Volskwagen nam je prodajal blago z napako

Med več kot 11 milijoni prevaranih kupcev Volkswagnovih vozil naj bi bilo okoli 35.000 slovenskih državljanov. S podpisom kupne pogodbe so le-ti prevzeli v last in posest kupljen avtomobil v prepričanju, da ima kupljen avtomobil prav tiste lastnosti in odlike, ki so zapisane v potrdilu o homologiranem tipu vozila. Toda v ocenjenem primeru 30 tisoč kupcev določenih Volkswagnovih dizelskih motorjev temu ni tako; ti avtomobili imajo drugačne, dejansko bistveno večje izpuhe škodljivih izpuhov od navedenih in dogovorjenih s sklenitvijo pogodbe. Zato je ta avtomobil blago z napako. Kaj je posledica, ki doleti prodajalca avtomobila, prodanega kot blago z napako, nam Zakon o varstvu potrošnikov zelo jasno pove v 37. c členu, v katerem je določeno, da ima kupec, ki je pravočasno pravilno obvestil prodajalca o napaki, pravico zahtevati, da prodajalec napako odpravi, ali pravico zahtevati, da ob vrnitvi avtomobila prodajalec vrne prejeto kupnino, ali pa da zamenja avtomobil z napako z novim, torej takim, ki napake nima in ki ustreza lastnostim avtomobila, ki je bil prodan. Zakon tudi jasno določa roke, v katerih mora kupec ukrepati, če želi zaščititi svoje pravne in premoženjske interese: potrošnik mora kot kupec prodajalca obvestiti o napaki v roku dveh mesecev po tem, ko je napaka bila odkrita (to je po prejemu obvestila o tem, da imajo avtomobil z vgrajeno »sporno programsko opremo« kot to napako imenuje Porsche Slovenija, ekskluzivni uvoznik Volkswagnovih vozil – blaga z napako.

Volkswagen je opeharil kupce po vsem svetu. Tudi pri nas.

V septembru in oktobru so svetovni mediji, od najbolj gledanih TV programov do najbolj branih ameriških, angleških, francoskih in nemških časopisov, da o internetnih virih ne govorimo, objavili množico informacij, mnenj in razlag, kako je Volkswagen prevaral 11 milijonov kupcev avtomobilov, v katere je bil vgrajen njegov čisti dizel motor. Slovenski mediji o tem škandalu globalnih dimenzij sicer poročajo in omenjajo, da gre za prevaro z vgrajevanjem elektronike, ki omogoča dvojen način delovanja motorja tako, da so izpuhi škodljivih plinov pri mirujočem avtomobilu pri laboratorijskih meritvah mnogo manjši od dejanskih izpuhov med normalno vožnjo avtomobila, ki onesnažujejo okolje mnogo bolj, kot nam to kažejo varljivi podatki v homologacijskih potrdilih. Tu velja pohvaliti intelektualno poštenje profesorjev Fakultete za strojništvo, ki so Volkswagnovo početje v intervjujih objavljenih v Delu in Dnevniku jasno označili za goljufijo. Tudi Mladina je s svojim prevodom Spieglovega članka »Konec nekega mita« prispevala k pravilnemu dojemanju teže te globalne prevare. Kaj več od navedenega, zlasti pa pravne kvalifikacije te prevare in njene posledice za slovenskega potrošnika v slovenskih medijih ni bilo zaslediti.

enc-clean-diesel-640x348

V Ameriki, kjer so prevaro razkrili in prisilili Volkswagen priznati njegovo nepošteno in nemoralno ravnanje, bo pristojen državni urad zaradi goljufanja Volkswagnu izrekel do 18 milijard USD težko denarno kazen, ob tem pa se v Ameriki pripravljajo preko odvetniških pisarn še kolektivne odškodninske tožbe, ki bi utegnile naložiti Volkswagnu še do 10 milijard USD odškodnin. Nekaj podobnega se pripravlja tudi v Avstraliji, Švica pa je začasno ustavila uvoz Volkswagnovih dizel avtomobilov, dokler se vsa odprta vprašanja ne uredijo in dokler se ne razčisti, kdo je komu kaj dolžan in kdo komu kaj odgovarja.

V Sloveniji je Porsche Slovenija d. o. o., ki je pooblaščeni uvoznik in zastopnik vseh avtomobilov iz Volkswagnove skupine, pod težo javno znanih škandaloznih dejstev omogočil kupcem njihovih avtomobilov preveriti, ali določen avtomobil nima v homologacijskem potrdilu deklariranih lastnosti. Kupcem, ki so preveritev opravili prek spleta, je Porsche Slovenija, če določen avtomobil ima vgrajeno elektronsko programsko prevaro, pri priči posredoval sladko in prilizujoče opravičilo z zagotovilom, da bo v roku nekaj mesecev Volkswagnovo napako odpravil in na svoje stroške sporno elektronsko opremo uredil tako, da bo vse v najlepšem redu in da kupci ne bodo nič oškodovani. Pri takšnem potrdilu je nato seveda Porsche Slovenija poudaril, da zagotavlja, da so njihovi avtomobili brezhibni in da ustrezajo vsem predpisanim pogojem za uporabo avtomobilov v Sloveniji. Kakšnih 35.000 Slovencev je tako že ali pa še bo potolaženih, saj jim je izrecno zagotovljeno, da je vse v najlepšem redu in jim ni treba nič skrbeti, ker bo Volkswagen že postoril vse, kar je treba.

Zakaj se Porsche Slovenija trudi biti tako servilen in zakaj skuša Volkswagnovo goljufijo menda nadvse moralnih in poštenih nemških kapitalistov prikazati zgolj kot neko vgradnjo sporne programske opreme in zakaj ne pove resnice, da so bili vsi avtomobili, ki imajo vgrajeno to »sporno programsko opremo«, prodani kot blago z napako?

Kaj storiti z blagom z napako?

Po definiciji 37. čl. Zakona o varstvu potrošnikov (Uradni list. RS št. 98/2004-uradno prečiščeno besedilo) je blago z napako tudi blago, torej predmet, v danem primeru avtomobil, ki nima lastnosti in odlik, ki so bile pri sklenitvi nakupa izrecno ali molče dogovorjene. Kdor koli je kupil avtomobil, je pogledal najprej njegove tehnične lastnosti, opredeljene v različnih prospektih in reklamnih gradivih. Nato si je kupec avtomobil, ki nekako ustreza njegovim potrošniškim željam in zmožnostim pri trgovcih ogledal, nemara še preizkusil in se seznanil z njegovimi lastnostmi, kot so navedene v potrdilih o homologiranih tipih vozil. S podpisom kupne pogodbe in ureditvijo vseh formalnosti je kupec prevzel v last in posest kupljen avtomobil v prepričanju, da ima kupljen avtomobil prav tiste lastnosti in odlike, ki so zapisane v potrdilu o homologiranem tipu vozila. Toda v primeru določenih Volkswagnovih dizelskih motorjih temu ni tako. Ti avtomobili imajo pač drugačne, dejansko bistveno večje izpuhe škodljivih izpuhov od navedenih in dogovorjenih s sklenitvijo pogodbe. Zato je ta avtomobil blago z napako, ne glede na to, da je lahko povsem uporaben in celo dober avtomobil, ki ob mnogo večjem onesnaževanju okolja od deklariranega onesnaževanja sicer služi prevaranemu kupcu.

Kaj je posledica, ki doleti prodajalca avtomobila, prodanega kot blago z z napako, nam Zakon o varstvu potrošnikov zelo jasno pove v 37. c členu, v katerem je določeno, da ima kupec, ki je pravočasno pravilno obvestil prodajalca o napaki, pravico zahtevati, da prodajalec napako odpravi, ali pravico zahtevati, da ob vrnitvi avtomobila prodajalec vrne prejeto kupnino, ali pa da zamenja avtomobil z napako z novim, torej takim, ki napake nima in ki ustreza lastnostim avtomobila, ki je bil prodan. Zakon tudi jasno določa roke, v katerih mora kupec ukrepati, če želi zaščititi svoje pravne in premoženjske interese. Potrošnik kot kupec mora, če želi svoje pravice uveljaviti po 37. a členu navedenega zakona, prodajalca obvestiti o napaki v roku dveh mesecev po tem, ko je napaka bila odkrita. To pomeni, da bodo le tisti potrošniki, ki bodo v roku 2. (dveh) mesecev po prejemu obvestila o tem, da imajo avtomobil z vgrajeno »sporno programsko opremo« (kot to napako imenuje Porsche Slovenija) zahtevali vračilo kupnine ali zamenjavo avtomobila lahko uveljavljali sodno varstvo in bodo lahko prodajalca avtomobilov z napako v roku nadaljnjih dveh let tudi iztožili s tožbo na vračilo kupnine ali na zamenjavo avtomobila. Seveda prodajalcu ne bi bilo nujno vrniti kupnine ali zamenjati avtomobila, če bi napako lahko odpravil, vendar ni mogoče izpuhov odpraviti za nazaj, ampak le za naprej, pa še to je zelo dvomljivo, ker še Volkswagen ne ve, kako bo napako sploh mogoče odpraviti in bo šele po nekaj mesečnih študijah oznanil, kaj namerava postoriti.

Kupcu seveda ni treba sprejeti odprave napake, zlasti če ne ve kdaj bo odprava mogoča, če sploh bo mogoča, temveč lahko zahteva vračilo kupnine ali zamenjavo takoj, po tem, ko je ugotovljeno napako grajal in ko je prodajalcu omogočil, da se je prepričal, da je določen avtomobil blago z napako. Porsche Slovenija je z izdajo potrdila o vgrajeni »sporni programski opremi« s preveritvijo svoje evidence že ugotovil, da je določen avtomobil blago z napako, zaradi česar neko dodatno preverjanje niti ni več potrebno, seveda pa prodajalec lahko opravlja na svoje stroške preveritve, kolikor jih želi, le svoje obveznosti mora poravnati in se vračilu kupnine ali zamenjavi avtomobila ne more izogniti, ker mu sicer grozi še dodatno povečanje njegove škode, če se bo spustil v nepotrebno pravdanje.

Povsem jasno je, zakaj Porsche Slovenija skuša preveslati z medenim prilizovanjem kupcem dvomesečni rok, v katerem lahko ogoljufani kupci zahtevajo vračilo kupnine ali zamenjavo avtomobila. Porsche Slovenija ima interes vse morebitne zahtevke na vračilo kupnine ali zamenjavo avtomobila pomesti v koš zastaralnega roka dveh mesecev, ker se bo le tako ubranil grozeči nevarnosti 30.000 zahtevkov. V tem pogledu je ravnanje Porsche Slovenija pravzaprav nadaljevanje Volkswagnovih prevar, saj se Volkswagen le na videz posipa s pepelom, v resnici pa ob pomoči zvitih odvetnikov zasleduje prevaro sanirati z novo prevaro, saj se zaveda, da se klin izbija s klinom in nič drugače.

Slovenija v obrambi Volkswagna pred prevaranimi potrošniki

Vir: http://www.houstonchronicle.com/business/energy/article/What-we-know-the-Volkswagen-emissions-test-fraud-6531773.php
Vir: http://www.houstonchronicle.com/business/energy/article/What-we-know-the-Volkswagen-emissions-test-fraud-6531773.php

Slovenski državljani v prepričanju, da izvršna oblast naše države ščiti pravni red in brani svoje državljane pred zlorabami mogočnih mednarodnih korporacij, naivno živijo v prepričanju, kako ni pravzaprav nič hudega in da bodo pošteni Nemci že uredili »sporno programsko opremo« tako, da bomo lahko vsi skupaj dihali svež alpski zrak na južni strani Alp. Slovenski mediji so vsekakor pohiteli z interpretacijami Zveze potrošnikov, da se ne izplača terjati pravice na sodiščih, ker bo v vsakem primeru Volkswagen na sporazumni podlagi poravnal, kar je dolžan in bo tudi popravil, kar je narobe. Državni zbor menda že razmišlja, kako bi dopolnil in spremenil Zakon o varstvu potrošnikov tako, da bi ne prišlo do množičnega pravdanja, ampak da bi z zakonom omogočili kolektivno tožbo potrošnikov na odpravo napak, ne pa na vračilo kupnin ali na zamenjavo blaga z napako. Nadalje našo oblast skrbi, kaj se bo zgodilo s slovenskimi proizvajalci sestavnih delov za avtomobilsko industrijo, če bo Volkswagen zmanjšal svojo proizvodnjo.

Čudaška pamet vlada v Sloveniji. Zakaj bi se dobava sestavnih delov zmanjšala, če bi Volkswagen na primer 35.000 Slovencem zamenjal star avtomobil z napako z novim brez napake? Kaj bi bilo narobe, če bi 35.000 Slovencev izterjalo vračilo kupnine? Je v ozadju strah, da bo zašel Volkswagen v nelikvidnost in stečaj? Kaj je bilo Nemčiji mar, ko je grozila nelikvidnost slovenskih bank in slovenskega proračuna? Davkoplačevalci smo prevzeli breme grozljivega finančnega primitivizma in se nismo nikomer smilili, še najmanj slovenski vladi, ali Banki Slovenije ali poslancem državnega zbora. A obratno, že zgolj teoretična možnost finančnih težav Volkswagna, ki bodo posledica goljufanja celotnega sveta navdaja slovensko politiko s skrbjo za bogate nemške davkoplačevalce, ki jih bo nemara doletela podobna usoda za Volkswagen, kot je doletela Slovence za državne banke. Vse kaže, da slovensko oblast bolj skrbi usoda Nemčije, kot usoda slovenskega ljudstva, sicer ne bi slovenski mediji tako blagohotno pisarili in poročali o goljufiji stoletja, namesto, da bi podučili slovenske davkoplačevalce, kaj lahko storijo in kako naj zaščitijo svoje pravne in premoženjske interese. Očitno je, da slovenska oblast, če jemljemo za kriterij pisanje medijev, brani interese Volkswagna, da ga ne bi ogoljufani potrošniki terjali vrniti kupnino ali zamenjati avtomobile z napako z novimi avtomobili. Naj to razume, kdor more.

Če upoštevamo, da bi bila za slovenski BDP povečana poraba ob zamenjavi 35.000 avtomobilov v povprečni vrednosti med 20.000 in 30. 000 EUR blagodejen obliž na rano gospodarske recesije, saj bi šlo za obrat do 100.000.000 EUR z vsemi blagodejnimi posledicami davčnih prilivov v proračun na podlagi davkov od prodanih avtomobilov, bi bilo logično pričakovati, da bi pristojni organi države od ministrstva za okolje in prostor in ministrstva za gospodarstvo in združenja, kot je slovenska gospodarska zbornica, odvetniška zbornica in oblike varstva potrošnikov nekako državljane pravno podučili in jim organizirali pravno varovanje njihovih zasebnih in v vsoti javnih interesov, ne pa obratno, da dejansko pomagajo zamegljevati jasne zakonske določbe z vsemi posledicami, ki jih le te pomenijo v pravni državi .

Seveda bi v primeru ravnanja po ameriškem ali po švicarskem vzoru slovenska oblast na čelu z vlado ščitila javni interes Republike Slovenije in interese njenih državljanov, a se je kot vidimo, raje odločila obratno in v škodo svojih državljanov in proračuna raje ščiti Volkswagen in njegovo goljufanje. To je primer ljudske modrosti, ki pravi: »Gliha skup štriha«. Seveda to ni prvič in žal tudi zadnjič ne, da v Slovenji oblast ravna ravno nasprotno, kot bi bilo dobro in prav. Zakaj je temu tako, si naj razmišljujoči bralci tega pisanja odgovorijo sami, po svoji presoji, saj avtor ne želi kar naprej ponavljati svoje krive vere o finančnem in družbenem primitivizmu, ki vlada v Sloveniji in preprečuje Slovencem, da bi živeli približno tako, kot naši sosedje Avstrijci in nas raje hitro približuje balkanskemu standardu, ki smo mu z osamosvojitvijo rekli le na svidenje, čeprav smo bili prepričani, da smo rekli adijo za vedno.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja