Neumnost varuje Slovenijo

Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o tujcih, ki ga je prejšnji teden sprejela slovenska oblast, objavljen pa je bil v zadnji številki Uradnega lista, je dejansko brezpredmeten pravni akt, saj glede na mednarodno pravo in glede na našo ustavo dejansko ne more imeti nikakršnih pravnih posledic in dejansko ne pomeni ne veliko ne majhno varnost Slovencev, ker dejansko pomeni nič. Resnica tega zakona je, da pomeni nič in je neumen vsak, ki misli, da bomo Slovenci zaradi te neumnosti v naši državi bolj varni, kot bi bili brez te dopolnitve in sprememb zakona o tujcih.

V 5. številki Uradnega lista Republike Slovenije za leto gospodovo 2017 sta s takojšnjo veljavo objavljena dva zakona, ki zagotavljata državljanom varnost znotraj meja naše republike. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o tujcih (ZTuj-2D) je pooblastil policijo, da predlaga vladi, da le ta predlaga Državnemu zboru, da ta lahko naroči policiji, naj preneha spuščati v republiko tujce, ne glede na to, ali gre za begunce, ali za migrante, Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o nadzoru državne meje (ZNDM-2B) pa je izrecno pooblastil policijo, da po mili volji postavlja bodečo žico in druge ograje in tehnična sredstva na katerekoli parcele ne glede na lastništvo in tako prepreči legalen ali ilegalen vstop tujcev na našo sveto zemljo. Navedene zakonske spremembe naj bi zagotavljale slovenskemu ljudstvu varnost in nas branile pred vsemi tujci ne glede na njihovo vero, raso, spol, starost ali katerekoli druge osebnostne lastnosti. Tujec je potemtakem nezaželen in nima pri nas kaj iskati, še manj početi.

ZNDM-2B v javnosti ni vzbudil posebne pozornosti, čeprav v zvezi s postavljanjem ograj in vsega ostalega, kar pride naši policiji in histerični vladi na misel, odpravlja vsa pravna pravila in predpise, ki urejajo graditev objektov, urejanje prostora, rabo voda, lov in ribolov. Policija po tem zakonu lahko počne kar se ji zljubi, državljani pa moramo to samovoljo mirno trpeti in se veseliti svoje revščine znotraj bodeče žice, ki jo lahko uživamo v popolni varnosti, ki nam jo prinašajo novo sprejeti zakoni. ZNDM-2B je pač zbledel spričo ZTuj-2D, ki je razvnel politične in pravne razprave o skladnosti njegovih določb s slovensko ustavo in ratificiranimi mednarodnimi deklaracijami in konvencijami s področja človekovih pravic, posebej še glede varovanja pravic beguncev. Kakor koli so pravni in ideološki spori naših poslancev in avtoritet s področja ustavnega in mednarodnega prava človekovih pravic ostri in visoko strokovni, pa je dejstvo, da nihče ni opazil, da so vsi ti spori pravzaprav brezpredmetni.

Slovenska ustava v 8. členu določa, da se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno. Splošna deklaracija o človekovih pravicah, ki jo je generalna skupščina Združenih narodov sprejela v Parizu 10. 12. 1948, določa mednarodno sprejet civilizacijski standard človekovih pravic, torej tudi pravic tujcev, beguncev in migrantov, če jim priznavamo da so ljudje. Deklaracija sicer ni mednarodna pogodba, a je njena vsebina konkretizirana in sprejeta v konvencijah, med drugimi tudi v Konvenciji o beguncih iz leta 1951 in protokolu k tej konvenciji iz leta 1967, kar vse je Slovenija ratificirala z zakonom o ratifikaciji z dne 6. 7. 1992. Nadalje je Slovenija 14. 5. 1993 podpisala Evropsko deklaracijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin Sveta Evrope iz leta 1950, ki jo je z zakonom ratificirala 28. 6. 1994.

Po 8. členu slovenske ustave te objavljene in ratificirane pogodbe vežejo Slovenijo tako, da se norme ratificiranih konvencij neposredno uporabljajo. Torej so mednarodne pogodbe v neposredni uporabi močnejši pravni akt od zakona, saj jim slovenska ustava podeljuje močnejši položaj z neposredno uporabo. Še več, te pravice imajo zagotovljeno tudi varstvo pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, kar pomeni, da bi Evropsko sodišče presojalo v primeru sporov kršitve pravic beguncev in migrantov kot tujcev ne glede na določbe ZTuj-2D. To pomeni, da je ZTuj-2D dejansko brezpredmeten pravni akt, saj glede na mednarodno pravo in glede na našo ustavo dejansko ne more imeti nikakršnih pravnih posledic in dejansko ne pomeni ne veliko ne majhno varnost Slovencev, ker dejansko pomeni nič. Resnica tega zakona je, da pomeni nič in je neumen vsak, ki misli, da bomo Slovenci zaradi te neumnosti v naši državi bolj varni, kot bi bili brez te dopolnitve in sprememb zakona o tujcih.

Očitno se navedenega zaveda tudi profesor ustavnega prava, predsednik vlade Miro Cerar, saj sicer ne bi imel potrebe spreminjati in dopolnjevati še Zakona o nadzoru meje s še ostrejšim poseganjem v temeljne pravice ne le človeka na sploh, ampak tudi v pravice državljanov Slovenije, ki so kot temeljne človekove pravice ustavno pravno varovane. Tako kot ZTuj-2D ne daje varstva, tako tudi ograje in tehnična sredstva na mejah ne varujejo našega ozemlja pred legalnim ali ilegalnim vstopom tujcev. V SFRJ je armada striktno varovala meje in so nenehno ob mejah trojke graničarjev po dnevi in ponoči, 24 ur na dan v vsakem vremenu nadzorovale meje in lovile vse, ki so skušali priti v Jugoslavijo ali iz nje pobegniti. Pogosto je prišlo tudi do streljanja in pogosto so na mejah obležali ranjeni ali ubiti begunci. Tudi mnogi Slovenci so žalostno končali svoje poskuse pobegniti v Avstrijo ali Italijo, saj so jih graničarji ujeli, ali ustrelili. Tudi mnogi Bolgari, Albanci, Romuni so izkusili ostrino jugoslovanskih graničarjev. Takšnega jugoslovanskega varstva meje ne pričakujem, ne ker ga naša vlada nemara ne bi želela, ampak, ker ga naša policija in vojska nista sposobna izvajati. Vsaj upam, da slovenski policaji in vojaki niso sposobni na meji pobijati beguncev in migrantov. Tudi če bi bili sposobni, pa sem prepričan, da se to ne bo zgodilo, ker slovenska policija in vojska slovenske meje sploh ne nadzorujeta.

V letošnjem mrzlem januarju je Kolpa čez in čez zamrznila in bi jo po ledu lahko vsakdo brez težav prekoračil tam, kjer so ograje, tam, kjer ograj ni ali tam, kjer so le še ostanki ograje, ki kazijo lepoto Bele Krajine. Belo Krajino je letos tudi debelo zasnežilo in ker nihče ne pluži dostopnih poti do Kolpe, slovenska vojska in policija z dragimi in zmogljivimi mercedesovimi terenskimi avtomobili ne more pripeljati do Kolpe in je zato že skoraj dva meseca ta del meje čisto brez nadzora. Slovenija ima denar, da gradi brezpredmetne ograje, toda ne zmore splužiti poti, da bi vojska in policija lahko opravljala vožnje ob meji. Res bi policaji in vojaki lahko gazili sneg do kolen, kot so to nekoč počeli jugoslovanski graničarji, a tega ne prakticirajo, vsaj jaz še nisem videl ne vojaka ne policaja, ki bi gazil sneg ob meji in na vsakih nekaj minut preveril, ali nemara kakšen begunec nelegalno pleza čez ograjo, ali se plazi pod njo, ali pa kot mnoge srne do smrti krvavi na bodeči žici. Seveda policija in vojska ni tako neumna, da bi po dnevi in pomoči v vsakem vremenu nadzorovala mejo, saj to sploh ni potrebno, ker beguncev, ki se jih boji naša vlada in za njo še poslanci, dejansko sploh ni. Tako smo varni, a ne zaradi varovane meje, pač pa zato ker beguncev ni, pa tudi če bi bili, nas ne bi ogrožali s tem, da bi (kot je to bilo preteklo leto) preko Slovenije želeli priti v Avstrijo.

