Neumnost varuje Slovenijo

Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o tujcih, ki ga je prejšnji teden sprejela slovenska oblast, objavljen pa je bil v zadnji številki Uradnega lista, je dejansko brezpredmeten pravni akt, saj glede na mednarodno pravo in glede na našo ustavo dejansko ne more imeti nikakršnih pravnih posledic in dejansko ne pomeni ne veliko ne majhno varnost Slovencev, ker dejansko pomeni nič. Resnica tega zakona je, da pomeni nič in je neumen vsak, ki misli, da bomo Slovenci zaradi te neumnosti v naši državi bolj varni, kot bi bili brez te dopolnitve in sprememb zakona o tujcih.

V 5. številki Uradnega lista Republike Slovenije za leto gospodovo 2017 sta s takojšnjo veljavo objavljena dva zakona, ki zagotavljata državljanom varnost znotraj meja naše republike. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o tujcih (ZTuj-2D) je pooblastil policijo, da predlaga vladi, da le ta predlaga Državnemu zboru, da ta lahko naroči policiji, naj preneha spuščati v republiko tujce, ne glede na to, ali gre za begunce, ali za migrante, Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o nadzoru državne meje (ZNDM-2B) pa je izrecno pooblastil policijo, da po mili volji postavlja bodečo žico in druge ograje in tehnična sredstva na katerekoli parcele ne glede na lastništvo in tako prepreči legalen ali ilegalen vstop tujcev na našo sveto zemljo. Navedene zakonske spremembe naj bi zagotavljale slovenskemu ljudstvu varnost in nas branile pred vsemi tujci ne glede na njihovo vero, raso, spol, starost ali katerekoli druge osebnostne lastnosti. Tujec je potemtakem nezaželen in nima pri nas kaj iskati, še manj početi.

ZNDM-2B v javnosti ni vzbudil posebne pozornosti, čeprav v zvezi s postavljanjem ograj in vsega ostalega, kar pride naši policiji in histerični vladi na misel, odpravlja vsa pravna pravila in predpise, ki urejajo graditev objektov, urejanje prostora, rabo voda, lov in ribolov. Policija po tem zakonu lahko počne kar se ji zljubi, državljani pa moramo to samovoljo mirno trpeti in se veseliti svoje revščine znotraj bodeče žice, ki jo lahko uživamo v popolni varnosti, ki nam jo prinašajo novo sprejeti zakoni. ZNDM-2B je pač zbledel spričo ZTuj-2D, ki je razvnel politične in pravne razprave o skladnosti njegovih določb s slovensko ustavo in ratificiranimi mednarodnimi deklaracijami in konvencijami s področja človekovih pravic, posebej še glede varovanja pravic beguncev. Kakor koli so pravni in ideološki spori naših poslancev in avtoritet s področja ustavnega in mednarodnega prava človekovih pravic ostri in visoko strokovni, pa je dejstvo, da nihče ni opazil, da so vsi ti spori pravzaprav brezpredmetni.

Slovenska ustava v 8. členu določa, da se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno. Splošna deklaracija o človekovih pravicah, ki jo je generalna skupščina Združenih narodov sprejela v Parizu 10. 12. 1948, določa mednarodno sprejet civilizacijski standard človekovih pravic, torej tudi pravic tujcev, beguncev in migrantov, če jim priznavamo da so ljudje. Deklaracija sicer ni mednarodna pogodba, a je njena vsebina konkretizirana in sprejeta v konvencijah, med drugimi tudi v Konvenciji o beguncih iz leta 1951 in protokolu k tej konvenciji iz leta 1967, kar vse je Slovenija ratificirala z zakonom o ratifikaciji z dne 6. 7. 1992. Nadalje je Slovenija 14. 5. 1993 podpisala Evropsko deklaracijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin Sveta Evrope iz leta 1950, ki jo je z zakonom ratificirala 28. 6. 1994.

