Odgovornost v ograji neumnosti II.: tisti, ki odločajo, ne odgovarjajo

V vseh dobro delujočih pravnih redih je natančno znano, kdo je kaj odločil in kdo je za kaj odgovoren. Kdor odloča, tudi odgovarja. V primitivnih in slabo delujočih pravnih redih pa tisti, ki odločajo, ne odgovarjajo, ker pravzaprav ni znano, kdo je kaj odločil, saj se imena skrivajo ali pa se posegi izvršijo brez konkretnih odločb ali pa se ukrepa na podlagi odločb nepristojnih organov. Tudi v gospodarstvu se ta vzorec iz javne sfere ponavlja, saj uprave pogosto ne odločajo transparentno in ni dokumentirano zapisanih odločitev.

Vladanje Cerarjeve vlade nedvomno označujejo sprenevedanje v zvezi z izgradnjo drugega tira Divača-Koper in neumnosti, ki jih ta vlada počne z ograjevanjem Hrvaško –Slovenske meje. Višino škode zaradi nerazumnega odklanjanja najugodnejšega načina gradnje drugega tir Divača – Koper je v svoji obsežni analizi natančno izračunala skupina strokovnjakov pod vodstvom dr. Jožeta Damijana. Škoda zaradi ograjevanja Slovenije bo za državo mnogo manjša od že povzročenih škod znamenitih primerov, kot je gradnja TEŠ6 ali primerov malomarnega bančnega poslovanja, toda to je aktualen primer, ki se odvija pred našimi očmi nazoren in razkriva logiko, zaradi katere se pri nas odgovornost v resnici sploh ne uveljavlja.

Dejstvo je, da je slovenska vojska ob pomoči češke vojske postavila več sto kilometrov bodeče žice v času, ko so begunci v tisočih prehajali Slovenijo organizirano in pod nadzorom z vlaki in avtobusi in nenadzorovanega prehajanja meje, razen nekaj primerov, ko je hrvaška oblast organizirala pregon beguncev mimo mejnih prehodov in tudi prek rek ni bilo. Namesto, da bi Cerarjeva vlada ukrepala proti hrvaškim kršitvam evropskih pravil nadzora nad prehajanjem meje, je brez potrebe na stroške proračuna postavila več sto kilometrov bodeče žične ograje (koliko km je bilo dejansko postavljenih in koliko je to stalo, je javnosti skrito, ker bi naj šlo za podatke, ki naj bi bili vojaška skrivnost, čeprav gre za pristojnosti policije). Po tem, ko se je organizirano prehajanje meje ustavilo, ker je Evropa po predlogu Mira Cerarja organizirala brutalno pretepanje beguncev na grško-makedonski meji, je vojska žične ograje, ki so bile plačane iz proračuna v neznani višini, odstranila in sedaj postavlja tako imenovane panelne ograje, ki prav tako kot žične ograje nimajo drugega namena, kot omogočiti pretok javnega denarja iz proračuna na račun podjetja, ki je pridobilo državno naročilo brez postopka javnega naročanja. Te panelne ograje so gotovo še mnogo dražje od žičnih ograj. Ograje dejansko postavljajo različni podizvajalci, ki za svoje delo prejmejo mnogo manj kot njihov naročnik, ki gradi ograje za državo. Ne bi bil presenečen, če se bo naknadno izkazalo, da so postavljali ograje dejansko neki delavci podizvajalcev tako rekoč zastonj, prav tako pa ne bom presenečen, če se bo kdaj izkazalo, da je država za panele in drugi potrebni material plačala nekajkrat več, kot stane ta material v maloprodaji v trgovinah z gradbenim materialom.

Na terenu skušajo policaji vzbuditi pri državljanih simpatijo za postavljanje te neumnosti v obliki ograje in ponujajo ljudem v podpis nekakšne izjave o soglasju za postavitev ograje na njihovih parcelah. Lastniki parcel seveda razlagajo policajem, da se s takšno neumnostjo ne morejo strinjati in da se naj sramujejo, ker sodelujejo v očitnem oškodovanju javnih sredstev. Policaji pojasnjujejo, da sami niso nič krivi in da morajo ravnati po ukazih svojih nadrejeni organov. Na vprašanje, kdo je sklenil, da se ograje postavijo, dobi državljan odgovor, da je sklep sprejela vlada. Toda Vlada po 8. členu Zakona o nadzoru nad državno mejo sploh ni pristojen organ za odločanje, temveč zakon podeljuje pooblastilo za postavljanje tehničnih ovir na meje policiji. Sklep, ki ga sprejme po zakonu nepristojen organ je pravno ničen in nikogar ne obvezuje. Sploh pa splošen sklep, da se ogradi meja, še ne pomeni, da se postavi ograja natančno na določeni parceli, na primer nekje ob Kolpi. Zato bi policija morala realizirati svojo pristojnost po političnem sklepu vlade z izdajo ustreznih odločb lastnikom in ne z zbiranjem brezpredmetnih soglasij, ki vrhu vsega nimajo nikakršnih posledic. Tudi, če se kdo ne strinja z ograjo na svoji parceli, jo vseeno dobi za kazen enako kot tisti, ki je za svoje strinjanje nagrajen z ograjo. Če kdo zahteva izdajo odločbe kot konkretnega pravnega akta, mu policija pojasni, da takšnih odločb ne izdaja, temveč, da ograjo kar postavi, kar so lastniki dolžni trpeti, kar je svojevrsten izbris lastninske pravice in nato še odvzem ustavne pravice do sodnega varstva, saj se zoper odločbo, ki je ni, niti ne moreš pritožiti. Neizdana odločba tudi ni molk organa, saj ne gre za postopek na vlogo stranke, temveč za uradno ravnanje pristojnega organa, ki brez odločbe posega v ustavno zavarovano lastninsko pravico. Če državljan policaja, ki mu razlaga, naj bo hvaležen, da z ograjo, ki kot v konkretnem primeru ob Kolpi na 200 metrih vsebuje kar 8 odprtih vrat širokih 3,5, 2,5 ali 1,2 metra varuje njegovo premoženje pred begunci, prijazno zaprosi, naj mu vsaj pove, kdo je dejansko odločil, da se na tak neumen način porablja javen denar in se ljudem povzroča škoda, dobi odgovor, da je to odločila nekakšna komisija pri ministrstvu za notranje zadeve. Ko državljan sitnari dalje in želi izvedeti imena  članov komisije, ki sprejema nezakonite in bebave odločitve, s katerimi se namerno povzroča škoda proračunu in prizadetim občanom, mu terenski policaj zaupa, da imen pač ne more povedati, ker jih ne pozna. Ni pomembno, ali terenski policaj imen res ne pozna, ali pa laže in ta imena namerno prekriva. Pomembno je, da državljan ne more izvedeti, kdo je dejansko odločil z postavitvijo ograje na njegovi parceli povzročiti škodo in torej škode ne more terjati od osebe, ki je dejansko s svojo odločitvijo škodo povzročila, temveč lahko toži le državo, ki odgovarja za ravnanje svojih organov. Toda tudi v tem smislu, je državljan v težavah, saj ne ve, ali mu je škodo povzročila vlada, ali ministrstvo za notranje zadeve, ali neka uprava znotraj policije.

Vidimo, da za škodljivo ravnanje ne moremo klicati na odgovornost podizvajalce prevzemnika naročila, niti ne policije, saj je sklep o ograji sprejela vlada, toda tudi vlada ni odgovorna za odločitve komisije, neznanih imen odločevalcev. Tako je to v Sloveniji genialno urejeno, da ne vemo, kdo je pravzaprav kaj odločil in zato ne moremo vedeti, kdo je za kaj odgovoren. Kdor počne neumnosti in povzroča škodo ni odgovoren, če dela po nalogu drugih, ti drugi pa niso ravnali krivdno, če je odločila komisija, ki skriva svoja imena. Četudi komisija ne bi uspela prikriti svojih imen, saj odločb ne izdaja, pa ne bi bila kriva, saj je izvajala sklep vlade, ta pa seveda ne odgovarja, če ščiti varnost državljanov s tem, da jim povzroča škodo. Nemara je edina sankcija izguba kredibilnosti v očeh javnosti, kar se izkaže na naslednjih volitvah, če propaganda s spretno demagogijo, ki jo širijo naši mediji ne uspe zamegliti in skriti vsa zavržena ravnanja oblasti, s katerimi je bila povzročena škoda, za katero nihče ne odgovarja in se je socializirala v siromašenje prebivalstva, ki potrpežljivo prenaša vse bolj samovoljno in čedalje manj ravnanje države in njenih organov.

Ta vzorec skrivanja odgovornosti se ponavlja praktično v vseh primerih, ko raziskovalni novinarji po nalogu politikov v prerivanju za oblast razkrijejo kakšno veliko oškodovanje in packarijo naše izvršne in zakonodajne oblasti. Če že pride do uveljavljanja odgovornosti v kazenskih in v pravdnih postopkih, je rezultat teh prizadevanj praktično ničen, ker sodišča, ki morajo spoštovati veljavno pravo, ne najdejo podlage za obsodilne obsodbe, še manj pa dovolj podlage, da bi komu naložile povrniti, kar je neupravičeno pridobil, ali plačati odškodnino za škodo, ki jo je povzročil.

V vseh dobro delujočih pravnih redih je natančno znano, kdo je kaj odločil in kdo je za kaj odgovoren. Kdor odloča, tudi odgovarja. V primitivnih in slabo delujočih pravnih redih pa tisti, ki odločajo, ne odgovarjajo, ker pravzaprav ni znano, kdo je kaj odločil, saj se imena skrivajo ali pa se posegi izvršijo brez konkretnih odločb ali pa se ukrepa na podlagi odločb nepristojnih organov. Tudi v gospodarstvu se ta vzorec iz javne sfere ponavlja, saj uprave pogosto ne odločajo transparentno in ni dokumentirano zapisanih odločitev. Uprave bank, tako naj ne bi odgovarjale za odločitve kreditnih odborov, uprava DARS oddaja javna naročila po odločitvah strokovne komisije za javna naročanja, lastniki preko nadzornih svetov upravljajo družbe, namesto da bi jih nadzorovale in nadzorni sveti neuradno nalagajo upravam škodljive odločitve, za kar nimajo kritja v skupščinskih sklepih. Povedano drugače, če v urejenih družbah vemo, da pije tisti, ki tudi plača, je za Slovenijo značilno, da vemo le to, da tisti, ki pije ne plača in da plačamo zapitek odločevalcev državljani s svojim garanjem in odrekanjem vsega, kar si kot ljudje zaslužimo in kar kot normalni ljudje želimo, a nam naš politični in civilni sistem primitivnega upravljanja ne privošči, sami pa nismo dovolj odločni, da bi si svoje pravice izborili in preprečili našim brezvestnim politikom in menedžerjem pijančevati na naš račun. Tako je odgovornost ograjena z ograjo neumnosti.

Iz dežele Vikingov

Nacionalni letalski prevoznik Adria Ariways nas je presenetil in v promocijske namene omogočil povratne vozovnice po razumni ceni z brniškega letališča v trgovsko pristanišče København/Kopenhagen in nazaj. Tako sem se znašel na letalu polnem Skandinavcev, saj sem bil, kot se mi je zdelo, med potniki edini Slovenec. No ja, Slovenci očitno ne letimo množično na Dansko, obratno pa Danci nedvomno množično obiskujejo lepote Slovenije, kjer lahko, nekako tako, kot mi v Makedoniji, dobro jedo in pijejo, poceni prenočujejo in sploh ugodno uživajo in veseljačijo.

Danska je imenitna dežela. Njeno glavno mesto København in še vsa ostala manjša mesta, ki sem jih videl, so neverjetno lepo urejena. Parki polni cvetočih grmovnic in drobnega cvetja. Mestni in ostali javni promet se odvija natančno po voznih redih in popotnika v nadvse prijetnih vlakih, avtobusih in trajektih pripelje prav tja, kamor si želi, pri čemer ni treba dolgo čakati na odhod. Ljudje so izjemno prijazni, prav nič vsiljivi in tujcu pripravljeni pomagati, da se znajde v tujem mestu. Povsod se veliko gradi, toda zaradi tega ni kakšnih prometnih zastojev in tudi emisije hrupa, praha in smradu so nekako znosne in ne preveč moteče. Prebivalstvo na Danskem daje videz zdravja in zadovoljstva. Svetlolasa dekleta niso suha, a tudi debela ne, fantje pa izgledajo športno in dajejo videz krepkih rokometašev, ki na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah segajo po kolajnah. Muzeji in galerije z bogatimi zbirkami ne pobirajo vstopnine, temveč so vrata odprta brezplačno. V muzejih srečaš več otrok kot turistov, saj je otrok dovolj, turistov pa malo. Otrokom v muzejih razlagajo slavno zgodovino danskih prednikov Vikingov, ki so na svojih preprostih ladjah pluli po vsem tedaj znanem in neznanem svetu, ter v roparskih napadih strahovali evropsko prebivalstvo od Rusije na vzhodu, do Anglije na zahodu celine. Te svoje roparske preteklosti se Danci ne sramujejo, temveč so nanjo ponosni, čeprav so svoje roparske navade opustili, le ostalim Evropejcem, Američanom, Kitajcem in Japoncem, ki pridejo tja kot turisti, poberejo denarce na način, ki nima nič skupnega s starodavno vikinško tradicijo.

Na Danskem je namreč vse strahovito drago. Če prenočuješ v tretjerazrednem hotelu, si privoščiš kakšno kavo ali pivo, potem v nekaj dnevih zapraviš znesek, enak minimalni slovenski plači, s katero naši delavci tolčejo revščino cel mesec. Ker na Danskem ne srečaš beračev ali na prvi pogled revežev, ki bi na ulicah živeli človeka nevredno življenje, je nujna ugotovitev, da ljudje na Danskem pač dovolj zaslužijo, da si lahko privoščijo dostojno življenje in da še veselo letijo v Slovenijo, kjer se lahko s svojimi plačami po mili volji gostijo in uživajo. Nedvomno si Danci, tudi tisti najrevnejši, lahko v Sloveniji privoščijo, kar jim srce poželi in za to ne porabijo svoje minimalne plače ne v nekaj dnevih, ne v celem mesecu. Vidimo, da velja neko popolno obratno sorazmerje. Kar si lahko privošči Danec v Sloveniji, si tega ne more privoščiti Slovenec na Danskem. Celo premožen Slovenec, ki zasluži večkratno povprečno plačo v Sloveniji, ne more na Danskem uživati blagodati dobre hrane in vsega, kar nudi počitniško potepanje. Takšno razkošje je prihranjeno samo za najbogatejše Slovence, tiste, ki so obogateli na račun množice revežev z minimalnimi plačami. Kar velja za zaposlene, še toliko bolj velja za brezposelne in upokojence. Danski socialni podpiranci in upokojenci bi bili po moji oceni pri nas premožnejši sloj prebivalstva, če bi se odločili s svojimi socialnimi nadomestili in pokojninami vred preselit v Slovenijo in tu živeti po slovenskih cenah, a z danskimi prihodki.

Kako je vse to mogoče, če upoštevamo, da je Danska kmetijska in ribiška ter kmetijsko-ribiško predelovalna država (brez velikih naravnih znamenitosti, z najvišjim vrhom vsega 173 metrov nadmorske višine)? Razen lego kock in piva ni med pomembnejšimi proizvajalkami dobrin v globalnem svetu. Ima razvit promet in infrastrukturo, a nima kakšne velike proizvodne ali finančne industrije. Po podatkih wikipedije dela v javnem sektorju tretjina zaposlenih, 44 % odraslih pa koristi katero izmed oblik državnih storitev in pomoči.