Državni zbor je na predlog vlade sprejel omenjena zakona in s tem celemu svetu sporočil, da Slovenija ne spoštuje sprejete deklaracije in konvencije o človekovih pravicah, še zlasti o pravicah beguncev. S tem je slovenska zakonodajna in izvršna oblast celemu svetu sporočila, da Slovenija kot država ni nič boljša od samozvanega muslimanskega kalifata, ki pobija in muči prebivalstvo na svojem ozemlju, posiljuje ženske, terorizira demokratičen zahod in njemu ljubo nedemokratično Turčijo in uničuje svetovno kulturno dediščino in povzroča množičen eksodus milijonov beguncev, ki jim Slovenija odreka njihove človeške pravice. Slovenija tako ignorira temeljne civilizacijske pridobitve razglašene s Deklaracijo o človekovih pravicah iz leta 1948. Razlika je le to, da prvi svoje nespoštovanje človekovih pravic demonstrira na najgrozovitejši možen način, Slovenija pa demonstrira svoje nespoštovanje sprejetih civilizacijskih standardov na najneumnejši možen način. S sprejetimi zakoni namreč ne dosega ciljev, ki jih razglaša, saj nam ne zakoni ne ograje ne dajejo varnosti, oboje pa povzroča veliko škodo Sloveniji in njenim državljanom.

Vsekakor vidimo, da je varovanje Slovenije na način, kot ga izvajata naša izvršna in zakonodajna oblast, pravzaprav neumnost brez primere. Kako je to mogoče, zakaj naša vlada to počne? Mar ne bi bilo primerneje spoštovati človekove pravice, ne le tujcev ampak tudi slovenskih državljanov tako, da bi se odrekli neumnosti in raje skrbeli za krepitev gospodarstva, za zagotavljanje socialne in pravne varnosti državljanov. Koliko bi bilo manj gorja, če bi imeli manj brezposelnih, site otroke v šolah in preskrbljene starčke v domovih za ostarele, manj čakajočih na zdravniške posege, več zadovoljnih kulturnikov, ki bi nas osrečevali z umetnostjo. Mar nam je res treba mirno gledati, kako skoraj polovica mladih generacij zapušča Slovenijo in gre s trebuhom za kruhom po svetu, ker doma ne vidijo nikakršne perspektive za dostojno življenje. Gotovo bi stranka, ki je na oblasti, na naslednjih volitvah premočno zmagala, če ne bi ravnala neumno in če bi sledila zdravemu razumu, kot ga opisuje to besedilo. Toda očitno je račun drugačen. Neumnost je temelj za uspeh na volitvah, ker si vladajoča stranka obeta zmagati in ponovno dobiti zaupanje volivcev, ker bodo le-ti nasedli ideologiji neumnosti, ki temelji na strahu in na zlaganosti.

Kakor koli že, pa moramo ugotoviti, da imajo vse te potegavščine slovenske oblasti tudi racionalen razlog. Ne glede na neumnost, opravičujejo trošenje javnega proračunskega denarja, ki ga državljani ob svoji revščini plačujemo v proračun, sicer ne rade volje, a nam drugega ne preostane, ker nam davkarija sicer prisilno pobere še več, kot nam pobere s plačili, ki jih sami nakazujemo na enotni zakladniški račun. Zbran denar je treba porabiti, seveda ne za javno, ampak za korist vseh prisklednikov, ki so blizu oblasti. Koliko javnega denarja je poniknilo v naročilih za ograjo, ki so bila dana brez razpisov, koliko stanejo vožnje dveh vojakov in ene policajke v dragih terenskih vozilih naše vojske, koliko nas bo stalo opremljanje policije in vojske ne bomo nikoli izvedeli, saj gre za nadvse skrbno varovane skrivnosti. Očitno je naši oblasti koristno polniti prave žepe in ob tem sejati strah pred begunci, da bi od nacionalizma in vere zaslepljeni volivci nagradili vladajočo stranko še na naslednjih volitvah s še enim mandatom.

Vse kaže, da si Slovenci zaslužimo, da bi se vladajoča Stranka modernega centra, preimenovala v Stranko neumnega centra, saj – kot izgleda – bo neumnost vladala še naprej tako, kot vlada do sedaj.