Po 8. členu slovenske ustave te objavljene in ratificirane pogodbe vežejo Slovenijo tako, da se norme ratificiranih konvencij neposredno uporabljajo. Torej so mednarodne pogodbe v neposredni uporabi močnejši pravni akt od zakona, saj jim slovenska ustava podeljuje močnejši položaj z neposredno uporabo. Še več, te pravice imajo zagotovljeno tudi varstvo pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, kar pomeni, da bi Evropsko sodišče presojalo v primeru sporov kršitve pravic beguncev in migrantov kot tujcev ne glede na določbe ZTuj-2D. To pomeni, da je ZTuj-2D dejansko brezpredmeten pravni akt, saj glede na mednarodno pravo in glede na našo ustavo dejansko ne more imeti nikakršnih pravnih posledic in dejansko ne pomeni ne veliko ne majhno varnost Slovencev, ker dejansko pomeni nič. Resnica tega zakona je, da pomeni nič in je neumen vsak, ki misli, da bomo Slovenci zaradi te neumnosti v naši državi bolj varni, kot bi bili brez te dopolnitve in sprememb zakona o tujcih.

Očitno se navedenega zaveda tudi profesor ustavnega prava, predsednik vlade Miro Cerar, saj sicer ne bi imel potrebe spreminjati in dopolnjevati še Zakona o nadzoru meje s še ostrejšim poseganjem v temeljne pravice ne le človeka na sploh, ampak tudi v pravice državljanov Slovenije, ki so kot temeljne človekove pravice ustavno pravno varovane. Tako kot ZTuj-2D ne daje varstva, tako tudi ograje in tehnična sredstva na mejah ne varujejo našega ozemlja pred legalnim ali ilegalnim vstopom tujcev. V SFRJ je armada striktno varovala meje in so nenehno ob mejah trojke graničarjev po dnevi in ponoči, 24 ur na dan v vsakem vremenu nadzorovale meje in lovile vse, ki so skušali priti v Jugoslavijo ali iz nje pobegniti. Pogosto je prišlo tudi do streljanja in pogosto so na mejah obležali ranjeni ali ubiti begunci. Tudi mnogi Slovenci so žalostno končali svoje poskuse pobegniti v Avstrijo ali Italijo, saj so jih graničarji ujeli, ali ustrelili. Tudi mnogi Bolgari, Albanci, Romuni so izkusili ostrino jugoslovanskih graničarjev. Takšnega jugoslovanskega varstva meje ne pričakujem, ne ker ga naša vlada nemara ne bi želela, ampak, ker ga naša policija in vojska nista sposobna izvajati. Vsaj upam, da slovenski policaji in vojaki niso sposobni na meji pobijati beguncev in migrantov. Tudi če bi bili sposobni, pa sem prepričan, da se to ne bo zgodilo, ker slovenska policija in vojska slovenske meje sploh ne nadzorujeta.

V letošnjem mrzlem januarju je Kolpa čez in čez zamrznila in bi jo po ledu lahko vsakdo brez težav prekoračil tam, kjer so ograje, tam, kjer ograj ni ali tam, kjer so le še ostanki ograje, ki kazijo lepoto Bele Krajine. Belo Krajino je letos tudi debelo zasnežilo in ker nihče ne pluži dostopnih poti do Kolpe, slovenska vojska in policija z dragimi in zmogljivimi mercedesovimi terenskimi avtomobili ne more pripeljati do Kolpe in je zato že skoraj dva meseca ta del meje čisto brez nadzora. Slovenija ima denar, da gradi brezpredmetne ograje, toda ne zmore splužiti poti, da bi vojska in policija lahko opravljala vožnje ob meji. Res bi policaji in vojaki lahko gazili sneg do kolen, kot so to nekoč počeli jugoslovanski graničarji, a tega ne prakticirajo, vsaj jaz še nisem videl ne vojaka ne policaja, ki bi gazil sneg ob meji in na vsakih nekaj minut preveril, ali nemara kakšen begunec nelegalno pleza čez ograjo, ali se plazi pod njo, ali pa kot mnoge srne do smrti krvavi na bodeči žici. Seveda policija in vojska ni tako neumna, da bi po dnevi in pomoči v vsakem vremenu nadzorovala mejo, saj to sploh ni potrebno, ker beguncev, ki se jih boji naša vlada in za njo še poslanci, dejansko sploh ni. Tako smo varni, a ne zaradi varovane meje, pač pa zato ker beguncev ni, pa tudi če bi bili, nas ne bi ogrožali s tem, da bi (kot je to bilo preteklo leto) preko Slovenije želeli priti v Avstrijo.

Državni zbor je na predlog vlade sprejel omenjena zakona in s tem celemu svetu sporočil, da Slovenija ne spoštuje sprejete deklaracije in konvencije o človekovih pravicah, še zlasti o pravicah beguncev. S tem je slovenska zakonodajna in izvršna oblast celemu svetu sporočila, da Slovenija kot država ni nič boljša od samozvanega muslimanskega kalifata, ki pobija in muči prebivalstvo na svojem ozemlju, posiljuje ženske, terorizira demokratičen zahod in njemu ljubo nedemokratično Turčijo in uničuje svetovno kulturno dediščino in povzroča množičen eksodus milijonov beguncev, ki jim Slovenija odreka njihove človeške pravice. Slovenija tako ignorira temeljne civilizacijske pridobitve razglašene s Deklaracijo o človekovih pravicah iz leta 1948. Razlika je le to, da prvi svoje nespoštovanje človekovih pravic demonstrira na najgrozovitejši možen način, Slovenija pa demonstrira svoje nespoštovanje sprejetih civilizacijskih standardov na najneumnejši možen način. S sprejetimi zakoni namreč ne dosega ciljev, ki jih razglaša, saj nam ne zakoni ne ograje ne dajejo varnosti, oboje pa povzroča veliko škodo Sloveniji in njenim državljanom.

Vsekakor vidimo, da je varovanje Slovenije na način, kot ga izvajata naša izvršna in zakonodajna oblast, pravzaprav neumnost brez primere. Kako je to mogoče, zakaj naša vlada to počne? Mar ne bi bilo primerneje spoštovati človekove pravice, ne le tujcev ampak tudi slovenskih državljanov tako, da bi se odrekli neumnosti in raje skrbeli za krepitev gospodarstva, za zagotavljanje socialne in pravne varnosti državljanov. Koliko bi bilo manj gorja, če bi imeli manj brezposelnih, site otroke v šolah in preskrbljene starčke v domovih za ostarele, manj čakajočih na zdravniške posege, več zadovoljnih kulturnikov, ki bi nas osrečevali z umetnostjo. Mar nam je res treba mirno gledati, kako skoraj polovica mladih generacij zapušča Slovenijo in gre s trebuhom za kruhom po svetu, ker doma ne vidijo nikakršne perspektive za dostojno življenje. Gotovo bi stranka, ki je na oblasti, na naslednjih volitvah premočno zmagala, če ne bi ravnala neumno in če bi sledila zdravemu razumu, kot ga opisuje to besedilo. Toda očitno je račun drugačen. Neumnost je temelj za uspeh na volitvah, ker si vladajoča stranka obeta zmagati in ponovno dobiti zaupanje volivcev, ker bodo le-ti nasedli ideologiji neumnosti, ki temelji na strahu in na zlaganosti.

Kakor koli že, pa moramo ugotoviti, da imajo vse te potegavščine slovenske oblasti tudi racionalen razlog. Ne glede na neumnost, opravičujejo trošenje javnega proračunskega denarja, ki ga državljani ob svoji revščini plačujemo v proračun, sicer ne rade volje, a nam drugega ne preostane, ker nam davkarija sicer prisilno pobere še več, kot nam pobere s plačili, ki jih sami nakazujemo na enotni zakladniški račun. Zbran denar je treba porabiti, seveda ne za javno, ampak za korist vseh prisklednikov, ki so blizu oblasti. Koliko javnega denarja je poniknilo v naročilih za ograjo, ki so bila dana brez razpisov, koliko stanejo vožnje dveh vojakov in ene policajke v dragih terenskih vozilih naše vojske, koliko nas bo stalo opremljanje policije in vojske ne bomo nikoli izvedeli, saj gre za nadvse skrbno varovane skrivnosti. Očitno je naši oblasti koristno polniti prave žepe in ob tem sejati strah pred begunci, da bi od nacionalizma in vere zaslepljeni volivci nagradili vladajočo stranko še na naslednjih volitvah s še enim mandatom.

Vse kaže, da si Slovenci zaslužimo, da bi se vladajoča Stranka modernega centra, preimenovala v Stranko neumnega centra, saj – kot izgleda – bo neumnost vladala še naprej tako, kot vlada do sedaj.

Odgovornost v ograji neumnosti II.: tisti, ki odločajo, ne odgovarjajo

V vseh dobro delujočih pravnih redih je natančno znano, kdo je kaj odločil in kdo je za kaj odgovoren. Kdor odloča, tudi odgovarja. V primitivnih in slabo delujočih pravnih redih pa tisti, ki odločajo, ne odgovarjajo, ker pravzaprav ni znano, kdo je kaj odločil, saj se imena skrivajo ali pa se posegi izvršijo brez konkretnih odločb ali pa se ukrepa na podlagi odločb nepristojnih organov. Tudi v gospodarstvu se ta vzorec iz javne sfere ponavlja, saj uprave pogosto ne odločajo transparentno in ni dokumentirano zapisanih odločitev.

Vladanje Cerarjeve vlade nedvomno označujejo sprenevedanje v zvezi z izgradnjo drugega tira Divača-Koper in neumnosti, ki jih ta vlada počne z ograjevanjem Hrvaško –Slovenske meje. Višino škode zaradi nerazumnega odklanjanja najugodnejšega načina gradnje drugega tir Divača – Koper je v svoji obsežni analizi natančno izračunala skupina strokovnjakov pod vodstvom dr. Jožeta Damijana. Škoda zaradi ograjevanja Slovenije bo za državo mnogo manjša od že povzročenih škod znamenitih primerov, kot je gradnja TEŠ6 ali primerov malomarnega bančnega poslovanja, toda to je aktualen primer, ki se odvija pred našimi očmi nazoren in razkriva logiko, zaradi katere se pri nas odgovornost v resnici sploh ne uveljavlja.

Dejstvo je, da je slovenska vojska ob pomoči češke vojske postavila več sto kilometrov bodeče žice v času, ko so begunci v tisočih prehajali Slovenijo organizirano in pod nadzorom z vlaki in avtobusi in nenadzorovanega prehajanja meje, razen nekaj primerov, ko je hrvaška oblast organizirala pregon beguncev mimo mejnih prehodov in tudi prek rek ni bilo. Namesto, da bi Cerarjeva vlada ukrepala proti hrvaškim kršitvam evropskih pravil nadzora nad prehajanjem meje, je brez potrebe na stroške proračuna postavila več sto kilometrov bodeče žične ograje (koliko km je bilo dejansko postavljenih in koliko je to stalo, je javnosti skrito, ker bi naj šlo za podatke, ki naj bi bili vojaška skrivnost, čeprav gre za pristojnosti policije). Po tem, ko se je organizirano prehajanje meje ustavilo, ker je Evropa po predlogu Mira Cerarja organizirala brutalno pretepanje beguncev na grško-makedonski meji, je vojska žične ograje, ki so bile plačane iz proračuna v neznani višini, odstranila in sedaj postavlja tako imenovane panelne ograje, ki prav tako kot žične ograje nimajo drugega namena, kot omogočiti pretok javnega denarja iz proračuna na račun podjetja, ki je pridobilo državno naročilo brez postopka javnega naročanja. Te panelne ograje so gotovo še mnogo dražje od žičnih ograj. Ograje dejansko postavljajo različni podizvajalci, ki za svoje delo prejmejo mnogo manj kot njihov naročnik, ki gradi ograje za državo. Ne bi bil presenečen, če se bo naknadno izkazalo, da so postavljali ograje dejansko neki delavci podizvajalcev tako rekoč zastonj, prav tako pa ne bom presenečen, če se bo kdaj izkazalo, da je država za panele in drugi potrebni material plačala nekajkrat več, kot stane ta material v maloprodaji v trgovinah z gradbenim materialom.

Na terenu skušajo policaji vzbuditi pri državljanih simpatijo za postavljanje te neumnosti v obliki ograje in ponujajo ljudem v podpis nekakšne izjave o soglasju za postavitev ograje na njihovih parcelah. Lastniki parcel seveda razlagajo policajem, da se s takšno neumnostjo ne morejo strinjati in da se naj sramujejo, ker sodelujejo v očitnem oškodovanju javnih sredstev. Policaji pojasnjujejo, da sami niso nič krivi in da morajo ravnati po ukazih svojih nadrejeni organov. Na vprašanje, kdo je sklenil, da se ograje postavijo, dobi državljan odgovor, da je sklep sprejela vlada. Toda Vlada po 8. členu Zakona o nadzoru nad državno mejo sploh ni pristojen organ za odločanje, temveč zakon podeljuje pooblastilo za postavljanje tehničnih ovir na meje policiji. Sklep, ki ga sprejme po zakonu nepristojen organ je pravno ničen in nikogar ne obvezuje. Sploh pa splošen sklep, da se ogradi meja, še ne pomeni, da se postavi ograja natančno na določeni parceli, na primer nekje ob Kolpi. Zato bi policija morala realizirati svojo pristojnost po političnem sklepu vlade z izdajo ustreznih odločb lastnikom in ne z zbiranjem brezpredmetnih soglasij, ki vrhu vsega nimajo nikakršnih posledic. Tudi, če se kdo ne strinja z ograjo na svoji parceli, jo vseeno dobi za kazen enako kot tisti, ki je za svoje strinjanje nagrajen z ograjo. Če kdo zahteva izdajo odločbe kot konkretnega pravnega akta, mu policija pojasni, da takšnih odločb ne izdaja, temveč, da ograjo kar postavi, kar so lastniki dolžni trpeti, kar je svojevrsten izbris lastninske pravice in nato še odvzem ustavne pravice do sodnega varstva, saj se zoper odločbo, ki je ni, niti ne moreš pritožiti. Neizdana odločba tudi ni molk organa, saj ne gre za postopek na vlogo stranke, temveč za uradno ravnanje pristojnega organa, ki brez odločbe posega v ustavno zavarovano lastninsko pravico. Če državljan policaja, ki mu razlaga, naj bo hvaležen, da z ograjo, ki kot v konkretnem primeru ob Kolpi na 200 metrih vsebuje kar 8 odprtih vrat širokih 3,5, 2,5 ali 1,2 metra varuje njegovo premoženje pred begunci, prijazno zaprosi, naj mu vsaj pove, kdo je dejansko odločil, da se na tak neumen način porablja javen denar in se ljudem povzroča škoda, dobi odgovor, da je to odločila nekakšna komisija pri ministrstvu za notranje zadeve. Ko državljan sitnari dalje in želi izvedeti imena  članov komisije, ki sprejema nezakonite in bebave odločitve, s katerimi se namerno povzroča škoda proračunu in prizadetim občanom, mu terenski policaj zaupa, da imen pač ne more povedati, ker jih ne pozna. Ni pomembno, ali terenski policaj imen res ne pozna, ali pa laže in ta imena namerno prekriva. Pomembno je, da državljan ne more izvedeti, kdo je dejansko odločil z postavitvijo ograje na njegovi parceli povzročiti škodo in torej škode ne more terjati od osebe, ki je dejansko s svojo odločitvijo škodo povzročila, temveč lahko toži le državo, ki odgovarja za ravnanje svojih organov. Toda tudi v tem smislu, je državljan v težavah, saj ne ve, ali mu je škodo povzročila vlada, ali ministrstvo za notranje zadeve, ali neka uprava znotraj policije.

Vidimo, da za škodljivo ravnanje ne moremo klicati na odgovornost podizvajalce prevzemnika naročila, niti ne policije, saj je sklep o ograji sprejela vlada, toda tudi vlada ni odgovorna za odločitve komisije, neznanih imen odločevalcev. Tako je to v Sloveniji genialno urejeno, da ne vemo, kdo je pravzaprav kaj odločil in zato ne moremo vedeti, kdo je za kaj odgovoren. Kdor počne neumnosti in povzroča škodo ni odgovoren, če dela po nalogu drugih, ti drugi pa niso ravnali krivdno, če je odločila komisija, ki skriva svoja imena. Četudi komisija ne bi uspela prikriti svojih imen, saj odločb ne izdaja, pa ne bi bila kriva, saj je izvajala sklep vlade, ta pa seveda ne odgovarja, če ščiti varnost državljanov s tem, da jim povzroča škodo. Nemara je edina sankcija izguba kredibilnosti v očeh javnosti, kar se izkaže na naslednjih volitvah, če propaganda s spretno demagogijo, ki jo širijo naši mediji ne uspe zamegliti in skriti vsa zavržena ravnanja oblasti, s katerimi je bila povzročena škoda, za katero nihče ne odgovarja in se je socializirala v siromašenje prebivalstva, ki potrpežljivo prenaša vse bolj samovoljno in čedalje manj ravnanje države in njenih organov.

Ta vzorec skrivanja odgovornosti se ponavlja praktično v vseh primerih, ko raziskovalni novinarji po nalogu politikov v prerivanju za oblast razkrijejo kakšno veliko oškodovanje in packarijo naše izvršne in zakonodajne oblasti. Če že pride do uveljavljanja odgovornosti v kazenskih in v pravdnih postopkih, je rezultat teh prizadevanj praktično ničen, ker sodišča, ki morajo spoštovati veljavno pravo, ne najdejo podlage za obsodilne obsodbe, še manj pa dovolj podlage, da bi komu naložile povrniti, kar je neupravičeno pridobil, ali plačati odškodnino za škodo, ki jo je povzročil.

V vseh dobro delujočih pravnih redih je natančno znano, kdo je kaj odločil in kdo je za kaj odgovoren. Kdor odloča, tudi odgovarja. V primitivnih in slabo delujočih pravnih redih pa tisti, ki odločajo, ne odgovarjajo, ker pravzaprav ni znano, kdo je kaj odločil, saj se imena skrivajo ali pa se posegi izvršijo brez konkretnih odločb ali pa se ukrepa na podlagi odločb nepristojnih organov. Tudi v gospodarstvu se ta vzorec iz javne sfere ponavlja, saj uprave pogosto ne odločajo transparentno in ni dokumentirano zapisanih odločitev. Uprave bank, tako naj ne bi odgovarjale za odločitve kreditnih odborov, uprava DARS oddaja javna naročila po odločitvah strokovne komisije za javna naročanja, lastniki preko nadzornih svetov upravljajo družbe, namesto da bi jih nadzorovale in nadzorni sveti neuradno nalagajo upravam škodljive odločitve, za kar nimajo kritja v skupščinskih sklepih. Povedano drugače, če v urejenih družbah vemo, da pije tisti, ki tudi plača, je za Slovenijo značilno, da vemo le to, da tisti, ki pije ne plača in da plačamo zapitek odločevalcev državljani s svojim garanjem in odrekanjem vsega, kar si kot ljudje zaslužimo in kar kot normalni ljudje želimo, a nam naš politični in civilni sistem primitivnega upravljanja ne privošči, sami pa nismo dovolj odločni, da bi si svoje pravice izborili in preprečili našim brezvestnim politikom in menedžerjem pijančevati na naš račun. Tako je odgovornost ograjena z ograjo neumnosti.