Katarza Banke Slovenije

Katarza pomeni očiščenje; v tragediji gre po Aristotelu za duhovno očiščenje zaradi trpljenja, s katerim se junak odkupi krivde, pri čemer se tudi gledalec etično očisti. V medicini je katarza izpraznitev črevesja, pa tudi razrešitev kompleksov. V razkritjih o tem, kako je Banka Slovenije napačno ocenila višino bančnih izgub v NLB in NKBM, v posledici česar je Slovenija z dokapitalizacijo z razlastitvijo imetnikov podrejenih obveznic in predvsem z denarjem davkoplačevalcev zagotovila večjo kapitalsko ustreznost, kot je potrebna, ni pomembno, ali gre za zmoto zaradi nestrokovnosti in malomarnosti ali pa gre za neko goljufijo, s katero je Banka Slovenije namerno spravila slovensko vlado v zmoto, saj so posledice zmote v vsakem primeru zaradi napake v volji stranke enake. Če bi Banka Slovenije želela doseči stopnjo družbene katarze, bi morala najprej doživeti lastno očiščenje. Če že ne zmore dovolj etike, da bi ob drami slovenskega naroda doživela katarzo v Aristotelovem pomenu besede, bi vsaj lahko opravila katarzo v medicinskem pomenu tega pojma. Očistila bi lahko svoje črevesje in izločila vse svoje funkcionarje, ki ne zmorejo dojeti svoje soodgovornosti za bančno luknjo, temveč to luknjo zvijačno nalagajo davkoplačevalcem. S takšnim očiščenjem bi se Banka Slovenije tudi rešila svojih kompleksov zaradi katerih ne zmore opravljati svojih po zakonu naloženih pristojnosti in bi dojela, da mora slovenskemu narodu služiti, ne pa mu lagati, ga zavajati in mu škoditi.

katarza

Na svojem blogu je dr. Damijan opozoril slovensko strokovno javnost na odličen članek Tadeja Kotnika, ki v Financah v interesu razlaščenih imetnikov podrejenih obveznic razkriva, kako je Banka Slovenije napačno ocenila višino bančnih izgub v NLB in NKBM, v posledici česar je Slovenija z dokapitalizacijo z razlastitvijo imetnikov podrejenih obveznic in predvsem z denarjem davkoplačevalcev zagotovila večjo kapitalsko ustreznost, kot je potrebna. Gorenjska banka, ki se kljub ugotovitvam Banke Slovenije ni dokapitalizirala, je tudi brez dodatnega kapitala dosegla (celo večjo od nujno potrebne) kapitalsko ustreznost. Primer Gorenjske banke naj bi torej dokazal, da bi tudi NLB in NKBM morali doseči potrebno kapitalsko ustreznost, oziroma bi jo lahko tudi brez dokapitalizacije z javnim denarjem, ali vsaj z manjšo dokapitalizacijo od dejansko izvedene. Ne vem, ali ta Kotnikova teza drži, saj je usoda Gorenjske banke gotovo odvisna od usode Save in Merkurja, a nemara napačna predpostavka o Gorenjski banki ne izpodbija dejstva, da ocena višine bančne luknje ni bila strokovna in je gotovo bolj ali manj pretirana.

Tadej Kotnik se pri svojem pisanju ni skril v diskretni šarm občega, saj iz njegovega pisanja lahko skoraj v jeziku kazenskega prava povzamemo, da je Banka Slovenije ravnala strokovno napačno, kar je lahko posledica malomarnosti ali naklepnega ravnanja, ki je imelo za cilj zavesti slovensko vlado, da je ta na podlagi neodgovornega dela ministrstva za finance v škodo javnih financ izvedla dokapitalizacijo v višini bančne luknje, ki jo je ugotovila Banka Slovenije. Ne smemo pozabiti, da je bančno luknjo Banka Slovenije ugotovila s pomočjo izjemno dragih tujih svetovalcev in revizorjev, ki so za svoje nestrokovno delo, za katerega niso prevzeli odgovornosti, zaračunali astronomske honorarje. Zato je Slovenija utrpela škodo, ne le zaradi nepotrebne ali pretirane dokapitalizacije, temveč je drago plačala tudi neresnice, ki so jo zavedle, da je v škodo javnih financ plačala ali preplačala v takšnem obsegu gotovo nepotrebno dokapitalizacijo. Nedvomno bo škoda na javnem premoženju še večna, če bodo imetniki podrejenih obveznic pri ustavnem sodišču uspeli doseči razveljavitev odločitev, ki je del bremena dokapitalizacije iz javnega premoženja prenesla na imetnike podrejenih obveznic.

