Zakaj me razglabljanje o baje že neproblematičnem obsegu prezadolženosti slovenskega gospodarstva (še) ne prepriča

Bine Kordež je pred dnevi objavil zanimivo razmišljanje z naslovom Mogoče pa zadolženost ni ključni problem slovenskega gospodarstva. Članek me metodološko povsem ne prepriča. Kot tak lahko spodbudi napačne poglede na našo krizo in na začetne vzroke njenega nastanka ter na njihovo sistemsko in pravno obvladljivost. Celo vidni ekonomisti o začetnih vzrokih razmišljajo kot o malo večji »veselici« oziroma jih vidijo izključno v »zategnitvi« Banke Slovenije.

Kordež pride do svojih številk, s katerimi utemeljuje tezo, da mogoče zadolženost ni ključni problem slovenskega gospodarstva, tako da izloči določene dejavnosti. Z izločitvijo finančne dejavnosti in DARS-a, zaradi njunih specifik ne greši, izločitev nepremičninarjev pa je po mojem mnenju vsaj deloma napačna. Nepremičninske firme so bile pretežno hčerinske firme raznih proizvodnih in storitvenih podjetij, ki so posredno garantirala zanje. Ko so nepremičninski posli namesto dobička ustvarili velike izgube, so banke najprej planile po denarnih tokovih tudi pri garantorjih (ne pa po zastavljenih nepremičninah). Tako so garantorje – bilančno celo mogoče kolikor toliko solidne, zabilančno pa močno izpostavljene – pahnile v težave.

Zato menim, da ni ustrezno delati analiz in sklepov na agregatni ravni zgolj na osnovi bilančnih podatkov, kot to počne g. Kordež, ampak je potrebno vsepovsod pogledati tudi zabilančne obveznosti in verjetnosti njihove unovčitve. Najprej je potrebno pogledati mrežni zabilančni efekt na agregatni ravni in ga izločiti oziroma ustrezno upoštevati. Kolikšen je in ali ga lahko izločimo, iz prispevka g. Kordeža ni mogoče ugotoviti. Zaradi vsega navedenega menim, da g. Kordež ne ravna prav, ko v celoti izloči nepremičninarje in ko tudi pri ostalih podjetjih ne upošteva raznih zabilančnih obveznosti in seveda tako dobi boljšo sliko kot verjetno dejansko je (če ni podatkov, ki bi podprli pravo metodo, je to treba pač omeniti).

Zabilančne obveznosti in druge lastnosti podjetja so jasno razvidne iz finančnega položaja podjetja, ne pa iz njegovega bilančnega položaja. Poznavanje bilančnega položaja podjetja je premalo. Še več, da je potrebno opisati in razumeti ter upravljati finančni položaj podjetja in ne upoštevati samo bilančnega, določa že ZGD. Opis finančnega položaja podjetja je tudi eno od osnovnih napotil pri sestavi poslovnih poročil. Finančni položaj podjetja pa je nedvomno osrednji pojem, ki ga banke pri obravnavi podjetja upoštevajo, če ravnajo skrbno v skladu z dobro bančno prakso. Če temu ni tako, banka ravna najmanj malomarno in so njeni upravni in nadzorni organi za svojo malomarnost moralno in materialno, če ne celo kazensko odgovorni.

Brez razumevanja in poznavanja finančnega položaja podjetij (katerega del so tudi zabilančne povezave h kateremu nas zavezujeta ZGD ter KPFN (Kodeks poslovno finančnih načel) finančne krize in še posebej naše krize niti ni mogoče dobro razumeti niti videti njene razsežnosti niti priti do pravilnih zaključkov. Na parcialnih bilančnih osnovah (brez poznavanja finančnega položaja podjetij) tudi ni mogoče graditi ustreznih sanacijskih politik. To je popolnoma jasno na podjetniški ravni, kjer v celovito finančno sanacijo sodi tudi saniranje šibke finančne funkcije. Za večino makroekonomistov pa je pojem finančni položaj podjetij očitno še velika »skrivnost«, kot so zanje »skrivnost« finančna malomarnost in finančni primitivizem, čeprav so že v konjunkturnem času dopuščena finančno primitivna obnašanja v sistemsko pomembnem obsegu (»veselice« v nepovednem žargonu vidnih ekonomistov), bila v veliki meri vzrok za nastanek posebno globoke dodatne dimenzije naše krize.

Da gornja trditev o šibkih finančnih funkcijah in finančni malomarnosti ter finančnem primitivizmu v sistemsko pomembnem obsegu ne bo ostala nepojasnjena in da kriza ne bo pripisana zgolj spremembi obnašanja bank v letu 2009 in sanacijskim nesposobnežem po letu 2009, si oglejmo še sledeči graf iz gradiv Banke Slovenije, ki za razliko od grafa, ki ga predstavi g. Kordež, nazorno kaže problematično dinamiko rasti zadolženosti podjetij.

zadolzenost_umek

Iz grafa je razvidno, da imamo tri izrazite skoke strukture financiranja (modra črta – njena skala se nahaja desno) glede na stanje izpred leta 2004. Prvi je bil v 2004 – 2005, drugi v 2006 -2007 in tretji v 2007 – 2008. Skok leta 2007-2008 je naravnost grozljiv.

Zanesljivo lahko trdimo, da je bil hiter porast zadolženosti, zlasti 2007 – 2008, v velikem nesorazmerju z rastno in razvojno absorbcijsko sposobnostjo slovenskega gospodarstva. Zato je bila trditev iz leta 2009 (tedanji guverner BS Marko Kranjec) o zgolj nekaj čez 3% obsegu slabih kreditov vsebinsko gledano absurdna. Potencial slabih kreditov je bil gotovo v znatnem delu hitrega porasta kreditov.

Zastavlja se vprašanje, kako je mogoče, da sistem tega ni opazil in ni reagiral ? Le kaj vse se je pletlo v glavah bankirjev, centralnih bankirjev, menedžerjev, nadzornikov, ministrov in drugih, ki so povzročili in/ali dopustili navedene skoke, predvsem pa zadnjega? To obnašanje po mojem mnenju meji na norost. Vsakogar, ki je gledal dejstva iz graf bi moralo močno skrbeti, neodvisno od tega, da smo od takega obnašanja vsi nekaj imeli, kot pravi g. Kordež.

Vprašanje je tud kako to, da izvršna in druge oblasti ter razni finančniki in makroekonomisti ter pravniki vsaj sedaj detajlno ne analizirajo, kako je do takšnega obnašanja in njegove dopustitve ter nereagiranja sistema sploh lahko prišlo? Saniranje teh vprašanj bi gotovo moralo biti eno od jeder sanacije sistema. Očitno pa se vsi raje ukvarjajo z »velikimi idejami« in ideologijami ter z izkoriščanjem nastale situacije za ideološke in druge materialne cilje in obračune!

Način obnašanja ter finančni primitivizem, ki je dopustil te skoke, pa tudi kasnejše reševalno »nereševanje« krize, je nujno potrebno sanirati in – mogoče pa misel ni preostra – akterje teh obdobij in obnašanja umakniti čim dlje od vpliva na gospodarstvo in politiko. Makroekonomske politike pač ne morejo biti polno uspešne, če prej ne saniramo našega finančno malomarnega poslovnega modela in tudi vse njegove zavožene »sanacijske« nadgradnje.

(prispevek je bil objavljen na http://damijan.org/2015/01/07/zakaj-me-razglabljanje-o-baje-ze-neproblematicnem-obsegu-prezadolzenosti-slovenskega-gospodarstva-se-ne-preprica/, 7. januarja 2015)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja