Kuga in (brezposelni) izbranci ljudstva

Idealizirani predstavi Slovenije iz nedeljske nadaljevanke »Naš vsakdanji kruhek«, postavi Dnevnik z dne 5. 2. 2015 ogledalo v članku »Izbranci ljudstva na zavodu za zaposlovanje«, kjer se nam kaže prava podoba Slovenije in njenega vsakdanjega kruhka. Kdorkoli je brez dela, je ne le materialno eksistenčno ogrožen, oropan dostojnega življenja, temveč je tudi psihično in socialno izpostavljen vsem tegobam izgube samozavesti in občutka družbene in osebne potrebnosti. V tej stiski nam v Dnevniku bivša izbranka potoži nad lastno brezposelnostjo in nato (retorično?) vpraša: »Smo torej bivši poslanci kužni?«

Kuga je nedvomno ena najhujših nalezljivih bolezni, ki je v preteklosti tako zelo zaznamovala strah človeštva pred njo, da je v jezikovnem pomenu postala simbol nalezljivosti, saj nam kužnost označuje grdo lastnost bolezni, ki se lahko preseli na človeka. Prav zato so v srednjem veku za kugo obolele izolirali, se pred njimi zapirali v gradove in počeli vse, kar je duhovito opisano v Boccacciejevem Dekameronu. Trditi, da je nekdo kužen, pomeni dobesedno, da prenaša klice črne smrti in se ga zato vsak pameten izogne kolikor mogoče na daleč in zlasti s takšno osebo noče imeti nobenega opravka. Zlasti takšna kužna oseba ne more dobiti dela in je obsojena svojo kužnost pasti na zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba.

Toda mnogi brezposelni sebe ne dojemajo, kot za kugo obolele ljudi, pač pa se štejejo za osebe oropane možnosti dostojnega življenja. Takšni ljudje upajo na boljši jutri in se trudijo nekako preživeti, pa čeprav s prekernim delom, delom na črno ali beračenjem. Nemara kot kralji ulice prodajajo časopise ali pa na javnih mestih brenkajo na kitaro, prepevajo ali vlečejo meh, vse v upanju, da si bodo prislužili svoj vsakdanji kruhek. Ja, niso vsi tako srečni, kot je srečen Cene v slovenski nedeljski nadaljevanki »Naš vsakdanji kruhek«, ki si služi kruh tako, da ga razvaža in prodaja svojim strankam. Ta idilična nadaljevanka kaže Slovenijo kot prelepo deželo, kjer živijo normalni ljudje svoje srečno življenje, prepleteno z drobnimi dogodki, vsakdanjimi prepiri, zgodami in nezgodami, ki polnijo njihov vsakdan. Nihče ni brez dela, nihče ni lačen, več ali manj so vsi lepo rejeni in po zaslugi vaškega župnika še duševno potolaženi.

Tej idealizirani predstavi Slovenije postavi ogledalo Dnevnik z dne 5. 2. 2015 v članku »Izbranci ljudstva na zavodu za zaposlovanje«, kjer se nam kaže prava podoba Slovenije in njenega vsakdanjega kruhka. Naslov članka je – tako kot večina pisanja naših medijev – zavajajoč. Ni res, da bi bili vsi izbranci ljudstva (mišljeni so bivši poslanci, ministri, evropski poslanci, skratka lahko rečemo kar politiki, ki so izgubili dobro plačane funkcije) na zavodu za zaposlovanje. Nekateri med izbranci ljudstva namreč dobijo diplomatske službe, eni zastopajo Slovenijo v NATU, pač drugi čakajo upokojitev na kakšnem ministrstvu, ali pa se zaposlijo v kakšnem podjetju ali banki v pretežni lasti države. Glede na število tistih izbrancev ljudstva, ki jim po preteku mandata in izgubi funkcije ni nič hudega, so izbranci ljudstva, ki na zavodu za zaposlovanje delijo usodo brezposelnih iskalcev zaposlitve verjetno celo v veliki manjšini. Dnevnik v svojem članku našteva 6 imen, kar je glede na vsesplošno brezposelnost in ne(z)možnost najti zaposlitev, ker delodajalci delavce odpuščajo in namesto redne zaposlitve po pogojih fleksibilnosti dajejo delo le še različnim prekernim delavcem, gotovo zanemarljiva številka, ki ne vpliva na statistične izkaze stopnje brezposelnosti v Sloveniji.

Seveda pa je treba vsakega brezposelnega razumeti po človeški plati v vsej njegovi stiski. Kdorkoli je brez dela, je ne le materialno eksistenčno ogrožen, oropan dostojnega življenja, temveč je tudi psihično in socialno izpostavljen vsem tegobam izgube samozavesti in občutka družbene in osebne potrebnosti. V tej stiski nam v Dnevniku bivša izbranka ljudstva Maja Dimitrovski potoži: »Očitno nisem več primerna za nobeno delovno mesto v Sloveniji. Niti na mesta, za katera je potrebna srednješolska izobrazba, me ne želijo zaposliti. Smo torej bivši poslanci kužni?«

Dramatično vprašanje bivše izbranke ljudstva terja temeljito preveritev brezposelnosti bivših izbrancev ljudstva, saj bo le tako možno presoditi, ali se jim godi krivica, ker so neutemeljeno obravnavani, kot bi bili prenašalci kuge.

Najprej moramo ugotoviti, da je prav zakonodajna oblast – državni zbor po izbrancih ljudstva – kreiral zakonsko ureditev na področju delovnih razmerij. Prav ti kužni izbranci ljudstva so v imenu in za račun ljudstva sprejeli sistemske ukrepe, ki so sledili interesu kapitala in s ciljem zagotoviti konkurenčnost Slovenije na mednarodnem trgu dela, skreirali delovno zakonodajo, ki je redno zaposlovanje rezervirala samo še za privilegirane elite, od otrok politikov, do odsluženih izbrancev ljudstva, ki jim zavod za zaposlovanje ni usojen. Sedaj pa nam s vso prizadetostjo ti izbranci razlagajo, kako naj bi bili kužni, ker so bili poslanci, pri tem pa ne vidijo, da so odgovorni, ker je v Sloveniji vsaj 200.000 mladih za delo sposobnih in izobraženih ljudi izgubljena generacija brez vsake perspektive. Ne vidijo ti kužni izbranci ljudstva revščine množice delavcev, ki garajo za svoj vsakdanji kruhek in ne zaslužijo za dostojno življenje, medtem ko špekulanti, ki so po zaslugi izbrancev ljudstva izčrpali in uničili cele gospodarske panoge in je sedaj njihova edina skrb kako skriti protipravno pridobljene milijone v davčnih oazah ali dobesedno v vrečkah pod blazino na svoji postelji. Nihče ne vidi revščine pol milijona upokojencev, ki prejemajo minimalne pokojnine, ki ne zadoščajo niti za plačilo vseh položnic.

Nadalje ni nobenega razloga, da kužni izbranci ljudstva ne bi sledili nasvetom naše ministrice za delo Kopač Mrakove, ki naj bi si izjemno prizadevala izboljšati položaj brezposelnih in je izborila nekaj milijonov za financiranje javnih del in programov usposabljanja. Nihče ne preprečuje brezposelnim izbrancem ljudstva, da bi se ne angažirali pri javnih delih, še manj pa, da bi se usposobili za iskane poklice, kot so šofer avtobusov, gradbeni delavec, kuhar, natakar, gozdni delavec, strugar, varilec, ključavničar, mizar in kar je temu podobnega.

Dejstvo, da položaj bivših izbrancev ljudstva ni tako zelo brezizhoden, da bi nam vzbujali usmiljenje, nam potrjuje primer Riharda Branislja, ki bo po šestih mesecih prejemanja nadomestila v višini 80% poslanske plače nadaljeval z odvetniško prakso in primer Tine Komel, ki je namesto na zavod za zaposlovanje raje vzela usodo v svoje roke in bo poslej preko lastnega podjetja nudila poslovno svetovanje, za povrh pa bo še neprofesionalno opravljala funkcijo generalne sekretarke v Jankovičevi Pozitivni Sloveniji. Vidimo, da si po izteku prejemanja nadomestil, nekateri izbranci ljudstva, kljub kužnosti, ki jo zaznava Maja Dimitrovski, le najdejo svoj prostor pod soncem in se zaposlijo, če ne drugače pa se samozaposlijo in pri tem najdejo še moči da v javno korist opravljajo delo brezplačno in svoje znanje, moči in sposobnosti žrtvujejo v neutrudnem političnem delu.

Po logiki Maje Dimitrovski so kužni vsi, ki ne morejo dobiti dela, čeprav so zdravi, sposobni, izobraženi, delovni in ambiciozni in čeprav so v zadnjih nekaj letih naslovili po več sto prošenj za sprejem na razpisano delovno mesto. Že po zakonih fizike ni mogoče, da se bodo sto tisoči brezposelnih zaposlili, če pa je na razpolago le nekaj tisoč delovnih mest. Sistemsko je nemogoče, da bi vsi brezposelni imeli teoretične možnosti najti delo, razen občasnega prekernega dela, ki omogoča večanje dobička kapitalu in jemlje človeško dostojanstvo brezposelnim.

Ni kužnost to, da ni dela, kužna je pokvarjenost izbrancev ljudstva, ki so z reformami trga dela poslabšali možnost zaposlovanja delavcem, ki so ostali brez dela zaradi stečajev v podjetjih, ki so jih izčrpali njihovi lastniki s tihim soglasjem bank in izvršne oblasti. Malomarne opustitve nadzora pristojnih državnih institucij so nedvomno ključen razlog, ki je omogočil milijardna oškodovanja slovenskih davkoplačevalcev.

Izbranci ljudstva so mirno opazovali, kako nam propadajo velika podjetja v gradbeništvu, ni jih motil propad lesne industrije, še manj jih je motilo nezakonito vodenje investicije TEŠ 6, kjer je vrednost elektrarne preplačana skoraj za trikrat, ker TEŠ ni oddajal naročil po postopku javnega naročanja.

Ni mogoče zaslediti niti enega primera, da bi naši poslanci preverili odgovornost javnih funkcionarjev v izvršnih organih po ministrstvih zaradi neodgovornega dela ali zaradi neopravljanja njihovih pristojnosti. Državni zbor nikoli ni vprašal Banko Slovenije, ali je v okviru svojih pristojnosti storila vse v skladu z dobro bančno prakso, da bi bankam v državni lasti preprečila finančni hazard, ki je slovensko gospodarstvo pripeljal v recesijo, ki spreminja Slovence v narod hlapcev in revežev z nekaj kralji na Betajnovi.

Nikoli niso izbranci ljudstva preverjali, kako se spoštujejo v vsakdanjem življenju veljavni predpisi. Obratno, celo državni zbor je po ugotovitvah ustavnega sodišča v javno škodo pogosto ravnal neustavno in nezakonito.

In po vsem tem, ko se našim izbrancem vrne kot bumerang, kar so sami zakuhali, nam razlagajo, da so izpostavljeni šikaniranju, ker delijo usodo brezposelnih državljanov. Priča smo svojevrstnemu pojavu izgube občutka sramu, ko bivši izbranci ljudstva požanjejo, kar so sejali.

Na koncu odgovorimo na vprašanje Maje Dimitrovski, ali so izbranci ljudstva (in to ne le bivši, temveč tudi sedanji, in ne le poslanci, temveč kar na splošno politiki) kužni?

Da, so kužni, saj so celo Slovenijo okužili s kugo sistemske korupcije, finančne in družbene primitivnosti, malomarnosti in neodgovornosti, skratka z vsem, kar moralna teologija označuje s pojmom »razpada vrednot«. Kljub temu, da se celo trenutni predsednik vlade te kuge z vso resnostjo zaveda, saj je o njej v predvolilnem času pogosto pridigal, v vsakdanji praksi naša politika pa ne stori ničesar, da bi začela spreminjati ta naš kužni poslovni model. Nedvomno je nekatere bivše izbrance doletela žalostna usoda brezposelnih. Čeprav jim te usode ne privoščimo, pa moramo upati, da bo naraščanje nesreče brezposelnih izbrancev ljudstva nemara nekoč vladajočo oblast primoralo, da končno odgovorno izvaja oblast, ki jim jo je zaupalo ljudstvo in bodo bivši poslanci, tako kot to idealno kaže nadaljevanka »Naš vsakdanji kruhek« srečno živeli v prekrasni deželi, kjer se pod Alpami vsem lepo in dobro godi, ker v potu svojih obrazov služijo z delom svoj vsakdanji kruhek.