Katarza Banke Slovenije

Katarza pomeni očiščenje; v tragediji gre po Aristotelu za duhovno očiščenje zaradi trpljenja, s katerim se junak odkupi krivde, pri čemer se tudi gledalec etično očisti. V medicini je katarza izpraznitev črevesja, pa tudi razrešitev kompleksov. V razkritjih o tem, kako je Banka Slovenije napačno ocenila višino bančnih izgub v NLB in NKBM, v posledici česar je Slovenija z dokapitalizacijo z razlastitvijo imetnikov podrejenih obveznic in predvsem z denarjem davkoplačevalcev zagotovila večjo kapitalsko ustreznost, kot je potrebna, ni pomembno, ali gre za zmoto zaradi nestrokovnosti in malomarnosti ali pa gre za neko goljufijo, s katero je Banka Slovenije namerno spravila slovensko vlado v zmoto, saj so posledice zmote v vsakem primeru zaradi napake v volji stranke enake. Če bi Banka Slovenije želela doseči stopnjo družbene katarze, bi morala najprej doživeti lastno očiščenje. Če že ne zmore dovolj etike, da bi ob drami slovenskega naroda doživela katarzo v Aristotelovem pomenu besede, bi vsaj lahko opravila katarzo v medicinskem pomenu tega pojma. Očistila bi lahko svoje črevesje in izločila vse svoje funkcionarje, ki ne zmorejo dojeti svoje soodgovornosti za bančno luknjo, temveč to luknjo zvijačno nalagajo davkoplačevalcem. S takšnim očiščenjem bi se Banka Slovenije tudi rešila svojih kompleksov zaradi katerih ne zmore opravljati svojih po zakonu naloženih pristojnosti in bi dojela, da mora slovenskemu narodu služiti, ne pa mu lagati, ga zavajati in mu škoditi.

katarza

Na svojem blogu je dr. Damijan opozoril slovensko strokovno javnost na odličen članek Tadeja Kotnika, ki v Financah v interesu razlaščenih imetnikov podrejenih obveznic razkriva, kako je Banka Slovenije napačno ocenila višino bančnih izgub v NLB in NKBM, v posledici česar je Slovenija z dokapitalizacijo z razlastitvijo imetnikov podrejenih obveznic in predvsem z denarjem davkoplačevalcev zagotovila večjo kapitalsko ustreznost, kot je potrebna. Gorenjska banka, ki se kljub ugotovitvam Banke Slovenije ni dokapitalizirala, je tudi brez dodatnega kapitala dosegla (celo večjo od nujno potrebne) kapitalsko ustreznost. Primer Gorenjske banke naj bi torej dokazal, da bi tudi NLB in NKBM morali doseči potrebno kapitalsko ustreznost, oziroma bi jo lahko tudi brez dokapitalizacije z javnim denarjem, ali vsaj z manjšo dokapitalizacijo od dejansko izvedene. Ne vem, ali ta Kotnikova teza drži, saj je usoda Gorenjske banke gotovo odvisna od usode Save in Merkurja, a nemara napačna predpostavka o Gorenjski banki ne izpodbija dejstva, da ocena višine bančne luknje ni bila strokovna in je gotovo bolj ali manj pretirana.

Tadej Kotnik se pri svojem pisanju ni skril v diskretni šarm občega, saj iz njegovega pisanja lahko skoraj v jeziku kazenskega prava povzamemo, da je Banka Slovenije ravnala strokovno napačno, kar je lahko posledica malomarnosti ali naklepnega ravnanja, ki je imelo za cilj zavesti slovensko vlado, da je ta na podlagi neodgovornega dela ministrstva za finance v škodo javnih financ izvedla dokapitalizacijo v višini bančne luknje, ki jo je ugotovila Banka Slovenije. Ne smemo pozabiti, da je bančno luknjo Banka Slovenije ugotovila s pomočjo izjemno dragih tujih svetovalcev in revizorjev, ki so za svoje nestrokovno delo, za katerega niso prevzeli odgovornosti, zaračunali astronomske honorarje. Zato je Slovenija utrpela škodo, ne le zaradi nepotrebne ali pretirane dokapitalizacije, temveč je drago plačala tudi neresnice, ki so jo zavedle, da je v škodo javnih financ plačala ali preplačala v takšnem obsegu gotovo nepotrebno dokapitalizacijo. Nedvomno bo škoda na javnem premoženju še večna, če bodo imetniki podrejenih obveznic pri ustavnem sodišču uspeli doseči razveljavitev odločitev, ki je del bremena dokapitalizacije iz javnega premoženja prenesla na imetnike podrejenih obveznic.

O pomenu Kotnikovih razkritij sta bralcem Damijanovega bloga spregovorila komentatorja Marko Golob in Igor Umek. Prvi pojasnjuje, da v danem ravnanju ni šlo za stroko, temveč za namerno vzpostavljanje ubogljivega vazalnega razmerja Slovenije do tujega kapitala, ki preko ustvarjanja dolžniške krize zagotavlja pogoje za privatizacijo ključnih slovenskih podjetij in s tem omogoča kontrolo tujcev v Sloveniji, ki se tako spreminja iz moteče, potencialno samostojne ekonomije v vir dobičkov tujega kapitala in v deželo revežev. Igor Umek pa poudarja, da je na podlagi obstoječega pravnega reda v Sloveniji, pod pogojem, da država in njeni organi delujejo v skladu s svojimi pristojnostmi strokovno in odgovorno, možno preprečiti zlorabe v škodo javnega premoženja, zaradi česar vidi komentator ključen razlog slovenske krize natančno v dejstvu, da nadzorni sistemi pravne države v Sloveniji ne delujejo odgovorno, strokovno, da nihče ne odgovarja in nihče ne terja povračila škode, ki jo povzroča malomarno in nestrokovno ali celo namerno škodljivo ravnanje odločevalcev v javni in civilni sferi.

Vidimo, da je jasno, kaj pomeni in kakšne so posledice primitivnega delovanja pravne države, ki sicer ima sodoben pravni red, a ga ne spoštuje oziroma v praksi ne izvaja. Prav smešenje prava, ko vsi vemo kaj je dobro in prav za vse, a tega nočemo, ker raje upoštevamo, kaj je koristno za določene interese, pa čeprav v škodo javnega premoženja, je jasen dokaz primitivnosti, celo norosti vladajoče izvršne oblasti. Kakor koli želimo absurdnost sistemskega ignoriranja prava pojasniti, naletimo na vprašanja strokovnosti. Ni mogoče, da bi kdorkoli ravnal nestrokovno, če pri tem ne bi bil tudi vsaj malomaren. Seveda je možno, da kdo ravna naklepno škodljivo in s tem tudi nestrokovno, a je naklep težko dokazati. Zakon o finančnem poslovanju in zakon o gospodarskih družbah predpisujeta, da morajo v poslovnem prometu poslovodstva ravnati strokovno, da morajo torej upoštevati Kodeks poslovno finančnih načel. Enako tudi zakon o bankah nalaga upravam bank ravnati strokovno v skladu z dobro bančno prakso. Če je posledica odločitev nastanek škode, je ta škoda posledica malomarnega opravljanja dolžnosti, posledica malomarnosti pa je odškodninska odgovornost poslovodje, ki ni upošteval strokovnih pravil, predpisanih z zakonom. Če upoštevamo, da je pri uveljavljanju odškodninske odgovornosti po obligacijskem zakonu določeno obrnjeno dokazno breme, da mora torej tožena stranka dokazati, da škoda ni posledica njene malomarnosti, je prav neverjetno, zakaj pristojni organi izvršne oblasti, Banke Slovenije in lastniki oškodovanih družb ne zahtevajo povrnitve povzročene škode.

Očitno trpljenje slovenskega naroda še ni doseglo tragičnega praga, ki bi v tej drami pri junakih tragičnega dogajanja vzbudilo katarzo in potrebo po očiščenju. Vse kaže, da junakom drame slovenske krize v Banki Slovenije še vedno ni jasno, da bi kot nadzornik bančnega sistema morali slabo bančno prakso ne le ugotoviti, temveč jo tudi preprečiti in nato tudi predlagati slovenski vladi kot zastopniku lastninskih pravic Slovenije v NLB in NKBM pravilna pravna sredstva za povračilo škode. Še celo več. Banka Slovenije po Kotniku slabo bančno prakso nadgrajuje s svojimi cenitvami bančne luknje, ki že povzročene škodo ni sankcionirala, temveč nagradila z dokapitalizacijo v škodo javnega premoženja in z razlastitvijo imetnikov podrejenih obveznic, ki so s svojo izgubo plačali lastno špekulativno nerazsodnost.

Če ima Kotnik prav in so njegove ugotovitve točne, nam njegova logika narekuje sklep, da Banka Slovenije ne ravna z naklepno slepoto, kar sicer očita poslovnim bankam v množici kazenskih ovadb, ki jih tožilstvo ne procesuira, temveč da je namerno spravila slovensko vlado v zmoto, da je le ta v škodo javnega premoženja plačala dokapitalizacijo NLB in NKBM in da je pri tem še dodatno oškodovala imetnike podrejenih obveznic, kar naj bi prikazala, kot ukrep, ki je zmanjšal breme davkoplačevalcev. Ni pomembno, ali gre za zmoto zaradi nestrokovnosti in malomarnosti ali pa gre za neko goljufijo, s katero je Banka Slovenije namerno spravila slovensko vlado v zmoto, saj so posledice zmote v vsakem primeru zaradi napake v volji stranke enake. Posel, sklenjen v dejanski zmoti, je pač izpodbojen. Torej bi lahko slovenska vlada, zaradi zmote, v katero jo je spravila napačna ocena Banke Slovenije, zahtevala v ustrezni pravdi razveljavitev vplačanih dokapitalizacij in s tem tudi vračilo nepotrebno vplačanih milijard, nekako tako, kot zahtevajo imetniki podrejenih obveznic razveljavitev razlastitve pri ustavnem sodišču. Vidimo, da je vlada pri obrambi javnega interesa neprimerno manj aktivna (saj v smeri razveljavitve dokapitalizacij NLB in NKBM sploh ni aktivna), kot so za svoj interes povrniti razlaščene podrejene obveznice aktivni imetniki teh obveznic. Vrnjen javni denar bi v hipu lahko zmanjšal javni dolg za več, kot bodo v škodo državljanov zmanjšali javni dolg vsi ukrepi po zakonu o uravnoteženju javnih financ in vsi ostali varčevalni ukrepi skupaj. Toda ne, slovenska oblast raje ne uporabi ustreznih pravnih poti za zavarovanje javnega premoženja pred zlorabami, goljufijami in špekulacijami vseh vrst, temveč raje stopnjuje varčevanje. Bolje je povečevati brezposelnost, nižati pokojnine, oropati mlade bodočnosti, državljane zdravstvenega in socialnega varstva, v šolah odpravljati možnost dostojnega šolanja otrok, policistom, zdravnikom, učiteljem in ostalim javnim delavcem nižati plače, uničevati cele gospodarske panoge (gradbeništvo, lesna industrija) in kar je temu podobnega, vse za to, da bodo preko bančnih špekulacij nekateri domači tajkuni in tuj kapital imeli še več dobička, da bo še večje izčrpavanje slovenskih delavcev in našega premoženja. Prav zato si Banka Slovenije in njeni funkcionarji lahko privoščijo nestrokovno, malomarno ali celo namerno neizvajanje nadzornih funkcij Banke Slovenije. Prav zato Banka Slovenije in njena viceguvernerka Mejra Festič govori o naklepni slepoti, namesto da bi podvzeli ukrepe za zaščito javnega premoženja v slovenskih bankah.

Če kdo, potem Banka Slovenije preko bilančnih podatkov in preko plačilnega prometa v slovenskih bankah ve in vidi, kaj se dogaja v slovenskem gospodarstvu. Če kdo, potem mora Banka Slovenije, kot nadzornik bančnega sistema preprečiti finančne špekulacije (finančni primitivizem) in s tem zaščititi slovensko gospodarstvo pred napadi na naše premoženje in našo svobodo, kot to opredeljuje Marko Golob. Če kdo, potem Banka Slovenije ne sme služiti Vladi Republike Slovenije pri njenem hlapčevskem služenju tujih interesov in podpiranju domačih roparskih podvigov slovenskih tajkunov. Če kdo, potem mora vsaj Banka Slovenije zagotavljati podlage pravosodnim organom za vodenje ustreznih sodnih postopkov za zaščito javnega premoženja, ne pa zgolj vzbujati vtis, da si prizadeva preganjati kriminal naklepne slepote.

Če bi Banka Slovenije pri svojih ukrepih za zagotavljanje stabilnosti slovenskih bank ravnala strokovno in če bi njeni funkcionarji opravljali svoje naloge intelektualno pošteno, potem bi tudi slovenska vlada in njeno ministrstvo za finance morali pred sodišči uporabiti prava pravna sredstva in ne bi po nepotrebnem obremenjevali pravosodja z brezpredmetnimi kazenskimi postopki. V tem primeru tudi vrhovno in ustavno sodišče ne bi mogli s svojimi sodbami zagotavljati nepregonljivosti in nekaznivosti vseh, ki brez nadzora lahko bogatijo na račun javnega premoženja. Vse to so osnovna prizadevanja in ravnanja, s katerimi bi Banka Slovenije prispevala k očiščenju slovenskega finančnega sektorja in s tem vsega gospodarstva, saj je finančni primitivizem generator vseh ostalih primitivnosti v naši vsakodnevni gospodarski praksi, tako v javni kot v civilni sferi.

Seveda, če bi Banka Slovenije želela doseči to stopnjo družbene katarze, bi morala najprej doživeti lastno očiščenje. Če že ne zmore dovolj etike, da bi ob drami slovenskega naroda doživela katarzo v Aristotelovem pomenu besede, bi vsaj lahko opravila katarzo v medicinskem pomenu tega pojma. Očistila bi lahko svoje črevesje in izločila vse svoje funkcionarje, ki ne zmorejo dojeti svoje soodgovornosti za bančno luknjo, temveč to luknjo zvijačno nalagajo davkoplačevalcem. S takšnim očiščenjem bi se Banka Slovenije tudi rešila svojih kompleksov zaradi katerih ne zmore opravljati svojih po zakonu naloženih pristojnosti in bi dojela, da mora slovenskemu narodu služiti, ne pa mu lagati, ga zavajati in mu škoditi.

Ja, Banka Slovenije katarze še ni in vse kaže, da je tako kot Slovenija v celoti še dolgo ne bo doživela, pa čeprav bi bila katarza daleč najučinkovitejše zdravilo za preseganje gospodarske, moralne in politične krize v katero so Slovenijo pahnili brezvestni bančniki in menedžerji ter kapitalisti, ki so mirno, brez slabe vesti v spregi z zavrženimi slovenskimi vladajočimi politiki pripravljeni za drobiž v svojem žepu pahniti slovenski narod v revščino in odvisnost od tujega kapitala.

Ko poslovodje ne odločajo, vlada pa ne vlada: logika Jupitra in vola po slovensko

V latinskih pravnih pravilih, izrekih in definicijah najdemo znan izrek: »Quod licet Iovi, non licet bovi«, kar prevajamo »Kar je dovoljeno Jupitru, ni dovoljeno volu«. Pomen navedenega znanega izreka je bil jasen že starim Rimljanom in jasen je tudi sodobnim Evropejcem, seveda z izjemo Slovencev, ki ta izrek razumemo po svoje in odstopamo od standardnega razumevanja, da vol ne sme početi tistega, kar sme početi Jupiter v vsej njegovi božanskosti in seveda tudi obratno, da ni primerno, da bi Jupiter počel, kar je sicer rezervirano za vola.

Iz afere Kovačičliks, ki zadnje dneve buri duhove Slovencev, lahko povzamemo, da predsednik uprave NKBM Matjaž Kovačič ni počel, kar bi kot predsednik uprave NKBM moral. Ni opravljal svoje funkcije, ker ni odločal in ni poslovodil NKBM, torej se ni obnašal kot Jupiter, ker je rajši kot vol zgolj spraševal takratnega predsednika vlade, kaj naj počne. Toda, to kar, je dovoljeno Jupitru, ne sme opravljati nihče drug. Povedano drugače: predsednik uprave NKBM ne more prenašati svojih pristojnosti na nikogar, tudi na predsednika vlade ne, temveč mora v dobro banke, ki jo vodi, odgovorno odločati in za svoje odločitve tudi odgovarjati. Toda, kako naj odgovarja, če ne odloča in kako naj odloča, če se odpoveduje svojim pristojnostim in je raje v vlogi vola, kot bi bil v vlogi Jupitra?

Predsednik vlade na dopise in mejle večinoma naj ne bi odgovarjal, ker jih menda niti prebral ni. Seveda, saj predsednik vlade ni želel nastopati kot vol, kar bi se zgodilo, če bi začel odločati o stvareh, za katere ni pristojen. Gotovo predsednik vlade ni pristojen poslovoditi NKBM. Če predsednik vlade želi ohraniti pozicijo Jupitra, mora odločati o vsem, saj mu je to tudi dovoljeno, toda če noče biti vol, mora odločati le v okvirju svojih pristojnosti. Zagato je predsednik vlade elegantno razrešil, ker je ohranil vzvišeno božansko pozicijo in je vlogo vola namesto njega prevzel njegov tajnik. Tako imamo tipično slovensko situacijo popolne zamegljenosti odgovornosti, saj ne vemo, kdo dejansko odloča, ne vemo, kdo je za kaj pristojen, ker poslovodje ne odločajo, vlada pa ne vlada, ker ne more odločati o poslovodenju banke ali gospodarske družbe, čeprav gre za osebe v večinski lasti države, ki jo zastopa vlada. Zato vlada odloča neuradno, odloča tako, da predsednik vlade preko tajnika sporoča odločitve, za katere ne odgovarja, ker se sploh ne ve, da je te odločitve dejansko sprejel, predsednik uprave banke pa nam po televiziji pojasni, da ni za nič kriv, saj je o najpomembnejših stvareh odločal pravzaprav predsednik vlade.

V preteklih letih smo ničkolikokrat slišali predsednike vlad in predsednico vlade ter ministre, ki so nam zatrjevali, da niso pristojni odločati na primer o imenovanjih uprav in nadzornih svetov gospodarskih družb in bank v večinski lasti Republike Slovenije, ker je to pristojnost Slovenskega državnega holdinga. Vlada si je tudi oprala roke in ni ničesar sklepala o prodaji Mercatorja, Telekom pa sedaj menda prodaje SDH, čeprav ima o tem predsednik vlade veliko za povedati. Pretekle vlade se niso pustile motiti in so mirno gledale, kako propada gradbeništvo, saj niso štele za svojo dolžnost preprečiti propada pomembne gospodarske panoge in niso zaščitile tisoče delovnih mest. Ne vlada, ne državni zbor nista ničesar ukrenila, da bi Banka Slovenije opravila svojo pristojnost in preprečila prakso podeljevanja slabih kreditov, ki jih moramo sedaj preko državne dokapitalizacije socializirati vsi državljani. Tudi pri TEŠ6, ki je stal skoraj trikrat več, kot bi smel, resorni ministri in vlada niso opazili, da TEŠ oddaja naročila po pretirano previsokih cenah izbranim ponudnikom nezakonito, ker ni oddajal naročil po postopku javnega naročanja. O vseh teh in drugih podobnih zadevah ni bilo pravočasnega ukrepanja, ker ukrepanja sploh ni bilo. Obratno pa so si vlade na čelu s predsedniki vlad in predsednico vlade dajale dovolj opravka z odločanjem v zadevah, o katerih ne bi smele odločati vlade in njeni ministri. Pri javnih naročilih bi morali javni naročniki, kot so DARS, Slovenske železnice, Univerze, skratka vsi neposredni in posredni proračunski uporabniki, odločati povsem neodvisno. Ponudnike bi morali določati zgolj na podlagi kriterijev in meril določanja najugodnejše ponudbe, pa nam vsi zapleti z oddajo javnih naročil dokazujejo, da se zapleta predvsem zaradi vpletanja nepristojnih odločevalcev, ki brez odgovornosti diktirajo, kdo bo dobil kakšno naročilo.

Kadrovska politika v družbah v večinski lasti države in v vseh organih javnih služb je eno samo norčevanje iz stroke in sposobnosti kandidatov, ker je edini kriterij politična pripadnost in vodljivost kandidatov in njihova pripravljenost, da odigrajo svojo vlogo v komediji slovenskega upravljanja gospodarstva in države. Zlasti so kot kandidati za vodilne funkcije nezaželeni sposobni in pošteni strokovnjaki, ki so v preteklosti z delom in rezultati dokazali, da niso voli, temveč Jupitri, ki bi bili sposobni narediti red in povleči Slovenijo iz krize, v kateri smo in ki še zdaleč ni končana, čeprav nam prav to naš politiki zadnje čase vneto zatrjujejo.

Odkar obstaja zahodna civilizacija, ki temelji na rimskem pravu, velja, da morajo osebe, ki dejansko odločajo, za svoje odločitve tudi odgovarjati. Če ni odgovornosti, če se ne ve, kdo dejansko odloča in ali je tisti, ki odloča za sprejemanje odločitev tudi pooblaščen in pristojen, je nujno, da je upravljanje bank in gospodarskih družb, ter upravljanje v javni upravi ena sama velika zmeda. Ta zmeda se kaže kot popolna nesposobnost sprejemanja družbeno koristnih in pravočasnih odločitev, v posledici česar vodi Slovenija zmedeno ekonomsko politiko in se življenje pri nas spreminja v neke vrste komedijo dell’ arte, v kateri vsak igralec brez nadzora improvizira svojo vlogo. Slovenija tako izgublja ugled urejene pravne in socialne države, v kateri velja: »Kar je dovoljeno volu, ni dovoljeno Jupitru«.

Takšne so slovenske vladovalne interakcije (governance interactions) in korporativno upravljanje (corporate governance).

Takšna je slovenska logika Jupitra in vola.

»Gravitacija je super, dokler nas ne posrka v črno luknjo«

»But oh how we have strayed, sisters and brothers…
a) How did we let conversation get weaponized, anyway?«
(New Clue, http://cluetrain.com/newclues/)

Stroka odnosov z javnostmi, pravijo, še naprej doživlja velikanske spremembe. Zato bi moral biti namen tega pisanja, kot si ga je zastavilo uredništvo, obravnava priložnosti in izzivov, s katerimi se soočajo odnosi z javnostmi in obravnava vloge odnosov z javnostmi v prihodnosti. Morda so moja očala nekoliko zamegljena (niso pa zaprašena) in ta zapis morda ne bo tisto, kar bi bralstvo pričakovalo.

Zdi se, da stroka odnosov z javnostmi pri nas stopica v začaranem krogu, iz katerega izpostavljam samo tri pomembne zadeve: (1) obrtniška znanja, ki so dobila nove pospeške z novimi tehnologijami, (2) neovirano naraščanje števila tistih, ki pravijo, da se z njo ukvarjajo ter (3) posledično umik stroke s sedežev odločevalskih miz. Prvi dve zadevi imata več dobrih plati za stroko, vendar se zdi, da nas je vsesplošna gravitacija, v odsotnosti refleksije in upoštevanja institucionalne ureditve (norm, vrednot, vzorcev obnašanja, pravil in omejitev za oblikovanje interakcij) posrkala v črno luknjo omotičnosti in zbeganosti stroke in nas tako odmaknila od sedeža pri odločevalski mizi v organizacijah ali pa morda celo izven odločevalske sobe.

  1. Spletne tehnologije in družbeni/družabni mediji so prinesle več demokratičnosti v komuniciranju in naj bi povsem transformirali odnos med deležniki in tistimi, ki z njimi komunicirajo; na pohodu so še storytelling, prodajanje zgodb in znamčno novinarstvo; podjetja in druge organizacije se vse bolj mediatizirajo. Nedvomno so spletne tehnologije in z njimi povezane konverzacije prek družbenih in družabnih omrežij pomembne; znanje se pač vsaki dve leti (ali morda še hitreje) podvoji in vsaka stroka, tudi odnosi z javnostmi, potrebuje (tudi nova) obrtniška znanja in veščine upravljanja z novimi tehnologijami. Obrtniška znanja res da zajemajo pomemben delež kompetenc praktikov, vendar brez strateških in upravljavskih znanj ne morejo biti v središču pozornosti stroke, ki si želi deliti odločevalsko mizo v organizacijah.
  2. Odnosi z javnostmi nimajo praktično nikakršnih ovir za vstop v ta poklic in tudi ne zahtevajo nobeneformalnekvalifikacije ali kontinuiranega strokovnega razvoja, tudi v okviru slovenskega stanovskega združenja v vseh 25 letih obstoja nam ni uspelo vzpostaviti nobenega kompetenčnega okvirja. Po drugi strani pa se zdi, da strokovno znanje s področja odnosov z javnostmi ni več v domeni zgolj in samo usposobljene komunikacijske ekipe znotraj organizacij, temveč vse bolj v domeni odvetnikov, politikov, samozvanih gurujev družbenih/družabnih omrežij, nekdanjih poslovnežev, novinarjev; in tudi drugih samoukov in samozvanih strokovnjakov za odnose z javnostmi.
  3. Starejši ekonomisti se bodo verjetno spomnili nekega profesorja na ekonomski fakulteti, ki je študentom vbijal v glavo akronim »MIZON« (akronim od: motiv, interes, znanje, odgovornost in nadzor) kot temelja skupnega imenovalca družbenega in institucionalnega delovanja in hkrati dometa ter učinkovitosti vseh družbenih interakcij. Institucionalne ureditve (kot izhaja iz načel institucionalne ekonomike in splošnih načel vladovanja (governance)) smo ljudje zgradili kot normativni okvir za oblikovanje interakcij, ki naj zmanjšajo negotovosti, določijo svobodo delovanja in vlogo ter način ravnanja (posameznih strok) v družbi, pa tudi za medodvisnost kontrole, informacij in spodbud. Upoštevanje tovrstnih pravil in norm pri interakcijah prinaša stabilnost in koristi, ki izhajajo iz predvidljivosti ravnanja in zdi se, da smo se v iskanju zgolj kratkoročnih lastnih koristi v vsesplošni gravitaciji hkrati nekje zgubili v vesolju in z institucionalno ureditvijo naše stroke ravnamo kot z lepljivim blatom: več kot se ga lepi na čevelj, težje se tisti, ki ga ima obutega, giblje.

Prva in druga točka predstavljata opredelitev tistega, kar se je zgodilo zaradi tega, ker manjka tretja točka. Bojim se, da brez upoštevanja institucionalne ureditve in (ponovnega?) odkritja »mizona« v družbi in odnosih z javnostmi, ne bo moč pisati o glamurozni prihodnosti odnosov z javnostmi. Potreben je vnovični skupni premislek o naših »mizonih« kot delu rešitve.

In če sem že začel pisanje z navedki iz novega Cluetrain manifesta, naj z navedkom iz njega tudi zaključim: »The solution: If we had a solution, we wouldn’t be bothering you with all these damn clues

(prispevek je bil objavljen v e-newsletterju Komunicirajmo, ki ga izdaja Slovensko društvo za odnose z javnostmi v sodelovanju z društvi za odnose z javnostmi Hrvaške in Srbije 19. januarja 2015)

Šibka finančna funkcija in finančni primitivizem v podjetjih

Veliko se govori o odgovornosti bank in Banke Slovenije pri oblikovanju velikega obsega »slabih« kreditov. Ne smemo pa pozabiti odgovornosti poslovodstev podjetij, saj v veliki večini primerov, če bi delala v skladu z načeli poslovno finančne stroke in v skladu z zakoni, kreditov glede na finančno stanje in položaj podjetja sploh ne bi smela vzeti. Posebno pa ne v takšnem obsegu in za tako rizične projekte. Nasprotno – finančno sanacijo in krepitev svojega finančnega položaja bi morala začeti veliko prej in predvsem v ta namen izkoristiti čas ugodne gospodarske rasti. V takšne strategije bi jih morale siliti tudi banke, če bi spremljale finančni položaj podjetij. Zato lahko način dogajanja, ki je »ignoriral« strokovnost na poslovno finančnem področju na raznih ravneh, imenujem finančni primitivizem. To je bilo tudi okolje, ki je omogočilo razcvet raznih finančnih malverzacij v sistemsko pomembnem obsegu.

Banke so po Kodeksu poslovno finančnih načel (KPFN)[1] ter svojih predpisih dolžne spremljati in obravnavati podjetja (kreditojemalce) glede na finančni položaj podjetja[2] in ne zgolj na osnovi poslovnih in računovodskih poročil. Če bi delale strokovno, skrbno in zakonito, sploh ne bi mogle odobriti velikega dela posojil ne glede na konjunkturo in obilico poceni zunanjih virov. Najmanj pa, da bi kredite skoraj »metale« za podjetji, kot se je nekdo slikovito izrazil. Opustitvena ravnanja so običajno odškodninsko pregonljiva (vsaj za podjetja), hujša malomarnost (kamor pomembne opustitve brez dvoma sodijo) pa tudi kazensko.

Podobno neobvladovanje strokovnih in drugih parametrov posla bi lahko našli tudi v ministrstvih in raznih strokovnih inštitucijah, ki analizirajo in pripravljajo različne elaborate za potrebe vlade.

Seveda situacija ni nič boljša v podjetjih, čeprav jih že Zakon o gospodarskih družbah (ZGD) zavezuje, da morajo poslovati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in so za to odškodninsko odgovorni. Še bolj izrecen v zahtevi po strokovnosti in skrbnosti pa je ZFPPIPP[3] (še posebej 2. poglavje) ter v skladu s zakonom še Kodeks poslovnofinančnih načel (KPFN), saj zakon v 28. členu kot temeljne obveznosti poslovodstva določa:

»(1) Poslovodstvo mora zagotoviti, da družba posluje v skladu s tem zakonom in pravili poslovnofinančne stroke.« Ta pravila so določena v KPFN.
»(2) Poslovodstvo mora pri vodenju poslov družbe ravnati s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in si pri tem prizadevati, da je družba vedno kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobna.« Tudi ti pojmi so opredeljeni v KPFN
»(3) Člani poslovodstva so solidarno odgovorni družbi za škodo, ki nastane zaradi kršitve njihovih obveznosti, določenih v 2. poglavju tega zakona
»(4) Člani poslovodstva so prosti odškodninske odgovornosti iz tretjega odstavka tega člena, če dokažejo, da so pri izpolnjevanju svojih obveznosti ravnali s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in stroke upravljanja podjetij.« Torej najmanj v skladu s KPFN in drugimi strokovnimi kodeksi in standardi. Zakon torej določa za poslovodstva obratno dokazno breme.

ZFPPIPP je predvsem zakon o finančnem poslovanju, katerega skrajni primer sta prisilna poravnava in stečaj. Drugo poglavje ZFPPIPP je torej osrednje, ne glede na dolžino posameznih poglavij, in govori o načinu poslovanja in odgovornostih v normalnih pogojih in preden nastopijo insolvenčna stanja.

Podjetja večinoma finančno ne poslujejo po zgornjih načelih niti v njihovih računovodskih in poslovnih poročilih ne najdemo poročil o finančnem položaju podjetja, kljub jasni zahtevi ZGD (pojem finančno stanje podjetja pa je opredeljen samo v KPFN). V glavnem se pri pojasnjevanju postavk prepisujejo definicije iz Slovenskih računovodskih standardov (ki ne opredeljujejo pojma finančni položaj – stanje podjetja, niti ne določajo poročevalskega standarda zanj) in revizorji to tolerirajo. Tudi revizorji bi lahko bili iz tega naslova odškodninsko odgovorni.

Ustrezno ravnanje in poslovanje po KPFN v podjetju pomeni, da mora finančna funkcija pripraviti vse vrste finančnih poročil, načrtov in predlogov. Zgolj računovodsko poročilo ni dovolj. Najmanj kar mora finančna funkcija narediti, v primeru da kot poročilo o finančnem stanju in položaju podjetja prevzame kar računovodsko poročilo, je utemeljena argumentacija, zakaj ni potrebe po pretvarjanju računovodskih kategorij v finančne kategorije ter računovodske slike v finančno sliko. Če smo natančnejši, računovodsko poročilo ne more biti kar poročilo družbe o finančnem položaju podjetja. To je nemogoče iz vsaj dveh zornih kotov. Prvič, finančni položaj podjetja zahteva pretvorbo vseh računovodskih kategorij v finančne in drugič, finančni položaj podjetja je veliko več in zajema niz drugih podatkov in informacij kot zgolj računovodsko poročilo.

Seveda se v večini slovenskih podjetij ne najde nič od naštetega. Finančna funkcija običajno opravlja zgolj plačilni promet, kar pa je absolutno premalo glede na njeno vlogo in širino opravil po KPFN. To omogoča poslovodstvu in obvladujočim lastnikom manipuliranje z realnim finančnim položajem podjetja, največkrat na škodo vseh ostalih deležnikov podjetja (tudi države). Torej v nobenem primeru ne bi smelo biti težko ugotoviti, da poslovodstva niso zagotovila poslovanja v skladu s ZFPPIPP in pravili poslovnofinančne stroke. In vendar nosilci javnih funkcij ali banke niso nikoli pravočasno ugotovili (ne poznam nobenega primera v Sloveniji po letu 1990), da je v podjetju kaj narobe, kaj šele, da bi kakor koli ukrepali.

Vse navedeno generira »šibko finančno funkcijo« in posledično finančni primitivizem v odločanju in upravljanju, oziroma manipuliranju s podjetjem in njegovimi denarnimi tokovi ter njegovim finančnim položajem. V glavnem pa se okoli denarnih tokov pletejo tudi vse vrste raznih zgodb o zlorabah, ki so večinoma mogoče ob netransparentnosti denarnih tokov in ob nedelu in nenadzoru ter ob »ignoriranju« 2. poglavja zakona o finančnem poslovanju (ZFPPIPP) in KPFN. Če začnemo presojati odgovornosti po vsebinskih zavezah glede načina in vsebine dela po ZGD, ZFPPIPP in KPFN, je večina primerov objavljenih v medijih skoraj z gotovostjo vsaj odškodninsko obsodljivih.

Vsi pomembni zakoni v Sloveniji se podredno sklicujejo na Kodeks poslovno finančnih načel. In kaj ta zbirka vsebuje? Nič drugega kot jasen popis, zbir ekonomskih pravil finančnega položaja podjetja, kaj in kako mora imeti urejena finančna razmerja pod svojo streho, kako mora uravnavati strukture virov, naložb, upravljati s tveganji. Vsak ekonomist to pozna oziroma bi moral poznati, finančnikom pa bi morala biti vsebina kot profesionalna Biblija (KPFN jih namreč zavezuje).

Toda ali je tudi bila? Glede na današnje čase bi lahko rekli, da ne. Toda zakaj? Morda zaradi nevednosti, nepoznavanja, zavestnega kršenja ali pa zaradi šibkosti »finančne funkcije«, »šibkega finančnika« v podjetju? Opozoriti moram, da oznaka »šibkost« ne pomeni osebne lastnosti, temveč podjetniško lastnost, ko se sile, razmerja med funkcijami v podjetjih tako uravnavajo, da profesionalna finančna funkcija nima nobene teže, vrednote, moči pri sprejemanju oziroma oblikovanju odločitev. Pravila poslovnofinančne stroke se je »ignoriralo. Samo da bo, pa čeprav strokovno pomanjkljiv in visoko tvegan »razvoj«, »napredek«, »projekt«, malverzacija, realiziran ne glede na posledice za finančni položaj podjetja.

Presojanje po profesionalnih in vsebinskih načelih gospodarjenja ima potencialno veliko moč v postopkih in vsebinskem urejanju odgovornosti, tako za nazaj, kot tudi za vzpostavljanje reda in strokovnosti za naprej. V stroki in med finančniki je poznavanje drugega poglavja ZFPPIPP, da ne govorim o KPFN, na žalost minimalno ali sploh neprisotno (kljub jasni zakonski zahtevi in obveznosti). Zato je namen tega zapisa tudi »streznitev« za velik del »srenje«. Kodeksa poklicne etike poslovnega finančnika[4] – tudi objavljen na internetu – pa raje sploh nikjer ne omenjam, ker vsi samo debelo gledajo.

Strokovni profesionalizem, izvajan že samo v skladu z zakoni (torej v sistemu, kjer bi bil finančni primitivizem in šibka finančna funkcija zgolj občasen in sistemsko nepomemben pojav), bi pripeljal do čisto drugačnih rezultatov in mnogo boljšega gospodarskega položaja Slovenije, ker se nikakor ne bi mogle trdovratno generirati sistematično večinoma slabe odločitve in generirati tako plodno okolje za finančne malverzacije. Vse skupaj je v Sloveniji dobilo sistemsko pomembne razsežnosti in dinamiko »začaranega« kroga.

Dobro delovanje sistema na vsakodnevni in praktični ravni (temu posvečajo Nordijci veliko pozornost) je temelj tudi za ekonomske politike, saj ekonomska stroka kot predpostavko jemlje pretežno delovanje sistema v smislu deležniških vlog kot jih v uvodnem delu lepo opiše že KPFN. Če pa je prisvajanje denarnih tokov, ne glede na usodo podjetja in deležnikov, pretežno oziroma sistemsko pomembno, potem je tudi vsebina delovanja ekonomskega sistema popolnoma drugačna. Vsaka makroekonomska politika bi morala vzeti to v obzir, če naj bi bila uspešna. Dobra makroekonomska politika v slabo delujočem sistemu (sistemu pretežnega ropanja denarnih tokov in ne sistemu ustvarjanja vrednosti za lastnike) samo dodatno »futra« prisvajanje in ne more dobro delovati (razen če nadaljnje »futranje« ni namen – če še jaz malo podležem teoriji zarote).

Ali ni po svoje žalostno, da je obsežen, interesno vzdrževan finančni primitivizem ekonomske stroke v praksi omogočil in pripeljal do vsega tega? Ne pravim, da je to vzrok, je pa posledica, ki je kot vzrok generirala svoje naprej. Vrh ekonomske stroke pa nič.

V postopkih obremenjevanja denarnih tokov podjetij, ki jih je omogočala ohromljena primitivna finančna funkcija in nadzor, so poslovodstva skoraj vedno sodelovala z različnimi pravnimi strokovnjaki, ki so poskrbeli za proceduralno pravilne postopke. Sedaj pa tožilci in stečajni upravitelji …., ki so pravniki (in ne finančniki), iščejo pomanjkljivosti v teh postopkih, ki pa so jih pravniki podjetji s stališča pravne stroke že dodobra preverili. Poslovodstva bi se torej bilo potrebno lotiti na vsebinskih vprašanjih poslovnofinančne stroke, ki jih določajo načela KPFN. Ker pa te postopke (stečajni upravitelji, tožilci … itd.) vodijo pravniki brez sodelovanja profesionalnih finančnikov, seveda nimajo ne znanja, ne sposobnosti učinkovitega vsebinskega preganjanja navedenih malverzacij. Na enak problem »neznanja« naletimo tudi v sodnem sistemu. Zato se pogosto ustvari občutek, da vsi vedo za malverzacije, hkrati pa jim ne znajo ali celo nočejo stopiti na prste.

Tragikomično je, da že obstoječi pravni sistem, praktično brez sprememb, omogoča enostavno ugotavljanje odškodninske odgovornosti poslovodstev. Potrebno je samo preklopiti iz iskanja zgolj osebne kazenske odgovornosti, kjer je potrebno dokazovati stroge znake kaznivih dejanj (z dokaznim standardom gotovosti in načelom »v dvomu v korist obdolženega«), na ugotavljanje zgoraj navedenih malomarnosti in opustitvenih ravnanj poslovodstev. Pravno prakso, ki je zašla v primarno iskanje kazenske odgovornosti, temelječe na dokazovanju storitvenih ravnanj poslovodstev, je potrebno obrniti v primarno iskanje odškodninske odgovornosti poslovodstev in dokazovanje njihovih opustitvenih ravnanj. Te malomarnosti in opustitve so »hujše« in pomenijo za akterje neomejeno odškodninsko odgovornost ter obratno dokazno breme za škode, ki so jo družbe in upniki utrpeli zaradi takšnih malomarnih opustitev dolžnih ravnanj poslovodstev po pravilih poslovnofinančne stroke in opustitve ravnanj s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in stroke upravljanja podjetij.

Igor Umek in Stanko Štrajn

Opombe:

[1] Kodeks poslovno finančnih načel – 14.2. točka kodeksa: »Ta kodeks je sprejel Slovenski inštitut za revizijo s sklepom strokovnega sveta Inštituta dne 11. decembra 1997. S sprejetjem tega kodeksa neha veljati kodeks poslovnofinančnih načel iz leta 1989.« In še točka 14.3. kodeksa; »Ta kodeks zavezuje vse člane Slovenskega inštituta za revizijo in tiste, ki so vpisani v njegov register. Ko postanejo člani Slovenskega inštituta za revizijo ali se vpišejo v njegov register, se zavežejo, da bodo delovali po načelih tega kodeksa. Prav tako morajo delovati po njegovih načelih tudi vsi drugi strokovnjaki, ki delajo na področju finančne funkcije.«

[2] Finančni položaj je stanje podjetja tako glede na preteklo doseganje njegovih finančnih ciljev kot tudi glede na sposobnost prihodnjega doseganja teh ciljev. Posebej je pomembno obravnavanje finančnega položaja glede na ročnost (kratkoročni in dolgoročni) in glede na informacijsko osnovo (bilančni in zunaj-bilančni). V tekstu KPFN je pojem finančni položaj in finančni položaj podjetja še na mnogih mestih dodatno razdelan in podrobneje opredeljen v vsaki njegovi sestavini.

[3] Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) Št. 450-01/07-7/1, Ljubljana, dne 17. decembra 2007, EPA 1662-IV

[4] Kodeks poklicne etike poslovnega finančnika – izpis dela točke 6. Kodeksa:

6.2. Ta kodeks je sprejel Slovenski inštitut za revizijo s sklepom sveta Inštituta dne 17. aprila 1998. S sprejetjem tega kodeksa neha veljati kodeks poklicne etike finančnika iz leta 1989.

6.3. Ta kodeks zavezuje vse člane Slovenskega inštituta za revizijo in tiste, ki so vpisani v njegov register. Ko postanejo člani Slovenskega inštituta za revizijo ali se vpišejo v njegov register, se zavežejo, da bodo delovali po načelih tega kodeksa. Prav tako morajo delovati po njegovih načelih tudi vsi drugi strokovnjaki, ki delajo na področju finančne funkcije.

6.4. Kodeks poslovnofinančnih načel in kodeks poklicne etike poslovnega finančnika sestavljata celoto.

(besedilo je bilo objavljeno na http://damijan.org/2013/02/27/sibka-financna-funkcija-in-financni-primitivizem-v-podjetjih/#more-33073)