O pomenu Kotnikovih razkritij sta bralcem Damijanovega bloga spregovorila komentatorja Marko Golob in Igor Umek. Prvi pojasnjuje, da v danem ravnanju ni šlo za stroko, temveč za namerno vzpostavljanje ubogljivega vazalnega razmerja Slovenije do tujega kapitala, ki preko ustvarjanja dolžniške krize zagotavlja pogoje za privatizacijo ključnih slovenskih podjetij in s tem omogoča kontrolo tujcev v Sloveniji, ki se tako spreminja iz moteče, potencialno samostojne ekonomije v vir dobičkov tujega kapitala in v deželo revežev. Igor Umek pa poudarja, da je na podlagi obstoječega pravnega reda v Sloveniji, pod pogojem, da država in njeni organi delujejo v skladu s svojimi pristojnostmi strokovno in odgovorno, možno preprečiti zlorabe v škodo javnega premoženja, zaradi česar vidi komentator ključen razlog slovenske krize natančno v dejstvu, da nadzorni sistemi pravne države v Sloveniji ne delujejo odgovorno, strokovno, da nihče ne odgovarja in nihče ne terja povračila škode, ki jo povzroča malomarno in nestrokovno ali celo namerno škodljivo ravnanje odločevalcev v javni in civilni sferi.

Vidimo, da je jasno, kaj pomeni in kakšne so posledice primitivnega delovanja pravne države, ki sicer ima sodoben pravni red, a ga ne spoštuje oziroma v praksi ne izvaja. Prav smešenje prava, ko vsi vemo kaj je dobro in prav za vse, a tega nočemo, ker raje upoštevamo, kaj je koristno za določene interese, pa čeprav v škodo javnega premoženja, je jasen dokaz primitivnosti, celo norosti vladajoče izvršne oblasti. Kakor koli želimo absurdnost sistemskega ignoriranja prava pojasniti, naletimo na vprašanja strokovnosti. Ni mogoče, da bi kdorkoli ravnal nestrokovno, če pri tem ne bi bil tudi vsaj malomaren. Seveda je možno, da kdo ravna naklepno škodljivo in s tem tudi nestrokovno, a je naklep težko dokazati. Zakon o finančnem poslovanju in zakon o gospodarskih družbah predpisujeta, da morajo v poslovnem prometu poslovodstva ravnati strokovno, da morajo torej upoštevati Kodeks poslovno finančnih načel. Enako tudi zakon o bankah nalaga upravam bank ravnati strokovno v skladu z dobro bančno prakso. Če je posledica odločitev nastanek škode, je ta škoda posledica malomarnega opravljanja dolžnosti, posledica malomarnosti pa je odškodninska odgovornost poslovodje, ki ni upošteval strokovnih pravil, predpisanih z zakonom. Če upoštevamo, da je pri uveljavljanju odškodninske odgovornosti po obligacijskem zakonu določeno obrnjeno dokazno breme, da mora torej tožena stranka dokazati, da škoda ni posledica njene malomarnosti, je prav neverjetno, zakaj pristojni organi izvršne oblasti, Banke Slovenije in lastniki oškodovanih družb ne zahtevajo povrnitve povzročene škode.

Očitno trpljenje slovenskega naroda še ni doseglo tragičnega praga, ki bi v tej drami pri junakih tragičnega dogajanja vzbudilo katarzo in potrebo po očiščenju. Vse kaže, da junakom drame slovenske krize v Banki Slovenije še vedno ni jasno, da bi kot nadzornik bančnega sistema morali slabo bančno prakso ne le ugotoviti, temveč jo tudi preprečiti in nato tudi predlagati slovenski vladi kot zastopniku lastninskih pravic Slovenije v NLB in NKBM pravilna pravna sredstva za povračilo škode. Še celo več. Banka Slovenije po Kotniku slabo bančno prakso nadgrajuje s svojimi cenitvami bančne luknje, ki že povzročene škodo ni sankcionirala, temveč nagradila z dokapitalizacijo v škodo javnega premoženja in z razlastitvijo imetnikov podrejenih obveznic, ki so s svojo izgubo plačali lastno špekulativno nerazsodnost.

Če ima Kotnik prav in so njegove ugotovitve točne, nam njegova logika narekuje sklep, da Banka Slovenije ne ravna z naklepno slepoto, kar sicer očita poslovnim bankam v množici kazenskih ovadb, ki jih tožilstvo ne procesuira, temveč da je namerno spravila slovensko vlado v zmoto, da je le ta v škodo javnega premoženja plačala dokapitalizacijo NLB in NKBM in da je pri tem še dodatno oškodovala imetnike podrejenih obveznic, kar naj bi prikazala, kot ukrep, ki je zmanjšal breme davkoplačevalcev. Ni pomembno, ali gre za zmoto zaradi nestrokovnosti in malomarnosti ali pa gre za neko goljufijo, s katero je Banka Slovenije namerno spravila slovensko vlado v zmoto, saj so posledice zmote v vsakem primeru zaradi napake v volji stranke enake. Posel, sklenjen v dejanski zmoti, je pač izpodbojen. Torej bi lahko slovenska vlada, zaradi zmote, v katero jo je spravila napačna ocena Banke Slovenije, zahtevala v ustrezni pravdi razveljavitev vplačanih dokapitalizacij in s tem tudi vračilo nepotrebno vplačanih milijard, nekako tako, kot zahtevajo imetniki podrejenih obveznic razveljavitev razlastitve pri ustavnem sodišču. Vidimo, da je vlada pri obrambi javnega interesa neprimerno manj aktivna (saj v smeri razveljavitve dokapitalizacij NLB in NKBM sploh ni aktivna), kot so za svoj interes povrniti razlaščene podrejene obveznice aktivni imetniki teh obveznic. Vrnjen javni denar bi v hipu lahko zmanjšal javni dolg za več, kot bodo v škodo državljanov zmanjšali javni dolg vsi ukrepi po zakonu o uravnoteženju javnih financ in vsi ostali varčevalni ukrepi skupaj. Toda ne, slovenska oblast raje ne uporabi ustreznih pravnih poti za zavarovanje javnega premoženja pred zlorabami, goljufijami in špekulacijami vseh vrst, temveč raje stopnjuje varčevanje. Bolje je povečevati brezposelnost, nižati pokojnine, oropati mlade bodočnosti, državljane zdravstvenega in socialnega varstva, v šolah odpravljati možnost dostojnega šolanja otrok, policistom, zdravnikom, učiteljem in ostalim javnim delavcem nižati plače, uničevati cele gospodarske panoge (gradbeništvo, lesna industrija) in kar je temu podobnega, vse za to, da bodo preko bančnih špekulacij nekateri domači tajkuni in tuj kapital imeli še več dobička, da bo še večje izčrpavanje slovenskih delavcev in našega premoženja. Prav zato si Banka Slovenije in njeni funkcionarji lahko privoščijo nestrokovno, malomarno ali celo namerno neizvajanje nadzornih funkcij Banke Slovenije. Prav zato Banka Slovenije in njena viceguvernerka Mejra Festič govori o naklepni slepoti, namesto da bi podvzeli ukrepe za zaščito javnega premoženja v slovenskih bankah.

Če kdo, potem Banka Slovenije preko bilančnih podatkov in preko plačilnega prometa v slovenskih bankah ve in vidi, kaj se dogaja v slovenskem gospodarstvu. Če kdo, potem mora Banka Slovenije, kot nadzornik bančnega sistema preprečiti finančne špekulacije (finančni primitivizem) in s tem zaščititi slovensko gospodarstvo pred napadi na naše premoženje in našo svobodo, kot to opredeljuje Marko Golob. Če kdo, potem Banka Slovenije ne sme služiti Vladi Republike Slovenije pri njenem hlapčevskem služenju tujih interesov in podpiranju domačih roparskih podvigov slovenskih tajkunov. Če kdo, potem mora vsaj Banka Slovenije zagotavljati podlage pravosodnim organom za vodenje ustreznih sodnih postopkov za zaščito javnega premoženja, ne pa zgolj vzbujati vtis, da si prizadeva preganjati kriminal naklepne slepote.

Če bi Banka Slovenije pri svojih ukrepih za zagotavljanje stabilnosti slovenskih bank ravnala strokovno in če bi njeni funkcionarji opravljali svoje naloge intelektualno pošteno, potem bi tudi slovenska vlada in njeno ministrstvo za finance morali pred sodišči uporabiti prava pravna sredstva in ne bi po nepotrebnem obremenjevali pravosodja z brezpredmetnimi kazenskimi postopki. V tem primeru tudi vrhovno in ustavno sodišče ne bi mogli s svojimi sodbami zagotavljati nepregonljivosti in nekaznivosti vseh, ki brez nadzora lahko bogatijo na račun javnega premoženja. Vse to so osnovna prizadevanja in ravnanja, s katerimi bi Banka Slovenije prispevala k očiščenju slovenskega finančnega sektorja in s tem vsega gospodarstva, saj je finančni primitivizem generator vseh ostalih primitivnosti v naši vsakodnevni gospodarski praksi, tako v javni kot v civilni sferi.

Seveda, če bi Banka Slovenije želela doseči to stopnjo družbene katarze, bi morala najprej doživeti lastno očiščenje. Če že ne zmore dovolj etike, da bi ob drami slovenskega naroda doživela katarzo v Aristotelovem pomenu besede, bi vsaj lahko opravila katarzo v medicinskem pomenu tega pojma. Očistila bi lahko svoje črevesje in izločila vse svoje funkcionarje, ki ne zmorejo dojeti svoje soodgovornosti za bančno luknjo, temveč to luknjo zvijačno nalagajo davkoplačevalcem. S takšnim očiščenjem bi se Banka Slovenije tudi rešila svojih kompleksov zaradi katerih ne zmore opravljati svojih po zakonu naloženih pristojnosti in bi dojela, da mora slovenskemu narodu služiti, ne pa mu lagati, ga zavajati in mu škoditi.

Ja, Banka Slovenije katarze še ni in vse kaže, da je tako kot Slovenija v celoti še dolgo ne bo doživela, pa čeprav bi bila katarza daleč najučinkovitejše zdravilo za preseganje gospodarske, moralne in politične krize v katero so Slovenijo pahnili brezvestni bančniki in menedžerji ter kapitalisti, ki so mirno, brez slabe vesti v spregi z zavrženimi slovenskimi vladajočimi politiki pripravljeni za drobiž v svojem žepu pahniti slovenski narod v revščino in odvisnost od tujega kapitala.

So bile avtoceste res preplačane?

Pred časom je nek usmerjeni državni uradnik prebral na wikipediji, da se tam, kjer je kartelno dogovarjanje, velike investicije podražijo za 20 do 30 %. Nato je vrednost avtocestnega programa pomnožil s tem procentom, zaokrožil navzgor in dobil dve milijardi evrov. Če bi v Sloveniji pri 6 milijardah vrednemu avtocestnemu programu le-tega preplačali za dve milijardi evrov, koliko potem avtoceste šele preplačujejo drugi – npr. Nemci, Avstrijci, Čehi, Slovaki, Madžari, Italijani itd.?

Kot objavljajo Finance 6.2.2015 naj bi na konferenci o infrastrukturi mag. Črtomir Remec, predsednik Inženirske zbornice Slovenije, izjavil, češ da je bilo dve milijardi evrov preplačanih avtocest zaradi financiranja del v lokalnih skupnosti, kar je sicer drugače kot nekoristno preplačevanje TEŠ 6. Ta izjava se na eni strani sicer bere, kot da je bil »preplačani« denar za avtoceste bolj koristno naložen kot pri TEŠ, kjer je kot kaže šlo za korupcijo, na drugi strani pa kaže na njegovo veliko nepoznavanje projekta izgradnje avtocest.

Najprej o podražitvah, ki so nastale tekom postopkov zaradi zahtev lokalnih skupnosti. Če bi mag. Črtomir Remec prebral knjigo Gradnja slovenskih avtocest v obdobju 1994 – 2009, verjetno ne bi kot inženir in strokovnjak nasedal gostilniškim in politikantskim govorjenjem o tem programu. To je še toliko pomembnejše ker je predsednik zbornice inženirjev in ne politik.

Najprej, uradni dokument, to je Resolucija o Nacionalnem programu izgradnje avtocest iz leta 2004 navaja, da so se investicijske vrednosti avtocestnih odsekov povečale zaradi zahtev in pogojev posameznih lokalnih skupnosti in pogojev soglasodajalcev za skupaj 9,07 %. Ocenjujem, da lokalne skupnosti niso presegle 5 %. To bi pri vrednosti avtocestnega programa okoli 6 milijard EUR, predstavljalo približno 300 mio EUR, kar je skoraj desetkrat manj od ocene inž. Remca.

Še bolj natančni so podatki iz že omenjene knjige Gradnja slovenskih avtocest v obdobju 1994 – 2009, ki navaja, da so bili stroški zaradi zahtev lokalnih skupnosti v postopkih 20 milijonov evrov ali 0,4 % ocenjene takratne vrednosti preostalega avtocestnega programa.

Vsak, ki se malo spozna na gradnjo avtocest ve, da je glavnina stroškov na velikih premostitvenih objektih, predorih, velikih zemeljskih delih, asfaltih itd. Lokalne cestice, vodovodi, komunalne in vodne ureditve pa ne vplivajo veliko na višino investicije za izgradnjo avtocest. Pomenijo pa, da s tako velikim posegom v prostor, kot je gradnja avtocest, uredimo tudi nekatere druge zadeve, ki drugače ne bi bile nikoli urejene. Koristijo pa tako avtocestam kot lokalnemu prebivalstvu kot. npr. zaščita proti poplavam.

Zelo me je začudilo tudi, da je inž. Remec kot gradbeni strokovnjak nasedel politični floskuli o dveh milijardah evrov preplačanih avtocest. Ali veste, kako je prišlo do tega podatka? Tudi to je v omenjeni knjigi lepo pojasnjeno. Podatek so uporabljali tako najvišji predstavniki države kot politikanti in rumeni ter tudi resni nacionalni mediji. Podatek je nastal tako, da je nek usmerjeni državni uradnik prebral na wikipediji, da se tam, kjer je kartelno dogovarjanje, velike investicije podražijo za 20 do 30 %. Vrednost avtocestnega programa je nato pomnožil s tem procentom, zaokrožil navzgor in dobil dve milijardi evrov! To je bil nato podatek, ki so ga vsi uporabljali. Kljub temu, da je to svojo oceno pozneje preklical, se ta še vedno uporablja in očitno ga je tudi inž. Remec vzel za svetega.

V omenjeni knjigi so prikazane tudi mednarodne primerjave vrednosti gradnje primerljivih avtocestnih odsekov. Kot sem že omenil, se je neštetokrat v vseh medijih, na najvišjih političnih položajih in v gostilniških debatah govorilo, da je bila gradnja slovenskih avtocest preplačana za dve milijardi evrov in da so slovenske avtoceste med najdražjimi na svetu. Če bi bilo to res, ne bi držali naslednji tuji strokovni podatki, ki kažejo, da je bila izgradnja slovenskih avtocest med najcenejšimi med primerljivimi državami (iz prispevka v priznani svetovni reviji World Highways, maj 2010):

Med osmimi evropskimi državami (Avstrija, Madžarska, Slovaška, Češka, Danska, Hrvaška, Slovenija in Nemčija) je Slovenija med najcenejšimi po vrednosti km zgrajene povprečne avtoceste. Najdražja je Avstrija z 12,87 mio na km zgrajene avtoceste (AC), Slovenija je s 7,29 mio na km na šestem mestu, za nami sta le Hrvaška s 6,682 mio na km in Danska s 5,89 mio na km.

Pri tem avtor opozarja na vpliv zahtevnosti terena na ceno km AC. V članku ugotavljajo, da npr. v gorskem terenu gradi najdražje Nemčija s 25,99 mio na km, sledi Avstrija z 24,97 mio/km s Češko, najcenejši pa sta Slovenija in Hrvaška.

Mostovi na avtocestah so najdražji na Madžarskem, sledijo Danska, Nemčija in Češka. Najcenejši mostovi so na Hrvaškem, sledi Slovenija in Slovaška.

Do podobnih ugotovitev so prišli tudi slovenski strokovnjaki. V analizi uspešnosti izvajanja Nacionalnega programa avtocest v Republiki Sloveniji iz leta 2010 je veliko eksaktnih podatkov, ki kažejo, da je bila gradnja avtocest v Sloveniji med najcenejšimi med primerljivimi državam.

Če bi v Sloveniji pri 6 milijardah vrednemu avtocestnemu programu le-tega preplačali za dve milijardi evrov, koliko potem avtoceste šele preplačujejo drugi – npr. Nemci, Avstrijci, Čehi, Slovaki, Madžari, Italijani itd.?

Pa še to. V avtoceste smo po letu 1994 vložili približno toliko kot v sanacijo bank. Po avtocestah se varno in udobno vozimo, od sanacije bank imamo pa ……

Veliko o pravih resnicah o gradnji naših avtocest je tudi v moji knjigi, ki je izšla v lanskem letu Slovenski avtocestni križ : Med vrhovi in brezni. Vem tudi, da slovenska politika in od nje usmerjeni mediji nočejo povedati prave resnice o tem največjem in uspešno realiziranem slovenskem projektu. Ni pa prav, da znotraj stroke in med gradbenimi inženirji ne govorimo tisto, kar bi zaslužili Slovenci.

Predvsem pa ni prav, da strokovnjak, kot je inž. Remec, zavaja slovensko vlado in slovenske davkoplačevalce s tako izkrivljenimi in neresničnimi podatki.