Kako je pri svojih cenah dela in življenja lahko med desetimi najbolj konkurenčnimi gospodarstvi sveta? Kako je mogoče, da ta država kljub svoji majhnosti igra pomembno vlogo v evropski uniji in svoje krone menjuje za evre v očitnem nesorazmerju kupne moči obeh valut? Kako lahko Danci v miru živijo in uživajo, ne da bi jim bilo treba delati več kot 8 ur na dan, medtem, ko pri nas ljudje niti v 12. urah ne zaslužijo dovolj, da bi brezskrbno živeli v Sloveniji, kaj šele, da bi lahko živeli na Danskem in to kljub temu, da smo vsi v srečni Evropski uniji, kjer velja prost pretok dela, kapitala in lahko vsi prodajamo in kupujemo po načelih svobodnega trga?

Ker sta Slovenija in Danska članici Evropske unije, ni mogoče, da bi bila pravna in družbena reda po veljavnih predpisih bistveno različna, saj je harmonizacija prava znotraj Evropske unije osnovni pogoj življenja v Evropski skupnosti. Po vsej logiki bi morali Slovenci živeti celo bolje kot Danci, saj so naše naravne danosti prijaznejše kot na Danskem. Naše podnebje je prijetnejše, sonce nas bolj greje kot na mrzlem, vetrovnem in oblačnem skandinavskem podnebju. Naše kmetijstvo bi lahko zato pridelalo več biološko pridelane zelenjave in sadja kot Danci, le pri žitih imajo Danci s svojimi ravninami nekaj prednosti. Lega Slovenije na presečišču transportnih poti nam daje možnosti dobro služiti s cestninami in drugo logistiko v prometu. Naše bogastvo v gozdovih je večje kot Dansko in tudi naša industrija, kolikor je nismo uničili kakor smo gradbeništvo, tekstilno in lesno industrijo, bi ob ceneni in dobri delovni sili morala biti konkurenčnejša na svetovnih trgih kot Danska. Naš šolski sistem, kljub vsem kritikam, še vedno po neki inerciji iz časov socializma daje po statističnih primerjavah nič slabše strokovnjake, inženirje, ekonomiste in zdravnike kot Danske šole, pa še enako ali več ljudi pri nas študira in konča univerzitetno šolanje.

Kje je razlog, ki nas v nasprotju z logiko postavlja v položaj revežev v primerjavi z Danci po vsem po nepotrebnem? Odgovora ne morem podati z gotovostjo, saj nekaj dni potepanja po deželi Vikingov ni dovolj, da bi človek spoznal skrivnosti uspeha te dežele, zakaj je tam vse tako lepo urejeno in dobro za javnost, pri nas pa ne. Toda, če pomislimo, kaj vse je pri nas narobe, potem po trdnih zakonih Aristotelove silogistične logike, kjer lahko opredeliš kaj nekaj je, če poveš, kaj to nekaj ni, z veliko verjetnostjo lahko sklepamo, da je na Danskem dobro zato, ker tam država in njeni organi opravljajo svoje pristojnosti. Očitno ne more nihče v pogojih neoliberalističnega kapitalizma škoditi javnemu interesu, če organi nadzora v državi opravljajo svojo funkcijo. Dobički iz gospodarstva se očitno v večji meri kot pri nas na Danskem porabijo za javno dobro, zaradi česar več ostane za ljudi, za javne potrebe in manj za bogatenje špekulantov. Nedvomno mora izvršna oblast na Danskem zasledovati le javni in ne privatnih interesov in prav gotovo danska centralna banka ne bi prezrla, da poslovne banke množično s »naklepno slepoto« (kot ta pojav imenuje viceguvernerka Banke Slovenije Mejra Festič) kradejo davkoplačavalcem njihove težko prigarane zaslužke in v nekaj letih ustvarijo izgube, ki presegajo pet milijard evrov. Tudi si ni mogoče predstavljati, da bi danska oblast mirno opazovala ali celo vzpodbujala početje delodajalcev, ki bi s kriminalnim ravnanjem izčrpali lastna podjetja tako, kot se je to zgodilo in se še dogaja pri nas. Na Danskem predsednik vlade gotovo ne moralizira, temveč ukrepa in s svojim klepetanjem ne sodeluje pri razprodaji državnega premoženja. Sodniki gotovo sodijo v razumnih rokih in ne dvomijo o dejstvih, kot to počne pri nas ustavno sodišče, ki s svojimi odločitvami potepta še tisto nekaj malo volje, kolikor je premorejo naši organi pregona pri opravljanju njihove družbene funkcije zaščite zakonitosti in poštenja.

Ne moremo si predstavljati, da bi na Danskem lahko kdo zgradil termoelektrarno na premog za trikrat več denarja, kot je res vredna in da bi pri tem porabil javni denar brez javnega naročanja, kot je to primer pri našem TEŠ 6, nato pa še uničil dobro utečen star rudnik, kot se bo to verjetno primerilo našemu rudniku rjavega premoga v Velenju. Ne vem, kako je mogoče, da naša vlada sprejme obvezo, da bo pokrila slabe kredite bank, nato pa, da bo banke reducirala na račun zniževanja gospodarske aktivnosti, ki je brez kreditiranja pač ni, vse za to, da bo potem lahko te banke pod vsako razumno ceno prodala tujim špekulativnim skladom. Na Danskem je kaj takega povsem izključeno, saj tam zgoraj potomci Vikingov niso tako primitivni kot njihovi slavni predniki.

Nedvomno so Danci doumeli, da je čas primitivnega gospodarstva minil, da stare metode ropanja niso več smiselne in so brez perspektive. Zato so raje svoje življenje uredili tako, da je vse prijazno, da so za cel svet svetel vzor, da vlada red in spoštovanje razuma in je vse urejeno tako, kot njihovi parki in mesta.

Obratno pa pri nas še vedno živimo nekako v času starih Vikingov in še vedno mislimo, da bomo z nekim primitivnim ropanjem lahko dobro živeli. Vikingi so ropali druge narode, slovenski oblastniki in kapitalisti pa ropajo lasten narod. Zato, če hočeš videti, kaj je v Sloveniji narobe, pojdi v deželo potomcev Vikingov na Dansko in si zlasti oglej muzej Vikingov, ki slavi roparske podvige že davno presežene primitivne družbe.

Makedonija je danes tisto, kar bo Slovenija jutri

Državljani Slovenije imamo srečo, da je kje kakšna država, ki še manj resno kot Slovenija jemlje razumevanje poštenja, odgovornosti in obveze izvršne oblasti, da mora služiti narodu in ne obratno. Kdor želi vedeti kakšna bo Slovenija jutri, si naj ogleda, kakšna je Makedonija danes, kajti Makedonija danes je tisto, kar bo Slovenija jutri.

Skopje je denimo mesto z največjo gostoto bronastih kipov na hektar površine, kar sem jih do sedaj videl na svojih popotovanjih; vse, kar je starega, se krasi z novim lišpom; avtorji nagnusnih bronastih kipov, s stiroporom in marmorjem olišpanih neo-viktorijanskih prenovljenih fasad soc-realisičnih stavb in betonskih galej v strugi Vardarja niso znani, ve pa se, da kipe menda izdeluje neka livarna iz Firenc za desetino porabljenega denarja, porabljeno pa je do sedaj menda že pol milijarde evrov. In v Makedoniji nisem srečal nikogar, ki bi mislil, da je bilo vse pošteno in da so izvajalci pridobili naročila za dela v postopkih javnega naročanja. Slovenci smo, kar se tega tiče veliko na boljšem, saj nam ni treba ugibati o tem, ali je največja investicija iz javnih sredstev TEŠ 6 bila vodena preko javnega naročanja, ker je jasno, da je TEŠ vsa naročila oddal brez postopka javnega naročanja in je tako uspel za 600.000 EUR vredno investicijo porabiti 1.400.000 EUR. Menedžerji TEŠ-a so tako nedvomno uspešnejši od makedonske vlade, saj so v investiciji primerljivi po višini z olepševanjem Skopja mirno pospravili vsaj toliko, kot so Makedonci porabili za ves kič v centru Skopja. Razlika je le v tem, da v Makedoniji opozicija meče vladajoči politiki »bombe« (vladne prisluhe več kot 20.000 prebivalcem Makedonije), pri nas pa opozicija »bomb« na temo TEŠ 6 ne meče, ker raje lepo molči in nekako sodeluje pri delitvi provizijskega kolača iz največje investicije iz javnega denarja v Sloveniji zadnjih pet ali še več let.

Tragična maska, Hierapolis, Bitola

Tragična maska, Heraklea, Bitola

Slovenski mediji objavljajo alarmantne vesti o Makedoniji, iz katerih bi lahko povzeli, da moramo biti presrečni, ker živimo v Sloveniji in ne v Makedoniji, kjer bo zdaj zdaj izbruhnila vojna s ponosnimi sinovi orlov, ki so že v romanih Karla Maya (glej: Po gorah Balkana, Žuti in V deželi škripetarjev) opisani kot samosvoji in nepopustljivi bojevniki. Poleg tega zvemo iz naših časopisov veliko zgod in nezgod o nesporazumih z Grčijo glede imena Makedonija, zaradi česar to državo v mednarodni komunikaciji imenujejo Bivša jugoslovanska republika Makedonija. Mnogo poročil je bilo o terorističnih izpadih skupine borcev, za katere ne izvemo, kdo so bili in zakaj so šli streljat policaje v Kumanovo. Iz poročil naše RTV in časopisov izvemo tudi, da potekajo v Skopju demonstracije opozicije, ki želi doseči odstop vlade, vse menda zaradi prisluhov telefonskih razgovorov vrhov izvršilne oblasti, iz katerih je z gotovostjo možno zaključiti, da je v Makedoniji oblast skorumpirana in da se zlorablja v škodo naroda. Ta oblast je menda nekako pokvarjena in ji je bolj kot dobro in prav za javno blaginjo mar stanje na privatnih računih vodilnih politikov na čelu s dominantnim predsednikom vlade Gruevskim. Vse to je napisano dokaj prepričljivo in bi človek tem vestem celo verjel, če ne bi sam oni teden šel na potep v to nemirno državo, s katero smo še pred petindvajsetimi leti delili bratstvo in edinost v skupni državi Socialistični federativni republiki Jugoslaviji.

Aleksandrovo zvezdo/sonce si današnji makedonski oblastniki jemljejo kot del lastne zgodovine

Aleksandrovo zvezdo/sonce si današnji makedonski oblastniki razlagajo kot del lastne zgodovine

Makedonija je nedvomno izjemno lepa dežela. Sredi maja so bile visoke gore še vedno zasnežene, voda v jezerih pa bi bila že dovolj topla za kopanje, če bi vreme ne bilo deževno in hladno. Plodne ravnine ob Prespanskem jezeru in ob rekah Vardarju in Strumici so zelene, obdelane in je pravo veselje gledati plantaže cvetočega sadnega drevja, vinogradov, melon in dinj, da ne govorimo o plastenjakih paradižnikov, paprike in jajčevcev. Po pašnikih se pasejo črede drobnice, pokrajina ni prenaseljena in daje vtis umirjenega in spokojnega življenja njenih prebivalcev, ki niso izpostavljeni nadlogam množičnega turizma. Makedonci so ljubeznivi in prijazni ljudje, ki s tujcem radi poklepečejo o njihovem vsakdanjem življenju. Ni opaziti onesnaženja okolja, saj kakšne pomembne industrije praktično v Makedoniji ne premorejo. Mesta so lepo urejena, čista, s prijetnimi parki, kjer človek lahko posedi in uživa ob pogledu na množice posajenih cvetlic in vonja v maju cvetoče akacije. Ni mogoče dvomiti. Makedonci so pridni in delovni ljudje, sicer bi ne obdelali svojih polj in ne bi pasli svojih ovčic. Nemara bi tudi pridno delali v tovarnah, če bi jih imeli. Ker tovarn ni opaziti kaj prida, pa jim seveda preostane obrt, trgovina in gostinstvo. Kljub pridnosti pa žal vse kaže, da Makedonci ne uspejo toliko prigarati, kot lahko njihova oblast porabi, sicer bi ne bilo veliko beračev na ulicah mest in dragih prestižnih avtomobilov na cestah na vsakem koraku.

Kljub pridnosti in nedvomno dobrim možnostim za življenje, je popotnik v tej deželi prisiljen opaziti hudo revščino in pomanjkanje, ki ga trpi velika večina prebivalstva. Da, hudo je zlasti v zakotjih podeželja, kjer ni mogoče ločiti stanovanjskih hiš od hlevov za živino in kjer očitno ni ne kanalizacije, ne kaj dosti vodovodov. Dežela je elektrificirana, kako in koliko so dostopne pridobitve informacijske družbe na podeželju, popotnik ne more vedeti, čeprav je po večjih mestih v vsaki gostilni možen dostop do internetne povezave. Najslabše plačani delavci zaslužijo minimalno plačo, ki menda ne dosega niti 100 EUR na mesec. Ker je menjava makedonskega denarja proti EUR nekako 62 denarjev za en evro, mora tak delavec preživeti mesec z nekako 6.000 makedonskimi denarji. Kako mu to uspe je seveda skrivnost, saj so cene osnovnih dobrin sicer precej nižje kot v Sloveniji, a za dostojno preživetje štiričlanske družine v Skopju je treba zaslužiti kakšnih tisoč evrov, torej 60.000 denarjev. Vse kar je manj, je revščina, sorazmerna majhnosti zaslužka. Tudi pokojnine so izjemno skromne in se že leta niso spremenile, oziroma se celo nižajo in znašajo v povprečju manj kot 200 EUR. Če mora upokojenec s to pokojnino preživljati še brezposelne otroke, ki imajo končano univerzitetno izobrazbo, so seveda tudi upokojenci izpostavljeni revščini. Policaji, učitelji, vojaki in drugi javni uslužbenci, ki vneto služijo vladajoči stranki, to je VMRO-DPMNE, zaslužijo bolje, celo do 600 EUR in jim gre bolje, čeprav se ne morejo pohvaliti, da niso revni in da živijo dostojno. Ker je brezposelnost velika, zlasti ni delovnih mest za nedoločen čas, delodajalci pa dobro služijo zlasti na račun prekarnih delavcev, ki pogosto delajo po 12 in več ur na dan za kakšnih 300 EUR na mesec.

V Makedoniji, enako kot v Sloveniji, ni več socializma, temveč vlada kapitalizem. Zato seveda ni nič nenavadnega, če srečamo tudi v Makedoniji neko manjšino ljudi, ki so očitno premožni, saj se prevažajo v dragih razkošnih avtomobilih, se gostijo v imenitnih restavracijah, kjer lahko vesela družba treh ali štirih udeležencev poje in popije za eno večerjo več, kot dobi povprečna družina za cel mesec. Ni potrebno imeti veliko domišljije, da ne bi doumeli, da množična revščina na drugi strani producira majhno elito bogatinov, ki so do premoženja prišli s špekulacijami, izkoriščanjem revežev in predvsem s korupcijo in zlorabami oblasti. Več kot je špekulacij in zlorab, več kot je kriminala, več je množične revščine in bolj je bogata privilegirana manjšina, ki jo ščiti oblast. Četudi ni pravnomočnih sodb o korupciji trenutnih oblastnikov, lahko z gotovostjo sklepamo, da je korupcije na pretek, če je veliko zelo revnih in nekaj nadvse premožnih državljanov.

V nekem objavljenem prisluhu (te prisluhe imenujejo v Makedoniji »bombe«) slišimo predsednika vlade, kako daje instrukcije, kako da naj Kitajci, ki gradijo avtocesto od Tetova proti Ohridu, dajo 15.000.000 EUR provizije, da bo le-ta končala na njegovem računu nekje v tujini. Avtocesto od Demir kapije do Gevgelije gradi Strabag, vendar ni znano, ali bo tudi o tej gradnji objavljena kakšna »bomba« in tako ni mogoče vedeti, ali je Strabag boljši od Kitajcev.

Skopje je veliko gradbišče. VMRO-DPMNE (že deveto leto vladajoča stranka) se je navkljub protestom Grčije odločila celemu svetu dokazati, da so Makedonci nasledniki antičnih helenskih Makedoncev, ki so za časa Filipa osvojili Grčijo, za časa njegovega sina, Aristotlovega učenca Aleksandra Velikega pa ves tedaj znan civiliziran svet, vse do Indije. Zato je najožje središče Skopja ozaljšano z množico bronastih kipov Filipa in Aleksandra, kar na simbolni ravni dokazuje, da imamo opravka z narodom, ki je pred 2300 leti premagal mogočno Perzijo. To seveda ni dovolj, zato je Skopje mesto z največjo gostoto bronastih kipov na hektar površine, kar sem jih do sedaj videl na svojih popotovanjih. Kipe imajo vsi, od carja Samuela, ki je leta 1014 po porazu na gori Belasici doživel, da so Bizantinci oslepili njegovo vojsko, do Kemal paše Ata Turka, ki je bil rojen v neki vasi blizu Debra in je bil oče Turčije, čeprav menda ni bil Turek. Toda Skopje ne bodo krasili le kipi. Vse, kar je starega, se krasi z novim lišpom. Vse bo oblečeno v stiropor in marmor, v strugi Vardarja, kjer je bilo nekoč kopališče revežev, ki so v poletni vročini tam hladili prepotene noge, pa sedaj stojijo tri betonske galeje, v katerih bodo gostišča za turiste, ki naj si ogledujejo vso to lepoto. Ta projekt je do sedaj menda že pogoltnil 500.000.000 EUR, makedonsko ljudstvo pa se prepira o tem, kolikšen del te vsote je končal v žepih vladajočih politikov na oblasti. Nisem srečal nikogar, ki bi mislil, da je bilo vse pošteno in da so izvajalci pridobili naročila za dela v postopkih javnega naročanja.

Skopje je postalo Skopje mesto z največjo gostoto (nagnusnih) bronastih kipov na hektar površin.

Skopje je postalo mesto z največjo gostoto (nagnusnih) bronastih kipov na hektar površin.

Vsekakor avtorji nagnusnih bronastih kipov niso znani, ve pa se, da jih menda izdeluje neka livarna iz Firenc za desetino porabljenega denarja. Tudi imena arhitektov, ki so sprojektirali prenovo socrealističnih stavb zgrajenih po potresu leta 1963 in spreminjajo Skopje v nekakšen neo viktorjanski posnetek Londona, niso znana. Makedonci o postopku, kako so bila pridobljena naročila financirana z javnim denarjem lahko le ugibajo in poslušajo bombe, ki jim narekujejo oceno, da se vse to počne predvsem zaradi zlorab in korupcije. Slovenci smo, kar se tega tiče veliko na boljšem, saj nam ni treba ugibati o tem, ali je največja investicija iz javnih sredstev TEŠ 6 bila vodena preko javnega naročanja, ker je jasno, da je TEŠ vsa naročila oddal brez postopka javnega naročanja in je tako uspel za 600.000 EUR vredno investicijo porabiti 1.400.000 EUR. Menedžerji TEŠ-a so tako nedvomno uspešnejši od makedonske vlade, saj so v investiciji primerljivi po višini z olepševanjem Skopja mirno pospravili vsaj toliko, kot so Makedonci porabili za ves kič v centru Skopja. Razlika je le v tem, da v Makedoniji opozicija meče vladajoči politiki »bombe«, pri nas pa opozicija »bomb« na temo TEŠ 6 ne meče, ker raje lepo molči in nekako sodeluje pri delitvi provizijskega kolača iz največje investicije iz javnega denarja v Sloveniji zadnjih pet ali še več let.

Protesti zoper skorumpirano vlado VMRO-DPMNE v Skopju “Zbogum Nikola”

Makedonce moti netransparentnost porabe javnega denarja, zaradi česar študentje, profesorji in meščanski liberalno misleči intelektualci protestirajo proti vladi Nikole Gruevskega in zahtevajo nove volitve. Slovence TEŠ 6 ne revoltira, saj nihče ne protestira, mediji o tem ne poročajo, opozicijske stranke pa o korupciji ne govorijo. Gotovo, saj vsi spoštujemo modro odločitev ustavnega sodišča, ki je načelo zakonitosti postavilo nad spoštovanje pameti in odločilo, da je nezakonito kogarkoli pravnomočno obsoditi za korupcijo, če le-ta ni konkretno dokazana. Makedonci nimajo tako načelnega ustavnega sodišča, pa so prepričani, da je korupcija osnovni vzrok njihove bede in nesreče. Zato že več kot dva meseca vsak dan demonstrirajo in zahtevajo zamenjavo oblasti. Ta revolt pa ni ne množičen, ne oblasti nevaren, ker ga množica Makedoncov le opazuje nekako od strani, ker ne verjame, da protestniki nameravajo dejansko karkoli radikalno spremeniti. Izkušnja namreč Makedonce uči, da po zamenjavi oblasti nadvse moralni protestniki nadaljujejo staro prakso, ki jo lepo definira B. Traven v romanu »Upor obešencev«, ko pove, da je oblast zato, da je zlorabiš. Tudi vseslovenska ljudska vstaja v Sloveniji lepo potrjuje, kako zgolj menjava strank in imen v vladi še ni revolucija, ki bi prinesla ljudstvu več države, kot vsakodnevne prakse spoštovanja predpisov in odgovornega dela v javno dobro, kar bi se poznalo kot več delovnih mest, boljše plače, manj dobička kapitala, več kruha, več kulture, manj ideologije, več pameti in manj norosti. Dostojno življenje večine državljanov je pač iluzija, o kateri lahko le sanjamo, če za ta cilj ni pripravljena večina naroda pozabiti izkrivljene ideologije špekulantskega kapitala in če ta večina ljudi neumno misli, da bo prav vsak med njimi končal v ozki skupini bogatašev, ne pa po zakonih nujnosti v veliki večini revežev. Tako imamo v Makedoniji protestnike brez široke podpore ljudstva in vlado, ki podpore ljudstva ne potrebuje, saj ima policijo, vojsko in uradnike, ki so za ljubi kruhek pripravljeni pozabiti na pravo in moralo.

Makedonski državljani vsak dan demonstrirajo ob 18. uri s sloganom #protestiram

Makedonski državljani vsak dan demonstrirajo ob 18. uri s sloganom #protestiram

Vendar pa vse kaže, da je oblast v Makedoniji nekako želela pridobiti enotnost naroda in zanetiti domoljubna čustva Makednocev, da bi le-ti nemara ne nasedli demagogiji protestirajočih intelektualcev. In zgodilo se je Kumanovo. Prav vseeno je, ali je res, kar trdijo mnogi Makedonci, da so bili kumanovski teroristi pravzaprav plačani kriminalci, ki naj bi jih najel Gruevski, da bi naj napadli Kumanovo tako, kot so esesovci požgali Rajhstag, ali pa je šlo dejansko za izpad norih kosovskih nacionalistov, ki so lahko rovarili, ker jih oblast v Makedoniji ni želela pravočasno ustaviti. Dejstvo je, da je vlada kumanovski dogodek prikazala kot grožnjo svobodi in celovitosti Makedonije, zaradi česar je nujno končati demonstracije in enotno podpreti vladajočo oblast, da bo še naprej lahko vladala, bogatela in pehala makedonski narod v nesrečo. Prav tega dejstva slovenski mediji niso opazili, ali pa ga niso hoteli opaziti. Kot da bi tudi v Sloveniji potrebovali Kumanovo, da bi dojeli svojo srečo in spoznali, da moramo spoštovati in častiti pridobitve naše demokracije, pa četudi jih plačujemo z revščino.

V Makedoniji so na primer elektro distribucijo že prodali Avstrijcem. Tudi Telekom ni več makedonski, makedonska gradbena podjetja pa so podizvajalci tujim gradbincem. Skopsko in ohridsko letališče so kupili Turki, pivovarne pa Nizozemci. Tudi banke so pretežno v tuji lasti, celo NLB premore hčerinsko banko v Makedoniji. Nedvomno so bili Makedonci uspešnejši od Slovenije pri prodaji olastninjene nekoč družbene lastnine tujcem in so že dosegli, kar si v Sloveniji naša oblast šele prizadeva doseči. Naši mediji se sprašujejo, ali bo vlada prodala Telekom, ali pa si bo upala prevzeti nase odgovornost za odločitev, da Telekoma poceni ne prodamo. Takšnih dilem v Makedoniji nimajo, saj se hitro o vsem dogovorijo, ker ni sporov o tem, kateri del politikov oziroma kateri pripadniki elite bodo imeli od prodaje korist. Pričakovati je, da bo tudi slovenska oblast prej ali slej prišla k pameti in tedaj bo hitro prodano, kar je ostalo, pa čeprav bo zmanjkalo še za pokojnine. Na našo srečo, bodo naše skromne pokojnine še vedno zadostne za dostojno življenje v Makedoniji, le prodati moramo, kar imamo v Sloveniji in vzeti pot pod noge, se preseliti v Makedonijo in tam uživati dostojno življenje, za kar nam v Sloveniji že krepko zmanjka.

Ja, tako je to z Makedonijo. Lahko bi pisal še dolgo in vedno bolj zamorjeno, a bom nehal, ker vidim, da je vse lepo in prav, saj imamo srečo, da je kje kakšna država, ki še manj resno kot Slovenija jemlje razumevanje poštenja, odgovornosti in obveze izvršne oblasti, da mora služiti narodu in ne obratno. Žal pa to stanje ne bo več trajalo dolgo.

Kdor želi vedeti kakšna bo Slovenija jutri, si naj ogleda, kakšna je Makedonija danes, kajti Makedonija danes je tisto, kar bo Slovenija jutri.

O politiki in upravljanju, ki ni “techne”

V intervjuju v Delu 20.4.2015 je dekan ljubljanske Fakultete za gradbeništvo in geodezijo Matjaž Mikoš opozoril, da je naveza politikov in posameznikov zlorabila gradbeništvo kot panogo in bi politiki, ki so s svojim ravnanjem povzročili propad gradbeništva, morali odgovarjati. Politiki in menedžerji so tehniki, saj se na umetnost politike in vodenja gospodarskih družb spoznajo, o svojem predmetu veliko vedo, toda namerno uničujejo lastno državo in lastno podjetje, ker imajo od svojega zavrženega ravnanja materialno korist in bogatijo. Politiki in menedžerji niso sprejemali katastrofalnih odločitev za državo in njeno prebivalstvo ker bi bili neuki in neumni ali nesposobni, ker niso bili tehniki, temveč je do sprejemanja povsem zgrešenih odločitev tako v javni, kot v civilni sferi prišlo zaradi malomarnosti ali namerne zlonamernosti, kar vse je bilo omogočeno, ker so odpovedali nadzorni sistemi v Sloveniji. Ker nihče ne odgovarja, si v vsakodnevni praksi lahko vsakdo, ki odloča privošči neodgovorno in škodljivo ravnanje na vseh nivojih odločanja.

Povsem racionalna stališča dr. Mikoša vzpodbujajo razpravo razmišljajočih gradbenih inženirjev, ki vidijo vzrok, ne le propada gradbeništva, temveč tudi vsesplošne krize našega gospodarstva in družbe nasploh prav v dejstvu, da je večina politikov in vodilnih menedžerjev v podjetjih po izobrazbi družboslovcev in ne tehnikov. Če bi bili politiki in menedžerji tehniki, po tem mnenju Slovenija ne bi bila v gospodarski in moralni krizi, gradbeništvo ne bi propadlo, saj bi tehniki s svojo pridnostjo, intelektualno močjo in znanjem zagotovili pravilnost vseh pomembnih odločitev vodenja gospodarstva in urejanja družbenih razmerij v pogojih parlamentarne demokracije in kapitalistične ureditve.

Nekaj družboslovcev je takšno stališče seveda takoj negiralo in razložilo, da politiki in menedžerji družboslovci niso sprejemali katastrofalnih odločitev za državo in njeno prebivalstvo ker bi bili neuki in neumni ali nesposobni, ker niso bili tehniki, temveč, da je do sprejemanja povsem zgrešenih odločitev tako v javni, kot v civilni sferi prišlo zaradi malomarnosti ali namerne zlonamernosti, kar vse je bilo omogočeno, ker so odpovedali nadzorni sistemi v Sloveniji. Ker nihče ne odgovarja, si v vsakodnevni praksi lahko vsakdo, ki odloča privošči neodgovorno in škodljivo ravnanje na vseh nivojih odločanja.

Nihče med vnetimi razpravljavci ne najde nič dobrega pri naših politikih in vodilnih menedžerjih, saj v njihovem ravnanju po mnenju razpravljavcev ni zaslediti ne znanja ne poštenja. Če kdor koli odloča, lahko to dela strokovno in razumno, kdor znanja nima nujno zaradi neznanja, odloča napačno. Kdor pa znanje ima, pa kljub temu sprejema napačne odločitve, zaradi svoje pokvarjenosti namerno povzroča škodo vsem, razen samemu sebi.

Pokojni Miha Marinko je nekoč prostodušno priznal, da je prišlo takoj po drugi svetovni vojni pri nas do množičnega sprejemanja slabih in škodljivih odločitev, ker revolucionarni politiki niso imeli znanja, da bi lahko sprejemali koristne odločitve. Počeli so neumnosti, ker so bili sicer dobronamerni, a neuki.

Dan danes našim vodilnim politikom, ki so v povprečju doktorji znanosti, in družboslovno ali tehnično visoko izobraženi menedžerski eliti v gospodarstvu ni mogoče očitati neukosti, zaradi česar lahko z veliko gotovostjo trdimo, da so bile za Slovenijo katastrofalne odločitve posledica zlonamernosti. Uničenje gradbene panoge je nedvomno lep primer, kako so uprave in direktorji v spregi z bančniki in vrhovi izvršne oblasti uničili pomemben del slovenskega gospodarstva s tem, da so vodilna gradbena podjetja izčrpali tako daleč, da so končala v stečajih. Vlada in banke bi proces uničevanja gradbeništva lahko preprečili in pravočasno zagotovili sanacijo in pravočasno preprečili izčrpavanje, a tega niso storili. Tako smo izgubili mnoga delovna mesta in kar nekaj velikih davkoplačevalcev. Nimamo več sposobnih gradbenih podjetij, ki bi lahko gradila pomembne inženirske objekte, v posledici česar še tisto malo investicij, kolikor jih imamo, izvajajo tuja gradbena podjetja, ki ne zamudijo priložnosti pograbiti dobičke tudi na račun domačih podizvajalcev in mizerno plačanih prekernih delavcev.

Namesto da bi se ukvarjali s preverjanjem odgovornosti deležnikov odločanja v gospodarskih družbah in odgovornosti izvršne oblasti (vlade) in bank skupaj z Banko Slovenije, se razpravljavci raje pregovarjajo o vprašanju, ali bi bilo kaj bolje in drugače, če bi vodilne položaje v gospodarstvu in politiki zasedli inženirji in ne družboslovci. To je v Sloveniji nekako splošen in množičen pojav. Ker se ne lotimo razmisleka o razlogih dogajanj v naši vsakodnevni praksi in ker očitno ne razumemo pomena besed, o katerih se prepiramo, se nam slaba praksa mirno nadaljuje in nič ne zdravimo, ker tudi ničesar ne diagnosticiramo.

Izvorno izhaja pojem tehnika s vsemi izpeljankami iz grškega pojma techne, ki pomeni sposobnost, spretnost, umetnost spoznavanja resnice. Techne je pot do vednosti, je vednost v posameznih znanostih. Tehnik je torej strokovnjak, ki se na svoj predmet spozna, ki o njem kaj ve in ki je izveden v uporabi tega znanja. Tudi glasbenik, ali slikar, ali pravnik, ali ekonomist, ali politik je tehnik, če se na svoj predmet spozna, če je izveden in spreten pri uporabi svojega znanja. Zato ni mogoče očitati politikom in menedžerjem, da niso strokovno usposobljeni za opravljanje njihovih funkcij, ker niso tehniki, temveč so mnogi med njim družboslovci. Vsekakor pa bi morali politikom in menedžerjem očitati, da niso tehniki, ker se – ne glede na to, ali so inženirji ali družboslovci – na svoj posel ne spoznajo, ker ga opravljajo slabo, sicer ne bi propadlo toliko podjetij in Slovenija ne bi preživljala tako hude krize in ne bi se tako zelo povečevala revščina.

Možna pa je seveda tudi povsem nasprotna situacija. Politiki in menedžerji so tehniki, saj se na umetnost politike in vodenja gospodarskih družb spoznajo, o svojem predmetu veliko vedo, toda namerno uničujejo lastno državo in lastno podjetje, ker imajo od svojega zavrženega ravnanja materialno korist in bogatijo. Vidimo, da je težava ni skrita v tem, da politiki in menedžerji ne bi bili tehniki, ne glede na njihovo izobrazbo. Težava je v tem, da svojo vednost zlorabljajo, da so nepošteni, ker ne zamudijo nobene priložnosti, da bi se ne okoristili na račun države oziroma družb, ki jih vodijo. To, kar je njihova korist, je na koncu koncev škoda in osiromašenje vseh državljanov Slovenije.

V nobenem primeru ne moremo misliti, da vodilni upravljalci Holdinga Slovenskih elektrarn in Termoelektrarne Šoštanj, ki so ob pomoči politikov – tako levih, kot desnih – izvedli investicijo v TEŠ 6 tako, da so Slovenijo oškodovali za kakšnih 800 milijonov evrov, saj bi ta investicija morala stati največ 600 milijonov evrov in nikakor ne milijardo in štiristo milijonov evrov, ne bi bili tehniki. Nedvomno so morali biti vpleteni menedžerji in politiki vrhunski tehniki, da so na očeh vse slovenske javnosti elegantno porabili za gradnjo TEŠ 6 skoraj trikrat več, kot bi smeli. Prav vseeno je, kaj so ti ljudje po izobrazbi. Dejstvo je, da so gradnjo izvedli ne da bi oddajali naročila po postopku javnega naročanja najugodnejšim ponudnikom, temveč so raje po postopku zbiranja ponudb oddali naročila po cenah, ki so omogočile delitev dobička in provizij na račun slovenskih porabnikov električne energije. Takšnih primerov zlorabe tehnike odločanja bi lahko našteli mnogo, a prepustimo opredelitev teh primerov pristojnim organom pregona, ki se bodo zagnali v urejanje stvari takoj, ko bodo pri nas na odločilne položaje prišli pošteni tehniki in ne tehniki izvedeni v korupciji, goljufijah in zlorabah vseh vrst.

Ni pomembno, ali naši politiki in vodilni menedžerji upravljajo z državo in podjetji slabo, ker premalo vedo in niso tehniki, ali ker dovolj vedo, da so sposobni škoditi, saj so posledice neznanja in pokvarjenosti natanko enake – Slovenija je vse manj dežela, v kateri bi bilo lepo in prijetno živeti.

Kakor koli. Kdor ne govori o poštenju, naj molči o politiki in upravljanju, ki ni, a bi morala biti, techne za dobro Slovenije in vseh njenih državljanov.

Nevzdržno omalovaževanje odvetništva: od nobilisa do imobilisa

Državni zbor je presenetljivo enotno sprejel z glasovi vseh prisotnih poslancev odločitev, da zavrne predlog sodnega sveta za imenovanje odvetnice Anite Dolinšek za višjo sodnico. Kaj je državni zbor pripeljalo do presenetljivo enotnega stališča, ne vem, saj bi bilo za Državni zbor bolj pričakovano, da bi takšno kandidatko soglasno imenoval za višjo sodnico. Takšna pričakovanja izhajajo tudi iz sporočila za javnost Odvetniške zbornice Slovenije, ki meni, da razlogi za neimenovanje predstavljajo nevzdržno omalovaževanje in problematiziranje odvetništva, ki je samostojna in neodvisna služba, zato celotno dogajanje spremlja z zaskrbljenostjo. Če odvetnik zanemari stroko in naredi, kar mu tisti, ki ga plača pač naroči, vsekakor prispeva k nižanju ugledu odvetništva kot samostojne in neodvisne službe. Odvetniška zbornica bi zato morala biti zgrožena, če bi Državni zbor odvetnico, ki je s svojim ravnanjem bistveno pripomogla oddati naročila za TEŠ 6 brez javnih naročil, imenoval za višjo sodnico, ne pa, da je ogorčena, ker se to ni zgodilo, ne glede na to, da ni znano, kaj je botrovalo k temu, da so zakulisne politične spletke v Državnem zboru izjemoma in presenetljivo skuhale odločitev, ki je v javnem interesu in celo prispeva k ugledu odvetništva, česar celo Odvetniška zbornica ne zazna, ali pa ne razume.

Lex-novice so 19.2.2015 posredovale opozorilo Odvetniške zbornice Slovenije, da razlogi za neimenovanje odvetnice Anite Dolinšek za višjo sodnico na celjskem višjem sodišču predstavljajo nevzdržno omalovaževanje in problematiziranje odvetništva, ki je samostojna in neodvisna služba. Odvetniška zbornica je v sporočilu za javnost zapisala, da celotno dogajanje spremlja z zaskrbljenostjo.

Državni zbor je presenetljivo enotno sprejel z glasovi vseh prisotnih poslancev odločitev, da zavrne predlog sodnega sveta za imenovanje odvetnice Anite Dolinšek za višjo sodnico. Kaj je državni zbor pripeljalo do presenetljivo enotnega stališča, ne vem, saj bi bilo za Državni zbor bolj pričakovano, da bi takšno kandidatko soglasno imenoval za višjo sodnico. Moje presenečenje pojasnjujem z dejstvi, ki so mi znana, seveda pa ne morem ničesar povedati o vsem, kar mi ni znano.

Odvetnice Anite Dolinšek ne poznam, je nisem nikoli srečal ali se z njo pogovarjal. Ukvarjal pa sem se le z razpisno dokumentacijo za blok 6 v projektu TEŠ 6, ki ga je pripravila skupina avtorjev, v kateri so delali inženirji, ekonomisti in pravnica, odvetnica Anita Dolinšek. Razpisni pogoji bili so pripravljeni tako, da so v tehničnih določbah favorizirali vnaprej znane ponudnike in dajali podlago za sklepanje ničnih pogodb v enajstih sklopih oddanih del za izgradnjo TEŠ 6. Nedvomno je prav Anita Dolinšek kot soavtorica razpisnih pogojev in kot odvetnica odgovorna za pravno napačnost predmetnih razpisnih pogojev, ki jih je podpisal in odobril takratni direktor TEŠ Uroš Rotnik.

Iz javno dostopnih podatkov v poslovnem registru na spletni strani AJPES je razvidno, da je Termoelektrarna Šoštanj TEŠ d.o.o. gospodarska družba v 100% lasti Holdinga slovenskih elektrarn HSE d.o.o., ki je v 100% lasti Republike Slovenije. Republika Slovenija je torej posredno 100% lastnik TEŠ d.o.o. in posredno preko HSE d.o.o. v celoti obvladuje TEŠ d.o.o., ki je po ZGD gospodarska družba civilnega prava. Dejavnost TEŠ d.o.o. je proizvodnja električne energije, ki je namenjena zagotavljanju javnih storitev v zvezi s proizvodnjo, transportom in distribucijo električne energije. Zato je po Zakonu o javnem naročanju na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev (ZJNVETPS Ur. l. RS št. 16/2008, v nadaljevanju »zakon«) TEŠ d.o.o kot investitor zavezan oddajati naročila po postopku javnega naročanja.

Zakon določa v skladu z Direktivo 2004/17/ES[1], da je javno podjetje po tem zakonu podjetje, v katerem ima javni naročnik (v tem primeru Republika Slovenija) neposredno ali posredno prevladujoč vpliv zaradi lastništva, finančne udeležbe ali upravljanja. Republika Slovenija je posredno preko HSE d.o.o. 100% lastnik TEŠ d.o.o. in posredno imenuje vse poslovodne in nadzorne organe v TEŠ d.o.o. Projekt TEŠ 6 je investicija, ki se v celoti financira iz javnih sredstev, to je iz osnovnega kapitala, ki ga iz prispevkov za zanesljivost oskrbe z električno energijo po 23.a čl. Energetskega zakona zagotavlja HSE d.o.o. in iz kreditov, najetih na podlagi državne garancije pri EIB in pri EBRD. TEŠ d.o.o. je zato po definiciji 10. odstavku 2. čl. zakona zavezan oddajati naročila kot javni naročnik, saj investicijo vodi posredno s javnimi sredstvi, z namenom zagotavljanja energije za javno distribucijo in je pravna oseba civilnega prava v posredni 100% lasti Republike Slovenije.

Kot oseba javnega prava se štejejo tudi vse osebe po 2. odstavku, točka c iz 3. čl. zakona, ki vodijo investicijo na elektro energetskem področju z več kot 50% udeležbo javnih sredstev ali osebe, pri katerih druge osebe javnega prava (v tem primeru Republika Slovenija preko HSE d.o.o.) opravljajo nadzor nad poslovanjem ali so člani uprav in nadzornih organov imenovani v nad polovičnem deležu s strani Republike Slovenije ali drugih oseb javnega prava.

Evidentno je, da investicija TEŠ 6 v celoti izpolnjuje ne le enega od potrebnih pogojev, temveč izpolnjuje vse pogoje po zakonu in direktivi, da bi morala biti vodena z oddajo naročil po postopku javnega naročanja. Spregled takšnega pravnega dejstva ne more biti posledica površnosti, temveč gre za ignoriranje zakonskih določb, zaradi česar je bila razpisna dokumentacija pripravljena kot javni poziv k oddaji ponudb na podlagi določb Obligacijskega zakona, ne pa na podlagi zakona o javnih naročilih, ki kot poseben zakon (lex specialis) izključuje uporabnost določb Obligacijskega zakonika.

Seznam naročnikov, ki nimajo status osebe javnega prava po splošnih predpisih, vendar imajo status javnega naročila po zakonu, mora po 3. odstavku 3. čl. zakona sprejeti vlada, seznam pa vodi ministrstvo za finance. Iz javno objavljenega seznama naročnikov zavezanih oddaji naročil po postopku javnega naročanja, ki ga vodi ministrstvo za finance je razvidno, da TEŠ d.o.o. ni uvrščen na seznam javnih naročnikov, zaradi česar javnost napačno sklepa, da TEŠ d.o.o. lahko oddaja naročila v projektu TEŠ 6 brez javnega naročanja. Če vlada in ministrstvo za finance ne upoštevata zakona in direktive, to še ne pomeni, da TEŠ d.o.o. ni javni naročnik, saj seznam po uredbi vlade nima konstitutivnega učinka, temveč služi le preglednosti in ima namen poenostaviti zapleteno preverjanje obveznosti javnega naročanja na energetskem področju. Konstitutiven učinek imata pač zakon in direktiva, ne glede na to, ali te predpise vlada in ministrstvo za finance spoštujeta ali ne. Enako velja tudi za EIB, ki ne bi smela odobriti črpanje kreditov za TEŠ 6, če so naročila izvedena v nasprotju z zakonom in direktivo, saj se tako javni denar preko EIB uporablja nezakonito in v nasprotju z osnovnimi principi evropskega prava.

Iz pisma Protikorupcijske komisije, ki je v javnosti vzbudila široko polemiko, je razvidno, da KPK šteje projekt TEŠ 6 za enega od ključnih primerov, ki bi jih bilo potrebno raziskati zaradi preverjanja korupcijskega tveganja. Vendar iz pisma sledi, da tudi KPK ne ve, da je projekt TEŠ 6 že v osnovi voden nezakonito, ker se naročila niso oddajala po postopku javnega naročanja. Tudi predsednik računskega sodišča Tomaž Vesel je v oddaji Odmevi javno zatrdil, da računsko sodišče ni pristojno revidirati tega projekta, ker TEŠ d.o.o ni v neposredni lasti države. Pri tem predsednik računskega sodišča očitno ni želel uporabiti določb 20.čl. Zakona o računskem sodišču (Ur. l. RS št. 11/2001), ker bi moral upoštevati, da je TEŠ d.o.o po 3. čl. zakona druga oseba javnega prava, ker bi morala oddajati naročila po postopku javnega naročanja. Najmanj, kar je evidentno je, da bi računsko sodišče, glede na strogost in doslednost njegovega predsednika, moralo revidirati vlado in ministrstvo za finance, ker na seznam javnih naročnikov nista uvrstili daleč najpomembnejše investicije v Sloveniji v času recesije, ki glede na javno dostopne informacije vzbuja sum, da pomeni negospodarno rabo javnih sredstev v višini cca. 1.000.000.000 evrov.

Poudariti moram, da so vse pogodbe, ki jih je TEŠ d.o.o. sklenil za naročilo opreme in gradnjo pravno nične (86. čl. Obligacijskega zakona določa, da so pogodbe, ki nasprotujejo prisilnim predpisom, ali moralnim načelom, nične), ker naročila niso bila oddano po postopku javnega naročanja. Posledica ničnosti je možnost razveze pogodbe, pri kateri vsaka stranka vrne oziroma plača, kar je prejela, izključena pa je odškodninska odgovornost za razvezo pogodbe.

TEŠ 6 je torej nazoren primer primitivnosti oblasti, ki ji ni mar, kako bomo živeli, temveč ji gre zgolj za to, da ustvarja sistem, ki omogoča ropanje javnega denarja. Prav zato bi bilo logično pričakovati, da bi Državni zbor avtorico pravne podlage za enega največjih oškodovanj javnih sredstev v Sloveniji nagradil z imenovanjem za višjo sodnico, a je nagrado zavrnil in si s tem nakopal javno zgražanje odvetniške zbornice.

Že pokojni odvetnik, ki ga izjemno cenim zaradi njegove izjemne strokovnosti in človeške poštenosti (ne morem ga imenovati, saj mi za javno navajanje njegovega mnenja ne more več dati soglasja), mi je po neki obravnavi v prijateljskem razgovoru dejal: »Veste, tovariš sodnik, odvetniki smo imeli nekoč status nobilis, sedaj pa imamo status imobilis«. Odvetnica Anita Dolinšek je s svojim pravnim znanjem zagotovila protipravno podlago za nezakonito ravnanje TEŠ, ki je vsa naročila oddal v nasprotju z zakonom o javnih naročilih, v posledici česar je prišlo do skoraj potrojitve investicijske vrednosti. Če odvetnik zanemari stroko in naredi, kar mu tisti, ki ga plača pač naroči, vsekakor prispeva k nižanju ugledu odvetništva kot samostojne in neodvisne službe. Kdor krni ugled odvetniške službe, nima kvalifikacije, da bi bil imenovan za sodnika, saj grozi nevarnost, da bi sodil na podoben način, kot je opravljal samostojno odvetniško službo. Odvetniška zbornica bi zato morala biti zgrožena, če bi Državni zbor odvetnico, ki je s svojim ravnanjem bistveno pripomogla oddati naročila za TEŠ 6 brez javnih naročil imenoval za višjo sodnico, ne pa, da je ogorčena, ker se to ni zgodilo, ne glede na to, da ni znano, kaj je botrovalo k temu, da so zakulisne politične spletke v Državnem zboru izjemoma in presenetljivo skuhale odločitev, ki je v javnem interesu in celo prispeva k ugledu odvetništva, česar celo Odvetniška zbornica ne zazna, ali pa ne razume.

[1] Direktiva 2004/17/ ES o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev.