Vzrok krize je v načinu ravnanja s financami

Zelo dober prispevek Bineta Kordeža, Menedžerski prevzemi – največja napaka slovenske osamosvojitve?, objavljen na Damijanovem blogu, kaže popačenost družbenega konsenza o vzrokih finančne krize. Lepo pokaže, da menedžerski prevzemi niso bili edini in niti dominanten vzrok krize. Nekaj drugega je res; v slovenskem prostoru generirana nesorazmerna zadolženost in posledična prezadolženost je praktično edina skupna izhodiščna točka finančni krizi[i]. Pretežni skupni imenovalec raznim aktivnostim, ki so ustvarile podlago za našo finančno krizo, upam si trditi, ni v vrstah aktivnosti, ampak v načinu ravnanja s financami – v finančni malomarnosti glede na Kodeks poslovnofinančnih načel (KPFN) v podjetjih in glede na bančne standarde v bankah.

Seveda nastajajo napake pri ocenah in presojah raznih parametrov in tveganj pri strokovnem delu priprave finančnih in drugih podlag za odločanje, kot jih zahteva KPFN. Vendar pa se tveganje zanje močno poveča, če delo po principih profesionalnega finančnika in skrbnega in dobrega gospodarstvenika sploh ni opravljeno. To je malomarnost. Pojem finančne malomarnosti je zakonski pojem, opredeljen v ZFPIPP, načela dobrega in skrbnega gospodarstvenika pa omenja ZGD. Odgovornost za finančno malomarnost je odškodninska, za hujšo malomarnost pa tudi kazenska, oboje z obratnim dokaznim bremenom.

Preganjanje samih prevzemov in drugih podobnih aktivnosti je torej čisto zavajanje. S temi aktivnostmi kot takšnimi ni nič narobe. Pomembno je, da so profesionalno pripravljene. Če bi bile res profesionalno opravljene v letih 2002 -2005 – 2008 potem finančne krize, kot smo jo imeli, sploh ne bi bilo, oziroma bi bila veliko milejša, ker bi bilo prevzemov in čudnih poslovnih ter investicijskih podvigov veliko manj. Podjetja se jih ne bi lotevala in banke kreditov ne bi dajale, če bi bila spoštovana strokovnost in profesionalnost. Neskončna dostopnost poceni kratkoročnih kreditov, ob sicer omalovaževanih (po načelu »lako ćemo«) trdih pogodbenih zavezah, so omogočile razne poslovne podvige. Tam, kjer finance z »delom in nedelom« »sledijo« idejam vodilnih, imajo vsebinsko gledano po definiciji »šibko finančno funkcijo«.

V devetdesetih letih in prvih letih po letu 2000 so v Sloveniji po podatkih Banke Slovenije prevladovala načela konservativnega finančništva. Nekaj let pred nastopom krize pa so se zdrava razmerja med viri financiranja v korist dolgov in kratkoročnih dolgov izjemno porušila. Ti primeri so po KPFN izjemoma in situacijsko sicer dopustni, vendar z jasno zastavljenim načrtom, kako bodo upravljana tveganja v obdobju, ko bo podjetje močno izpostavljeno in kako se bo podjetje vrnilo v normalna razmerja. Svoje bi morali reči tudi razni deležniki v podjetju, ki jih večja izpostavljenost podjetja zadeva.

V podjetjih in bankah pa se stvari niso dogajale tako, kot bi se po profesionalnosti morale. Če je že popustila finančna profesionalnost v podjetjih, ne bi smel popustiti zunanji nadzor. Zunanji nadzor nad tem imajo v podjetjih revizorji, ki jih kriterij presoje po KPFN zavezuje. V bankah pa poleg revizorjev bank skrbi za stabilnost celotnega finančnega sistem še Banka Slovenije z močnim vpogledom in močnimi pristojnostmi. Da bi sistem delal profesionalno, ni glede predpisov ničesar manjkalo. Umanjkalo je profesionalnega obnašanja in nadziranja v samem sistemu. Razni »strokovnjaki« temu pravijo »veseljačenje«, »duh časa«, »vsi so tako delali« in podobne neumnosti in se izogibajo kvalifikaciji »finančna malomarnost« kot hudič križa. Takšne situacije se seveda ne da sanirati s tonami novih predpisov, ampak z jasno politiko po načelih »razbitih stekel«, kot je na svojem blogu že razlagal JPD. Primarno bi se morala vzpostaviti civilna odgovornost za finančne malomarnosti in nato še vse drugo. Kljub temu, da so ukrepi bili na voljo, se seveda ni zgodilo nič, razen veliko vetra ob brezplodnem iskanju in dokazovanju naklepa.

Vsa finančna znorelost se je dogajala po letu 2004 in nima nič opraviti s prvotnim lastninjenjem, kar Kordež na koncu dobro opiše. Da je krivo prvotno lastninjenje in osamosvojitev, je premeščanje krivde več kot 10 let v preteklost in opravičevanje neaktivnosti odgovornih, ker so bili baje nemočne žrtve preteklosti[ii], ne pa lastnega finančnega avanturizma in pomanjkljivega nadzora.


[i] Vir: Banka Slovenije, Finančni vzvod po panogah v odstotkih po letih skupaj je v letu 1995 znašal 78 odstotnih točk in je postopno naraščal, povprečno po 4 odstotne točke na leto, tako da je leta 2005 znašal 119 odstotnih točk. Leta 2008 pa je bil 165 odstotnih točk. Povprečno je zadnja tri leta letno pridobil več kot 15 odstotnih točk. V slovenskem prostoru nesorazmerno generirana zadolženost in posledična prezadolženost je tako praktično edina skupna izhodiščna točka finančni krizi pred 2009.

[ii] Vir: Finance 50/2010 14.03.2010 Kdo si upa: Ivan Ribnikar
Lastništvo nefinančnih podjetij, nastalo na podlagi zakona, katerega filozofija je bila, da kapitalski trg vse rešuje na najboljši možni način, je nujno privedlo do tega, da menedžment podjetij prej ali slej poskuša prevzeti lastništvo podjetij. Tako eden od starosti domačih ekonomskih teoretikov Ivan Ribnikar za poteze kordežev, rigelnikov, mermalov in podobnih krivi izključno zakon o lastniškem preoblikovanju podjetij, ki so ga v parlamentarno obravnavo vložili Mile Šetinc, Janko Deželak in Emil Milan Pintar.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja