanja premoženja, ni prevencije in ni nenavadno, da se v Sloveniji razrašča gospodarski kriminal in vse mogoče oblike zlorab, kot jih ne nazadnje potrjujejo tudi razkritja panamskih papirjev. Pri tem se moramo zamisliti, saj panamski papirji ne povedo nič novega, nič takega, kar na primer Banka Slovenije, ali SOVA ali urad za preprečevanje pranja denarja, ali finančna uprava ne bi vedeli že prej iz podatkov o plačilnem prometu. Pristojne institucije z vlado in državnim zborom vred so vse vedele za skrivanje denarja in davkov v davčnih oazah, toda nihče ni ukrepal.

Na vprašanje, kdo odgovarja za posledice ravnanja, ali za posledice opustitve ravnanja, daje pravna teorija zelo jasen in enostaven odgovor. Odgovoren je, kdor je ravnal krivdno, torej naklepno ali malomarno in je s svojim ravnanjem ali opustitvami ravnanja povzročil sebi ali drugim škodo. Krivda se v kazenskem pravu kvalificira glede na voljo storilca, v civilnem pravu pa je pomembnejši kriterij skrbnost, ki jo lahko pričakujemo od dobrega gospodarja, strokovnjaka ali povprečnega človeka. Poleg krivdne odgovornosti civilno pravo priznava tudi objektivno odgovornost, ki jo nosi, kdor se ukvarja z nevarno dejavnostjo, ali ima v oblasti nevarno stvar. V kazenskih postopkih je dokazovanje krivde vezano na dokazovanje namena storilca, v primeru kazenske odgovornosti zaradi malomarnosti pa na dokazovanje zavestne ali nezavestne malomarnosti, glede njegovega ravnanja, ker je nekaj vedel, a je malomarno menil, da ne bo posledic, ali pa bi nekaj moral in mogel predvideti, pa je to malomarno opustil. Sodna praksa in pravna teorija jasno opredeljujeta, kaj je skrbno ravnanje dobrega gospodarja, povprečnega človeka in kaj skrbno ravnanje strokovnjaka, zaradi česar je v pravdnih postopkih ugotavljanje civilne odgovornosti manj zapleteno in enostavnejše, kot dokazovanje krivde v kazenskih postopkih, v katerih je zapleteno ugotoviti kaj je storilec hotel, oziroma kaj je vedel ali bi moral vedeti. Če gre za obrnjeno dokazno breme v pravdnem postopku, ni treba dokazovati tožniku odgovornosti tožene stranke, temveč mora tožena stranka dokazati, da ni odgovorna, čeprav so izpolnjeni pogoji, ki narekujejo njeno odgovornost. Tako se na primer šteje, da je uprava gospodarske družbe odgovorna za škodo lastnikom družbe, če ne ravna v skladu s pravili finančne stroke in krši določbe Zakona o finančnem poslovanju in postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju in mora uprava dokazati, da je ravnala pravno pravilno, ne pa da bi moral oškodovanec dokazati, da je uprava ravnala protipravno.

Gospodarski kriminal je vedno ravnanje, ki povzroča nekomu, največkrat javnemu premoženju, škodo, ni pa vsako oškodovanje tudi že kriminalno ravnanje. Pravo nudi oškodovancem možnost doseči odškodnino in hkrati tudi v kazenskih postopkih zagotoviti preventivno preprečevanje kaznivih ravnaj. Vodenje kazenskih in pravdnih postopkov je drago in zamudno, vendar kazenske postopke vodi in financira država, ki si sicer skozi povprečnine v primeru obsodilnih sodb nekaj stroškov povrne, pravdne stroške pa nosi tožnik, če v pravdi ne uspe. Tudi, če v pravdi tožnik uspe, pa toženec nima premoženja, iz katerega bi se tožnik poplačal, do povračila stroškov in plačila prisojene terjatve ne pride, ker je izvršba sodbe pač neuspešna. Prav zato oškodovanci pogosto vložijo kazenske ovadbe in prijavijo odškodninski zahtevek v kazenskem postopku, ne vlagajo pa odškodninskih in verzijskih (povračilnih) zahtevkov v pravdnih postopkih. Tako se čedalje pogosteje odškodnine zahtevajo v odvisnosti od kazenskih postopkov in se ne uporabljajo pravne možnosti, ki jih nudijo pravdni postopki. Rezultat je, da na primer banke vlagajo kazenske ovadbe, namesto da bi zaradi opustitve skrbnosti dobrega strokovnjaka terjale odškodnine od svojih uprav, ki so v nasprotju z dobro bančno prakso prerazporejale BDP, tako da se je le ta pretočil v davčne oaze slovenskih podjetnežev.

Če ne bo kazenskega epiloga, ker tožilstvo zaradi težav pri dokazovanju naklepa ovadbe pogosto ne procesuira, tudi odškodnin sodišče ne bo določilo, saj jih nihče niti zahteva ne, ker ne vlaga ustreznih tožb v pravdnih postopkih. Če država preganja brezdomca, ki v trgovini ukrade sendvič in jo postopek stane mnogo več, kot znaša vrednost ukradenega sendviča, to počne zato, da preventivno v družbi prepreči vsesplošne tatvine v trgovinah, ki bi se gotovo zgodile, če bi državljan vedel, da teh sendvičev ni treba plačati, ker jih lahko brez posledic kradeš. Če oškodovanci ne zahtevajo odškodnin in če država ne preganja protipravnega prilaščanja premoženja, ni prevencije in ni nenavadno, da se v Sloveniji razrašča gospodarski kriminal in vse mogoče oblike zlorab, kot jih ne nazadnje potrjujejo tudi razkritja panamskih papirjev. Pri tem se moramo zamisliti, saj panamski papirji ne povedo nič novega, nič takega, kar na primer Banka Slovenije, ali SOVA ali urad za preprečevanje pranja denarja, ali finančna uprava ne bi vedeli že prej iz podatkov o plačilnem prometu. Pristojne institucije z vlado in državnim zborom vred so vse vedele za skrivanje denarja in davkov v davčnih oazah, toda nihče ni ukrepal. Nihče ni uporabil pravnih sredstev za preventivno zaščito slovenskega gospodarstva in njenih državljanov. Ni težava v tem, da ljudje goljufajo in kradejo, težava je v tem, da slovenska država različnih vrst škodljivega ravnanja ne preganja in sistemsko opušča preprečevanje za družbo škodljivega ravnanja in škodo raje socializira, kot da bi uveljavljala odškodninsko odgovornost vseh, ki so se enormno okoristili.

Velikokrat pa kdo nekaj počne, ne ker bi hotel to početi, temveč, ker mora nekaj storiti ali opustiti, ker je nekdo drug tako odločil. V teh primerih je seveda odgovorna oseba, ki je odločila in ne oseba, ki je nekaj storila ali opustila.

Delavci v gospodarski družbi delajo za mezdo in morajo delati, kar jim odredi, naroči delodajalec. Delavci v javnem sektorju izpolnjujejo odločitve pristojnih organov in morajo za plačo storiti, kar jim ukažejo pooblaščeni nadrejeni uslužbenci v hierarhiji javnih institucij ali državnih organov. V vseh primerih, ko nekdo kaj počne po volji drugih, odgovarja za posledice takšnega ravnanja oseba, ki je odločila, odredila, ukazala.

Po obligacijskem zakonu odgovarjajo gospodarske družbe za vso škodo, ki jo povzročijo delavci družbe tretjim osebam, le ti pa odgovarjajo družbi za svoje krivdno ravnanje oziroma za opustitve ravnanja. Ker so ravnanja delavcev družbe normalno posledica odločitev uprave družbe in nadzornih organov, je logično pričakovati, da bi gospodarske družbe množično uveljavljale škodo proti članom uprav in članom nadzornih svetov, torej zoper ljudi, ki so v okviru zakonskih pooblastil odredili delavcem družbe določeno ravnanje oziroma so jim odredili, da česa ne smejo storiti.

Po slovenski ustavi in po obligacijskem zakoniku odgovarja Republika Slovenija za škodo, ki je nastala zaradi ravnanja ali opustitev njenih organov tretjim osebam. Če je do škode prišlo zaradi namernega škodljivega ravnanja ali zaradi malomarnosti, ima Republika Slovenija možnost zoper organe in zaposlene javne delavce uveljavljati regresne (povračilne) zahtevke za škodo, ki so jo povzročili s svojimi zlorabami, malomarnostjo in opustitvami njihovih dolžnosti.

V slovenski pravni praksi, bi glede na jasna pravna pravila in glede na enormna oškodovanja, ki jih trpimo državljani zaradi škodljivega vodenja gospodarske politike, zaradi nestrokovnega, neumnega odločanja in zaradi ravnanja, usmerjenega v pridobivanje koristi na škodo javnega premoženja, pričakovali množično uveljavljanje odškodninskih zahtevkov. Toda praksa je prav obratna. Tovrstni zahtevki so tako redki, da so velika izjema, zaradi česar lahko z veliko gotovostjo ocenimo, da v Sloveniji odgovornosti za škodo za povzročanje škode v pravdnih postopkih zaradi zlorab, malomarnosti in opuščanja dolžnosti pristojnih organov odločanja v gospodarskih družbah in v osebah javnega prava dejansko sploh ni.

V zadnjih letih imamo nekaj primerov vodenja kazenskih postopkov zoper akterje gospodarskega kriminala, ki pa se končajo z oprostilnimi sodbami, ker tožilstvo ne uspe dokazati namena, če pa se že kakšen proces konča z obsodilno sodbo, obsojenec ne poravna povzročene škode ne državi, ne osebam, ki jih je oškodoval. Če se zoper gospodarstvenike uveljavljajo kazenske sankcije, pa v praksi ni primerov, da bi država kazensko preganjala javne funkcionarje, ki so s svojim ravnanjem oškodovali državo. Izjema je zadeva Patria, ki pa se je končala z zastaranjem po zaslugi načelnega ustavnega sodišča, ki je postavilo kriterije, po katerih v Sloveniji korupcije pač ni.

Kljub dejstvu, da sta novinarja Blaž Zgaga in Matej Šurc v trilogiji v »Imenu države« in Matej Šurc v knjigi »Prevarana Slovenija« razkrila tatvine v škodo državnega premoženja pri trgovanju z orožjem, država in njeni organi niso zoper akterje tega umazanega ravnanja sprožili ne kazenskih, ne civilnih odškodninskih zahtevkov.

Ministra za notranje zadeve Igorja Bavčarja in njegove uradnike, ki so dosledno izbrisali množico državljanov iz slovenskega državljanstva in povzročili obveznost države izbrisanim povrniti utrpljeno škodo v breme proračuna pristojni organi države niti ne poskusijo ne kazensko ne civilno preganjati in sploh nihče ne pomisli, da bi kdo za svoje ravnanje zaradi škode v zvezi z izbrisom iz državljanstva lahko kaj odgovarjal.

Banka Slovenije razglaša, da pridno vlaga kazenske ovadbe zoper uprave bank, ki so povzročile s podeljevanjem kreditov v nasprotju s pravili dobre bančne prakse enormno bančno luknjo, toda kakšnega takšnega kazenskega postopka do sedaj še nismo doživeli. Če pa že bo vložena kazenska obtožba, je verjetnost, da bo postopek končan pred zastaranjem zelo majhna.

Objektivna odgovornost je nekaj, kar si lahko zataknemo za klobuk

Objektivna odgovornost je odgovornost za škodo, ki jo mora kdo plačati, čeprav ni nič kriv. Čeprav ni ravnal namerno, ne z malomarnostjo, mora lastnik nevarne stvari plačati škodo, ki nastane zaradi delovanja te nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Kandidatka za viceguvernerko Banke Slovenije je tako denimo priznala, da je objektivno odgovorna, saj je bila v nad­zor­nem svetu Abanke v času, ko je ta odo­brila po­mem­ben del sla­bih po­so­jil, zaradi česar smo morali davkoplačevalci tudi to banko dokapitalizirati, obenem pa meni, da ni nič kriva, ker so bile pač okoliščine takšne, da je do škode prišlo. Po tej logiki odgovornosti za škodo sploh ni in je torej tudi uveljavljati ni treba, kajti vsi se trudijo delati po najboljših močeh. Povzamemo torej lahko, da je objektivna odgovornost nekaj, kar si lahko zataknemo za klobuk, ker ne pomeni ne dosti ne malo, saj sploh nič ne pomeni.

Slovenski mediji so oznanili, da je Ireno Vodopivec Jean na predlog predsednika Boruta Pahorja državnozborska mandatno–volilna komisija potrdila za kandidatko za viceguvernerko Banke Slovenije, o kateri naj bi ta teden odločal celotni državni zbor. Iz Dnevnika lahko povzamemo, da je Irena Vo­do­pi­vec Jean, kan­di­datka pred­se­dnika re­pu­blike Bo­ruta Pa­horja za vi­ce­gu­ver­nerko Banke Slo­ve­nije, ki je pre­stala prvo ka­dro­vsko sito v dr­žav­nem zboru, bila med le­toma 2006 in 2009 čla­nica nad­zor­nega sveta Abanke. Dr­žava je mo­rala Abanko ko­nec leta 2013 re­še­vati s sko­raj 600-mi­li­jon­sko injek­cijo. Po Dnevniku to od­pira vpra­ša­nje, ali je član­stvo Vo­do­pi­vec Je­a­nove v nad­zor­nem svetu Abanke v času, ko je ta odo­brila po­mem­ben del sla­bih po­so­jil, kljub njeni stro­kov­no­sti lahko ovira za po­lo­žaj v vrhu re­gu­la­torja do­ma­čega ban­čnega sis­tema. Verjetna bodoča viceguvernerka, ki je da­nes v Zdru­že­nju bank za­po­slena kot na­me­stnica di­rek­torja Fran­ceta Ar­harja, je za Dnevnik novinarske pomisleke odločno in na kratko odpravila, rekoč: »Svo­jega član­stva v nad­zor­nem svetu Abanke ne mo­rem iz­bri­sati. Pri­zna­vam objek­tivno od­go­vor­nost, a to je bilo dru­gačno ob­do­bje.« In še: »Ves čas sem se tru­dila de­lo­vati na pod­lagi za­kona o ban­čni­štvu. Če bi kdo leta 2006 na­po­ve­dal, da bo vre­dnost za­va­ro­vanj za po­so­jila tako pa­dla, mu ver­je­tno nihče ne bi ver­jel.« Na vprašanje o tem, ali je njena kan­di­da­tura za vi­ce­gu­ver­nerko lahko sporna za­radi nje­nega član­stva v nad­zor­nem svetu Abanke, pa je Vo­do­pi­vec Je­a­nova odgovorila: »To je bil čas vi­soke, celo ek­spo­nen­tne ra­sti. Kre­diti bi mo­rali biti ustre­zno za­va­ro­vani, a je pri­šlo do hkra­tnega padca vre­dno­sti pa­pir­jev in se­su­tja ne­pre­mič­nin­skega trga. Ni šlo za malomarnost ali lenobo, ampak okoliščine«.

Te razlage Dnevnik komentira in nam pojasni: »Kljub temu se po­mem­ben del očit­kov, ve­za­nih na čas kre­di­tne ek­s­pan­zije v ban­kah, ki jih je ob­vla­do­vala dr­žava, na­naša na nji­hove nad­zor­nike. Ti naj bi do­pu­stili, da so banke me­ne­džer­jem in fi­nanč­nim hol­din­gom za dol­go­ročne pro­jekte odo­bra­vale krat­ko­ročna po­so­jila, s či­mer so ve­li­ko­krat pri­kri­vale nji­hov de­jan­ski na­men. Spet v dru­gih pri­me­rih naj bi po­sa­me­zne uprave si­lili v po­ve­ča­nje tr­žnih de­le­žev. »Če bi banke upo­šte­vale za­kon o ban­čni­štvu, do tega ne bi pri­ha­jalo

Iz Dnevnikovega pisanja lahko povzamemo, da je objektivna odgovornost nekaj, kar si lahko zataknemo za klobuk, ker ne pomeni ne dosti ne malo, saj sploh nič ne pomeni. Namreč, objektivno odgovorne osebe za katastrofalno poslovanje naših bank nič ne odgovarjajo in lahko mirno zasedajo vodilne in najodgovornejše funkcije v Banki Slovenije. Mandatno volilna komisija očitno ni našla nobenega razloga, da bi podvomila v primernost kandidatke za viceguvernerko in jo je mirno potrdila. Kaj so naši poslanci imeli v mislih pri svoji odločitvi, ne vem, a oglejmo si, kako je odgovornost za škodo opredeljena v Obligacijskem zakoniku (OZ) in pretehtajmo, kaj nam je Irena Vodopivec Jean povedala s priznanjem objektivne odgovornosti.

Članico nadzornega sveta Abanke je nedvomno šteti za članico organa pravne osebe po 148. čl. OZ. Po tem členu pravna oseba, torej Abanka, odgovarja za škodo, ki jo je njen organ povzročil tretjim osebam, torej vsem državljanom Slovenije, ki smo preko proračuna morali pokriti škodo, ki so jo kot bančno luknjo povzročili uprava Abanke in njen nadzorni svet z Ireno Vodopivec Jean vred. Če bi Abanka poravnala škodo, ki jo je povzročila vsem slovenskim državljanom, bi lahko od svojih organov zahtevala povrnitev škode v 6. mesecih po plačilu, če bi lahko dokazala, da so organi škodljivo ravnali namenoma ali iz hude malomarnosti.

Objektivna odgovornost je odgovornost za škodo, ki jo mora kdo plačati, čeprav ni nič kriv. Čeprav ni ravnal namerno, ne z malomarnostjo, mora lastnik nevarne stvari plačati škodo, ki nastane zaradi delovanja te nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Torej, po tej logiki Irena Vodopivec Jean pove, da je objektivno dolžna poravnati škodo, čeprav je menda ni zakrivila in ni nič kriva. Kandidatka za viceguvernerko seveda nima v mislih, da bi komer koli karkoli povrnila, ker je ravnala malomarno in sedaj brez sramu javno prizna, da je objektivno odgovorna. Toda čeprav je objektivno odgovorna, meni, da ni nič kriva, ker so bile pač okoliščine takšne, da je do škode prišlo. A kaj je funkcija nadzornega sveta, v katerem sedijo vrhunski strokovnjaki, kot prav to, da glede na okoliščine ravnajo strokovno pravilno, torej tako, da škodo preprečijo? Huda malomarnost je izkazana že s tem, da nadzorni sveti pri svojih presojah poslovanja bank niso upoštevali določb Zakona o bankah, niti ne dobre bančne prakse in zlasti ne določb Kodeksa finančnoposlovnih načel, ki ga po Zakonu o gospodarskih družbah in Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, morajo kot pravila stroke obvezno uporabljati poslovodeči in nadzorni organi gospodarskih družb. Pravila stroke so za poslovanje bank še strožja in zahtevajo skrbno presojo vseh kreditnih in drugih bančnih poslov v okviru bančnega poslovanja, saj banke z malomarnostjo ogrožajo ne le sebe, temveč vse svoje komintente in je nesporno nujno, da država vzpostavi zadostne nadzorne mehanizme, ki preprečijo povzročanje enormnih škod. Tak zadosten nadzorni mehanizem bi moral biti Banka Slovenije. Njenega guvernerja in viceguvernerje pa imenuje na predlog predsednika države državni zbor. Prav zato pričakujemo, da bo državni zbor pri imenovanju viceguvernerke preveril, če že ne njene bivše malomarnosti, pa vsaj njeno strokovnost.

Pričakovali bi, da bo državni zbor preveril njene izjave in ocenil, če sploh ve, kaj govori, ko priznava objektivno odgovornost in hkrati pove, da ni nič kriva. Vendar so naša pričakovanja povsem neutemeljena, kajti očitno tudi državni zbor ne ve, kaj je to objektivna odgovornost, še manj, kaj je krivdno ravnanje kot namerno ravnanje ali kot malomarno ignoriranje predpisanih pravil stroke. Ne, očitno je, da državni zbor odloča po nekih skrivnostnih kriterijih in pokloni vero kandidatom, ki ne vedo, kaj govorijo, ki se nekaj sprenevedajo in nas imajo za tepce, ki ne znajo prebrati niti osnovnih zakonskih predpisov.

Ireni Vodopivec Jean gre očitno dobro, ko že leta zaseda pomembne funkcije, priznava objektivno odgovornost in je za nagrado predlagana za viceguvernerko, torej za nadzornico nadzornikov. Nauk je preprost. Kdor želi ugajati državnemu zboru in našemu predsedniku države, mora govoriti nesmisle, mora se sprenevedati in ustvarjati vtis visoko moralne osebe, a v resnici je s to moralo nekako tako, kot s strahom, ki je okrogel, notri pa ga nič ni. Kdor želi biti nadzornik, mora državnemu zboru izkazati, da svojih nadzornih funkcij do sedaj ni opravljal strokovno korektno in da je povzročal škodo. Če bi temu ne bilo tako, bi državni zbor predlog predsednika Boruta Pahorja kot neustrezen zavrnil. Toda, če bi se to zgodilo, bi državni zbor moral vedeti vsaj to, kaj je odgovornost, bi moral odgovornost zahtevati in bi moral uveljavljati odgovornost za ravnanje vseh pomembnih funkcionarjev na vseh nivojih in v vsakodnevni praksi. Toda, kako, naj državni zbor ravna drugače, če tudi sam o svoji odgovornosti meni, da ni nikoli nič kriv. Tudi vlada in vsi njeni ministri in predsedniki uprav, vsi enotno trdijo, da niso nikoli nič krivi, ker so za vse krive neke okoliščine, neka objektivnost.

Po tej logiki odgovornosti za škodo sploh ni in je torej tudi uveljavljati ni treba, kajti vsi se trudijo delati po najboljših močeh. Nedvomno bo verjetna nova viceguvernerka izpolnila pričakovanja državnega zbora in bo odlično opravljala bodočo funkcijo, kajti zagotovo ne bo nikoli nič kriva, čeprav bo objektivno odgovorna.

Naša verjetno bodoča viceguvernerka je še poudarila: »V vsa­kem pri­meru se pra­kse iz bank ne smejo več po­no­viti, ker ta dr­žava nima več mi­li­jard evrov za nji­hovo sa­ni­ra­nje. Tudi zato je da­nes skrb zbu­ja­joče spre­mljati iz­jave ban­kir­jev o ce­novni vojni.« Če bodo banke nadzorovali objektivno odgovorni nadzorniki v Banki Slovenije, ki niso nikoli nič krivi, se bo prav ta praksa, čeprav smo brez denarja, gotovo ponovila. Najboljši dokaz je prav odločitev mandatno volilne komisije državnega zbora, ki bi pri razumnih državljanih morala vzbuditi ne zaskrbljenost, temveč ogorčenje nad odločitvami, ki dajejo potuho neodgovornemu ravnanju, ki pomeni nadaljevanje opuščanja nadzora in nemoteno nadaljevanje finančnega primitivizma naših bank, ki je eden od ključnih vzrokov naše gospodarske in družbene krize, ki je prav zaradi takšnega razumevanja odgovornosti gotovo ne bomo presegli.

Katarza Banke Slovenije

Katarza pomeni očiščenje; v tragediji gre po Aristotelu za duhovno očiščenje zaradi trpljenja, s katerim se junak odkupi krivde, pri čemer se tudi gledalec etično očisti. V medicini je katarza izpraznitev črevesja, pa tudi razrešitev kompleksov. V razkritjih o tem, kako je Banka Slovenije napačno ocenila višino bančnih izgub v NLB in NKBM, v posledici česar je Slovenija z dokapitalizacijo z razlastitvijo imetnikov podrejenih obveznic in predvsem z denarjem davkoplačevalcev zagotovila večjo kapitalsko ustreznost, kot je potrebna, ni pomembno, ali gre za zmoto zaradi nestrokovnosti in malomarnosti ali pa gre za neko goljufijo, s katero je Banka Slovenije namerno spravila slovensko vlado v zmoto, saj so posledice zmote v vsakem primeru zaradi napake v volji stranke enake. Če bi Banka Slovenije želela doseči stopnjo družbene katarze, bi morala najprej doživeti lastno očiščenje. Če že ne zmore dovolj etike, da bi ob drami slovenskega naroda doživela katarzo v Aristotelovem pomenu besede, bi vsaj lahko opravila katarzo v medicinskem pomenu tega pojma. Očistila bi lahko svoje črevesje in izločila vse svoje funkcionarje, ki ne zmorejo dojeti svoje soodgovornosti za bančno luknjo, temveč to luknjo zvijačno nalagajo davkoplačevalcem. S takšnim očiščenjem bi se Banka Slovenije tudi rešila svojih kompleksov zaradi katerih ne zmore opravljati svojih po zakonu naloženih pristojnosti in bi dojela, da mora slovenskemu narodu služiti, ne pa mu lagati, ga zavajati in mu škoditi.

katarza

Na svojem blogu je dr. Damijan opozoril slovensko strokovno javnost na odličen članek Tadeja Kotnika, ki v Financah v interesu razlaščenih imetnikov podrejenih obveznic razkriva, kako je Banka Slovenije napačno ocenila višino bančnih izgub v NLB in NKBM, v posledici česar je Slovenija z dokapitalizacijo z razlastitvijo imetnikov podrejenih obveznic in predvsem z denarjem davkoplačevalcev zagotovila večjo kapitalsko ustreznost, kot je potrebna. Gorenjska banka, ki se kljub ugotovitvam Banke Slovenije ni dokapitalizirala, je tudi brez dodatnega kapitala dosegla (celo večjo od nujno potrebne) kapitalsko ustreznost. Primer Gorenjske banke naj bi torej dokazal, da bi tudi NLB in NKBM morali doseči potrebno kapitalsko ustreznost, oziroma bi jo lahko tudi brez dokapitalizacije z javnim denarjem, ali vsaj z manjšo dokapitalizacijo od dejansko izvedene. Ne vem, ali ta Kotnikova teza drži, saj je usoda Gorenjske banke gotovo odvisna od usode Save in Merkurja, a nemara napačna predpostavka o Gorenjski banki ne izpodbija dejstva, da ocena višine bančne luknje ni bila strokovna in je gotovo bolj ali manj pretirana.

Tadej Kotnik se pri svojem pisanju ni skril v diskretni šarm občega, saj iz njegovega pisanja lahko skoraj v jeziku kazenskega prava povzamemo, da je Banka Slovenije ravnala strokovno napačno, kar je lahko posledica malomarnosti ali naklepnega ravnanja, ki je imelo za cilj zavesti slovensko vlado, da je ta na podlagi neodgovornega dela ministrstva za finance v škodo javnih financ izvedla dokapitalizacijo v višini bančne luknje, ki jo je ugotovila Banka Slovenije. Ne smemo pozabiti, da je bančno luknjo Banka Slovenije ugotovila s pomočjo izjemno dragih tujih svetovalcev in revizorjev, ki so za svoje nestrokovno delo, za katerega niso prevzeli odgovornosti, zaračunali astronomske honorarje. Zato je Slovenija utrpela škodo, ne le zaradi nepotrebne ali pretirane dokapitalizacije, temveč je drago plačala tudi neresnice, ki so jo zavedle, da je v škodo javnih financ plačala ali preplačala v takšnem obsegu gotovo nepotrebno dokapitalizacijo. Nedvomno bo škoda na javnem premoženju še večna, če bodo imetniki podrejenih obveznic pri ustavnem sodišču uspeli doseči razveljavitev odločitev, ki je del bremena dokapitalizacije iz javnega premoženja prenesla na imetnike podrejenih obveznic.

O pomenu Kotnikovih razkritij sta bralcem Damijanovega bloga spregovorila komentatorja Marko Golob in Igor Umek. Prvi pojasnjuje, da v danem ravnanju ni šlo za stroko, temveč za namerno vzpostavljanje ubogljivega vazalnega razmerja Slovenije do tujega kapitala, ki preko ustvarjanja dolžniške krize zagotavlja pogoje za privatizacijo ključnih slovenskih podjetij in s tem omogoča kontrolo tujcev v Sloveniji, ki se tako spreminja iz moteče, potencialno samostojne ekonomije v vir dobičkov tujega kapitala in v deželo revežev. Igor Umek pa poudarja, da je na podlagi obstoječega pravnega reda v Sloveniji, pod pogojem, da država in njeni organi delujejo v skladu s svojimi pristojnostmi strokovno in odgovorno, možno preprečiti zlorabe v škodo javnega premoženja, zaradi česar vidi komentator ključen razlog slovenske krize natančno v dejstvu, da nadzorni sistemi pravne države v Sloveniji ne delujejo odgovorno, strokovno, da nihče ne odgovarja in nihče ne terja povračila škode, ki jo povzroča malomarno in nestrokovno ali celo namerno škodljivo ravnanje odločevalcev v javni in civilni sferi.

Vidimo, da je jasno, kaj pomeni in kakšne so posledice primitivnega delovanja pravne države, ki sicer ima sodoben pravni red, a ga ne spoštuje oziroma v praksi ne izvaja. Prav smešenje prava, ko vsi vemo kaj je dobro in prav za vse, a tega nočemo, ker raje upoštevamo, kaj je koristno za določene interese, pa čeprav v škodo javnega premoženja, je jasen dokaz primitivnosti, celo norosti vladajoče izvršne oblasti. Kakor koli želimo absurdnost sistemskega ignoriranja prava pojasniti, naletimo na vprašanja strokovnosti. Ni mogoče, da bi kdorkoli ravnal nestrokovno, če pri tem ne bi bil tudi vsaj malomaren. Seveda je možno, da kdo ravna naklepno škodljivo in s tem tudi nestrokovno, a je naklep težko dokazati. Zakon o finančnem poslovanju in zakon o gospodarskih družbah predpisujeta, da morajo v poslovnem prometu poslovodstva ravnati strokovno, da morajo torej upoštevati Kodeks poslovno finančnih načel. Enako tudi zakon o bankah nalaga upravam bank ravnati strokovno v skladu z dobro bančno prakso. Če je posledica odločitev nastanek škode, je ta škoda posledica malomarnega opravljanja dolžnosti, posledica malomarnosti pa je odškodninska odgovornost poslovodje, ki ni upošteval strokovnih pravil, predpisanih z zakonom. Če upoštevamo, da je pri uveljavljanju odškodninske odgovornosti po obligacijskem zakonu določeno obrnjeno dokazno breme, da mora torej tožena stranka dokazati, da škoda ni posledica njene malomarnosti, je prav neverjetno, zakaj pristojni organi izvršne oblasti, Banke Slovenije in lastniki oškodovanih družb ne zahtevajo povrnitve povzročene škode.

Očitno trpljenje slovenskega naroda še ni doseglo tragičnega praga, ki bi v tej drami pri junakih tragičnega dogajanja vzbudilo katarzo in potrebo po očiščenju. Vse kaže, da junakom drame slovenske krize v Banki Slovenije še vedno ni jasno, da bi kot nadzornik bančnega sistema morali slabo bančno prakso ne le ugotoviti, temveč jo tudi preprečiti in nato tudi predlagati slovenski vladi kot zastopniku lastninskih pravic Slovenije v NLB in NKBM pravilna pravna sredstva za povračilo škode. Še celo več. Banka Slovenije po Kotniku slabo bančno prakso nadgrajuje s svojimi cenitvami bančne luknje, ki že povzročene škodo ni sankcionirala, temveč nagradila z dokapitalizacijo v škodo javnega premoženja in z razlastitvijo imetnikov podrejenih obveznic, ki so s svojo izgubo plačali lastno špekulativno nerazsodnost.

Če ima Kotnik prav in so njegove ugotovitve točne, nam njegova logika narekuje sklep, da Banka Slovenije ne ravna z naklepno slepoto, kar sicer očita poslovnim bankam v množici kazenskih ovadb, ki jih tožilstvo ne procesuira, temveč da je namerno spravila slovensko vlado v zmoto, da je le ta v škodo javnega premoženja plačala dokapitalizacijo NLB in NKBM in da je pri tem še dodatno oškodovala imetnike podrejenih obveznic, kar naj bi prikazala, kot ukrep, ki je zmanjšal breme davkoplačevalcev. Ni pomembno, ali gre za zmoto zaradi nestrokovnosti in malomarnosti ali pa gre za neko goljufijo, s katero je Banka Slovenije namerno spravila slovensko vlado v zmoto, saj so posledice zmote v vsakem primeru zaradi napake v volji stranke enake. Posel, sklenjen v dejanski zmoti, je pač izpodbojen. Torej bi lahko slovenska vlada, zaradi zmote, v katero jo je spravila napačna ocena Banke Slovenije, zahtevala v ustrezni pravdi razveljavitev vplačanih dokapitalizacij in s tem tudi vračilo nepotrebno vplačanih milijard, nekako tako, kot zahtevajo imetniki podrejenih obveznic razveljavitev razlastitve pri ustavnem sodišču. Vidimo, da je vlada pri obrambi javnega interesa neprimerno manj aktivna (saj v smeri razveljavitve dokapitalizacij NLB in NKBM sploh ni aktivna), kot so za svoj interes povrniti razlaščene podrejene obveznice aktivni imetniki teh obveznic. Vrnjen javni denar bi v hipu lahko zmanjšal javni dolg za več, kot bodo v škodo državljanov zmanjšali javni dolg vsi ukrepi po zakonu o uravnoteženju javnih financ in vsi ostali varčevalni ukrepi skupaj. Toda ne, slovenska oblast raje ne uporabi ustreznih pravnih poti za zavarovanje javnega premoženja pred zlorabami, goljufijami in špekulacijami vseh vrst, temveč raje stopnjuje varčevanje. Bolje je povečevati brezposelnost, nižati pokojnine, oropati mlade bodočnosti, državljane zdravstvenega in socialnega varstva, v šolah odpravljati možnost dostojnega šolanja otrok, policistom, zdravnikom, učiteljem in ostalim javnim delavcem nižati plače, uničevati cele gospodarske panoge (gradbeništvo, lesna industrija) in kar je temu podobnega, vse za to, da bodo preko bančnih špekulacij nekateri domači tajkuni in tuj kapital imeli še več dobička, da bo še večje izčrpavanje slovenskih delavcev in našega premoženja. Prav zato si Banka Slovenije in njeni funkcionarji lahko privoščijo nestrokovno, malomarno ali celo namerno neizvajanje nadzornih funkcij Banke Slovenije. Prav zato Banka Slovenije in njena viceguvernerka Mejra Festič govori o naklepni slepoti, namesto da bi podvzeli ukrepe za zaščito javnega premoženja v slovenskih bankah.

Če kdo, potem Banka Slovenije preko bilančnih podatkov in preko plačilnega prometa v slovenskih bankah ve in vidi, kaj se dogaja v slovenskem gospodarstvu. Če kdo, potem mora Banka Slovenije, kot nadzornik bančnega sistema preprečiti finančne špekulacije (finančni primitivizem) in s tem zaščititi slovensko gospodarstvo pred napadi na naše premoženje in našo svobodo, kot to opredeljuje Marko Golob. Če kdo, potem Banka Slovenije ne sme služiti Vladi Republike Slovenije pri njenem hlapčevskem služenju tujih interesov in podpiranju domačih roparskih podvigov slovenskih tajkunov. Če kdo, potem mora vsaj Banka Slovenije zagotavljati podlage pravosodnim organom za vodenje ustreznih sodnih postopkov za zaščito javnega premoženja, ne pa zgolj vzbujati vtis, da si prizadeva preganjati kriminal naklepne slepote.

Če bi Banka Slovenije pri svojih ukrepih za zagotavljanje stabilnosti slovenskih bank ravnala strokovno in če bi njeni funkcionarji opravljali svoje naloge intelektualno pošteno, potem bi tudi slovenska vlada in njeno ministrstvo za finance morali pred sodišči uporabiti prava pravna sredstva in ne bi po nepotrebnem obremenjevali pravosodja z brezpredmetnimi kazenskimi postopki. V tem primeru tudi vrhovno in ustavno sodišče ne bi mogli s svojimi sodbami zagotavljati nepregonljivosti in nekaznivosti vseh, ki brez nadzora lahko bogatijo na račun javnega premoženja. Vse to so osnovna prizadevanja in ravnanja, s katerimi bi Banka Slovenije prispevala k očiščenju slovenskega finančnega sektorja in s tem vsega gospodarstva, saj je finančni primitivizem generator vseh ostalih primitivnosti v naši vsakodnevni gospodarski praksi, tako v javni kot v civilni sferi.

Seveda, če bi Banka Slovenije želela doseči to stopnjo družbene katarze, bi morala najprej doživeti lastno očiščenje. Če že ne zmore dovolj etike, da bi ob drami slovenskega naroda doživela katarzo v Aristotelovem pomenu besede, bi vsaj lahko opravila katarzo v medicinskem pomenu tega pojma. Očistila bi lahko svoje črevesje in izločila vse svoje funkcionarje, ki ne zmorejo dojeti svoje soodgovornosti za bančno luknjo, temveč to luknjo zvijačno nalagajo davkoplačevalcem. S takšnim očiščenjem bi se Banka Slovenije tudi rešila svojih kompleksov zaradi katerih ne zmore opravljati svojih po zakonu naloženih pristojnosti in bi dojela, da mora slovenskemu narodu služiti, ne pa mu lagati, ga zavajati in mu škoditi.

Ja, Banka Slovenije katarze še ni in vse kaže, da je tako kot Slovenija v celoti še dolgo ne bo doživela, pa čeprav bi bila katarza daleč najučinkovitejše zdravilo za preseganje gospodarske, moralne in politične krize v katero so Slovenijo pahnili brezvestni bančniki in menedžerji ter kapitalisti, ki so mirno, brez slabe vesti v spregi z zavrženimi slovenskimi vladajočimi politiki pripravljeni za drobiž v svojem žepu pahniti slovenski narod v revščino in odvisnost od tujega kapitala.

Ko poslovodje ne odločajo, vlada pa ne vlada: logika Jupitra in vola po slovensko

V latinskih pravnih pravilih, izrekih in definicijah najdemo znan izrek: »Quod licet Iovi, non licet bovi«, kar prevajamo »Kar je dovoljeno Jupitru, ni dovoljeno volu«. Pomen navedenega znanega izreka je bil jasen že starim Rimljanom in jasen je tudi sodobnim Evropejcem, seveda z izjemo Slovencev, ki ta izrek razumemo po svoje in odstopamo od standardnega razumevanja, da vol ne sme početi tistega, kar sme početi Jupiter v vsej njegovi božanskosti in seveda tudi obratno, da ni primerno, da bi Jupiter počel, kar je sicer rezervirano za vola.

Iz afere Kovačičliks, ki zadnje dneve buri duhove Slovencev, lahko povzamemo, da predsednik uprave NKBM Matjaž Kovačič ni počel, kar bi kot predsednik uprave NKBM moral. Ni opravljal svoje funkcije, ker ni odločal in ni poslovodil NKBM, torej se ni obnašal kot Jupiter, ker je rajši kot vol zgolj spraševal takratnega predsednika vlade, kaj naj počne. Toda, to kar, je dovoljeno Jupitru, ne sme opravljati nihče drug. Povedano drugače: predsednik uprave NKBM ne more prenašati svojih pristojnosti na nikogar, tudi na predsednika vlade ne, temveč mora v dobro banke, ki jo vodi, odgovorno odločati in za svoje odločitve tudi odgovarjati. Toda, kako naj odgovarja, če ne odloča in kako naj odloča, če se odpoveduje svojim pristojnostim in je raje v vlogi vola, kot bi bil v vlogi Jupitra?

Predsednik vlade na dopise in mejle večinoma naj ne bi odgovarjal, ker jih menda niti prebral ni. Seveda, saj predsednik vlade ni želel nastopati kot vol, kar bi se zgodilo, če bi začel odločati o stvareh, za katere ni pristojen. Gotovo predsednik vlade ni pristojen poslovoditi NKBM. Če predsednik vlade želi ohraniti pozicijo Jupitra, mora odločati o vsem, saj mu je to tudi dovoljeno, toda če noče biti vol, mora odločati le v okvirju svojih pristojnosti. Zagato je predsednik vlade elegantno razrešil, ker je ohranil vzvišeno božansko pozicijo in je vlogo vola namesto njega prevzel njegov tajnik. Tako imamo tipično slovensko situacijo popolne zamegljenosti odgovornosti, saj ne vemo, kdo dejansko odloča, ne vemo, kdo je za kaj pristojen, ker poslovodje ne odločajo, vlada pa ne vlada, ker ne more odločati o poslovodenju banke ali gospodarske družbe, čeprav gre za osebe v večinski lasti države, ki jo zastopa vlada. Zato vlada odloča neuradno, odloča tako, da predsednik vlade preko tajnika sporoča odločitve, za katere ne odgovarja, ker se sploh ne ve, da je te odločitve dejansko sprejel, predsednik uprave banke pa nam po televiziji pojasni, da ni za nič kriv, saj je o najpomembnejših stvareh odločal pravzaprav predsednik vlade.

V preteklih letih smo ničkolikokrat slišali predsednike vlad in predsednico vlade ter ministre, ki so nam zatrjevali, da niso pristojni odločati na primer o imenovanjih uprav in nadzornih svetov gospodarskih družb in bank v večinski lasti Republike Slovenije, ker je to pristojnost Slovenskega državnega holdinga. Vlada si je tudi oprala roke in ni ničesar sklepala o prodaji Mercatorja, Telekom pa sedaj menda prodaje SDH, čeprav ima o tem predsednik vlade veliko za povedati. Pretekle vlade se niso pustile motiti in so mirno gledale, kako propada gradbeništvo, saj niso štele za svojo dolžnost preprečiti propada pomembne gospodarske panoge in niso zaščitile tisoče delovnih mest. Ne vlada, ne državni zbor nista ničesar ukrenila, da bi Banka Slovenije opravila svojo pristojnost in preprečila prakso podeljevanja slabih kreditov, ki jih moramo sedaj preko državne dokapitalizacije socializirati vsi državljani. Tudi pri TEŠ6, ki je stal skoraj trikrat več, kot bi smel, resorni ministri in vlada niso opazili, da TEŠ oddaja naročila po pretirano previsokih cenah izbranim ponudnikom nezakonito, ker ni oddajal naročil po postopku javnega naročanja. O vseh teh in drugih podobnih zadevah ni bilo pravočasnega ukrepanja, ker ukrepanja sploh ni bilo. Obratno pa so si vlade na čelu s predsedniki vlad in predsednico vlade dajale dovolj opravka z odločanjem v zadevah, o katerih ne bi smele odločati vlade in njeni ministri. Pri javnih naročilih bi morali javni naročniki, kot so DARS, Slovenske železnice, Univerze, skratka vsi neposredni in posredni proračunski uporabniki, odločati povsem neodvisno. Ponudnike bi morali določati zgolj na podlagi kriterijev in meril določanja najugodnejše ponudbe, pa nam vsi zapleti z oddajo javnih naročil dokazujejo, da se zapleta predvsem zaradi vpletanja nepristojnih odločevalcev, ki brez odgovornosti diktirajo, kdo bo dobil kakšno naročilo.

Kadrovska politika v družbah v večinski lasti države in v vseh organih javnih služb je eno samo norčevanje iz stroke in sposobnosti kandidatov, ker je edini kriterij politična pripadnost in vodljivost kandidatov in njihova pripravljenost, da odigrajo svojo vlogo v komediji slovenskega upravljanja gospodarstva in države. Zlasti so kot kandidati za vodilne funkcije nezaželeni sposobni in pošteni strokovnjaki, ki so v preteklosti z delom in rezultati dokazali, da niso voli, temveč Jupitri, ki bi bili sposobni narediti red in povleči Slovenijo iz krize, v kateri smo in ki še zdaleč ni končana, čeprav nam prav to naš politiki zadnje čase vneto zatrjujejo.

Odkar obstaja zahodna civilizacija, ki temelji na rimskem pravu, velja, da morajo osebe, ki dejansko odločajo, za svoje odločitve tudi odgovarjati. Če ni odgovornosti, če se ne ve, kdo dejansko odloča in ali je tisti, ki odloča za sprejemanje odločitev tudi pooblaščen in pristojen, je nujno, da je upravljanje bank in gospodarskih družb, ter upravljanje v javni upravi ena sama velika zmeda. Ta zmeda se kaže kot popolna nesposobnost sprejemanja družbeno koristnih in pravočasnih odločitev, v posledici česar vodi Slovenija zmedeno ekonomsko politiko in se življenje pri nas spreminja v neke vrste komedijo dell’ arte, v kateri vsak igralec brez nadzora improvizira svojo vlogo. Slovenija tako izgublja ugled urejene pravne in socialne države, v kateri velja: »Kar je dovoljeno volu, ni dovoljeno Jupitru«.

Takšne so slovenske vladovalne interakcije (governance interactions) in korporativno upravljanje (corporate governance).

Takšna je slovenska logika Jupitra in vola.

Kako bi lahko preprečili tudi finančni hazard državnih bank

Kaj storiti, da se v našem gospodarstvu in državi trend obrne tako, da bo v proračunu brez dodatnega zadolževanja denarja več in da nam bo počasi šlo na bolje, nam lepo pove četrti odstavek 229. čl. Kazenskega zakonika, le njegovo sporočilo moramo vzeti zares in prenehati moramo ignorirati zdravo pamet, kolikor je pač še premoremo; za razliko od ostalih kaznivih dejanj zoper gospodarstvo, Slovenija v kazenskih postopkih po 229 čl. ne preganja zgolj storilcev goljufije, ampak tudi odgovorne osebe podjetij, ki so goljufala, če omogočijo ali ne preprečijo goljufanja Evropske unije. Možnost, da bi naš zakonodajalec takšno določbo uzakonil na lastno pobudo, je neverjetna, saj ni razloga misliti, da se nam splača razširiti kazensko odgovornost tudi na osebe, ki bi goljufanje lahko onemogočile ali ga preprečile, pa tega niso storile, ker bi v tem primeru smiselno enako razširitev zakonodajalec moral uzakoniti praktično v vseh kaznivih dejanjih iz poglavja kaznivih dejan zoper gospodarstvo.

Ni razumljivo, da v kazenski zakonodaji ščitimo pred goljufanjem Evropsko unijo, ne ščitimo pa sami sebe pred pokvarjenimi, podkupljivimi in pogoltnimi lastniki gospodarskih družb, menedžerji in državnimi funkcionarji. Če bi ministri, državni sekretarji, guverner Banke Slovenije, računski sodniki, tožilci in kriminalisti odgovarjali, ker oškodovanja javnih financ niso preprečili, ali so ga z opustitvijo dolžnega skrbnega izvajanja njihovih pristojnosti celo omogočili, bi se nedvomno množica oškodovanj javnega premoženja bistveno zmanjšala.

Kazniva dejanja zoper gospodarstvo so v Kazenskem zakoniku (KZ) opredeljena v členih od 225 do 251. Med kaznivimi dejanji iz tega poglavja vsebuje kaznivo dejanje Goljufija na škodo Evropske unije v 4. odstavku določbo, ki jo ostali členi tega poglavja nimajo. Goljufijo na škodo Evropske unije stori:

»kdor se izogne odhodkom, s tem da uporabi ali predloži lažne, nepravilne ali nepopolne izjave ali dokumente ali ne razkrije podatkov in tako poneveri ali neupravičeno zadržuje ali neustrezno uporabi sredstva splošnega proračuna Evropske unije ali proračunov, ki jih upravlja unija ali se upravljajo v njihovem imenu.«

Takšna goljufija se kaznuje z zaporom od treh mesecev do treh let. Enako kot goljuf se po 4. odstavku 229. čl. kaznuje:

»vodje podjetij ali druge osebe, ki so pooblaščene za sprejemanje odločitev ali nadzor v podjetjih, če omogočijo ali ne preprečijo kaznivih dejanj iz prejšnjih odstavkov, ki so jim podrejeni in delujejo v imenu podjetja.«

Za razliko od ostalih kaznivih dejanj zoper gospodarstvo, Slovenija v kazenskih postopkih po 229 čl. ne preganja zgolj storilcev goljufije, ampak tudi odgovorne osebe podjetij, ki so goljufala, če omogočijo ali ne preprečijo goljufanja Evropske unije.

Določba »omogočijo« se nanaša na primere, ko odgovorne osebe vedo za goljufanje in je njihovo ravnanje delovanje z direktnim naklepom, saj ima za cilj doseči korist z goljufanjem Evropske unije. Opredelitev »ne preprečijo« pomeni, da so odgovorne osebe v podjetjih pooblaščene za odločanje odgovorne tudi če ravnajo pri opravljanju svojega dela z eventualnim naklepom. Gre za vprašanje, ali so takšne osebe ravnale odgovorno s skrbnostjo dobrega poslovodje in strokovno tako, da so goljufije preprečile. Torej, ali so delo v svojem podjetju organizirale in nadzorovale tako, da goljufanje Evropske unije ni možno. Odgovorna oseba je odgovorna le, če ji tožilstvo dokaže, da je namerno dopustila ali pristala na goljufanje na škodo Evropske unije. Če se izkaže, da je odgovorna oseba opravljala svoje poslovodne naloge malomarno in ni ravnala strokovno skrbno, odgovorno tako, da bi mogla in morala opaziti nepravilnosti skratka, če je ravnala takšna oseba malomarno, kazensko ni odgovorna.

Ni mi znano (in se s tem tudi nisem ukvarjal, saj je nepomembno), kako je četrti odstavek 229. čl. KZ prišel v naš zakon. Domnevati je mogoče, da je to posledica kakšne evropske direktive ali pa pritiska bruseljske birokracije, ki je zaznala, da smo v Sloveniji močno nagnjeni h goljufanju pri koriščenju evropskih sredstev pri vodenju investicij ali izplačevanju subvencij. Možnost, da bi naš zakonodajalec takšno določbo uzakonil na lastno pobudo, je neverjetna, saj ni razloga misliti, da se nam splača razširiti kazensko odgovornost tudi na osebe, ki bi goljufanje lahko onemogočile ali ga preprečile, pa tega niso storile, ker bi v tem primeru smiselno enako razširitev zakonodajalec moral uzakoniti praktično v vseh kaznivih dejanjih iz poglavja kaznivih dejan zoper gospodarstvo.

Če je prevencija eden od osnovnih ciljev kazenskega prava, bi imela razširitev odgovornosti za storjene goljufije, zlorabe, podkupovanje in okoriščanje vseh vrst tudi na osebe, ki bi tovrsten kriminal mogle preprečiti, ali pa so ga celo omogočile, nedvomno pozitiven vpliv na zmanjšanje gospodarske kriminalitete v Sloveniji. Enako širitev kazenske odgovornosti bi kazalo uporabiti tudi pri kaznivih dejanjih v poglavju kaznivih dejanj zoper uradno dolžnost in javna pooblastila, saj imajo javni funkcionarji pri odločanju v okvirju njihovih pooblastil položaj, primerljiv s poslovodji v gospodarstvu. Če bi ministri, državni sekretarji, guverner Banke Slovenije, računski sodniki, tožilci in kriminalisti odgovarjali, ker oškodovanja javnih financ niso preprečili, ali so ga z opustitvijo dolžnega skrbnega izvajanja njihovih pristojnosti celo omogočili, bi se nedvomno množica oškodovanj javnega premoženja bistveno zmanjšala.

Finančni hazard državnih bank bi Banka Slovenije in vlada ter ministrstvo za finance lahko preprečili, če bi opravljali svoje pristojnosti skrbno in strokovno. Ker so svojo dolžnost skrbnega in strokovnega opravljanja pristojnosti namerno opustili, ali zaradi malomarnosti spregledali, so slovenske banke neomejeno odobravale slaba posojila, ki jih sedaj plačujemo davkoplačevalci s svojo revščino, brezposelnostjo, nizkimi pokojninami, čakalnimi vrstami v bolnišnicah, drago elektriko in dragimi motornimi gorivi, prekernim delom, podhranjenimi otroki v šolah in vsem ostalim, kar ima skupni imenovalec poglabljanja revščine v Sloveniji.

Ni razumljivo, da v kazenski zakonodaji ščitimo pred goljufanjem Evropsko unijo, ne ščitimo pa sami sebe pred pokvarjenimi, podkupljivimi in pogoltnimi lastniki gospodarskih družb, menedžerji in državnimi funkcionarji. Glede na dejstvo, da je ravnanje z direktnim in eventualnim naklepom težko dokazljivo, saj je v tovrstnih kaznivih dejanjih meja med naklepom in malomarnostjo zelo zabrisana in glede na dejstvo, da je prav malomarnost v Sloveniji nepresahljiv vir oškodovanj državnega premoženja in kapitala gospodarskih družb, bi za naše razmere bilo vsekakor dobrodošlo razširiti kazensko odgovornost tudi na vse oblike malomarnosti in tako javne funkcionarje, lastnike, nadzornike in upravljalce v gospodarskih družbah prisiliti k strokovnemu in odgovornemu opravljanju njihovih funkcij.

Vse navedeno je možno lepo ilustrirati z propadom slovenskega gradbeništva, ki so ga brez dvoma povzročili po izvedeni privatizaciji tako imenovani tajkuni z izčrpavanjem lastnih podjetij. Banke in vlada so vedele, da zidarji, tovšakove, černigoji, škoberneti in njim enaki, a manj »pomembni« tajkuni uničujejo eno najpomembnejših gospodarskih panog v državi, ki je dajala delo ne le tam zaposlenim, ampak tudi množici kooperantov in industriji gradbenega materiala, pa tega niso preprečili, niso ukrepali, ko je bil še čas. Tako sedaj sicer preganjamo tajkune, a ničesar ne razkrijemo o odgovornosti funkcionarjev in institucij, ki so dopustili ali omogočili uničenje gradbene panoge, kar je nedvomno bistveno prispevalo k poglabljanju recesije, iz katere se nikakor ne izvijemo.

Variacij na temo malomarnega in neodgovornega opravljanja funkcij imamo pri vseh deležnikih odločanja v civilni in javni sferi pravzaprav neskončno, pa vendar zakonodajna, izvršna in sodna oblast ne storijo ničesar, da bi spremenili poslovni model, ki nas očitno vodi na obrobje civiliziranih držav. Želimo imeti z Avstrijo primerljivo zdravstvo, a ga ne moremo plačati. Hočemo imeti odlične univerze, pa jih ne bi financirali. Radi bi se vozili po lepih cestah, pa se cijazimo po luknjastem asfaltu in makadamu, želeli bi dihati čist zrak, pa bomo goltali nesnago iz TEŠ 6. Odgovor na vprašanje, zakaj Slovenija, ki bi bila lahko kot Švica, kot radi sanjamo, je vedno enak: ni denarja v proračunu za financiranje potreb, ki jih moramo zadovoljiti, če hočemo dostojno živeti. Kaj storiti, da se v našem gospodarstvu in državi trend obrne tako, da bo v proračunu brez dodatnega zadolževanja denarja več in da nam bo počasi šlo na bolje, nam lepo pove četrti odstavek 229. čl. kazenskega zakonika, le njegovo sporočilo moramo vzeti zares in prenehati moramo ignorirati zdravo pamet, kolikor je pač še premoremo.

(Tekst je bil 18.4.2015 objavljen tudi na http://www.had.si/blog/2015/04/18/kako-bi-lahko-preprecili-tudi-financni-hazard-drzavnih-bank-stanko-strajn/)

Diskreten šarm občega in cena neumnosti

Če je bil vzrok Don Kihotovega napada na mline na veter njegova norost, je vzrok slovenskih napadov na pravne osebe zdrava pamet, ki v svoji kratkovidnosti ne uvidi, da je namerna opustitev soočanja s pokvarjenimi in zavrženimi, a pomembnimi posamezniki, za Slovenijo dolgoročno pogubna. Trditi, da je na primer Banka Slovenije kriva in odgovorna, ker naj bi goljufala, je nesmisel, ker bi bilo smiselno in pomensko pomembno reči: guverner banke Slovenije in njegovi namestniki in pomočniki in odgovorni vodje oddelkov in strokovni delavci poimensko navedeni so goljufali in povzročili škodo, se okoristili, zlorabili položaj in kar je temu podobnega. Šele tedaj bi jasno razvidno vedeli, kdo je pravzaprav ravnal malomarno in nestrokovno, kdo je bil intelektualno nepošten, kdo je namerno za lastno korist povzročil škodo. Šele tedaj bi lahko zahtevali od konkretnih ljudi, naj plačajo svoje packarije, s katerimi rinejo Slovenijo in njene državljane v bedo in človeka ne vredno življenje.

V Sloveniji smo že ves čas priča pojavu, ki sem ga imenoval “diskretni šarm občega”. Skupna značilnost Banke Slovenije, Države, NLB, SCT, Primorja, Ministrstev itd. je, da so vse to “pravne osebe”. Pravne osebe so abstraktne, saj sploh ne obstajajo kot fizične osebe, temveč jim le pravni red priznava subjektivnost v procesnem smislu, ker so lahko nosilci pravic in obveznosti. Pravne osebe manifestirajo svojo realnost preko svojih zakonitih zastopnikov in preko pooblaščencev. Napad na pravno osebo je torej napad na abstraktnega nosilca pravic in obveznosti, obratno pa je napad na zakonitega zastopnika ali na pooblaščenca napad na konkretno fizično osebo, ki je v imenu in za račun pravne osebe delovala ali opuščala dolžno delovanje. Takšna oseba je torej lahko ravnala v skladu z njenimi dolžnostmi, lahko pa je malomarno svoje dolžnosti ignorirala ali pa (kot se to vse bolj kaže pri bankah, Banki Slovenije in vladi) ravnala namerno – z naklepom škodljivo.

Moderno in množično se pri nas napada pravne osebe, napadov na fizične osebe, razen redkih kazenskih pregonov, ki pa se dogajajo po logiki iskanja grešnih kozlov in odvračanja pozornosti, ne pa po logiki sistemskega preganjanja kriminalne prakse, tako tiste, ki je storjena z naklepom, kot tiste, ki je posledica malomarnosti in opustitve, pa ni zaslediti. Nihče se noče zameriti. Organi pregona so za dosledno in korektno delo kaznovani s sodbami ustavnega sodišča, za opustitve pregona pa nagrajeni s plačo za ležerno delo. Če se kakšen organ, kot na primer KPK, za spremembo odloči ravnati radikalno, doživi devalvacijo in ga predsednik države spremeni v lutkovno gledališče za državljane. Dokler se ne bo najprej v medijih, nato v praksi pristojnih organov in zlasti v glavah ljudi nehalo ukvarjanje z pravnimi osebami in dokler ne bomo začeli pisati in ukrepati zoper dejanske izvajalce uničevanja slovenskega gospodarstva in javne ter civilne sfere naše družbe, toliko časa bomo priče specifično slovenski obliki boja z mlini na veter.

Don Kihot je v svoji zmedenosti napadel mline na veter, ker je bil prepričan, da ima opravka s hudobnimi čarovniki. Slovenski boj z abstraktnimi osebami pa prav tako ne napada krivcev naše recesije, ker bi mislili, da so abstraktne osebe karkoli mislile, delovale in povzročale škodo, temveč jih napadamo zato, da bi se izognili obračunu s fizičnimi osebami, ki so s svojimi bravurami ropale in še vedno ropajo povprečne državljane, da se lahko milijarde stekajo na zasebne račune slovenskih in tujih kriminalnih elit, vse v mejah zakonito dovoljenih, a izigravanih pravil igre menjav kapitalističnih špekulacij. Če je bil vzrok Don Kihotovega napada na mline na veter njegova norost, je vzrok slovenskih napadov na pravne osebe zdrava pamet, ki v svoji kratkovidnosti ne uvidi, da je namerno opuščanje soočanja s pokvarjenimi in zavrženimi, a pomembnimi posamezniki, za Slovenijo dolgoročno pogubno.

Poudarjam, da sem zadnji, ki bi naivno mislil, da je rešitev Slovenije v obračunu z nekaj sto ali nekaj tisoč posamezniki namesto z nekaj grešnimi kozli, kot so Zidar, Tovšakova ali Kordeš. To bi bilo preveč enostavno, saj bi nam ne bilo treba nič drugega, kot zaprositi Evropsko unijo za financiranje izgradnje zapora za nekaj tisoč oseb (slovenski proračun namreč ni sposoben financirati gradnje zaporov). Toda, sem prvi, ki je prepričan, da je obračun s fizičnimi in ne abstraktnimi nosilci kriminala pogoj, da začnemo spreminjati naš družben (poslovni) model urejanja medsebojnih odnosov. To je prvi korak v smeri preventivnega delovanja sistema, ki se izkazuje kot nenehno prizadevanje za strokovno, racionalno, gospodarno, smiselno ravnanje, kot težnja po odgovornem delu in kot odgovornost za malomarnost in namerno škodovanje.

Dokler stvari ali pojava ne imenuješ s pravim imenom, je nemogoče dojeti pomen česar koli, kar imaš v mislih, a to nekaj ni razgaljeno, ker ni imenovano. Smisel filozofije jezikovnih iger, kot jo je odkril Ludwig Wittgenstein, je prav ozaveščanje pomena v jeziku. Dokler pomen ni izražen v jeziku na način, ki ga nedvoumno in enoznačno razume vsak govorec in poslušalec, je misel, ki je vsebina govorjenega, nesmisel. Trditi, da je na primer Banka Slovenije kriva in odgovorna, ker naj bi goljufala, je nesmisel, ker bi bilo smiselno in pomensko pomembno reči: guverner banke Slovenije in njegovi namestniki in pomočniki in odgovorni vodje oddelkov in strokovni delavci poimensko navedeni so goljufali in povzročili škodo, se okoristili, zlorabili položaj in kar je temu podobnega. Šele tedaj bi jasno razvidno vedeli, kdo je pravzaprav ravnal malomarno in nestrokovno, kdo je bil intelektualno nepošten, kdo je namerno za lastno korist povzročil škodo. Šele tedaj bi lahko zahtevali od konkretnih ljudi, naj plačajo svoje packarije, s katerimi rinejo Slovenijo in njene državljane v bedo in človeka ne vredno življenje.

Vse navedeno nam lepo ilustrira položaj “odgovornega vodje del” po 77. čl. zakona o graditvi objektov. Odgovorni vodja del je fizična oseba, ki moralno, kazensko in materialno odgovarja za to, da se določena gradnja izvaja v skladu z gradbenim dovoljenjem, varno in v skladu s predpisi in standardi. Nadzorujejo ga nadzorni inženir, investitor in ne nazadnje še gradbeni inšpektor. Če ravna odgovorni vodja del nestrokovno, malomarno ali namerno škodljivo, plača škodo, ki jo je povzročil, lahko je kaznovan zaradi prekrška ali pa celo spoznan za krivega v kazenskem postopku. Zato vsak odgovorni vodja del, ki ne želi ogroziti svoje svobode in svojega premoženja ter ugleda, pri čemer je njegova strokovnost in ugled njegovo največje premoženje, od katerega živi, ravna pri opravljanju njegovih dolžnosti skrbno in odgovorno. Zato so gradnje v Sloveniji več ali manj trdne, nesreče pri delu redke, goljufije pri vodenju investicij pa relativno redke. Takšnega odgovornega vodjo del je pravni red sprejel zaradi potrebe, ker se je prav v gradbeništvu posebej očitno kazal interes in možnost okoriščanja z nestrokovnim, malomarnim in namerno goljufivim ravnanjem. Gradbeništvo je torej le zelo očitno manifestiralo vse pojave, ki jih čedalje očitneje manifestira bančništvo, podjetništvo na sploh, javna uprava in predvsem politika v najširšem smislu (vse to seveda preko fizičnih oseb, ki vodijo, organizirajo, odločajo v imenu in za račun pravnih oseb). Odgovor družbe na negativne pojave v gradbeništvu je bil zakonsko opredeljen “odgovorni vodja del”, odgovor na vse ostalo v slovenski družbi pa je napadanje na abstraktne pravne osebe, ki s svojo nesmiselnostjo samo dodatno pomaga omogočati nadaljevanje prakse, ki terja spremembo poslovnega modela.

Povedano drugače: dokler ne bomo na odgovorne funkcionarje v javni in civilni sferi (politične funkcionarje in menedžerje ter nadzornike v gospodarskih družbah) gledali kot na odgovorne vodje del v gradbeništvu, dokler jih ne bomo nadzorovali in terjali strokovno in odgovorno delo brez opustitev in malomarnosti, dokler ti zavrženi odločevalci ne bodo plačevali odškodnin in jedli ričet na Dobu, temveč se bodo javno šopirili v medijih in parlamentu in uživali v svojem protipravno in nemoralno pridobljenem premoženju, toliko časa bomo vsi plačevali kazen za lastno neumnost. To je cena za abstraktni šarm občega, ki nam omogoča iluzijo misliti, da so nesmisli realni. Realna je le revščina, materialna in duhovna, na katero pristajamo v svoji naivnosti.

Slika Tatjane Fink in malarija videza

Namesto solidarnosti je čaščen pohlep. Namesto vestnega in skrbnega dela častimo bogatenje in uspeh, ki temeljijo na izigravanju predpisov in ignoriranju načel dobre vere in poštenja. Dokler ne bo konca te malarije videza, dokler ne bo finančni primitivizem, kot ignoriranje strokovnih pravil finančnega poslovanja razkrit, toliko časa ne bo konca poglabljanja gospodarske in družbene krize.

Ali Žerdin je v Sobotni prilogi Dela 1.3.2014 objavil portret »generalice« Trimo Trebnje, bivše članice nadzornega sveta Krke in bivše članice sveta Banke  Slovenije, ki jo je nadzorni svet Trima po vseh  občudovanja vrednih uspehih razrešil, potem, ko je za neznano vsoto Trimo odkupil njen delež delnic in ji plačal neznano višino odpravnine, kar vse ji  verjetno zagotavlja dostojno življenje in brezskrbno starost do konca njenih živih dni. Slika vzbuja nekakšno nostalgijo po uspešnih  poslovnežih, ki jih ni več in izraža obžalovanje, da tako uspešna direktorica  pobere smetano, medtem, ko bo upnikom Trima in delavcem ostalo reševanje podjetja in njegovo finančno prestrukturiranje, da bi zagotovili finančno sposobnost, kot jo zahteva Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju. Vse kaže, da so največji upniki banke, kar pomeni, da bo prej ali slej potrebno prevaliti breme ohranitve uspešnega podjetja na pleča davkoplačevalcev, ki bodo  uživali v sreči, da lahko s svojo revščino pokrijejo blagostanje, ki ga bo po koncu uspešne kariere uživala Tatjana Fink.

Oscar Wilde je v znamenitem romanu Slika Doriana Greya portretiral lepotca in uspešneža, ki z leti  izgublja šarm mladosti, kar se na njegovem portretu  kaže kot sprevračanje lepote v odurnost. Vzrok je nenavadna povezava med sliko in Dorianovo duševnostjo. V resnici je njegova zunanjost v nasprotju z njegovo notranjostjo, slika pa odraža prav njegovo dušo, odraža vsebino in ne oblike v kateri se ta vsebina lažno prikazuje.

Slika Tatjane Fink, obratno, saj Ali Žerdin ni Oscar Wilde, slika le  videz in ne posega v  vsebino. Povedano drugače, temu opisu slike ni mar resnica, temveč  poizkuša ohranjati videz imenitnosti, poizkuša ustvariti vtis, kako je vse lepo in prav in kako v pogojih trenutne krize nadzorni sveti razrešujejo uspešne direktorice, ki bi si namesto razrešitve zaslužile zaupanje za nadaljnje uspešno delo.

V Sloveniji se je slovenski narod odpovedal socializmu in družbeni lastnini v zameno za malikovanje privatne lastnine. Namesto solidarnosti je čaščen pohlep. Namesto vestnega in skrbnega dela častimo bogatenje in uspeh, ki temeljijo na  izigravanju predpisov in ignoriranju načel dobre vere in poštenja. Predpisi, tako Zakon o gospodarskih družbah kot Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju izrecno nalagajo dolžnost poslovodnih in nadzornih organov ravnati po dobrih strokovnih pravilih finančnega poslovanja, torej po pravilih, kot so določena v Kodeksu poslovno finančnih načel, ki ga je  vsem poslovodjem v gospodarskih družbah in bankah predpisal slovenski Inštitut za revizijo. Spoštovanje teh načel pomeni, da gospodarska družba ne more zaiti v stanje insolventnosti ali nelikvidnosti zaradi opustitev, nestrokovnosti in malomarnosti, ali celo namernega škodovanja družbi, ker so vsi poslovodni, nadzorni organi in  lastniki dolžni pravočasno ukrepati in voditi finančno poslovanje gospodarske družbe tako, da  je gospodarska družba sposobna poravnavati svoje obveznosti do upnikov, delavcev, do države in ob tem še zagotavljati razvoj in ustvarjati dobiček in rezerve družbe za morebitne slabe čase. To pomeni, da družba lahko zaide v nesolventnost in nelikvidnost le zaradi vzrokov, ki jih skrbno, strokovno in pošteno poslovodenje dobrega strokovnjaka ne bi moglo preprečiti.

Dejstvo, da  le redki poslovodje in nadzorniki spoštujejo strokovna načela finančnega poslovanja, saj jih mnogi tudi poznajo ne, je dokazano z razpadanjem slovenskega gospodarstva, ki ga slovenska država in banke zgolj opazujejo. Ta razkroj država in banke nemara celo spodbujajo, vsekakor pa ga omogočajo,ker sistemsko opuščajo zadostne ukrepe uveljavljanja  nadzora in ukrepanja zoper vse, ki  ne ravnajo po dobrih načelih finančnega poslovanja. Celo več, prav sistemski varuhi teh načel v vladi, Banki  Slovenije, računskem sodišču, organih pregona s svojim ignoriranjem zakonskih pristojnosti omogočajo uspešnim »Generalicam« in »Generalom« poslovati tako, da so njihove opustitve nagrajene s stečajem podjetij, v katerih izgubijo davkoplačevalci, upniki in zaposleni,  dobijo pa uspešni  poslovneži (največkrat tudi hkrati solastniki podjetij), ki so uspešno izčrpali  in uničili lastno podjetje in  obogateli na račun osiromašenja delavcev, upnikov, davkoplačevalcev in države.

V čem je razrešena najuspešnejša direktorica in članica sveta Banke Slovenije in nadzornega sveta Krke drugačna, lepša, da si zasluži slikanje v Delu medtem, ko ta isti medij veselo objavlja novice o kazenskih postopkih zoper Bineta Kordeša, Hildo Tovšak, Ivana Zidarja, Dušana Črnigoja, Igorja Bavčarja, Boška Šrota in druge podobne osebe?  Odgovor je preprost. Ni različna v bistveni lastnosti, ker lahko domnevamo, da nesolventnost TRIMA kaže, da je gospa Tatjana Fink podobno kot vsi našteti izčrpavala na še neraziskan in še neugotovljen način lastno podjetje,  kar  enako, kot  ravnanje vseh naštetih vodi v stečaj družbe in povzroča izgube, škodo in revščino. Vse to  je sorazmerno koristim, ki si jih je s svojim uspešnim poslovanjem pridobila. Morebitni oškodovanci bodo lahko v verjetnih insolventnih postopkih terjali svoje terjatve in živeli v upanju, da bodo tudi kaj izterjali. Koliko bodo uspeli izterjati odškodnine in ali bodo pri tem uveljavljali odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom po pravilih insolventnega prava, bo pokazal čas. Do sedaj nismo bili priče kakršnim koli uspehom pri to vrstnih primerih na sodišču.

Sistemsko je zaradi opustitve nadzora in kolapsa pravne države objektivno soodgovorna tudi Banka Slovenije ki prav tako ni odigrala svoje nadzorne funkcije nad poslovanjem bank, pri čemer nosi del te soodgovornosti tudi bivša članica sveta Banke Slovenije, ki nam jo sedaj sobotna priloga slika v svojem portretu. Banka Slovenije je sodelovala pri omogočanju pridobivanja javnega denarja uspešnim direktorjem in lastnikom kapitala ob asistenci bank, ki svoja koruptivna ravnanja, skrita v slabih kreditih prenesenih na slabo banko, sedaj razglašajo za poslovno skrivnost. To ravnanje dejansko prikriva bogatenje uspešnih podjetnikov ,medtem ko država in njeni državljani zaradi brezposelnosti in uničenja sistemsko pomembnih družb tonejo v vse večjo revščino.

V  družbi, kjer je človek človeku volk in kjer država ne izvaja več svoje osnovne funkcije varovanja zakonitosti, poštenja in pravičnosti, je uspešnim poslovnežem dovoljeno vse, državljanom pa je dovoljeno le s svojo revščino prispevati k bogastvu izbrancev. Vsa načela naravnega prava in ideje družbene pogodbe ne štejejo nič več, saj jih kritični novinarji v medijih ne uporabljajo v slikanju resnice portretov ključnih  oseb, ki so s svojim načinom izkrivljanja predpisov pripeljale slovensko zgodbo o uspehu v zgodbo o neusmiljenem boju za preživetje, ne le posameznikov, temveč celotnega naroda.

Vse kaže, da sistemsko mediji nočejo slikati  portretov tako, da bi le-ti prikazovali vsebino in resnico, temveč v manirah žargona pravšnjosti raje slikajo podobe, ki nas zavajajo s skrivanjem ključnih vzrokov razpadanja gospodarstva ter umiranja socialne in pravne države. Dokler ne bo konca te malarije videza, dokler ne bo finančni primitivizem, kot ignoriranje strokovnih pravil finančnega poslovanja razkrit, toliko časa ne bo konca poglabljanja gospodarske in družbene krize, ki  lahko prav kmalu doseže prag, ki je že dosežen v Bosni in Ukrajini, kjer ljudje nimajo več kaj izgubiti, pa so se lotili požiganja in uničevanja premoženja, ki ni njihovo, ampak je v goljufivih igrah menjave in lastninjenja prešlo v last majhnega števila predstavnikov uspešnih poslovnežev, ki nam jih v barvah nostalgije slikajo kritični novinarji.

Slika Tatjane Fink, tako pravzaprav ni njena slika, saj na njej sploh ni prave Tatjane Fink, je le njena podoba, kakršna je všeč vladajoči politiki (desni in levi), ki s ciljem skrivanja resnice in ključnih vzrokov ljudske nesreče in sreče pohlepnežev, ki s pomočjo države potiskajo ljudstvo v bedo, da bo prisiljeno garati cele dneve za mezdo, ob kateri se bo izčrpalo dovolj hitro, da ne bo uživalo pokojnin.  Takšno za kapital idealno stanje bo doseženo tudi s stopnjevanjem preusmerjanja pozornosti na grešne kozle. Po kakšnih kriterijih je na primer za grešnega kozla izbrana uspešna direktorica Hilda Tovšak, medtem ko je Tatjana Fink deležna slikarske umetnosti slikanja videza brez vsebine, niti ni pomembno. Pomembno je le to, da obe slikarski tehniki zastirata resnico, preprečujeta odpravljanje finančnega primitivizma in omogočajo nadaljnje plenjenje pajdaškega kapitalizma, ki se norčuje iz pravne države in  jemlje večini državljanov pravico do dostojnega življenja.

Kaj nas čaka? Delaj več, manj porabi zase in več pusti državi in delodajalcu. To nam sporoča slovenska politika. To sporočilo pomeni, da smo čedalje manj vredni, saj ne moremo toliko prigarati in prihraniti, kot nam lahko uspešneži z blagoslovom politike poberejo in odnesejo v davčne oaze. Pri vhodu v Cankarjev dom stoji reklamni pano s sliko prekrasne lagune nekje na Karibih in nas vabi, naj zaupamo finančnim svetovalcem, ki nas popeljejo na svet davčnih oaz. Ta reklama pove pravo vsebino politike slovenske oblasti, je prava podoba vsebine njenega sporočila. Delajmo več, da bodo izbranci in uspešneži, generali in generalice lahko uživali v čudovitih lagunah davčnih oaz. Je pač tako, da tega užitka ni, če ni na drugi strani vsesplošne revščine. Ta užitek je možen le toliko časa, dokler bodo delavci, kmetje, brezposelni, skratka vsi davkoplačevalci živeli v prepričanju, da so take slike, kot je slika Tatjane Fink, slike resnice in dokler ne bodo v teh slikah prepoznali vso odurnost vsebine, ki jo ideologija na tak prikrit način vsiljuje ljudstvu.

Skratka, dokler je ljudstvo dovolj neumno, da v podobah slovenske ideologije ne prepozna  prave vsebine prikazane uspešnosti, toliko časa bomo še priče mnogim uspehom slovenskih poslovnežev za ceno človeka nevrednega življenja v socialni in pravni državi Republiki Sloveniji.

Kolikor nas sobotna priloga s svojim slikanjem namenoma ali nehote navaja k heretičnemu iskanju resnice in k spregledu ideologije, je ta članek odličen in smo Ali Žerdinu dolžni hvaležnost, da  nas spodbuja k odkrivanju primitivizma, ki je ključen vzrok slovenskega gospodarskega in družbenega razkroja, ki mu ni videti konca.

(tekst je bil napisan z namenom objave v Sobotni prilogi Dela kot komentar na portret Tatjane Fink; kljub telefonskemu zagotovilu odgovornega urednika Sobotne priloge Dela, da bo komentar tam objavljen, se to ni zgodilo; tudi to je eden od razlogov, da smo zagnali Prometeja)

Šibka finančna funkcija in finančni primitivizem v podjetjih

Veliko se govori o odgovornosti bank in Banke Slovenije pri oblikovanju velikega obsega »slabih« kreditov. Ne smemo pa pozabiti odgovornosti poslovodstev podjetij, saj v veliki večini primerov, če bi delala v skladu z načeli poslovno finančne stroke in v skladu z zakoni, kreditov glede na finančno stanje in položaj podjetja sploh ne bi smela vzeti. Posebno pa ne v takšnem obsegu in za tako rizične projekte. Nasprotno – finančno sanacijo in krepitev svojega finančnega položaja bi morala začeti veliko prej in predvsem v ta namen izkoristiti čas ugodne gospodarske rasti. V takšne strategije bi jih morale siliti tudi banke, če bi spremljale finančni položaj podjetij. Zato lahko način dogajanja, ki je »ignoriral« strokovnost na poslovno finančnem področju na raznih ravneh, imenujem finančni primitivizem. To je bilo tudi okolje, ki je omogočilo razcvet raznih finančnih malverzacij v sistemsko pomembnem obsegu.

Banke so po Kodeksu poslovno finančnih načel (KPFN)[1] ter svojih predpisih dolžne spremljati in obravnavati podjetja (kreditojemalce) glede na finančni položaj podjetja[2] in ne zgolj na osnovi poslovnih in računovodskih poročil. Če bi delale strokovno, skrbno in zakonito, sploh ne bi mogle odobriti velikega dela posojil ne glede na konjunkturo in obilico poceni zunanjih virov. Najmanj pa, da bi kredite skoraj »metale« za podjetji, kot se je nekdo slikovito izrazil. Opustitvena ravnanja so običajno odškodninsko pregonljiva (vsaj za podjetja), hujša malomarnost (kamor pomembne opustitve brez dvoma sodijo) pa tudi kazensko.

Podobno neobvladovanje strokovnih in drugih parametrov posla bi lahko našli tudi v ministrstvih in raznih strokovnih inštitucijah, ki analizirajo in pripravljajo različne elaborate za potrebe vlade.

Seveda situacija ni nič boljša v podjetjih, čeprav jih že Zakon o gospodarskih družbah (ZGD) zavezuje, da morajo poslovati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in so za to odškodninsko odgovorni. Še bolj izrecen v zahtevi po strokovnosti in skrbnosti pa je ZFPPIPP[3] (še posebej 2. poglavje) ter v skladu s zakonom še Kodeks poslovnofinančnih načel (KPFN), saj zakon v 28. členu kot temeljne obveznosti poslovodstva določa:

»(1) Poslovodstvo mora zagotoviti, da družba posluje v skladu s tem zakonom in pravili poslovnofinančne stroke.« Ta pravila so določena v KPFN.
»(2) Poslovodstvo mora pri vodenju poslov družbe ravnati s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in si pri tem prizadevati, da je družba vedno kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobna.« Tudi ti pojmi so opredeljeni v KPFN
»(3) Člani poslovodstva so solidarno odgovorni družbi za škodo, ki nastane zaradi kršitve njihovih obveznosti, določenih v 2. poglavju tega zakona
»(4) Člani poslovodstva so prosti odškodninske odgovornosti iz tretjega odstavka tega člena, če dokažejo, da so pri izpolnjevanju svojih obveznosti ravnali s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in stroke upravljanja podjetij.« Torej najmanj v skladu s KPFN in drugimi strokovnimi kodeksi in standardi. Zakon torej določa za poslovodstva obratno dokazno breme.

ZFPPIPP je predvsem zakon o finančnem poslovanju, katerega skrajni primer sta prisilna poravnava in stečaj. Drugo poglavje ZFPPIPP je torej osrednje, ne glede na dolžino posameznih poglavij, in govori o načinu poslovanja in odgovornostih v normalnih pogojih in preden nastopijo insolvenčna stanja.

Podjetja večinoma finančno ne poslujejo po zgornjih načelih niti v njihovih računovodskih in poslovnih poročilih ne najdemo poročil o finančnem položaju podjetja, kljub jasni zahtevi ZGD (pojem finančno stanje podjetja pa je opredeljen samo v KPFN). V glavnem se pri pojasnjevanju postavk prepisujejo definicije iz Slovenskih računovodskih standardov (ki ne opredeljujejo pojma finančni položaj – stanje podjetja, niti ne določajo poročevalskega standarda zanj) in revizorji to tolerirajo. Tudi revizorji bi lahko bili iz tega naslova odškodninsko odgovorni.

Ustrezno ravnanje in poslovanje po KPFN v podjetju pomeni, da mora finančna funkcija pripraviti vse vrste finančnih poročil, načrtov in predlogov. Zgolj računovodsko poročilo ni dovolj. Najmanj kar mora finančna funkcija narediti, v primeru da kot poročilo o finančnem stanju in položaju podjetja prevzame kar računovodsko poročilo, je utemeljena argumentacija, zakaj ni potrebe po pretvarjanju računovodskih kategorij v finančne kategorije ter računovodske slike v finančno sliko. Če smo natančnejši, računovodsko poročilo ne more biti kar poročilo družbe o finančnem položaju podjetja. To je nemogoče iz vsaj dveh zornih kotov. Prvič, finančni položaj podjetja zahteva pretvorbo vseh računovodskih kategorij v finančne in drugič, finančni položaj podjetja je veliko več in zajema niz drugih podatkov in informacij kot zgolj računovodsko poročilo.

Seveda se v večini slovenskih podjetij ne najde nič od naštetega. Finančna funkcija običajno opravlja zgolj plačilni promet, kar pa je absolutno premalo glede na njeno vlogo in širino opravil po KPFN. To omogoča poslovodstvu in obvladujočim lastnikom manipuliranje z realnim finančnim položajem podjetja, največkrat na škodo vseh ostalih deležnikov podjetja (tudi države). Torej v nobenem primeru ne bi smelo biti težko ugotoviti, da poslovodstva niso zagotovila poslovanja v skladu s ZFPPIPP in pravili poslovnofinančne stroke. In vendar nosilci javnih funkcij ali banke niso nikoli pravočasno ugotovili (ne poznam nobenega primera v Sloveniji po letu 1990), da je v podjetju kaj narobe, kaj šele, da bi kakor koli ukrepali.

Vse navedeno generira »šibko finančno funkcijo« in posledično finančni primitivizem v odločanju in upravljanju, oziroma manipuliranju s podjetjem in njegovimi denarnimi tokovi ter njegovim finančnim položajem. V glavnem pa se okoli denarnih tokov pletejo tudi vse vrste raznih zgodb o zlorabah, ki so večinoma mogoče ob netransparentnosti denarnih tokov in ob nedelu in nenadzoru ter ob »ignoriranju« 2. poglavja zakona o finančnem poslovanju (ZFPPIPP) in KPFN. Če začnemo presojati odgovornosti po vsebinskih zavezah glede načina in vsebine dela po ZGD, ZFPPIPP in KPFN, je večina primerov objavljenih v medijih skoraj z gotovostjo vsaj odškodninsko obsodljivih.

Vsi pomembni zakoni v Sloveniji se podredno sklicujejo na Kodeks poslovno finančnih načel. In kaj ta zbirka vsebuje? Nič drugega kot jasen popis, zbir ekonomskih pravil finančnega položaja podjetja, kaj in kako mora imeti urejena finančna razmerja pod svojo streho, kako mora uravnavati strukture virov, naložb, upravljati s tveganji. Vsak ekonomist to pozna oziroma bi moral poznati, finančnikom pa bi morala biti vsebina kot profesionalna Biblija (KPFN jih namreč zavezuje).

Toda ali je tudi bila? Glede na današnje čase bi lahko rekli, da ne. Toda zakaj? Morda zaradi nevednosti, nepoznavanja, zavestnega kršenja ali pa zaradi šibkosti »finančne funkcije«, »šibkega finančnika« v podjetju? Opozoriti moram, da oznaka »šibkost« ne pomeni osebne lastnosti, temveč podjetniško lastnost, ko se sile, razmerja med funkcijami v podjetjih tako uravnavajo, da profesionalna finančna funkcija nima nobene teže, vrednote, moči pri sprejemanju oziroma oblikovanju odločitev. Pravila poslovnofinančne stroke se je »ignoriralo. Samo da bo, pa čeprav strokovno pomanjkljiv in visoko tvegan »razvoj«, »napredek«, »projekt«, malverzacija, realiziran ne glede na posledice za finančni položaj podjetja.

Presojanje po profesionalnih in vsebinskih načelih gospodarjenja ima potencialno veliko moč v postopkih in vsebinskem urejanju odgovornosti, tako za nazaj, kot tudi za vzpostavljanje reda in strokovnosti za naprej. V stroki in med finančniki je poznavanje drugega poglavja ZFPPIPP, da ne govorim o KPFN, na žalost minimalno ali sploh neprisotno (kljub jasni zakonski zahtevi in obveznosti). Zato je namen tega zapisa tudi »streznitev« za velik del »srenje«. Kodeksa poklicne etike poslovnega finančnika[4] – tudi objavljen na internetu – pa raje sploh nikjer ne omenjam, ker vsi samo debelo gledajo.

Strokovni profesionalizem, izvajan že samo v skladu z zakoni (torej v sistemu, kjer bi bil finančni primitivizem in šibka finančna funkcija zgolj občasen in sistemsko nepomemben pojav), bi pripeljal do čisto drugačnih rezultatov in mnogo boljšega gospodarskega položaja Slovenije, ker se nikakor ne bi mogle trdovratno generirati sistematično večinoma slabe odločitve in generirati tako plodno okolje za finančne malverzacije. Vse skupaj je v Sloveniji dobilo sistemsko pomembne razsežnosti in dinamiko »začaranega« kroga.

Dobro delovanje sistema na vsakodnevni in praktični ravni (temu posvečajo Nordijci veliko pozornost) je temelj tudi za ekonomske politike, saj ekonomska stroka kot predpostavko jemlje pretežno delovanje sistema v smislu deležniških vlog kot jih v uvodnem delu lepo opiše že KPFN. Če pa je prisvajanje denarnih tokov, ne glede na usodo podjetja in deležnikov, pretežno oziroma sistemsko pomembno, potem je tudi vsebina delovanja ekonomskega sistema popolnoma drugačna. Vsaka makroekonomska politika bi morala vzeti to v obzir, če naj bi bila uspešna. Dobra makroekonomska politika v slabo delujočem sistemu (sistemu pretežnega ropanja denarnih tokov in ne sistemu ustvarjanja vrednosti za lastnike) samo dodatno »futra« prisvajanje in ne more dobro delovati (razen če nadaljnje »futranje« ni namen – če še jaz malo podležem teoriji zarote).

Ali ni po svoje žalostno, da je obsežen, interesno vzdrževan finančni primitivizem ekonomske stroke v praksi omogočil in pripeljal do vsega tega? Ne pravim, da je to vzrok, je pa posledica, ki je kot vzrok generirala svoje naprej. Vrh ekonomske stroke pa nič.

V postopkih obremenjevanja denarnih tokov podjetij, ki jih je omogočala ohromljena primitivna finančna funkcija in nadzor, so poslovodstva skoraj vedno sodelovala z različnimi pravnimi strokovnjaki, ki so poskrbeli za proceduralno pravilne postopke. Sedaj pa tožilci in stečajni upravitelji …., ki so pravniki (in ne finančniki), iščejo pomanjkljivosti v teh postopkih, ki pa so jih pravniki podjetji s stališča pravne stroke že dodobra preverili. Poslovodstva bi se torej bilo potrebno lotiti na vsebinskih vprašanjih poslovnofinančne stroke, ki jih določajo načela KPFN. Ker pa te postopke (stečajni upravitelji, tožilci … itd.) vodijo pravniki brez sodelovanja profesionalnih finančnikov, seveda nimajo ne znanja, ne sposobnosti učinkovitega vsebinskega preganjanja navedenih malverzacij. Na enak problem »neznanja« naletimo tudi v sodnem sistemu. Zato se pogosto ustvari občutek, da vsi vedo za malverzacije, hkrati pa jim ne znajo ali celo nočejo stopiti na prste.

Tragikomično je, da že obstoječi pravni sistem, praktično brez sprememb, omogoča enostavno ugotavljanje odškodninske odgovornosti poslovodstev. Potrebno je samo preklopiti iz iskanja zgolj osebne kazenske odgovornosti, kjer je potrebno dokazovati stroge znake kaznivih dejanj (z dokaznim standardom gotovosti in načelom »v dvomu v korist obdolženega«), na ugotavljanje zgoraj navedenih malomarnosti in opustitvenih ravnanj poslovodstev. Pravno prakso, ki je zašla v primarno iskanje kazenske odgovornosti, temelječe na dokazovanju storitvenih ravnanj poslovodstev, je potrebno obrniti v primarno iskanje odškodninske odgovornosti poslovodstev in dokazovanje njihovih opustitvenih ravnanj. Te malomarnosti in opustitve so »hujše« in pomenijo za akterje neomejeno odškodninsko odgovornost ter obratno dokazno breme za škode, ki so jo družbe in upniki utrpeli zaradi takšnih malomarnih opustitev dolžnih ravnanj poslovodstev po pravilih poslovnofinančne stroke in opustitve ravnanj s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in stroke upravljanja podjetij.

Igor Umek in Stanko Štrajn

Opombe:

[1] Kodeks poslovno finančnih načel – 14.2. točka kodeksa: »Ta kodeks je sprejel Slovenski inštitut za revizijo s sklepom strokovnega sveta Inštituta dne 11. decembra 1997. S sprejetjem tega kodeksa neha veljati kodeks poslovnofinančnih načel iz leta 1989.« In še točka 14.3. kodeksa; »Ta kodeks zavezuje vse člane Slovenskega inštituta za revizijo in tiste, ki so vpisani v njegov register. Ko postanejo člani Slovenskega inštituta za revizijo ali se vpišejo v njegov register, se zavežejo, da bodo delovali po načelih tega kodeksa. Prav tako morajo delovati po njegovih načelih tudi vsi drugi strokovnjaki, ki delajo na področju finančne funkcije.«

[2] Finančni položaj je stanje podjetja tako glede na preteklo doseganje njegovih finančnih ciljev kot tudi glede na sposobnost prihodnjega doseganja teh ciljev. Posebej je pomembno obravnavanje finančnega položaja glede na ročnost (kratkoročni in dolgoročni) in glede na informacijsko osnovo (bilančni in zunaj-bilančni). V tekstu KPFN je pojem finančni položaj in finančni položaj podjetja še na mnogih mestih dodatno razdelan in podrobneje opredeljen v vsaki njegovi sestavini.

[3] Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) Št. 450-01/07-7/1, Ljubljana, dne 17. decembra 2007, EPA 1662-IV

[4] Kodeks poklicne etike poslovnega finančnika – izpis dela točke 6. Kodeksa:

6.2. Ta kodeks je sprejel Slovenski inštitut za revizijo s sklepom sveta Inštituta dne 17. aprila 1998. S sprejetjem tega kodeksa neha veljati kodeks poklicne etike finančnika iz leta 1989.

6.3. Ta kodeks zavezuje vse člane Slovenskega inštituta za revizijo in tiste, ki so vpisani v njegov register. Ko postanejo člani Slovenskega inštituta za revizijo ali se vpišejo v njegov register, se zavežejo, da bodo delovali po načelih tega kodeksa. Prav tako morajo delovati po njegovih načelih tudi vsi drugi strokovnjaki, ki delajo na področju finančne funkcije.

6.4. Kodeks poslovnofinančnih načel in kodeks poklicne etike poslovnega finančnika sestavljata celoto.

(besedilo je bilo objavljeno na http://damijan.org/2013/02/27/sibka-financna-funkcija-in-financni-primitivizem-v-podjetjih/#more-33073)